AÑO (LETO) XXVI- (20) No> (štev.) 8 ES LO VE NIA LIBRE BUENOS AIRES 23. februarja ‘1967 Rušitev sam& v svobodi Nobenega dvoma ni: V Sloveniji so na delu sile ki Slovencem niso naklonjene in slovenstvo na domačih tleh ponižujejo ter sramote in slovenski jezik kot narodno občilo zapostavljajo hrvaščini in srbščini. V našem listu smo 0 takih primerih že poročali. V današnji številki navajamo nove, ki nam povedo, da so komunisti Slovence spravili celo tako d'a-leč, da v Ljubljani ni razglednic slovenske prestolnice s slovenskimi napisi, da morajo otroci v Sloveniji kupovati zvezke s hrvatskimi napisi, srednješolci pa u,čne knjige v istem jeziku. Hrvat-ski in srbski so napisi tudi pri filmih. Enako je z navodili za uporabo zdravil ter industrijskih izdelkov. Programi televizijskih oddaj so v večini v srbskem in hrvatskem jeziku. Najžalostn-ejše pri tem je dejstvo, da na tak način ponižujejo in sramote svoj narod celo nekatera slovenska podjetja^ ki iz pohlepa po večjem zaslužku med Slovence pošiljajo svoje izdelke z navodili za njihovo uporabo samo v hrvatskem jeziku. V splošni zmedi, ki jo je ustvaril komunist.čni sistem prav na vseh področjih, Slovencem sovražne sile po Sloveniji nemoteno nadaljujejo svoje razkrojevalno delo, ki ima za končni cilj uničenje slovenske n a rodne samobitnosti. V stanju tako globokega slovenskega ponižanja je za Prešernov praznik Jaka Štular objavil v ljubljanskem Delu u-vodnik Pot brez izbire, v katerem sedanji položaj slovenskega naroda prikazuje takole: „Vsi vemo: slovenski ljudje se obračajo v tem trenutku našega bivanja vase, razglabljajo p sebi, o svoji poti in kam jih ta pot pelje. Imamo dokumente, kjer je zapisanega in za naprej začrtanega marsikaj, plane^ in programe, pa se Slovencem zdaj in na tem mestu zdi, da stoje na ¡pesku. Sprašujemo se, ¡če zaradi duševnih nesporazumov ni v nevarnosti živo jedro naroda, ki je .na tem od nekdaj spornem prostoru previharil toliko viharjev in le obstal- Celo usoda materinščine jih skrbi na ta dan praznik zmagovite besede Pesnika ki je iz nas napravil Slovence. Zato mimo tega dejstva našega narodnega bivanja danes ne moremo: ali naj se mar izgubljamo v obnošenih parafrazah „Zdravljice“ ? Ne gre le za razcep med razglaše-mmi načeli neke politike in med ustvarjalnim duhom nekega naroda, ki ga obnavlja in prilagaja času. Slovenski narod išče resnični družbeni dogovor vseh dejavnikov, iz katerih raste, da bi „določil daljo in nebeško stran“ svo-jega mesta v tem trenutku in od tam pot naprej — v svet. Priznajmo: recimo stanju naroda tako ali tako, tesnoba tega trenutka v zgodovini ostane. .Slovenci se mu ne moremo ogniti kot s'e mu niso mogli drugi. Zato to priznanje ni očitek revoluciji.^ Le opomin vodnikom tistega in tega časa. Iz priznanja raste spoznanje, da je zadrega v tem trenutku potrdilo «pora, njegovega poglavitnega cilja: napraviti iz Slovencev narod, temu narodu pa ustvariti državo. Zapoznelcem, kakršni smo bili do tedaj brez svoj« krivde je nemara v ¡zadnjem hipu prinesel tisto korenito spremembo, ki je zaostanek skrajšala m odprla nova pota v ¡svet .današnjega in jutrišnjega dne, s katerim se moramo Sprijazniti, če j,e usedlinam starega v .nas všeč ali ne. Iz zanosa zmagovite misli je v eni generaciji zrasla resničnost, ki jo je treba obvladati. Domačija z nageljni in rožmarinom se umika svetu računalnikov in atomov — svetu prihodnosti, ki ne daje izbire. 1 ega sveta ne moremo izbrisati ___ v njem moramo živeti in preživeti. Naš bo le, če bo kolektivni genij tega naroda, v me.igebojnem spoštovanju in z združenim naporom vseh svojih ustvorjalnih sil spoznal nalogo trenutka in si jasno začrtal cilje. Pevca_ ki bi nam kazal pot danes nimamo.“ Tako Jaka Štular, ki po 22 letih neovirane oblasti komunističnega sistema nad slovenskim narodom s strahotnim priznanjem, da „doma nimajo pevca, ki bi jim kazal pot“ potrjuje, na kako nizko stopnjo je v Sloveniji pod komunisti padlo vset da ne vidijo rešitve. Je v resnici tudi videti ne morejo Papež Pavel VI. blagoslavlja Slovence doma in v izseljenstvu Po imenovanju za vrhovnega dušnega 'pašvk‘jb koncu razgovora dejal. „Vaš (narod dobro poznam, zanj veliko molim. Sporočite vsem Slo'ven'cem, zlasti izseljencem, moj pozdrav in blagoslov.“ Konferenca Organizacije ameriškiá držav Konferenco Organizacije ameriških držav, ki se' je udeležujejo zunanji mi-j nistri ameriških držav, razen Kube, je. j prejšnji teden začel argentinski predsednik grah Ongania z govorom, v katerem je pozval navzoče državnike, naj storijo vse da bo med ameriškimi nabodi fiimprej zaživela v vsej polnosti „vel ka in .pravična družba-“ Predsednik Ongania je nadalje poudaril, da vsa Latinska Amerika pričakuje pozitivnih rezultatov od konference „in bo ploskala, ko boste udeleženci konference končali svoje naloge s tem, da boste postavili pravne temelje za razvoj naših narodov in za njihovo še večjo udeležbo v prizadevanjih za boljši svet.“ Predsednik Ongania je tudi omenjal spremembe, ki jih je druga Svetovna vojna povzročila tudi v latinski Ameriki. „Tej je napravila veliko škodo, ki še ni popravljena- Latinska Amerika je bila navezana na Evropo. Po njenem vzorcu so .naše dežele ustanavljale svoje organizacije, so izpeljale svoje gospodarstvo in trgovino ter je po smernicah, danih iz Evrope teklo življenje naših narodov.“ Svetovni red se je .sedaj spremenil, je nadaljeval predsedn.k Ongania, toda nastanek vrste majhnih držav, ki so se zbirale okoli dveh različnih ¡polov, ni nadomestil starega reda, kateri je slonel na ¡spoštovanju vseh narodov. „Latinsko Ameriko sedaj na srečo spremlja .saksonska Amerika. Spremlja jo v njenem .naporu za vzpostavitev sožitja, ki je tako nujno za zgraditev velike in pravične družbe.“ „Toda niti sodelovanje, niti zunanja pomoč ne moreta nadomestiti naše volje za delo in pripravljenost na žrtve,“ je zaključil svoj govor argentinski predsednik grah Ongania. Delegacije so v predsednikovem govoru ugotovile delovni program konfe- rence ter so se v posameznih odborih takoj spravile .na delo. Središče pozornosti vseh delegacij je bila ameriška delegacija, ki jo vodi ameriški zunanji minister Rusk. Ta je pozval svoje latinske tovariše naj na konferenci položijo temelj za velik gospodarski razvoj in skupni ameriški trg, ki naj .ga dokončno izpeljejo v desetletju 1970—1980. Ruskove izjave so naletele na odobravanje, le da je kolumbijska delegacija zahtevala od ZDA, naj se določneje izjavi glede svojega sodelovanja pri ustvaritvi- Skupnega ameriškega trga- Kolumbija in z njo nekatere druge latinskoameriške države zahtevajo od 'ZDA, da naj se obveže, da bo finančno stala ob strani latinskoameriškim naporom pri graditvi njihovega Skupnega tržišča. Ameriška delegacija zadevne izjave ni hotela dati, pač pa so v spomenico, ki omenja snovanje Skupnega latinskoameriškega tržišča s pristankom ameriške delegacije vnesli stavek o „severnoameriškem sodelovanju“. Prav tako so se na konferenci že dogovorili, da bo sestanek ameriških predsednikov v najkrajšem času v Punta del Este v Uruguayu, da pa bo pred tem še enkrat sestanek ameriških zunanjih ministrov v Uruguayu, poleg njih pa še sestanek članov pripravljalne komisije za predsedniško konference. Latinskoameriška države bodo skupno z ZDA^ kakor so doslej sklenile na konferenci, tesno sodelovale v naslednjih šestih točkah: 1) gospodarsko združenje ameriškega kontinenta; 2; poljedeijstvo; 3) zunanja trgovina; 4) industrijski razmah; 5) vzgoja in kulturni razvoj; 6) omejitev oboroževanja. Vodja ameriške delegacije zun. minister Rusk se- je moral v torek vrniti v Washington ter je njegovo mesto prevzel ameriški tajnik za latinskoameriške zadeve Elsworth Bunker. Titov obisk Jugoslovanski komunistični diktator Tito je bil, kakor smo že poročali v prejšnji številki, na enotedenskem obisku na Dunaju. Njegovo spremstvo je bilo, kakor se to dogaja, vedno na njegovih potovanjih, številno. Toda, kakor na vseh potovanjih^ tako se je tudi na tem potovanju Tito bal svojih sovražnikov. Kato mu je morala avstrijska policija oskrbeti močno stražo od trenutka, ko je v vlaku prestopil jugoslo-vansko-avstrijsk-o mejo. Na vsej poti do Dunaja so spremljale Titov vlak motorizirane policijske patrulje, oprem ljene z radijem, nad vlakom pa so neprestano krožili helikopterji v višini 300 metrov. Titov strah pred jugoslovanskimi begunci, ki živijo v Avstriji, se je še povečal, ko je policija na progi pred Dunajem našla zabojček iz katerega je na Rimaj m bilo slišati „tik—tak“. Ko so zabojček odprli, so v nj.em našli staro budilko-Šala, ki je Titu, njegovemu spremstvu in avstrijski .policiji povzročila mnogo razburjenja. Avstrijska vlada je Titu pripravila poleg delovnega programa tudi zabavni program. Toda lov v okolici Dunaja ie morala na namig Titovega spremstva odpovedati, ker se je Tito bal, da ne bi doživel atentata v gozdičkih okoli avstrijske ¡prestolnice. Nekateri evropski listi so ugotovili, da je bil Tito 'skorajda bolj zastražen, kakor pa je bil Hruščev, ko se je leta 1961 sestal z ameriškim predsednikom Kennedyjem na Dunaju. Razgovorov se je z avstrijske strani udeleževal predsednik: Josef Klaus, dalje zunanji minister (hrvaških staršev sin) in je ne bodo našli vse ¡dotlej, dokler jo bodo iskali v komunističnem sistem,«. Kajti Slovencem je ne more prinesti Kardelj., ki v svoji knjigi „Razvoj slovenskega narodnega vprašanja“ napada slovenski „nacionalizem“ slovensko