Celje.
Razvilo si v zeleno se ravnino, Savinje peva ti valov šepet, da uravnava v Logarsko dolino k lepoti hrepenečim srcem vzlet.
Toplice Rimske so na jug se zlile, k zavezi Laško roko jim dajè, prečudne so moči jih napolnile: Iz zemlje lekovita voda vre.
Ti naše Celje!... Sveti Jurij jaše na vzhodu belca v vis se pnočega, a vinska gora v gostoljubne čaše pritaka ti napoja vročega.
Na Teharje pa zvezde luč trepeče, užgal jo plemstva je ponosni ščit, saj kdo mladenke, v čednostih sloveče, občudojoč ne hodil bi slavit?
Zabukovica si v podzemske hrame nagrebla skladanice je rudnin, ko roka žuljava svoj del odvzame, glej, kamen se izpremeni v cekin.
Štorem in Grižam vse v blaginjo hodi, kar v zemljici domači je dobrot, od Sloma čuj pozdrav: „O, srečen bodi in blagoslovljen, moj pošteni rod!"
Večerno stran zavzela sta svetnika, ki v dušah netila sta rajsko luč: meč spoznavalcu Pavlu se svetlika, v nebesa Peter ti ponuja ključ.
Veseli Žalec tam ob cesti vriska — iz hmelja skromnega razkošni vzklik; a Gaberje ob mesto se pritiska, na sever se pomaknil je Vojnik.
Nad mestom pa je črna razvalina, moči grofovske nekdaj dom in bran, med davno slavo venec je spomina s sedanjo dobo v knjigah živo stkan.
Nad Celjem je prhutala ujeda, da prisvoji si ga nasilno v last, junaštvo bilo rodna je beseda, Slovenu danes je ponos in čast!
Pohlepne je in nam sovražne želje razjarjene pravice zmiel vihar: današnje zvesto je in naše Celje
odporne, zmagovite volje dar!	E. Gangl.
—■■■
JOSIP VANDOT:
Kocljeva osveta.
Planinska pripovedka. 6.
loboko sta že dospela v prostrani gozd. Steza je bila vedno širša in je bila vedno bolj izho j ena. Nič se ni ganilo po gozdu, še drobna sinica ni nikjer za« ščebetala. Mirno so stale jelke krog in krog in so bile vse porasle s sivkastim lišajem. Po tleh pa je bilo posutih vse polno pisanih, pomladnih rož, ki so dehtele s čudovitim, prijetnim vonjem. Tih, komaj čuten vetrec je poveval med visokimi, košatimi vejami, da so se polahko tresli dolgi, tenki lišaji, viseči z močnih vej... Kocelj in Brincelj pa sta molčala in spela neutrudno naprej. Komaj sta čakala, da prideta iz tega tihega gozda. Toda bila sta prepričana, da bosta kmalu v dolini in sta zato potrpela.
Kar nenadoma pa sta zagledala pred sabo goličavo. Sredi goličave je stala prostorna, lesena hišica, ki pa je bila ograjena okrog in okrog z visokim plotom. Kocelj in Brincelj sta se začudila, da sta kar obstala kraj goličave. — »Kaj je to?« je vprašal Brincelj. »Lepa hišica stoji pred nama, a v hišici so gotovo ljudje. Kruhka mi dajo, dobrega kruhka, da ne bo moj želodček nič več sitnaril... Kar v hišico pojdiva!«
»Pst — hopsasa!« ga je zavrnil Kocelj. »Tiho bodi! Cemu ti je treba gobezdati, ko pa te nisem prav nič vprašal? Ali misliš, da so dobri ljudje v onile hišici? O, treba poprej pozvedeti... Ne rečem, da bi se tudi jaz ne branil skorjice kruha. A vendar mi je moja glava ljubša nego hlebec kruha. Nemara stanujejo razbojniki v onile hišici. In kaj potem?«
Pritlikavec Brincelj se je stresni!, je položil prst na ustna in je molčal. No, Kocelj pa je nadaljeval prav mirno: »Tja do ograje se splaziva. Skozi špranjo pogledava, kako in kaj je z ono hišico in kdo
prebiva v njej. Pa če bova zagledala kaj hudega, pokaževa pete in pobegneva.«
Oprezno sta se splazila do lesene ograje. Tam pa sta počenila na tla in sta oprezovala skozi široko špranjo. In sta videla vso hišico; lepo je bila sezidana iz mecesnovega lesa. Nizka, svetla okenca so gledala prijazno v svet; solnčni žarki so se odbijali od blestečega stekla, in mir je vladal krog in krog; čuti in videti ni bilo žive stvari. Le tam na visokem pragu se je solnčila velika, debela mačka in je predla tako glasno, da sta jo Kocelj in Brincelj prav dobro slišala.
»Čudno, čudno!« je šepnil Kocelj. »To je res lepa, krasna hišica. Tako si sezidava midva za cekine, ki si jih zaradi tvojega storža pri* služiva v mestu... Pa človeka ni nikjer. O, razbojniki ne stanujejo v tako lepih hišah, še manj' pa drvarji. Pa kdo neki stanuje tu?«
Tedaj se je pritlikavec Brincelj polglasno posmejal. S prstom je pokazal skozi špranjo in je rekel: »O, glej! Kako lepa mucika leži tam na pragu! Ali jo slišiš, kako gode in prede? Mucika, ti zlata mucika!«	t
»Pst — hopsasa!« je vzrojil Kocelj in je pritisnil dlan na pritli* kavčeva usta. »Ali ti nisem rekel, da bodi tiho? Ali mi boš tiho, ti rečem še enkrat!«
A Kocljev opomin je bil že prepozen. Velika in debela mačka tam na pragu je že dvignila črno glavo, ker je bila prav dobro slišala pri* tlikavčevo prikrito hihitanje. — »Mi j av-mi j avkc ! « je zamijavkala. Dvignila se je in je gledala z žarečimi očmi na špranjo, ki sta za njo oprezovala Kocelj in Brincelj. Svoj dolgi, košati rep je privzdignila, za trenutek se ji je nasršila črna dlaka... »Mijav-mijavkc!« je še enkrat zamijavkala. Potem pa je skočila z enim samim skokom z viso* kega praga. S privzdignjenim repom je šla preko trate in se je naglo bližala visokemu plotu. Obstala je pred špranjo in je strmela z žare*
čimi očmi skozi njo na Koclja in Brinclja, ki sta jo gledala vsa začu« dena. — »Mijav-mijavkc!« je tretjič zamijavkala, a njene velike, rumene oči so zažarele še bolj.
»Hihi,« se je posmejal pritlikavec Brincelj, z roko je segel skozi špranjo, da bi pobožal mačko. »Mucika, o j, ti moja lepa mucika!«
A glejte! Mačka je povesila rep, je nasršila črno dlako in je pokazala bele, ostre zobe. Naglo je okrenila glavo in je čavsnila z gobčkom, da bi prav pošteno ugriznila pritlikavca. No, Brincelj je še pravočasno potegnil roko iz špranje in je v strahu zavrisnil skoro na glas. »Ojojmene, da je lepa mucika tako hudobna!« je rekel. »Kdo bi si mislil!«
»Mijav-mijavkc!« je zamijavkala debela, črna mačka in je povo« hala špranjo. Toda naglo se je obrnila in je na vso moč stekla preko trate. Na prag je skočila in je izginila v hišo.
