Murn in modernizem 20. stoletja Tema »Murn in modernizem 20. stoletja« je vsaj na prvi pogled dvoumna. Z ene strani se jo da razumeti kot vprašanje o tem, v kakšnem razmerju je Murnovo pesništvo do modernih literarnih smeri po letu 1910, ki jih z eno samo besedo ponavadi imenujemo modernizem; bodisi da je Murn modernistični poeziji še čisto tuj ali pa da se ji že močno bliža, tako da lahko velja za njenega predhodnika, začetnika ali celo utemeljitelja na Slovenskem. Z druge strani je pa vprašanje o Murnu in modernizmu 20. stoletja mogoče razumeti tudi tako, kot da sprašuje o tem, kakšno je razmerje sodobnih slovenskih modernistov do Mur-nove poezije, bodisi da vidijo v nji bolj ali manj oddaljen, spričo svojih lastnih teženj že čisto historičen pojav ali pa da jo sebi primerno aktualizirajo kot predhodnico, začetek in izhodišče. Kot je tema »Murn in modernizem 20. stoletja« videti na prvi pogled dvoumna, nejasna ali celo nenavadna, je zdaj postalo očitno, da je po svoje vendarle enovita in smiselna. To pa seveda samo s pogojem, da se obe strani v nji skladata, ne pa da bi si kakorkoli nasprotovali. Njen pravi smisel je torej ta, da sta Murnova poezija in modernizem 20. stoletja med sabo v dejanskem, pozitivnem razmerju zato, ker Murnova lirika temu modernizmu predhaja kot njegova napoved, začetek ali vsaj zametek; prav to je razlog, da lahko sodobni pesniški modernizem vidi v Murnu predhodnika, začetnika ali vsaj napovedovalca. Samo v tej obliki je torej tema takšna, da je mogoče o nji razpravljati kot o nečem smiselnem. To pa je pogoj, da lahko postane zanimiva tudi za literarno vedo — seveda šele kot vprašanje, ki ga je potrebno natančneje preiskati, da bi se izkazalo, kaj je pravzaprav z njim. To je tem bolj nujno, ker vprašanje o posebnem Murnovem pomenu za pesniški modernizem na Slovenskem nikakor ni samovoljno izmišljeno, ampak je bilo v območju literarne kritike, esejistike in publicistike že natančneje zastavljeno. 2e pred leti so nekateri teoretiki sodobnega slovenskega modernizma razglasili Murna za svojega predhodnika, začetnika in utemeljitelja, morda že kar za prvega slovenskega modernista, češ da je ta poezija sama na sebi naravnana v modernizem in torej vsaj s tistimi stranmi, ki so v nji še zmeraj najbolj žive, modernistična. Prav to pa mora biti za literarno vedo odprto vprašanje. Namesto da bi začrtano tezo vnaprej sprejela, se mora šele spraševati, ali je sploh mogoče — in v kakšni meri — na Murnovi poeziji opaziti znamenja tistega, čemur lahko upravičeno rečemo modernistično pesništvo 20. stoletja. Janko Kos 1042 Janko Kos Do razumevanja Murna v modernistični luči je dejansko prišlo šele z vznikom sodobnega slovenskega modernizma sredi šestdesetih let in zlasti proti letu 1970, ko je dosegel vrh. Znana lirska antologija 57 pesmi od Murna do Hanžka je v uredništvu Tomaža Brejca in Tomaža Šalamuna izšla v letu 1970. Murnovo ime je v naslov te knjige bilo postavljeno tako, da je nakazovalo vlogo začetnika, predhodnika in utemeljitelja slovenske moderne, tj. modernistične poezije, ki se v svoji dosledni izvedbi uresničuje v današnjem času. Temu primerno so bile na začetek izbora postavljene Murnove pesmi, pri čemer ni nezanimivo, da je Murnu v celotni zbirki tudi po številu pesmi pripadlo prvo mesto. Zal ni mogoče ugotoviti, koliko je na postavitev Murna v začetek moderne