Karl May: Zaklac! v Srebrnem fezeru. (Dalje ) Sedel je na konju, kakor sedi človek, ki zna zelo dobro jahati. Njegov obraz, — da, tisti obraz pa je bil pravzaprav čuden. Kar neumno je namreč gledal v svet in njegovega neumnega obraza ni bil kriv samo nos, ki je bil na vsaki strani drugačen. Leva stran je bila navadna, vsakdanja, kakor jo vidiš na poprečnem človeku, in nos je bil nalahno zakrivljen kakor orlovski kljun. Desna stran pa je bila otekla, močno otekla in take barve, da se ni dalo ugotoviti, ali je rdeča ali zelena ali sinja. Obdajali pa so tisti neumni obraz zalisci, ki so mu štrlcli še izpod brade. Vrat je tičal v ogromnem trdera ovratniku iz belega gumija. K stremenicam sta bili pritrjeni dve puški, ena na desni, ena na levi, s kopitom sta stali na širokih, črevljem podobnih stremenih. Na sedlo si je mož privezal pločevinasto tuljavo, ki bi o njej človek zaman ugibal, čemu jo rabi. Na hrbtu je nosil srednje velik telečnjak, pločevinasta posoda je bila na njega pritrjena, vrvi, žice in raznc druge nerazumljive reči. In širok usnjat pas je imel zanimivi jezdec, mošnjički to viseli ob njem, ročaji samokresov in noža so gledali iz njega. In na hrbtu pod telečnjakom sta viseli dvc tcrbici, naboji so menda bili v njih ali pa kaj podobnega. Njegov konj je bil čisto navadno kljuse, ne preslab in ns predober za divji zapad, nič posebnega mu ni bilo videti, le pod sedlom je nosil pisano odejo, ki je bila gotovo zelo draga. Jezdec je bil raenda mnenja, da se njegov konj bolje razume na prerijo ko on sam, vsaj videti ni bilo, da bi ga vodil, šel je, kamor se mu je zljubilo. Štorkljal je po dolinicah, plezal na griče, se spet spustil v dolinico, sc nekajkrati iz lastnega nagiba pojjnal v zmeren tek, pa se spet premislil in stopical počasi, — skratka, mož z neumnim obrazom je jezdil, se je zdelo, po brezkončni preriji brez cilja in brez namena. Ali pa se mu ni nikamor mudilo. Hipoma pa je konj obstal, postrigel z ušesi in pomahal z mršavim repotn in jezdec 'se je nalahno zdrznil, ko je nekje v bližini zadonelo ostro, rezko povelje: »Stoj —! Niti koraka dalje, sicer bom streljal! Kdo ste, master?« Jezdec je dvignil glavo, pogledal po preriji pred sebe. ss obrnil in pogledal nazaj, odkoder je prišel, pogledal na desno, pogledal na levo — žive duše ni bilo videti. Pa je ravnodušno in ne da bi trcnil odvezal pločevinasto tuljavo, snel pokrov, obrnil tuljavo, snel pokrov, obrnil tuljavo in izsul iz nje daljnogled, ga razgrnil, da je bil skoraj meter dolg, zatisnil levo oko, nastavil daljnogled na desno oko, ga obrnil k nebu pa resnobno in tehtno opazoval zračne višave. In kdo ve, kako dolgo bi se bil še vdajal takitn astronomskim studijam, da se ni isti glas posmehIjivo zarežal: »Le shranite tisto svojo cev, master! Ne sedim na mesecu, ampak tule na stari materi zemlji! In povejtc, odkod prihajate!« Pokorno je jezdec zložil daljnogled, ga porinil v tuljavo, jo skrbno in počasi zaprl, kot da se mu z odgovorom prav nič ne mtidi, obcsil tuljavo na sedlo pa pokazal s palcem črcz ramo. »Od tamle!