»Kaj napraviva zdaj, Koceljček?« je nestrpno vprašal pritlikavec. »Ali stopiva v hišo in poprosiva za kruhek, da si potolaživa glad? Hm, morda nama podarijo celo mlekca in rumenih žgančkov. To bi bilo za naju, ki nisva jedla kdo ve od kdaj... Ali naj greva? Dej, povej in usmili se mojega želodčka!«
»Hm — hopsasa!« je menil Kocelj in se je praskal za desnim ušesom. »Stokrat prebita reč! Saj ne rečem, da ne bi rad žgančkov in tudi tega ne rečem, da nisem lačen. A mačka, mačka! Kako grdo ti je gledala! In kako je tekla preko trate! To ni navadna mačka, ti rečem, Brincelj! To mora biti nekaj hujšega ... Zato se pa kar izmuz« niva iz tega strašnega kraja, da ne bo nesreče ...«
In Kocelj se je naglo prekrižal in se je dvignil. Toda obstal je kakor prikovan in je zrl s široko odprtimi očmi na žensko, ki je pri« tekla izza vogla. Debela je bila tista ženska, debela, majhna in okrogla. Pisano obleko je nosila, na glavi ji je pa tičal ogromen, zelen slamnik. Ko jo je Kocelj zagledal tako blizu, se je stresel od strahu. Zakaj spoznal je žensko — bila je čarovnica Anja Panja... »Ovbe!« ga je spreletelo. »Zdaj mi bo pa gorje, kakor mi ni bilo še nikoli... Jezna je name teta Anjara Panjara, ker sem jo lani nasukal tako pošteno in je bila zaradi mene zaprta v Črni lopi pri sodniku Vitraneu... Kaj bo zdaj — kaj bo?«
Toda Kocelj se je hitro zavedel. Naglo je pograbil pritlikavca Brinclja in ga je dvignil s tal. — »Beži!« je zavpil in je zdrvel preko goličave. Ob grmovju se je za trenutek ustavil in je pogledal nazaj, da vidi, če teče pritlikavec za njim. Toda pritlikavca Brinclja je že mikastila Anja Panja. Ko je Kocelj to videl, je vedel, da ne more Brinclju nič več pomagati. — »Beži, Kocelj!« je velel zato sam sebi. »Beži, da se rešiš vsaj ti!«
Pa je Kocelj res poslušal samega sebe. Na vso sapo je zdrvel po ozki stezi navzdol proti dolini, ki je ležala še globoko pod njim...
Pritlikavec Brincelj se je sesedel na trato, ko je zagledal tako nenadoma Anjo Panjo pred sabo. Niti besedice ni mogel ziniti in se je tresel po vsem životu kakor trepetlika. Anja Panja pa ga je na vso moč pograbila in ga je pričela prav pošteno mikastiti. In je vpila s piskajočim glasom: »Ha, tu si, ti potvara nemarna? Prišel si vohat za mano, da me zalotiš in poveš Vitraneu za moje skrivališče. Pa si se zmotil, in nič ti ne bo pomagal tvoj lepi nosek. Še nocoj ti ga odrežem, še nocoj, ti rečem... O, glej ga, glej! Za mano ti pride iztikat, da bi me Vitranec zopet vrgel v ječo! O, pa ti pokažem, da ti bo resnično jojl«
In ga je mikastila še huje, da so pritlikavcu kar pokale drobne kosti. A tedaj je prišel Brincelj vendarle do sape in do glasu. Zavrisnil je in za vreščal: »Anja Panja, ti si? Ojojmene, kdo bi si bil mislil, da te bom videl že danes? A pusti me, Anja Panja! Saj nisem prišel iztikat za tabo. S Koceljčkom greva v mesto, da si zaradi mojega lepega noska prisluživa rumenih cekinov.. >#Zato me pa pusti, ljuba Anja Panja, in me nikar ne mikasti! Saj me je že Vitranec zadosti( zmikastil, ker si mi sinoči ušla iz ječe... Lepo te prosim, Anja Panja, imej usmiljenje!«
Anja Panja pa ni imela usmiljenja. Za roko je pograbila pritli» kavča in ga je vlekla do ozke lese. Kar po tleh ga je vlekla in ga je brcnila tu pa tam z nogo. Brincelj se je drl na vse grlo in je moledoval: »Nikar, nikar, Anja Panja! Saj ti nisem storil ničesar zalega... Usmili se me in me umori ali pa zadavi! Samo mojega lepega noska se usmili in mu ne prizadeni hudega! Prav lepo te prosim — samo na moj lepi nosek pazi in ne zadajaj mu novih ran! Saj je siromak že tako ves razklan, ker je Vitranec delal prav grdo z njim ...«
Anja Panja pa ga ni poslušala, ampak je samo piskala srdite psovke. Vlekla je pritlikavca preko praga; v vežo ga je privlekla, od tam pa po strmih stopnicah v črno klet. Odprla je kamenita vrata, je pograbila pritlikavca okrog pasa in ga je vrgla čez prag. Brincelj je frčal nekaj časa po zraku; potem pa je telebnil na vso moč na mokra tla... »Ojojmene!« je zavrisnil in se je naglo pobral. »Anja Panja, v črno ječo si me vrgla, v kakršni si sedela ti leto dni. A jaz sem skrbel zate in sem ti prinašal kruhka in vodice. Zato pa tudi ti skrbi zame! Če že zame nočeš, pa skrbi vsaj za moj lepi nosek in za moj želodček, ki že ni videl kruhka, sam Bog vedi od kdaj... Ali me slišiš, Anja Panja?«
Anja Panja je zaloputnila težke duri in jih je zapahnila. Odšla je naglo po stopnicah navzgor in je stopila v prostorno izbo. Odprla je skrinjo in je vzela iz nje paličico, ki je imela na koncu zlat rogljiček. Trikrat je zamahnila s paličico, na sredo sobe je stopila in se je trikrat v krogu zavrtela. Debela, črna mačka je skočila izpod klopi na mizo.
Hrbet je skrivila, dlaka se ji je nasršila, oči so ji zažarele v čudnem ognju; bele, ostre zobe je pokazala iin je pričela pihati in gosti, da bi 9e je človek prav resnično prestrašil in zbežal.
L;
Anja Panja se je ustavila. Trikrat je plosknila z debelimi rokami in je trikrat prav naglo in visoko poskočila. Potem pa je sklenila roke nad glavo in je pogledala s strupenimi očmi v strop. Pa je govorila, govorila tako, kakor da poje v njenih ustih dolga, razglašena piščalka:
kruha hoče; drugi vmTeti mora v s^eti. Anja Panja se priklanja: glavo — sek, glavo — sek!«
Strahotno je zapihala črna mačka, ko je izpregovorila Anja Panja zadnjo besedo. Še huje so ji zažarele rumene oči, še huje so se ji
»Čira — čara — mačka stara; Anja Panja dva preganja: prvi v kleti, drugi v sveti; prvi joče,
zasvetili ostri zobje. Rep ji je udarjal ob mizo, kakor da bi hotel iz nje izkresati tisoč gorečih isker... Anja Panja je zopet pričela vrteti paličico z zlatim rogljičkom. Čudno je skakala sredi izbe in je mrmrala nerazločne besede. Toda naglo je prenehala. Znoj si je obrisala z obraza, paličico z zlatim rogljičkom je položila nazaj v pisano skrinjo. Potem pa je stopila tja v kot, kjer je predel velik, križast pajek debelo mrežo. Zgrabila je pajka in ga je postavila na svojo ploščato dlan. Mrmrala je čudne, nerazumljive besede in je polagoma pihala v pajka. Pajek pa se je izprehajal mirno po njeni dlani sem in tja, tja in sem, gori in doli. Anja Panja ga je gledala, in obraz se ji je režal od veselja in od zadovoljnosti. Postavila je pajka nazaj na njegovo mrežo in je stopila k mizi. Mačka se je bila že pomirila. Rep je držala pokonci in je glasno in zadovoljno predla.