narodno zavest, ki jo narod mora imet« če se hoče ohraniti in napredovati, in je to narodno zavest vsa leta dosledno tudi rušil. Kako naj prinesejo rešitev Slovencem komunisti, ko so s svojim delom v zadnjih 22 letih dokazali, da je za Slovence in slovenski narod vedno slabše^ ¡čim dalj so na oblasti. Biti bi moralo ravno obratno. In je tako doslej v vsej slovenski zgodovini tudi bilo. Celo pod-.najbolj1 neugodnimi pogoji v Avstriji so Slovenci na svojem narodnem področju napredovali in postajali vedno trdnejši v .svoji .narodni zavsti, da dobe med obema vojnama v Jugoslaviji sploh ne omenjamo. Toda tedaj slovanskega naroda niso vodili Kardelji in Vidmarji, pač pa narodno zavedni možje, lri so za narod živeli, zanj delovali in neprestano bdeli nad njegovo usodo. Pod vodstvom takih slovenskih mož je slovenski narod imel vero vase, v svojo bodočnost in .svoje poslanstvo, komunisti so mu jo pa vsa leta načrtno ubijali in to delajo še danes, ter so Slovence spravili tako daleč, da imajo občutek, „da stoje na pesku“. Slovenski narod pa ni zato trpel, se boril tisoč in še več let za svoj obstoj za svoje mesto pod1 soncem, da bi sedaj razni Kardelji in Vidmarji ter ostala ¡njihova družba prodajali njegovo samobitnost (za svoje materialno udobje. Zato mor-a Jaka Štular in vsi drugi iskati rešitve slovenstvu zunaj komunističnega sistema, ker se je ta na oblasti pokazal škodljiv za bodočnost slovenskega naroda. Rešitev je samo ena: svoboda, resnična svoboda, politična, gospodarska, socialna^ družabna, verska. Samo v njej bo slovenski narod lahko „našel resnični družbeni dogovor vseh dejavnikov, iz katerih raste, .da bi določil „daljo in nebeško stran“ svojega mesta v tem trenutku in od tam pot naprej — v svet.“ .Lujo To.nčič-Sorinj, . z jugoslovanske pa poleg Tita zunanji minister Marko Ni-kežič, šef hrvaške KP Bakarič, slovenski ministrski predsednik Smole. Razgovarjali .so se o evropski varnosti, o problemih tkim. Kluba deve-tih; o napetosti med rdečo Kitajsko in ZSSR ter 0 vietnamski vojni. Klub devetih v Organizaciji ZN tvorijo Avstrija, Jugoslavija, Belgija, Bolgarija, Švedska, Madžarska, Romunija, Danska in Češkoslovaška, ter ima namen truditi se za sporazumevanje in sodelovanje med seboj in med drugimi državami. Tito se je na konferenci z Avstrijci zavzemal za sklicanje nekake evropske varnostne konference, po kateri bi potem mogli, napraviti nadaljnje korake za rešitev problemov, ki motijo normalne odnose med Zahodno Nemčijo in vzhodnoevropskimi državami. Opazovalci ugotavljajo, da gre Tita za avstrijsko ¡pomoč pri jugoslovanskih naporih za možnost sodelovanja Jugoslavije pri Skupnem evropskem trgu. Avstriji je bila vključitev-v SET Onemogočena' iz Moskve, kjer . trdijo da Avstrija kot nevtralna 'država ne more biti članica nobene’ zapadnoevropske organizacije. Če ¡bi Avstrija izboljšala odnose z. vzhodnoevroskimi državami, menijo na Dunaju, bi ji Moskva dovolila včlanjenje v SET. „Avstrija ni zadnja postaja Zahoda, temveč niost med obema deloma, na katera je’ razdeljena Evropa,“ je izjavil avstrijski zun. minister Lujo Tončič-Sorinj. V zaključni izjavi sta Klaus in Tito objavila, da se Avstrija in Jugoslavija zavzemata z-a sodelovanje in konstruktivno delo med posameznimi državami, nadalje da bo sodelovanje med Beogradom in Dunajem v podonavski komisiji, ki se ukvarja z urejanjem rečnega prometa, še boljše in .d'a med Avstrijo in Jugoslavijo „ne obstajajo nobeni nerešeni problemi“. O tkim. varnostni konferenci za katero se je potegoval Tito, pa v skupni zaključni izjavi ni govora. IZ TEDNA Državni tožilec v New Orleansu je začel preiizkavo, ker obstoja možnost, da je bil umorjeni predsednik John Kennedy žrtev organizirane zarote, v kateri da so bili udeleženi tudi nekateri meščani iz New Orleansa. Britanski laboristični ministrski predsednik Wilson se 16. t- m. ni vrnil z najboljšimi rezultati iz Bonna, kjer je bil na uradnem obisku zaradi ugotovitve nemškega stališča glede sprejema Vel. Britanije v Skupni evropski trg. Poročila vedo povedati, da je Wilson v Bonnu sicer .dobil zagotovilo, da so Nemci za sprejem Anglije v Skupni evropski trg, kdaj in pod kakšnimi pogoji naj se pa to zgodi, se pa niso hoteli točno izjaviti. To pa zaradi tega, ker Wilsonu v Bonnu zamerijo, da je pristal, da je bilo v -uradno ¡poročilo o razgovorih med predsednikom .sovjetske vlade Kosiginom in njim vneseno določilo o stalnosti nemških meja -na Vzhodu. Prav tako mu zamerijo, da si je Kosigin izbral ravno Anglijo za svoje napade na Nemčijo- Nemci s prevelikim popuščanjem Angležem tudi nočejo skakati v hrbet De Gaullu tako glede njegovih računov z Anglijo, kakor de Gau-llove -politike do sovjetov. Po vrnitvi v London je Wilson v parla.inentu y svojih razgovorih v Bonnu samo izjavil, da britanska vlada še ni sklenila, da bo vstopla v Skupni evropski trg. V TEDEN Na Holandskem so- imeli v sredo 14. t. m. splošne volitve katerih se je udeležilo kar 20 strank. Volitve niso uspele, ker niso prinesle notranjepolitičnega razčiščenja. Obe dosedanji vladni stranki — katoliška in socialistična, sta pri volitvah nazadovali, narasle so pa manjše stranke kot n. pr. komaj nedavno ustanovljena stranka „demokracija 66“. Katoliki so -dobili 42 poslencev, socialisti 37- Oe ne bo .mogoča obnova vladne koalicije medi katoliki in socialisti s ¡pritegnitvijo še kake manjše stranke, bo verjetno bodoča vladna koalicija: katoliki z 42 poslanci protestantska (kal-vinska) protirevolucionarna stranka s 17 poslanci, krščanska zgodovinska zveza, ki ima v parlamentu 12 poslancev ter liberalna stranka s 17 poslanci. Na Holandskem je katoliška stranka že 20 let na vladi, Stalni pripravljalni odbor za indonezijski kongres., vrhovni politični organ v tej državi, je .soglasno sklenil, da naj se 7. marca sestane indonezijski kongres, da odstavi sedanjega predsednika države Sukar.na, ker je njegova udeležba v zadnjem poskusu komunistične revolucije povsem dokazana. 'Po d-stavitvi, ko. Sukarna ne bo več ščitila' vladarska nedosegljivost ga morajo postaviti pred vojaško sodišče zaradi veleizdaje. Sz žlvljesaja lit dogajanja v Argentini Za red in mir Buenos Aires je v znaku mednarodnih konferenc. Zunanji ministri ameriških držav in njihovi sodelavci iščejo novih možnosti za uspešnejše delovanje skupne ustanove teh držav in določajo dnevni red aprilskega sestanka predsednikov ameriških držav. Listi o tej konferenci -obširno poročajo. Spričo važnosti tega mednarodnega sestanka načrt za akcijo, ki ga je pripravila Glavna delavska konfederacija, dobiva v listih malo -prostora. Po tem načrtu se je v ponedeljek začelo njegovo drugo obdobje, -t. j. izvajanje delnih stavk, ter mimohodi stavkuj-očega delavstva. Za 1. marec je določena splošna stavka 2 j ar dne 21. in 22.. marca pa 48-urna stavka. že v zadnji številki smo -kratko po ročali, da je- ’Državni varnostni svet, CONASE načrt za akcijo CGT proglasil z-a ogrožanje javne varnosti ter socialnega miru. Razkriva tudi notranjo politično borbo v CGT za oblast, za vodstvo delavskega gibanja, -odkriva pa tudi vpliv komunistov, ki so v CGT sicer manjšina, toda svoj vpliv znajo spretno uveljavljati- Vlada je objavila, da ne bo dopustila motenja javnega miru zato so bile prepovedane vse javne manifestacije napovedane za minuli ponedeljek. Drž. tajništvo za delo je objavilo, da je izvajanje takih načrtov, kaikor jih je objavila Glavna delavska konfederacija, v nasprotju z določili obstoječega zakona o sindikatih ter ima njihova kršitev lahko za posledico odvzem gremi-alne osebne-sti. Na škodljivost demonstrativnih ukrepov CGT proti vladi jo opozoril voditelje sindikatov tudi min. za narodno gospodarstvo dr. Krieger Vasena. I i Za ponedeljek je zvezna policija po-jačala stražno osebje v vseh delih mesta. Stražniki so bili oboroženi ter pripravljeni, da v kali zaduše sleherni poizkus demonstriranja. Močno so bili zavarovani tudi važni objekti. Ko se j° ■ob napovedani uri na določenih mestih začelo zbirati nekaj delavstva, .so ‘bili delavski voditelji opozorjeni na stroge varnostne odredbe, ki so bile izdane. Zato ni nikjer prišlo do izgredov ter ja tudi stavka samo delno uspela. V ponedeljek je bil znova sestanek . med, predstavniki Generalne gospodarske , konfederacije in Glavne delavske konfederacije. Na sestanku je bil določen šestčlanski tehnični odsek obeh ustanov za izdelavo gospodarsikih in socialnih ukrepov, ki bodo pozneje predloženi vladi. Predstavniki CGT bi take razgovore . radi imeli tudi s predstavniki Argentinske industrijske zveze. ¡Pa so slednji delavsko centralo obvestil^ da so vedno za razgovore, če je zanje primerno vzdušje, v času izvajanja takih načrtov, kakor jih pripravlja Glavna delavska konfederacija, pa zanje ni primeren čas. V nekaj vrstah Brazilski predsednik maršal Artur Costa -e Silva bo 2. marea prišel na štiridnevni obisk v Buenos Aires. V San Lorenzu je prišlo do eksplozije na ¡petrolejski ladji družbe Esso Explorador. Vsled eksplozije se je ladja razpolovila. Nastal je velik požar, ki je napravil škodo tudi v -pristanišču- Pri nesreči je bilo ubitih 9 ljudi. V vojaškem arzenalu blizu Rosaría so prejšnji teden eksplodirala tri skladišča vojaškega streliva. Eksplozija je povzročila materialno škodo -300 milijonov -pesov. Glavni poveljnik vojske gral Alsogaray ne izključuje možnosti . sabotaže- Rev. Ignacij Kunstelj — glavni direktor slovenskih izseljenskih duhovnikov V Svobodni Sloveniji z dne 