Snopič 60-61 Slovanská "K^-9 CaaBUHčKaii f] I knihovna. ^ Bii6:iioTei;a. 1 Slovanska knjižnica. M ^ Urejuje in izdaja A. Gabršček. ©1111 Zložil ZAMEJSKI. .A,, V GORICI. T«sk. in zal. „Goriška tiskarna" A. Gabríéek. i -I j Kaj nek bode................... Toga..............................................62 Moja cvetica......................................"j" Konvulziven trenotek..............................6o Obup............................................fi7 Vera ............................................68 Premišljevanje o smrti..............................J?' Majeva noč.................... Nočni občutki................... Zopet toga.....................Vi Spomin ..........................................77 Vesel............................................1S Spomin na Miramar................ •Quousque tandem..................................84 •Farizej............................................|6 •Nesloga..................... •Slovanski dan......................................9o / Oglej............................................99 ,Pad Ogleja....................109 Črna pika.................... Zimski večer...................I"7 ae: Jeleni Črnogorci Ki\eginji neapeljski. M/ 'IN neginja! človek je kot list v jeseni, Ki veter ga ledeni Zanese koderkoli. Nekter, rodeč se, v trnje koj zagazi In, boli al ne boli, Po njem vse dneve krvaveč se plazi Ni srebro, ni zlato, ni melika svila Ne bode ga branila, Komur na dan poroda Ušteta bila kriva je usoda. A tebi pa u zibelko je malo Življenja solnce lepo zasijalo. Iz neba je kot zlati sen priplula Nad mehke ti blazine rojenica, Z veselim cvetjem zibelko obsula In božala ti lica, 1 l Skrivnostno nekaj šepnila ti v uho, In zopet se zgubila v noč je gluho. Prišel je slavni dan! Prerokba tajna Skazala se je sjajna. Od Črnegore sivega pogorja Čez sinji zrak, sem daleč preko morja Čez italske ravnine — Zdaj zvezda tvoja seva — in planine Kot svitlo solnce rano. Nebrojnih glasov zbor grmeč te slavi, In glava se pri glavi Poklanja ti udano. Nevesto knežjo te slavi množica, — A ti kedaj ji blaga boš kraljica. Slavjanka, Bog s teboj! Če v dnevih šumnih Opojnega veselja Združit svoj glas v besedah veleumnih S temo poetov ni mi bila želja — Pa zdaj ponižno, belo, V slavjanskem vrtu vzcvelo, Pred noge na stezico Glej, naša dika! mečem ti cvetico. Ne plaši se, kneginja, Srčnost naj ti ne zginja, Če po veselja burnih dnevih trezno Italije, zdaj tvoje, Gorje premišljaš in usodo jezno In nje obupne boje! Zavita v mrak ječi potrta, gladna; Preteč, grozeč grme nacl njo nebesa, Da v korenu se stresa Osamljena in jadna. Težki nad njo razgrinjajo se dnovi, Ker z Bogom njeni se bore sinovi. V črno peklensko zvezo So roke si podali, Napeli vso so jezo: Zatrimo ga in vničimo! so djali. A večni Bog igra se ž njimi z neba! In glej, Italja ruši se, koleba: Etijop črni jej sinove kolje Daleč od doma, koder glupo roma! Pri sosedih ni bolje: Nad Italjane ljud srdit se meče In goni kot zverino Te žrtve krive sreče, Ki letajo za kruhom u tujino. A pa doma? Oh, Bog neskončno mili! Potrt in gol vzdihuje, stoka, cvili, Na cesti pada samega ti glada, Brez upanja, brez dela Nešteti rod. Trgovstvo, obrtnija Povsod pod težko butaro se zvija. Vse ruši se, propada. A dežela Že sama več ne ve, kam bi se dela. Nesramni in brezvestni jej prvaki (Ah, taki so nam, taki!) Iz bornega predala Krado jej, kar z žuljavimi rokami, S krvavimi solzami Je komaj za potrebo skupaj zbrala; In le za čudo bedna mučenica, Preganjana pravica, Potiska nam čez trhla ječe vrata Od tisočerih jednega vsaj tata! V posmeh kreposti, vera so in vzori, V posmeh je luč in kdor se za njo bori. U temi zoper red se tajno kuje, Nepravda za nepravdo tam se snuje. Trguje se službami in odlike Prodajajo se male in velike In samo domovino Nam spravljajo v nesramno trgovino! Vse podlost gnjila, tema vse in zmota! Italija, Italija! sirota Brez slave in brez časti, Kako globoko morala si pasti! ... Li vstala bo ? Ni li še polna mera ? Kneginja zala, pomni me: bo vstala! Nevolja silna v prsih vre, se kuha, Kot lava grozna, ki vulkan jo bruha; če bukne, vse potre, požge, preplavi. A upa v silo zdrav mi um ne stavi. Oh, naša stvar je bolja, Nego besnečih sil nevolja. Vodnik nezmotni, dobrotljiv nam oče, Zasmehovan, obrekovan nemilo, čuj, blagodušno vernikov število Povablja, prosi vroče, Da vsi na bran bi domovini tožni Postavili se složni. Na blag poziv pošteno in veselo Tema junakov že vrvi na delo. Vzdiguje trezen se upor, in zdrava Zavest postavlja zlemu se naproti; Odločna vojska, vojska se krvava Napoveduje zmoti. U gostem mraku živo že se svita, Očakov vera vzbuja se čestita. A trese v temi zbegana se četa, Ki leta že in leta Ah, domovini sveto kri izpiva, In Boga samega na boj izziva! In zdaj si prišla ti, Slavjanka vzorna! Z veselo nado te, kneginja mila, Pozdravlja moja Vila. Oh, dobro došla nova moč nevmorna, Značaj jeklen, krasnih vrlin množina, S katerimi duha in srce zlato Obdala ti bogato Je kršna domovina! Kneginja blaga! prihod tvoj brez traga Nikar naj ne ostane. Kreposti tvoje dobro so nam znane: Izgled nam svitel bo sijal odzgora. Na delo preporodno, Kdor spal je do sedaj, za teboj mora, Da skoraj že prokletstvo nam usodno, Ki toljko let visi nam nad glavami, Se razprši pred nami. Ti sipaj novo luč v sredino teme, Ti sejaj novo seme, Oh, seme dobre volje, U src poštenih rodovitno polje. Razvij zastavo nam miru in sprave, Pospeši težnje prave, Da skoraj nam na nebu zatrepeče Vstajenja zora, dan rešenja, sreče! jMoje pesmi. M/ 'N a tujem nas osamljena je Vila Šepetom tajnim tiho navdihnila. Kakor čez noč, oh, temne nevesele V pustinji žalostni smo se spočele. Samote duh obsipal ni s sijajem, Z ledenim nas je davil ogrljajem. Da zvezde nam svetlejše so žarele, Krepkeje, veseleje pač bi pele. To pomni, brate, krivo nas ne sodi! Prav motri, umi nas in zdrav nam bodi Razpršeno listje. /N eva in prepeva Moja skromna Vila, Nad valovjem jeznim Razteguje krila. In pod njo se peni In šumi valovje Ter srdito bije Ob golo skalovje. Brzo, Vila, brzo, K jasni mi višini! Kruta smrt prebiva V šumni globočini! • Peva in prepeva Moja skromna Vila, Više mi in više Povzdiguje krila ... A z neba jo zdajci Smrtonosna strela V srčece nedolžno Kruto je zadela! Pada, pada brzo Z visočine jasne In nemilo plusne Med valove glasne. « * Glej, boreče v valih Vidi se iz žrela Zdaj ročica drobna, Zdaj nožica bela! Kdo pomagaj nama, Ljubezniva moja? Kdo li reši naju Smrtnega pač boja? Zadnja žalostinka, Milo ti zazvoni, Potlej pesem nama V globočini vtoni!... * Krog in krog me gosta, Pusta tma obdava; Sam sem, vse okoli Nema le puščava! Kje si, zvezda jasna, Kje si, zvezda mila, Koja si na poti Vedno mi svetila ? Proč je, proč; oh Bože, Vse mi je propalo! Pa zakaj mi srce Živo je ostalo? * Za tebo v višavo Spenjal sem se jasno; To bilo razkošno, To bilo je krasno! A v najlepši sreči Smrtonosno zrno Z neba me podrlo Je na zemljo črno. V prahu zdaj se zvijam, Strta so mi krila! Zgubljen sem, oj zgubljen; Z Bogom, moja mila! Nad menoj razteza Se nebo široko, Krog in krog pa morje Temno in globoko. Strašna burja piše, Val se z valom bije, A rešilne luke Vendar le še ni je! Z Bogom, čolnič, z Bogom! Nada je propala; Sam Bog znade, koja Te razbije skala. *. Tenka, suha, stara, Kakor snežek bela Že naprot si meni Mrzla smrt letela. Šum perut sem tvojih, Tvoj sem dih že čutil, Ter že blizu konec Muk sem težkih slutil. Ali ko sem roci Hrepeneč ti stegnil, S taboj jej nevsmilna, Zadnji up mi zbegnil! Veter je zapihal, Drevje zašumelo, Suho rmeno listje Daleč odletelo. Toga mi globoka Dušo je pretresla, Nadeje in sanje Daleč vse odnesla. Gola zdaj je duša, Prazno srce moje, Kakor drev, ki pustil Vetru listje svoje. * Vse je odletelo, Ko čez morje ptica; Vse minulo, kakor Jutranja meglica. Vse okolo mene, Vse puščava širna, Kamor se obrne Duša mi nemirna. Žalostna le pesem Milo mi šepeče In hladi in teši Srce krvaveče! Črna noč po duši Krila je razpela, Zima ledonosna V njo mi je zavela. Mrzli prt obupa ■ Mrtvo srce krije, Nanje z neba mesec Mrzle žarke lije. In nad njim se ziblje Sova sivooka Ter mrtvaško pesen Neprestano stoka. * Noč se že razganja, Lehko vetrič veje, A na vzhodu svetlem Novi dan se smeje. Vse se vzbuja, giblje, Vse živo, veselo Po počitku nočnem Vrača se na delo. Idi idi, delaj Ves vesel življenja! Meni strto srce Skoraj biti jenja! ■ * Meni strto srce Skoraj biti jenja; Konec bo veselja, Konec i trpljenja. Mala me peščica K grobu bo spremljala, A j edina mati Za menoj jokala. Oh, ne plakaj, mati, Po zgubljenem sini, Saj gomila hladna Naju spet zjedini! Kam se, kam drvite, Vzburjeni narodi! Ta vas pot prekleta V temno brezno vodi. Brat daj roko bratu, Sosed pa sosedu; Delajte vzajemno, A po starem redu. Vse zaman, ah, Bože! Moj je glas v puščavi, Zemlja pa domov je Temi in zmešnjavi! ♦ Nebo potemnelo, Zemlja bo se stresla, In nevihta silna Vse v nered raznesla. Padali prestoli, Cerkva se rušila, A v potocih bo se Krv človeška lila. Ko vse to na zemlji Bode se gajalo, Meni pa se v grobu Mirno bo sanjalo! Oče ti nebeški Dobri, milostljivi, Oče stvari vsaki, Živi in neživi! Ti, ki si postavil V solzno nas dolino Potujoče v srečno Daljno domovino, O smiluj se vendar Rev vpijočih k tebi, Daj jim brzo večni Vživat mir na nebi! Z Bogom gora, z Bogom Lepe cvetne trate, Ki spomine v srcu Vzbujate mi zlate! Z Bogom šume, z Bogom Njih krilati gosti, Priče moje tuge In moje radosti! Grenka pač otožnost Srce mi navdaja, Ko se tu poslavljam Od očine raja! Daleč moram, daleč Kakor ptič jeseni, Ko čez morje žene Sever ga ledeni. Sam, neznan od doma Moram tja v tujino, Mala šibka ladja Na morja ravnino. Vgodni vsaj razpnite Jadra mi, vetrovi, Spremljajte na poti Blagi me duhovi! * Sam ne vem, kam vodi Tajno me povelje; Ni mi v glavi smotra, Ni mi v srci želje. Plovi, koder moreš, Ladjica ti moja! Plovi brez namena, Plovi brez pokoja! Nekdo je nad nami Ki nam pota meri; Plovi torej, čolnič! Plovi v tej mi veri! • Kvišku z mano, kvišku, V zvezdnate višine! Zemlja pogrezuje V temne se globine. 