slovenske lirike vplivalo že izrecno formulirano pojmovanje o njegovem modernističnem pomenu. Ze nekaj let pred izidom zbirke je namreč domislil svojo misel o Murnu, predhodniku modernistične poezije, Jože Snoj, ki mu gre zasluga, da je najbrž prvi zastavil vprašanje o razmerju med Murnom in sodobnim modernizmom. To je storil na več mestih, in sicer tako, da je vprašanje polagoma ostril in mu iskal čim določnejše, pa tudi čimbolj daljnosežne opredelitve. Ze leta 1967 je v »Problemih« objavil študijo o Murnovem pesniškem razvoju pod dvojnim naslovom Simbolizem Josipa Murna in Druga Murnova ustvarjalna doba: od preloma s poezijo Lermontova do smrti. Dlje je segel z obsežno razpravo Simbolizem Josipa Murna, ki je izšla leta 1968 kot spremna beseda k izboru Murnovih pesmi. Toda za dokončno formulacijo Mumovega modernizma lahko velja šele Snojeva knjiga Josip Murn, ki je izšla deset let pozneje. Tezi obeh spisov iz leta 1968 in 1978 se v glavnem sicer skladata, saj obe postavljata Murna med izhodišče, ki ga Snoj sluti v sledenju Lermontovu, in dokončno usmeritev, ki se po Snoju že izteka v modernizem. Vendar je med obema spisoma opaziti tudi razlike in spremembe. V razpravi o Murnovem simbolizmu je zaslediti vrsto formulacij, ki že določno povezujejo Murna z modernizmom, čeprav še v nekoliko hetero-genem Hterarnozgodovinskem izrazju. Pisec vidi v Murnovi poeziji »avantgarden« umetniški poskus; postavlja jo v okvir »čistega simbolizma« na ravni Baudelaira, Rimbauda in Mallarmeja, češ da je v nji pomenska plat že zapostavljena, pomembnejša pa njena glasovna podoba. Toda tudi po vsebinski plati naj bi Murn proti koncu že premagal neoromantični individua-lizem, na primer s »primitivizmom« kmečke lirike. AH širše povedano — Murn je premagal staro in po nji že tudi novo romantiko, njun individua-lizem in egocentrizem, nato se pa prek tega dvignil v »duhovni kolektivizem«, ki se v spoju z naravo izkazuje seveda kot posebne vrste panteizem«, prek »duhovnega kolektivizma« kmečke lirike je dosegel izmiritev v »brezosebnem objektivizmu«, prav to pa je po Snoju bistvo »čistega simbolizma«, ki da je izhodišče moderne lirike. Murn je torej prvi deromantizirani slovenski pesnik; v tem je šel precej dlje od drugih pesnikov moderne. Toda podobno je segel v modernizem — že pred Kosovelovimi »konstrukcijami« — tudi z ustvarjanjem nerealnega sveta, s simbolno nedorečenimi? alogič-nimi, paradoksnimi besednimi zvezami, celo z absurdnim občutjem življenja. Z vsem tem je ustvarjal »simbolizem rimbaudovskega tipa« — primerjati ga je torej mogoče z Rimbaudom; to pa je zadostna podlaga za trditev, da je utemeljitelj moderne slovenske lirike. Podobno se glasijo Snojeve formulacije v knjigi Josip Murn, resda z nekaterimi značilnimi spremembami. Tudi zdaj se Murn prikazuje kot pesnik 1043 Murn in modernizem 20. stoletja »čistega simbolizma«, ki iz zanikanja stare romantike in romantičnega sub-jektivizma raste v duhovnost »kmečkega kolektivizma«. Potem ko je prva pesniška leta sledil predvsem Lermontovu, se je nazadnje obrnil v razoseb-ljenje »radikaliziranega simbolizma«, s tem pa znotraj slovenske »moderne« na mah zasnoval pravo moderno poezijo, ki je začetek današnjih avantgardnih poskusov. Tako je segel daleč prek neoromantike v sodobno avantgardo. To pa je mogoče razumeti tudi tako, da je namesto metafizične misli uveljavil v