8. t. m. smo poročali, da je papež Pavel VI. imenoval dušnega pastirja za slovenske izseljence! v Angliji g. Kunstlja za glavnega direktorja slovenskih dušnih pastirjev v izseljenstvu. V zvezi s tem imenovanjem smo dobili pismo z dne 8. t. m., iz katerega objavljamo naslednje glavne odstavke: ,¿Konec januarja se je zvedela v Rimu novica, ki jo je 29- jan. poročal tudi goriški „Katoliški glas“, da je Sv. sedež imenoval na predlog vseh slovenskih škofov glavnega direktorja slovenskega izseljenskega dušnega pastirstva in sicer dosedanjega izseljenskega duhovnika v Anglijit msgr. Ignacija Kunstlja. Odkar smo Slovenci v tujini izgubili svojega nepozabnega škofa dr. Gregorija Rožmana, smo si prizadevali, da bi prišlo do neke oblike imenovanja primerne osebnosti, ki bi družila slovenske izseljenske dušne pastirje in urejevala zadeve, ki jih prinaša čas. Pri konzi-storialni kongregaciji v Rimu je bil sicer slovenski zastopnik, ki se je udeleževal posvetov Vrhovnega sveta za izseljence. čutiti pa je ¡bilo, da potrebujemo še nečesa več, posebno po smrti škofa Rožmana. Da bi rešili to vprašanje, se je trudil že pokojni p. Prešeren in ko je prišel prvič v Rim mučeniški škof Anton Vovk, poznejši nadškof, je razumel potrebe in želje izseljencev in napravil tozadevno vlogo pri Sv. stolici. Zaradi tedanjih razmer in gledanja na zadeve izseljencev se je reševanje tega problema zataknilo. Slo,venoi pač nismo mogli dobiti več, kot so imeli drugi narodi po določbah „Exul Familiae“. Ko so pozneje nekateri narodi dobili izseljenskega škofa, je prišlo spet do novih intervencij. Pa tudi tokrat ni šlo gladko naprej. Če bi dali izseljenskega škofa nam, bi ga morali dati tudi Hrvatom, ker za skupnega nismo bili navdušeni. Končno se je zadeva rešila ob reševanju odnosov Cerkve s sedanjim režimom v domovini. Ko je režim spoznal, da vere v prebivalstvu ne more uničiti, da katoliška Cerkev stoji kljub vsemu preganjanju in da je velika moralna sila v svetu, se je začel zavzemati za neki dogovor z njo. Po dolgih razgovorih je prišlo do podpisa „protokola“, medsebojne izjave, ki naj bi bila začetek urejanja odnosov državo in Cerkve. Politično delovanje nekaterih hrvatskih duhovnikov je bilo povod, da je država zahtevala tudi v pogledu izseljenskih duhovnikov neko preureditev položaja. Čeprav ni to predvideno po konstituciji „Exul Familia“, so našli v Rimu rešitev v postavitvi g-lavnega direktorja hrvatskih izseljenskih duhovnikov. To ;se je zgodilo že pred podpisom protokola. S tem se je pa pokazala tudi možnost za rešitev tega, za kar so se Slovenci že dolgo potegovali. Val novega izseljevanja iz domovine, ki je zadnje leto nastopil v doslej nesluteni obliki, je potrebo po voditelju izseljenskega dušnega pastirstva le še potrdil- Tuji škofje se po koncilu, ki je poudaril pomen narodnih škofovskih konferenc, še bolji ozirajo v dežele, iz katerih izseljenci prihajajo in prosijo škofe, da z njimi Skupaj rešujejo problem dušnega pastirstva novodošlih. Tako se je tudi jugoslovanska škofovska konferenca in slovenski škofje posebej morala baviti s tem problemom pred katerim je skoraj brez sredstev, da fci ga rešila. Cerkev se je morala ozirati po osebi, ki pozna razmere v tujini, ki ve, kaj je izseljensko dušno pastirstvo in ima ugled med rojalki po svetu in med sedanjimi izseljenskimi dušnimi pastirji. Ob tako velikih in težko rešljivih vprašanjih izseljenskega dušnega pastirja v sedanjih okoliščinah in ob zavesti, da je takorekoč brez materialnih sredstev za to reševanje, je bilo msgr. Kunstlju težko »prejeti to nalogo, ko so ga prosili. Prav pa je, da je bil izbran duhovnik, ki je šel pot tolikih povojnih izseljencev Sz dežele v deželo, kamor so šli tisti, katerim je bil postavljen za dušnega pastirja. Da bo mogel svojo službo primerno vršiti, bomo morali skrbeti vsi, ki se čutimo slovenske katoličane.“ Glavni direktor slovenskih izseljenskih duhovnikov msgr. Ignacij Kunstelj je bil po imenovanju na visoki položaj v Rimu ter je bil najprej sprejet pri kardinalu Confalonieriju, nato pa v zasebni avdienci pri papežu- O tej pa poročamo na prvi strani. Msgru Ignaciju Kunstlju k imenovanju za glavnega direktorja slovenskih izseljenskih duhovnikov čestita tudi Svobodna Slovenija in prosi Boga, da bi s svojim blagoslovom spremljal vse njegovo delo za blagor slovenskih ljudi po svetu- Slajše stvari na svetu ni, kakor je lepa pesem. Pesmi le tam ni slišati, kjer ni poštenih ljudi, ki bi rajši peli kakor Slovenci, in lepkega daru ne vem, kakor čedno pesem, najsi bi zdravička ali sveta, ¡da jd le vneta, brez vsega greha. Lepa pesem je zlata, draga reč. Anton Martin Slomšek, Vesela šola lepega petja Zapostavljena slovenščina „Tedenska tribuna“, list ki izhaja v Ljubljani, je naštela v drugi letošnji številki vrsto primerov^ ki pričajo o podcenjevanju slovenskega jezika in vsiljevanju srbohrvatskega, dostikrat po krivdi samih Slovencev. Tako je npr. v 'Ljubljani moči kupiti razglednice mesta, ki imajo napise v srbohrvatskem - jeziku iin še v treh drugih, la v slovenskem ne. Filmski lepaki so še vedno pisani samo v srbohrvatskem jeziku. Tudi filmi, zlasti izven ¡Ljubljane, imajo spet vse pogosteje srbo-hrvatske- napise. U-pravniki kino dvoran se v isvoji brezbrižnosti za slovenski jezik neodgovorno zadovolje s srbohrvatskimi kopijami. Prevodi filmov so včasih obupno slabi, tako da vzbujajo v isti sapi jezo in smeh. Podjetja zaupajo prevode v 'slovenščino ljudem, ki ta jezik slabo obvladajo. Veliko jezikovnih spačkov je najti tudi v brošurah in knjigah, ki niso natisnjene v slovenskih tiskarnah. Tako se ljudje vsako leto znova pritožujejo čez jezik v voznih redih. Na glavnem kolodvoru v ¡I)jub®jia'n.i so razobešene reklamne table, ki oglašajo izdelke tovarn iz drugih republik samo v srbohrvatskem jeziku- Nerodno je tudi, kadar so navodila zdravil napisana samo v srbohrvatskem jeziku, saj pride lahko do napačne uporabe. še bolj je upravičena jeza Slovencev, kadar tudi slovenske tovarne uporabljajo samo srbohrvaščino. V tisku je bila objavljena vrsta primerov, ko so slovenska podjetja slovenskim kupcem ponujala „Strojeve za pranje rublja (perila)“, „uputstva (navodila) za pranje“, „školske hojice (barve)“ in podobno • Na neprijetna vprašanja, zakaj tako, večina slovenskih podjetij odgovarja z molkom, če pa že morajo odgovoriti se izgovarjajo, da bi se z navodili in napisi v slovenščini povečali proizvajalni stroški ali ¡pa da so bili predmeti namenjeni v drugo republiko, pa so po pomoti zašli v slovensko trgovino. Včasih gre podcenjevanje tako daleč, da je treba na prireditvi v slovenskem mestu poslušati ¡srbohrvatskega napovedovalca. To se je npr. prek kratkim dogajalo na modni reviji v Ljubljani in Mariboru. Slovenski znanstveniki in strokovnjaki na sestankih v državnem merilu, pa čeprav tudi na slovenskem ozemlju, navadno govorijo srbohrvatski in se otepajo s strokovnimi izrazi v j srbohrvaščini, ker se pač ne morejo i tako gladko izraziti, kot če bi to sto- | rili v slovenščini. Prav isto velja za 1 televizijo. Premekateri -Slovenec se v zagrebškem ali beograjskem studiu sili govoriti srbohrvaščino in pri tem pozab- -Ija, da se š tem smeši ne samo pred . gledalci iz drugih republik, -ampak tudi pred domačimi ljudmi zlasti če govoio slabo. Tudi v šolah, zlasti strokovnih, so ; še vedno pogostni srbohrvatski učbe- j niki; dijaki se nehote prepojijo s srbohrvatskimi izrazi, ¡ki potem nujno zaidejo tudi v slovenski tisk. To zapostavljanje -slovenščine na domači zemlji škodi posredno tudi nam Slovencem v z-amejstvu. Toliko se borimo npr. Slovenci pod Italijo za ravno-pravnost svojega jezika, pa moramo istočasno ugotavljati, da se slovenskemu jeziku v okviru Jugoslavije dosti bolje ne godi: zvezni organi pošiljajo svoje odločbe le v srbohrvatskem jeziku, formularji na carini, prometu in na konzulatih so le srbohrvatski, v zvezni skupščini in v vojski se uporablja samo srbohrvatski jezik. Dokler dosedanji oblastniki v Sloveniji lastnega jezika ne bodo znali ali hoteli ščititi pred pre-potenco Srbov in Hrvatov, se bo- vedno dobil kak italijanski demokristjan ali liberalec ali misin, ki nam bo vrgel v 99 Tak je naslov uvodnika v „Glasu kanadskih Srba“, ki ga je napisal urednik lista, R. L. Kneževič, mož, ki je igral važno vlogo v predvojni Jugoslaviji v pripravljanju in izvedbi državnega prevrata 27. marca 1941. Članek je posvečen ekonemskemu gibanju. V uvodu pravi, da je „Glas kanadskih Srba“ temu vprašanju posvečal mnogo pozornosti, odkar je papež blagega spomina Janez XXIII. „dal iniciativo za zbližanje in morebitno združitev krščanskih cerkva.“ Zatem navaja dogodke za zbližanje teh cerkva na pravoslavni in katoliški strani, med kate-rmi je najvažnejši sestanek papeža in carigrajskega patriarha Atenagora na praznik sv. Treh Kraljev t. j. na pravoslavni božični večer 1965 leta. V članku Kneževič navaja tudi razne poskuse v zgodovini za zbližanje obeh cerkva, ki so pa vsi propadli, iker da so bili storjeni „vedno z zadnjim namenom, iz političnih razlogov.