348
Listek.
Po zmislu ^ 50 kranjskega vodopravnega zakona so vodo-pravna oblastva tedaj, kadar kdo prestopi določila vodopravnega zakona, pristojna za razsodbo o odškodninskih zahtevah le. takrat, če se je izvedlo kazensko postopanje radi vodopravnega prestopka, in če je bil toženec obsojen, in če daje v kazenskem postopanju nabrano dokazno gradivo zadostno podlago za razsodbo o odškodninski zahtevi. V predmetnem slučaju niso izpolnjeni ti pogoji, ker se proti občini K. sploh ni bilo uvedlo kazensko postopanje I<adi tega velja v tem slučaju glede povračila škode v § 1328 obč. drž. z. uveljavljeno načelno pravilo, da je za razsodbo o pravici do odškodnine, kakor v drugih zasebnih pravicah, pristojen redni civilni sodnik. Dr. I.
Listek.
Veleč en jeni gospod urednik!
Na Krasu, novembra meseca.
V teh hudih časih Vam je gctovo marsikak sotrudnik izostal, bodisi da je moral zamenjati uma svitli meč s pravim pravcatim mečem, bodisi da ga. padlega junaka, krije tudi že zemlja, bodisi, da je radi pomanjkanja drugih delavnih moči tako zaposlen v uradu, da ne utegne poseči po sotrudniškem peresu.
V teh stiskah čutite tudi Vi, gospod urednik, sedanji vojni čas. Priskočiti Vam hočem malo na pomoč v nadi, da mi privoščite nekaj mesta v Vašem listu. Pa ne da bi nazadnje mislili, da imam bogve koliko prostega časa; ne, ne — vojaščina mi je vzela iz urada nič manj ket pet od devet moči; delam »za žive in mrtve«, kakor še nikoli. Na svoja stara leta se moram pečati zopet s prestopki, ker so mi vzeli edinega sodnika, in da ovadb radi navijanja cen kar dežuje, si lahko mislite. Z ozirom na to bodete, velecenjeni gospod urednik, znali moje sotrudništvo gotovo visoko ceniti in veselim se že vnaprej na visok honorar, ki ga izvolite odmeriti in poslati na tukajšnjo podružnico Rdečega križa.
Sedaj pa ad rem!
Listek.
349
lz svoje prakse hočem navesti en slučaj, ki sem ga imel radi ureditve mej po zadnji noveli, tako dobro razpravljam v Vašem listu. Stranki sta biia dva Brkina, dva znana stara pravdarja; eden od njih je s pravdami zapravil že celo premoženje, sedaj ima na razpolago še premoženje svoje pred kratkim umrle soproge; drugi je oblazil s svojimi pravdami že vse odvetnike tržaške.
Bila sta najprej na sodišču radi poskusa poravnave; šlo je za košček zemlje, ki po njuni cenitvi ni vreden več ko 50 kron; ko sem si ga jaz ogledal na licu mesta, ne bi bil dal svojega zaslužka od komisije za ves sporni svet. Moj trud, poravnati ju pri prvem zaslišanju, je bil brezuspešen, trdno sta ostala pri svojem sklepu, »da mora iti komisija vun«.
Narok na licu mesta je bil silno buren; v dokaz navajam dejstvo, da sem moral za posledico tega razburjenja pozneje razpravljati nič manj kot šest ovadb radi žaljenja časti. Stranki sta imeli povrh še seboj lopate za stavljenje mejnikov in bil sem v strahu, da porabita to orodje še za kaj prepovedanega; začetkom mi je bilo žal, da nisem vzel seboj orožniške asistence, no, slednjič bi se bila ta odredba izkazala za nepotrebno.
Ogledam si sporni svet, primerjam ga z mapo in zaslišim od strank navedene priče. Seveda so priče ene stranke čisto drugače pokazale mejo, nego priče druge stranke. Na to po svojem preudarku določim mejo, in glej čudo golemo: stranki sta se takoj udali, postavili smo ' takoj mejnike na določeni črti, potem sta se obe stranki prav lepo zahvalili za trud in ena stranka mi je po končanem zapisniku iz hvaležnosti poljubila roko.
Se isti dan so me v isti vasi naprosili ljudje za določitev dveh drugih spornih mej in tudi v teh dveh slučajih so se stranke takoj udale.
Koliko pravd, časa in denarja so si ljudje oni dan prihranili! Se nobeno delo mi ni bilo dalo takega zadoščenja ko oni dan.
Uvidel sem, kaka dobrota je ta novela o ureditvi mej, in ravno to je glavni namen mojega pisma, da to dobroto javno poudarim; kajti spuščati se v meritorno kritiko te novele, bi bilo pač odveč, ko smo že brali ono gori omenjeno razpravo. Le nekaj bi hotel še reči.
Predno sem šel na ono komisijo, imel sem priliko govoriti z dvema dobrima pravnikoma o vprašanju, ali se v tem postopanju
350
Književna poročila.
priče lahko zapriseže. Eden je trdil, da, ker se tudi oporočne priče zaprisežejo v nespornem postopanju, drugi pa, da ne, ker mora biti to izrecno ustanovljeno v zakonu, kakor ravno pri oporočnih pričah. Jaz se pridružujem temu zadnjemu mnenju, ker je tudi v noveli glede amortizacij dokumentov izrecno ustanovljeno, da se stranke iahko pod prisego zasliši; moram pa izreči svoje obžalovanje, da ni to ustanovljeno tudi v noveli za ureditve mej, ker po navadi se prisili priče k izpovedanju resnice le s prisego, vsaj pri nas.
Dr. Šč. D.