Poskus osvetlitve psihodinamskega ozadja
neuspešnosti pri študiju
POLONA SELIČ, PETER UMEK
Vprašanje študijske neuspešnosti je sestavljeno in ga ne gre poenostavljati zgolj na problem osipa, prenehanja študija ipd. V naši študiji smo pod pojmom "neuspešnost" razumeli začasno prekinitev po prvem letniku zaradi neizpolnjenih pogojev za vpis v drugi letnik. Opredelitev je široka in zajema najrazličnejše vzroke, ki smo jih (vsaj del) skušali odkriti. Študija je preliminarna, v svojih okvirih pretežno psihodinamsko obarvana in usmerjena na raziskovanje ozadja, iz katerega izhajajo posledice, kot so težave v prilagajanju, v medosebnih odnosih, primarni družini ipd. Pomanjkljivosti izhajajo iz neustrezne evidence (na kar sta opozorila tudi Cope in Hannah; 1975) in iz neupoštevanja značilnosti institucije (v tem primeru Filozofske fakultete). Naš namen je bil preseči sociološko obarvane raziskave, usmerjene predvsem na vprašanja socialnoekonomskega izvora, regionalne pripadnosti ipd., in osvetliti možne psihološke dejavnike neuspešnosti pri študiju. Ob tem se nismo spuščali v generalizacije in iskanja nekakšnih "resnic", ki naj bi veljale za celotno populacijo, saj nam obravnavana skupina in čelom i metodološki okvir tega ne dovoljujeta. Očitno je (v jeziku sistemske teorije) potrebno spremeniti tako elemente (npr. drugačno delovanje Študentske posvetovalnice, temeljite raziskave, morebitne spremembe študijskih pogojev), kakor tudi odnose med njimi - kar lahko (med drugim) pomeni tudi, da mora FF kot institucija spoznati nujnost stalnega delovanja svetovalne službe, saj neuspešnosti nikakor ne moremo zrcducirati na nivo (neuspešnega) posameznika, temveč gre vedno za interakcijo institucija - študent, za sistem, ki se mora spremeniti že, če se spremeni en sam njegov del. V tem vidimo pomen Študentske posvetovalnice in naše študije, ki je pokazala na množico vprašanj. Želimo si, da bi lahko v prihodnosti našli vsaj nekaj odgovorov nanje.
Mnogo težav pri svetovanju študentom in svetovanju nasploh izvira po našem mnenju iz teoretičnih osnov. Teorija svetovanja izhaja iz stališča, da je namenjena "normalnim" ljudem le kot pomoč za prebroditev situacijskih težav in se distancira od "nevrotične" populacije, kakor tudi od nekaterih spoznanj in načel psihodinamično orientirane terapije in teorij, ter prepogosto neupravičeno zanemari veliko pomembnih dejavnikov. Tako spregleda ali premalo upošteva ozadje težav, predhodne konfliktne situacije in neustrezna reagiranja nanje, nevrotično osebnostno strukturo, vzroke, ki so vezani na dinamiko v socialnem okolju ipd. Gre za to, da takšne teorije svetovanja obravnavajo problematiko preveč površinsko in po liniji najmanjšega odpora (čim
hitreje, na kar najlažji način pomagati pri prebroditvi tukaj in sedaj obstoječih težav). Težave v tcorctično-mctodološkem pristopu so posledica mnogostranske determiniranosti človekovega vedenja. Zaradi tega je, kot meni Bregant (1986), "omejena možnost uporabe tradicionalnih raziskovalnih sredstev, ki so na razpolago".
Zelo pomembno se nam zdi preseči zatiskanje oči pred problemi raziskovanja in ugotavljanja dejanskih vzrokov neuspešnosti študentov, kar pomeni tudi zavračanje stališča administracije (kot sta ga označila Cope in Hannah; 1975)" we - would - rather -not - know" in "problem - if it is a problem - is not known". Taka stališča se kažejo v pomanjkanju raziskav na tem področu, želji po ohranitvi sistema takšnega, kot je, izražena so v pasivnem pristopu k problematiki in pomenijo neko obrambo homeostaze, ki jo načenjajo le redki (npr. Makarovič; 1984).
Kompleksna dinamika med posameznikom in institucijo, med njim in socialnim okoljem, iz katerega izhaja, oziroma v katerega pride v času šolanja, ter med posameznikom in širšim družbcnosocialnim okoljem je bila v preteklosti vse prevečkrat zreducirana na številke, izražene z raznimi frekvencami in standardnimi dcviacijami v okviru statistične pomembnosti. Takšna kvantifikacija pogosto izgubi stik z resničnimi pojavi zaradi nasilne kategorizacije mimo resničnih vzrokov. Po drugi strani pa analitični pristop večkrat zanemarja podatke, ki jih je moč kvantificirati. S takšnim raziskovanjem lahko potisnemo ob stran nekatere pomembne splošne kazalce predispozicij in karakteristik tako posameznikov, kot njihove okolice (izgubimo podatke, ki bi predvidoma lahko veljali za večino študentov). Zato sc velja nasloniti na statistično kvantifikacijo in na analizo posameznih primerov - in to ne le pri raziskovanju (ne)uspešnosti študentov.
V našem primeru predstavljajo populacijo vsi študentje, ki so se v študijskem letu 1985/86 vpisali v prvi letnik katerekoli smeri na FF in so bili neuspešni pri prehodu v drugi letnik. V opisu postopka bomo razložili okoliščine, ki so privedle do tega, da skupina oseb, zajetih v raziskavo, ne predstavlja reprezentativnega vzorca, marveč selekcioniran. Ker vzorec ni slučajen, ne moremo iz njega sklepati na populacijo in ne poznamo njegove distribucije (slučajni vzorci so edini, ki imajo znano, največkrat normalno distribucijo). V skladu z navedenim, si nismo zastavili za nalogo, da bi preko obravnavane skupine opisali populacijo neuspešnih študentov, ampak da bi znotraj skupine poiskali neke skupne poteze, črte, odnose itd., na osnovi tega odkrili možne vzroke neuspešnosti (na nivoju hipotez) in začrtali smernice za nadaljnje raziskave tovrstne problematike. Na ta način nismo presegli meja obravnavane skupine v smislu generaliziracij, ki bi veljale za vse neuspešne študente, možnih dejavnikov pa nismo razlagali kavzalno.
Obravnavno skupino sestavlja 37 oseb; 9 moških in 28 žensk, starih od 21 od 26 let (modalna starost je 22 let). Šest oseb je zamenjalo visokošolsko organizacijo, izbrali so Pravno fakulteto (1) Pedagoško akademijo (3) in FNT (2). Znotraj FF je menjalo študijsko smer osem oseb.
Iz evidence FF smo poiskali študente, ki so se v študijskem letu 1985/86 vpisali v prvi letnik, niso pa napredovali v drugi letnik. Teh je bilo 37,3% od 764 vpisanih v prvi letnik, oziroma 285.
Na dve vabili sc je odzvalo le 37 oseb. Tako smo dobili podatke od približno 13% vseh neuspešnih študentov iz študijskega leta 1986/87 na FF, kljub temu da smo jih še dodamo iskali. Na osnovi opisane izkušnje lahko sklepamo, da večina študentov, ki so bili neuspešni na prehodu iz prvega v drugi letnik, ni zainteresirana za dajanje podatkov
o icj problematiki, oziroma, da bi bil potreben drugačen pristop (morda oseben stik, kjer bi bilo to mogoče), če bi jih hoteli pritegnili k sodelovanju. Ena od možnih predpostavk izhaja iz ugotovitve Blaina in McArthurja (1961), da študenti z resnimi motnjami (predvsem emocionalne narave), ki se kažejo v študijski neuspešnosti, o njih težko ali pa sploh ne govorijo. Morda imajo osebe, ki se niso odzvale, tovrstne motnje, ali pa so opustile, oziroma zamenjale študij, našle nove interese, "prerasle" težave ipd. in zato niso bile motivirane za sodelovanje.