»Mucika, ti moja lepa mucika!« ji je govorila Anja Panja. »Po« vprašala sem pajka, če bom ulovila danes tistega paglavca, ki mi je prizadejal toliko gorja. Pa mi je rekel pajek, da ga gotovo ujamem. In začarala sem prej svoje noge in zdaj bom letela, letela kakor veter. Čez urico pa bo Kocelj že moj in privlečem ga semkaj", da mu ti iz« praskaš hudobne oči... Mucika, ti moja lepa mucika! Na prag sedi in skrbno čuvaj mojo hišico, dokler se ne vrnem in ne privlečem paglavca. Ali si slišala?«
»Mijav-mijavkc!« je odgovorila črna mačka. Z mize je poskočila, iz izbe je zdrveL". in je legla na prag. Pa tudi Anja Panja jie zdrvela iz izbe, čez trato je hitela in je izginila v gluhem gozdu...
Zima se poslavlja.
Mrzla zima se poslavlja,	Kmalu spet bo zelenela
led se taja, sneg kopni,	in cvetela zemlja vsa; že nas ptičji spev pozdravlja pesem radostna donela
in priroda se budi.	bo iz slednjega grlà.
Pod odejo se sneženo	K novemu življenju tudi
je spočila, a sedaj	vstani zdaj, mladina ti;
vstaja s silo pomlajeno	poj veselo in se trudi,
obnovit pomladni raj.	da jesen ti obrodi!
Fr. Roječ.
moimiiamira
STRIC PAVLE:
Izprehodi po Beogradu.
(Dalje.)
4. OB DUNAVU.
anes se malo bolj oddaljimo od mestnega središča ^■^vT^iri *er krenemo v severni in severovzhodni del Beo-j "HwÈ^UMJ Srada, tedaj k Dunavu in ob njem. Večinoma vi« 1 dimo tu novo mesto, a imeni obeh okrajev, po jBgf	J katerih se razteza, nam povesta, da stoji to mesto
REii-igS?] na prav starih početkih. Severni okraj je dordžol« ■ 1 — 1—ski, ki smo o njem že govorili, vzhodni je palilulski.
Odkod naj se spustimo proti Dunavu v množino hiš in ulic? Ulice se zlasti v Dordžoli križajo tako pravokotno, da kar vidiš, kako točno so tu zidali po načrtu. .Od Terazij bi nam bilo danes predaleč in hoditi bi morali po ulicah, ki jih že poznamo. S svojim izprehodom bi mogli pričeti od Kalimegdana ali iz ulice Uzun Mirkove ali s Kraljevega trga ali iz Vasine ulice, tedaj iz ulic, ki smo jih spoznali na poslednjem svojem izprehodu. In obrnili bi se ali v ulico Cara Uroša ali Kralja Petra ali Kneginje Ljubice, v Dobračino, v ulico Dositejevo ali v Pozorišno ulico. Vsaka od teh vzporednih ulic se spušča v ravni črti nizdoli in pri vsaki se na njenem drugem koncu svetlika vodna gladina. Vsaka bi nam bila najbližja pot do Dunava; a nam se ne mudi, da bi morali po najbližjih, saj hočemo iskati in gledati, če najdemo kje kakih posebnosti. In baš zdaj se nam nuidi taka prilika.
Stoječ pred kneževim spomenikom zagledamo desno povprek skozi Pozorišno ulico drugo, ki se zavija nekam tako zveriženo, da ji kar ne moremo prisoditi, da bi tudi sama nastala v novejšem času po točnem načrtu. Stopimo iz Pozorišne nekaj korakov po široki Kneza Miletiča ulici, ki drži od tu v vzhodni mestni del, pa stojimo v oni vijugi, ki smo jo zapazili poprej,. Po svojem napisu je to Skadar« ska ulica. Ali kdo ve v Beogradu za »Skadarsko ulico« — treba je reči »Skadarlija« ali še bolje, vprašati je treba po kateri njenih starih gostilnic, in ni ga starejšega Beograjčana, ki bi nam ne vedel pokazati poti do nje.
Ko smo namerili svoj korak semkaj, smo mislili, da nam nudi ta ulica več znamenitega, kakor bi' nam mogel dati hitri pohod po kateri od imenovanih ulic. Nismo se zmotili1: v Skadarliji vidimo še značaj starega Beograda. Male, nizke, z žlebniki ali celo kar z deskami krite hišice, ki so tu še ohranjene, nam pripovedujejo, da tu ni bil kdaj dom bogatinov — ti so imeli svoje trgovine in domove v Doržoli — Skadarlija je od nekdaj bila zavetišče siromakov. Novejša doba pač
tudi semkaj že postavlja novodobne hiše; a luže med slabim tlakom, o katerem so že pred več desetletji peli »Noći kad je jedan sat, Ska» darlijom lomiš vrat«, in pa potoček, ki se še danes neovirano pretaka po ulici, nam kažejo, da je Skadarlija še vedno tisti del mesta, ki ga imajo za dovolj dobrega za one, ki ne sodijo med odličnike in bogataše.
Pogled v Skadarlijo
čeprav pa že puščata tudi v Skadarliji razvoj in novodobnost BeogTada svoje sledove, so tu ipak najbolj ohranjeni stari spomini. V dobo, ko so bili krog teh malih hišic še vrtovi, polni cvetja, ko je v tiho noč donelo tu slavčevo petje — v dobo, ko Skadarlija še ni imela tega imena, nego se je po svojih prebivalcih zvala »Ciganmala« —• v to dobo se je res že treba zamisliti. Preveč je že zabrisana. A o duhu starega Beograda nam govori še vsa okolica in čuvajo ga stare nizke gostilnioe »Kod tri šešira«, »Kod dva jelena«, »Vuk Karađić«, kjer še posedajo ob večerih domačini in dobivajo poleg stare presrčnosti svoje čevabčiče in ražniče ter pij o vino s Tbpčiderskega brda. Tu sem se zatekajo še danes starejši umetniki, igralci, pesniki in pisatelji, ki žive svoje življenje v pesmi in pismu, tu čuvajo med' drugimi tudi spomin najodličnejšega od skadarlijskih domačinov — pesnika in književnika Dure Jakšiča.
Hišica v Skadarliji, kjer je živel in umrl Dura Jakšič, še stoji; označena je s štv. 36 in prav v poslednjem času so vzidali vanjo spo» minsko ploščo temu odličnemu srbskemu pesniku. Nad Jakšičevo reliefno podobo iz bakra stoje v cirilici napisani pesnikovi stihi:
Mnogu sam gorku čašu popio, mnogi sam komad suzom topio.
Pod podobo pa je napis:
»U ovoj je kući živio i umro 30. novembra 1878. godine Dura Jakšič, srpski pesnik.«
Tu je živel veliki pesnik svoje življenje tako sam in tako bedno, da je šel in zapisal o njem:
Ah, sve mi ode, sve me ostavi! Ne bese za mene ruke pomoćne — Jedino samo tiee ponoćne šaptahu tužno krili garavi: »U svetu brate nema ljubavi!«
Nema, nema, Jakšiću — preveč mislijo ljudje nase, a premalo na druge... In brezobzirni so za to, kar ljubimo... E, tudi tu v Skadarliji se ti stori milo, ko jo gledaš bogato v njeni zanimivi preteklosti, a kako bolj in bolj sili vanjo novodobni duh; kako tu pa tam prezidavajo celo te stare hišice in jim vtiskavajo modernejše lice; pa ko pomisliš, kako malo časa še, in hitri tok življenja in mestnega razvoja pomete tudi s tem ostankom starega Beograda ...
Jakšićev dom v Skadarliji
Saj nam odveje mehkobo, ki jo je zbudila starodavnost in pesem, porojena v Skadarliji, že sam korak iz te zanimive ulice. Na spodnjem njenem koncu stopimo v Cara Dušana ulico, pred nami pa se odpre delavni — tvorniški Beograd.