“ Božični uvodnik pa Kneževič zaključuje z naslednjimi ugotovitvami „Pametni ljudje se uče iz napak. V tem smislu je točen tisti pregovor, da je zgodovina učiteljica življenja. Ločitev cerkva je prinesla vsem narodom med enimi in drugimi in v okviru samih narodnih skupnosti, v teku stoletij velike nesreče. Končno je 'dozorelo spoznanje na vseh straneh, -da morajo’ krščanske Cerkve znova postati ena Cerkev, Kristusova Cerkev, ter da je do tega cilja mogoče priti samo postopoma, po temeljitem sporazumevanju. To je dolga pot in zahteva mnogo razmišljanja in potrpljenja. Pomen sedanjega najnovejšega poizkusa poudarja to dejstvo, da so se na vrhovih vseh Cerkev našli istočasno ljudje velike modrosti. Tako je iniciativa, izhajajoča od prvega škofa krščanstva padla na rodovitna tla. In sami ljudje, ki vodijo ladje posameznih Cerkev, so bili presenečeni, kako, hitro in toplo so krščanske množice vseh kontinentov in vseh držav sprejele to misel o zbližanju in koničnem zedinjenju Cerkev v eno veliko Kristusovo skupnost. Brez pretiravanja lahko rečemo, da ,so ekumensko gibanje z največjim žarom sprejeli ravno tisti narodi, ki so v teku pretekle vojne preživeli največje strahote. V Jugoslaviji se je razširilo z brezmejno silo, zajelo ne samo ‘pravoslavne in katoličane, temveč tudi naše muslimanske brate. O teh v resnici čudežnih pojavih m vsem ju- obraz: „Zahtevate jezikovno enakopravnost v Italiji, pa vam jo niti matična država ne da take, kot si jo vi želite. Naj bomo mi bolj papeški kot papež sam'?“ (Katoliški Glas) Da M bili eno a goslovanskem prostoru smo ponovno pisali. Ta duh bratstva med krščanskimi verami na prvem mestu je ena od velikih nad, eno od močnih zagotovil za obstoj jugoslovanske skupnosti in za njen nadaljni razvoj v miru, napredku in svobodi. Ob koncu leta 1966 je carigrajski patriarh Atenagora, prvi po časti v pravoslavja, dal izjave, iz katerih jasno izhaja, da se bo delo na krščanskem zbliževanju nadaljevalo brez zastoja. V 'e-ku leta 1967 bo Atenagora obiskal v Rimu papeža Pavla. „Na Oljski gori smo ob slovesu rekli eden 'drugemu ne zbogom, ampak na svidenje,“ je naglašal patriarh. „Rad imam papeža Pavla, ker je velik apostol. On je istočasno tudi prerok in glasnik božji. Verujem, da skozi njegova usta 'govori Bog, ko roti svet za mir. Vatikanski koncil,“ je izjavil Atenagora, „je pomenil prevkret-nico v krščanski zgodovini. Ko 'sva se srečala papež Pavel in jaz, sva se kar nagonsko objela- To je ibil sestanek ljubezni, bratsko srečanja. Tako se bo nazadnje izvršilo tudi zedinjenje Cerkev. Do zedinjenja katoliške in pravoslavne Cerkve bo prišlo v bližnji bodočnosti. Morda ne v času mojega življenja, ker sem že zelo star (patriarh je star 81 let). Gotovo pa v času vašega. Sedaj moramo po tej poti naprej.“ To je velika nada in. radostna vest v teh svetih dneh.“ Tako zaključuje Kneževič 'svoj uvodnik vere in upanja v ohranitev jugoslovanske skupnosti na temelju bratstva med krščanskimi verami in v njen razvoj v miru, ljubezni in svobodi- tt TEDNA V T E D E k (Nadaljevanje s 1. strani) Nia Poljskem odposlanec Vtatikana Msgr. Agostino Casaroli skuša ublažiti napetost med poljsko komunistično vlado in kat- škofi. Msgr. Casaroli je v Vatikanu na glasu kot najprimernejša osebnost za urejevanje zadev med Vatikanom in komunističnimi vladami posameznih vzhodnoevropskih držav. Njegovo delo je tudi dogovor med Vatikanom im Titovo Jugoslavijo. Na Jadranskem morju so bili prejšnji teden hudi viharji. Zaradi visokih valov so v Benetkah objavili pripravno stanje. Po vsej Severni Italiji je tudi več dni snežilo in deževalo. Zelo slabo vreme so imeli tudi v Sloveniji in Avstriji. V Barceloni je policija 17 t- m- razpodila skupino študentov in delavcev, ki so po mestu zahtevali več svobode in zvišanje delavskih zaslužkov. Narodno-politični položaj na Goriškem oh začetku leta 1967 Slovensko narodno telo je dandanes razkosano na več delov- V Sloveniji živi pač glavni del našega naroda, ki ga pa v njegovem duhovnem izživljanju vežejo posebni politični pogoji, ki morijo svobodno misel in odgovarjajoče praktično delovanje. Del slovenskega naroda živi idalje raztresen po vseh kontinentih o večjem ali manjšem ter bolj ali manj strnjenem številu. Ta je lahko svoboden glasnik in kliear v veliki družini tujih narodov, da opominja ostali svet na razmere v domovini in tako opravlja svoje posebno poslanstvo v svobodnem svetu. Poleg tega imamo še del našega naroda, ki živi ob mejah naše matične domovine v Italiji, Avstriji in na Madžarskem. Predvsem me smemo in me moremo omalovaževati vloge, ki jo igra slovenska manjšina na Primorskem in na Koroškem zaradi kontinuitete z narodnim ozemljem v Sloveniji tudi glede na posredniško vlogo- z zahodnim svetom. Ali še 'bolj se moramo zavedati dejstva, da je slovenska manjšina izven meja domovine prav tako enakopraven dol slovenskega 'naroda. Zato mora tudi 'emigracija poznati razmere slovenskih manjšin ter je zato prav, da sledi njeni usodi in prav vrednoti javno udejstvovanje zamejskih Slovencev. SlovencT v Italiji smo razdeljeni na tri različne kategorije: tržaške, goriške in beneške Slovence. Prvi so zaščiteni (vsaj formalno) po londonskem memorandumu, drugi uživajo v narodnostnem pogledu le uzakonjene pravice na šolskem področju beneški Slovenci pa sploh ne uživajo uradnega priznanja kot manjšine. To razlikovanje med neko manjšino oz. med raznimi narodnimi manjšinami v Italiji je sprožilo zadnje čaise tudi polemike v nacionalnem merilu. Milanski ilustrirani tednik „L’Eu-r-opeo“ je prinašal vrsto člankov o položaju različnih manjšin v Italiji. S tem v zvezi je bila predmet razprave tudi slovensko manjšima v Italiji, zlasti v Benečiji. Različni priznani pravniki (med njimi docent ustavnega prava na univerzi v Strassbourgu prof. Heraud) so se prav zato kritično izrazili o politiki Italije do- manjšin sploh. „Svobodna Slovenija“ je že večkrat pisala o posameznih važnejših problemih ki zadevajo slovensko manjšino na Primorskem. V naslednjem kratkem pregledu bi -rad zaenkrat podal nekaj bistvenih potez političnega udejstvova- j nja in pridobitev med gorišikimi Slovenci v zadnjem letu. Kot znano deluje med goriškimi Slovenci samostojna politična organizacija Slovenska demokratska zveza (SDZ) —■ prav sedaj je obhajala svojo dvajsetletnico — ki ¡združuje vse dobromi-■sle,če zavedne Slovence s krščanskim in demokratičnim prepričanjem. SDZ se uspeno uveljavlja v javnem življenju in zadnja leta aktivno in odgovorno sodeluje pri javni upravi -goriškega mesta in celotne pokrajine. Po zadnjih upravnih volitvah je namreč SDZ pristopila k takzv. „levem centru“ ki ga sestavljajo krščanski 'demokrati in združeni socialisti (nekdanji socialni demokrati in Nennijevi socialisti). Sporazum, “ki ( so ga podpisale omenjene stranke in SDZ za upravne odbore goriške pokrajine in goriške občine predvideva posebno spoštovanje tradicij in kulture slovenske manjšine in se tudi obvezuje 'podpirati samostojen razvoj narodne manjšine. V ta namen je SDZ tudi de-janko vstopila v goriški občinski odbor kj-er lahko od blizu in direktno vpliva na politiko pristojne lokalne oblasti do potreb slovenskega prebivalstva. In prav v okviru sodelovanja zlasti s Krščansko ‘demokracijo je SDZ dosegla že zadovoljive uspehe, čeprav niso ti še popolni. V letošnji jeseni je namreč prav na prizadevanje SDZ in ob podpori Krščanske demokracije italijanski parlament izdal popravek k zakonu o imenih. Star fašistični zakon je namreč prepovedoval tuja (in seveda pri nas slovenska) imena. Tako je zlasti krajevna oblast marsikdaj preveč natančno izpolnjevala omenjena fašistična določila. Zdaj pa je po novem zakonu dovoljena raba tujih imen v italijanski grafiji ter s črkami in diakritičnimi znamenji priznanih narodnih manjšin, kar j-e tudi slovenska. Goriški Slovenci imamo tudi svoje šole in kulturne potrebe. Vlada je lansko jesen izdala zakonski dekret o stolicah na slovenskih srednjih -šolah. 0-, kvirni šolski zakon je namreč v veljavi že od leta 1961, a še sedaj ni urejen stalež učnih -moči. Tudi zadnji vladni ukrep je posledica vztrajnega prizadevanja goriške SDZ pri vladnih predstavnikih. Na kulturnem področju nismo še do nekaj let nazaj katoliški -Slovenci prejeli nikake uradne podpore, šele zadnje čase so naše kulturne organizacije prejele znatne podpore od vladnih in zlasti deželnih oblasti. Samostojna dežela Furlanija - Julijska Benečija ima nam- reč precej fondov prav za kulturne potrebe in prav je, da podpira v pravi meri tudi slovenske kulturne ustanove. Prav ob koncu leta 1966 je tudi goriški mestni odbor nakazal naši osrednji kulturni ustanovi — Zvezi slovenske katoliške prosvete — denarni prispevek im s tem prelomil led v dosedanji praksi ignoriranja našega kulturnega udejstvovanja. Precej je še nerešenih osnovnih političnih problemov, za katerih rešitev se SDZ vztrajno bori. Slovenci zlasti pričakujemo, ,da nam rimska vlada ¡oz-parlament izda zaščitni zakon ki nam pritiče po čl. 6 italijanske ustave („Republika ščiti -s posebnimi določili jezikovne manjšine“). Tudi v tem smislu gojimo upanje, da nam bo priskočila na pomoč največja stranka — Krščanska demokracija. Ta ima namreč tudi moralno dolžnost to storiti, ne samo zaradi svojega krščanskega programa, ampak tudi zaradi podpore, katero ji dajejo -naši volivci ob parlamentarnih volitvah. Pri tem naj dodam, da bi krščanski 'demokrati z Goriškega ne imeli svojega ¡senatorja, če ne bi prejeli odločilnih slovenskih glasov. Zaščitni zakon mora urediti -splošni pravni položaj slovenske manjšine v Italiji, še posebej pa ¡moramo s tem Slovenci doseči pravico uporabe svojega jezika v odnosih z javnimi organi. Strah pred toliko za-so-vraženo „dvojezičnost“ -mora pri italijanski večini enkrat za vselej izginiti, ¡saj ne -bo mogla manjšina nikakor ogrožati večine! čle imajo