17 2 V silnosilni dalji Kakor drobna pika Zemlja izgubljena Bledo se svetlika. Pod menoj, nad mano Svetov je brez broja; Tiho vsak od vekov Hodi pota svoja. • Više, Vila, više V visočine jasne! Novi roj nam sije, Stari spodi gasne. Kje nam zdaj, in kaj je Zemlja neizmerna? Kaj nje človek slavni, Dela mu prešerna? Kaj so vzori, misli Visokoleteče ? Kaj vprašanja resna, Kaj skrbi moreče? • Zbegano v višinah Klaverno človeče Zopet sem ubožec Brez miru in sreče. Oh, to veličanstvo, Prostor ta brezmejni, Svetli ti svetovi Skrivni, čarodej ni, Ta tihota večna In ta svit studeni! Groza me obdaja: Tu ni dobro meni! * Kje si zemlja rodna, Zemlja bedna, mala, Ki jo milost božja Meni v last je dala? Plašen in brezupen Vračam se ti v krilo ; Da sem te ostavil, To ni dobro bilo. Kakeršna si koli, Moja si brez kraja, Dokler se s telesom Duša moja spaja. * Tebe jaz ne črtim, Zemlja slikovita; čudesna si, krasna, Slavna, ponosita. Kdo šumeča morja, Divje krasne gore, Jezera in reke Prehvaliti more? Kdo večere divne, Dneve zlatorosne, Kdo tišine mirne, Vihre gromonosne ? * Tebe pač ne črtim, Lepa mi narava! Kadar vre mi srce In gori mi glava, Iz človeške družbe, Družbe mi dosadne, Čestokrat zatekam V gaje se ti hladne. Takrat mir, tolažba V srce mi zaveje; Lice se razjasni, Duša se zasmeje. * Vse šumi nad mano; Skrivno šepetanje Rahlo me zaziblje V čudalepe sanje. Zopet duh v sanjave Plove mi višine. In v razkošji ondu Joka, moli, gine. Krog in krog nebeške Takrat slušam glase; Slušam, tiho slušam, In pozabim nase. Glej, nebo temneje, Solnce se mi skriva ; Oj ne pusti mène, Duša ljubezniva ! Oj, ta šum nad glavo, To vršenje čudno ! Oh, kakô mi v prsih Stiska srce trudno ! Silni strah mi z grozo Vse kosti pretresa ! Kaj vse to pomeni, Milostna nebesa ? ! * Kot po temnem nebu Žvižgajoča strela, Kruta smrt pri meni Mimo je letela. Dve cvetoči cvetki Potom pokosila, Dva mi bridka meča V srce zasadila! Kot metuljček nežni Z iglo zabodeni, Vztrepetava v prsih Bolno srce meni! * Dan za dnevom pada Jesen togepolna! Žge srce mi rana, Duša mi je bolna! Dol in goro s snegom Zima bo zavila; Vendar nam za zimo Pride pomlad mila. Ti srce potrto, Ali tudi tebi? To ti zna le Oni Ki caruje v nebi! Pozno sicer, pozno, Vendar si dospela, Dol in grič oblekla S cvetjem prevesela. Vse se živo giblje, Vse radostno peva; Vso naravo novi, Svežji duh preveva. Samo v duši moji Mrzla smrt kraljuje, In v ledenem srci Zimska burja rjuje! * Aj, ječe se zvija, Poka hrast na gori, Ko bori z nevihto V silnem se razpori. Mine i nevihta, Nebo se razjasni; Izza temnih lesov Mesec vstaja krasni. Mesec vstaja, žarke Svoje krog razliva: Hrast, oj, hrast na gori Strt na tleh počiva!... Vse peklenske sile V me so se zagnale, Zadnje so moči mi Strle, pokončale. Evo, vse je prešlo, V pokoj vse zavito, Ko mi v burnih prsih Srce je ubito! Aj, usoda kruta! S čim se boš igrala, Ker igračo svojo Zdaj si pokončala ? Tu sedim pri slapu Nem, gledaje v žrelo, Kamor je že vode Toliko zgrmelo. In grenki mi čuti V prsih se rodijo, In oči mi solze Gorke orosijo. Oh, ti slap grmeči! Niso vodi tvoji Slični brezkoristni, Prazni dnevi moji ? * Strt, pobit, nemiren Iščem si pokoja, In med tihe grobe Pot me vodi moja. Cuj! ciprese temne Nad menoj šumijo. So li mar to vzdihi Mrtvih, ki tu spijo? Tiho, rajnki! srečni Ki vam je zakrila Trudno truplo ozka Tajnostna gomila! • Vprt na grobni kamen Nagnem trudno glavo, Čez obraz solzice Kapajo mi v travo. V misli se zatapljam Čudne, v čudne želje: Toga me prešinja, Toga in — veselje! Oh, kako vse mirno Tu je med grobovi! Naj med njimi žijem Milostni bogovi! * List za listom z drevja Suh pod zimo pada, Vendar novo listje Vesna da mu mlada. Tudi srce moje, Zimoj pomorjeno, Zopet je na pomlad Živo, prerojeno. Listja pa in cvetja V njem cvete množina, A na vsakem čitam : Bog in domovina! * Bog in domovina! Evo prave vere; Vsi se jej udajmo Iskreno brez mere. Bog in domovina! Evo luči prave V tej dolini solzni Teme in zmešnjave! Kadar dan napoči, Domu kri rudečo, Večnemu pa Bogu Dušo dam gorečo. * Duša mi trepeče, Srce poskakuje, Ko na vzhod oziram Se iz zemlje tuje. Tam, oh tam so bratje Tam so sestre mile, Ki so me iz spanja Dolzega vzbudile. K vam na krilih vetra, Bratje ljubeznivi, Iz dna gorke duše Kličem : Bog vas živi! * Tam za daljno goro Solnčna luč umira, Noč pa temna krila Na okrog prostira. Nem stojim, oči mi Solzorosne zrejo, Ko ti zlati žarki Na zapadu mrejo. Saj tako umira Moj nesrečni narod, In tako pojavlja Tuj za njim se zarod! * Narod moj umira, Padel je na poti, Aj, pobit popotnik, Zapuščen v samoti! Tožno nad njim plaka Vila čuvarica; Smrtni pot otira Z bledega mu lica. Vzdiše, zove, čaka V bolečine sili, Ne bi li mu došel Samarijec mili... • Evo tam na vzhodu Črte belordeče: Med košatim drevjem Zora mi trepeče. Zrak se čisti, z gjore Tiho vetrec veje; Zemlja se in nebo Ljubeznivo smeje. Srce se mi širi, Jasni se mi lice In po njem vesele Tečejo solzice. * Tamkaj na z a p a d u Žar večerne zore Davno že izginil Je za temne gore. Žalostno priroda Trudna zadremala, A na njo iz neba Noč je črna pala. Strah, nemir in toga Dušo mi navdaja, Krči se mi srce, Sape dih zastaja! * Z Bogom, bratje, z Bogom, Sestre dragomile; Naj milejše zvezde Z neba vam svetile! Ko po tujem mestu Tujefe sam bom taval, K vam moj duh k uzhod Hrepeneč bo plaval. Z Bogom, bratje, z Bogom Séstrice ljubljene ! Tudi vi iz dalje Spomnite se mène! O j ti srce moje Mrtvo in ledeno, Kakor da iz matke Zime si rojeno! Vzdrami se ! zapodi Vse skrbi moreče ! Vzdrami se in trdno Se okléni sreče ! Pij, da Bog te vidi ! Pij iz polne čaše : To je čudodelno Tolažilo naše !... • Vino, novo vino, Bodi meni zdravo ! Tebi naj zapojem, Kakor gré ti, slavo. Preljubo iz čaše Smeješ se šumeče, Dar ti najmodrejši Hudomušne sreče! V prsih meni srce Vzbujati se jame; Kaj li, če naposled Vino me prevzame ? Z vinom, brate, reši Vsako se vprašanje; Ono raztolmači Najnovejše sanje. Če za jedno druga Pije se zdravica, Vse takoj je srečno, Draga mi dušica! Kaj li še! Napij mu, In takoj brez kesa Širom sveti Peter Ti odpre nebesa! In če stoka v stiskah Domovina mala Pred deročo silo Tujega navala, Nič skrbij! ih, kaj še! — Slavnost, zbor, beseda: Pri banketu skupnem Poln bokal, seveda! Srečna domovina! Vinsko navdušenje Skoraj ti prinese Brambo in rešenje! • Vino, rujno vino, Zlati dar iz neba, Nikdar ni te bilo Kakor zdaj nam treba! Kvišku, polne čaše, Kvišku, bratje mili! Zdaj na zdravje borno... Že vem komu pili! Ej, na'noge složno! Vsi poglejte name: Pst!... ne sme se! Kali? Eli, naj vrag ga vzame! * Ej, ti vince zlato, Meni bilo zdravo! Ali morebiti Res mi ležeš v glavo ? Dejte, bratci! dokler Zdrava je glavica, Zadnja se oglasi Pametna zdravica! Živeli, Slovenci, Na vse večne čase! Vedno se in pridno Trgajte za lase !... -X- Vsega so prevzeli Čuti me opojni; Iz dna duše moje Dviga duh se bojni. Zemlja, zvezde, nebo, Smrt je in življenje Pred menoj zmešalo V čudno se vrtenje. A moj duh zmagalno Čez vse to mi plava, In povsod ga spremlja Moč, sijaj in slava. * Ej, pozor! poglejte: Človek, to se pravi! 33 3 Glavo priklonite Kralju vsej naravi! Na ognjenem vozu Kakor blisk prehaja Od nebes do pekla, Od pekla do raja. Nemo vse vesolj stvo Se pred njim poklanja, Vse njegovo slavo Peva in oznanja. * Vznesom lehkokrilim Prosto in sanjavo Čez in čez preletam Zvezdnato višavo. Kdo naj potom mojim, Kdo naj stavi meje ? Tako duh svobodni Vpraša se in smeje... Pa kaj to?... Grmeče Nekdo vpije: Stoj mi! Groza na me pada; Kaj nek bode? joj mi! Od peta do glave Čuden mraz me stresa; Srce mi zastaja, Gasnejo očesa. Praznost mi brezkončna Pod nogami zeva, Dih leden krog mene Gluhi mrak preveva. Nekaj u globine Vleče me brezdanje; Bože, oh, odpodi Grozne te mi sanje! * Aj poraz, aj beda! Kje sem? kaj je z mano? Vse je črno, tajno, Vse mi je neznano! Kamen, silen kamen Prsi, oh, teži mi, Srca kos za kosom Mrzel nož drobi mi! Mrak me neprodirni V črni plašč zavija; Oh, ne zapusti me, Blažena Marija! 35 3' Vse okrog je mrtvo, Grobna vse tišina, Mrzla, nema, gluha, Dušemorna tmina! Stvarce izgubljeno, Bedno revče, kje si? Kje je tvoja slava, Kje so tvoji vznesi? Iz globin brezdanjih Slišim, Bog te silni; Oh, ne tepi dalje, Nehaj, Bože vsinilni! Noge se šibijo, Stresa me vročica; Kodi, kod mi bredeš, Zmedena glavica ? Neizmerno polje Pred menoj se steza; Čez in čez razsaja Vsemogočna jeza. Vse kadi se, meša, Vse ječe se stišče. Rdeča krv poplavlja Zmedeno bojišče. * Gost mi dim preprega Vzburjeno višavo; Dež ognjen se lije Na grozno planjavo. Vse čverčeč se zvija, Plam povsodi miga; Vmes pa duh za duhom V plamu teka, šviga. Zibljejo se gore, Zemlja se ltoleba; Jok in stok obupen Dviga se do neba ! * Zopet noč krog mene; Vse molči, miruje: Mesec medlo sije, Sova se liuduje. Po ravnini mrtvi Zrem pri krsti krsto, In mrličev bledih Brezštevilno vrsto; In u temnem mraku Tenkih senc brez broja Prhuta in stoka Iskajoč pokoja. Strah mi srce stiska, Drgeta mi duša In iz sanj mrtvaških Vzdramiti se skuša. Pada mi na glavo Roka čudo težka; Groza me prešinja, Groza nadčloveška. Sen jeklen očesa Sklepa mi meglene. Bože, Bože!... vmiram Ah, smiluj se mene! Ob stari listini.*) /N rje svetilka moja, ker pozno še bedim; Zamišljen pri listini iz davnih let slonim. Jednakomerno ura na steni se glasi, Okrog v globokem miru vse spava, vse molči. Pošilja mesec v sobo srebrni svetli žar; Jednajst že ura bije, a kaj mi nje udar? Kako čarobno-milo skrivnosten polumrak Obstira me! Prečuden se zdi mi lunin trak! Kaj giblje se, kaj zbira? Kaj ta nejasna zmes? I v mesečini bledi kaj ta pomenja ples? Za senco senca živa sem gnete se vrteč; Obstane ura; tihi dom gledam svoj strmeč. *) To listino iz XII. stol. sem dobil v mestni videnski knjižnici. Navedenih je v nji mnogo prekrasnih, pristno slovenskih osebnih imen. Iz nje se lahko vidi, kako so prišli daleč v sredino furlanske planjave nekdanji Slovenci, od katerih pa zdaj ne ostaja drugega sledu, nego bolj ali manj zamotana slovenska imena nekaterih vasij in rek. (Op, pisat.) Očaki sivolasi pred mano se vrte, ¿Nanaki dolgobradi in deklice brdke; JSladine živobujne naspe se zbor cvetan In babic se in mater in dece broj glasan. Šepet in govor, smelii in petja glas krepak O pozni uri vdarja skoz tihi nočni zrak. A kdo vesele družbe prijazni roj si, kdo? Kaj res moj dragi jezik mi bije na uho ? Oh, vem! iz starodavnih vi vstali ste grobov In sem se potrudili ogledat svet si nov. Nov svet, oh, beda naša, nekdanji slavski raj, Od tujega navala preplavljen od nekdaj! Oh, kje so vaša sela, kje sled je vaših koč? In kje nekdanja slava, kje moč je od nekoč? Kaj vmičeš se mi, družba ? Pri meni tu postoj! Živite, dedje naši! oh, živi, narod moj!... Zaman! — z blestečim žarom izginjajo molče; Zastonj za njimi širim povzdignjene roke! Zaman! Odšli!... in mesec se skril je v gost zav