Ulica Cara Dušana — ali na kratko »Dušanova« — je dolga, široka ulica, ki v ravni črti proti severu seče celo Dordžolo, po njej vozi električna železnica iz vzhodnega mestnega dela proti Kali« megdanu. Za Dušanovo bi mogli reči, da je lepa ulica, ali — dobro je, da smo v njej danes, ko je suha. Res, da leži po njej črn prah na debelo, a da smo zašli vanjo ob deževnem vremenu, bi videli, kaj je beograjsko blato. Po Dušanovi in vse dol od nje proti Dunavu se razliva v gostih potokih, leži v globokih mlakužah in niti kamenita kaldrma te ne obvaruje, da ne bi gazil po njem prav do členkov. Ako
nimaš prav nujnega posla v tem delu mesta, se premisliš, da bi ob takem vremenu stopil v katero od ulic, ki držijo k dunavskemu pri« stanišču.
No, danes ni blata in lahko prehodimo ta kos Beograda podolž in povprek. Kakih zanimivosti pa nam ne nudi. Tu sem se je spravila industrija: mestna elektrarna je tu, platnarna, Šondova tvornica za čokolado in druge sladkosti, pa še druge — tako da vidiš dimnik pri dimniku, kako visoko mole proti nebu. Podolžne in povprečne ulice na dunavskem obrežju pa so vzlic svoji umazanosti krščene ali po raznih zgodovinskih osebnostih — ulica Visokog Stevana, Skender* begova, Despota Đurića — ali po znanih mestih in krajih — Dubro* vačka, Solunska, Banatska ulica; da so bili tu že za starega Beograda židje, nas pouči Jevrejska ulica.
Slika iz Dunavskega pristanišča
Pojdimo pa po tej ali oni ulici, zanimati nas more tu le dunavsko pristanišče, zato usmerimo svoj korak proti vodi. Od skrajnega mest* nega konca do Dunava sega nizka pusta naplavina, ki je ob vsakem večjem naraslem Dunavu pod vodo, na dveh mestih pa se reka zajeda prav globoko v to naplavino. Tu imajo svoje male čolne dunavski ribiči, ki pogosto izvleče jo iz vode poleg manjših rib tudi velikega soma ali mogočno ščuko; tu so nakladališča in razkladališča za blago, ki ga odvažajo in privažajo vlake po Dunavu gor in dol. Tudi danes vidimo nekaj vlak v pristanišču; to so mali parniki, ki vlačijo za seboj z močnimi vrvmi privezane tovorne čolne in ki nadomeščajo na vele* tokih pozemske tovorne vlake. Da to niso le domače vlake, nas pouče zastavice na njih; rumunske, madžarske, avstrijske, čehoslovaške so med njimi, in vse dovažajo blago, ki ga kupujemo mi od sosedov, in odVažajo ono, ki jim ga prodajamo sami. Po tedne in tedne je taka vlaka na poti in na vsakem tovornem čolnu je hišica, kjer prebiva čolnar in v kateri ga po dolgotrajni poti često spremlja žena, časih
tudi drobna dečica, Razkladanje in nakladanje blaga omogoča dolg most, ki drži s kopnega v vodo.
Iz pristanišča pa dTŽi železnica, ki po obrežju opasuje Kalimegdan teT veže dunavsko pristanišče s savskim pristaniščem in z beograjskim kolodvorom. Odtod prehaja blago, ki so ga vlake pripeljale po Dunavu, dalje v notranjost naše države. — Še nekaj vidimo časih v tem pri« stanišču: pozdrav je iz Slovenije. To so lesni splavi, ki so prispeli kdove odkod izpod Pohorja po Dravi in Dunavu ali pa izpod Savin« skih planin po Savini in Savi ter splavljajo naš les naprej, pogosto do samega Črnega morja.
Mošeja v Beogradu
Pojdimo navzgor po U rosevi ulici, da si ogledamo tu še malo zgodovinsko znamenitost! Dospevši do poprečne Gospodar Jevremove ulice, zavijemo na levo in stisnjeno med visoke novodobne hiše vidimo staro turško mošejo. V D or dž oli je tudi stara luteranska cerkev; stare hišice iz turškega Beograda pa se še marsikje stiskajo med visoka nova poslopja in ob tvornice. Obrnimo se zopet v mesto in se vrnimo, odkoder smo prišli! Gredoč dalje, dospemo zopet do Skadarlije in na njenem spodnjem koncu smo baš na meji med dordžolskim in palilulskim mestnim okrajem. Dozdaj smo hodili po prvem, a isti značaj ko v njem vidimo v Paliteli. Najvažnejša ulica podolž je tukaj že omenjena ulica Kneza Miletiča, po kateri je lani stekla elek« trična železnica, ki drži v vzhodni del mesta, od Narodnega pozo« rišta do mestne klavnice. Tu se mesto za sedaj še končuje; pač ne za dolgo. Nove tvornice, ki kar rastejo iz tal, nova poslopja, ki jih tu zidajo, kažejo, da Beograd še nima namena, da na tem kraju napravi meje svojemu razvoju.
Ako izvzamemo v Vidinski ulici Invalidski dom in staro državno bolnico, ne najdemo v Paliluli posebnosti; je pa tu znamenitost, ki jo moramo omeniti. Malo za Miletićevo stoji na početku starega grob j a neznatna cerkvica, skoraj da kapela, ki bi šel človek mimo nje in bi se ne zmenil zanjo; saj ne zaostaja po svoji zunanjosti nič za pravoslavnimi cerkvicami po selih in te so dovolj slabe. Ima pa svojo zgodovinsko ceno, in ko zvemo zanjo, gledamo s spoštovanjem na to borno palilulsko cerkvico.
(Dalje prihodnjič.)
O pustu.
Glejte, glejte Pusta, kakšna ima usta! Nos sé mu jezika skoraj že dotika.
Pust naprej otepa: »Ta bi bila lepa! Pridni mi bodite, ako ne, se skrite!«
Neprestano dirja, hlačice pomirja, dečica pa cvili: »Bomo te spodili!«
Toda Pepelnica — druga ta je ptica: splazi se za Pusta in ga brž pohrusta.
Albin Čebular.
MEDER-UTVA:
Potovanje princese Miris.
daljnem, daljnem kraju, kamor jeseni odlete lasta« vice — v vroči Afriki — si je v najlepšem cvetu postavil svoj grad cvetni kralj Rožnik, kjer je prebival s kraljico Rožo in hčerko Miris. V bližini njegovega gradu je gnezdila drobna lastovica. Zvečer, ko sta kralj in kraljica odšla spat in je mala kraljična še slonela na oknu, je priletela lasto« vica k njiej v vas. Pripovedovala ji je o daljnih severnih deželah, kamor je vsako poletje odletela. Pripovedovala ji je o ljubkih trnjulčicah, ki cveto ob živih .mejah, o čarobnih poletnih nočeh, o smrekovih go« zdovih, na katerih se blešči rosa, kakor tisoč oči izmed košatih tre« palnic. Pripovedovala ji je o kačjih pastirjih in pastiricah, ki oble« tavajo šepetajoče trstje kraj jezera. Pripovedovala ji je tudi o rdeče« ličnih otrocih, ki bosonogi hacajo po kalužah in se igrajo in lovijo drobne ribice in črne piškurje.
Mnogo in tako zanimivo je pripovedovala lastovica, da je Miris večkrat vzkliknila: »O, ko bi mogla videti vse to!«
»Pojdi z menoj, pa boš videla,« je rekla lastovica, ki je kraljično imela jako rada. »Ponesem te na svojih perutih tja.«
Bližal se je rojstni dan kraljične. Kralj in kraljica sta jo vprašala, kaj si želi za vezilo. — »Nič drugega, kakor potovati enkrat na sever!« je odgovorila Miris.