svoje jezikovne pravice Francozi v Dolini Aosta in Nemci na Južnem Tirolskem, jih moramo imeti tudi primorski Slovenci! Kot večjo nenaklonjenost odgovornih osrednjih oblasti naj za lansko leto zabeležim prepoved kongresa evropskih narodnih1 manjšin, ki bi se bil moral vršiti v Katoliškem domu v Gorici prve dni junija. Rimska vlada je zborovanje zadinji trenutek prepovedala, ko so bili že vsi delegati zbrani v Gorici (od Danske do Velike Britanije, od Francije do Španije itd.). Kot pretvezo za prepoved je navedla neko pomanjkljivost v formalnem oziru, češ da ni SDZ (gostiteljica kongresa) naredila potrebne prošnje, potem bo so že najvišji lokalni predstavniki javne varnosti izjavili, da za to ni potrebo kako posebno dovoljenje. -Prepoved kongresa je vzbudila veliko nezadovoljstvo in vznemirjenost. Pokazala pa je tudi na okostenelo miselnost nekaterih odgovornih krogov in v bistvu nerazpoloženje do manjšinskega vprašanja ¡sploh. Tudi v evropskem tisku so razni kongresisti izrazili svoja obžalovanje nad omenjeno prepovedjo. Vsa zadeva je prišla tudi pred vse izvoljene javne organe in interpelacije raznih poslancev v rimskem parlamentu. Vseeno pa lahko ugotavljamo, d:a je velik del goriške italijanske javnosti obsodil ¡to vladno gesto kot nedemokratično i-n zastarelo (Malo prej se je vršil v Gorici prvi -mednarodni pesniški simpozij „Mitteleuropa“, ki kljub mnogim vzhodnoevropskim delegacijam ni naletel na nikak odpor s strani državne varnosti.. .) Boj narodne manjšine za življenjski obstanek ni lahek. To še posebno če mor-a računati ¡samo na ¡svoje lastne sile. In prav ¡zamejski Slovenci smo temu živa ¡priča, saj sami najbolj© vidimo, kako se -uradna jugoslovanska država vsa leta tako malo zmeni za usodo -svojih manjšin. Prav zato pa lahko z veseljem in -ponosom ugotavljamo, da so vse pridobitve samo plod resnično idealnega dela in žrtev. A. B. I« Kaj vse se lahko pod komunisti dogaja v Slovenji? Objavljamo dve pritožbi iz ljubljanskega 'Dela, iz katerih je razvidno v kakšen položaj prihaja pod komunisti •slovenščina v sami Sloveniji. Ne bi verjeli! Skoraj ne bi verjeli! Toda na oči sem se prepričal, da je res, ko sem dobil v roke zvezek s takole tikovno sirarn j o Škola: Gimnazija Tabor — Maribor Razred: x Školska godina 1966-67 ZADAČNICA broj 1 za pismene zadatke iz Slovenske •šolske naloge... Le kdo je kriv za tako sramoto in nespoštovanje slovenskega jezika ? Dijaki prav gotovo ne, saj jim je šolske zvezke za pisanje slovenskih šolskih nalog priskrbela šola. Menim, da tudi šola ne, nedvomno ji je neprijetno, saj so dijakom veleli, naj zvezke nemudoma •ovijejo. Krivca bo treba iskati med ti-.stim v trgovini, ki jim je posluh za slovenski jezik deveta briga. Torej v „šfcol-ski godini“ 1966-67 „pismeni zadatki“ .iz slovenskih šolskih nalog! Aleks štakulj •Slov. Bitrica (Delo, 6. XI. 1966) Razglednica Na pošti v Ljubljani sem kupil razglednico Ljubljane, na katere zadnji strani je naslednji tekst: „Zadružna štampa“, 'Zagreb, Gaja-va 4. Ljubljana — U noči toei Nacht at night nocturne Ali bi napis v slovenščini („Pono-■či“) res „tako zelo podražil tisk“, da si Slovenci v svoji rodnji ožji domovini nismo zaslužili napisa v jeziku svojih dedov in pradedov — ali si si nismo zaslužili te majhne pozornosti od' tistih, ki so naročili in tiskali razglednico? Milan Knez Ljubljana (Delo 11. dec. 1966) Kolektiv Kmetijskega kombinata v Gornji Radgoni je imel leta 1966 v živinoreji izgube 200 milijonov dinarjev-Sadjarski oddelek je odkupil jabolk tudi samo 60 vagonov, medtem, ko je pred vojno dosegel odkup sadja v teh krajih tudi do 500 vagonov- V Sloveniji je bilo leta 1966 9596 prometnih nesreč, v katerih so izgubili življenje 404 ljudje. Hude poškodbe je dobilo 3436 ljudi, gmotna škoda je pa znašala nekaj več kot 32-862.000 din. Vzroki prometnih nesreč so ostali isti kot v prejšnjih letih: prehitra vožnja, nepravilno prehitevanje, vinjenost voznikov, izsiljevanje prednosti in nepazljivost. V Ljubljani so imeli v tednu molitvene osmine za zedinjenje krščanskih cerkva več prireditev, katerih so se udeleževali tudi zastopniki pravoslavnih in 'evangeličanskih kristjanov v mestu. Višek so dosegle te prieditve v ekumenskem bogoslužju v cerkvi sv. Cirila in Metoda za Bežigradom dne 23. januarja. Katoliško Cerkev sta zastopala predsednik slovenskega ekumenskega sveta dr. Anton Čepon in bežigrajski župnik p. idr. Roman Tominc, protestantsko cerkveno skupnost senior A-leksander Kremžar im pastor Vladimir Miselj, pravoslavne vernike pa protoje-rej Aleksander 'Simič. Bogoslužje je obsegalo branje odlomkov iz sv. pisma, molitev za zedinjenje in govore zastopnikov posameznih skupnosti- Vsi so na-glašali da idb zedinjenja mora priti, ker je to v božjem načrtu. 'Zato se moramo drug za drugega zanimati, moliti po skupnih namenih ter biti zvesti Kristusu, v katerega verujemo vsi Kristjani. Nato so vsi skupno zmolili Očenaš. V Sloveniji so decembrske povodnji povzročile izredno veliko škodo. Samo v Hrastniku dosega višino 137 milijonov starih dinarjev, kajti hudourniki so poškodovali novo 'zajete vode in vodovno Komunistični tisk v Sloveniji in ostalih delih države poroča, da je odposlanec sedanje jugoslovanske komunistične vlade Vjekoslov C vrij e papežu ob sprejemu v Vatikanu poleg osebne poslanice izročil Pavlu VI. tudi maršalovo darilo in sicer relief v lesu ,,Jezus in .Samaritanka“, delo Ivana Meštro-viča. Umrli so. V Ljubljani (Darinka Prijatelj roj. Omahovič, Fančka Vipotnik, Janko Ipavec, upok., Marija Sodec, Avgust Zupet, Marija Gabrovec roj. Škerl, Jože Rant, pek. mojster v. p., Miha Sepe, Marija Pavšek, Nežka Jaklič roj. Križaj, Anton Novak, pečar v. p., Joško Cvetanovič, krojaški mojster, Marija Kunovar roj. Lukman, vdova po kamnoseku, Filip Uratnik, tajnik biv. Delavske zbornice in član Kmetijskega omrežje, porušenih je 'bilo pet, poško-1 inštituta, Heda Cerkvenik, Ivan Hoče-dovani pa štirje mostovi, cest je pa na j var, Viktor Lotrič, Ivo Mihelič, Silva področju občine poškodovanih v dolžini Osvald1 roj. Šorli, Anton Zupan, upok., Ivan Marjetic, direktor v. p., Marija Strniša, upok., Mihael Tesar, strojevodja v. p., Hela Mazi roj. Perne vdova po direktorju realke, Jelena Kavčič roj. Žebre, Ivo Mihelič, strojnik v, p., Rezi Čebašek roj. Rodič, Helénica Kavčnik roj. Suyer in Fani Nečimer roj» Lozar, v Črnomlju, Mihael Galem, brusilec v Vidmu - Dobrepolju, Franjo Privšek, inšpektor drž. žel. v- p., v Kranju, Staša Peklenik roj. Korbar v Kranju, 70.5 Km. Postojnski raki so bili pred vojno znana specialiteta tega svetovno znamenitega turističnega kraja. Sedaj Izletnikom v družbenih hotelskih in gostinskih obratih z njimi več ne postrežejo, zato odhajajo na rake v dve zasebni gostilni v Novo gorico. Postojnski državni in močno monopolno zavarovani gostinci ,pa gostom postrežejo s družina v begunstvo; malo ičasa se je mudila na Koroškem, nato pa je prišla v Italijo. Komaj je dospela v taborišče v Morago je hudo zbolela. Popolnoma ni nikoli več okrevala- V Italiji 1. 1948 toliko, da se je lahko skupaj z družino preselila v Argentino. Tudi tukaj so se ji prvotni bolezni še pridružile druge; dalj časa se je zdravila v bolnici D. Zubizareta, pred smrtjo pa v bolnici Fernández. Večkrat je prejela sv. zakramente in umrla na domu v Slov. vasi drugi dan po godu Lurške Matere božje, katero je v življenju vneto častila. 13- II- 67. so jo položili k zadnjemu počitku na pokopališču na Ave-llanedi. Naj počiva v miru, njenemu možu inšpektorju Štancerju ter otrokom pa izrekamo iskreno sožalje. Vsak teden ena OD RIBNICE DO RAKITNCE Od Ribnce do- Rakitmde, ne raste druzga kot lejščevjei, smo lejščevje br{al, rešeta narjal, pa ribnški šegi vrsk-vrsk. Lepi so- fantje Ribnšk, še lepši so pa> Rakitnšk, pred cerkvijo stal, s\a Se pretepal za Micko Štempiharjevp. U Ribnc imajo velik špas, navedli sa lončeni bas, so striince napel, so brenkat začel pa ribnški šegi vrsk-vrsk. Smrt «lveh hrvatskih prijateljev „pristnimi domačimi jedili“ čevapčiči, Zdravko Štoka v Sežani Ivan Prežel djulbastijo, dunajskim zrezkom ip. Na pritožbe turistov zakaj jim ne postrežejo z raki, se državni gostinci izgovarjajo, da ribiči za rake zahtevajo previsoke cene, ti pa njihove očitke zavračajo z ugotovitvijo, da so jim še ponovno ponujali rake pod mnogo nižjo ceno, kot jo pa dobivajo za rake za izvoz, pa jih gostinski obrati niso marali prevzemati. Pri takem stanju je poročevalec v ljubljanskem listu ob „rakovi poti specialitet“ zapisal „Kaj ko bi dala občina lep gostinski lokal sredi mesta v zasebne roke ?“ čevljar v Stahovici, Marija Petek roj. Avbelj v Kresniških Poljanah, Herbert Kren, gradbeni tehnik v. p., v Koroški Beli, Martin Medved v Zagorju, Franc Sošic v Kazini, Pepca šrbec roj. Žnidaršič v Podcerkvi Laci Kalapati, inšpicient Slov. gledališča v Celju, A- j malija Počivavšek v Celju, Cecilija Rotar roj. Snoj v Črnučah, Marija čiž-mam roj. Oštir v Tacnu, Ivana Flajs v Ribnici, Frank Starin v Ihanu, Alojz Fink, rudar v. p. v Zagorju, Anton Vir-nik v Kokri, Frančiška Ciuha roj. Zbore v Gabrenju in Tilka Flaj v Bovcu. SLOVENCI ARGENT N I BUENOS AIRES f jo njeni predstojniki pozvali v Maribor Poroka. Dne 4. februarja 1.1. sta se kot zavedno Slovenko in ji zaupali naj-poročila v cerkvi sv. Križa v Buenos važnejši razred na stolni dekliški šoli, Airesu: Jože Tome Kessler, sin. pok. i kamor so vodilni mariborski Slovenci Jožeta Kesslerja, biv. urednika Sloven- [ pošiljali svoje hčere, lci so jih namenili škega dnevnika, in1 gdč. Stela .Maris še za nadaljnji študij. Doury Pando. Mlademu paru želimo vso srečo in veliko božjega blagoslova. f Filomena Štancer Dne 12. t. m. je umrla bivša učiteljica Filomena Štancer soproga viš. inšpektorja Ludvika Štancerja s katerim je bila pomčona 45 let- Bog jima je dal tri sinove in tri hčere. Pokojna je bila predvsem mati in j učiteljica. Svojim otrokom, ko so dora-stli, zlasti najmlajšemu sinu, ki je ni nikoli zapustil tudi prijateljica. 