Slomšek kot pedagog1. (Dalje in konec.) Na ta način je bil Slomšek v silno kratkem času preskrbel najpotrebnejše slovenske šolske knjige. 0 tem Slomšekovera delovanji piše Macun v svoji književni zgodovini slovenskega Štajera še to-le: .,Službeni spisi (pri ministerstvu za nauk in pri štaj. naraestniji) kažejo vsi do 1. 1857. živo delovanje Slomšekovo na tem polji, ter je ministerstvo posebno leta 1854. v nekem dopisu izvrstno pohvalilo dotično njegovo pripomaganje pri zlagi novih šolskih knjig. Dr. Hoffinger v ("VVurzbach - ovem slovarji) obžaluje, da dotični dopisi raej Slomšekom in Thunom niso še obelodanjeni. G. korar Fr. Kosar pravi str. 251. životop. o Sl., da je imel v rokah Slomšekovo ojstro vlogo, v koji je za neke kraje branil slovensko - nemške šole, ter da je vladika sam napisal tako slovnico. — (Dotični dopisi so tedaj menda v Mariboru.) Slomšek pravi v ,,Drobtinicah" za 1. 1861. in sicer v gori že omenjenem sestavku ,,Kratko vodilo11 o rabi beril . . na strani 285: ,,Redke so šole, v katerib bi bilo samo slovensko berilo doma; veei del vse naše šole na kmetih so ponemčene, ki berila v dveh jezikih imajo; to berilo pa je močno skrajšano . . ". Ali čujte, kaj o takih šolah pravi na str. 283 — 284: _So neumni starši, ki svojo deco zato v šolo dajajo, da bi se nemščine naučili, ter mislijo, da je dobra šola taka, v kateri se deca ne(u)mškovati prav debelo učijo, če ravno poleg ne(u)mškovanja Boga, očeta in matere svoje pozabijo. Taka gola ne(u)mškutarija v šoli je morija žlahtnega srca in blagega slovenskega duha. Iz takih nemškutarskih šol prirastejo mladi bahači, pa stari beraci, prteni kmetiški gospodje pa slabi orači in gospodarji za jokati. Znajo debelo govoriti, dobrega storiti pa malo . . Je-li tega nemška beseda kriva? Ne daj Bog! Krivo podučevanje v nemščini to dela, ako se za nemšeine del drugi veliko potrebnejši nauk zamudi, in deci, ki vrlo nemški zna, gnli napuh vsadi, ki zarodi napacnost, gizdost in nepokorščino, ki so rojnice vsake grdobe in nesreče. Je-li ne pride največ študiranih kmetov na boben?" Ne da se tajiti, da je od krive stare poti težko koj najti po vsem dobro; ravno tako je resnica, da so n. pr. po večih mestih in trgih, kakor tudi na jezični raeji potrebne nemško - slovenske ueilnice; ali Slomšekova razkačenst in jasne njegove besede kažejo nam, da so se brez vse potrebe širile glede jezika mešane učilnice; lehko je misliti, po čigavem krivem delovanju". Iz navedenih besedi razvidimo, da je bil Slomšek protivnik nemščini, kjer je treba ni. Slomšek pa je bil toliko bolj prijatelj tistih zdravih načel glede poucevanja v realijah, katera so postala nekaj let po njegovi smrti tudi zakon. V omenjenem vodilu, kako rabiti Malo in Veliko berilo, piše o potrebi realističnega pouka v ljudski šoli takole: .Otroci gledajo živali po zemlji laziti, hoditi in letati, ribe po vodi plavati, ptice pod nebom habiti, in jih malo malo poznajo, še imenovati jib malokteri znajo! . . Kako malo smo se svoje dni naučili rastlin imenovati! Saj še praproti prav poznali, bukve od gabra, jelke od smreke dobro razločili nismo. Kako potrebno je pa mladini vse to, naj si bo dečko kmet ali rokodelec, deklica, svinjarica ali kubarica, da strupene zeli od dobrih ločiti ve . . . Po kaj je našim otrokom naravoslovje! Morebiti za noroslovje, da jih zmešaš in znoriš? Prijatelj! le počasu. Saj tudi ti v naravi ali naturi živiš, dihaš sapo, piješ vodo, in se rad pri ognji greješ. Je-li ti ni potrebno vedeti, kako se za zdravo sapo skrbi, da zdravo ni prevroče ali premrzlo piti, kako se ognja in druge nesreče varovati, prazne babje vere zaničevati? . . . Za toliko bo menje med nami škodljive prazne vere, za kolikor več bo v šoli takega zdravega nauka". S temi citati iz Slomškovega peresa, mislimo, da smo njegovo delovanje za slovensko šolstvo vsaj nekoliko opisali, zlasti z ozirom na to, naj bi to opisovanje bilo dokaz dobre volje, kjer bode ta spis med prvimi izdelki slovenskimi, ki Slomšeka kot pedagoga opisujejo. Slovenski šolski listi niso bili do zdaj tako srečni, da bi bili raogli prinesti večo oceno tega našega pedagoga; pač je bil to storil slovenski učitelj (Ljudevit Tomšič) v hrvatskem listu — ,,Školskem prijatelju" 1. 1873., v katerem je v obširni razpravi, posneti po Kosarju, naslikal Slomšekovo življenje in delovanje. Ta razprava ima na čelu zadnjo kitico njegove elegične pesmi po Slomšeku, (,,Uč. Tovariš" 1. 1862.), a končuje se z zadnjo Praprotnikove ,,Britke solzice" (ravno tam). Mi podajamo tukaj k sklepu obedve: ,,Večno bo v spominu se hranilo, Kar mu cerkev dolžnaje in Slava; Blagor ti gorica in planjava, Kjer njegovo seme bo kalilo!" ,,Ranjki! spavaj sladko vsvojem kraji, Odpočij se truda, bolečin! Prejmi nezvenljivi venec v raji! Tukaj bode večni tvoj spomin; Dokler bo slovensko gorje stalo, Tvoje bo ime se lesketalo". Ivan Lnpajne.