Polnoč mi ura bije, spet krog globok pokoj! (izornemu 5^Yeacu- • n videl te u divnem je uzhitu Moj duh, in klanjal se do tal ti, hrabri, Nevstrašni sin Slovenje prerojene ! Kolikokrat z navdušenjem gorečim, Slovenske ti branitelj pravde svete, Potok grmečih besedij te slišim Razlivati čez glave vragom našim! Kakor nevihta divja v te zaganja Nasprotujočih sil se slepa jeza; A ti previdno čolnek svoj obračaš Po šumnem morji, dočim zvezda svitla Izmed oblakov, domoljubje sveto, Z nebeško lučjo seva ti na poti. »Oj, blagi plani, in plemenito čustvo, Ki iz nižav sebičnosti, podlosti, V višave jasne povzdiguješ srca, I s črkami blestečimi v nesmrtno Življenja knjigo pišeš nam imena Prvakov slavnih, domovini svoji Na sveti žrtvenik visoki um, Kri vročo, neoskrunjeno življenje Z navdušenjem kipečim žrtvujočih! Se sveto grozo pozni vnuk jih motri; Zamaknjen v kolo se vrtečih časov, Presunjen zre kako slovečih dedov Nesmrtne duše ponosite, svitle, Kot jasne zvezde v visočinah nebnih, Plujoče i blesteče se u mraku, Potujejo od veka v vek pred nami. Vali srdito vekov se valovje Po širni zemlji, dela rok človeških Podira in preplavlja; slavna mesta Pozabljena leže v rušinah prašnih; Ruše se stebri, pokajo zidovi, Razpadajo gradov vtrjeni stolpi: Ljudij brez broja dan in noč u tmine Pogreza se, in kdo se jih spominja? A slavnih mož duhovi lehkokrili Ponašajo se z zniagonosnim vzletom, Plujoč u svitu neminljive slave, Nad tolikim razpadom in kaosom. In kdo, in kdo sešteti pač njih more, Ki vsak so vek proslavili, in lice Osvetlili povsod so širnej zemlji? Zaman, mogočna mati Slava, tvoje Tvoj zvesti sin nabrojiti bi skušal. Najbližji evo, naš Vodnik preslavni, Buditelj vseh buditeljev slovenskih, Iz kipa svoj ga tam na sredi bele Ljubljane naše vedno nas ogreva. Ko tiha noč na trudno zemljo pada, In bledi mesec z jasnega obzorja Povprečne žarke na ponosno glavo, Na dolgi siplje mu talar, takrat Skrivnostno, kakor šum se kril plujočih Vršenje sliši na okrog, in sliši Šepet se tih in pogovori tajni, Kakor bodočih dni prerokbe zlate, In kot grozeča silna kletev vragom U črno lice. Groza zobotresna Tedaj presune podlo kukavico, Odpadnika, ki svoj izdal je narod, .Če tod se v mraku tihotapno plazi. A ne boji se, ne, Slovenec pristni, Duhove tu sluteč prvakov naših, Ki trudne v grob so položili glave, In tu k Vodniku shajajo se v zbor. Sladko doneče sliši melodije, In šum besed spodbujajočih sliši; Iskri se živo zrak, in kip poetov V vznesenji silnem stresa se, oživlja. A ti, probujen vnuk, strmiš in motriš; Vzkipi ti duša, srce živo bije, Po žilah krepkih ti spreleta ogenj ; Do tal globoko jim priklanjaš glavo Ter oduševljen slavo njim zapoješ, Ki dramijo iz trdnega nas spanja! Da! dramijo! Čez plan in goro glasna Njih besedij se jeka nam odmeva; Od kraja v kraj, od trga pa do trga, Od vrat do vrat jim pestrokrili vetrec Raznaša glas. Naj ogluši, kdor uha Zapira njih besedam svetim; trnje Bodeče ga zaspalega obrasi In pusti mak po pustem licu klij mu! Naj gadje mu gomazijo ob nogah Okamenelih; sova naj izkljuje Oči mu tope. Naj ime njegovo Pozabi se, spomin naj se prekolne ; Sramote mrak mu sedi na gomilo! Voščilo lepše tebe, in milejša Usoda čaka u bodočih dnevih, Ponosni sin Slovenje prerojene! Device krasne spletale ti vence, Krog glave lovor ti nesmrtni vile, Na zlatih liarpah pevale ti slavo. Nosile do neba ime ti bodo. Oh, slišim! bliska se, grmi! ognjene Ti švigajo ob glavi strele; burni Srdito v te zaganjajo se vali! A srce v prsih tebi se ne trese, V obupu se ne maja silni duh. Čemu, čemu ? Vse prazen hrup! Poglej! Že v dalji mirno se obzorje smeje In širi se in širi jasni svit. 4-i Oblaki temnosivi, grom in strele Seboj noseč, že begajo pred njim, I sedmobojna mavrica se kaže, Spomin neviht minolih, znak miru, Milejših dnij prerokba zaželjena! 51ovencem {o priliki koncerta ženske podružnice sv. C. in M. v Gorici, 15. decembra 1895.) V/, 'IN l^ozdravljam vas, oj narodna zaveza -N Boriteljev, vas, male domovine Nevstrašne hčerke in jeklene sine! Kot vihra gromonosna Nasprotujočih sil divja vam jeza Nad bistrimi glavami; A trdna in ponosna Po koncu vam stoji pri glavi glava. Nevidna, vsemogoča moč, nad vami Plujoč, vas brani, ker je pravda prava, Je sveta pravda vaša. Zaman nad vas se silni vrag uznaša! Za šibke, za pravico V pomoč steguje Bog svojo desnico; Spričuje velikan naj Goljat davni In mali vam pastirček David slavni. Čemu, čemu vaš hrup in divja sila, Oj severni in južni naši vragi ? Vsa vaša moč zdrobila Se vendar bo ob mali, Pa nepremični skali; In rodoljublje nevkročeno, sveto, S katerim vsako je srce uneto, Naposled vendar zmaga Z nebeško pomočjo za vragom vraga. Oh, daj, zasijaj svit nam zore bajne, Ustani, solnce zmage nam sijajne ! Prikaži skoraj žarko nam se lice Pogažene pravice! Ah, do nebes vesela Čez plan in gore po Slovenji širni Slovesna pesem gromko bo donela; In lavorja in cvetja nedostane Za vse ovenčat rodoljube vzorne, Ki v dnevih borbe srečno dokončane Duha moči nevmorne So domovini mili Z oduševljenjem vročim posvetili! A kaj iz vas, a kaj tedaj pa bode, Nesrečne, podle, klete kukavice, Ve, ve, na pol dušice, Ki zapustivši brate, In narodnost, in krilo majke Slave, Zastavo svojo ste boječ izdali, Iz taborja zbežali, Nepravdi ste vklonili grešne glave, Ker v času bed in boja Iskali ste sramotnega pokoja, In pred ošabno vražjih tujcev silo Vas svoje rodne majke sram je bilo? Od zore v mrak zasmeh, pomilovanje Grenilo vam življenje bo vsakdanje. Kot sramni vam pečat, ki ga pravica Zločincem vžiga, stal vam bo na čelu, Zaslužen si po delu, Napis krvavo-svitel: Izdaj ica! Ter skrivno in očito Zbrisavali in praskali srdito Zaman dotlej ga boste, Dokler v temine goste Ne bo vas pogoltnila Prokletstvom vam obsipana gomila! pomorodkinji. je bivaš zdaj, ti deva ljubezniva, O koji rada duša moja sniva? Kako lepo pač tiste dni je bilo, Ko glas je tvoj uho mi željno pilo, Ko so slovenski glasi sladkomili Z milino svojo dušo mi pojili! V očeh ti gorel sveti žar ljubavi, Ko spev si pela vzvišen maj ki Slavi. Veselje kratko! Spet me že usoda Pehnila je od mojega naroda. Po tuji zemlji, daleč spet od doma Nesrečni pevec sam, neznan ti roma Obrazi tuji, jezik tuj, vse tuje! Črti me vse in vse me zaničuje; Ne reče nihče mi besede zlate: «Pri nas počij se, semkaj sedi, brate Pod večer, ko tam daleč na obzorji Umira solnce mi v krvavem morji, Umikam čestokrat se v kraj samoten Izmed ljudij obupan in togoten. Tedaj mi v dušo pada bol neznosna, A lica mi bledijo solzorosna.... Kako sem sam! Kako otožnost gloje In dan in noč življenje temno moje! Kako more skrbi me nevesele, Kedar slovenske spomnim se dežele! Živo te ljubim, draga domovina, A čuj pritožbe vdanega ti sina. V neslogi tam živijo bratje moji, Kam spravijo prepiri jih in boji? Zavist, sebičnost, med seboj mrzenje — Da, te kreposti sinov so Slovenje! A bolj če širi se nesloga kleta, Silne je vragov, glej, za četo četa Vali čez naše krasne se poljane, Da vse naposled tuja last postane! In ti mi plakaš, domovina, mati! In kdo naj, kdo tolažbe sladke da ti? Oh, kdo ? ... A vendar nismo še propali! Glej, novi upi so se v srcu vžgali. Poglej in čuj! ne vidiš v mraku poznem Blestoče luči?... ni v šumenju groznem To nov in blag odmev, in harmonija, Ki sladko in milobno se razlija? Oj zveste hčerke naše majke Slave! Ve, ve iz spanja dvigate mi glave. Vzbudite se, vzbudite, deve krasne! Iztrgajte iz sna očesa jasne! Poživi Bog vas, deve milooke, V zavezo sveto si podajte roke. Vzdignite se na domobransko delo, Ve, gibkih golobic pestro krdelo! Naprej srčno, navdušeno stopite, Oznanjevalke nam miru bodite; Po domovini dragi križem spejte, Ljubezni, sloge sveto seme sejte, Zastava vse naj skup združi edina Edinim geslom < Bog in domovina!» Oh, naj bi nam nebeške zvezde mile Vsaj enkrat z neba lepo zasvetile! Vsaj enkrat naj otrla bi solzice In tožno naj razjasnila bi lice, In naj ponosna sred sinov bi stala Slovenja mat', in mirno kraljevala! So to li morda prazne zlate sanje? Sme li srce mi verovati vanje? Oh, da! Ti domorodka ljubezniva, O koji rada duša moja sniva, Ti živ si up v dnu srca mi prižgala, S pogumom novim dušo mi navdala! Uzorov -svetih srce vse kipi ti, V zanosu duša mlada se smeji ti. Ljubezni domovinske plameneče Preživi žar okrog ti iskre meče ... Nebroj na doma srečo tebi sličnih Bog daj nam dev in žen krepostnih, dičnih! Samo tedaj na nebu domovine Nam zlata zora dnij krasnejših sine. (imrlemu otroku. vetica razvija se kraj potoka, Ljubeče napaja jo bistri val; A nežna približa se jej roka, Odnese jo skrbno z rosnih tal. Tako pač, dete, jednako roži, Odnesel te angelj na drug je svet; Po tebi srce zdaj materi toži, S teboj izgubivši najdražji cvet! V nebo med angeljce božje krilate Povzdignil se angelj je s teboj, Ponesel te je nad zvezdice zlate, Kjer dom je njegov in dom je tvoj. Sijaj sedaj rajski krasi ti lice, Zdaj sam ti angeljček si krilat; Ne znaš, da ti mati toči solzice, Ne znaš za tožbe, ne znaš za jad! Oh, nanjo iz srečne ti visočine Obrni luč veselih oči; Ljubezen je vir vse bolečine — Poglej, kako se po tebi solzi! Morda kot žarek svetal nizdoli Pogled jej sine v srce težko, Da srečna poreče v svoji boli: «Iz neba me gleda dete ljubo!» » .prijatelju". /iC el dan sem včeraj se smejal grohotno, In marsikter se čudil nenavadni Veselosti je moji; Pa ni zapazil, da oko mi motno Je zlobnim svitom s'jalo, da dosadni, Dosadni in nemili Oblaki so nočjoj mi dušo krili; Da srce v krutem boji Mi krvavelo je in da obupno In divje blo je to smejanje hrupno! A tebi vendar, moj prijatelj zlati, Ki druga ni te bilo sram izdati, Vse blo je umno, jasno. Da, da! in to smejanje glasno Se vsipalo ti je na grešno glavo, Kot vničevalna toča Na cvetje in na travo; Razlivalo po duši se ti jadnj, Kot iz volkana lava se deroča Razliva doli po dolini hladni; Kot ironija te strupena v podlo, V izprijeno je srce žgalo, bodlo! J z življenja. es svet je včeraj bil s teboj, usode Nemile žrtva bedna, Ko še zajemal iz predal si polnih In sipal zlato, še nevešč, kaj bode, Še preden tebi noč premine jedna. Bogat, ponosen, slaven, Kdo bil je tebi raven? Do tal je vse lepo se ti klanjalo, Prijazno vse se tebi je smehljalo. A ti kot bog kak z visočine zlatne Oči si jedva sklanjal Na revčke nas neznatne. Visoko plul si po sijajnem nebi; A kaj vse bede in vse reve tebi ? Takrat, človeče! ko te vse častilo, V upornih pršili nevkročeno moje Sovražilo je srce z vso te silo, In