Letnik I.	V lažnjlTl obleki.	Štev. 12.
Izhaja v mesecu dVclkrilt, kedar ga je volja. — Veljà-C6l0 .leto 2 gold.._40 kr., pol leta 1 gold. 20 kr.
Liberalizem.
Ivobode doba je prišla« Slovencem;
Prijazno solnce greje tla Vsiui Nemcem.
Zdaj bode vendar vsak vesel In liberalno pesem pel Svobodi ! ; ,
Kdor zdaj še^ode godrnjal, Je vreden, da bi k.Qj pobral;; ; Ga zlodi.
Na kmete se «pošiljajo Žandarji;
Povsod že skoro švigajo Komisarji.
Po mesta vsak liberalnh > Iz proste volje ogleduh
To skusil je tžei marsikdo,
Ki spekel sč je, spekel z’lo ; • TUd ^Brencelj“.
Še c’ió slovensko sme però Zabavljat’ ;
Nemškutarski laži krepko Se vstavljat’.
Ak pa zadene v paragraf, Hitrejše ko je telegraf,
Je v ječi.
Ako na Žabjek pride le Meseca dva, godi se že Po sreči.
Ak’ kdo na kmete se podà ìz mesta,
Za njim vohunov polna vsa Je cesta.
Ko vrne v mesto se nazaj,
Ga imajo že na eins zwei drei Pri fraka.
Potem ga v luknjo silijo,
Kjer lačne miši cvilijo O mraka.
Že „Brenceljna“ zasačile So grablje;
Po „Triglava“ pa mahnile So sablje.
„Slovenski narod“, tretji v zvez’, Je skoraj padel že čez jéz Mn stavljen;
Imena dragih kdo pové,
Za ktere je tod’ ričet že Pripravljen ?
In to je liberalen čas Za Nemce ;
Ker sačeje le sitne nas Slovence.
Kakošna bi osoda b’la,
Če bi svoboda splavala Po vodi?
Zatoraj „Brencelj“ ves vesel Je to-le pesmico zapel Svobodi.
Spomenica.
Konšt. mestni zbor je, kakor je občno znano, porabil lepo in zaželjeno priložnost, namreč napad njegovih mladičev na kmetih — pri kterim bi Dili ti kmalu tepeni — za straino pismo, s kterim si je naročil novo zalogo že skoro pošle blamaže. Kaj se če? časi so spomenicam zelò ugodni, tudi „Brencelj“ jo je „iztuhtal“ in sicer vsled te-le dogodbe:
Imel je in gojil si golobčke, mične in lepó pisane živalice, ktere so prav glasno krulile, njega neizrečeno veselile, ob enem pa tudi po celi okolici sejano žito pobirale, po vseh strehah slamo trgale in vse pomazale. Cela vas se je jezila in ko nekega dne se zopet pase cela četa v sosedovem prosu, pride sosed in jo zapodi, vrh tega pa nastavi po celem polji strahove.
„Brencelj“ to silovito početje izvedivši, bledi od jeze, razkačen se vsede in piše spomenico, ktera se tako-le glasi:
Slavno ministerstvo v Blatni vasi!
Davno že se je kuhalo nekaj v deželi, zdaj je zavrelo in ižkipelo. Menim, da je sirova in silovita dogodba, ktera odriva po časnikih najvažniša politična vprašanja, že doletela ušesa konšt. ministerstva, tedaj mi ne ho treba, vnovič jo popisovaje dražiti jeze, ktera tare vsakega poštenjaka; vendar naj bo dovoljeno, slavnemu konšt. mini-sterstvu izreči svoje mnenje in odkriti uzroke in nasledke enako nepostavnega početja, ako se na primernem kraju ne vstavi in se ojstro ne kaznujejo hudodelniki.
Od nekdaj že so imeli golobčki navado, pasti se po polju in nikomur ni bilo mar, pritožiti se ali jim nedolžno veselje celò kaliti s tem, da jih silovito odpodi. Lep mir je vladal v okolici, živalice so bile dobro rejene in sicer brez stroškov njihovega lastnika, kteri je imel ž njimi veliko veselje.
