ZVONCEK                                                                                            XXVII—4
IVAN STUKELJ
Pevec z betlehemskih planjav.
Legenda.
T^^^S^^  1 etlehemska planjava je sanjala. Nad njo se je raz* ^m'-    PsQ^ l penjalo jasno nebo z migljajočimi zvezdami, kakor i%mL^0§LMa!l  da bi bilo posuto z demanti in biseri. /»"^^^^^l        Sanjavost je objemala vso okolico, pastirje ob
^^^f^/Wrji  njihovih čredah,   palme,   oljke   in   druga drevesa, ^mm^mpm^L^t^  grmovje   med   bornimi pastirskimi kočami in sta* ^-*^""  '    •   jami. Svečana tihota povsod ...
Bliskoma pa se je nebo razdvojilo in odprlo na široko. Nebeška svetloba se je razlila po zemlji.
Pastirji, ki so se napol leže ali sede naslanjali ob drevesnih deblih, so presenečeni skočili kvišku, si zastirali oči z rokami ter zadivljeni zrli proti nebu.
V nebesno odprtino pa so pripluli nebeški krilatci in se spuščali niže in niže proti zemlji. Njih rajsko lepi obrazčki so blesteli od miline. Odprli so usta in zapeli: »Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji!«
Rajajoč so lebdeli v zraku, se dvigali in zopet spuščali na zemljo.
Eden izmed njih pa je stopil med gručo pastirjev ter jim oznanil rojstvo Gospodovo.
Pastirji so s© odpravili ter šli iskat Dete. Angeli pa so se dvigali više in više s svojim rajskim spevom in naptfsled izginili v nebesni svetlobi. Nebo se je zaprlo, po njem so zopet zablestele biserne zvezdice.
Zdajci pa se je s tal dvigoila truma drobnih ptičev, ki so vzle= tavali kvišku, a zopet se. približevali zemlji. Gostoleli so m žvrgoleli in s svojimi čistimi glasovi slavili Boga. Potem pa, ko so odpeli svojo pesem, 90 pohiteli v hlevček k novo rojenemu D«tetu. Približevali so se Detetu ter mu delali ljubke poklone. Slednjič so priskakljali narav= nost na jaslice.
Skozi špranje pastirske kooe je pripihala ostra sapa.
Ptiči pa so v svojih drobnih srčecih čutili obilo toplote, ki so jo hoteli tudi Detetu podeliti. Čisto k njemu so se stisnili. In glej čudo! Ko so se dotaknili belih plenic Detefcovih, so jim poprej rjave prsi postale snežnobele.
Detetu so začela žareti ličeca, drobni pevci pa so bili tega veseli. Dvignili so se, krožili pod hlevčkovim stropom in prepevali; njih glasovi so zveneli kot srebrne strune. Priklanjajoč se Detetu, so počasi odhajali skozi vrata.
Zunaj na planjavi pa jim je rekel oni angel, ki je prvi oznanjal rojstvo Gospodovo: »Tako vam govori Stvarnik zemlje: Mojemu Sinu
116                                                           .                      ¦
KXVll-4______________________________________________ZVONČEK
ste izkazali svojo ljubezen, da ste ga ogrevali s svojimi prsmi in slavili s svojim spevom. Razpošiljam vas >po vsem svetu, tudi v najinrzlejše kraje! Noben mraz vam ne bo Škodoval, nobeno vreme vas ne bo uničilo. Tudi v najostrejši zimi se bo glasil vaš spev!«----------
•
Ta pevec z betlehemskih planjav je — povodni kos, ki biva in gnezdi ob žuborečih vodah. Krasen ptič je to vitkega života. Po glavi in hrbtu se temnomodro, kovinasto blesti, spodaj je rjav, a na prsih ima snežnobelo liso. Vedno je živahen, urno poskakuje od kamena do kamena, od skaline do skaline. Pri vsakem skoku ti pociticuje, kakor bi ti delal Ijubke poklone.
Zdaj ih zdaj pa se ti zapraši v najhujšem mrazu v studeno vodo, takaj nato pa vzleti na pečmo in zadovoljen otresa biserne kaplje s perja in zopet se šegavo priklanja, češ: »Pa še ti to poizkusi!«
Ob jasnih zimskih dneh, ko nam okolo obrazov brije ostri mraz, ko ne čuješ nikjer ptičjega petja, pa se ti on oglaša iz svojega zatišja ob bistrem potoku. Milo dani njegova pesem ter se topi v gastoleč^ih rahlih zvokih.
O božičnih praznikih nas njegovo petje živo spominja na angelski spev nad betlehemskim hlevčkom: »Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji!«