Osnovne podaLke o preskušancih smo zbrali z vprašalnikom, ki smo ga sami sestavili. Ta postopek se nam je zdel smiselen, saj smo pričakovali, da je vsak sam najbolj obveščen poročevalec o sebi. Na osnovi vprašalnika smo opredelili 294 variabel. Zajeli smo družinsko klimo in odnose, izobrazbo staršev in njihov položaj v poklicu, standard, način vzgoje, dosedanje šolanje, interesne dejavnosti in morebitne težave, izbira srednje šole in smeri študija, način preživljanja prostega časa, možne vzroke neuspešnosti in odzive nanjo.
Rezultate na Costellovem vprašalniku storilnoslnc motivacije smo obravnavali kot dopolnilno informacijo o preskušancih.
S projekcijskim preskusom nedokončanih stavkov (PNS) smo dobili klinično gradivo s štirih reprezentativnih področij posameznikovega prilagajanja - gre za področje spolnost, medosebnih odnosov, doživljanja ter pojmovanja samega sebe in družinsko področje.
Zbrane podatke in rezultate lahko razdelimo na dva dela. V prvem so tisti, ki so za nadaljnjo obravnavo problema neuspešnosti pri študiju neuporabni, oziroma manj uporabni, saj ne spadajo na višji nivo generalizacije, njihove značilnosti pa so predvsem konkretnost, bogastvo in širina atributov.
Navedena dejstva potrjujejo naše izhodišče, da moramo pri raziskovanju neuspešnosti posvetiti posebno pozornost področju doživljanja ter pojmovanja samega sebe in družinskega prilagajanja. Zato bo težišče diskusije na predpostavkah in zvezah, ki so bile dopustne in ki pomenijo višji nivo generalizacije ler osnovo za raziskave, ki bodo sledile tej preliminarni študiji.
Zaradi omejene uporabe tradicionalnih raziskovalnih sredstev, ki so na razpolago, in kompleksnosti problematike, pri spisu temeljnih značilnosti osebnostne strukture na nivoju skupine ni bila mogoča deskripcija in diferenciacija z merjenjem posameznih variabel, zalo smo se odločili za analitični prislop. Pri tem smo skušali nadomeščati linearni model "vzrok - posledica" s krožnimi modeli, ki povezujejo različne fenomene. Ker nismo mogli zagotoviti števila prcskušancev, ki bi bilo potrebno za pozitivističnimi model metodologije, smo se usmerili v bolj analitično obravnavo podatkov (dopolnitev na PNS), ne pa v uporabo metod, ki zahtevajo, da je število obravnavanih oseb trikrat večje od števila variabel.
Menimo, da smo na tej stopnji raziskovanja neuspešnosti pri študiju metodologije kar najbolj prilagodili objektivnim omejitvam in proučevanemu fenomenu.
Kot poglavitna področja motenosti in konfliktnosti izstopajo:
-	stališča do staršev istega spola in celotne družine;
-	cilji prcskušancev, njihova stališča do prihodnosti, preteklosti in lastnih sposobnosti;
-	stališča do prijateljev in nadrejenih;
-	kakor tudi stališča do nasprotnega spola in hcteroseksualnih odnosov.
Prcskušanci reagirajo v večini na notranje impulze in lo v veliki meri s potlačevanjem, odrinjanjem in oblikovanjem formacije reakcij (sovražnost do drugih preoblikujejo v težnjo "biti dober, pošten in pomagati drugim").
Dopolnitve večjega dela oseb kažejo na čustveno zavrtost (npr. Kadar nimam dovolj možnosti, "sc umaknem".), manjši del skupine pa v svojih odgovorih nakazuje, da kljub notranjim konfliktom vsaj poskuša izkoristili dane možnosti in poiskati kar najboljše rešitve (težnja po obvladovanju situacij, ki pomenijo določene pritiske; npr. Kadar nimam dovolj možnosti, "izberem najboljšo".). Glede na opredeljene cilje in izraženo pomanjkljivo spolno prilagojenost lahko sklepamo, daje mišljenje večine obravnavanih oseb (vsaj delno) nezrelo. Njihove dopolnitve namreč v veliki meri izražajo egocentričnost, manjše razumevanje za svojo odgovornost in interese ter potrebe drugih ljudi (npr. Moja skrita želja v življenju je "leteti brez pripomočkov". Vedno sem želel "biti ovčar v Avstraliji".). S tem v zvezi lahko ugotovimo, da je mišljenje večine oseb prej fantazijsko nerealistično kot realistično. Pri mnogih smo opazili prevelika pričakovanja brez konkretnih načrtov, kakor tudi izražanje minulih razočaranj in neuspehov (resigniranost). Odgovori sicer kažejo na precejšnjo elastičnost, vendar ostajajo predstave o prihodnosti nejasne, kar je že v preteklosti vodilo v razočaranja, za katera pa skušajo prcskušanci pogosto kriviti druge.
V dopolnitvah sc kažejo tri skupine bojazni:
-	pred izgubo in samostojnostjo (v manjši meri);
-	pred tveganjem in pred lastnimi destruktivnimi impulzi;
-	pred neizbežnostjo.
Na osnovi tega lahko predpostavimo prisotnost depresivne zavrtosti, ki sc kaže tudi v izražanju sočutnosti in spravljivosti; agresivne zavrtosti (posledica je lagodnost, deficit v znanju in izkušnjah) in enakih zadržanj (proti drugim) - ta sc izražajo kot hrepenenje po veljavi, priznanju in obvladovanju (biti nad drugimi); in erotično seksualne zavrtosti.
Erotični motivi se kažejo v iniciativnosti, borbenosti (faličnost po Freudu) - osebe hočejo doseči več, kot zmorejo. To dejstvo nam pojasni odklanjanje matere (istospolncga starša - PNS), zaradi rivalstva, ki sc je verjetno pojavilo že v otroštvu v subsistemu mati - hči. Pri skupini oseb s to strukturo prevladujejo seksualni in destruktivni impulzi v smislu nenehnega pričakovanja nečesa novega (vtisov, avantur), prizadevanja za občutek svobodnosti in odklanjanje realnosti (posledic), kar sc veča z doživljanjem razočaranj (posledic). Iz zadržanj na seksualno erotičnem področju izhaja nezaupanje vase, nepoznavanje lastne vrednosti, šibka realitetna kontrola in težave z osebno identiteto. Vse to je moč opaziti pri dopolnitvah na PNS. Nekateri od odgovorov nakazujejo možnost erotične zavrtosti, saj izražajo nezaupanje vase in v okolico, dvom, daje oseba čustveno sprejeta, ter težave v dajanju in sprejemanju človeške topline; kakor tudi verjetnost seksualne zavrtosti v smislu nesprejemanja lastne spolne vloge in težav pri predajanju. Osebe, za katere so značilne takšne dopolnitve, so izrazile tudi tendence k neupoštevanju realnosti (časa, denarja, institucij), kar lahko razložimo z njihovo potrebo po iskanju novih vtisov in potrditev lastne privlačnosti.