Kralj in kraljica sta se ustrašila. »Ali s kom bi potovala, ljubo dete? Saj vendar veš, da midva ne moreva s teboj. Meni,« je dejal kralj, »je nemogoče, ker moram vladati. Kraljica mati pa je prestara, da bi mogla na tako dolgo pot.«
»Ali ljubi očka,« je vzkliknila hčerka, »saj vidva ostaneta doma. Mene spremi in ponese tja lastovica.«
Zvečer, ko sta bila kralj in kraljica sama v spalnici, sta se pogo« varjala o kraljični želji. »Pravzaprav,« je menil kralj, »nima najina hčerka napačne želje. Potovanje izobrazuje. Mislim, da bi ji lahko ugodila.« — »Tudi jaz mislim, da bi ji lahko ugodila,« mu je segla kraljica hitro v besedo. »Laistovica je prav zanesljiva osebica. Brez skrbi bi jo izročila njenemu varstvu.«
Sklenila sta končno, da za rojstni dan dovolita hčerki polet na daljnji sever. Že drugo jutro je kraljica naročila za kraljično popotno obleko, ki naj bi bila narejena iz lipovega listja. Kraljica je bila namreč štedljiva gospodinja in dobro je vedela, da je lipovo listje trpežno. Kra« ljična se je sicer namrdnila, ker bi bila najrajša potovala v beli svili, a kraljica ni hotela o tem ničesar slišati, zakaj kar se je Obleke tikalo,
je odločala kraljica mati sama, nihče ni smel ugovarjati. »Tudi krono pustiš doma,« je dejala hčerki. »Kdo ve, koliko razbojnikov je na severu. Lahko bi te oplenili.«
»Toda mamica,« je zatarnala Miris, »potem pa ne bo nihče vedel, da sem kraljična!«
»Saj ni potrebno, da vedo to. Sicer boš morala vse dvakrat dražje plačevati, kakor plačujejo navadni potniki.«
Ko je bila potna obleka gotova, se je Miris odpravila. Lastovica je bila vedno pripravljena na odhod. Preden pa sta odšli, je kralj lastovici še enkrat zabičil, naj pazi na kraljično, da se ji ne pripeti nič žalega. Sicer zapodi lastovico enkrat za vselej iz svojega kraljestva.
Drugo jutro se je Miris poslovila od očeta in matere in sedla na lastovico. Kralj in kraljica sta bila vsa solzna in sta mahala za njo, dokler jima ni izginila izpred oči. Na pragu svojega gradu je stal princ Rožencvet, ki je imel Miris na vso moč rad, in bridke solze so mu lile iz oči. Kraljična pa se še ozrla ni nanj.
Brzi polet je bil kraljični hudo všeč. Le to ji ni bilo po volji, da je lastovica tako visoko letela, da ni mogla dobro videti krajev in ljudi na zemlji. Na večer tretjega dhe sta dospeli do hiše, kjer je imela lastovica v podstrešju svoj poletni stan. Kraljična je zavihala nosek, ko je zagledala to bivališče ter je takoj povedala lastovici, da noče tam prebivati in da ne mara poslušati sitnih mladičev.
»Takoj me odvedi v kako cvetko!«
Lastovica je bila od dolgega poleta trudna in je komaj čakala na počitek. Toda ni ji preostajalo nič drugega, nego da je zletela s kra« ljično k tulpi na bližnji vrt. A joj! Ta je dVeri že zaprla in spala, vse trkanje je ni predramilo iz mehkih sainj.
»Jojmene, kaj bi sedaj?« je tarnala kraljična, »na cesti vendar ne morem prenočiti. O, da bi imela krono na glavi, bi me čakal vse dru« gačen sprejem. Kaj naj sirota počnem?«
»Samo to noč potrpi pri meni,« je prosila lastovica.
»Ne! Na noben način ne spim v tvoji luknji. Rajša prenočim na cesti!« Lastovica se je vsa v skrbeh ozirala naokrog in je zagledala rožni grm z enim samim cvetom. Takoj je šla s kraljično tjakaj. V tem cvetu je prebival rožni hrošč, a tisti čas, ko je lastovica prišla tja s kraljično, ga baš ni bilo doma. Njegova hišnica, stara mravlja, poštena duša, je sicer obema zatrjevala, da ne sme nikogar pustiti v stanovanje, toda ko lastovica le ni jenjala prositi, da bi smela Miris ondi prenočiti, in ko je končno tudi povedala, da je to kraljična, se je mravlja omehčala, odprla dveri in spustila kraljično noter.
Mala gospodična se je takoj udobno razširila po cvetnih sobanah; lastovici pa je še naročila, preden je ta odšla: »Pridi jutri pome, da pojdem na obiske.« — Ko je lastovica odletela, je kraljična zaspala.
Pozno ponoči je primotovilil hrošč domov. Jako je bil hud, ko mu je hišnica povedala, da je v njegovem stanovanju mlada dama. Nič ni pomagalo, da je bila princesa, zanj so bile vse ženske enake, bodisi pastirica — bodisi kraljica. Nobene ni maral! Zato je bil hud in je ozmerjal hišnico, da je neumna kakor človek. To je toliko zaleglo, kakor če človek človeka z oslom ali gosko pita. »Poiščem si drugo stanovanje,« je zagodmjal in odšel v gostilno ,K mlaki', da si je s kapljo rose ohladil jezo. ,Pri mlaki' je bilo Zbranih mnogo odličnih komarjev, in hrošč jim je jezen povedal, da mu je hišnica pustila neko kraljično v hišo.
»O, to kraljično si moramo pa ogledati,« so dejali komarji in odleteli k vrtnici. Skozi odprto okno so pokukali v sobo. »Bzzzz, bzzzz, bzzzzz, kako je lepa,« so brenčali komarji med seboj. »Gotovo ima prav sladko in dobro kri!« In najdrznejši je dejal: »Jaz grem na pokušnjo!« O db renčal je v sobo in se vsesal kraljični v lice.
Toda kraljična je zavpila tako na moč, da je predrzni komar zbežal in z njim je zbežala vsa ostala druhal. Miris je javkala vso noč in si gladila skeleče in oteklo lice. Ko je zarana priletela lastovica ponjo, je dejala: »Taka ne morem na posete. Privedi mi takoj zdravnika.«
Lastovica je žurno odletela k rogaču, ki je bil znan vsenaokolo kot dober zdravnik, čeprav je imel za vsako bolezen takoj klešče pri roki. Spal je še, ko je prišla lastovica ponj, in zato je bil ves čemeren, ko ga je zbudila. Ni mu bilo všeč, da so ga iz spanja klicali k bolniku. Godrnjaje je vtaknil zdravila v žep in odletel z lastovico do vrtnice. Ko je zagledal kraljično, se mu je lice razvedrilo in pri« jazno je dejal: »Jaz te že ozdravim, a zato moraš postati moja nevesta.«
»Menda se ti je pamet prekucnila, starec!« se je razjarila kraljična. Rogača je to silno razjezilo. S kleščami je hlastnil proti njej in jo s tem tako prestrašil, da je na mestu omedlela. »Prav ti je,« se je zasmejal rogač. »Sedaj pa glej,, ikako opraviš brez zdravnika. Jaz ne žugnem niti s tipalnico zate, ošabnica!« In je odšel.
Kraljična se je pa osvestila brez zdravnika in zdravil in tako ozdravela, da je šla že drugi dan lahko h kačjim pastiricam na obisk.
Kačje pastirice niso bile pripravljene na tako odličnega gosta. Krilc niso imele še zlikanih in tudi umite in počesane še niso bile. Hitele so sicer, kar se je dalo, vendar so pustile gosta predolgo čakati. Kraljična tega ni bila vajena. Zaničljivo se je namrdnila in odšla, preden so jo utegnile pastirice sprejeti. Jezna se je vrnila domov. Doma jo je čakalo veselo iznenađenje. Mravlje so zvedele, da je tuja kraljična v deželi, in brž so jo povabile na južino.