pred teboj jaz nisem klanjal glave In nisem pel ti slave! Nakrat pa vdari blisk in grom in strela Iz mračnega te neba. Prestol ti zlati silno se vzkoleba: In gromko vest povsod je zadonela, Da te nesreča končna je zadela! Kot jato vrabcev gladom zagladelih, Pri kupu žita glasnih in veselih, Se razkropi na desno in na levo, Če vanje kamen zapodiš, enako Uničeno te revo Sedaj je zapustila Vsa šumna tolpa, ki pri tvojej mizi — Od daleč zbrana, zbrana ti od blizi, Se mastno je gostila. In kdo se zdaj ti klanja, Kdo slavo tvojo, kdo okrog oznanja? Ah, jadni revček, sam, pozabljen v bedi, Brez vse cesti in sjaja! U prahu tu se valjaš, in obdaja Obup teman te !... Vendar vstani, sedi! Ker več je podle tolpe ni navadne, Ki pasti je ne moreš gladne; Prijatelj tebi jaz sem tu zdaj, gledi! Na roko, vstani, brate! Naj le hrbet obrača svet ti zlobni, Ni vse propalo zate. Pomagaj si in ne žaluj brez konca; Po burnem tem vremenu Bog milobni Ti zopet pošlje solnca. A kar se tebi je čez noč zgodilo Li bo to kdaj, li bo komu v — svarilo?! î^aj nz\ bode? amolkel hrup, blesteč odsvit, šumenje... Kaj znači to, kaj snuje se v daljavi ? Kaj groznega še bode ! človeštvo je v zmešnjavi, Opojni vzori mamijo narode; Vzdiguje vsak se : ta kriči, ta joče, In človek sam ne vé, kam gré, kaj hoče : Prihodnost temna nam zija naproti, In ni rešilne poti ! Evropa stara, oj, Evropa kriva Zabredla v stran si! Kam te s poti prave Novosti priženo nezdrave ? Ti meni vidiš se prostrana njiva, In klete čez in čez kali bohotno Nemir, nesloga, bratomor poganja. Oblakov gruča nad teboj togotno Vrši preteč, nevihto ti naznanja.... Že davno osamela je devica Pobegnila od tod pravica, In narod vstaja proti rodu, Močnejši uklepa slabšega v okove; Stanovi na stanove Vale se, človek vstaja na človeka! V krvavem boji zgrabljena, razvneta Brezupni glad in sitost prenapeta Za pedjo ped si trgata bojišče, Vsak sam za se si priborit ga išče. Ječi, trepeče zrak; Zavita bedna zemlja v mrak Drhti, in ljuti strah jo bega, Kako v bo vendar konec boja tega.... lvakov? — Temni se bolj in bolj obzorje, Oblaki se vijo togotni, Vse vre, šumi kot morje!... Bog, večni Bog nad nami, Tvoj bič nam žvižga nad glavami, In beda se povsod odziva! Kakov pogled! Dim rase proti nebu, Požarov svit po zemlji se razliva, Mogočen grom, ropot zemljo, nebesa Od kraja v kraj pretresa. Ogromna tolpa razbrzdana, ljuta Divja, mori, podira Brez uma in brez čuta. In dinamit grmi, in mesta, sela Ruše se v prah do cela ... Povsod požar, kričanje smrt! Pobit, preplašen, strt V poslednjih mukah rod človeški stoka! Dovolj strahu in joka: Strašan si, Bog, v pravični jezi, A če je volja Tvoja, Z roko Ti silno vendar vmes posezi. Dovolj, dovolj je boja! Zemljanom bednim, Stvarnik, daj pokoj Co ga. adar pod večer solnce zlato Pošilja zadnji svoj nam svit, In drevje se zlati košato In kos prepeva v grmu skrit, Tedaj sprehajam se v samoti Zamišljen v broj minolih dni, Prebridko čustvo se me loti In v prsih srce me boli. Na razvaline svoje sreče Samoten sedem, nem, solzan, In tešim srce krvaveče, Prepolno mnogih, bridkih ran. Tedaj prihaja krasna deva Upira lepe /me oči; Sočutna v njih solzica seva, Ki liki biser se blesti. In glej! v prijateljstvo iskreno Podaja roko prožno mi, Poljublja strastno in ognjeno To čelo temno, tožno mi. Potem nasproti vzhodu z belo Devica kaže mi rokó, In zopet glej! čez lice velo Vesele solze mi tekó. Oj tam, oj tam na lepem vzhodu, Kjer mesec vstaja mi svetal, O j tam so bratje mi po rodu, Za koje kri bi gorko dal. Oj tam, oj tam je domovina, Po koji vzdiha mi srcé; Tolažba tam mu je j edina, Ko tožne misli ga moré! ""^vT jVioja cvetica. ¿ranim cvetico dražestne boje, ), Toda, oh, velo ! A kadar jo gledam, to srce moje Več ni veselo. Kako se zopet mi v prejšnje sanj^ Zataplja duša! Radost iz dobe pije nekdanje In bol okuša. Za sliko slika mi v duši vstaja In zopet pada; A ko pred mano se to poraja, Ne vstaja nada! In kje ubožcu mi je dobiti Moči takove, Ki, vešča nade mrtve buditi, Na dan jih zove? V^onvulziven trenotek. h Bože moj! li svet se h koncu sklanja, Poslednji sodbe dan se nam naznanja? Vse meša se, vrti se vse in maja, V orjaškem plesu vse besni in raja. Postala zemlja razburjeno morje, In ocean je valovit obzorje, Plamteče zvezde padajo iz neba, In večno samo se nebo koleba! Oh, istina li to, al se mi sanja?... Kdaj prebudim iz strašnega se spanja? Naj li umrem, naj li živim ? Oh, beda, Oh sodni dan, oh, groznega pogleda!... Oh, grozne ti nespameti, oh, smeha! Miruj! saj burna igra ta preneha. Denes tako, a jutri bo drugače: Usode izpremembne smo igrače! 65 5 Vse v dremanji bo jutri pozaspalo, Ozračje kakor mrtvec mirovalo; Ni bilka v travi se ne bo zibala: Pa to ti zopet sanja bo in šala! Življenje čudno! denes ognjevite Ob glavi strele švigajo srdite, A jutri mirno bodo okrog plesale In me brezskrbno sitne muhe klale! Pozor, pozor, ti bedna duša moja! Miru s posmehom pričakuj in boja: Življenje, smrt, pekel, nebo že davno Pred mano vse jednako je in ravno! ?/jf Obup. M/ ✓In j, kam, oj, kam drviš me, silovita Zmagalna moč ? Čemu pehaš nevsmilna me, srdita V brezkončno noč? Tvoj ostri mraz pretresa mi kosti, Zastaja dih mi, gasnejo oči! Oh, česa naj oklenem se na poti S trudno roko, Da ne zanese me vrtinec toti U večno tmo? Pa kaj naj bom z nevihto se boril, Ki hrast izruje kakor lehko bil? Naj bo! Razsajaj, srdi se, drvi me, Besneča moč, Čez drn in strn; nevsmilno zavrti me V brezkončno noč! V obupu srce strto hira, mre; Iz niča sem — naj nič me spet požre! 67 5* Vera. VM 'IN Jbdaja krog in krog me neprodiren, -J Neskončen mrak; U noči tavam zbegan in nemiren, Potrt, šibak. Kak zlobni duh me v noči tej podi, Obupom silnim mi srce duši ? Brezdanje žrelo pred nogo mi zije — Pekel teman! V globini zelen plam vršeč se vije, Pogled strašan! Iz žrela gost, žveplen vali se dim; Ah, dih mi jemlje, tresem se, medlim Preže na me že furije peklene, Strašno, strašno! Oh, kdo me reši ? Črno tmo razžene Kdo naj mi, kdo? Kdo naj vzdrži na robu me propada? Odkod, odkod naj mi zašije nada?... In čuj! nakrat skrivnosten glas šepeče Mi na uho: Pogledaj kviško, zbegano človeče! Poglej v nebo! Nad teboj čuva vsemogočni Bog, Zaupaj vanj, in reši te nadlog! Oh, mili glas! oh, luč! odkod mi siješ ? Beži že noč! Ti nov mi up v potrto srce liješ, In novo moč. Oh, vera sveta! tvoj nebeški žar Nikdar me ne zapusti več, nikdar! premišljevanje o smrti. Tremens factas sum ego et timeo ! .. . sobi svoji nem, potrt Premišljam danes belo smrt; Zapustil kmalu bom ta dom, Takoj se v grob preselil bom! Oh kje življenja si radost, Kje lehkomišljenost, norost? Preminolo je vse nakrat Kot mine sen ponočni zlat. Nazaj obračam v prešle dni Solzne, upale mi oči; Bridkost ujeda mi srce, Ko misel se potaplja v nje. Kako vse prazno za menoj, Kako vse nično, Bože, joj! Oh kaj sem delal? nag in gol Pred sodnji padem ti prestol! Kaj tebi skažem, sam ne vem, Ko pred teboj osupel, nem Z rokami praznimi bom stal, Račun ti trepečoč dajal! V pravični jezi Bog strašan, Usmili mene se ta dan! Pravični Bog, pa tudi mil, Ne daj v oblast me vražjih sil! Če ni ti blo življenje vse. Naj smrt ti posvečena je! Ne bodi se skesanim strog, Smiluj se me, šmiluj se Bog! jViajeva noč. iho z neba mesec sije, Mir lijoč na slednjo stvar, Mir i meni v srce lije — Hvala Ti, vesoljstva car! Lehko topli vetrec veje, Drevje tajnostno šumi; Jasno se ozračje smeje In po cveticah duhti. Krog po rosni se travici Mesečni leskeče svit; Milo pa nekje družici Slavček peva v grmu skrit. Tu stojim poet sanjavi Na gorici nem in sam; Kaj mi vse roji po glavi, Kaj mi v srcu vre, ne znam. Duša mi v razkošji gine, Srce v prsih se topi; Aj, neznane ti miline! Aj, prekrasne ti noči! jNočni občutki. M, /K vesele sanje duh se mi potaplja; Vse v rajskem svitu krog se mi blesti. Za kapljo sladka kaplja Veselo mi poteka iz oči. Oh, kje sem ? vse vrti se okol mene, Spreminja vse se; čaren to je raj! Livade se zelene Smejijo in smeji se bujni gaj. Smeji nebo in mesec se srebrni In zvezde jasnosvitle se smejo. Oj, nebo, se razgrni! Naj čari vsi se tvoji prikažo. In v nebu, glej! zagledam božjo slavo, Neskončna luč razlije se čez me. Globoko klanjam glavo, In omedleva v blaženstvu srce. /opet toga. M/, /N e zopet tu! Odkod pa, deva tožna, Ti vedna spremljevalka mojih dni ? Ko sem odšel na pot, sem vendar mislil, Da tebe v mestu ni. Ko hodil sem po gorah temnolesih Samoten, ti spremljala hod si moj, In v mračnih gozdih sleharn dan srečaval Obraz sem bledi tvoj. Ko truden in potrt, jesenski večer, Kedar je solnce mrlo za goro, Sedeč na strmem robu sam in tožen Povešal sem glavo: Od zadaj tiho te prinašal k meni Kakor na krilih lehki je korak, In mirno si ostajala pri meni Potem še dolgo v mrak. A prišel vendar dan mi je ločenja, Očetov zopet sem zapustil dom, S teboj poslovil tudi se in rekel: Več videl te ne bom. Saj vem, da ti ne ljubiš trum šumečih, Ki mešajo se v mestu dan in noč; Ti večni krik, ropot kočij ti zlatih Na vso sovražiš moč. Samoto nemo, mir in gozdne sence Ti, tožna deva, ljubiš mi nad vse, A jaz tja grem, kjer vse je živo, glasno, Vse gnete se in vre. — In vender tu si, bledolična deva, Ti vedna spremljevalka mojih dni! Ko sem odšel na pot, sem krivo mislil, Da tebe v mestu ni. A draga, ti tako zvesto me ljubiš, Da prišla sem celo si za meno! Kot senca me povsod slediš; kaj hočem ? Ostani le, naj bo! — 5pomia. pomin, kam naj bežim!.. Pri oknu nem bedim, Tja v noč mi zre oko Otožno in rosno. Li vidiš zvezde jasne, Kako so žive, krasne! Kako ti vse miglja Tam z nočnega neba ! A kaj, a kaj vse to ? Kaj meni vse nebo? Spominov davnih broj Razdira moj pokoj. Zato, ko vse počiva, Ponočni mir uživa, Pri oknu nem stojim In tiho se solzim! Vesel ? ✓»■v Yesel? Oh, ne! kako, prijatelj mili, Kako naj bodem jaz vesel, Kako naj bom veselo pel? Oh, ne! bi pel po sili! Če s trnjem ni posuta steza moja, Ti znaš, da tudi s cvetjem ni; Pa to mi duše ne greni, Ne ruši mi pokoja. Preglej, preglej nesrečnikov število! Tisoč mi bratov skrb in jad, Nagota, mraz, bolezen, glad Tišči, mori nemilo; In stok in jok od vseh strani se zliva V obupen, silni tožbe zvuk; A jeka glasna bridkih muk Se v srcu mi odziva. In ko srce zamira mi v bridkosti, Kaj bi ne storil in ne dal, Da enkrat vsaj bi vsem svetal Zasvetil žar radosti! A vse zaman! neplodne, prazne želje! Ko spoznam svojih sil šibkost, Še veča stiska me bridkost, In proč je, proč veselje! Oh, v duhu zrem jih dneve polne