Reakcija v smeri neuspešnosti pri študiju je pri erotično-scksualni problematiki (histerična osebnostna struktura), po našem mnenju lahko posledica sprožilne situacije odrekanja (osebe so prišle v novo okolje - kraj bivanja, izobraževalna institucija - ter niso doživele dovolj potrditev lastne vrednosti, ob tem pa so bile obremenjene z novimi obveznostmi) ali skušanja (novo socialno okolje, morebitne erotično-seksualne
ponudbe). Zadržanja te vrste se lahko kažejo tudi kot veljaveželjnost (vendar v tem primeru ne zaradi moči). Težnja po veljavi je prisotna v odgovorih večine obravnavanih oseb, kot posledica erotično-seksualnih ali agresivnih zadržanj. Ob obojih se pojavljajo tudi iluzorna pričakovanja, ki so za študijsko neuspešnost v večini primerov značilna.
Pri histerični strukturi so kognitivne funkcije vedno na prelomu med magičnim in realnim, kar je ena od značilnosti dopolnitev na PNS.
Verjetnost zavrtosti erotičnih teženj nam potrjujejo negativna stališča do matere in nadrejenih, nekoliko tudi do očeta in podrejenih. Pričakovanje erotične potrditve se pri mnogih osebah veže na odnose s prijatelji in znanci, na odklanjanje avtoritete šole in doma, crotizacija odnosov do podrejenih pa mnogim povzroča slabo počutje ob možnosti ukazovanja drugim. Bojazni so pri tej skupini prcskušancev manj izrazite, morebitna sovražnost kot posledica občutja zavrnjenosti je najbrž izrinjena iz zavesti, kar ima za posledico nezaupanje do prijateljev. Vedno želijo imeti nekoga zraven sebe, "biti ljubljen" pa je zelo pomemben moto - ta dopolnitev je ena najbolj pogostih.
Visoko storilnostno usmerjenost, ki smo jo identificirali, razlagamo kot posledice erotičnih teženj (da nekdo dobi ljubezen), agresivnosti, ali kot posledico delovanja super ega (težnja k popolnosti), ki je na nek način prav tako iracionalen kot id (v smislu iracionalne samokontrole in aspiracij na nivoju popolnosti).
Motenost na področju agresivnih teženj se je verjetno izrazila kot neuspeh ob sprožilni situaciji na začetku študija, ko preskušanci (realno ali v smislu subjektivnega doživljanja, ki pa mujno dobi pomen realitcte v intrapsihičnem prostoru) niso imeli možnosti za lastno uveljavitev in dovolj hitro napredovanje. Izgubili so položaj, ki so si ga pridobili v socialnem okolju med srednjo šolo. Pri delu obravnavanih oseb, kjer Predpostavljamo zavrtost agresivnih teženj, lahko kot sprožilni dejavnik opredelimo predvsem situacije odrekanja, v katerih so se osebe znašle na začetku študija. Zavrtost te vrste vodi v lagodnost, ki je ena od značilnosti neuspešnih študentov. Mnogi od njih dekompenzirajo v smislu pomanjkanje podjetnosti. Pri skupini prcskušancev s takšno Problematiko je na PNS moč opaziti tudi separacijske težnje in črno - belo vrednotenje (dober/slab objekt). Svoje starše so (med drugim) opisali kot takšne, da jih silijo v odvisnot. Ena od razlag je, da se ti starši bojijo lastnih agresivnih impulzov in jih projccirajo v okolje. "Otroka" hočejo pred "hudobnim svetom" obvarovati tudi takrat, ko & že doseže zgodnje odraslo obdobje. Pri opisanem delu skupine smo opazili konflikt med potrebami po sprejetju in uveljavitvi, iz česar najbrž izvirajo bojazni pred lastnimi agresivnimi težnjami na eni strani, in odklanjanjem s strani drugih, na drugi strani. Te osebe gredo zato pogosto v podrejanje in pasivno odvisnost od družine (nerealizirana separacija). Konflikti se tu kažejo tudi med potrebo po pomoči (oziroma sprejetju) in ambicioznostjo ter bojaznimi pred avtoriteto. Preskušanci so izražali še bojazni pred zavrtimi agresivnimi (destruktivnimi) impulzi, nastopanjem in morebitnim neuspehom.
Agresivna in erotično-seksualna zavrtost sta seveda le predpostavki in šele Poglobljen pristop (usmerjena anamneza, kakor tudi rezultati na kakšnem drugem projekcijskem preskusu) bi dopuščal bolj suverene zaključke. Ker je predpostavka o možni prisotnosti depresivne strukturiranosti osnovana na protokolih PNS zelo majhnega števila oseb, je ne bomo skušali utemeljiti. Ostajamo na nivoju skupine, zato ne moremo določiti, če gre pri obravnavanih osebah za okleščenost zgolj na enem nagonskem Področju, poleg tega v razvoju sodeluje vedno več dejavnikov in ga je potrebno opazovati multikavzalno. Predpostavljamo pa, da je bil začetek študija (in vse
spremembe, ki jih je prinesel) tista aktualna situacija, ki je aktivirala zadržanja (signal je zadel ob primarni motiv). Zadržanja so najbrž dobila širše dimenzije v različnih socialnih sistemih (govorimo o prenosu življenjskega vzorca). Na to so sc verjetno začela vezati tudi iluzorna pričakovanja - kot nadgradnja, kjer oseba porabi projekcijo za rešitev konflikta v sebi. Tega si seveda ne more priznati in ne dovoli realitete vdora v svojo "slikano" bodočnost. Če se je med opisanimi posledicami vspostavil začaran krog, je sledila temu nesposobnost za konstruktivno aktivnost in spontanost, ob ohranjenem aktivnem siljenju. Na ta način je mogoče razložiti položaj, v katerem so sc znašli prcskušanci: njihovo ravnanje je bilo blokirano, več kot so hoteli, manj so zmogli, nakar so hoteli šc več (neskladje med aspiracijami in aktivnostjo, kije bila reducirana). Zavoljo neugodnih informacij o sebi, ki so jih dobivali iz okolja, je bil šc bolj prizadet njihov občutek lastne vrednosti, kar so skušali preseči s ponovnim dokazovanjem, vendar zopet z nepravo aktivnostjo. Posledica tega je bila pasivnost, ki sojo opisali tudi med odgovori na vprašalnik. Pasivnost pojmujemo v tem okviru kot blokirano iniciativnost, predvsem na nivoju socialnih stikov; na lak način jc namreč mogoče najti relativno sprostitev, če začaranega kroga ni moč prekinili. Beg v pasivnost jc nevrotična obramba, sekundarni proces pa navadno vodi v lagodnost: oseba preide iz pasivnosti na določnem področju v vsesplošno lagodnost. Predpostavimo lahko, da jc prišlo pri nekaterih prcskušancih do utrjevanja lagodnosti, kar jih jc obvarovalo pred napori in tekmovanjem z drugimi - ker niso nikogar ogrožali, tudi njih ni nihče ogrožal ter sc jim ni bilo treba bati tekmovalnosti in ljubosumnosti drugih. Eden od izhodov opisanega stanja jc bil najbrž tudi prehod v nadkompcnzacijo v smislu vseobsegajočega prizadevanja. Če sc jc to res zgodilo in če so sc osebe s to problematiko vsaj približno zavedale svojih motivov določene vrste (glede na cilj in vsebino), so lahko nadkompcnzacijo usmerile (npr. v reševanje težav študijske in osebne narave). Iz takšne dinamike izhaja tudi Jungova (1967) teza o prospekti vnosti nevroze.