Nenadoma pa se pritepe v okolico capin s prenapetimi idejami, kteri jame hujskati sosede, češ, da golobje delajo veliko škodo s tem, da pobirajo sejano seme in zobljejo že zrelo prosò. V začetku se mu je vse smejalo, nihče ni veijel tega; a sčasoma dali so se preslepiti, čulo se je tu pa tam godrnjanje, nekteri so skriveje žvižgali in se grozili nad četo, kedar je napravila svoj navadni izlet v okolico. Morda bilo bi se še kaj več zgodilo, pa „Brencelj“ je bil doslej mogočen gospod, njegovi hlapci imeli so sila hude brke.
Brž ko je to zapazil, ovadil je „Brencelj“ nevarnega človeka konšt. ministerstvu s prošnjo, da bi blagovolilo ga odstraniti brez zamude; a bodi si, da se mu ni verjelo, bodi si, da se ni hotlo energično postopati: zaukazalo se je le, marljivo paziti na omenjenega capina. Nasledki te nesramnosti se vidijo, kriv ni le capin, ki je ljudi šuntal in dražil, timveč tudi sl. konšt. ministerstvo, ker pritožbam ni pripisalo tiste veljave, ktero so brez dvoma zaslužile.
Da se kaj enakega nikoli več ne zgodi in se pomiri četa golobčekov, ktera vsa oplašena si ne upa iz golob-njaka, predrzne se podpisani, nasvetovati sl. konšt. ministerstvu sledeča sredstva:
1.	Sosedje, kteri so plašili četo s kamenjem, naj se ojstro kaznujejo in sicer s tem, da se jim odseka desna roka.
2.	Naj se zaplete cela dežela v preiskavo, posebno pa capin, po imenu „Dihur“, kteri je dražil doslej mirne in zadovoljne ljudi.
3.	Naj se pošlje' po celem polji velikanska četa krokarjev, kavranov in ako je mogoče, tudi kobilic.
4.	Po njivah naj se pobere kamenje do zadnjega peska in požge, da se ne bo mogel več metati za živalicami.
5.	Enako se vniči vse, kar bi utegnilo plašiti golobe, kakor: strahovi vsake baže, suha drevesa, podrtije itd.
6.	V okolici se ne sme niti žvižgati, niti glasno govoriti, kajti vse to plaši golobe.
7.	Sedar prileti četa na pašo, se poskrije vse, kar je na polji, ljudje, živina itd.; tudi se prepovč zajcem, med tem časom tekati po polji.
8.	Da pa živalicam ne pomanjka piče, se sme le sejati, žeti ne.
9.	Sploh je prepovedano vse, karkoli bi utegnilo kaliti javni mir; prestopki se ojstro kaznujejo in hitro naznanijo na dotičnem mestu po „špiceljnih“, ktere plačujejo puntarji sami.'
Ako se bo slavno ministerstvo v Blatni vasi oziralo na to in ravnalo po nasvetih, je mogoče, da se povrne poprejšni mir in se golobje pasejo brez nevarnosti v okolici; stvar je jako važna, treba je, da se ne ozira na nasprotne pritožbe, ktere so brez izjemka le izrazi ošabnosti in prevzetnosti, posebno pa tistih idej, ktere je trosil in še trosi omenjeni capin in kterih se je — žalibog! — nalezla do malega cela okolica. Treba je in liberalizem tirja, da se odvzame vsa svoboda in zatare prosto gibanje, z eno besedo, da dobi vsak človek „špiceljna“ za an-gelja varha, kteri ga spremlja in voha po vseh potih.
S trdnim zaupanjem, da bo sl. ministerstvo v Blatni vasi spolnilo te želje, ktere izvirajo iz gole ljubezni do ljubljenih golobčekov, se podčečkd
v vdanosti do Vas čisto stopljeni
„Brencelj“.
V Kurji vasi 3. dan po begu iz Egipta.
Primerno.
Vsled vrlega in bistroumnega postopanja, ktero je zabranilo in vstavilo hujši punt na Janjčah in v Vevčah, dobila sta gosp. Pajk in grof Auersperg posebno pohvalo.