sreče! Kot zlati sen mi pred očmi Veselje pluje, se smeji Čez brate mi trpeče, In vsi pogledi vpirajo se vanje, In zlate nade se bude, In mnoge se vrše želje ... Oh sanje, prazne sanje! Iz "njih iztrga vihra nas srdita, In oh, na polno sanj glavo Usuje točo nam trdo, Da skoraj je razbita! In kdo v nevihti naj razsajajoči, Ko zemljo stresa silni grom, In vse je šum, ječanje, lom, Kdo tih naj glas razloči, Razloči mili glas, ki nam šepeče, Da zemlja ni obljubljen raj, In da uteši le onkraj Srce se koprneče ? Da! le prerado v jadne duše pade Ledenomrzel nam obup; Nezgod in bed deročih hrup Preplavi vse nam nade! In ta, in ta me beda neprenosna Najbolj skeli in noč in dan; Zato obraz je moj teman In pesen solzorosna! Vesel zatorej ne! Kako, prijatelj mili, Kako naj bodem ti vesel, Kako naj bom veselo pel? Nikar! bi pel po sili! 5pomir\ na jMiramar. h, se li sanja mi, al kaj ? Y daljavo Mi plava duh omámljen, Ko v sobi tihi nem, osámljen Na resno knjigo sklanjam trudno glavo. Ah divne sanje! čuj, po svežem zraku Opojna širi se dišava; Okrog doné milóbne harmonije, Šumi vetriček in med listjem veje; Visoko nad glavój nebó se smeje, Iznad vrhov j a čaren svit se lije. Nekje v bližini tiho ob skalovje Razbija se valovje, Smehljá se vse, vse peva, V razkošji sladkem duša omedleva. A kdo ste vi, prijazna, ljubka lica, Ki med zelenjem se na stezi senčni 81 6 Smejíte pred menój ? In ti, devica, Prikazen ti iz neba ?... Li bilo res je treba, Biló je treba te na moji poti? Čemu obraz, čemu tvoj glas čarobni Pokoj mi duše moti? Ne gledaj mi v oči! naprej mi hodi! Poglej okrog! povsodi Smehljá pomlád se živa. Začaran vrt in grad na strmi skali U morji bistrem se zrcali. Ko mirno val o vznožji mu zasniva, Pa kos in slavček, pevca glasovita, Ti pevata v zelenem grmu skrita. Cvetlice nepoznane in rastline, Sem prisajéne z daljne domovine, Šopirijo povsod se; divne grede Ti vabijo poglede. In glej, in glej! po jezerci vesele Naprot hité ti utve snežnobele !... Radúj, radúj mi se, nedolžna deva, Krasote pristne in duhá navžij se, Ki jasni zrak preveva. Ne gledaj, mila, vá me, Da toge duh moreč te ne prevzame. Ostani z Bogom, jaz naj grem, ostani! Dovolj mi bo, da me obrazek znani, Kot vizija nebeška, Povsod bo spremljal, koderkoli težka Vodila bo me steza In me podila bo življenja jeza! Li sanjam res ? Oh Bože moj ti mili! Izčezlo vse je. Sanje, Aj sanje! Kaj zamaknil sem se vanje? In kod spomini moji so brodili?... Nakrat sem vzdramljen, in videnje milo Po tihej sobi se je razpršilo; Po koncu zopet dvigam trudno glavo In nemo zrem v daljavo!... 83 6* Quousque tanden\. eskončen srd v osrčji mi razgraja, Ogenj peklenski, žveplo, tresk in grom ! Oh, večnega pokažite mi zmaja, Na kleto glavo vse izbruhal bom! Za vekom vek izgublja se v temine; Noben še Bog iz neba ni ga stri! Dokle še mirno, sveta Slava! sine Ti v lastnem gnezdu bo moril in žrl ? Ljubezen plaha, šepava pravica Junaško ste zbežali mi na stran; A zmaj masti se in si liže lica, In ni ga, da bi se postavil v bran! Kaj delajo ti sini, bedna mati ? Sramota večna! Kaj ti, kaj je gad, Ki dan za dnevom trudi se jih klati! Oh, srce ti razjeda hujši jad. Prokleto solnce, ki ti jih obseva, Ko sami rod vničujejo si svoj, Ko napojeni slepega se gnjeva Nevsmiljeno borijo med seboj ! O vekovečni Bog, o grom in strele, O črne zvezde, o pekel, nebo! Kedaj nam leta bodo dozorele, Ko toliko sramote več ne bo? Neskončen srd v osrčji mi razgraja Ogenj pakleni, žveplo, tresk in grom Pustite zdaj prokletega mi zmaja — Izrod domači prej pokončal bom! farizej. amišljen v se, na ramo sklanja glavo Pobožno vzdiha in oči kroti; Bogu na čast in slavo Za svetim poslom pod oknom hiti. Poznam te ptica, podla kukavica! Stotisoč rožnih vencev, svetih maš, In litanij in očenašev vročih, Solza ne zbriše do neba vpijočih, Za koje dobro znaš! Poznam te, da; le dobro me poglej Čemu hitiš ? oh, ni zamude, stoj! In mene se ne boj. Kaznuje Bog na nebi, In ne prisvajam sebi Vladarske te pravice; Samo ti pljuvam v bogoljubno lice A zraven pravim: Fej, Ostudni farizej! j\esloga. mel sem sanje nenavadne, grozne. A kaj? li sanje? Vizijo naj pravim, Prerokbo bridko; oh, da bi ne bila! Prostirala pred mano je široka, . Prekrasna se planjava, lepe gore In divne so jo yenčale gorice; A jaz z gorice gledal sem na plan. Prijazno svetlo se nebo smejalo, Polehko vetrec vel je, in veselih Ptic množica je milo se glasila. V razkošji pomladanjem bujno drevje Šumelo je po gajih, in brezskrbno Po travi so se pasle srne skočne, Navskriž je zajčji begal rod po stezah. Od vseh stranij mi blagodejen mir In nenavadna mi radost je vela V srce potrto: bil takrat sem srečen, Ter mislil sem in mislil krasne misli, In v sladkih se nebeških harmonijah Topila koprneča mi je duša. Ko ves tako zamaknen v zlate sanje Z lehko sem domišljijo se sprehajal V deveti daleč čarobni deželi, , Vzbudi me zdajci piš in šum. Na noge Takoj poskoknem. Glej, oblak ogromni, Razpenjajoč na jasno se obzorje, Nebo zagrinja kot mrtvaški prt. Čez plan in gore mrak peruti črne Prostira brzo, in od vseh stranij Ozračje temno mraz strupen prešinja. In glej, plamteč od vshoda na zahod Zasveti blisek se. Takoj preplašen Umolkne pevčji glasni zbor; plaho Spusti se v beg ti skokonoga srna, Vstrepeče zajec, v goščo se potisne, Prestrašena v brlog se skrije zver. In ko s trepetom v srci kvišku glavo In zbegane oči povzdignem k nebu, Oh groze ti! pošast visoko v zraku Z mogočnim krikom pluje pod oblaki! Oči ji divje — dve krvavi zvezdi, Plamen zelenkast dih je njenih ust, Lasje — modrasi jezno sikajoči, In šum perut kot piš nevihte silne. S krvavim svitom v satanskem ji čelu Zaznamljeno blesti ime «Nesloga». V koščeni pesti čaša ji steklena — V oči te zbada čudni nje odsev — Kipeča v čaši tekočina črna, To kačja krv, to strup je smrtonosen, Nesloge plodni kal in kal sovraštva! In koder gre, iz grozne čaše kaplje, Kot zvezde, ki se vtrinjajo čez noč, Plani teče z žvižgom padajo z višave Na bujno polje, na zelene trate, Na drevje, na cvetlice in na bilje; Cvrči in zvija vse se, kamor kane Iz grozne čaše tekočina grozna, Zatrto vse, požgano, zamorjeno, Uničeno je vse! Oh, beda, beda! Neznosen smrad in gost dim in plamen Samo ostaja za pošastjo kleto. Ko to s trepetajočim srcem motrim, Mogočen strah in bridka žalost srce Premagata mi v prsih: moč zapušča Z grozo potrte ude mi, noge pomoč Odpovedo, in tajnih sil prezvet, Na tla se zdajci zgrudim nezavesten! Kadar prestrašen in začuden vzbudil Iz težkih sem se sanj, le tiha noč Po sobi mi je vladala in zunaj... Krepko z zvonika bližnjega zvenela Skoz mirni zrak je polunočna ura. In dolgo čudil sem se sanjani čudnim, In tak čude se, zopet sem zadremal Ter vnovič bil sem na gorici prejšnji, In krasna znova pred menoj planjava Bujnocvetoča, rodovita sirom Prostirala je v daljo se. Jaz gledal In gledal sem, a čudo! od daleka Vse videl sem podrobno, vse razločno, Prav kalror da mi pred očmi bi stalo. Široka se posred je vila cesta In več steza na desno in na levo. Ko tako gledam, kar ugledam zdajci V daljavi sinji dva moža junaška, S korakom brzim od stranij nasprotnih Po beli cesti proti si hiteča. Jednak obraz, jednaka je obleka, Na vidu rodna brata, jednomata Sinova sta, vse kaže ; motri, motri Kako v ljubezni bratovski objela Skoraj se bosta, in besede mile Na srečanji nenadnem govorila!... A kaj? Obema, glej, zastane noga, Na beli cesti negotova noga! In kaj ti slišim ? Kakošne pozdrave ? Oh, kaj je to? Basede jezne, žolčne, Trde besede, aj! krivičen golč! Izpadi vama jezik, rodna brata! Modrasji s strupom napojeni jezik, In pomrače naj vama se krvave Oči, blesteče v ognji in sovraštvu !... A ni dovolj! Sramota vekovečna! Na brata zaslepljen je brat roko Prekleto dvignil, oh, vsehnila mu! Gorje, gorje! razvnel je boj se divji, Po tleh sovražna vijeta se brata! Aj, grozni vid! Kri bratovska že teče!... Zgrozi visoko se nebo, in zemlja Osupla zatrepeče, mrkne solnce, Oblaki nakopičijo se temni In gost raztegne se po zemlji mrak. Popiše veter, burja se razjari, Ječi in poka in šibi se gozd. Vse vprek drve se čez obzorje bliski, Mogočno stresa grom oblake črne, Ognjene strele padajo iz neba. Vse trese, vse se krčevito zvija, In z bratom brat, in mrak se bije z lučjo, Nebo se z zemljo v gorostasnem boji: Vse plam in dim, vse vre, in blisk in tresk, Kot da spopadli so v krvavem klanji Nebes in pekla silni se sinovi. Pretresla groza vse mi ude, strah Srce mi stisnil je, in že sem mislil; Da je po meni, ko vzbudim iz sna se In v tiho noč globoko se oddahnem. Utrujenega sen me spet objame In znova sanjam sanje nevsakdanje. Sedel sem znova, tak se mi je zdelo, Na prejšnji visočini. Noč je bila, Vse tiho na okoli in vse mrtvo. Pod nebom sive so oblakov kope Leno vlačile se naprej, nazaj; Mižale tu in tam so redke zvezde, In zdaj pa zdaj zaspano bledi mesec Pogledoval na zemljo je dremotno. Izselila vsa je bila trava, cvetje, In listje vse po drcvji posušeno Ter tiho veter dihal je v vršičih In padalo je listje in šumelo, In večni vzdih in bridkotožni stok Dozdevalo se je, da zrak prešinja. Kako otožnotiha mrtva noč! A kaj li tamkaj doli je v ravani? Kaj bliska se, ko mesec v niž pogleda ? Saj to ni več ravan ? Cuj, šum valov Tihotno redom v skalni breg bijočih !... Z gorice stopim na obalo pusto; Ne bilka v vsem ni tam obližji rasla — Vse suh je pesek in vse gola skala. Z zaspanim šumom penasti valovi Nemirno semterfja so se podili. Ko tako gledam, glej, izmed valovja, Oj, grozen vid! človečja zdaj pa zdaj Mrtva je roka, zdaj pa zopet glava Pojavljala se v negotovem svitu. Bistreje zrem; vtopljenca to je truplo! Oh Bože moj! in tamkaj zopet drugo! Oj, groznega prizora! val nemirni, Igraje ž njima se, k obali pusti Pred noge mi drhteče ju priganja. Nad njima in okrog ponočnih ptic Krdelo mnogobrojno se z otožnim, Mrtvaškim klikom zgrinja in se vanji Zaganja, da bi s plenom si nenadnim Napasle gladna, zevajoča žrela ... Li nista bratov dveh ti mrtvi trupli? Prekleta noč! oh, kaj si mi razkrila! In s kako si igračo vi igrate, Jezera grozovitega valovi ? Oh, ti prekleta bratovska nesloga! Sramota vekovečna ! Beda, beda !... In govorečemu tako na hip Poznana že mi spaka strahovita Z gorečimi očmi je meni proti Iz dalje čez valovje brzo plula, A drugi dve na levi in na desni Spremljali prvo sta, nohti mogočne, Zobovje strahovito imajoči, Ter sto očij strupenih in rogov Prešernih sto, in prvi v čelu «G» A drugi I s slepilnim je odsevom Od daleka blestelo. Silna usta Grozeče so odpirala, plamen In gost bluje dim neprestano v mrak. Ko dohiteli trupli umorjeni, Z veseljem so pogoltnile ji divjim Ter gobec si krvav liže pohlepno S. strupenimi očmi okrog iskale, Ne bi li plena še kaj si dobile V široko gladno zevajoče žrelo. In ko so zasledile mene, brzo Zagnale s strašnim klikom so se k bregu In grozovito škripajoč z zobmi. Kosti so v strahu meni vtrepetale, Do duše že sem čutil dih trujoč, Leden mi pot porosil je obličje, Majale že so šibke se mi noge In zdelo se mi je, da v nezavesti Na zemljo padam, ko predramim zdajci Iz groznih sanj in krepko se oddahnem, Vznemirjen pozdravljaje zgodnje solnce, Ki lilo v sobo mi je žarke zlate. 