'Z veseljem je hodila v šolo, učila in vzgajala šolske otroke s tako vnemo in ljubeznijo, da so se je njeni bivši učenci in učenke radi spominjali in jo obiskovali tudi pozneje ko so že zapustili šolo. Značilno je bilo za njo, da je posebno naklonjenost in ljubezen kazala revnim in zapuščenim otrokom, bila njihova zaščitnica. in varuh. Službovala je po različnih krajih štajerske za ,časa Avstrije, ob nastanku Jugoslavije pa so Ko je 'bil njen mož leta 1935 premeščen v Mursko Soboto, mu je kmalu sledila in je tudi tam prevzela mesto učiteljice v višjem razredu tamošnje šole. Zopet se je lotih*-z vso vnemo svoje naloge. Imela je težko stališče ker so tamošnji šolski otroci pripadali katoliški, protestantski in židovski veri, nekateri so se smatrali za .Slovence. .. njimi. Toda s svojo Ijudodmilostjo, po-drugi Madžare, tudi Cigani so bili med VINKO BRAJEVIČ Iz Rima nam poročajo žalostno novico. Dlne 3. februarja tl. je umrl Don Vinko Brajevič. Teden dni pred smrtjo so ga prepeljali v bolnišnico usmiljenih bratov na Liberijskem otoku v Rimu, kjer so se omenjenega dne iztekli njegovi življenjski dnevi. Dne 6- februarja je bila zanj v cerkvi sv. Hieronima pogrebna sv. -maša, nato ¡pa pogreb na rimsko pokopališče. Rajni. Don Vinko Brajevič je bil kat. duhovnik. Dolgo vrsto let je bil ¡časnikar ter je v Splitu izdajal dnevnik Novo Doba. S Slovenci je imel zelo dobre zveze. Poznal je osebno vse vidnejše slovenske časnikarje in javne delavce, z dr. Korošcem je pa stalno vzdrževal osebne in pismene zveze. Zato je dobro poznal njegovo politiko in ozadje mnogih dogodkov in zato dobro vedel, da ni bila naperjena proti Hrvatom. To je odkrito povedal v nekrologu, ki ga je ob Koroščevi smrti osebno napisal za svoj list in je bil to eden najbolj toplo pisanih člankov o Korošcu ne samo v hrvatskem tisku, ampak sploh. V Zborniku Svobodne Slovenije za leto 1966 smo ga prav zato tudi ponatisnili. Po vojni je rajni Vinko Brajevič kot katoliški duhovnik živel v zavodu sv. Hieronima v Rimu- . Naj počiva v miru. Slovenci, zlasti tisti, ki smo ga osebno poznali, ga bo- mo ohranili v najlepšem prijateljskem spomnu. J- Kr. PROF. DR. MATE UJEVIČ V drugi polovici meseca januaarja so v Zagrebu pokopali prof. dr. Mate Ujeviča. Rajni je bil profesor na nadškofijski gimnaziji v Zagrebu in agilni kat. javni delavec. Živahno . je deloval že v kat. dijaških organizacijah, med vseučiliškim študijem na zagrebški univerzi je bil urednik dijaške revije Luč, nato pa sodeloval v hrvatskem katol. tisku, zlasti v literarni reviji Hrvatska Prosvjeta z literarnimi kritikami. Ko je prenehal izhajati kat. dnevnik Hrvatska Straža in je bil na posebno zavzemanje ted. nadškofa dr. Stepinca ustanovljen nov kat. dnevnik Hrvatski Glas je rajni Ujevič postal začasni direktor novega lista, okoli katerega so se začele zbirati razne kat. organiza-rije. Za časa Banovine Hrvatske je postal ravnatelj Hrvatskega bibliografskega zavoda, ki je izdal vrsto dobrih del hrvatskih sodobnih pesnikov ter sodob ne hrvatske literature, zlasti pa si je pridobil zasluge z izdanjem Hrvatske enciklopedije, katere peti zvezek je izšel ob koncu zadnje vojne- Prof. Ujevič je imel več prijateljev med slovenskimi kat. razumniki ter je ponovno prihajal k njim na obisk v Ljubljano. N. p. v m-! SLOVENCI PO SVETU Združene ameriške države V Lemontu je ameriški verski list Ave Maria, ki ga izdajajo slovenski frančiškani, z decembrsko številko zaključil 58. letnik. V njej je objavljen med ostalim zanimivim gradivom uvodni trpežljivcstjo in dobrohotnostjo si je žlanek „ZeIo nas skrbi«. v njem ured kmalu vse pridobila m preko njih tudi njihove starše tako, da mi bilo nikogar, ki ne bi žaloval za njo ko je morala zapustiti Mursko Soboto, da je mogla zopet slediti z družino svojemu možu, ki je bil med tem časom premeščen na bansko upravo v Ljubljano. Tu ni mogla več dobiti učiteljskega mesta, ker so bila vsa zasedena, zato je vstopila v pokoj, da se je tako lahko vsa posvetila družini. Leta 1945 je šla kakor vsa ostala Ukrajinska kat. univerza papeža sv. Klementa Fakulteta za filozofijo in humanistične vede v Buenos Airesu Na zadnji seji fakultetnega sveta je bilo določeno,da se bo vršila otvoritve- na slovesnost dne 9- aprila, t- 1- ob 10.30 uri v dvorani Slovenske hiše na Ramon L. Faleonu. Začenja se tudi vpisovanje v prvi letnik predavanj. Kakor smo že ¡poročali, se morejo vpisati za redne slušatelje vsi, ki so izvršili tu ali kjer koli v Evropi študije, ustrezajoče tukajšnjim zahtevam 'srednjih šol. Dokumentov, izdanih v drugih jezikih, ni treba prevajati- ZBORNIK SVOBODNE SLOVENIJE ZA LETO 1967 JE V TISKU „Skrb za pobegle internirance je prinesla Corteseju še nevarnejše in zapletenejše zveze. Iz taborišča vojnih' ujetnikov, ki so jih zapustile italijanske straže, so pobegnili zavezniški vojaki. Klatili so se po severni Italiji in se skrivali pred Nemci. Nekateri izmed njih pa so se našli š slovenskimi in drugimi jugoslovanskimi begunci in ti so jih vodili k „svojemu“ patru. Ta se je trudil, da bi jih najprej kje skril in priskrbel, potem pa si je tudi prizadeval, da najde zanje še kakšno drugo trajnejšo rešitev. Nekaterim je uspelo, da se ušli v nevtralno Švico bojevitejši so vstopali v oborožene edinice italijanskega Osvobodilnega odpora. V podporo zavezniških državljanov je Cortese začel dobivati finančna sredstva tako iz italijanskih kot iz zavezniških virov. Slednja so prihajala preko Rdečega križa in švicarskega konzulata v Benetkah. Na vsak način je bil mali, šibki in šepavi ¡pater koncem novembra leta 1943, ko sem prišel v Padovo, že trdno vezan na zavezniško mrežo v severni Italiji-Kdaj in kako je prišel v stik z Vauhnikovo obveščevalno službo, nisem mogel nikdar dognati- CorMGe je imel pravi občutek za metode tajnih služb in nikoli ni povedal več, kot je moral njegov sodelavec nujno vedeti za kakšno čisto določeno zadevo. Tako zadržanje narekuje zdravo načelo, da tega, kar nekdo ne ve, tudi izdati ne more, pa če se zaplete v še tako težke okolnosti. Prav -zaradi te previdne molčečnosti smo se njegovi prijatelji znašli pred kočljivo nalogo, ko je pater Placido izginil, a verjetno se ji moramo tudi zahvaliti, da ¡smo odnesli glavo iz gestapovskih klešč-“ Odlomek iz zanimive razprave dr. Vojka Anka v jubilejnem Zborniku Svobodne Slovenije o p. iPlacidu Cortese, ki ga je vojni pas povezal tudi z dogajanjem v Sloveniji med sovražno okupacijo in komunistično revolucijo in zaradi katerih je izgubil tudi življenje. Lahko pa se vpisujejo slušatelji tudi kot izredni ali pa samo za gotovo predmete. Za sedaj je predviden triletni študij, ki bo po dogovoru s slušatelji v večernih urah, oz. deloma ob nedeljah dopoldan. Podrobnosti so predlmet razgovora. Spremenil se je tudi prvotni že objavljeni študijski program v tem smislu, da se bodo v prvem letniku predavali naslednji predmeti (v kasteljanšči-ni, v kolikor posebej ne omenjamo drugače) : 1) Uvod v filozofijo — p. Avguštin Porodko, prof. bogoslovja v Čilu; 2) Doktrina II. vatikanskega cerkvenega zbora — prevzv. škof dr. Andrej Sape-Ijaik; 3) Primerjalna zgodovina slovanskih književnosti I. — dr. Tine Debeljak; 4) Zgodovina vzhodne Evrope — prof. dr. Bogdan Halajczuk; 5) Slovenska književnost — dr. Tine Debeljak (v 'slovenščini za slovenske slušatelje), vzporedno s tem Ukrajinska literatura — Lic. Lida Tauridzika (za ukrajinske slušatelje v ukrajinščini); Zgodovina slovenske umetnosti — Marijan Marolt (v slovenščini za slovenske slušatelje), vzporedno: Zgodovina ukrajinske umet ništvo in uprava revije ugotavljata naslednje: „Zaključujemo 58 letnik mesečnika Ave Maria- V januarju sm® poslali list 4468 naročnikom, v novembru pa 4330 naročnikom. Razlika za slovenski list je velika. Število naročnikov je padlo zaradi umiranja starejših Slovence'/. Toda to ni edini vzrok. Nekateri so se preselili in piso ¡poslali svojega novega naslova. Zapisal sem to brez 'očitka, ker vem, da je ob selitvi lahko pozabiti poslati spremembo naslova. Letos smo poslali okoli 300 vljudnostnih opozoril onim, ki že dalj časa niso poravnali naročnine. Nekateri so se za opozorilo zahvalili in poslali zaostalo naročnino. Mnogi pa niso nič odgovorili. Marsikateremu od teh še naprej pošiljamo Ave Marijo v upanju, da bo kako številko odprl in vsaj nekaj vrstic prebral.