Ena od razlag študijske neuspešnosti jc prehod iz nadkompcnzacijo v dekom-pcnzacijo (nekateri prcskušanci so v pogovoru izjavili, da so sc "zrušili" pri prvem izpitu, ki ga niso uspeli opraviti). Pri večini osebje bolj opazna ambivalcnca med težnjo po aktivnosti in pasivnosLi. To nihanje kaže na prisotnost nadkompcnzacijc in lagodnosti, kar bi lahko pojasnili npr. z negativnim pogojevanjem kot vzgojnim stilom staršev.
Glede na occno prcskušanccv, da so imeli dovolj časa in ustrezne pogoje za študij, sklepamo na nezadovoljivo izrabo prostega časa, ki jo povezujemo tudi z nezadovoljivimi delovnimi tehnikami. Zaradi manjše operativne zmožnosti so najbrž začeli zaostajati za svojo študijsko skupino in niso več mogli obvladovati situacij in vlagati svojega napora sistematično. Iz tega jc verjetno izviral občutek lastne neučinkovitosti in negotovosti. Napačne delovne tehnike pa ne pojmujemo kot nesposobnost organizacije, ampak kot izraz drugih zadržanj. Iz njih izhaja tudi nezadovoljivo ravnanje z ljudmi, ki jc do neke mere prisotno pri obravnavani skupini (pri opisu funkcioniranja v prvem letniku študija). Zmanjšan občutek lastne vrednosti jc zato lahko posledica pomanjkanja izkušenj v ravnanju z ljudmi.
V zvezi z delovnimi motnjami in neadekvatno izrabo prostega časa lahko predpostavimo šc cn začaran krog: občutek delovnega (študijskega) deficita je povzročil tenzijo, zaradi katere jc imel študent šc več težav pri delu in še manj prostega časa, kar jc povečalo neprilagojenost v šudijski situaciji - ob tem jc rasel občutek prikrajšnosti in žrtvovanja, to pa sc jc lahko preneslo tudi na področje medosebnih odnosov.
S tem zaključujemo diskusijo in interpretacijo rezultatov na nivoju konkretne skupine. Ponovno poudarjamo, da gre pri opisu nekaterih značilnosti osebnostne strukture preizkušanccv zgolj za iskanje možnih razlag, vzrokov in povezav.
Družina je sistem, organizem z znaki in pravili v smislu celote, v kateri prihaja do interakcij in krožnih povezav med deli. Menimo, da je študijska neuspešnost determinirana z mnogimi preteklimi izkušnjami v tem sistemu, ki pomeni okvir, iz katerega vsak (neuspešen) študent izhaja. Tu je prišlo do prvotnega oblikovanja in spreminjanja njegovega vedenja. Komunikacija v družini vpliva na nastajanje struktur, ki določajo načine zadovoljevanja potreb, doživljanje okolja in medosebne odnose. Predpostavljamo, da lahko iz družinske klime (krožne povezave mali - oče, mati - otrok, oče - otrok) izvirajo težave v medosebnih odnosih (odnos do nadrejenih, prijateljev in kolegov), težnja k lagodnosti in težave v odnosih z nasprotnim spolom, ki smo jih identificirali pri članih obravnavane skupine. To povsem ustreza Freudovi (1984) misli, da so starši vključeni v mentalno življenje vsakega posameznika kot model, cilj, opora ali tekmec.
Če bi hoteli dobiti bolj jasno predstavo o dinamiki v družinah neuspešnih študentov, hi morali posebej osvetliti vzgojna sporočila staršev, s katerimi se v družinski sistem prenašajo vrednote družbe, deklarirane pravilnosti in koristnosti. Vzgojna sporočila, ki jih razumemo v njihovih moralno-ctičnih in funkcionalnih dimenzijah, sooblikujejo tudi nekakšen družinski model reševanja problemov. V družini se vsak otrok (vsaj do neke mere) nauči odpovedovanja in od tega je odvisna njegova kasnejša sposobnost odpovedovanja ncurcsničljivim ali naprimernim motivom. Ta sposobnost je nujna zaradi zahtev socialnega sožitja, seveda pa se moramo vprašati, do kje sega zrelo prilagajanje in od kod naprej obrambno funkcioniranje (sistem izogibanja lastnim impulzom). Nekaj teh vprašanj si nujno zastavljamo tudi ob problematiki neuspeha pri študiju.
Družinski sistem s svojim delovanjem spodbuje tisto, kar je "prav", in negativno stigmatizira tisto, kar je "narobe". Spodbuda in nagrade v zgodnjem vzgojnem procesu določajo smer agresivnosti. Fenomen agresivnosti, oziroma agresivne zavrtosti, je aktualen tudi pri študijski (ne)uspešnosti. Opozoriti velja, da naša kultura bolj vzpodbuja •n ceni vase usmerjeno ali zadušeno agresivnost, zato vzgoja posreduje zavore in občutja krivde. To trditev potrjujejo rezultati naše študije, kjer smo odkrili krožno povezavo med občutji krivde, stališčem do starša istega spola in do lastnih sposobnosti. Vse našteto odpira vprašanje identifikacije, spolne vloge in oblikovanje nevrotične strukture, na katera bomo skušali najti del odgovorov v nadaljevanju.
Izvori in vzroki zapovedi, ki se posredujejo z vzgojnimi sporočili, v družini niso nujno znani. V slovenskem kulturnem prostoru je eno takšnih sporočil zahteva po delavnosti, natančnosti in tudi po uspehu. Neuspešen študent mora takoj v podobo samega sebe vključiti dejstvo, da se neke zapovedi ni držal. Ker pa na nivoju zavedanja ne gre za kršenje, se nujno pojavijo težave pri sprejemanju posledic (v smislu reakcije družinskega sistema na njegovo neuspešnost). Zaradi večje jasnosti se nam zdi potrebno Se posebej opredeliti podobo ter pojem samega sebe (Musck, 1982), ki se oblikuje na osnovi izkušenj o lastnem organizmu in dejavnosti ter na osnovi izkušenj o razlikah med •cm in zunanjim dogajanjem; na osnovi socialne percepcije (informacije iz vedenja drugih); primerjav podobnosti in razlik med sabo in drugimi; informacij in predstav o določenih socialnih vlogah; na osnovi identifikacije (z vzorniki, starši istega spola -spolna vloga) ter težnje po vzpostavljanju identitete. Opisano kršenje zapovedi vzbudi v
samopodobi neuspešnega študenta občutek krivde. To samo po sebi ne more biti patogeno, problem nastane, če družinski sistem v svojem celotnem funkcioniranju ustvaril patogeno, permanentno izkrivljeno vzdušje v smislu trdote in (ali) razvajanja. Dimenzija vzgojnih sporočil, ki so oblikovala samopodobo posameznika, ima pomen prenosa iz družbe v individualno sfero. Če neuspešni študent doživlja sebe preko meje tistega, kar je v sistemu dopustno, dobi njegova samopodoba negativen preznak. To jc razumljivo, saj se vzgojna sporočila seštevajo v vrednostni sistem. Stil družine (njegovo delo so sredstva nagrajevanja in kaznovanja) jc odvisen od vrednot družbe in lahko deluje v smeri vkalupljanja vsakega člana sistema, ne glede na pozitivne posledice, ki jih ima to za njegovo osebnost. Te silnice vplivajo tudi na model dajanja, jemanja in sprejemanja v medosebnih odnosih, ki je pri neuspešnih študentih nekoliko problematičen. Zahteve po pridnosti, delavnosti in uspešnosti postanejo v razvoju del super cga, zato jc korckcija teh stališč vprašljiva, saj gre za kulturne klišeje, ki so na Slovenskem vrednota. Vsaka kultura ima svoj sistem "dovoljene" simptomatike. Najbrž ta vpliva tudi na preskušancc, ki le v manjši meri dopuščajo psihogenezo svoje neuspešnosti in raje iščejo zanjo vsakršne "objektivne" razloge.