Sliši se, da se nadjajo očitne pohvale še:
1.	„Tagblatt“ za — resnice, ktere je kuhal in ponujal po svetu vsled te dogodbe;
2.	„Brenceb“, da je daroval policiji 1040 iztisov v spomin dogodeb na Janjčah;
3.	profesor Häng, da lovi po „zvezdi“ dijake, kteri kadijo smodke;
4.	gospa nekega ravnatelja, ktera opravlja službo „špiceljke“ brezplačno ;
5.	Pajkovi briči, ki hodijo na Ig mirno ljudstvo — mirit;
6.	ljubljanski župan, ki je že drugič prepovedal „Sokolu“ izlet;
7.	Dežman, ker dà svojim policijskim varhom lep zaslužek — plačevati iz mestne denarnice;
8.	družba Slovencev, ki se je peljala na Ig in dala hvaležno tvarino sodnijski preiskavi.
Pozdrav ljubljanskih turnarjev nemškim tnrnarjem v Brna.
Dragi sobratje!
Večkrat se nam je že sanjalo, da nismo edini nemški turnarji v slovanskih deželah, da mora biti tudi v severnem delu kronövine nemški otok, kjer visijo jabelka že zrela po drevesih za — Nemce. To so bile le sanje, kajti dokazov nismo imeli od Vaše eksistencije, ni bilo slišati ne od Ježice, ne od Šentvida in še od Janjč in Vevč ne.
Nekteri naše rajde jeli so že z glavami majati in dvomiti zarad Vaše hrabrosti, ktero je podedoval jako razširjen tevtonski rod po svojih prednikih. Da
je ta sum bil brezuzroken in krivičen, pokazali ste jasno v bitvi pri Bistrci.
Dragi, neprecenljivi sobratje! Zdaj ste tudi Vi naši fantje, kajti tudi Vas črti surov kmečko-slo-vanski rod, tudi Vam raste na kmetih le kamenje in polena. Je nekaj skrivnega, kar veže po krvi si enake narode; nektere na pr. žganci in kaša, druge cmoki, tretje pečene piške in piva, četrte polenta itd. ; nas pa, vrli in precartani sobratje, dobrovoljnost prostega, po vodjih sistematično našuntanega kmeta, ki nas pri ponosnih izletih in slovesnih potih skozi vasi počasti s kamenjem in poleni; ni dvomiti tedaj, da smo ene in iste krvi, kajti znano je, da vse, kar je miš, mačka preganja in lovi.
Veseli nas, da ste tudi Vi jasno pokazali svojo brzonožnost in ste tekli, kar so Vas nesle noge; vendar ne verjamemo, da bi bili v tem obziru se odlikovali enako nam; tla so bila nam ugodnejša, kajti navzdol se dà veliko hitrejše cvirnati ko po planjavi. Tudi menda Vi niste bili v taki zadregi, ko mi, kajti nam se je tako hudo godilo, da je en kmet na mestu mrtev obležal.
Zgubili ste tudi zastavo, ktero so Vam roparji bóje raztrgali. Iz golega sobratovskega sočutja Vam ponujamo mi svojo staro, za ktero ne vemo prav pripravnega prostora; bila je že tudi v „ognju“ in bo gotovo tekla sama, ako jo zastavonosec proč vrže.
Hrabri junaci! ZagQtovljamo Vam, da bomo v enakih priložnostih vedno enako hrabro — tekli, in pričakujemo to tudi od Vas; kedar je človek v za-velji, kriči se iz vsega grla
»at hear!
ir	Odbor varhov
tumarske dece v Ljubljani.
Volilci ljubljanske okolice!
Vnovič se bliža čas, da si izvolite poslanca v ■deželni zbor. Tako lepa priložnost, pokazati svojo samostalnost in neodvisnost od nacijonalnih sleparij, pride komaj vsake kvatre, in ako bi jo izpustili, dali bi si strašno klofuto.
Volilci! Znano Vam je, da je naša doba vsled nacijonalnih prekucij jako žalostna, nemškutarstvo se ne more prav razcvesti; ni čuda tedaj, da so možje le redki, kteri bi se borili za Vaše pravice, kterim, bi hodil vedno le ljudstva blagor po glavi.