« St>et se je režal skriti glas. »Vidim, mož! In kam ste namenjeni?« Jezdec je pokazal pred sebe. »Tjale!« »Sijajno —!« se je nasmejal ncvidni človek. »Ampak pustiva šalo na stran! Prijezdili ste po tejle blagoslovljeni stari preriji in gotovo tudi poznate njene navade in običaje. Potika sc namrcč tod okoli toliko sumljive sodrge, da si mora pošten človek vsakogar pošteno ogledati, ki ga sreča. In zato setn vas tudi jaz ustavil in vprašal po potnem listu. Nazaj lahko jezdite v božjem imenu, če hočete. Če mislite jezditi dalje, pa mi bodete odgovorili na moje vprašanie! In sicer po resnici! Torej na dan z besedo! Odkod prihajate?« »Iz gradu Castlepool,« je odgovoril jezdcc in se držal ko potepen šolar, ki stoji pred strogim učiteljem. »Tistega gradu ne poznam. Kje ga je najti?« »Na zemljevidu Škotske,« je dejal mož in še bolj neumno gledal v svet ko prej. »Bog naj vam razsvetli pamet, sir! Kaj mene briga Škptskal In kam ste namenjeni?« »V Kalkuto.« »Je tudi ne pcznam. Kaj pa je tisto?« »Mesto.« »Kje?« »V Indiji.« »Lack a day —! Ncmara rcs mislite tega lepega solnčnega dne prijezditi iz Škotske v Indijo —?« »Danes še ne čisto.« »Tako —? Bi vam menda tudi ne uspelo! Anglež ste seveda?« »Yes!« »Poklic?« »Lord.« »Vraga —! Angleški lord —! Hm —! Natančneje si bom ogledal tegale anglcškega lorda —.« In skriti glas je povedal nekam nazaj: »Pojdiva, stric! Saj naju mož menda ne bo ugriznil —. Skoraj bi mu verjel —. Ali je prismojen ali pa je res angleški lord s petimi hektolitri domišljavosti!« Na bližnjem griču sta sc pojavila dva človeka, ki sta menda do tedaj ležala v visoki travi. Eden je bii strašno dolg, drugi pa zelo majhen. In oba sta bila čisto enako oblečena, vsa v usnje, od daleč jiraa je bilo videti, da sta pristna westmana. Dolgin je stal ko kol tako ravno, mali pa je bil grbast in zakrivljen nos je imel, oster in koničast ko noževo rezilo. Dolge, stare puške sta nosila, mali jo je postavil s kopitom v travo, pa mu je segala daleč črez klobuk. Menda je bil tisti, ki je govoril za oba. Dolgi vobče ni zinil besede. Postavila sta se torej drug poleg drugega na vihu griča in grbasti je začel: »Stojte, master, sicer bova streljala! Nismo šc opravili!« »Stavimo —?« je vprašal Anglež. »Kaj?« »Deset dolarjev ali petdeset ali sto, kolikor hočcia!« »Na kaj?« »Da vaju jaz prej ustrelim ko vidva mcnc« Grbasti se je nasmejal. »Izgubili bi!« »Mislite —? Well, pa naj bo sto dolarjev!« Segel je za hrbet po torbico, jo potegnil pred sebe na sedlo in vzel iz nje šop bankovcev. Dolgi in mali sta se začudena spogledala. »Mastetv je dejal spet raali, »kar polno torbo bankovcev nosite s seboj po prcriji —?« »Da.« »Po divjem zapadu —?« »Kakor vidite!« »Jako čudno —! Kaj pa če bi vam jih kdo vzel?« »Pshaw —! Staviva, da mi jih ne bo nihče vzcl?« Mali se je smejal. »Najprvo bomo stavili, kdo bo katerega prej ustrelil! In ko smo s tisto stavo opravili, pa lahko stavimo na kaj druga, če hočete! Le lepo vse po vrsti!« > Well —! Sto dolarjev —? Ali morebiti več?« »Nimava denarja.« »Nič ne de! Posodim vama ga.« »Hm —! In kedaj bova vrnila?« »Pozneje.« Daijc sledl