“ V nadaljnem govori urednik o potrebi 'ohranitve verskega mesečnika, nato pa nadaljuje: Na Ave Mario so naročeni in jo plačujejo oni, ki nimajo preveč denarja .'n ki imajo pri delu še višje namene kot naroča apostol Pavel v pismu Efe-žanom (4, 28): „vsak: naj se trudi z delom svojih rok za kaj dobrega, da bo mogel deliti potrebnemu“. Vera brez duhovne hrane opeša. Ali menite da zaradi denarja delamo in se trudim >, da vam nudimo slovenski verski meseč- nik ? Vse publikacije so že zvišale in tudi podvojile naročnino. Ave Maria je še vedno samo dva dolarja in ¡pol; en dolar prosimo1 za koledar in nikoli ne tirjamo zanj, ako kdo ne plača. Z našim listom prinašamo hrano vašemu duhu in vašim dušam. Brez ¡duhovne hrane človek duhovno shira in otopi- Listu dajejo gotovost samo mladi naročniki. Starši so prvi poklicani, da preskrbe otrokom dobro slovensko versko branje. Nekateri se tega zavedajo in otrokom takoj po poroki naročijo Ave Marijo; navadijo naj jih tudi, da jo bodo sami plačevali. Drugi pa na t» prav nič ne mislijo in se jim kar samo po sebi zdi umevno, da otroci ne bodo govorili 'slovensko, ne bodo brali slovenskih časopisov in listov. To je v izobrazbi korak nazaj. Tega duhovnega nazadovanja posebno izobraženci ne bi smeli prenesti. So pa še druge boleče rane med ameriškimi Slovenci. Mnogi jih čutijo in so potrpežljivi, a včasih jih več ne morejo prenašati in tedaj potožijo v razgovoru s svojimi prijatelji ali pa napišejo pismo na Ave Marijo- Križem dežele se vršijo razne slavesnosti in prireditve. Navzoči so Slovenci, mnogokrat v pretežni večini, pa ne slišijo nobene slovenske besede, čeprav prireditelji niso samo .Slovenci, ampak sa tudi dokončali vse šole, tudi višje, v Sloveniji. Mislim, da imamo Slovenci pravico slišati od slovenskih ljudi vsaj nekaj slovenskih besed ob takih prireditvah. Prav nihče ne bo zaradi tega prikrajšan in od strani samo angleško govorečih Amerikancev ne bo zaradi tega padel noben očitek. To so stvari, ki nas skrbijo. Mislim, da tudi vas.“ nesti in folklore — prof. dr. Evgen Ona j ^"G. Vladimir Kozina iz Piedmonta, T Kalifornija je te dni v samozaložbi iz-r. dal obširno brošuro „Communismus as Nova knjiga o zločinih komunistov v Sloveniji ekij, član Ukrajinske akademije znano sti in umetnosti in prof. dr. Jurij Sul minjskij prof. univerze v San Juanu (v ukrajinščini za ukrajinske slušatelje). Predavanja prof. dr. Franca Gnidovca in dr. Vinka Brumna iz zgodovine krščanstva v slovanskem svetu oz-pedagogike, bodo 'drugo leto k® bodo poleg imenovanih predavali še prof. Mi-hajlo Wasylyk in prof. W. Toczylowski. Program tretjega letnika bo podrobno objavljen prihodnje leto. Želimo in pričakujemo, da se bodo javili slovenski slušatelji v zadostnem številu- Pojasnila daje tajnik fakultete Pavel Fajdiga, I know it.“ Pisatelj je v 'Zgoščeni obliki na kratkem podal zgodovino komunizma in njegovo bistvo in je v zelo dramatični obliki opisal vso grozo revolucije med vojno v Sloveniji. Posebno dramatičen je opis pokolja njegove družine, ter svetniške smrti očeta in matere. Pisatelj si je rešil življenje s tem, da se je skril za dimnik na strehi hiše, kjer se je odigrala tragedija. Zadnja ¡poglavja obravnavajo izročitev domobrancev od! stra- ni Angležev v Vetrinju. Na koncu je še slika današnjih razmer v Sloveniji in predvidena je nevarnost, ki preti Ameriki od komun. Knjiga, ki je napisana v angleščini, bo zelo dobro služila kot informacijski vir za vse tiste, ki se zanimajo za naše razmere in' za naše, najmlajše, ki revolucije niso doživeli. Pa tudi tisti, ki zgodovino že poznajo, jo bodo brali z zanimanjem in odkrili precej podatkov, ki dosedaj :še niso bili objavi jeni. Naroča se pri Rev. Father Vladimir Kozina, 322 James Drive, Piedmont, Kalifornija, 94611. Stane $ 0.50. Jubilejni Zbornih Svobodne Slovenije 1967 v sleherno slovensko družino, v sleherni slovenski dom. PO iPOETRSM SVETO Nogometni klub Maribor je jesenski prvak druge zvezne jugoslovanske lige. Igralci Maribora so napravili izreden podvig: ostali so neporaženi v 17 tekmah. Zmagali so v dvanajstih tekmah, petkrat pa so igrali neodločeno. Pred drugoplasirano Lokomotivo iz Zagreba ima sedem točk naskoka. To je velik naskok, vendar ni tolikšen da bi bil za ostale tekmece nedosegljiv. Drugi klub iz Slovenije, Aluminij, je zasedel 9 mesto. Aluminij je zbral 18 točk •— 7 -zmag, 4 neodločenih in 5 porazov. Sredi decembra je bilo v Sofiji v Bolgariji osmo balkansko prvenstvo v košarki. Naslov je osvojila Jugoslavija, ki je v zadnji tekmi premagala Bolgarijo v podaljšku 97:89. Vendar pa izid tekme ne bi vplival na uvrstitev Jugoslavije. Drugo mesto so zasedli Romuni, tretja je bila Grčija četrta Bolgarija. Jugoslavija ni nastopila s svojo najmočnejšo ekipo. Ta je bila ta čas na turneji v Severni Ameriki in Kanadi člani so bili tudi Slovenci Tine Logar, Borut Bassin in Aljoša Žorga, igralci ljubljanske Olimpije. Oslabljena košarkarska ekipa Olimpije je med turnejo državne reprezentance morala odigrati tekmo za pokal evropskih prvakov in se je' s težavo uvrstila v četrtfinale. V Amsterdamu jih je nizozemski prvak Herly premagal s 74:72 (48:34), toda v Ljubljani so premagali Holandca z večjo razliko košev in se uvrstila v nadaljnje kolo. Za Olimpijo so igrali Marter. Kvas, Božič, Mueller, Verbič, Dermastia, Hočevar, Ei-selt, Daneu Osterc. Za novega trenerja jugoslovanske reprezentance je bil izbran že pred vojno^ znani igralec Rajko Mitič. Mitič je začel nastopati v prvi ligi že leta 1938 v BSK (Beograjski športni klub) po vojni pa je igral za Crveno zvezdo. Mitič je nastopil 59 kot državni reprezentant, igral je dvakrat na olimpijskih igrah in dvakrat na svetovnem prvenstvu. Plače bo imel 3000 N Dinarjev ter seveda premije enake reprezentantom. OBVESTILA Nedelja, 26. februarja: V Slovenski vasi po 2. slovenski maši ob 10.30 uri v društveni dvorani 14. letni občni zbor Soeiedad! de Fomento Villa Eslovena. V Slovenskem domu v Carapachayu po maši razgovor o zadevah doma in šole. Po sestanku družinski asado. Prijatelji in starši lepo vabljeni. Ponedeljek, 27. februarja: V Slovenski hiši ob 19. uri seja učiteljskega sveta šolskega odseka Zedinjene Slovenije, šolski ref. vabi vse učne moči, da se seje točno in gotovo udeleže predvsem zaradi priprav za novo šolsko leto. Torek, 28. februarja: V Slovenski hiSi ob 19 uri posvet z voditelji in voditeljicami ter - sodelavci naraščajnišfcih tečajev. Nedelja, 5. marca: V Slovenski hiši pričetna sv. maša slovenskih otrok ob 16. Nato nastop otrok slov, -o-snov. šole iz Ramos Mejiš. V Slovenski vasi ob 14.30 v društveni . dvorani 14. redni letni občni zbor društva Slovenska vas. Vsi člani vabljeni. Sobota, 11. marca: V Slovenskem domu v San Martinu veliki kermes — dobrodelna prireditev za kritje stroškov za uredidtev novih šolskih prostorov. Konzorcij Vestnik in DSPB - BA vabita vse borce in prijatelje na družabno snidenje 5. marca na Pristavi: ob 9 sv. maša za padle, zatem anketa za ¡kamnito mizo, nato asado. Prijave pri odbornikih DSPB ali pa: 629-2979. Nedelja, 12. marca: V Slomškovem domu velika tambol-ska prireditev za kritje gradbenih stroškov in ureditev prostorov. Majhen dar — za veliko stvar! Vse slovenske rojake obveščamo da se bo v - 9 NEDELJO, 12. MARCA vrslila na vrta Sloni-iškovega doma velika SLOV. DOM V SAN MARTINU obvešča vse domove, organizacije in vse rojake, dia bo v nedeljo, 23. aprila proslavil svojo šesto obletnico blagoslovitve doma s celodnevno prireditvijo JAVNI NOTAR Frasease© Elaúl Cascante Escribano Público Pta. baja, ofic. 2 Cangallo 1642 Buenos Aires T. E- 35-8827 Dr. FRANC KNAVS ODVETNIK Lavalle 1296, p. 12, of. 2, Capital T. E. 35-2271 Uradne ure od 17—20 Na telefonu tudi dopoldne (10—12) Lujan, Francia 952 T. E. 735 ali 516 V petek in soboto od 9—13 ure TOMBOLA Med glavnimi dobitki, katere je pa izredno ugodnih pogojih oskrbelo priznano slovensko podjetje Pavle Novak, Lo-mas del Mirador. s»: © televizijski aparat ® radio c&mbinado ® hladilnik • pralni stroj ® sesalec Otroci slovenskih ' šolskih tečajev bodo prejeli na uvodni šolski prireditvi1 v Slovenski hiši — v inedeljo, 5- marca — brezplačne tombolske tablice. Rojaki! Ne pozabite na dobitke! Predvsem pa: nabavite si tablice že v preprodaji! ♦ l | SUMON RAJER % f % uradni 'prevajalec ♦ SLOV. DOM V SAN MARTINU pripravlja skupaj a krajevnim šolskim odborom slovenske šole veliko dobrodelno prireditev ali KERME S E v soboto, 11. marca, popoldne in zvečer. Razni srečolovi^ ribolov, streljanje v tarčo, maček v Žaklju itd. Čisti dobiček je namenjen nakupu opreme za slovensko šolo. ESLOVENIA UBRE Editor responsable: Milos Stare Redactor: José Kroselj Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aires T. E. 69-9503 Argentina CORREO ARGENTINO Central B * - FRANQUEO PAGADO Concesión N’ 5775 ..... Concesión N* 3224 TARIFA REDUCIDA 1 ytmsï.*tre Nocional d« la Intelectual No. 910.387 Naročnina Svobodne Slovenije za leto |I9G7: za Argentino $ 1.900.— Pri poši-| Ija-nju po pošti doplačilo $ 100.—. Za ZDA in Kanado: 12 dolarjev za pošiljanje z letalsko pošto, in 9 dolarjev za pošiljanje z navadno pošto. Talleres Gráficos Vilko S-R-L., Estados Unidos 425, Bs. Aires. T. E. 33-7213 Umrl je v domovini 5. februarja 1967 naš dragi ata, brat in stari ata gospod Peter Aleš Priporočamo ga v molitev Ž a 1 u j' o č 'e hčerkie: Ani, Ela, Zlata z družinami, sestra Pavla, por. Zupan z družino Sao Paulo, Ljubljana Buenos Aires Uruguay 743, 5- nadstr. pis. 506 od: 9.