IZGNANCI
IVO   BRNČIČ
Ubogi, opljuvani, zaznamovani napotili so se za srečo nekoč. Ne zase, za blazni ta svet razdejani nosili so srca ko luč skozi noč, ubogi, opljuvani, zaznamovani.
Od praga do praga ljubezen razžaljena zaman je hodila: le kletve in bič užila je kakor vlačuga razgaljena in zdaj ko na odru mrtvaškem mrlič spi v njihovih dušah ljubezen razžaljena.
Ostal jim je v ustih od srečanj z ljudmi le pust, kakor pelin grenkoben okus; ko bolna, preganjana zver jim reži v izmučenih srcih edino še gnus nad zlobo, nad črno slepoto ljudi.
Ne veter ne jutranji kres za gorami, ne rosa ne zvezd večno mirni sijaj v ugaslih očeh jim več ognja ne zdrami; že davno na njihovih licih smehljaj umrl je tiho ko dan za gorami.
Ko sonce poletno plamteči poljubi jim s čela več mrzlih megla ne odpijejo; pozabe ne najdejo v vdani obljubi teles, ki v polmraku omotično sijejo, miru ne dado jim več topli poljubi,
saj sproti v krvave, razbeljene rane na ustnicah žejnih se jim razcveto, saj njim le zato so bile darovane slasti in radosti sveta, da peko jih zdaj ko krvave, razbeljene rane.
In nihče ne ve, da sovraštva gorje človeškemu srcu prebridka je kletev, in nihče ne ve, da vse manj so ljudje. — A ko črno klasje požene ta setev strupena, odurna — sejalcu gorje ...
439