svoji poeziji »prvinsko eksistencialno skušnjo«, dosegel »izkušenjsko eksistencialno izmiritev«, prešel iz romantike v »impresivno ekspresivno eksistencialistično smer«; sem bi spadala zlasti njegova kmečka lirika, ki da je po svoji vsebini »bivanjsko simbolna«; iz posameznega pesnikovega jaza prehaja v »pluralizacijo« v smislu kolektivizirane usodnosti in duhovnosti. Skrajni Murnov dosežek v tej smeri je pesem Zima, ki je prva slovenska moderna pesem; pa ne samo duhovno-motivno, ampak tudi po verzni formi, saj je običajni verz v nji že nadomeščen z »verzno vrstico«. Razliko med prvo in drugo verzijo Snojevega pojmovanja Murnovega modernizma je mogoče vsaj nekoliko razložiti tudi z dejstvom, da so na prvo razpravo vplivale verjetno ideje Huga Friedricha v knjigi Struktura moderne lirike, medtem ko je v knjigi o Murnu to pojmovanje dopolnjeno z nekaterimi elementi iz Pirjevčevih razlag. S tem v zvezi je seveda potrebno ugotoviti, da je Pirjevec s problemom modernizma pri Murnu povezan samo posredno, kajti v razpravah Vprašanje o umevanju Murnove poezije in pa Vprašanje o Murnovi liriki, ki sta obe izšli leta 1967, nikjer ne spravlja Murna v izrecno zvezo z modernizmom, pač pa s stališča Heideggerjevega bitnozgodovinskega mišljenja ugotavlja, da je metafizična bit, ki jo postavlja Murnova lirika v svoj temelj, tu razumljena kot narava, ta pa kot moč in volja do moči; vendar je takšna bit v tej liriki že tudi problematizirana, tako da prihaja polagoma do razsnove lirskega subjekta, ki se nanjo opira. Posledica takšnega položaja je prehajanje Murnove lirske pesmi v igrivost, zlasti v kmečkih pesmih, in pa v epskost — Zima na primer je po Pirjevcu že epska ali epsko opisna pesem, ne pa več prava lirika. Zato izzvenita Pir-jevčevi razpravi v tezo, da se v Murnovi poeziji končuje določen tip lirike oziroma lirika nasploh, kot je ta teza do kraja zaostrena v razpravi Uvod v umevanje Murnove poezije. Že na prvi pogled je videti, da je Pirjevčeva razlaga Murna v nekaterih točkah vzporedna Snojevi, čeprav na drugačni ravni, v marsičem ji pa je nasprotna. Snojeva naslonitev na Pirjevca je bila mogoča tako, da je v izpeljavi svoje prvotne razlage Murnovega modernizma izenačil svojo razlago Murnovega obrata od romantike k modernizmu s Pirjevčevo idejo o razsulu metafizičnega temelja znotraj Murnovega lirskega sveta. Nato pa je Murnu pripisal novo, nemetafizično razumevanje biti, ki ga Pirjevec v svojih razpravah o Murnu seveda ne pozna, saj ugotavlja v njih samo razsnovo metafizičnega subjektivizma, ki pa znotraj Murnove lirike še ne vodi v odprtost za bit v Heideggerjevem smislu, ampak v neobvezno, poljubno igrivost in v spremembo lirskih tvorb v epske. Pirjevec v svojih razlagah ugotavlja samo razkroj Murnovega metafizičnega subjektivizma z ne docela jasnim izidom, kar pomeni, da je Snoj pripisal v svoji zadnji razlagi Murnu »bivanjsko« stališče najbrž na podlagi drugih, večidel poznejših Pirjevčevih interpretacij literarnih del, zlasti evropskega romana. Kljub temu ostajajo razlike med Snojevo tezo o Murnu in prvotnim Pirjevčevim pojmovanjem te poezije na 1044 Janko Kos mnogih mestih dovolj vidne; med drugim zlasti v razumevanju njene lir-skosti, saj Pirjevčeva misel o koncu določenega tipa lirike ali celo lirike sploh znotraj Murnovega pesniškega sveta ostaja v nasprotju s Snojevo mislijo, da je Murn »najčistejši lirik«, oziroma da se sicer znotraj Murnove poezije zabrisujejo »dotedanje meje med liričnim in epskim«, da pa gre pri tem za »novo liriko«, ne pa seveda za nekaj epsko opisnega. Poleg Snojevih tez o Murnovem modernizmu je na tem mestu potrebno omeniti še drugačne argumente za uvrstitev pesnika med predhodnike našega modernizma, argumente, ki so v krogu sodobnega slovenskega modernizma bolj ali manj znani, vendar niso bili najbrž nikjer določno eksplici-rani, poudarjeni ali celo razviti v teorijo. Po tej argumentaciji naj bi bila Murnova poezija prvi primer zares moderne poezije na Slovenskem predvsem zato, ker je iz sebe izločila vse nepesniške prvine, na primer nacionalne, socialne, moralne ideje, tendence in norme, s tem se pa že spremenila v primer »čiste«, »absolutne«, zgolj estetsko-poetične dejavnosti. Vendar se ravno ob tej argumentaciji vsiljuje vrsta pomislekov, ki preprečujejo, da bi jo v razpravljanju o Murnovih zvezah z modernizmom mogli izdatneje upoštevati. Na prvi pogled je očitno, da težnja k »čisti« poeziji ne more veljati za pravo bistvo modernizma 20. stoletja, saj se je spočela že znotraj stare romantike, se uveljavila z larpurlartizmom in esteticizmom 19. stoletja in dosegla vrh v okviru neoromantike. V modernizmu 20. stoletja ji sicer pripada pomembna vloga, vendar pa nikakor ne odločilna, saj se v modernistični literaturi po letu 1910 uveljavljajo ves čas tudi močno nasprotne, protiesteticisticne ali celo neestetske težnje, naperjene zoper samozadostnost in avtonomijo pesniškega sveta. Če je v sodobnem slovenskem modernizmu geslo o estetski avtonomnosti poezije zavzelo tak pomen, da se zdi skorajda bistveno določilo modernega, je razlog najbrž v tem, da je na Slovenskem šele modernizem radikalno postavil zahtevo po zgoljestetskem pesništvu, ki v slovenskem literarnem razvoju vse dotlej zaradi njegovih splošnih razvojnih zamud v primerjavi z evropsko literarno problematiko nikakor ni mogla prodreti v središče slovenske literarne zavesti. To pa je seveda razlog, da je ni mogoče imeti za bistveno značilnost modernizma ali celo za njegovo specifično diferenco, po kateri bi zmogli tudi v Murnovi liriki spoznati delež modernega. Ob tem mora seveda kot manj pomembno ostati ob strani vprašanje, ali je Murnova lirika že zares prosta vsega zunajestetskega, tj. brez ideoloških, moralno-idejnih in socialno-normnih elementov in s tem že pravi primer »čiste« poezije. S tem seveda odpade možnost, da bi razmerje Murna do modernizma določali po stopnji pesniške, zgoljestetske avtonomnosti, saj očitno kaj takega zanj ni pravo merilo. Pač pa ostaja odprt problem tista perspektiva na Murnov modernizem, ki jo je v svojih interpretacijah zarisal predvsem Snoj, saj je potrebno s stališča literarne vede. tj. v luči njenih historičnih in teoretičnih dognanj, šele preveriti, v kakšni meri lahko zadovoljivo pojasni razmerje Murna do modernizma, da bi se nato lahko spraševali še po drugih vidikih takšnega razmerja. Še preden pa je v tej smeri mogoče karkoli izreči o teži takšnih ali drugačnih modernističnih prvin v Murnovi liriki, je potrebno začrtati tista splošna dognanja o Murnu, ki so izhodišča tudi za raziskavo njegovega modernizma. Prvo teh dognanj govori o tem, da je Murnova poezija kljub nenavadno kratkemu, komaj nekajletnemu razvoju, ki obsega približno šest let 1045 Murn In