Oziroma na to jako neugodno in žalostno resnico loviti moremo take narodnjake, in jih trdno držati za škrice, da se nam ne izmuznejo, kedar jih potrebujemo. Tedaj primite se molà, kterega Vam tu eno-glasno priporoča „Brencelj“, in ta je
gospod, Pajk,
mož velikanske veljave, strah puntanev v ljubljanski okolici, poveljnik žandarjev itd. Vodo bi v morje nosil, ako bi hotel šteti vse njegove zasluge, tedaj naj jih omenim le nekaj.
Gospod Pajk je celi ljubljanski okolici skrben oče, kakor je bil poprej loški. On skrbi za javni mir po oboroženih „angelj-varhih“, Vam odpisuje davke, kedar jih plačate in bi jih brez dvoma plačal tudi iz lastnega žepa, ako bi bila taka navada. Ako se kdo pregreši zoper javno varnost, mu preskrbi mično stanovanje in primerno postrežbo brez vse plače, v poprejšnih časih je gojil celò leskovino in celil moralične rane z leskovim oljem. Vrh tega je bil celò nagajivi deci v prid, kajti matere so jo vkro-tile s krikom: „Pajk grò“.
Mož takih zaslug bo tudi dalje potegoval se z& kmete, kakor jih dà zdaj vlačiti po svojih bričih; on Vam bo sploh vstrezal po svoji moči, ako bo imel kdo dolge lase, mu jih bo dal postriči brez plače, kar se je o slavnem času njegove vlade drugod že godilo, on bo sprožil misel, da se razširi dobrodelna hiša na Žabjeku, in ako ga prosite, dal bo vsakemu vsaj dva bajoneta za varha, da mu pomagata žgance, plečeta in klobase jesti.
Kaka dobrota pa bo Pajk za deželno zbornico! Nikomur ne bodo hodile prazne muhe po glavi, nikogar ne bodo nadlegovale, ampak kar jih ne bo polovil, bodo zbežale.
Menda te besede ne bodo bob v steno; pntecite vsi k volilni čepinji in volite si poslanca, kterega Vam živo priporoča
„Brencelj“,
vjeta muha.
Novice.
— Unidan je bil hud nemškutar nagloma umrl. Sum je šel po mestu, da smrt ni bila naravna. Ko ga raztelesijo, pokaže se vzrok smrti, kajti najde se — „Brencelj“, kterega je že davno imel v želodcu.
— Kmečki fant grò s taborsko svetimo po mestnih ulicah. Brič pristopi in se zadere: „Ti bom kazal nositi svetinje!“ — „Ne bo treba, saj že vem, kje in kako se nosijo“, odgovori fant in — jo dene v žep.
— Štirje turnarji pritekó do visoke graje in se posvetujejo, kako bi prišli na unkraj. „Turnar“, pravi prvi — „mora skakoma čez“. — „Nikakor ne“, ga zavrne drugi, „to stori vsak kmet; marveč turnar se mora vpreti z roko in šiniti čez grajo“. — „Ali pa ga vzdigne drugi in posadi unkraj graje na tla“,
S ristavi tretji. „Najbolj ponosno pa bi bilo, da zleze rug vrh druzega in zgornji se spusti unkraj graje na travo“. — „Ce ne morete čez, vam bom jaz pomagal“, se zadere v tem hipu za hrbtom kmet, čegar travo so teptali. Gibčni in urni skakalci zdaj prav hitro splezajo na uno stran — pod grajo.
— Poljanski fantje so bili v Kranji kaznovani zavoljo zastave, ktero so privezali vrh maja. Vrnivše se na poti nagovori nemškutarsk uradnik: „Prav se Vam godi! Zakaj ste pa nataknili zastavo na maj?“ — „Zato, gospod“, se oglasi fant, „ker v prostem zraku ni hotela viseti“.
— Postopača gledata zidarje pri Tavčarjevi hiši. „Bad bi vedel“, pravi drug drugemu, „kaj bi se zgodilo tistemu, kteri bi padel iz sinje visočine“. — „Pojte vrh zidovja in skočite doli, in vedeli boste“, zarenči tik njega nevoljen delavec. Gospoda odideta.