V mravljišču so se za sprejem vršile živahne priprave. Ni kar tako sprejemati odličnih gostov! Stara mravlja, izkušena dama, pridna
in skrbna gospodinja, je vihtela neprestano omelo; snažila in ome« tala sobane, da se je vse kadilo. Deklam je ukazovala kakor general, in iče se katera ni dovolj urno zasukala, jo je kar z omelom dregnila.
»Znosite vsa jajca v klet, da jih bo kraljična videla. Pazite, da ji katera ne stopi na vlečko ali da je katera ne polije, ko ji bo ponu« dila čaja. Če bi bila katera tako nerodna, jo pri priči odpustim iz službe.« — Popoldne je prišla kraljična. Ostrmela je, ko je videla toliko hodnikov v mravljišču. Svoj živ dan ne bi bila našla poti do spre« jemnice, ko bi je ne bili že pri vhodu pričakovali gospodje mravljinci in jo spremili tja. Gospa mravlja jo je posadila na divan in potem so prinesli čaja; bila je seveda rosa, ki so jo imenovali mravljinci čaj. Ko so se najužinali, so vprašali kraljično, da li si hoče ogledati njih grad, to je mravljišče. Ako jo veseli, jo povedejo tudi v klet, da ji pokažejo jajčka. Kraljična pa je odklonila, češ, da ji hoja po temnih hodnikih škodi in da bi se v kleti lahko prehladila in dobila nahod. Mlade mravljice so se spogledovale in drezale med seboj, mladi gospodje mravljinci pa so sodili, da bi ne bila kraljična posebno dobra gospodinja.
»No, če je kraljična trudna, pa ostanimo v salonu in se kaj pamet« nega pomenimo,« je dejala stara mravlja, ki je bila babica mravljincev. »Medtem vsaj lahko kaj delamo!« Potegnila je nogavico iz žepa in začela plesti, da so pletilne igle kakor strele brzo švigale semintja. Druge mravljice so posnemale babico; nazadnje so vse pletle. Le kraljična je prekrižanih rok udobno sedela na divanu in zdehala.
»Nu, ali Vaša milost, gospodična kraljična, ne bi tudi malo pletla?« je pobarala gospa mravlja. Miris je odmajala z glavo, češ, da ne zna plesti. Gospa mravlja je pomilovalno zmajala z glavo in jo važno poučila: »Delo ne škodi mladosti!« Mravljice pa so se zopet drezale med seboj in smejale in ena je dejala: »Kraljična zna samo lenobo pasti!«
To ni bilo lepo, da so žalile gosta. Zato je kraljična vstala, namrd« nila nosek in rekla: »Hvala za vašo ljubeznivost!« ter takoj odšla.
Doma je nekaj časa sedela sama in se jezila nad nevljudnostjo mladih mravljic, potem je pa prišla k njej v vas stara debela pajkulja s križem na hrbtu. Pajkulja je začela govoriti najprej o vremenu in o neznosni draginji, nazadnje pa je rekla: »Pravzaprav sem te prišla snubit za svojega sina, milostljiva kraljična. Videl te je, všeč si mu in rad bi svatoval s teboj. Bogat, priden in učen je. Tako bogat je, da ima polovico gozda prepreženega s svojimi mrežami. Najlepše muhe gredo v njegove zanke. Srečna boš, če ga vzameš, ker boš živela v izobilju.«
Kraljična pa ni hotela postati pajkova nevesta, muh sploh ni jedila. Zato je kratko odklonila: »Nočem!«
»Kaj,« se je raztogotila pajkulja, »torej tako, to se pravi, da kratko in malo mojega sina ne maraš. No, čakaj, jaz te že ukrotim.
Zamrežim te v hišo in te ne pustim iz nje, dokler se ne premisliš in ga ne vzameš.«
Toliko da kralj ièna ni omedlela na to pretnjo od groze. Vse moči je zbrala in zbežala v podstrešje k lastovici.
»Takoj domov, takoj domov!« je prosila. Težko je bilo lastovici zapustiti še negodne mladiče, a nič ni pomagalo. Rada je imela prin* ceso, težko bi ji prošnjo odbila. Naposled pa je bila tudi kralju odg o* vorna zanjo. Izročila je svoje otroke v oskrbo sosedi, ki je bila vdova in ni imela lastnih otrok in odletela s kraljično v daljno Afriko.
Kralj in kraljica sta islonela na verandi in mislila na svojega otroka. »Kje je neki zdaj?« je dejal kralj. Kraljica pa je samo globoko vzdihnila. Skrb za dete ji je že pobelila lase.
»Čivit, čivit, čivit«, se je oglasila lastovica in priletela mimo kra« ljice ter ji spustila hčerko v naročje. Oče in mati sta srečna božala in ljubkovala svoje dete, ki se je tako nepričakovano vrnilo živo in zdravo. — »Nu, kako je na severu?« sta vprašala.
»Oh, ni lepo. Kačje pastirice so me pustile čakati, mravlje so me zmerjale z lenobo in pajek se je hotel z mano oženiti. Niti deset lastovic me ne zmami več z doma.« — »To je dobro!« sta vzkliknila kralj in kraljica. »Sedaj bova živela vsaj brez skrbi«
Princ Rožencvet, ki je noč in dan oprezal na pragu svojega gradu, kdaj se povrne ljubljena Miris, je takoj prišel k njej, snel isvojo zlato krono z glave in jo molče položil kraljični pred noge. Proseče je vprl vanjo svoj pogled. To je pomenilo: »Ali hočeš biti moja?« <
Kraljična je krono dvignila in to je pomenilo, da hoče. — Svatov« ščina je bila vesela, kakor so svatovščine vesele povsod, v daljni Afriki pa še posebno. Princ Rožencvet in kraljična Miris pa živita srečno, združena vse do današnjega dne in bosta živela do konca sveta.
Oj, ti dolenjska Jerica, kako jeziček ti regija! Vesel sem, da si tu doma, kjer mene je zibala mati. Prijetno te je poslušati, ker tebi vsaka pride prav in v družbi bi učenih glav v zadrego menda ne prišla.
Iz ust ti vro dovtipi slani, kot bili v knjigah bi nabrani, in kar se v občini zgodi, nikoli nič ne ubeži ušesom tvojim: vse to zveš in prepleteno z lastno šalo naprej povedati umeš tako, da res zaslužiš hvalo.
Velika škoda, ker ostati med temi hribi moraš ti in ker ne more oče dati te v mestne šote, kjer uči mladina znanosti se vseh. Pisateljica bi postala in morda kdaj pisati znala prigodbe bi iz krajev teh kot Jurčič, ki dijak še mlad naš stari kozjaški je grad s povestjo divno bil proslavil in večni spomenik postavil tej skriti pokrajini z njo. Zares mi žal je, da tako prebrisana glavica bo brez haska tu se ohladila in v trudu dela trdega že rano k tlom se ti nagnila! Po umu ti podobna vsa je tudi tvoja teta bila. Knjig mnogo je prečitala, iz njih se vsega je učila; pisala pisma je lepó in brez napak, da se vsakdo njim čudi, ko jih pregleduje. Imela ženinov dokaj, v zakonskem jarmu zdaj vzdihuje, ker dobre snubce je nekdaj
v ponosu svojem odklonila, nazadnje pa se je ujela, da brez priznanja in plačila od jutra v noč le trdo dela in ni nikoli več vesela. Zato le pazi, Jerica, da večjo srečo uloviš, če od stanu dekliškega kdaj tudi ti se posloviš! Pri zimskem delu tvoja teta in oče tvoj sedita tu. Glej, taka bila sta, ko leta mladosti srečila so ju. Oba je skupna peč domača še grela in domača krača ostajala je ričet njima. Od takrat je pretekla že let dolga vrsta, boj in zima življenja, ki od dne do dne ju tare, sta ju oslabita in njuna lica posušila.
