Narodopisne stvari.
Brglez.
Etvmologična črtica. Spisal Davorin Trstenjak.
Med ptiči, kteri spadajo v rod kljukarjev in jim Nemec pravi Spechte, Latinec piči, so posebno štirje imenitni: 1. ž o 1 n a (picus viridis, Griinspecht), 2. šoja, šoj k a (Nusshaher, picus garrulus), 3. detel (picus ar-boreus, Baumspecht), in 4. brglez (picus cinereus). Brglez se pri Nemcih tudi veli: Spechtkonig, in ker s svojim velikim in močnim kljunom v drevesa kljuka, in v kratkem nakljuka dosti tresčic, ga tedaj tudi imenujejo „Zirnmermann." Votjaki mu skazujejo božjo Čast, da ne bi drevesom škodoval. (Rvčkov „put po Ro-siji" Riga 1774. str. 124.) Prebivalci Mehikanskega nosijo pri sebi brglez o v kij un, da jih v boji varuje ra-njenja(Oken „Naturg." 7. zvez. st. 213). Pri Rimljanih in Sabincih je bil posvečen bogu boja Mar tu, in je redil Romula in Rema z nebeško hrano. (O vi d „Fast." III. 37. 54). Pripisovali so mu prorokovalno moč, in rimsko božanstvo Picus ali Picumnus, kteri je tudi bil bog prorokovanja; bilo je iz prvega češčeno v podobi stebra, na kterem je stal detel ali brglez (Hartung „Relig. der Rom." 2. Th. str. 173) picus, zato ime Picumnus. Rimljani so mislili, kakor Plinij *) sporočuje, da, če se detelovo ali brglezovo gnjezdo v bednji (Baumhohle) zagvozdi, si ta ptič trave poišče, ktero pred zagozdenim gnjezdom drži in si jo odpre. Slovenske narodne povesti enako pripovedajo o žolni, ktera si pri Norvežanih veli  „Gertrudina ptica."    O njej  imajo Nor ve-
*) Pullos in cavis educant avium soli, adactos cavernis eorum a pastore cuneos, admota quadam ab his herba, elabi creditur vulgo. Trebuis auctor est, clavum cuneumve adactura, quanta libeat vi arbori, in qua nidum habeat, statim exsilire cum cre-pitu arboris, cum insederit clavo aat cuneo.   Plin. X. 18..
žani sledečo povest: „Ko je Kristus potoval s Petrom po svetu, prišla sta k neki gospodinji, Jeri po imenu, ki je imela rdečo avbico na glavi in je ravno kruh pekla. Kristus jo prosi kruha. Ona vzame malo testi in ga položi v ponvo. Al testo je tako narašalo, da je bila vsa ponva polna. Ker je mislila, da za ubogajme je to preveč kruha, vzame manj testa, pa zopet začne peči. Ker je tudi to testo tako narastlo, reče Kristusu tako-le: Idite z Bogom brez miloščine, kajti za vas je moj kruh prevelik. Kristus se na to razsrdi in jej reče: Ker mi nočeš nič dati, bodi za kazen t i ca, išči suhe svoje krme med skorjo in lesom drevja, pa tudi piti ne dobiš drugače kakor ob dežji. In tako se je zgodilo. Zmiraj kijuje v skorjo po krmi in poje proti dežju, kajti žejna je in želi piti." (Asbjornsen „Norw. Volksm. tibers. von Breseman  1. Th. str. 8).
Tudi slovenske povesti pripovedujejo o črni žolni, da je prokleta gospodinja, in kedar zapoje, se je na-djati dežja.
Znamenita je tudi samlandska povest o detelu: „Ko je Bog pri stvaritvi sveta po živalih dal velik studenec skopati, detel ni hotel pomagati iz strahu, da si kje ne ognjusi svojega pisanega perja. Na to se Bog razljuti in izreče sodbo, da le ia votlih kamenov more vodo srkati, ne pa iz studencev in potokov. Kedar dolgo ni dežja, ga žeja močno, on žalostno poje svoj „giet". Bog se ga usmili in pošlje dežja. (Glej Schwenck „Mythol. der Slaw." str. 46. 47.)
