OCENE IN POROČILA – REvIEws ANd REPORts 113 DVOr Ec BETN aVa (ur. Franci lazarini, Miha p reinfalk) . Zbirka Castellologica Slovenica 1. Založba ZRC, Ljubljana 2018, 526 str. Raziskovanje grajskih stavb na Sloven- skem nima posebno dolge zgodovine; razlogov je veliko, slabša raziskanost pa je tudi eden od razlogov, da je sloven- ska grajska dediščina bolj ogrožena kot druge vrste arhitekture. Med starejšimi raziskovalci naj omenimo Avguština Stegenška, ki je v svojo drugo topogra- fijo Konjiška dekanija (1909) vključil tudi grajske objekte, čeprav je bila načr- tovana serija publikacij sprva namenje- na topografiji zgolj cerkvenih objektov v Lavantinski škofiji. Hvaležni smo Francetu Steletu, da je vestno doku- mentiral dražbe grajskih inventarjev, ki so se vrstile med obema vojnama. Po drugi svetovni vojni se je raziskovanja gradov lotil Ivan Komelj, ki se je osre- dotočil na območje Dolenjske, medtem ko je več objektov na Štajerskem obrav- naval Jože Curk. Sistematično in celo- vito je grajsko arhitekturo raziskoval Ivan Stopar, ki ga je SUZD za njegov pionirski prispevek k slovenski kastelo- logiji nagradilo s Cankarjevo nagrado v letu 2013. Stopar je zastavil in skoraj do konca izpeljal serijo topografskih pu- blikacij, ki obravnavajo grajske stavbe na celotnem slovenskem ozemlju. Sto- parjevo delo zavzeto nadaljuje Igor Sa- pač, k raziskovalcem grajske zgodovine pa je treba prišteti vedno večje število mlajših umetnostnih zgodovinark in zgodovinarjev, ki proučujejo grajsko opremo; naše razumevanje grajske pre- teklosti tako postaja bolj celovito. Očitno pa se na področju raziskova- nja grajskih stavb na Slovenskem obeta novo poglavje. Na Zgodovinskem inšti- tutu Milka Kosa in na Umetnostnozgo- dovinskem inštitutu Franceta Steleta, ki delujeta v okviru Znanstvenorazis- kovalnega centra SAZU, so v skrbi za usodo grajskih stavb zasnovali novo serijo monografij z naslovom Castel- lologica Slovenica. Prva v seriji je leta 2018 izšla monografija Dvorec Betnava. Uredila sta jo Franci Lazarini in Miha Preinfalk, pri tem pa sta k sodelova- nju povabila dvanajst strokovnjakov iz vrst arheologov, zgodovinarjev in umetnost nih zgodovinarjev. Nastala je zgodba o dvorcu Betnava, razpeta v dolgem časovnem loku od mlajše ka- mene dobe do najnovejših let. Mono- grafija obsega 526 strani, ima izčrpen strokovni aparat in je bogato slikovno opremljena. Oblikovali so jo Andrej Furlan, Žiga Okorn in Barbara Filipčič, izdajatelj pa je Založba ZRC SAZU. Andrej Magdič (Oris historične krajine severnega Dravskega polja od prazgodovine in srednjega veka) je predstavil širše okolje dvorca Betna- va od najstarejših dokazov poselitve v mlajši kameni dobi do vključno nase- litve Slovanov v 7. stoletju, posamez ne interpretacije pa je pomaknil še za nekaj stoletij v srednji vek. Odlika njegovega prispevka je razu mevanje konfiguracije terena, v katerem je tudi po več stolet- jih še vedno mogoče prepoznavati sledi člo vekovega delovanja. Ugotavlja, da so bile agrarne tehnike na obravnavanem območju naprednejše, kot je to veljalo doslej. Tako je na primer v rezilu, ki so ga arheologi doslej interpretirali kot del keltskega noža, prepoznal črtalo z g o d n je s r e d n je v e š k e ga p l u ga i n d o k a - zal, da sta bila plug in triletno kolobarje- nje v rabi na obravnavanem ozemlju že v 9. stoletju, kar utemeljuje z dejavnostjo salzburške