Družinska identiteta močno določa podobo o sebi. Meja družine jc meja za vse, znotraj tega pa so odnosi cirkularni in vloge komplementarne. Prevladovanje popustljive, oziroma enkrat popustljive, drugič stroge vzgoje (opisi preskušanccv; kaotično ali pretrdo vzdušje pomeni rizično peristazo za erotično - seksualno zavrtost) predstavlja hudo frustracijo (sistem razvajanja sc prej ali slej razvije v trdoto - omejevanje agresivnih teženj) - omejitve in zahteve niso konsistentne, zato tudi strategija ralizacije potreb z lastno aktivnostjo ne more postati stalna; posameznik ne dobi prave slike (na nivoju pcrccpcijc) o potrebnem naporu in času za doseganje določenih ciljcv in ne pridobi ustreznih izkušenj o nujnosti investiranja časa in napora za zadovoljitev potreb. Zato pri neuspešnih študentih opažamo neskladje med aspiracijami in možnostmi, neadekvatno orientacijo in vsaj delno ohromljcno, pohabljeno lastno aktivnost. Ob določenih potrebah sc pojavlja refleksna bojazen, ki povratno vpliva na področje potreb in motivov.
Vloge v družini se strukturirajo glede na kulturne vplive, mesto, ki ga ima posameznik, in glede na njegove konstitucijskc lastnosti. Kulturni vplivi določajo očetu funkcije spora, povezave družine navzven, kaznovanja in do neke mere tudi vlogo nosilca normativnega sistema. Če neuspešni študent ne sprejema očeta, s tem na določen način odklanja tudi normativni sistem. Začetek študija enega od članov družine in njegov morebitni odhod od doma je lahko povzročil formativno krizo. Študcntova vloga v sistemu se je spremenila - njegova razvojna naloga je poslala osamosvojitev, kar pomeni prednost v smislu večje svobode, hkrati pa pomanjkljivost, še posebej, če oseba na to ni dovolj pripravljena (če jo starši, predvsem mali, vežejo v odvisnost in simbiozo). Tako jc mogoče študijsko neuspešnost (= motnja enega člana) obravnavati kot prispodobo iskanja ravnotežja v družini. V tem smislu predstavljajo študijske motnje protest, gre za mazohistično maščevanje staršem zaradi nerešenega konflikta z njimi (problemi separacijc). Študent hoče s samokaznovanjem prizadeli starše, neuspeh pa pojasnjuje s premajhnim posvečanjem šludiju (atribucija vzročnosti). Iz takšne dinamike izhaja tudi model odnosa do nadrejenih.
Prcskušanci (manjši del skupine), ki so imeli do staršev istega spola in do družine najbolj ugoden odnos, so pokazali boljše funkcioniranje na področju heteroseksualnih
odnosov in v stališčih do preteklosti, prihodnosti in kolegov. Pri njih predpostavljamo manjšo scparacijsko problematiko.
Tako je odnos s starši tisti, ki odločilno sodeluje pri oblikovanju samopodobe, spolne vloge in v zvezi s tem stališč do sposobnosti in medosebnih odnosov. Iz družine izhajajo možni patogeni vplivi iz preteklosti, doživljanje samega sebe pa sooblikuje medosebne odnose v širšem smislu, vključno s heteroseksualnimi odnosi. Neuspeh pri študiju je bolj verjeten, če študent nima občutka, da ga starši podpirajo. Pri tem moramo ločiti dejansko stanje v sistemu od tistega, kar si takšna oseba želi in lahko vpliva na njeno percepcijo. Če odnosi s starši niso konfliktni, študent realizira svojo razvojno nalogo osamosvajanja, družinski sistem pa mu medtem še zmeraj lahko zadovoljuje potrebo po varnosti in sprejetosti. V takšnem sistemu so člani tudi ob morebitnih neuspehih bolj perspektivni.
Odgovori prcskušancev kažejo, da predpostavljajo njihove matere pretežno lik, ki kot ženska ne dobi potrditve in spodbude, zato prevzame vlogo žrtve. Na Slovenskem je žrtvovanje vrednota in takšne matere dobivajo potrditev od zunaj (družba). Svojo samopodobo rešujejo kot "kvalitetne" matere in otroke dobesedno vlečejo v družino. Homcostazo sistema vzdržujejo tako, da prestrukturirajo vloge in študentu vsilijo vlogo odvisnega otroka. Ker ob začetku študija (zavoljo vseh opisanih dogajanj in sprememb) študent še potrebuje nekoliko odvisnosti in varnosti, ima zaradi potrebe po dokazih samostojnosti (na drugi strani) do matere občutke krivde, hkrati pa izraža do nje negativno stališče (v študijo smo zajeli pretežno študentke, zato bomo v nadaljevanju uporabljali ženski spol, da bi se izognili morebitnim vsebinskim nejasnostim). Takšno dekle se z materjo ne more identificirati (še posebej, če je histerično strukturirano), občuti pa Čustveno lakoto; če spozna nove prijatelje, zadovolji svoje potrebe v tem sistemu, zato je razumljiva negativna zveza med sklepanjem novih prijateljstev in pogostostjo vračanja domov. Ostaja pa odprlo vprašanje, do kakšne mere razvijejo le študentke zgodnjo zrelost in lastno ustvarjalnost. Meje opisanih družin najbrž niso dovolj propustne, zato je med člani prevelika odvisnost in ogrožujoče delovanje. Ob bolnem subsistemu mali -hči, pride v družini kot ccloli do funkcionalnih motenj, pojavi se vprašanje hiererhije moči in predstave o sebi. Vse navedeno smo opazili v protokolih PNS in odgovorih na vprašalnik. Dekletovo doživljanje lastne vloge v subsistemu z materjo določa tudi reakcijo ob stresu (sprememba življenjskega in šolskega okolja) vključevanje v nove socialne sisteme ipd.), oziroma funkcionalni krizi. Glede na njeno doživljanje lastne vloge se oblikujejo vedenje in načini morebitne pomoči drugih članov družine.
Ker ne poznamo strukture vlog v družini pred krizo (= neuspeh enega člana pri študiju), diskusije v tej smeri ne moremo nadaljevati. Pri nadaljnem raziskovanju je nujno potrebno vključevanje intervjuja, ki lahko osvetli nejasna področja posameznikovega funkcioniranja. Diskusijo o družinskem sistemu zato zaključujemo z ugotovitvami, da kvaliteta odnosov ni nudila prevladujočega "medosebnega udobja" (izraz povzemamo po Brajši, 1986), verjetno se je pojavljala inkongruentna komunikacija ob enostranskem in linearnem vsiljevanju močnejšega (predvsem matere) slabšemu. Razlike med odgovori na vprašalnik in stališči do matere na PNS so nas opozorile na dejstvo, da je materinstvo še vedno vzvišeno - stališča do matere na PNS so namreč pokazala veliko odstopanje od teh deklariranih klišcjev.