■■'-rt Mestni svetovalec gosp. Trpinček prinese izpod strehe stare Žaklje po stopnicah na dvorišče. Hlapec, vgledavši ga, smehljaje se reče: „Gospod, bi ne bili žaklii prej na dvorišču, bi se ne bili Vi manj potili, ako bi jih bili na dvorišče spustili ali zagnan?“ „Prav je tvoja“, odgovori Trpinče, zgrabi Žaklje, jih nese nazaj pod streho in jih potem zažene na dvorišče.
— Zidanje desete šole na Vrhniki bliža se že koncu. Zidana je na akcijah, kterih je ogromno večino, kakor se sliši, kupil ljubljanski „kapitalist“, Monsieur Antoine Moré.
Deöek „Tagblatt“. Tata, meni se zdi, da tukaj ne bova opravila nič. Vrata so zaprta, topi nabasani, in krog obzidja globoka voda. — Tata, tata, vidiš moža v stolpu? Mene je strah (jame jokati.)
Pan „Regentu ož“. Nič ne jokcej, sinko, tebi se ni bati ničesar. Vrata so zaprta za prebivalce trdnjave, topovi pa ne smejo po nas streljati. Mož, kteregä Si se vstrašil, je zaprt, tedaj te ne bo vgriznil.— Le čakaj ! Z grabljami bova skopala podzemeljsk vbod v trdnjavo*
Deček „Tagblatt“: Kaj pa, ako nam ga med tem takraj zasujejo? Iz Janjč nam odhod ni bil zaprt.
Pan „Regenmož“ (jezen): Molči, dete! (Za-se:) Kmalu bo jajce bolj modro ko kuna.
„Tres faciunt collegium“ je latinski pregovor; bi se ne smelo tudi reči: „Trije so tumarsko društvo?“
Trije „kapitalisti“
na Gradu.
Protest.
„Laib. Zeitung“ je priobčila-16. t. m. novico, da so letos Ipavice prinesle v Ljubljano prve fige. Ta novica je nesramna in ten-dencijozna laž.
v	'
Zupan Sj Poprovič.
Kako narédi, da ne bos nikoli brez denarja.
To vsakemu jako važno in koristno vprašanje rešil je nedavno gospod Moré, kteri je imel, kakor je že znano,čudno nesrečo, da je namreč vsaki dan skoro pozabil svojo mošnjo doma na polici, in se tega še le spomnil, kedar je bilo treba kaj plačati. Zdaj sije mož pomagal, kaj takega se mu ne pripeti več, in sicer zavoljo tega, ker je vtaknil v žep venar, kteri ima tako čudodelno lastnost, da tisti, kdor ga ima, ni nikoli brez denarja. — Skoro neverjetno, a vendar resnično;
Nažnanito*
Sl. ministerstvo za javno varnost v Blatni vasi je razpisalo sledeče službe:
1.	Službo mestnega komisarja, kteri ima loviti smrdljivo soparico, ktera se vali večkrat iz Pavrove in Janeževe hiše v St.Peterskem predmestji, da ne žalijo nosu gosp. podžupana. Plača: na dan počen groš in čez dan prosta svečava, po-boljšek: 20 „Tagblattov“ na teden.
2.	Službo gasilnika, kteri ume gasiti sklečo vest. Plača: 2 frakeljna „Fortschritt“šnapsa in pol deže Dežmanovega masla na teden.
3.	Službo kuharja, kteri ume peči in kuhati Slovence. Plača se bo odmerila po umetnosti.
Kdor misli prevzeti kako teh služeb, naj se brž ko brž oglasi, kajti ni znano, kako dolgo bo še to ministerstvo na odru.
I	Vrednik
§@	po imenu Tomschitsch 4f
se je zgubil. Kdor ga najde ali vé njegovo ®|| Sa sedanje bivališče, naj ga naznanila dobro cg »3 plačo pri	Mariborski sodniji, gg
Išče se
bogatin,
kteri bi bil pripravljen, plačevati dolgove za druge.. Sme biti tüdi Slovenec.
Več o tem pod črko dr. R. v Ljubljani.