Polh lišček. (Balada.)
17
Polh lišček.
ako ponosno se dviguje I^Košati Planski Vrh v oblake! Na vse strani si ogleduje Gorovja kranjskega orjake; Okrog ga bukovje krasi, Na vrhu vrsta smrek stoji.
Sem iz dobrepoljske doline Stezica se po klancu vije, Vrh klanca se gubi v temine: Dreves jo gozdnih senca skrije; Na svit čez uro te hoda Stezica zopet pripelja.
Lehka pač v gozdu je stopinja, Ko solnce žge po zemlji žejni, Mehka te senca tod ogrinja,
V  nji zrak ti veje blagodejni;
Toda gorje, če tvoj korak Ujame v lesu pozni mrak!
Kjer najtemnejše so goščave,
In skalovite stene bele
Zapirajo pogled v višave,
Stoje tri bukve očrnele;
Pod njimi zije strm prepad, Za njim skala, se dviga sklad.
Nekoč se polharjev trojica Polharit v Planski Vrh napravi, Ker tu najlepša je žerica; Pasti pri jami razpostavi, Ker polšina je brezdno to, In mnogo polhov skriva dno.
Za hribi solnca luč ugasne, Zemljo ovije mrak tihoten, Neba užgo se zvezde jasne, Po gozdu veje dih lahkoten; Pri jami plamen zažari In les čarobno obsvitli.
Iz jame v vrsti nejenljivi Na žer, na bukve se drevijo
V  lahkotnih skokih polhi sivi In kihajo in žer drobijo;
Utihnejo le majhen čas, Ge se začuje sovin glas.
Pri svitu ognja pa zabava Dva polharja, na tleh ležeča, Star polhar, sključena postava, Trdeč, da mila ni mu sreča, Da let že petdeset lovi, A liščka polha ne dobi:
»In lišček tukaj je pod nami, Tako je rajni oče pravil, Ujel ga je nekdaj pri jami, Ko je na onih bukvah stavil;
Pa škrat je v jami godrnjal,
Nazaj je oče liščka dal.«
»A blagor mu, kdor ga ujame In groženj škratovih ne sluša, Zlata mu siplje škrat iz jame, Ž njim liščka odkupiti skuša; Kdor kožo liščkovo ima, Vse, kar želi si, škrat mu da.«
Ustavi starcu se beseda, Trsak perišče s tal si vzame; In vstaneta oba soseda, Vsak vrže jopič si čez rame, Pohajat v noč hite možje, Med bukovjem se razgube.
Počasi ogenj ponehuje, In le žerjavice kopica Slabo stezico razsvitljuje; Ko z rešto polhov mož trojica
Prihaja zopet, pa še tri
Pri brezdnu imajo pasti.
In starec past raz bukev vzame, In glej, šibi se drog od teže; Iz pasti varno polha sname, Lep polh je spet, ko v drugo seže; Najbolj se tretji drog šibi, Ker liščka past na njem drži.
»Oj, lišček, lišček!« se razlega
V temo novica prevesela;
»Daj sem!« brž vsak po njem posega,
»Saj moja past ga je prijela!« Pa mož ga sname iz pasti, Skrbno ga v nedriju tišči.
»Pokaži!« ona ga rotita,
Pa starec pazno se umiče,
Oba ga zgrabita srdita —,
In starec na pomagaj kliče; Brž liščka mu iztržeta In starca v brezdno vržeta.
Iz jame pad in stok prihaja, In zopet stok in pad se čuje, Nad brezdnom ljuta borba vstaja: Za liščka mož se z možem ruje; »Moj lišček je!« odmeva v les, Udarec, stok se sliši vmes.
18
„DOM IN SVET!' 1889, štev. 1.
A čuj! kaj z vrha vprek lomasti,
Hrešči in poka strahovito,
Kot bi drevile se pošasti
In gozd podirale srdito;
Šumi med listjem piš močan, Kot vstajal bi vihar strašan.
A mož razjarjenih ne vzdrami,
Trdo, škrtaje se držita. —
Vrtinec dvigne se ob jami,
Brez volje v njem se v krog drevita. Cuj, nekaj v brezdno ropota, — Na dnu pa škrat se krohota. —
Ko Planski Vrh stemne mrakovi, Vihar še danes vre ob jami, V njem stočejo, rohne duhovi, Dokler ljudij spet zvon ne drami; Oh, tu noči so prestrašile, Nihče nad liščka več ne gre.
A. H.
Vede v sedanjem času.
I. Splošnji pregled.
(Spisal dr. Fr. L.)
I.
48'do
4
ne pozna slavnega izreka: IpVednost je moč? Kako resnično je to, pokazalo se je zlasti v sedanjem veku, ko je nepričakovano hitro in vspešno razvila vednost svojo veljavo na raznih straneh človeškega delovanja. Modroslovje je preosnovalo države, njih ustavo in upravo; naravoslovje je dalo zunanjemu življenju vsled železnic, telegrafa in telefona skoro drugačno lice, predrugačilo bode tudi polagoma poljedelstvo, kakor je skoro do cela predrugačilo rokodelstvo z raznimi stroji; jezikoslovje mogočno vpliva na mišljenje narodov in njihovo teženje po združevanju; zgodovina pa stavi sedanje človeštvo na vzvišeno stališče, na katerem skuša umevati posamezne stopinje v razvoju in napredovanju : vse to daje res moč današnji človeški družbi. O tem more le dvomiti, kdor ne umeva niti vednostij, niti človeške družbe.
Države, ki se imenujejo omikane ali kulturne države, zavedajo se te resnice popolnoma. Kakor skrbijo na eni strani, da se množi državno premoženje in tako boljša gmotno stanje, tako se v njih tudi pospešujejo vednosti. Država je namreč močna, ako ima obilno število podlož-nikov in veliko množino narodovega premoženja, a močna je tudi, ako cvete v njej omika, ako se v njej širijo vednosti. In znano je dovolj, da se mogočna Nemčija dandanes prav tako oblastno opira na svoj jekleni meč, kakor na svoj vednostni napredek, na svoje znanstvene naprave. — Enaka je tudi Anglija,  Francija,   zedinjene   države  i. dr.
Iz tega spoznavamo, kako važno je za razvoj kakega naroda, za njegovo stanje, za njegovo veljavo med drugimi narodi, da goji vednosti; s tem razširja svojo moč, s tem utrjuje svoj obstanek, s tem si pridobiva priznanje, pridobiva si ime za pozne čase. In kar je največ vredno:  taka sila ne more žaliti sosed-