Rezultati naše študije se ujemajo z ugotovitvami drugih avtorjev, da neuspešnega Študenta označuje kriza identitete. Razpet je med starim in novim, ob tem pa začne
problcmatizirati tudi odnose v družinskem sistemu. V okviru pojma identitetna kriza govorimo o nejasni spolni in socialni vlogi. Spolna vloga (identiteta) pomeni vedenje, dejavnosti, način izražanja sebe, kakor tudi pričakovanja, ki jih širše družbeno okolje veže na moški in ženski spol. Gre za sterotipije vedenja, pričakovanje širše kulture pa sc kažejo v vzgoji, kjer jc določeno vedenje ("žensko") spodbujano in nagrajevano, oziroma ignorirano ter omejevano ("nežensko"). Predstava o spolni vlogi jc tako prisotna ob vseh zunanjih sporočilih, ki zahtevajo različno usmerjenost energij moškega in ženske (glede na spolno vlogo in zgodovinski spomin). Pri neuspešnih študentkah jc problem spolne vloge očiten. Starši so jim posredovali določena vzgojna sporočila, informacije iz širšega okolja pa na tem področju oblikovanja identitete pogosto preglasijo starše. Sedanja družba poslavlja enake zahteve pred moškega in žensko (asertivnost in aktivnost neodvisno od spola), vzorov in vzgojnih sporočil te vrste pa ni. Tako so določene aktivnosti siccr deklarirane, v bistvu pa omejevane ali cclo kaznovane. Širše kulturne norme namreč šc zmeraj določajo ženski stereotip. Za neuspešne študentke jc značilno pomanjkanje možnosti za pozitivno identifikacijo z materjo in pozitivnih spodbud s strani očeta. Študijska neuspešnost je v tem primeru posledica neuspešnega načina razreševanja notranje tenzije in travmatskih dogodkov, ki so zadeli razvoj spolne identitete. Matere neuspešnih študentk so v veliki meri nezadovoljne kot ženske, najbrž so svoje hčere vsaj poskušale uporabljati za uresničitev sebe, kakšne si niso upale in mogle bili. Gre za neke vrste "psihosocialni obrambni mehanizem" (Brajša, 1986), preko katerega maLi svojo konfliktnost in občutek ogroženosti rešuje v odnosu z otrokom. Menimo, da jc takšna zloraba materinske ljubezni poslcdica neenakopravnega in nezadovoljujočega kontakta na nivoju njenega partnerstva (družbeno determinirana ženska vloga namreč - med drugim, vključuje tudi večjo potrebo po bližnjih osebnih stikih). Opisana dinamika jc bila škodljiva za obravnavano skupino študentk, saj niso mogle razviti lastne individualnosti in odraslosti ter vzpostaviti odraslih, intimnih zvez z vrstniki (sem spadajo tudi heteroseksualni odnosi). Očetje so (glede na rezultate) v družinskem sistemu obrobna figura. Oče naj bi simboliziral trdnost in zrelost, protokoli PNS pa ga predstavljajo bolj kol nosilca občasne trdote, oziroma pretirane mehkobe, kar ima psihodinamsko gledano enak izid - trdota namreč ni trdnost. Prcskušanci so imeli z očeti tudi manj stika.
Spolna vloga jc povezana s področjem heteroseksualnih odnosov, z občutkom lastne vrednosti in s samospoštovanje, vse to pa bazira tudi na priljubljenosti, sprejetosti in opaženosti pri nasprotnem spolu. Identiteta (Sirilih, 1975) jc dinamični mehanizem, preko katerega sc uresničuje človekova individualna in družbena narava. Tega vprašanja se zavemo predvsem v kritičnih trenutkih, ko jc identiteta ogrožena. Zaradi ločitve od družine in začetka študija jc bila funkcionalna kriza tista značilnost razvojnega obdobja preskušanccv, ki jc šc povečala njihovo negotovost. Ker so imeli težave tudi na področju medosebnih odnosov, so šc težje oblikovali lastno identiteto ob podpori drugih. Nove norme in standarde so verjetno doživljali na konfliktcn način in sc niso mogli dovolj hitro poistovetiti z njimi. Nejasna identiteta lahko izvira tudi iz same družinske klime. Naslednja razlaga velja za del neuspešnih študentk, ki jim družinska klima ni nudila emocionalne trdnosti, na kateri bi lahko gradile samozaupanjc (sistem jc upošteval naličje in nc bistva). Niso sc naučile ločiti, kaj jc igra in kaj so v resnici one same. Tu najdemo tudi možno pojasnilo za neustreznost matere kot identifikacijske figure -predpostavljamo namreč, da jc prišlo do pretiranega odnosa oče - hči, predvsem preko
odklanjanja kontakta, kar pa ni sovraštvo, ampak problem izkazovanja ljubezni. Ta mehanizem nam lahko do neke mere pojasni tudi poudarjanje perifernosti očetove figure v dužinskem sistemu.
Vprašanje identitete je mogoče povezati tudi z zavrtostjo - zaradi izrinjanja "nekaj" manjka v zavestnem doživljanju osebe, saj določena hotenja izgubijo svojo vsebino. Zavoljo "izgube" motiva lahko kaže takšen človek tendcnco k lagodnosti (prisotna pri neuspešnih študentih), zaradi česar se ne preskuša v socialnih situacijah določene vrste in nima povratnih informacij, ki bi mu omogočile, da sebe prav zazna. Tako ostane njegova identiteta še naprej šibka. Omenjeno okleščeno vsaj eno bazično področje potreb kaže na nevrotično strukturo, ki pa jo je moč kompenzirati z obrambami. Socialna vloga osebe se spremeni z odločitvijo za izobraževanje na visokošolski organizaciji. Nova socialna vloga študenta zagotovo vpliva na pričakovanja njegove družine, ne njegovo aktivnost in samopodobo. Rezultati kažejo, da preskušanci niso vedeli, kako naj funkcionirajo v novem socialnem sistemu (nejasne predstave o študiju, o izbrani smeri, novem načinu življenja - atribucija vzročnosti neuspeha pri študiju), kar je lahko posledica nejasne ali negativne predstave o lastnih sposobnostih. Zavoljo negotovosti in idcntitenih vprašanj je verjetno prišlo tudi do neskladja med osebnostnimi lastnostmi študenta in vedenjem, ki so ga (predvsem) starši pričakovali od njega na tem položaju. Ne vemo, ali so nove interakcije vplivale na študenta v smeri kon formiranja, neodvisnosti ali antikonformnosti, menimo pa, da je vsak od naštetih izidov odvisen od področja pojmovanja ter doživljanja samega sebe. Predpostavljamo tudi razkorak med normami na fakulteti in srednji šoli, oziroma v JLA pri preskušancih moškega spola. Zaradi tega so se z različnim uspehom vključevali v nov sistem, ki deluje kot stabilizirano socialno okolje z določenimi statusnimi razmerji. Reševanje teh problemov je po našem mnenju odvisno od posameznkove osebnostne strukture - težave v medosebnih odnosih primarno niso vzrok ampak posledica emocionalnih motenj, občutkov konfliktnosti in razdvojenosti. Morebitne zavrtosti določa družinska klima in nanje ne moremo direktno sklepali preko simptomov (motenj pri študiju in reakcij na neuspeh). Že v prvem delu diskusije smo poskušali prikazati posrednost povezav med simptomi in zavrtostjo. Poleg lega je zavrtost navadno le delna, zato je pot do nje zabrisana in težko dostopna spoznavanju. Med obrambnimi mehanizmi smo identificirali predvsem regres (izjave o delanezmožnosti) in odrinjanje, ki bi ga lahko še z večjo gotovostjo potrdili, če bi preverjali tudi somatske korelatc (npr. glavobol). Prisotnost odrinjanja potrjuje upravičenost naših predpostavk o zavrtostih in zadržanjih, iz katerih izvira pri preskušancih bojazen že ob določenih impulzih, četudi so ti preveč fragmentirani, da bi bili prepoznani kol težnje.