nadškofije. Magdič prispevek 114 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2019/1 zaključuje z razlago namakalno-izsu- ševalnega sistema na desnem bregu Drave, ki ga je Franjo Baš imenoval »izgonska pokrajina« – značilno braz- dasto konfiguracijo je ponekod še mo- goče prepoznati. Mihaela Kajzer Cafnik in Primož Predan (Izsledki arheoloških raziskav ožjega prostora betnavskega dvorca) sta Magdičevo razpravo dopol- nila s predstavitvijo arheoloških najdb iz ožjega prostora dvorca, odkritih v razponu od sredine 19. stoletja do leta 2010. Najdišče je bilo leta 1988 razgla- šeno za arheološki spo menik. Starejše raziskave so bile osre dotočene zlasti na sledi rimskega obdobja, novejše pa so arheologi usmerili na sam dvorec, da so podprli načrtovanje obnove in rekon- strukcij. Avtorja prispevek zaključujeta z na vedbo rezultatov raziskav v zvezi z umeščanjem južne oziroma zahodne mariborske obvoznice, ki utegneta po- seči v areal dvorca. Dvema arheološkima prispevkoma sledi sklop zgodovinskih razprav. Ži- ga Oman (Cerkveno in šolsko središče Dravsko-poljskega okraja augsburške izpovedi), izvrsten poznavalec zgo- dovine evangeličanske cerkve na Slo- venskem, je orisal zapletene procese pri vzpostavljanju in delovanju prote - stantskega verskega središča v Betnavi (1589–1600) in podrobno obdelal tudi njegovo zrušenje. V prispevku so na- nizani številni podatki o podpornikih, dobrotnikih, inšpektorjih, predikantih in učiteljih. Avtor je podrobno pred- stavil ureditev pokopališča, gradnjo predikantove hiše, molilnice in šole, opisal pa je tudi napade na središče. Matjaž Grahornik je nadaljeval z zgo- dovin skim orisom dvorca in nje go vih lastnikov v obdobju od začetka 17. do konca prve četrtine 18. stoletja; osre- dotočil se je na rodbini Herberstein in Khisl. Poglobil se je v dva ohranjena in- ventarja, prvega so spisali po smrti Ja- neza Jakoba Khisla leta 1690 in drugega leta 1725 po smrti Eleonore Khisl, po- tem pa poročene Ursini in Rosenberg; oba dokumenta sta dragocena zlasti za prepoznavanje gospodarskega sta- nja posesti, ki je bila konec 17. stoletja občutno boljša kot leta 1725. Obdobju 18. in prve polovice 19. stoletja, ko je Betna vo posedovala rodbina Brandis, se je posvetil Andrej Hozjan, ki se je soočil z več nasprotujočimi si arhi- vskimi dokumenti, za katere je skušal najti ustrez ne razlage; nekaj vprašanj je moral pustiti odprtih. Zanimalo ga je zlasti stanje podložnih posesti in hiš, za kar mu je uspelo pridobiti nekaj novih arhivskih virov. Zadnji od zgo- dovinskih orisov zajema obdobje, ko je bil dvorec v lasti Lavantinske škofije (1863–1950); napisala ga je Lilijana Ur- lep. Izpostavila je delovanje Družbe ka- tehistinj evharističnega križarstva, ki jo je na dvorec Betnava povabil škof T o- mažič leta 1936; po drugi svetovni voj- ni je delovanje društva povsem zamrlo. Katehistinje so delovale karitativno in pastoralno, njihova osrednja skrb pa je bila vzgoja in zaščita deklet, zaposle- nih v tovarnah. Cerkvene oblasti so se v času med obema vojnama odzivale na aktualne razmere v industrijskem Ma- riboru. Avtorica je arhivske vire iskala največ v Nadškofijskem arhivu Mari- bor, kjer so shranjeni tudi inventarni popisi; slednji razkrivajo, da je škofija vzorno skrbela za gospodarstvo, manj pa so se ukvarjali z opremo dvorca. Osrednji (in tudi po obsegu najdalj- ši) prispevek v monografiji je