modernizem 20. stoletja od prvih začetkov do pesnikove smrti, bila izrazito heterogena. S tem je misliti na dejstvo, da lahko v tej poeziji razločujemo zaporedje, prepletenost in sočasnost zelo različnih pesniških smeri, tokov, stopenj, plasti in tendenc, vendar ne samo tako, da bi si sledile v časovno urejenem zaporedju in jo delile na natančno opredeljene faze, ampak še pogosteje tako, da obstajajo druga ob drugi, se spodrivajo in hitro menjujejo, pa spet vračajo in znova druga ob drugi oživljajo. Prav zalo ni mogoče pri Murnu registrirati nobenih večjih, izrazitih, zaključenih faz, v katere bi se dokončno in razvidno, predvsem pa tudi časovno opredeljeno fiksirala čisto določna pesniška usmeritev, ki je opredelila njegovo tvornost v tem ali onem trenutku pesniškega poteka. To velja tudi za morebitne prvine modernizma, ki jih je mogoče odkriti v tem delu, kar seveda pomeni, da Murnovi liriki ni mogoče pripisati modernizma v podobi kake večje, razvite, zaključene razvojne enote njegovega pesniškega razvoja. Potrebno je računati kvečjemu s posameznimi elementi in plastmi, ki se v tej liriki spajajo s precej drugačnimi ali celo nasprotnimi; samo v tej obliki lahko napovedujejo modernizem, kažejo nanj ali ga že anticipirajo. Dejstvo, ki opozarja na heterogenost Murnovega pesništva, je v tesni zvezi z drugo značilnostjo, ki so jo na njem opazili že sodobniki in nanjo opozarjali s kritičnimi očitki. Ta značilnost je Murnova velika sprejemljivost za vplive, v zvezi s tem pa še njegova izjemna sposobnost imitiranja drugih avtorjev, pesniških stilov, motivno-formalnih tokov. Med avtorji, ki so na ta način odmevali v njegovem delu, je s precejšnjo zanesljivostjo mogoče razpoznati tako slovenske kot evropske zglede — med Slovenci Prešerna, Levstika, Jenka, Aškerca, Ketteja in Zupančiča, med evropskimi pa vsaj Goetheja, Burnsa, Heineja, Mickiewicza, Puškina, Lermontova, Koljcova in Nadsona, Baudelaira, Verlaina in Dehmla. Iz anonimne poezije se jim kot zgled pridružuje še s posebno težo slovensko, srbohrvaško, ukrajinsko in letonsko ljudsko pesništvo. Delež, ki gre posameznim avtorjem v formiranju Murnove lirike, ni še natančneje analiziran, čeprav je iz doslejšnih raziskav videti, da med temi avtorji z večjo težo izstopajo morda Heine, Burns, Koljcov in Lermontov. Vendar najbrž ne gre precenjevati samo enega teh vplivov, saj so postavljeni večidel v kontekst mnogih, naglo se menjujočih spodbud. Kljub pomenu, ki ga je imel za mladega Murna na primer Lermontov, mu najbrž ne gre pripisovati osrednje ali celo izključne pomembnosti za Murnov pesniški razvoj do leta 1898, saj se Lermontov že pred tem letom uvršča s svojimi spodbudami za Murna v vrsto še drugih predromantičnih, romantičnih in postromantičnih avtorjev, iz katerih je Murn v posebnem zaporedju ali pa sočasno črpal številne vsebinske in formalne sestavine zlasti za začetno, pa tudi zrelo liriko. Očitnejši je vpliv Koljcova, saj ga je v Murnovih tekstih mogoče razpoznati že po zunanjih, motivnih, verzno-ritmičnih in stilnih znamenjih. Vendar tudi Mur-novo razmerje do tega pesnika še ni dovolj osvetljeno, da bi postalo v vseh smereh razvidno, v čem je njegove spodbude sprejel po svoje in kje je torej temeljna razlika med Koljcovom in njim. Tako ob Lermontovu in Kolj-covu kot še pri vseh drugih pesniških vplivih na Murna je potrebno upoštevati predvsem