J. E. B o g o m i 1:
Kralj beračev.
---------sa Loka ga je poznala. Tudi po okolici ni bil nikjer neznan.
VRevež je bil, ali vsaj delal se je reveža. Z žlico za visokimi štibali je hodil na kapucinsko porto. Ondi je dobival brano za
'..........'   placilo božje. Druge berače je pa ošteval, ako se mu niso prav
gzsfczdl obračali. Pa mu ni nihče zameril. Rekali so mu »kralj beračev«. In kdo bi zameril svojemu skrbnemu Ifcralju? Tudi berači niso zamerili. Bil je kralj beračev mož svoje vrste. Nosil se je enako pozimi in po-leti. Suknjič je imel navadno ogrnjen čez levo ramo. Na desni je pa nosil vrečo, znamenje svojega beraškega poklica. Odložil je vrečo samo, kadar je jedel. Sicer pa nikjer in nikoli; še v cerkvi nikoli. Skrivnostno zamiš-ljen je hodil iz ulice v ulico, od hiše do hiše, mimo, počasi, dostojanstveno. Prav kakor tak, ki se zaveda svojega stanu.
Z vsakim človekom ni hotel niti govoriti. On, kralj beračev, naj bi govoril z vsakim človekom? Celo morda s takim, ki beraču nic ne da? Ali pa da premalo? Boš! A komur je skazal beraški kralj to milost, da je začel z njim pogovor, temu ni skrival svojih skrivnosti.
65

Povedal mu je, zakaj mora biti berač. Njegov rojstni dan je bil na veliki petek. Ta dan pa Bog posebno zaznamuje, ker so mu Judje na ta dan umorili Sina. Vsak, kdor pride na svet veliki petek, mora biti revež. To je zadelo tudi njega. Izmed vseh vrst revščine pa si je izbral najlažjo: beraštvo.
In skrivnostno se je nasmehnil...
Jude je seveda sovražil, ker so bili oni krivi tudi njegove revščine. Ljiubil je pa strastno loterijo, baš zato, ker je bila v judovskih rokah. Njegov namen je bil, da s pomocjo loterije ogoljufa Jude.
Na loterijo je mislil, ko je bedel; o nji govoril, ko je spal; o nji sanjal; ko so mu jo zaprli v Loki, je šel za njo eelo v Ljubljano.
In kako je znal razlagati sanje! Sanje pridejo največkrat od slabe krvi. Včasih jih pa prinese sam angel varih, in ne malokrat tudi hudobni duh. Angelove sanje so najboljše — a kaj, ko pa ne veš, če jih je res pri-nesel angel. Kdor pa to ve in takrat stavi v loterijo, ta pa obogati.
V loterijo je torej stavil kralj beračev, da bi Jude ogoljufal. Na — v ne-deljo je šel pa pogledat, če so prišle njegove številke? Pa ni bilo nič. Raz-jaril se je. Ni mu šlo v glavo, da bi bil Bog tako usmiljen in mogel držati s tistimi, ki so mu umorili Sina.
Pa kar zares je bil hud. Toda samo za nekaj hipov. Takoj je spoznal, da ni storil prav. Obšlo ga je kesanje. Oddaler je gledal skozi cerkvena vrata v cerkev, če so bila odprta. Če pa niso bila odprta, je počasi stopal proti vratom in opazoval skozi kljucavnično luknjico, če mu Je Bog kaj prida zameril. V ponedeljek potem si ni upal navadno niti v cerkev. Bal se je, če prejšnji dan ni prav videl, kako je plapolala večna luč. V njenem      j plapolanju je namreč bral, koliko je bil pri Bogu v krivdi. V torek je pa      m že spet prestopil cerkveni prag. Trdno je bil prepričan, da ga ima Bog      ¦ spet rad. In z vso gorečnostjo je jel prositi vsaj za terno.------                     ¦
Zdaj ga že dokaj let ni več. Umrl je prej, nego je dovršil svojo živ-      I ljensko nalogo. Ni mogel ogoljufati Judov s pomočjo loterije.                        '¦
Po njegovi smrti je loterija prenehala. Ljudje so zlobno govorili, da     M zato, ker je umrl kralj beračev.                                                                   ¦
.....         .    '         I
67