51ovansXi dan. /N loboka noč! Obnebje vse zavito V oblake točotvorne; redki bliski, Kot mig pošasti grozne, švigajo Krvavobojni čez nebo togotno; Zamolklo tihi grom mrmra v oblačili, Kot šum vojska tam daleč za gorami Po krvnem polji ljuto se borečih. Tu sam sem — izgubljen v deželi mračni Brez smotra tavam semtertja; zadeva Krvava noga mi ob kamenje, Udarjam s čelom v podrtine stare, Zapletam v trnje ostro se in padam! In koliko pozabljenih gomil Brez križa, brez spomina po planjavi Pred sabo vidim tu okrog! Oj, grobi, Pretožni grobi! Tisoč tu in tisoč Leži mi bratov zakopanih v zemlji. Izginilo je njih ime; tuj narod Preplavil je njih sela, njih poljane; Odmev se čuje glasov tujih v zraku, Ki prej vesel se tresel je, slovenske Raznašajoč veseljebudne pesmi! Poslušam cesto, ali ne bi verna Samotna jeka zopet kdaj dovela Ušesom željnim starodavnih, milih Slavjanskih glasov! K zemlji se nagibljem, Uho pritiskam na gomile puste, če ne bi še v globini zadnjo iskro Življenja poplavljenega začutil; Poslušam, grebeni, v zemlje krilo rijem S krvavimi rokami, da bi vzbudil V globokih sanjah speče davne brate! Na dan, na dan! Vstanite mi junaki! Dovolj je spanja; pripašite meče: Na dan, na dan! na vrage krvopivce !... A moj je glas vpijočega v puščavi. Le tihi stoki, vzdihi zadržani Šepečejo v odziv po mračnem grobji. Propal je narod moj? Breznadno kličem? Rojaki več ne vstanejo? Planjava, Planjava širna, delež naš, planjava Nekdaj slovenska več ne bo slovenska ? Oj, tiho, brate! Ptica čudovita Zapela nekdaj čudovito pesem, Lepo mi pesem tajno je zapela, Zapela pesem, — daleč odletela____ Nesrečni se tedaj in dolgi dnevi Krvavih bojev snujejo Ogleju. Od zgodnje zore in do pozne noči, Od noči v jutro vse s,e gnete v mestu, Vse dela, vse na brambo se pripravlja, Oh, daleč morda ni usodni dan, Ko dom predragi, ko preslavno mesto Zasuto in požgano obleži Na rušili tleh — žalobna razvalina !... Prostak ubožni in patricij slavni, Vojak in senator, mladina, starci In šibke ženke in gospe ponosne: V trepetu vse in v navdušenji bistrem Za bran ognjišč, za svetih hramov bran Goreče trudi se v pripravah marnih. Vse vrišče in šumi, vse boja čaka: Pripravljen vsakdo je na zmago bojno, A če propade vse, na smrt dostojno! In glej naposled! Z gromonosnim srdom V mogočne zide se zagnal je Hun! Oj, silnega, oj, divjega navala! Vojakov krik, orožja hrup, grmenje, Pušic svrčanje, mečev vmes žvenket Do neba gromovito se odmeva, In prah, zavzdignjen v zrak, vije se v stolbih. Prestrašena med trstjem je laguna Zašepetala, vztrepetala; vali Natise bistre so zastali čudom, Odjeknile dupline gorske v dalji, In strašen šum in grom po vseh dolinah In gorah je gozdatih se odzval; In presenečen tam pastir nevešč Iz viška je poslušal,'kaj to znači, In groza mu pretresla je kosti... Oj, Akvileja, ali si propala? ' Leži po tleh li zrušeno ti slavno Obzidje, bran zaman zgrajena domu? Nikakor ! Gledi, nem strmi ti v vznožji Mogočnih stolpov sred ugnanih čet Razjarjen divji Atila krvav! Kje, kje, navadna hrabrost naša? Kje Desnic je naših vsekrotilna moč ? Nekaznjen kdo se nam doslej protivil ? Katero mest se ni udalo v strah In ni takoj pred nami palo v prah? Od jeze bled tedaj v najhujšem gnjevu Naprej, nazaj med vojsko trepečočo Načelnik ljuti teka in divja. Na silnejši naval odbite čete Pozi vije vnovič, novo moč, nov žar, Nov srd goreč jim razpihuje v prsih. Peni se ves, grči in z zobmi škriplje Kot gladen volk, ki v zimski temni noči Ovohal čedo tolstih je ovac, V ograjo varno pa do njih ne more. In evo, drug napad in nov pogum In nova sila! Od obeh stranij Pušic svrčečih mrak, žvenket orožja; In lestve k zidu in vrvi in bruna; Naprave bojne, v zid bijoči stroji; Ropot lesa, skalin izbitih tresek; Jekla odmev zveneč, vmes jok in stok. Tu kvišku četa vspenja se, tam pada; Mešanje zgoraj in vilitenje kopij, Bliskanje mečev bridkih; vrela voda, Kipeče olje in goreči pesek; Orožje, kamenje, razbite glave, Odsekani tu udje, ondu trupla, Vse šumno v niž, vse križema se suje! A zdolaj, kakor val za valom v morji, Za četo četa se primika, vzpenja, Nazaj odpada in se zopet vrača In križa, gnete se, bori, divja. Nered vesoljni: vse kriči, vse tuli, Vse gorostasen hrup brezkončen šum, Tisoč in tisoč glasov vsakovrstnih V glas jeden, glas nadzemeljski spojenih! In šumljajoče vmes krvi potok, Ječanje milo ranjenih vojnikov, Umirajočih stok in hripav vzdih!... Oj, borba divja! Oj, Oglej nesrečni! Oj, kruti Hun, pogin ti vekovečni! V daljavi tam nad sinjimi gorami Za temne se oblake je skrivalo 8' Večerno solnce, tožno radi kobne, Od rane zore trajajoče borbe, In črna noč raz nebo padajoča Naposled vender pokoj je in mir Utrujenim bojnikom privoščila. Ponižen ves, osramočen, upehan V šatore svoje se odmakne Hun, Dobljene rane zdravit si in jezo Hladit si v prsih po neplodnem boji. Tako mu Bog sramoten beg udihni! Kot prah s frijulskih ga ravnin popihni A kruti Hun odjenjati ne zna, Vešč begu ni, sramotnemu odstopu — Izpred obzidja trmast se ne gane. Oj, Bože mili! Koliko še potlej Čez vrsto dolzili dnij naskokov silnih Na jadno mesto je divjak navodil! In koliko krvi še plemenite, Pomešane z barbarsko, iznad zida Po napoj enih tleh se je izteklo! In kolika junakov slavnih žetev ! Brezkončnega gorja naval ogromni Tri mesece je še preplavljal mesto, In noč in dan je neizprosna smrt Od vrat do vrat divjala brez miru! Zaman so jadni čakali meščanje Sosedov v pomoč. Niti najmedlejši Na zatemnelem nebu žarek nade Obupancem zalesketal ni v srce. Oh, božji hrami! Oh, oltarji sveti, V kadila vonji se kadeči k nebu! Vi pričajte, kako prostrti v prah Čez dan so v noč do neba glas prošnja Povzdigovali svečeniki bledi, Kako je družil ž njimi šibki ljud Svoj jok in stok, dočim so boljše roke, Hrabrejša srca čuvala nevstrašno Na občo bran po utrjenih zidih! Med šumom čet z orožja je žvenltetom Do neba sezal prošenj glas in jada. Oh, kje je oni Bog, čegar mogočni Neznosni gnjev ko tresek iz višav Na izraelske s tujcem prepravljene Planjave z neba je grmel nekdaj, Da ljuti vrag je vztrepetal, izginil, Kakor izgine listja kup na poti, Ce vanj zapihne ledonosna burja? In kjle Njegove so nevihte silne, Ki dirjajo pred Njim na Njega mig Pogubonosne kakor bojni konji? O, mili Bog, poglej na jade naše, Pomagat teci nam na dobri čas, Zatri nam bedo in smiluj se nas! In glej, naposled se je že zazdelo, Da Bog otrokom prizanaša svojim, Ki s tožnim glasom so do Njega vpili; Glej, že z odsevom božjega nasmeha Nebo med gručami oblakov jasno Nad Oglejem se je zalesketalo, In tiha nada spet srce nenadno Bojnikom je prešinila; obup In trudnost sta prehajala na Hune. A beda, beda! Zdajci Bog iz neba Na jasno mesto svoj pogled obrne In tiho zre; toda ko mero tvojih, Nesrečni rod, pregreh ugleda polno, Pravici Njega milost se umakne. Oči odvrne Večni in desnico Usodno zdajci nad Oglej iztegne: Nebo zamolklo zagrmi, vztrepeče, In mestu, oh, prekletstvo Bog izreče! In gledi, kar iz starega tam stolpa, Samotnega štrlečega k oblakom, Ukleta štorklja, ki ondukaj svoje Imela gnezdo je in v njem mladiče, Nenadno v sinji zrak razvije krila In skrbno k begu hitremu priganja Nevešče mladce svoje. Oh, da ti Ugledala je nisi dneva luči! Da mesožrtni te kragulj je prej Raztrgal z neusmiljenimi kremplji, Razkljuval s kljunom in požrl z mladiči, Morda še zdaj bi Akvileja slavna Ponosno dvigala k oblakom stolpe Stare, ohranjene bodočim vekom; Še v bistrih valili čarobne lagune Ogledovala bi si lice svetlo ! . . . Oh, vse je prešlo! Glej, ko sam, molčeč Na strani pod obzidjem divji Atila Potrt premišlja, kaj ukrenil bi: Sramotno li pobegnil s Huni vred, Navalil zadnjič še z naporom groznim In trdno mesto razdejal do tal; Če ne, brezupno ljute duše črtom Zlim žrtvoval pred zmagovalnim mestom — Ugleda ptice v beg izfrfrajoče, In sreče znak vesel in znak uspeha Spoznaj e v tem, takoj skrbi moreče Iz glave prepodi in nadi srce, Oj, ljuto srce na stežaj odpre! In ves osrečen ide brž med svojce, Prerokbo razloži jim; osrčuje, Ogreva jih; z besedo jih plamtečo Tako razpali. navduši, razjari, Da zdelo se mi je kot bi poslušal, Kako vale se v prah mogočni stolpi, Kako se grudi zid, kako vzdihuje Pod zadnjim vdarom Akvileja jadna! Nikdar tako se adrijanski vali Bobneči ne zaganjajo v peči, Nikdar tako ne bijejo na kršne Tresoče se obali dalmatinske. Kakor tedaj besneči se zagnali, Udarili na stare so zidove In brzo jih do tâl podrli Huni. In oh, tačas, oh grozovito klanje, Jednako klanju, ki nastane v hlevu, Če vanj v temi med zbegane ovčice Volkov ulomi tolpa zagladela ! Veselja blazni ulice prostrane Preplavijo takoj in pokončajo Branitelje poslednje tù in tam. V svetišča krasna in v palače zlate, V duhovske stane in v deviške cèle, V prebivališča vsa in v sléharn kot Privro divjaki, strah, pogubo, smrt Povsod sejoči, razbijaje vse, Z orožjem vse in z ognjem razdevaje. Vpijoči do neba med divjim krikom Brezupnih žrtev dvigajo se glasi. Zaklani starci onemogli, deca Razbita ob zidove in po tleh Pohojena in ljuto poteptana; Raztrgane, nemilo razkosane Obupne matere so ; nežne deve Po celicah deviških in ponosnih Palačah so oskrunjene in mrtve. Vse ljut umor, vse mečev žrtev, kri! Razrušeno je vse in vse razbito, In gorka kri povsod šumi j â ; po sobah, Na dvorih in po ulicah širokih, Po prašnih trgih zbira se in teče. In glava tu odsekana, tam roka, Tam kopa trupel: tu so razmetani Na trgu zopet zbrani, nakopičeni: Očetje, sini, matere in hčerke, Plemeni taši in plebejci prosti, Vojaki in duhovniki, vse vzkrižem; Obrazi bledi, v njih krvi sledovi, Oči mrtvaške, zniršeni lasje, Razmlinčene glave, potrti udje: Vse groza, strah in smrt! Vrvenje čudno! Umirajoči še v poslednjih mukah Obupno z umorjenci se objeti V krvi potokih vijejo po tleh! Povsod