dejstvo, da je te vplive redoma sprejemal na dva različna načina, temu primerno pa tudi z zelo neenakimi rezultati. Včasih je na primer Lermontova pasivno, skoraj šolsko in neposredno imitiral, iz česar so nastajali teksti, ki po svoji fakturi ostajajo samo epigonski. Primer taks- 1046 Janko Kos nega teksta je gotovo fragment Mladostna romanca, ki je nastal proti koncu leta 1898. V drugih pesmih je spodbude Lermontova, Koljoova in drugih avtorjev spet sprejemal tako, da jih je prenesel v drugačen, bistveno izviren duhovno-tematski, pa tudi stilno-verzni kontekst, jih s tem absorbiral in prerasel; prav zato teh pesmi ne občutimo več kot imitacije, ampak lahko razpoznamo v njih celo najboljše Murnove pesmi. Očiten primer je pesem Ko dobrave se mrače, ki je nastala komaj nekaj mesecev po Mladostni romanci in nosi na sebi še zmeraj razpoznavna znamenja lermontovskega vpliva, vendar tako, da upravičeno še zmeraj velja za eno osrednjih pesniških tvorb ne le Murna, ampak slovenske lirike sploh. Prav to dejstvo seveda opozarja na okoliščino, ki je v razlagi Murnovega razmerja do modernizma ni mogoče prezreti. Z vrednostnega stališča nikakor ne sodijo med najodličnejše Murnove pesmi predvsem ali samo tiste, ki so z literar-nozgodovinskega stališča morda razvojno zadnje, se pravi takšne, v katerih se da razbrati največ morebitnih elementov modernizma pri Murnu. Pač pa se zdi v skladu z vrednostno logiko dejstvo, da že nekaj desetletij uvrščamo med najvrednejše Murnove tekste tiste, ki so še močno tradicionalni, romantični ali vsaj postromantični; da pa seveda v zadnjih letih v to vrsto postavljamo tudi takšne tekste, ki so se zdeli tradicionalnemu okusu nenavadni, nedovršeni ali celo nerazumljivi, sodobnejšemu čutu pa prav zato veljajo za moderne v pravem pomenu besede. Skratka, vprašanje o modernizmu pri Murnu se nikakor ne prekriva z vprašanjem o najvrednejšem delu njegovega pesništva, saj je že doslejšnja recepcija Murnovih pesmi dovolj razločno pokazala, da sodijo med umetniško najpopolnejše z enako upravičenostjo te, ki so v literarno razvojnem pogledu bolj ali manj tradicionalne, kot tudi tiste, ki lahko pogojno veljajo za anticipacijo modernejše poezije. S temi opozorili je postavljen seveda šele najsplošnejši okvir za čimbolj stvarno presojo deleža, ki ga je v Murnovi liriki potrebno odmeriti elementom modernizma. Vendar je že znotraj začrtanega okvira najti dovolj oporišč za domnevo, da je ta delež razmeroma majhen in da je hkrati trdno vključen v razmerja, določena s splošno literarno-razvojno sestavo Murnovega pesniškega sveta, ki je izrazito heterogena. Izvori, iz katerih je Murn v določenem zaporedju ali pa kar sočasno črpal spodbude, določno kažejo, da sestavine njegovega pesniškega sveta segajo od predromantičnih, povezanih še s pesniško recepcijo ljudske tradicije, prek romantike in njenih poznih form vse do postromantike, nato pa se dopolnjujejo z nekaterimi sestavinami neoromantike, tj. dekadence in simbolizma, da bi prek teh segli do hipotetičnih nastavkov moderne lirike. Opisana sestava je prav s svojo heterogenostjo tipičen slovenski literarni pojav s konca 19. stoletja oziroma na prelomu v novo stoletje. V skladu s položnim, včasih močno zaostajajočim razvojem slovenske literature po Prešernu se tudi pri Murnu — kot pri drugih pesnikih slovenske »moderne« — tako rekoč zgoščeno,