—12. in 15-—19. ure Vojžnje pomorske. in letalske o OBVESTILO IN ZAHVALA V življenju težko preizkušena, je odšla k Bogu po svoje plačilo dne 28. januarja 1967 naša mama Terezija Weiss iz Loke pri Črnomlju- Prisrčno se zahvaljujeva vsem, ki so kakor koli izrazili svoje sočustvovanje, posebno onim^ ki jim je bilo mogoče na njen 78.rojstni -dan dne 11- februarja t. 1- prisostvovati 'zadušnici v župni cerkvi v Munru. Obenem sporočava, da se bo -brala maša za 30. dan v nedeljo,-26. februarja, -ob 8-30 v cerkvi Avellaneda 2600 esq- Condarco, tri kvadre od železniške postaje Flores. Hčerka Ana por. Loh z možem v imenu vseh preostalih Dne 12. februarja je umrla v 74. letu starosti v Slovenski vasi po dolgotrajni in težki bolezni bivša učiteljica gospa Filomena Štancer K zadnjemu počitku smo jo položili naslednji dan na pokopališče Avellaneda- Vsenij ki so blago pokojnico za časa bolezni obiskovali in ji skušali lajšati njeno trpljenje, iskrena zahvala. Posebna zahvala domači duhovščini čč. gg. lazaristom za vsakokratno pomoč in zlasti za večkratno podelitev sv. zakramentov; domačim fantom za darovano kri v bolnišnici in še za pomoč ob prevažanju v mrtvašnico. Iskrena zahvala č. g- Reberščaku za molitve in spremstvo na pokopališče; vsem tistim, ki so pokojnico spremljali k zadnjemu počitku, v mrtvašnici in na pokopališču im na pogrebu molili za njeno dušo; domačemu dramat-skemu društvu za venec; posebej š° vodstvu tiskarne Baraga, g. Maksu Janu in družini za izredno podporo in pomoč ter njim in vsem onim, ki so namesto vencev naročili več sv. maš in darovali za razne dobre namene v korist njeni duši. Dobri Bog naj vsem stotero povrne. Žalujoči: V Argentini: soprog Ludvik, sin Branko, hčerke Filomena vd. Jesih, Marija por« Lovrenčič in Jožica por. Rot; zeta Jože Lovrenčič in Zdenko Rot; Vida, Irena, Peter, Tomi, Andrej, Pavli, Viktor, Sonja in Boris, vnukinje in vnuki. V domovini: družine Polanec, Tručl in Jurkovič.. . ■angg» mm**» Janez Jalen 34 Trop forez zvoncev Povest V stan sta se glasno prismejala. Vencelj se je hvalil, kako je izplačal Špelčino navihan«st- Pa je tako .pripovedoval, da Peter in Jerca nista mogla razločiti, kaj naj bi bilo res, če sploh kaj je- Grmova pa gozdarju tudi ni bila nobene tiho. Tako sta se razpletla v pogovor, da Petru in Jerici r.i bilo treba ves večer skoraj nič govoriti. -Si t-udi želela nista- Preveč -sta mislila -drug na drugega. Vencelj je živo obnovljeno prijateljstvo med Jerco in Petrom videl ves večer. Ni mu bilo žal, da je prišel na Vogar. Kakor -se je -bil -namenil, naredi za vselej konec Petrovim nezaupljivim pogledom. Špelca je pa -šele proti zadnjemu postala pozorna ¡na Jerčino in lovčevo vedenje. Njene dobre volje je bilo hitro konec, zabavnega večera pa tudi. Hrubečka se je ponudil, da spremi Špelco prav do njenega stanu, da je ne bo strah, pa ga je odločno zavrnila. Bala se je jezikov, dokaj bolj kakor medveda ali volka, pa tudi bolj kot gozdarjeve brade. Tiho je odprla stan in, se na pragu obrnila. Noč je bila jasna- ¡Nad jezerom .so migljale goste zvezde. Hladu pa Špelca ni čutila; še vedno sta jo grela Smeha polni večer in pravkaršnja hitra hoja. Na praproti v kotu je vstal Resa, se glasno pretegnil in prišel k njenim nogam. Kakor ga je rada imela, bi mu prav nič ne branila^ če bi hotel oditi za Petrom. Pes pa niti čez prag ni maral ¡stopiti. Da bi ga pa spodila? Nikoli! Špelca je spet zapahnila ¡duri in kar v temi legla- Preden je ¡pa zaspala, je, še povedala psu: „Veš Resa, saj ti ni- si nič kriv. Godilo se ti pa pri Tkalčevi ne bo ravno najbolje, se mi zdi. Pa kar k meni priteči. Prej bom jaz lačna kakor ti. Petru naj se ,pa kar otepa. Prav ¡nakljub se tudi jaz ozrem za fantom. Mar misli, da je sam na svetu.“ In sta zaspala oba. Resa in špelca. Vencelj in Peter sta zlezla v Belcev senik. Gozdarju k nogam se je zvil Črt kakor pogreta blazina. Pod senom so cvilile miši. Petru je po glavi rojila Tkalčeva Jerca. Kaj pa naj drugega m-isli, je prav vedel Vencelj in povzel besedo: „Takega prijetnega večera kakor nocoj, pa že davno ¡nisem preživel.“ „Dobro sta se zabavala z Grmovo. Kar lepo vaju je bilo poslušati.“ „Še -dokaj lepše pa gledati vaju z Jerco. Zaljubljenost je vama kar žare-z obrazov. Prav, prav, da sta se spet spoprijateljila.“ Peter se je obrnil proti gozdarju: „Saj tisto navzkrižje ni vredno^ da bi govoril.“ „Sedaj tako praviš,“ je spregovoril Vencelj glasneje: „Prej si me pa večkrat po strani gledal, čeprav sem ti zagotavljal, da ti ne bom pretekel poti.“ Peter ni nič tajil: „No, da. Ne zamerite. Res se včasih ¡nisem več spoznal-“ „Pametnega človeka zaljubljenci zlepa ne vznevoljijo. Ti seveda tega še ne veš, jaz sem pa že skusil, da je zaljubljenost svoje vrste ¡prismojenost. Kdo naj bi takim ljudem tehtal vsako besedo in se zmodroval nad njihovimi pogledi.“ Vencelj je iz modrovanja zavozil kar naravnost v življenje in vprašal: „Kdaj se pa mislita vzeti?“ Peter se je ¡počutil kakor šolar. Pritajeno je povedal: „Saj se še dogovorila nisva, da se ¡bova.“ Zašumelo je seno. Hrubečka je nehote -odkimal z glavo: „Kakor sem rekel svoje vrste bolezen.“ -Spet je preskočil na drugo misel: „Jutri zjutraj pojdi koj za dne v Heba-t in zabij vse lisičine, da nama lisjak ne uide pod zemljo. Po pogonu bi ga Črt ne prignal več ma svetlo-. Iz skalnatih tal odkopati bi ga pa tudi ne mogla. Sedaj pa za-spiva- Lahko noč.“ Vencelj je kmalu zasmrčal. Peter je pa še dolgo bedel. Drugo jutro je odšel v Hebat, še preden se je Hrubečka zbudil. Vrnil se je, ko je ¡sonce že polizalo- rahlo slamo. Živina je odhajala na pašo. Jerca pa kakor bi bila pozabila. Glasno so jo klicali zvonci v hlevu, pa jih ni slišala. Pogovarjala se je z Venceljnom v stanu. Peter je slišal svoje ime, razgovora -pa ni razumel. Zamikalo ga je ¡pa vendarle, da bi prisluhnil. Nak! Kaj ¡bi si mislilaj če 'bi ga zalotila! Zakašljal je im stopil čez prag. „Ti o volku, volk iz lesa,“ je pozdravil Hrubečka- Jerca se mu je pa prijazno -nasmejala in mu kar koj postavila zajtrk na mizo. Petru se niti ni zdelo vredno ¡povprašati, čemu sta se ¡pogovarjala. Po .sinočlnjiem razgovoru na senu ni več dvomil, zakaj- je prišel Vencelj na Vogar- Peter bi bil Re-so rad z žvižganjem priklical od Špelce. Pa pes ni hotel nič -slišati- Moral je iti ponj. Rad bi bil psa strahoval zavoljo1 neposlušnosti, pa ¡si ga vpričo špelce ni upal. Planšariea je bila prijazna kakor druge krati. Le nekako narejeno je bilo njeno priljudno vedenje- Še dokaj uspeha na lovu mu je želela ko je -odhajal- Sama zase pa je po tihem spregovorila: „Ne boš si domišljal, da mi je kaj. D-a bi se mi s Tkalčevo -smejala- Nilkoli.“ In da bi Pe- tra še bolj potrdila v misli, da je m sinoči nič -prizadelo, je glasno zapela: Rožic ne bom trgala, da bi vence spletala. Mirno- svobodno- ljubo, 9 9 po planinah maj cveto. Petru se ¡nekaj ni zdelo prav, pa se ni mogel domisliti, kaj. O-bčutil je, kakor včasih, ko je odraščaj če j-e mami kaj utajil. Vencelj s Črtom ga je čakal že na hribu konec stanov. Petru je bilo kar prav, -da se mu ni -bilo- treba več oglasiti pri Jerci. Resa je postal nestrpen. Začutil je, da gresta -spet -podit lisjaka. ¡Da -bi v mladostni vnemi ne skazil pogona, ga j-e Peter oprčil- Vencelj je pa Črtu ukazal k nogi. Kakor bi bila prisluhnila prizvanjanju zvoncev pasoče se -živine, sta oba lovca -molčala. Le žeblji podkovanih čevljev so škrtnil tu -pa tam ob kamen in v soncu zlateče se listje je pošum-evalo pod nogami. „Ti veš, kako je treba zastaviti,“ ja spregovoril v Hebatu Ve-ncelj. „Uredi tako, da boš bržkone prvi streljal sam. Spustila bova v pogon samo- Reso, Črta pa vzamem s seboj; bo nazadnje pokazal, kako se zna' spoprijeti z lijakom če Se ga bo svinec -premalo' prijel.“ Zapel je jazbečarja -na jermen in ga odvedel ¡s sabo navkreber pod skalo. Peter je pa Reso spustil, mu ukazal iskati in mu še požvižgal, sam pa je obstal na podolžnem -grebenu, -d'a j-e videl v dve dolinici. Dolgo ni hotelo biti nič. že sta lovca mislila, da bo komaji kaj, ko se je nizko v skalah -oglasil Resa. Oba sta takoj vedela da je vzd-ignil lisjaka- Kakor 'o! zvitorepec vohal, da ga zgoraj čaka dvoje napetih pušk. kar ni hotel iz -pečin. Črt ¡bi bil istrija-nu šel rad poma- gat, pa ni smel od gospodarja. Kar tresel se je -od razburjenja. „Pok!“ je- počila spodaj Petrova puška. Vencelj je zdaleč videl, kako je lisjak nekajkrat zalkr-ožil z repom lo/-cu v slovo in izginil -kakor kafra v grmovju. Vedel j-e da kruljavec sploh ni zadet, ali -pa so mu šibre samo malo ¡kožuh oplazile. Resa je ¡pritekel pa sledu, se na strelu za -kratek čas zmedel, -potem ¡se ¡pa še bolj živo pognal za lisjakom. „Pa res kaže, da bo dober gonjič,“ je bil Vencelj- vesel Petrovega psa. Lisjak je zaviil proti njemu. Za hip se je ustavil i-n -pogledal nazaj po psu. Ven-celj j'e- dvignil puško Ik: licu. Lisjak se je nameril naravnost proti njemu. Na približno trideset korakov je Hrubečka -skrivil prst. ¡Razlegel se je po-k. -Lisjak je poril z nosom po -zemlji, krčevito dvignil -rep in odskočil za košat grm. Vencelj je hitro spustil Črta in se ¡pripravil za drugi strel. Psa sta -oba hkrati pritekla k za-streljenemu lisjaku. Resa je obstal in se mu ni upal približati, črt se je pa zaprašil naravnost vanj. Lisjalk. je sedel, pokazal zobe in usekal po p-su. Črt je unn-o odskočil, Resa pa. še dlje; samo od daleč je renčal, črt je, pa vztrajno napadal; kaj kmalu se -mu je po-srečilo pograbiti lisjaka za vrat. Togotno ga je tresel. Morebiti mu je zlomil tilnik. Ni se več branil. Nepremično j'e obležal na tleh. Vsak od svoje strani -sta prišla, na kraj. »popada tu-di lovca. Vencelj lisjaku m zaupal. Morda ¡se je samo potuhnil. Oprezno se je približal, zgrabil lisjaka za re-p, zamahnil z njiim okrog sebe in ga treščil z glavo ob deblo -bližnje smreke. Lisjak je res spet vztrepetal. Po nekaj’ udarcih se ni več ¡ganil. „Si videl?“ je opozoril Vencelj Petra: „Ne pravijo zastonj, da raco^ lisico- in gamsa streljaj, dokler se maje.“ (Se nadaljuje),