razprava Igorja Sapača (Arhitekturno-zgodo- vinski oris dvorca Betnava). Poznamo OCENE IN POROČILA – REvIEws ANd REPORts 115 Sapačeve študije o grajskih stavbah, ki gradbeno zgodovino obravnavajo celo- vito: avtorja zanimajo praktični razlogi za odločitve naročnikov in izvajalcev, terenski pogoji, lastnosti gradbenih materialov in njihov izvor ipd. Razpra- vo o dvorcu Betnava je avtor razdelil na štiri poglavja: srednjeveški dvor, rene- sančno obdobje, baročna preobrazba ter pozno 18., 19. in prva polovica 20. stoletja. Prav vsako od naštetih pogla- vij prinaša nova spoznanja, ki so jih nakazovale že starejše raziskave, a jih niso prepoznale v njihovi celovitosti. Sapačeva razprava o dvorcu Betnava pa predstavlja tudi nadgradnjo njegove dosedanje metodologije v proučevanju grajskih stavb. Za vse faze gradenj je iskal primerjave v celotnem štajerskem prostoru, v srednjeevropskem prostoru in v Italiji. Za čas zgodnjega srednjega veka je na osnovi arheoloških izko- pavanj in analogij presodil, da je imel prednik sedanjega dvorca značaj mote in da je bil nekoliko kasneje stolpast grad z gospodarskim predgradjem. Za renesančno in baročno fazo je ugoto- vil, da nista bili zaključeni, za obe pa je našel vzore in tudi določil arhitek- te. Zlasti je privlačna ugotovitev, da je v 16. stoletju razgledani lastnik Volf Engelbert Auersperg vzore za gradnjo dvorca s pravilno tlorisno zasnovo in pravokotnimi stolpi v vogalih našel v arhitekturi Sebastiana Serlia (dvorec Ancy-le-Franc v Burgundiji), gradnje pa sta izvedla Domenico dell‘Allio in Peter Anton Pigrato. Renesančna Betnava je torej sledila najodličnejši sočasni italijanski arhitekturi. Baroč- ne prezidave, ki jih je naročil Henrik Franc Adam Brandis, sta po Sapače- vih ugotovitvah izvedla mariborska gradbena mojstra Jožef Hofer in Janez Nepomuk Fuchs. Renesančno utrdbo in rezidenco sta preoblikovala v razko- šno plemiško domovanje. Skozi čas je dvorec, ki nikoli ni bil do kraja sezidan, izgubil veliko svojega sijaja. Sapačeva študija razkriva, kako velikopotezno so gradnje na sedanjem slovenskem ozemlju v preteklosti snovali grajski lastniki, izo braženi na najbolj cenjenih evropskih univerzah in dobro sezna- njeni z umetnostnimi in arhitekturni- mi novostmi. O slikarski zbirki, ki jo je sredi 19. stoletja popisal Gustav Rudolf Puff, je pisala Tina Košak (Slikarska zbirka v dvorcu Betnava). Puff je v zbirki, ki so jo sestavili Brandisi, naštel kar 130 sli- karskih del, Košakova pa je analizirala značaj obsežne in vredne zbirke glede na avtorstvo del in glede na njihovo motiviko. Betnavsko zbirko je primer- jala z zbirko v mariborskem gradu (prav tako v lasti rodbine Brandisi) in opazila, da je bila slednja poudarjeno reprezentančna, medtem ko je bila v Betnavi, ki je služila za letno rezidenco, motivika bolj sproščena. Košakova je ob skrbnem branju različnih arhivskih dokumentov sledila usodi več del, ki so jih Brandisi pred predajo dvorca la- vantinski škofiji odpeljali na druge lo- kacije. Korigirala je nekatere trditve o proveniencah znanih del in nekaj slik v škofijski palači v Mariboru na novo prepoznala kot del nekdanje opreme dvorca v Betnavi. Polona Vidmar je obravnavala protestantske nagrobnike z betnavskega pokopališča, in sicer so bili shranjeni v pokopališki grobni ka- peli. Nagrobnikov je pet, s pokopališča pa sta še dva fragmenta z upodobitvijo puttov. Nagrobniki