Kmelijski pouk v ljudski šoli. Spisal A. Likozar. len iztned najvažnejših virov človeške blaginje je kmetijstvo, ki je uravnano po umnih in znanstvenih zakonih. Kmetijstvo je znanstvo; treba se ga je učiti. Zaradi tega država, oziroma posamezne dežele skrbe v to, da se ustanavljajo kmetijske šole, v katerih se bodoči kmetovavci umno odgoje ter pripravljajo za svoj velevažni posel. Vsaka dežela stori to po svojih močeb. Na Kranjskem imamo zgledno deželno vinarsko, sadjarsko in poljedelsko šolo na Grnui, kjer se posamezni kmetovavčevi sinovi temeljito izobražujejo v uranem kmetijstvu. Ker pa morejo oraenjeno kmetijsko šolo le posamezni obiskovati, zato je ljudska šola pri nas tisti zavod, ki ima vsi mladini vcepiti prva in najtehtnejša pravila urnnega gospodarstva. Kako naj se pa pouk v kmetijstvu deli v ljudski šoli, so posamezni učitelji kaj različnega mnenja. Nekateri poučujejo kraetijstvo v zvezi s ponavljavno šolo, a največ ga poučujejo kot samostojni predmet v posebnih urah. Moj — sicer ne merodajni - nasvet glede praktiške upeljave kmetijskega pouka v ljudske šole bi bil ta-l(jy Kmetijski pouk v ljudski šoli naj se poučuje v štirih oddelkih in sicer: 1. V vsakdanji šoli. 2. Kot samostojni predmet v posebnih urah. 3. V ponavljavni šoli z dečki. 4 V ponavljavni šoli z doklicami. 1. K m e t i j s k i p o u k v vsakdanji š o 11. Ze pri nazornera pouku v nižjih oddelkih vsakdanje šole naj se učitelj poslužuje prvih glavnih treh prirodopisnih oddelkov (živalstvo, rastlinstvo in rudninstvo) domačega kraja, kar naj potem dopolnuje po vseh oddelkih du izvršitve vsakdanje šole. V višjih oddelkih ljudske šole lahko mnogo stori za kmetijski pouk pri računstvu, spisnih vajah in prirodopisju. Večji del računskih nalog naj vzame iz k.netovavčevega življenja Pri prirodopisnem pouku naj se učenci docela seznanijo s kmetijstvu koristnirai in škodljivimi živalmi, prve urano rediti in varovati, druge zatirati; s kulturnimi rastlinami in z različnimi vrstarni kamenja domačega kraja. Posebno pri žužkih in njih zalegi je treba učencem natanko razložiti njih razvoj, preraembe in življenje. Vse to jim učitelj lahko v prirodi pokaže. Vsak učitelj si s svojimi učenci za kra.pk čas lahko nabere in napravi prirodopisno zbirko živalstva, rastlinstva in rudninstva, ki mu bode pri teoretiškem pouku do.bro služila v pojasnilo. To je pravi teoretiško-praktiški prirodopisni pouk ljudske šole, od katerega bode iraela odrasla mladina v javnem življenju gotovo mnogovrstnih koristi. 2. Kmetijski pouk kot samostojni predraet v posebnih urah. V ta tečaj naj bi učitelj sprejel vse dečke od 10.—14. leta, torej bi ga obiskoval vsak po 4 leta. Poučeval naj bi učitelj po 2 uri na teden celo leto: v zimskem tečaju teoretiško, a v poletnem tečaju praktiško. Tvarino naj bi učitelj vsako leto do konca predelal. Učenci bi se prvo leto učili, a tri leta bi potera ponavljali. Tako bi si vsak učenec vso t.varino, kar bi se je v tem teoaju učilo, dodobra osvojil. Kaj pa bi se učilo vse v tem tečaju ? Učenci v tem tečaju bi morali zadobiti splošno podlago k urnnemu kmetovanju. Kaj pa je umno kmetovanje? Umno krnetuje tisti, kdor star način kmetovanja opazuje ter ono, kar dobrega najde, še izboljša, a slabo z dobrim nadomesti ter tako s kolikor rnogooe majhnirni stroški veliko dobioka od svoje kmetije dobiva. Da bode to kraetovavcu rnogoče, mora pa: 1. dobro poznati svojo zernljo, ki jo obdeluje, 2. vedeti, kako se obdelujejo in izboljšujejo polje, travniki in vrtovi, 3. katere kulturne rastline mu je sejati in saditi ter katere živali niu je rediti glede na časovne in krajevne razmere. (Dalje prih.)