Zaradi neuspešnosti pri študiju preskušanci niso imeli večjih težav s starši (po lastnih izjavah), predpostavljamo pa lahko bolj negativno samovrednotenje, s tem da je bilo področje doživljanja ter pojmovanje samega sebe že prej problematično. Dinamika študijskih motenj je bila odvisna od osebnostne strukture vsakega posameznika, vendar lahko opišemo iluzorna pričakovanja skoraj kot zakonit pojav (število opravljenih in kot Pogoj določenih izpitov je v pomembnem negativnem odnosu). Kritično se moramo opredeliti do nizke vrednosti F2 (doseganje uspeha neodvisno od vloženega truda) storilnostnc motivacije na nivoju skupine. Obstaja namreč velika verjetnost, da so dajali preskušanci socialno zaželene odgovore, oziroma da ne ločijo notranjega in zunanjega uspeha. Neaktivnost, ki se je pojavila kot reakcija na lasten študijski neuspeh, se kaže v
atribuciji vzročnosti neuspeha in v odsostnosti akcij (pri večini študentov). Poleg zatekanja v delanezmožnost (kot sredstvo nevrotičnega kompenziranja), prevladujejo (po izjavah prcskušanccv) reakcijske apatijc, depresije in napetosti - v smislu psihoreaktivnih motenj, ki izhajajo iz zadržanj. Napetost, nemir in ncrazpoložcnje lahko v tem kontekstu razložimo z izpadom zavedanja moliva ob ohranjeni komponenti motoričnega siljenja, oziroma čustveni barvi.
Značilnosti institucije (predvsem storilnostna naravnanost) so takšne, da opredeljujejo pogoste emocionalne bloke pri učenju, kakor tudi cclotno problematiko emocionalne narave kot stvar discipline. To lahko pomeni za določen del populacije velik pritisk, kar se verjetno odraža v somatiziranih simptomih, česar pa zaradi težav pri objektiviziranju na tej stopnji proučevanja neuspešnosti pri študiju nismo preverjali. Ker je obremenjujoča situacija v rcsnici takšna, jc tudi izid (nadaljevanje študija) bolj ugoden, kar pa ne zanika predpostavke, da sc vse predpostavke vežejo na nevrotično strukturo. Izid jc ugoden zaradi potencialov študentov (mladost, inteligentnost, fleksibilnost), mnoge motnje pa lahko izvirajo predvsem iz razvojnih kriz odraščanja. Slednje seveda ne velja za posameznike s kronificiranimi motnjami, katere ne morejo izzveneli same od sebe. V zvezi z načilnostmi inslitucijc kot zadnjega dejavnika študijske neuspenosti, ki ga nameravamo opisati, se nam poraja vprašanje razmerja med disfunkcijami sistema (Filozofske fakultete) in disfunkcijami študenta, ki rczultira v neuspešnosti. Menimo, da jc ta interakcija odvisna od značilnosti obeh, vendar velja osnovi poudarek posamezniku (študentu). Za funkcioniranje institucije jc značilno slabo kolektivno (so)dclovanjc, ker motivacijc posameznikov in njihova pričakovanja niso ne usklajeni ne dovolj upoštevani. Komunikacija ne kaže odprtosti, med večjimi skupinami študentov ni tesnejših stikov. Vse navedeno jc moč razbrati tudi iz odgovora na vprašalnik. Študent od profesorjev in kolegov ne dobi dovolj povratnih informacij o tem, kako ga pcrcipirajo, kar (po našem mnenju) ne vpliva samo na oblikovanje njegove lastne identitete, ampak preko tega tudi na opuščanje (vsaj začasno) študija. Problem nezadovoljstva s študijem obstaja v določenih dimenzijah kot posledica neustreznih pričakovanj, nepravilne odločitve za študij in slabše prilagodljivosti - vse našteto pa izvira iz področja doživljanja ter pojmovanja samega sebe. Predpostavimo lahko veliko razhajanje med študentovo pcrccpcijo sebe, kolegov, fakultete in idealne fakultete. Tudi na humanističnih smereh (FF) jc namreč prisotna "statistična tehnokratska" miselnost, ki sc kaže v strogi racionalnosti in disciplini. Storilnostna orientacija vzbuja v študentih agresivnost, ekstenzivno kopičenje znanja s pomočjo spomina pa ne spodbuja njihove ustvarjanosli. Študenti s profesorji navadno nimajo osebnega kontakta, med njimi obstaja hierarhična avtoritarna distanca, kar šc poveča pritisk na študente z visoko storilnostno motivacijo (uveljavitvcnc težnje), ki lahko dekompenzirajo.
Menimo pa, da izhaja opisani emocionalni stres manj iz pritiska institucije in bolj iz medosebnih odnosov, na katere vpliva negativno obarvano pojmovanje sebe. Težave v medosebnih odnosih samopodobo šc poslabšajo.
Ta del diskusije rezultatov lahko sklenemo z ugotovitvijo, da so značilnosti institucije manj pomembna determinanta študijske neuspešnosti, na katero ne morejo odločilno vplivati niti spremembe šolskega okolja in sistema. Po našem mnenju jc potrebno v središče obravnavane problematike postaviti posameznega študenta skupaj z njegovo primarno družino. Pri tem se sklicujemo na Kclleycvo (v Lamovcc, 1972) misel,
da konstrukti vsakega posameznika določajo njegovo pcrcepcijo pojavov v okolju, sprememba v okolju pa ne pomeni nujno tudi spremembe v konstruktih.
Študijske neuspešnosti ne smemo obravnavali kot vprašanje prilagojenosti osebnosti. To vprašanje se nam zdi artificirano in podobno medicinskemu modelu pojmovanja Človeka. Prilagojenost razumemo kot adaptacijo in ne kol popolno podrejanje zahtevam okolja (družinskega, študijskega), zato se nam zdi bolj primeren izraz "poravnavanje", oziroma aktivno poravnavanje z okoljem - tudi v smislu spreminjanja življenjskih pogojev. To se ujema z našimi sistemsko-teoretičnimi izhodišči. Med samo študijo smo si zastavili vprašanje, če je sploh mogoče gledati na vedenje, ki odstopa od konvcncionalnih oblik, kot na neko vrsto patologije. Menimo, da je velikokrat prav konformizem znak motenosti, saj je lahko vzrok podrejanju kulturno pričakovanim klišejem (kot npr. spolna vloga ali deklarirana mistifikacija materinstva) šibek ego. V takšnem primeru je konformizem obrambni mehanizem, integracija z okoljem pa zgolj navidezna.
Enako opredeljuje konformizem tudi Fromm (1976), ki meni, da razvije posameznik osebnost, ustrezno kulturnim klišejem, da bi reduciral strah pred osameljnostjo in nemočjo. Morda bi bilo boljše iskati povezave med študijsko uspešnostjo, rednim napredovanjem v višje letnike in konformizmom. Naša študija je pokazala, da je nesmiselno pretirano izpostavljanje in poudarjanje (širših) socialnih dejavnikov, saj socialne strukture ne moremo in ne smemo enačiti s psihično strukturo, kar z drugimi besedami pomeni, da lahko socialni dejavniki morebitno nevrozo le podnetijo. Ob tem ne pozabljamo, daje super ego introjekt socialnih struktur, vendar moramo v primeru, ko socialne strukture postanejo introjekt, že govorili o psihični strukturi. Kulturni in socialni dejavniki lahko okrepijo ali pa oslabijo psihične sposobnosli in obrambne mehanizme, ne morejo pa neposredno povzročiti nevroze - lahko le sodelujejo pri oblikovanju nevrotičnega procesa, kar se zgodi v spccifičncm mehanizmu, ki smo ga opisali in ga vidimo kot začarni krog.