Tako je žolna, detel, šoja, brglez pri vseh narodih mvtologičen ptič.
Podajmo se sedaj nazaj k slovenskim pripovedkam.
Naš slavni Valjavec je v svojih narodnih pripovedkah (str. 252—253) nam sledečo povest priobčil: „Pri-povedujejo, da je črna žuna spametna, ar ona zna onu travu najti, koja ima tu moč, da more vsaki zatvor odpreti, ma bil, kak mu drago velik. Gda ima žuna mlade, onda je moči od nje najlože dobiti onu travu. Ona ima vu luknji mlade, koju luknju načini detelj s klunom. Gda odide na pasu, onda je treba s klinom zabiti luknju, da nemre vnuter. Gda se povrati, najde luknju zabitu, in nemre do mladih, pa ide mam vu livade i najde onu travu, pa ide ž njum k luknji, a ov, koi oče, da dobi travu, mora pr-strti črleni rubec ili sukno pa oditi za koie drugo drvo , da ga ne vidi. Gda ona do j de i dotekne se s travum, taki klin odskoči od luknje i pusti travu na rubec, ar misli, da je ono ogenj. Onda se pobere trava, i ž njum se more vsaki zatvor odpreti."
Enako povest imajo tudi Nemci. (Glej Grimm „Mythol." 925.) Učeni Kuhn o tej travi, ktero Nemci imenujejo „Springwurzel" vidi: „eine Verkor-perung de s Blitzes", in v žolni, detelu, brglezu „den Gewittervogel, den Blitztrager", zato se tudi grški bog bliska Zeus veli: mxog. Učeni Schwartz (Sonne, Mond und Sterne" str. 77) razlaga to povest na-tanjše: „Der aus dem Baume (Wetterbaume) heraus-fahrende Keil ist der Donnerkeil selbst, mit welchem dem Gewittervogel in der himmlischen Scenerie das Nest zugespiindet war. Im Gewitter wird dem himmlischen Vogel *) sein Nest im Wolken-wetterbaum verkeilt, das Nest mit einer Wolke bedeckt, der Gewittervogel kommt mit der Blitzsprengwur-zel, offnet den Wolkenbaum und der Donnerkeil fahrt gerauschvoll heraus." Po bliskanji in grmenji pride na zemljo rodovitni dež, nebeški zaklad se odpre, milo solnce se sopet prikaže, zato slovenske povesti pripovedujejo, da je pastir s to travo, ktero je žolni vzel, doteknil se železnih vrat pečine, ktera se s straš-
*) Nebeški ptic v starih mitih je solnce.
210
nim praškom odprejo,  in  v pečini  našel starca,   kteri mu reče: vzemi si zlatov, kolikor hočeš.
Pečina, gora, breg so sopet simboli oblakov, starec, ki v zaprti pečini sedi, je Perun Ded, Atli, S t ha vira, kteri, ko se oblačna gora odpre, ponuja zemlji svoje zaklade.                                   (Kon. prih.)
211
22©
Narodopisne stvari.
Brglez-
Etymo-mytologična črtica. *)
Spisal Davorin Trstenjak.
(Konec.)
S tem bi toraj dokazov dovolj imeli, da so žolna, detel in brglez tudi mvtologični tiči in svmboli bliska, — bliskonosači. Ostaja nam še samo etjmo* logična razlaga imen.