- Naj tebi sreča bolj bo mila! Med drevjem ta-le hiša bela nam vsem je skupni rodni dom, in naša vas, prijazna Sela pri šumberku nad Kozjakom pa gorskih pokrajin je cvet in vredna, da spozna jo sveti
Fr. Roječ.
Mrazek in veter.
Mrazek skače po planjavi, si v ročice diha, zdaj cepia z nožicami, zdaj ovratnik viha.
In popelje se do vode, ter jo v led zakuje, sebi pa v vrbinju tam škornjice obu je.
Ko mu vsega je zadosti, gre do stare znanke — sivolase burjice in ji zmakne sanke.
To on vriska in se drsa, kot da gre za stavo! Nič mu ni, če se prekucne, si potolče glavo.
Veterček se je prizibal, ledu reberca polomil, »čof!« je reklo, poškropilo mrazek je utonil...



Albin Čebular. /S/V^SN
Skakalnica.
Priobčil Fr. Zagore.
ta			vina			in			moč
		sve		domo	čas		ponos		
	zve	jaz	bi			za	bo	bi	
sto	sem	v lju bez	sera	te	te	srce	moje	delo	te
	vdan		tvoj			go		slu	
rala		ni		si	ti		ži		bi
	da	moja	ven			dar	relo	te	
		še		leta	tvoj		držav		
so			moja			sem			Ijan
Zveži zloge (besede) v posameznih kvadra» tih z enopotezno črto! Dobiš simetričen lik in
dvokitično rodoljubno pesem.
*
Rešitev in imena rešilcev priobčimo v pri» hodnji številki. Rešitve pa morajo biti lično
izdelane, sicer jih ne bomo upoštevali.
•
Poleg kvadrata, ki ga preprezaj enopotezna črta, napiši tudi dotično pesem.
Rešitev
			S	I	V			
			T	R	D			
		B	I	H	A	Č		
o	P	A	L		B	E	K	A
B	A	S		§§	B	S	I	N
A	R	E	S	SÄ	p	E	S	A
		N	O	S	A	N		
			R	E	S			
			A	L	T			
križalke v 5. štev.
Prav so jo rešili: Bogdan Majer, Sv. Marjeta pri Rim. topi.; Teja Zorjanova, Maribor; Verica Fürstova, Marica Dolinarjeva, Rečica; Milenka Dobravčeva, Dolores Baeblerjeva, Radovljica; Lida Cvetkova, Trebnje; Draga Kolenčeva, Silva Janžekova, Mirna; Josip Resnik; Josip Hribar, Podsreda; Ivan Žunter, St. Janž; Danica Zavr» lova, Komenda; Mira Watzakova, Kočevje; Karel Zadravec, Franc 2ele, Teharje pri Celju; Julijan in Nada Nagličeva, Store pri Celju; Franc Bolha, Ernest Bolha, Rado Uršič, Sv. Jurij ob j. ž.; Avgust Stancer, Tone Štepic, Karel Škorjanc, Doli Pucova, Erna Sumejakova, Majda Hrenova, Fran Zelnik, Milica Hrenova, Šmarje pri Jelšah; Jožef Bobek, Tugomer Prekoršek, Karel Dorn, Jože Skočir, Ivan Šarlah, Zlatica Boričeva, Franjo Artnak, Franjo Šarlah, Ivan Mesarič, Celje; Ma» rija Lenartičeva, Ljubomira Batističeva, Tatjana
Grossmannova, Boris Pipan, Danilo Fürst, Maribor; Mira Mastnakova, Leo in Vale» rija Semrovova, Branko Dergan, Gustav Starašina, Boris Dergan, Bronislava Derga» nova, Laško; Cvetka Hudetova, Jesenice; Gvidon Hrašovec, Marjan Romih, Bojan Vandot, Novo mesto; Gvidon Bakarčič, Vinčko Zuccato, Joško Simončič, Vlado Jordan, Ferdo Uranič, Božan Strmecki, Ljubljana. — Žreb je določil najavljeno darilo Danici Zavrlovi v Komendi. Danes razpisujemo: »Zvonček« letnik XX.
Indijska legenda.
V raj je prišla zopet nova duša. Po sta« rem običaju ji je veliki angel razkazoval nje novo domovino. — Vse, kar je videla, ji je hudo prijalo. Naposled prideta z velikim angelom v neko mračno dvorano, kjer so stale dolge mize. Na njih so ležali človeški jeziki in človeška ušesa. — Duša se začudi, ko vidi toliko ušes in jezikov ter vpraša angela, kaj naj to pomeni. — Angel odgovori: »To so ušesa tistih ljudi, ki so na zemlji vedno marljivo obiskavali sveti» šča, poslušali besedo božjo, nikoli se pa niso po njej ravnali. Zato so prišla njih ušesa sicer v nebesa, oni sami pa so bili pahnjeni v pekel... Tukaj pa vidiš jezike onih, ki so pobožno in verno govorili, ni» koli pa niso resnično izpolnjevali zapovedi božjih. Tako so tudi samo njih jeziki prišli v nebo.«	Teobald Heliodor.
Delo.
Vsako pošteno delo je častno. Delaj z rokami ali delaj z umom — ako opravljaš eno in drugo delo s poštenim namenom, ni sramotno zate. Z žulji obložena dlan je prav tako odlika za ročnega delavca, kakor je odlika za pisatelja, pesnika, učenjaka vse, kar ustvari s svojim umom lepega in dobrega. »Kdor ne dela, naj tudi ne je!« pravi pregovor. In res je tako! Delo do» naša človeku zaslužek, da se more oblačiti in preživljati. Delu nasprotna je lenoba. Lenoba — vseh grdob grdoba. Delo člo» veka poživlja in ga ohranja zdravega, vese» lega, zadovoljnega. Lenoba pa zmanjšuje naše delovne moči, da smo vedno bolj zani» kerni, mehkužni, mračni in zaostali. Delo
je poklic in dolžnost, lenoba je pot v greh in pogubo. Največ slabih dejanj stori člo» vek zato, ker mu ni do poštenega dela. Lenuh si pomaga s tatvino in lažjo, pošte» njak živi pravicoljubno in tvorno življenje. Tudi mladina mora delati. Zavedati se mora svojih dolžnosti, ki mu jih nalagata šola in dom. Mlad lenuh — star tat. G.
Alkohol in nikotin.
Dva kruta zaveznika in dva smrtna so» vražnika našega zdravja: alkohol in niko» tin. Kako gnusen je pijan človek! Alkohol ubija pamet, zato so pijančeva dejanja podla, umazana, nasilna. Pijanost vzgaja razbojnike in ubijalce. Pijanost uničuje rodovinsko srečo, tira starše in otroke v propast, napolnjuje bolnice, blaznice in ječe. Boj se alkoholu bolj kakor strupene kače. Ta ti zastrupi telo, alkohol pa ti uniči zdravje telesa in duše!	G.
Mati.
Najslajša beseda, polna radosti in sreče. Otroku se odpira svet dobrot, sladkosti, ljubezni in veselja, ko izgovori besedo »mati, mati, mamica!« V materinem naročju se posuši vsaka solza žalosti, v njeni bli» žini se dvigne in stopnjuje vsaka dobra misel, njena ljubeča roka izleči vsako rano, njena mila beseda tolažeče vpliva na bolno otrokovo srce. Materi je otrok v mislih noč in dan. Zanj dela, zanj se trudi, zanj trpi, zanj moli, joče in poje. Sveto materino srce je najbogatejša zakladnica vsega do» brega in blagega. Otrok naj svojo mater ljubi in spoštuje! Naj je nikoli ne žali niti z besedo niti z dejanjem!	G.