Drugačnost (tudi neuspešnost) dela študentske populacije ni nujno motenost, čeprav lahko sproži določeno krizo (npr. v družinskem sistemu), vemo pa, da razvoj brez kriznih faz sploh ni mogoč. Vrednotenje osebnosti po kriteriju prilagojenosti (v smislu vodljivosti in pridnosti) deluje zelo "pedagoško", izraža pa se tudi v nekaterih deklariranih konceptih "enakosti", ki anticipirajo uniformnost posameznika ter ravnanje Po zunanjih klišejih. V teh pogojih individuum kot takšen pravzaprav sploh nima pravice obstajati. Postavili nismo nobenih velikopoteznih generalnih zaključkov, ker bi s tem premalo upoštevali posameznika, njegovo specifično dinamiko in okolje, saj smo obravnavali predvsem fenomen študijske neuspešnosti. Tudi etiologija ostaja nekoliko nejasna - nismo namreč mogli odkrivati vzročnih zvez tam, ker vemo, da so povezave krožne; poleg tega bi morali nujno osvetliti še vprašanje intervenirajočih variablov. Ugotovimo lahko predvsem, da zveze niso unikavzalnc in da reševanje problema neuspešnosti ni mogoče z enostavno eliminacijo ali modifikacijo enega dejavnika, ne da hi pri tem upoštevali tudi druge (vsaj tiste, ki jih poznamo). Zato se nam zdi neupravičeno kot "neuspešne" označiti tiste študente, ki so iz različnih razlogov prekinili študij za eno leto in sedaj zopet redno študirajo. Povezavo med študijsko neuspešnostjo ■n prilagojenostjo lahko opredelimo v tem okviru predvsem kot teoretično - filozofski problem, saj ne služi neposredno problemom svetovalne prakse, kjer naj bi bilo v ospredju vprašanje, komu so kakšni ukrepi potrebni, oziroma ali so mu sploh potrebni.
Na tem nivoju pa kategorizacija vedenja (neuspešni, neprilagojeni itd. študenti) ni nujna. Še posebej sc moramo zavedati, da vsakdo v zanj specifičnih življenjskih okoliščinah nevrotično reagira in da ni vsak, ki je nevrotično strukturiran, tudi nevrotično moten. Slednje jc odvisno predvsem od njegovih ego obramb - dokler te funkcionirajo, ne moremo govoriti o nevrotični motenosti. Posebno pozornosti bi v nadaljnih raziskavah veljalo posvetiti proučevanju tega področja delovanja ega, saj vemo, da jc bistvo nevroze (po Freudu) v nesposobnosti ega posredovati med nerealnimi zahtevami ida in super ega, ob internaliziranm nevrotskem konfliktu. Ponovno opozarjamo tudi na prospektivni princip: ("študijska") nevroza ima lahko zelo velik pozitivni pomen za bodočnost in lahko pomeni poskus realizacije potlačenih potencialnih možnosti.
POVZETEK
Obravnavano skupino v veliki večini sestavljajo študentke, zato ugotovitev ne smemo razširiti na oba spola. Ker pa jc populacija študentov na FF pretežno ženska, smo lahko prikazali nekatere značilnosti odnosa institucija - posameznik.
Pri proučevanju študijske neuspešnosti je potrebno v središče pozornosti postaviti primarno družino (kot sistem) in neuspešnega študenta (kot element tega sistema).
Sistem družine (predvsem z vzgojnimi stili) vpliva na oblikovanje posameznikove samopodobc, pri čemer sc jc kot eden osrednjih pojmov pokazala identiteta, ki zajema tudi prevzemanje različnih socialnih vlog (v družini in širših sistemih), njena pomembna komponenta pa jc spolna vloga (identifikacija), ki vpliva na področje spolnosti, medosebnih odnosov in nazaj na samopodobo.
Spolna vloga je determinanta, ki zahteva nadaljnje poglobljeno raziskovanje (ob kritičnem odnosu do materinskega lika, ki jc v našem kulturnem prostoru mistificiran).
Iz posameznikove (nevrotične) osebnostne strukture (odkrili smo predvsem verjetnost agresivne in erotično-seksualne zavrtosti ter zadržanj, iz česar izvira tudi visoka storilnostna motivacija) izhajajo njegove strategije v medosebnih odnosih - v zanj obremenilnih situacijah sc lahko oboje, skupaj z odzivi okolja (družine in širših socialnih sistemov) sklene v začarani krog.
Značilnosti institucije in materialni pogoji predstavljajo dejavnike, ki pri študentu iz ugodnega družinskega okolja, z neproblematično osebnostno strukturo, ne morejo povzročiti reakcij v smeri neuspešnosti, razen ob morebitnem delovanju šc ncidentificiranih intervenirajočih variablov, kar pa sc nam zdi skoraj nemogoče. Nadaljne raziskave bomo usmerili na odkrivanje vzrokov sprememb študijske smeri (v okviru ene visokošolske organizacije, oziroma v smislu menjave institucijo), in vrnitve k študiju po eno - ali več - letni prekinitvi (pri tem bi bilo treba zagotoviti reprezentativne podatke tudi za moški del populacijc študentov). Preveriti moramo hipotezo, da pavzirajo tisti, ki si to lahko privoščijo glede na socialno-ckonomski status družine (kriterij je izobrazba očeta), in da si študentje iz manj urbanega, oziroma ruralncga okolja izbirajo bolj "varne" smeri študija (ta izbira jim v večji meri zagotavlja uspešen zaključek).
Pri raziskovanju sistema posameznik - družina predlagamo pretežno analitični pristop (usmerjena anamneza, cksploracija in večkratno naročanje osebe). V tem okviru velja posvetiti posebno pozornost funkcijam ega, kot jih jc opredelila ego psihologija.
Rezultati Študije opozarjajo na potrebo po nadaljevanju raziskovanja te problematike, kakor tudi na nujnost drugačnega (rednega) delovanja svetovalne službe, ki bi lahko učinkovito posredovala pri motnjah delovanja motivacijske in emocionalne sfere.
VIRI
Blaine, G.B., jr, Therapy, V: Emotional Problems of the Students, str. 232-248. Applcton - Century Crofts, Tnc. New York, 1961.
BrajSa, P., Zloraba materinske ljubezni. Otrok in družina, 5tcv. 5, Ljubljana, 1986, str. 4-5. Cope, R.G., Hannah, W., Revolving College Doors. John Wiley and Sons, USA, 1975. I'reud, S., Uvod u psihoanalizu. Malica srpska, Beograd, 1984. Fromm, E., Bekstvo od slobodc. Naprijed, Zagreb, 1976.
Jung, C.G., Memories, Dreams, Reflections. The Fontana Library Theology and Philosophy, I-ondon, 1967. I-amovec, T., Kcllyjeva teorija osebnih konstruklov. V: Teorije osebnosti, CZ, Ljubljana, 1972. Makarovič, J., Družbena neenakost, šolanje in talenti. Založba Obzorja, Maribor, 1984. Musek, J., Osebnost. DDU Univcrzum, Ljubljana, 1982.
Stritih, B., Socialno usmerjena psihoanalitična teorija Erika Eriksona. V: Teorije osebnosti. CZ, Ljubljana, 1975.