Žolna brez vse dvombe od osnove žl, luteu3, vi-ridis, toraj „viridis a vis" (zelen tič). Besedo detel, staroslov. dentel, sem že v „Glasniku" razložil, in rekel, da stoji za denktel, sansk. danktaras (danQ-taras) pikar, kljukar, Beisser, Hacker, Picker; po izpah-njenem guturalcu, kakor v besedah: seno za sekno, lumen za lucmen. Ker staroslovenščina ima besedo d en tel, ne pa djetel, zato K u h nova razlaga od djeti, djetel, „der Bildner, Zimmermann" ne more obveljati. Večo težavo dela ime brglez. Nekteri naših jezikoslovcev ne dajo veljati, da bi bil ez slovansk sufiks. Al, dokler ne bodo dokazali, da besede lemez, ga ve z itd. niso slovanske, tako dolgo bodemo si ga branili in trdili, da se sklada z nemškim: ig, ing, litev. ingas, latvijskem: igs, egs itd.
Jaz trdim, da beseda brglez naravnost pomenja: blis kač „Blitzvogel" in da je dobil ime po božanstvu bliska, ktero se je velelo Brg.
Božanstvo s tem imenom nahajamo pri starih Indih, pri kterih se veli Bhrgu, in učeni Kuhn („Die Mjthen von der Herabkunft des Feuers Prog/' str. 5) je do belega dokazal, da Bhrgu pomenja: bliskajoči, in da je identičen z grškim Phlegias-om. Že staro-indijski jezikoslovci so ime Bhrgu izpeljevali od korenike: bhrdž, frigere, assare, rosten, braten (Ait. Br. III, 34). Sorodna korenika je bhradž, s ktero se ujemata: cpley(o in fulgeo za faigeo. V slovenščini imamo brzo lica, assum, assatura, pečenka, pečenica.
Naj tukaj omenjam še druge okoliščine. Od Pohorja do Karavanek sem našel med planinskimi prebivalci vero, po kteri pripovedujejo, da kadar se brez groma bliska (wetterleuchten), se v oblakih „Brganti sekajo." Tudi rodbinskih imen: Brgant (po obliki, kakor: Kurant, Marant) najdeš po planinah od Kozjaka do Storžiča obilo. Stari Slovenci so toraj tudi poznali božanstvo bliska po imenu Brg ali Brgant, in tiča bliskovega so imenovali: brglez. V slovenščini jaz le poznam bergla = bernica, die Kriicke; al ta beseda izhaja od berem m fero in ima e ni pa p*. Na rimskih kamnih izkopanih v nekdanjem Noriku večkrat najdeš osebno ime: Bergant in Brigant, slednja oblika bi kazala, da je že med norenskimi Slovani bila navada p-B spremenjevati v ri, primeri novo-slovenski hrib, hriber, bridek, bridva za: hrb, hrber,   brdek,  brdva,   odbrditi,  acuere, ostriti.
Po slovenskih narodnih povestih je brglez tudi varh otrok, in ako ga v kletki kraj zibeljke postaviš, otrokom brez bolečine zobje rastejo. Varh otrok je tudi bil rimski Picus (Serv. V. A. X. 76.). Picus se svojim bratom Pil umno m (od pilu m, Morserkeile rs Donnerkeile) se tudi velita „Dii eonjugales", in njima se je, kedar se je otrok narodil, v hišiv porodnice postelja napravila. (Non. Marc. p. 518. 528). Čudo! tudi slovenski stariši fantičem, kadar kažejo „membrum virile", rečejo: „skrij brglez a", tako so tedaj nekdaj tudi paganski Slovenci imeli vero, po kteri,   da z uče-
*) Tudi  v zadnjem listu na str. 210. namesto „EtymoIogična Črtica" beri „Etymo-mytologična črtica."
Tlim Kuhnom rečem: „Der Specht (Picus) als Feuer-bringer (Brgant) galt auch fiir den Lebensbringer, er brachte dem Neugebornen den himmlischen Feuer-ranken der Seele, der nach griechischer Sage von Pro-metheus dem aus Thon gebildeten Menschen eingepflanzt wurde."  (Lib. c. 105.)
221