ječanje milo, glasni stoki, Hropenje smrtno, ohropeli vzdihi; Vmes divji krik, zmagalčev vrišč in šum In bojne pesmi in barbarsko petje; Konj begaj očih bistro rezgetanje, Tuljenje čudno psov preplašenih, Po ulicah brezumno tekaj očih . . . Oh, molči, molči ljuta pevska Vila! Z zastorom črnim mi zakrij prikazen, Prizore nečloveške, kri in smrt! Propal Oglej je moj, propal na veke, Propal vrstnik mogočnega je Rima! Zgrmeli v prah so starodavni stolpi, Leži razsuto kamenje po tleh! Od vseh stranij na desno in na levo V visokih stolpih dim vali se k nebu In na široko ves obzor zagrinja. Vmes šviga in vrši in žvižga plamen. Ropot ožganih padajočih vniž Prastarih podov, pozlačenih brun, Preslavnih vrat in miz in stolov zlatih Obnebje zakajeno silno stresa; A skupaj kakor iz vulkanov tlečih Frčeč, šumeč za drugim drug oblak Nebrojnih isker se dviguje v zrak! Krvi in plena sit naposled Hun Med razvalinami besneče čete Že zopet skupaj z bojno trombo zove, Odvede jih drugam, sejat drugod Z divjaškim srdom strah, pogubo, smrt. A Oglejčan noben ti več ne sliši Vojakov šuma, rezgetanja konj! Zaklani tam leže v grmadah groznih, Leže palače njih po pustih tleh! Kje tvoj ponos je. kje sijajni dnevi, Kje, Akvileja, tvoja moč in slava?... Oj, nad razpadom tvojim sto in sto Leteč preide nemih let in praznih. Med razvalinami vršel bo tožno V skrivnostnih glasih vetrec osamel. Kjer zvočne pesmi, govori sloveči Stresali so presunjene slušalce, Sova ponočnih bo se čula tožba. Kjer kdaj kočije zlate so drdrale In koder svit patricijev bogatih Šopiril se je šumno, oh, samoten Na razvalinah, z mahom vprek obraslih, Sedeč pastir bo pasel tiho čedo! Po ulicah nekdanjih in po trgih, Od izprevodov nekdaj mrgolečih, | Pa s plugom ostrim dolge brazde rezal Pod solncem bo pekočim poljedelec, In morda glasno klel, če plug grede Ob slaven kamen marmornat zadene. Strmel bo v poznih letih učenjak, Ki pride sem ostanke starodavne Izgrebat skrbno iz prsti nekdanje. Kdo ve, kdo ve? Morda sanjavi pevec, Prijatelj pevske Vile, v poznih urah Na kapitelji tu sedeč samoten Pozival bo iz večnosti temin Nekdanje sence in nekdanje dneve! In vse vršelo bo v ponočnem miru In v mesečnem se lesku oživljalo In vse plesalo bo pred njim okrog!... A vendar s svitom pozlačene zore Odbegne mu prikazen ta lažnjiva In Akvileje več ne bo! Oj, tako Z gorečim perom v knjigo je usod Neizpremembno ostra roka božja Na vekov veke zapisala sodbo! Udajmo silni volji se, modrica, In Bogu posvetimo skromni spev; Čast, slavo Njemu večno svet oznanjaj, Pred Njim ponižno človek glavo klanjaj ! Črna pika. ako je vse lepo! Priroda krasna Vse krog in krog razvila je bogato Zaklade svoje in nebesa jasna čez nje z usmevom sipljejo luč zlato. A glej mi bede, gledaj mi nevolje! Gora če občudujem kras in diko, Če senčne gaje in če bujno polje, Nakrat zazrem pred okom črno piko! Kako je lep in mil moj dol zeleni S košatim drevjem, z reko mu veliko! A kaj ves kras njegov pomaga meni? Ko gledam vanj, zagledam črno piko. In nebo gledam, zemljo čudapolno, V blestečem krasu sliko zrem za sliko. A kaj, a kaj! oko megleno, bolno Povsod mi vidi ono črno piko! Ne more motno ti oko vživati Krasot, ki kaže lepa jih narava; Kako radosti naj uda se zlati, Če jasna duša ni in ti zdrava? Rimski večer. v»-» aj misliš, kaj, oh matuška žemljica! Ko mrzel dež vso noč ti bije lica, In vihra pleše nad teboj snežena, In srce sapa ti mori ledena ? Zavita vsa si v mrak, kot v plašč mrtvaški; A krog vse hrup in vrišč in boj orjaški, Iz nedrij tvojih rojene ti sile Srdito v te so vse se obrnile. Iz tihe sobe, temne, osamele Osupel, plah poslušam boje smele. U mali peči plam vrši, praskeče, A srce v prsih vzbunjeno trepeče. In črne misli švigajo mi v glavi, Bude občutki divji se, nezdravi. A zunaj sile bijejo se hrupno In njim odziva srce se obupno. Življenje, ah, življenje naše! ni li Podobno zunaj tam besnečej sili ?... In premišljujem čudno to življenje, Ves srd, vse boje, vse njega trplenje. In slika, slika bujna domišljija In za prizorom mi prizor razvija; A slike žalne vse so, barve temne; Utis — utis bolesti mi nadzemne! Jaz motrim, mislim!... in nad menoj pluje Obup in mrak!... U peči plam vgasuje; Iz kotov vstaja in se vzpenja tema In neprozorna megla me objema. Gube se misli, križajo se čudno ; Mrači se vid, oko se sklepa trudno. Šumi, šumi u noč nevihte jeza In duh se v nezavednost pi pogreza... Nesrečni se tedaj in dolgi dnevi Krvavih bojev snujejo Ogleju. Od zgodnje zore in do pozne noči, Od noči v jutro vse se gnete v mestu, Vse dela, vse na brambo se pripravlja, Oh, daleč morda ni usodni dan, Ko dom predragi, ko preslavno mesto Zasuto in požgano obleži Na rusih tleh — žalobna razvalina !... Prostak ubožni in patricij slavni, Vojak in senator, mladina, starci In šibke ženke in gospe ponosne: V trepetu vse in v navdušenji bistrem Za bran ognjišč, za svetih hramov bran Goreče trudi se v pripravah marnih. Vse vrišče in šumi, vse boja čaka: Pripravljen vsakdo je na zmago bojno, A če propade vse, na smrt dostojno! In glej naposled! Z grOmonosnim srdom V mogočne zide se zagnal je Hun! Oj, silnega, oj, divjega navala ! Vojakov krik, orožja hrup, grmenje, Pušic svrčanje, mečev vmes žvenket Do neba gromovito se odmeva, In prah, zavzdignjen v zrak, vije se v stolbih. Prestrašena med trstjem je laguna Zašepetala, vztrepetala; vali Natise bistre so zastali čudom, Odjeknile dupline gorske v dalji, In strašen šum in grom po vseh dolinah In gorah je gozdatih se odzval; In presenečen tam pastir nevešč Iz viška je poslušal, kaj to znači, In groza mu pretresla je kosti... Oj, Akvileja, ali si propala? Leži po tleh li zrušeno ti slavno Obzidje, bran zaman zgrajena domu? Nikakor! Gledi, nem strmi ti v vznožji Mogočnih stolpov sred ugnanih čet Razjarjen divji Atila krvav! Kje, kje, navadna hrabrost naša? Kje Desnic je naših vsekrotilna moč ? Nekaznjen kdo se nam doslej protivil ? Katero mest se ni udalo v strah In ni takoj pred nami palo v prah ? Od jeze bled tedaj v najhujšem gnjevu Naprej, nazaj med vojsko trepečočo Načelnik ljuti teka in divja. Na silnejši naval odbite čete Pozivlje vnovič, novo moč, nov žar, Nov srd goreč jim razpihuje v prsih. Peni se ves, grči in z zobmi škriplje Kot gladen volk, ki v zimski temni noči Ovohal čedo tolstih je ovac, V ograjo varno pa do njih ne more. In evo, drug napad in nov pogum In nova sila! Od obeh stranij Pušic svrčečih mrak, žvenket orožja; In lestve k zidu in vrvi in bruna; Naprave bojne, v zid bijoči stroji; Ropot lesa, skalin izbitih tresek; Jekla odmev zveneč, vmes jok in stok. Tu kvišku četa vspenja se, tam pada; Mešanje zgoraj in vihtenje kopij, Bliskanje mečev bridkih; vrela voda, Kipeče olje in goreči pesek; Orožje, kamenje, razbite glave, Odsekani tu udje, ondu trupla, Vse šumno v niž, vse križema se suje! A zdolaj, kakor val za valom v morji, Za četo četa se primika, vzpenja, Nazaj odpada in se zopet vrača In križa, gnete se, bori, divja. Nered vesoljni: vse kriči, vse tuli, Vse gorostasen hrup brezkončen šum, Tisoč in tisoč glasov vsakovrstnih V glas jeden, glas nadzemeljski spojenih! In šumljajoče vmes krvi potok, Ječanje milo ranjenih vojnikov, Umirajočih stok in hripav vzdih!... Oj, borba'divja! Oj, Oglej nesrečni! Oj, kruti Hun, pogin ti vekovečni! V daljavi tam nad sinjimi gorami Za temne se oblake je skrivalo 8' Večerno solnce, tožno radi kobne, Od rane zore trajajoče borbe, In črna noč raz nebo padajoča Naposled vender pokoj je in mir Utrujenim bojnikom privoščila. Ponižen ves, osramočen, upehan V šatore svoje se odmakne Hun, Dobljene rane zdravit si in jezo Hladit si v prsih po neplodnem boji. Tako mu Bog sramoten beg udihni! Kot prah s frijulskih ga ravnin popihni! A kruti Hun odjenjati ne zna, Vešč begu ni, sramotnemu odstopu — Izpred obzidja trmast se ne gane. Oj, Bože mili! Koliko še potlej Čez vrsto dolzih dnij naskokov silnih Na jadno mesto je divjak navodil! In koliko krvi še plemenite, Pomešane z barbarsko, iznad zida Po napoj enih tleh se je izteklo ! In kolika junakov slavnih žetev ! Brezkončnega gorja naval ogromni Tri mesece je še preplavljal mesto, In noč in dan je neizprosna smrt Od vrat do vrat divjala brez miru! Zaman so jadni čakali meščanje Sosedov v pomoč. Niti najmedlejši Na zatemnelem nebu žarek nade Obupancem zalesketal ni v srce. Oh, božji hrami! Oh, oltarji sveti, V kadila vonji se kadeči k nebu! Vi pričajte, kako prostrti v prah čez dan so v noč do neba glas prošnja Povzdigovali svečeniki bledi, Kako je družil ž njimi šibki ljud Svoj jok in stok, dočim so boljše roke, Hrabrejša srca čuvala nevstrašno Na občo bran po utrjenih zidih! Med šumom čet z orožja je žvenketom Do neba sezal prošenj glas in jada. Oh, kje je oni Bog, čegar mogočni Neznosni gnjev ko tresek iz višav Na izraelske s tujcem prepravljene Planjave z neba je grmel nekdaj, Da 1 juti vrag je vztrepetal, izginil, Kakor izgine listja kup na poti, če vanj zapihne ledonosna burja ? In kje Njegove so nevihte silne, Ki dirjajo pred Njim na Njega mig Pogubonosne kakor bojni konji? O, mili Bog, poglej na jade naše, Pomagat teci nam na dobri čas, Zatri nam bedo in smiluj se nas! In glej, naposled se je že zazdelo, Da Bog otrokom prizanaša svojim, Ki s tožnim glasom so do Njega vpili; Glej, že z odsevom božjega nasmeha Nebo med gručami oblakov jasno Nad Oglejem se je zalesketalo, In tiha nada spet srce nenadno Bojnikom je prešinila; obup In trudnost sta prehajala na Hune. A beda, beda! Zdajci Bog iz neba Na jasno mesto svoj pogled obrne In tiho zre; toda ko mero tvojih, Nesrečni rod, pregreh ugleda polno, Pravici Njega milost se umakne. Oči odvrne Večni in desnico Usodno zdajci nad Oglej iztegne: Nebo zamolklo zagrmi, vztrepeče, In mestu, oh, prokletstvo Bog izreče! In gledi, kar iz starega tam stolpa, Samotnega štrlečega k oblakom, Ukleta štorklja, ki ondukaj svoje Imela gnezdo je in v njem mladiče, Nenadno v sinji zrak razvije krila In skrbno k begu hitremu priganja Nevešče mladce svoje. Oh, da ti Ugledala je nisi dneva luči! Da mesožrtni te kragulj je prej Raztrgal z neusmiljenimi kremplji, Razkljuval s kljunom in požrl z mladiči, Morda še zdaj bi Akvileja slavna Ponosno dvigala k oblakom stolpe Stare, ohranjene bodočim vekom; Še v bistrih valih čarobne lagune Ogledovala bi si lice svetlo ! . . . Oh, vse je prešlo! Glej, ko sam, molčeč Na strani pod obzidjem divji Atila Potrt premišlja, kaj ukrenil bi: Sramotno li pobegnil s Huni vred, Navalil zadnjič še z naporom groznim In trdno