in oba navedena fragmenta so bili v 18. stoletju vzidani v vežo dvorca, od leta 1966 pa so shra- 116 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2019/1 njeni v mariborskem muzeju. Dva od nagrobnikov pripadata članom rodbin Dotting in Sarchko, drugi trije so bili izdelani za člane rodbine Herberstein. Vidmarjeva je nadgradila atribucije in interpretacijo Emilijana Cevca, naj- odličnejši nagrobnik Janeza Friderika Herbersteina (umrl je leta 1615), ki je bil izvirno postavljen v horizontalni legi, pa je obravnavala v širšem štajerskem kontekstu. Glede na vrsto detajlov ga je pripisala kamnoseku, ki se je izšolal v delavnici Martina Pacobella, posebej pa se je posvetila funkciji reprezentaci- je in ohranjanja spomina na zaslužne člane plemiških rodbin in njihove poli- tične ambicije. V Pokrajinskem muzeju Maribor je shranjenih 50 predmetov, ki izvirajo iz dvorca Betnava ali njegove neposredne bližine; njim se posveča prispevek Valentine Bevc Varl (Pre- mična dediščina iz dvorca Betnava in njegove neposredne bližine v Pokra- jinskem muzeju Maribor). Predmete je obravnavala kataloško, pri interpre- tacijah pa ji je bila v pomoč doslej še neuporabljena medvojna korespon- denca med muzejskim ravnateljem Franjem Bašem in štajerskim konser- vatorjem Walterjem Semetkowskim. Med predmeti izstopa grobni inventar, pridobljen z arheološkimi izkopavanji na protestantskem pokopališču v letu 1939. Gre za fragmente oblačil, obutve in nakita iz krst Anne Schiffer in baro- nice Helene Herberstein, prva je umrla leta 1629 in druga leta 1636; v Sloveniji so tovrstne najdbe redkost. Ohranilo se je tudi večje število predmetov iz kapele v dvorcu, med njimi je baročna omara (1734), ki je služila kot hišni oltar. Posebej kaže izpostaviti prispevek Eve Sapač (Konservatorski posegi na dvorcu Betnava), ki ga smemo opre- deliti kot poglobljen vpogled v konser- vatorske procese novejšega časa – tako problemske in poznavalske pristope na področju konservatorstva v Slo- veniji zares pogrešamo. Bilo bi samo po sebi razumljivo, da se konserva- torji lotijo odgovornih nalog s tehtno analizo starejših posegov, a v Sloveniji je to žal redka praksa. Avtorica, ki je v letih 2007–2008 izdelala najnovejši konservatorski načrt za dvorec, je pro- učila konservatorske načrte in posege v stavbno tkivo v razdobju od leta 1950, ko je bil dvorec nacionaliziran, pa do leta 2011, ko je mariborska nadškofija zašla v finančne težave in so bili ambi- ciozni načrti za celovito obnovo in del- no rekonstrukcijo ustavljeni. Dvorec je bil razglašen za spomenik v letu 1964, s čimer so bila preprečena najusodnej- ša gradbena dela in rušitve; vse do le- ta 1986 je bil dvorec namreč središče kmetijskega posestva, katerega vodstvo se ni zanimalo za njegovo spomeniško vrednost. Kljub temu je Nataša Štupar Šumi leta 1975 izdelala konservatorski načrt, ki ga je Eva Sapač ovrednotila kot do takrat najbolj poglobljen dokument te vrste in ga uporabila kot izhodišče za lastno delo, čeprav je kritično oce- nila, da je Štuparjeva preveč razlikova- la med reprezentančnim severnim in drugimi tremi gospodarskimi trakti. Slednje je povzročilo radikalne posege v gospodarski del dvorca. Naravnost alarmantna je ugotovitev Eve Sapač, da se načrtovalci posegov v dvorcu ni- so naslanjali na načrte predhodnikov, zato je prihajalo do eskalacije napak; konservatorski programi za Betnavo ne