KOTIČEK KOSPODA DOPOPOIISKE^A
Cenjeni g. Doropoljski!
Pišem Vam prvo pisemce. Naročena sem na »Zvonček« in ga prav rada čitam. Po? sebno mi ugaja pripovedka o Kekcu ter novosti v »Pouku in zabavi«. Prosim, pri« občite kaj več zastavic, skakalnic in kaj iz mladega risarja. Doma sem v Kostanjevici ter obiskujem IV. razred osnovne šole.
Upam, da natisnete to pisemce v kotičku, potem pa Vam bom gotovo zopet rada pisala in opisala povodenj v naši okolici.
Iskreno Vas pozdravlja
Jožica Škerjančeva.
Odgovor:
Ljuba Jožica!
Želiš si zastavic, skakalnic in doneskov iz mladega risarja. Ustrezam Ti po mož» nosti, kolikor morem največ črpati tega blaga iz svoje zaloge z ozirom na tesno določen prostor. Ker si pa doma v Kosta» njevici, lahko stopiš h gospodu šolskemu upravitelju s prošnjo, naj nam nariše in dopošlje več takih stvari, ki jih zna tako spretno izgotavljati. Kadar opraviš to delo, pa sedi in mi opiši povodenj. Vem, da bo to zanimalo vse.
•
Velecenjeni gospod Doropoljski!
Že četrto leto sem naročnik »Zvončka« pa se še nisem drznil pisati. Ker smo pa premeščeni iz Ribnice v Kočevje, Vam to moram sporočiti, da mi ne boste »Zvon» čka« pošiljali v Ribnico, temveč le v Ko» če v je.
Povest o Kekcu mi jako ugaja, da bi bila le dolga.
Vse me zanima, kar je v »Zvončku«, po» sebno pa mi ugaja slika o čudovitem Be» dancu.
Ako mi dovolite in sprejmete tudi mene v svoj kotiček, bi se še rad oglasil. , Vljudno Vas pozdravlja vdani Edvin R u t a r, učenec IV. razr. osn. šole v Kočevju. Odgovor:
Ljubi Edvinl Kar se tiče izpremembe Tvojega naslova, moraš to posebe javiti upravništvu »Zvon» čka«, ker se posli uprave in moji posli ne krijejo, ampak imajo v upravi opravka drugi možje. Kar se pa tiče Tvoje preme» stitve iz Ribnice v Kočevje, moram našim Kočevarjem le čestitati, ker dobe v svojo
sredo s Teboj eno slovensko korenino več. •
Gospod Doropoljski! Citala sem v »Zvončku«, da Vam pišejo tudi deklice in dečki z Jesenic. Zato se hočem tudi jaz pridružiti Vašim kotičkar» jem. Pišem Vam danes že drugič. Ker mi v »Zvončku« niste odgovorili, mislim, da se je moje prvo pisemce izgubilo. Hodim v IV. razred osnovne šole na Jesenicah. Na »Zvonček« sem naročena že drugo leto in ga jako rada čitam. Veselim se Vašega odgovora v »Zvončku«. Pozdrave in poklone!
Cvetka Hudétova.
Odgovor :
Ljuba Cvetka! Hitim z odgovorom, da ne bo še drugič prevarano Tvoje pričakovanje. Na Tvoje prvo pismo nisem mogel odgovoriti, ker ga do danes še nisem prejel. Kdo ve, kam so ga odnesle tajne sile! Srečno pot — 6e« daj ga ne potrebujem več, ker vem, da boš tudi Ti zadovoljna s tem odgovorom. Ali si?
Cenjeni g. Doropoljski!
Tudi jaz sem si sedaj naročil »Zvonček«. Čital sem v »Zvončku«, da radi sprejemate otroška pisemca. Zato sem se tudi jaz po« trudil, da Vam pišem nekoliko vrstic. Ho« dim v rajhenburško šolo. Dospel sem že v V. razred. Star sem 12 let. Doma imam psička, s katerim imam veliko veselja. Imam mlajšo sestro, ki bo sedaj začela hoditi v šolo na Senovo.
Lepo Vas prosim, če bi natisnili to pismo v svojem kotičku.
Iskreno Vas pozdravlja
Henrik S a j e v e c, Reštajn pri Rajhenburgu.
Odgovor:
Ljubi Henrik!
Praviš, da si se potrudil, ko si mi napisal nekoliko vrstic. 0 Tvojem trudu moram malo podvomiti, ker vidim, da ni niti teh »nekoliko vrstic« spisanih tako, da bi me mogle prepričati o Tvojem trudu. Ali me razumeš? Dobro! Prihodnjič naj že oblika in pisava Tvojega pisma neovržno govori o Tvojem trudu!
*
Velecenjeni g. Doropoljski!
Tudi jaz sem si naročila »Zvonček«, ki mi jako ugaja. Najbolj pa mi je všeč Vaš koti« ček, ker je v njem marsikateri spis in mar« sikatera pesemca.
Tudi jaz rada pišem spise in časih sesta« vim še malo pesemco.
Hodim v šesti razred, 2. oddelek. Moja učiteljica je jako prijazna in dobra, vse učenke jo imamo rade.
Pa tudi svojo domovino ljubim iz vsega srca, saj je tako lepa, da ji ni enake na svetu.
To pesemco sem napravila v čast svoji domovini:
Pozdravljena, domovina mi, najboljša mati si mi ti, za tebe hočem živeti, za tebe hočem umreti, tebi darujem svoje -srce, vse svoje misli in želje.
Prosim Vas za malo prostorčka, ker si jako želim biti med kotičkarji.
Oprostite, da Vas tudi jaz nadlegujem.
Srčno Vas pozdravlja Vaša Vam vdana Justina Skledarjeva, učenka 6. razr. v Studencih pri Mariboru.
Odgovor:
Ljuba Justina!
O nadlegovanju mi nikar ne piši! Mene nihče ne nadleguje — obratno, vsakega
pisma se razveselim. Saj mi pisma doka« zujejo, da je število mojih kotičkarjev prav veliko. — Tvoja pesemca je po vsebini prav lepa, oblika pa ji je nedostatna. O tem se boš tudi sama prepričala, kadar jo
boš v poznejših letih zopet preč.tala. *
Velecenjeni g. Doropoljski!
Namenil sem se, da se Vam tudi jaz pridružim. »Zvonček« imam naročen že tri leta. Jako mi je všeč povest o Koclju. Le« tos se učim privatno za 3. r. gimn. Imam tri sestre. Moje sestre so v Zemunu, jaz pa v Ljubljani. Prilagam Vam sliko. 1. sem jaz, 2. je moja sestra Nuša, 3. moja sestra Maša, 4. moja setra Saša.
Moj oče je podpolkovnik pri mornarici v Zemunu.
Prosim, da tudi mene sprejmete med svoje kotičkarje!
Pozdravljam Vas!
Josip Pretnar.
Odgovor:
Ljubi Josip!
Glej, nisem sprejel samo Tebe med svoje kotičkarje, ampak tudi Nuša, Maša in Saša gledajo veselo iz mojega kotička v pisani svet! Samo zadnja — Saša — se nekam resnobno drži. Morda ji je žal, da se bo morala posloviti od Tebe, ki se naprav« ljaš na pot iz Zemuna v Ljubljano (ali se pa morda ona napravlja na pot iz Ljub« ljane v Zemun). No, dasi je od enega do drugega mesta precej daleč, bratovska in sestrska ljubezen zmanjšuje vsako daljo. Če ne telesno, ste pa vsaj v spominu večkrat — če ne vedno — drug pri drugem. Ali ni res tako?
*
Kotičkov zabavnik prihodnjič.