mesto razdejal do tal; Če ne, brezupno ljute duše črtom Zlim žrtvoval pred zmagovalnim mestom — Ugleda ptice v beg izfrfrajoče, In sreče znak vesel in znak uspeha Spoznaj e v tem, takoj skrbi moreče Iz glave prepodi in nadi srce, Oj, ljuto srce na stežaj odpre! In ves osrečen ide brž med svojce, Prerokbo razloži jim; osrčuje, Ogreva jih; z besedo jih plamtečo Tako razpali. navduši, razjari, Da zdelo se mi je kot bi poslušal, Kako vale se v prah mogočni stolpi, Kako se grudi zid, kako vzdihuje Pod zadnjim vdarom Akvileja jadna! Nikdar tako se adrijanski vali Bobneči ne zaganjajo v peči, Nikdar tako ne bijejo na kršne Tresoče se obali dalmatinske, Kakor tedaj besneči se zagnali, Udarili na stare so zidove In brzo jih do tal podrli Huni. In oh, tačas, oh grozovito klanje, Jednako klanju, ki nastane v hlevu, Če vanj v temi med zbegane ovčice Volkov ulomi tolpa zagladela! Veselja blazni ulice prostrane Preplavijo takoj in pokončajo Branitelje poslednje tu in tam. V svetišča krasna in v palače zlate, V duhovske stane in v deviške cele. V prebivališča vsa in v sleharn kot Privro divjaki, strah, pogubo, smrt Povsod sejoči, razbijaje vse, Z orožjem vse in z ognjem razdevaje. Vpijoči do neba med divjim krikom Brezupnih žrtev dvigajo se glasi. Zaklani starci onemogli, deca Razbita ob zidove in po tleh Pohojena in ljuto poteptana; Raztrgane, nemilo razkosane Obupne matere so; nežne deve Po celicah deviških in ponosnih Palačah so oskrunjene in mrtve. Vse ljut umor, vse mečev žrtev, kri! Razrušeno je vse in vse razbito, In gorka kri povsod šumlja; po sobah, Na dvorih in po ulicah širokih, Po prašnih trgih zbira se in teče. In glava tu odsekana, tam roka', ■ Tam kopa trupel: tu so razmetani Na trgu zopet zbrani, nakopičeni: Očetje, sini, matere in hčerke, Plemenitaši in plebejci prosti, Vojaki in duhovniki, vse vzkrižem; Obrazi bledi, v njih krvi sledovi, Oči mrtvaške, zmršeni lasje, Razmlinčene glave, potrti udje: Vse groza, strah in smrt! Vrvenje čudno! Umirajoči še v poslednjih mukah Obupno z umorjenci se objeti* V krvi potokih vijejo po tleh! Povsod ječanje milo, glasni stoki, Hropenje smrtno, ohropeli vzdihi; Vmes divji krik, zmagalčev vrišč in šum In bojne pesmi in barbarsko petje; Konj begaj očih bistro rezgetanje, Tuljenje čudno psov preplašenih, Po ulicah brezumno tekajočih . . . Oh, molči, molči ljuta pevska Vila! Z zastorom črnim mi zakrij prikazen, Prizore nečloveške, kri in smrt! Propal Oglej je moj, propal na veke, Propal vrstnik mogočnega je Rima! Zgrmeli v prah so starodavni stolpi, Leži razsuto kamenje po tleh! Od vseh stranij na desno in na levo V visokih stolpih dim vali se k nebu In na široko ves obzor zagrinja, Vmes šviga in vrši in žvižga plamen. Ropot ožganih padajočih vniž Prastarih podov, pozlačenih brun. Preslavnih vrat in miz in stolov zlatih Obnebje zakajeno silno stresa; A skupaj kakor iz vulkanov tlečih Frčeč, šumeč za drugim drug oblak Nebrojnih isker se dviguje v zrak! Krvi in plena sit naposled Hun Med razvalinami besneče čete Že zopet skupaj z bojno trombo zove, Odvede jih drugam, sejat drugod Z divjaškim srdom strah, pogubo, smrt. A Oglejčan noben ti več ne sliši Vojakov šuma, rezgetanja konj! Zaklani tam leže v grmadah groznih. Leže palače njih po pustih tleh! Kje tvoj ponos je. kje sijajni dnevi. Kje, Akvileja, tvoja moč in slava?... Oj, nad razpadom tvojim sto in sto Leteč preide nemih let in praznih. Med razvalinami vršel bo tožno V skrivnostnih glasih vetree osamel. Kjer zvočne pesmi, govori sloveči Stresali so presunjene slušalce, Sova ponočnili bo se čula tožba. Kjer kdaj kočije zlate so drdrale In koder svit patricijev bogatih Šopiril se je šumno, oh, samoten Na razvalinah, z mahom vprek obraslih, Sedeč pastir bo pasel tiho čedo! Po ulicah nekdanjih in po trgih, Od izprevodov nekdaj mrgolečih, Pa s plugom ostrim dolge brazde rezal Pod solncem bo pekočim poljedelec, In morda glasno klel, če plug grede Ob slaven kamen marmornat zadene. Strmel bo v poznih letih učenjak, Ki pride sem ostanke starodavne Izgrebat skrbno iz prsti nekdanje. Kdo ve, kdo ve? Morda sanjavi pevec, Prijatelj pevske Vile, v poznih urah Na kapitelji tu sedeč samoten Pozival bo iz večnosti temin Nekdanje sence in nekdanje dneve! In vse vršelo bo v ponočnem miru In v mesečnem se lesku oživljalo In vse plesalo bo pred njim okrog!... A vendar s svitom pozlačene zore Odbegne mu prikazen ta lažnjiva In Akvileje več ne bo! Oj, tako Z gorečim perom v knjigo je usod Neizpremembno ostra roka božja Na vekov veke zapisala sodbo! Udajmo silni volji se, modrica, In Bogu posvetimo skromni spev; Čast, slavo Njemu večno svet oznanjaj, Pred Njim ponižno človek glavo klanjaj ! Črna pika. 'h ako je vse lepo! Priroda krasna Vse krog in krog razvila je bogato Zaklade svoje in nebesa jasna Cez nje z usmevom sipljejo luč zlato. A glej mi bede, gledaj mi nevolje! Gora če občudujem kras in diko, Če senčne gaje in če bujno polje, Nakrat zazrem pred okom črno piko! Jiako je lep in mil moj dol zeleni S košatim drevjem, z reko mu veliko! A kaj ves kras njegov pomaga meni? Ko gledam vanj, zagledam črno piko. In nebo gledam, zemljo čudapolno, V blestečem krasu sliko zrem za sliko. A kaj, a kaj! oko megleno, bolno Povsod mi vidi ono črno piko! Ne more motno ti oko vživati Krasot, ki kaže lepa jih narava; Kako radosti naj uda se zlati, Če jasna duša ni in ti zdrava? Rimski večer. aj misliš, kaj, oh matuška žemljica! Ko mrzel dež vso noč ti bije lica, In vihra pleše nad teboj snežena, In srce sapa ti mori ledena? Zavita vsa si v mrak, kot v plašč mrtvaški A krog vse hrup in vrišč in boj orjaški, Iz nedrij tvojih rojene ti sile Srdito v te so vse se obrnile. Iz tihe sobe, temne, osamele Osupel, plah poslušam boje smele. U mali peči plam vrši, praskeče, A srce v prsih vzbunjeno trepeče. In črne misli švigajo mi v glavi, Bude občutki divji se, nezdravi. A zunaj sile bijejo se hrupno In njim odziva srce se obupno. Življenje, ah, življenje naše! ni li Podobno zunaj tam besnečej sili ?... In premišljujem čudno to življenje, Ves srd, vse boje, vse njega trplenje. In slika, slika bujna domišljija In za prizorom mi prizor razvija; A slike žalne vse so, barve temne; Utis — utis bolesti mi nadzemne! Jaz motrim, mislim !... in nad menoj pluje Obup in mrak!... U peči plani vgasuje; Iz kotov vstaja in se vzpenja tema In neprozorna megla me objema. Gube se misli, križajo se čudno; Mrači se vid, oko se sklepa trudno. Šumi, šumi u noč nevihte jeza In duh se v nezavednost mi pogreza... Či foteljem ! Današnja snopiča smo preračunih' za tri; a jsled tiskarskih zaprek smo izdali le dva. S prihodnjimi snopiči nadomestimo tretjega. Uredništvo in upravništvo. Razun snopičev 1-10 „Slovanske knjižnice" izšli so ti-le: 1. — I. „Osveta". Češki spisa) Dragotin Sabina, poslovenil Ra-doslav Knaflič. — II. „Stric Martinek", češki spisala Gabrijela • Preissovä, poslovenil t Fran Gestrin. II. 12. 13. in 14. — Odiseja, povest slovenski mladini, proslo po Homerju spisal Andrej Kragelj. 15. — I. „Kjer je ljubezen, tam je Bog", ruski spisal grof Leo Tolstoj, poslovenil Ad. Pahor. — II. „Rnkvar" Grobovščik, ruski spisal A. S. Puškin, poslovenil J. K-j. — III. „Božena", poslovenil iz češčine Rnv. .6. — I. „Turopoljski top", hrvaški spisal August Šenoa, poslovenil Peter Medvešček. — II. „Dvoboj", češki spisal Svatopluk Čech, poslovenil J. M. Frankovski. iT. — Izbrani spisi Vaclava Kosmaka. I. — Poslovenil I. M. Frn- kovski in Rny. 18. — Izbrani spisi Vaclava Kosmaka II. — 9. — „Pošasti". Češki spisal V. Beneš - Ti-ebizsky, poslovenil Z. Ž. Trbojski. •JO. 21. 22 in 23. — „Zaobljuba". Hrvaški spisal Ferd Becič, poslovenil Pet. Medvešček. — „Štiri dni", ruski spisal V. M. Garšin J4. — I. „Čarovnica", srbski spisal Velja Al. Miljkovič, poslovenil Ivan Sivec. II. „Tri smrti", pripovedka grofa L. N. Tolslega, poslovenil Podravski. i5. — Narodne pripovedke v Soških planinah, zbral in napisal A. G. I. 26. — I. „Lotarijka", hrvaški spisal Večeslav Novak. —II. „Izgubljeni sin*. Iz srbskega „Putnika" 1. 18112. — III. „Mrtvaška srajca". Iz srbščine po F. Oberkneževiču v „Putniku" 1. 18G2. ■— Vse tri poslovenil Simon Gregorčič ml. i7. — „Preskušnja in rešitev" ali „Doma najbolje", češki spisal X. Čekal, poslovenil Simon Gregorčič ml. Z zvezdico (*) zaznamovani snopiči so pošli. 28. — Petdesetletnica Simona Gregorčiča. — Drugo izdanje. 29. — Narodne pripovedke v Soških planinah, zbral in napisal A. G. II. 30. — Iz spisav Pavline Pajkove. 31. — Slike iz Prage, — češki spisal E. Herold, poslovenil Jos Faganelj. 32. — I. „Ne bodimo lipov les!*. Češki spisal Fr. Pravda (Vojteh Hlinka), poslovenil Šimon Pomolov. — II. „Blazni goslar", češki spisal Josip Kajetan Tyl, poslovenil A. Petrič. 33. — „Gardist", češki spisal Alojzij. Jirnsek, posl. A. Benkovič. *34. — I. „Abla". — II. „O nepravem času", spisala Milena Mrazovič, poslovenila Minka V—č. — III. „Iz sela", spisal Ksaver-Šandor Gjalski, poslovenil Kosec. 35. — „Goijüpa naša kupa", poljski spisal Lueijan Tatomir („Lu-bawa"), poslovenil S. Tugomil. „Kizančiči". Povest iz ž vljenja Bošnjakov. Hrvatski spisal Ivan Lepušič, poslovenil Ivan Čestimir 3G. — „V gradu in pod gradom", ueški spisala Božena Nemčeva. Poslovenil Petrovič. 37. — „Godčevska Lizika". Pripovedka. Češki spisal Vitëzslav Hàlek. Posl. Anonym. — »Olga Žilinska". Slika iz borbe Slovakov za svoj narodni obstanek. Spisal Jan Janča. Poslovenil Pohorski. 38. in 39. — „Izbrane pesmi". Zložil Anton Funtek. 40. „Materin blagoslov". Igra v treh dejanjih. Spisal Anton Klodič - Sabladoski. 41. — „Posavček". Slika iz življenja v polpretekli dobi. Spisal Anton Sušnik. 42-43. I. „Smodin". Povest. Spisal Dobrâvec. - II. „Za negotovimi težnjami". Vaška povest. Slovaški spisala Ljudmila PodjavOiinskà. poslovenil Anonym. 44-45. Poezije. Zložil Josip Pagliaruzzi-Krilan. II. 46. — „Ikonija". vezirjeva mati. Srbski spisa. Čeda Mijatovič. -Poslovenil Podravski. 47. — „Narodne pripovedke v Soških planinah". III. Iz zbirke Jos. Ivende in A. G. 48-49. — Poezije. Zložil Josip Pagliaruzzi-Krilan. 1. 50-51. „Preko morja". Hrvatski spisal Ev genij Kumi"ič. Poslovenil A. Z. Lovanski. 52-53-54. — „Zbrani spisi". III. knjiga. Spisal Josip Pagliaruzzi-Krilan, 55-56. — „Kapitanova hči". Ruski spisal A. S. Puškin. Poslovenil Semen Semenovič. 57-58-59. Povesti s potovanja. Spisala Ana Reliakovà. Poslovenila A. Dermôta in J. Kunši£»»==-N>Korotanske povesti. Spisala Gabrijela Treissovà. Poslov« 60-61. — Poezije. Zložil Z/j&jslii