predstavljajo kontinuitete in tudi zato mlajši posegi praviloma rušijo dosežke predhodnih. Tudi po letu 1986, ko je dvorec prevzelo podjetje Lipa, je objekt OCENE IN POROČILA – REvIEws ANd REPORts 117 med urejevalnimi deli po nepotrebnem utrpel precej škode. Z letom 2000 je bil dvorec v skladu z denacionalizacijskim postopkom vrnjen Nadškofiji Maribor, zastavljeni so bili velikopotezni načrti, ki so poleg obnove predvidevali tudi rekonstrukcijo južnega trakta. Sapa- čeva je v prilogi k članku povzela svoj konservatorski načrt, v katerem se je naslonila na načrt Štupar Šumijeve iz leta 1975 in na odkritja s sondiranj ter na interpretacije o stavbni zgodovini dvorca Igorja Sapača. Konservatorski načrt Eve Sapač je tehten dokument, v nekaterih pogledih, zlasti zaradi pred- videne rekonstrukcije v preteklosti po- rušenih delov, tudi dokaj drzen, a v vseh elementih strokovno argumentiran. Monografijo odlikuje stroga zaveza- nost znanstvenim načelom; prav vsak prispevek prinaša nova spoznanja in ši- ri naše poznavanje dvorca. Uredniško delo je bilo opravljeno nadvse skrbno, avtorji so sledili drug drugemu in spo- znanja sodelavcev vgrajevali v lastne prispevke. Dvanajst prispevkov je dva- najst pogledov na dvorec in življenje v (in ob) njem v različnih časovnih ob- dobjih. Kljub obsežnosti monografije je nekaj vprašanj ostalo odprtih. Zla- sti pogrešamo razpravi o poslikavah v slavnostni dvorani in o oblikova- nju vrta; tudi o grajskih prebivalcih v sred njem veku bi si želeli izvedeti več. Vendar monografija ponuja znanstve- no odlične in preverjene iztočnice za nadaljnje študije, ki zanesljivo ne bodo izostale. Želimo si, da bi uredništvo ve- likopotezno zasnovane serije vztrajalo pri začetnih načrtih in zavezah in da bomo v kratkem lahko prebirali raz- prave o še drugih slovenskih grajskih stavbah. Marjeta c iglenečki u roš l ipušče K: Pr EKMUrj E V Vr TiNc U Pariš KE Mir OVNE KONFEr ENc E 1919. Vloga ZDa in kartografa Douglasa W. johnsona pri določanju slovenskih (prekmurskih) mej. Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija, Petanjci 2019, 149 str. Najnovejša knjiga plodovitega pisca, novinarja, publicista, raziskovalca in zgodovinarja dr. uroša l ipuščka je del programa Ustanove dr. Šiftarjeve fundacije ob praznovanju 100. oblet- nice priključitve Prekmurja k matični domovini. Avtor je delo posvetil tudi pokojnemu prijatelju in uglednemu raziskovalcu prekmurske zgodovine, mag. Francu Kuzmiču. Knjigo je uredi- la dr. Klaudija s edar , spremno besedo pa je napisal pisatelj d ušan š arotar v zanj značilnem stilu z duhovno-sim- bolnim bogatim sporočilom. Za obli- kovanje in prelom je poskrbel Tomaž Ebenšpanger, v nakladi 500 izvodov je knjigo natisnila tiskarna Januš iz Ljubljane. V krajšem predgovoru je dr. Klau- dija Sedar med drugim izpostavila, da je »priključitev Prekmurja k matični domovini zagotovo eden izmed najbolj svetlih trenutkov v zgodovini slovenske- ga naroda. Prav zato in tudi zato naj bosta ta pogum in odločnost izpred 100 let vrednoti in popotnica za vnaprej vsem Prekmurcem in Prekmurkam, vsem Slovencem in Slovenkam pri vseh odločitvah, najsi bo to ob ključnih mej- nikih življenja ali ohranjanja slovenske narod nosti in identitete«. Po njenem prepričanju je delo dr. Uroša Lipuščka poleg velike zgodovinske vrednosti tudi lep primer premisleka o preteklosti in obenem opomin za sedanji in prihodnji