MARKO ELSNER-GROSELJ 
Ulice in rože 
I 
Pozno jesensko popoldne je. 
V vodnjaku na dnu reke iščem 
tvoj obraz. Tam leži moje rojstvo 
in obup. 
Vode vzvalovijo 
tvojo pesem in jo vržejo na obale, 
osamljene. Kaplje z rdečih streh 
polzijo na ulice. 
Žalost jim prekrije obraz. 
II 
Vedno se vračam po isti ulici, 
goloroki, dani zvezdam pod obok. 
Ne preširoki, ne preozki, 
osamljeni in tihi. Večerni. 
Kot ulica sem. 
Vrata se odpirajo pred dnevom, 
okna tudi. 
Vedno bolj izginjam med plašči, 
v razpotegnjenem dnevu med dežniki 
bežeč iz hladnih hodnikov. 
Tujih sob. 
Kot ulica sem. 
Utrujena in temna. 
Jutro 
Moje telo nesejo nad vodnjak 
umirat lažno, 
v sadovnjak drevesa dbirat. 
Z njimi gre vonj in oblika 
pokrajin vseh mojih mladosti. 
Hitijo čez zarobje gmajn, 
mimo razigranih plešočih otrok Tja. 
Tam se reka konča in luč ugasne, 
tam trave poležejo in zaspijo z otroki 
v naročju. 
In ti splavaš na gladino 
moje dlani in me odeneš v jutro. 
318 
Odhajam z njimi, sam. 
Pribit na okvire vrat kričim 
nošeno pesem spotikajoče 
Sveče zaplapolajo pred tvojimi nogami, 
venci padejo na moj obraz, 
nekje daleč žene zapojejo. 
In ti splavaš na gladino 
moje dlani in me odeneš v jutro. 
Utrinek 
V krošnjo si položila svoje telo 
in pesem rojstva. Spredaj zakrita okna, 
zadaj zasanjano polje in preteča strast 
in daljava. V meni tvoj zabrisani obraz. 
Tista dan je vršalo. 
Ugovarjale so besede 
in pesem se je spustila k tlom. 
Preludij 
Vsi zaprejo oči pred nebom, 
tisti nikdar poklicani 
in tisti 
nikdar poslani, pozabljeni. 
Nehotna opazovalka si, žena 
tisočerih ljubezni. 
V sobi luč gori, ven čez pot sveti, 
žarko sveti. S tvojega telesa 
se na steni senca zgane. In upanje. 
Sanjam... čez rob okna mi roka visi. 
Veter pa po polju polega, 
obraze beli. 
Na postelji ležim 
razklan v svetlobi. Sanjam .. . 
Strah se izliva v reko, 
s cvetjem iz tvojih rok nabranih. 
319