Založba MAVRICA d.o.o., Celje




KOLOFON e-knjiga

Avtor: John Foster Fraser

Originalni naslov: The Conquering Jew

Naslov: Judi na osvajalnem pohodu

Prevod: Marjan Furlan

MPC z DDV: 7,99 €

Elektronska izdaja: 2020

URL: www.biblos.si

www.knjizna-polica.si

www.e-eMKa.si

Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID=304942080

ISBN 978-961-6282-73-4 (epub)

ISBN 978-961-6282-74-1 (mobi)





KAZALO


Uvodna beseda

Genialnost Judov

Judovski dosežki

Judi v Ameriki

Ameriški Judi in njihovi poklici

Judi v Veliki Britaniji

Judi v britanskih kolonijah

Judi v Nemčiji in Avstriji

Položaj Juda v Franciji

Judi v Rusiji in na Poljskem

Judi v Južni Evropi

Judi v manjših državah

Judi na Bližnjem vzhodu

Judi v svetu umetnosti

Sklepna beseda





1. POGLAVJE


UVODNA BESEDA


Na začetku moram poudariti, da te strani niso napisane zaradi prosemi-tskih niti zaradi protisemitskih vzgibov. O Judih je izšlo že mnogo knjig, toda večina jih vsiljuje avtorjevo mnenje, takšno ali drugačno. Manjka jim presojanje, ki je potrebno za globlje razumevanje pojava, ki je tudi problem.

Povedano odkrito, je ta skromna knjiga posledica naključja. Že veliko let sem navajen obiskovati različne konce sveta ter preučevati in pisati o razvoju raznih držav, pretežno gospodarskem, Kjerkoli sem bil, sem ugotovil, da je ključen dejavnik Jud. Najsi gre za borze v evropskih finančnih središčih ali posle na Broadwayu, trgovanje s pšenico v Rusiji ali Argentini, trgovanje v Afriki, na njenem severu in jugu, povsod je Jud igral glavno vlogo in potihoma, a neumorno, prevzemal nadzor nad dogajanjem.

Tako kot vsem ostalim se je tudi meni dozdevalo, da se je Jud postopoma »polastil vsega«. Povsem jasno mi je bilo, da ga je okolica, v kateri je deloval, spoštovala, vendar je bilo čutiti nekakšen odpor do njega; po mnenju nekaterih naj bi šlo za rasno nestrpnost, v resnici pa gre za ekonomsko. Zaradi osebne radovednosti sem začel tu in tam raziskovati, v kakšni meri se je Jud dejansko »polastil vsega«. Kmalu sem ugotovil, da imam opravek z osupljivimi dejstvi. Zaradi kopičenja teh dejstev sem se seveda vprašal in začel raziskovati, kje so razlogi za ta pojav.

In tako je nastala ta knjiga. Napisana je, kolikor je to v moji moči, ne-pristransko. Zaradi tega bo marsikateri bralec morda razočaran. Občutl-jivi Judi morda zato, ker se jim bo zdela do njih nepravična in bodo zaradi nekaterih mojih sklepov kuhali zamero; drugi, ki so bili z Judi v poslovnih stikih in jih niso občudovali, pa bodo verjetno menili, da sem izpustil veliko priložnosti za razkritje zlonamernih judovskih značajev.

Toda današnji Jud je tak, kakršnega je naredil svet. To je dejstvo, ki ga kritični nejud pozna, a ga raje pozablja. Sedanji čas je dedič preteklih obdo-bij. Današnji Judi so bolj kot katerokoli drugo ljudstvo sveta otroci minulih stoletij. Zato sem brez predsodkov in brez navduševanja čeprav pogosto zelo začuden in večkrat nebrzdano prevzet od občudovanja preučeval razloge, zakaj je ta majhna rasa iz družine Semitov dosegla sedanji položaj, ter si prizadeval ugotoviti, kakšna bo prihodnost Judov.

Poglejte to nasprotje: čeprav so starodavno orientalsko ljudstvo, Judi spadajo med najsodobnejše rase. So izkoriščevalci drugih ljudstev, a tudi njih same izkoriščajo. Veliko Judov spada med najbogatejše Zemljane, a med njimi je brez dvoma na milijone najrevnejših ljudi. Nekateri Judi so izjemno velikodušni, drugi pa zlobni. Večinoma so materialisti, a svet se je pri njih veliko naučil o idealizmu. Med milijonom Judov je več genijev kot med milijonom nejudov, vendar je med njimi tudi več idiotov.

Po zunanjosti so zelo raznoliki: visoki in pritlikavi, imajo prefinjene obrazne poteze ali pa kot črnci sploščene nosove in debele ustnice. Jud se hitro prilagaja. Trebušasta karikatura je sin družine, ki že več rodov prebiva v Nemčiji, kjer sta tamkajšnja prehrana in sedeče delo pustila na Judih svoje sledi. Judi v Palestini ter vitki, okostnjakom podobni Hebrejci z dolgimi svedrastimi zalizci v Španiji in na Poljskem so, kolikor nam je znano, še najbolj podobni svojim prednikom. Podnebje, prehrana in okolje so dejavniki, ki hitro oblikujejo Juda. Tretji rod Judov v Angliji ima značilnosti Angležev. Drugi rod Judov v ZDA ne kaže več nobenih orientalskih znakov; je vitalen in se enako kot vsak Američan, potomec zahodnih Evropejcev, hitro odziva na dogajanje. Ljudje so tako odvisni od okolja, da je Jud, ki živi v bogatem londonskem predelu West Endu njegova družina je verjetno potrebovala tri rodove, da se je prebila do tja - pet centimetrov višji od Juda, živečega v revnem East Endu, kjer živi prvi rod Judov in se poraja njihov drugi rod.

Judovski izseljenci iz Rusije se namreč večinoma priseljujejo v londonski East End. Poudariti hočem, da Jud, ki je v manjšini in se meša z drugim ljudstvom, začenja izgubljati lastnosti svojega ljudstva ter sprejema, ponavadi nezavedno, včasih pa tudi namerno, značilnosti ljudi, med katerimi je postavil svoj šotor.

Sodobni Judi opuščajo imena prednikov ter jih ne zanima njihova vera ali pa se ji celo odpovedo. Vemo, da Jud, ki hoče dobro svojemu otroku, le-tega ne pošlje v judovsko šolo. V mnogih svetovnih prestolnicah Judi uživajo prepovedano hrano, ne držijo se predpisanega postenja, ob sobotah pa imajo odprte svoje trgovine. Ortodoksni so samo revni Judi.

Čeprav se navade spreminjajo počasi, a vendarle je vse več mešanih porok med Judi in nejudi. Na svetu nikoli prej ni bilo tako veliko Judov, kot jih je danes, a se vseeno zastavlja vprašanje, če bo prišlo do sesutja judovske zgradbe in čez nekaj rodov Judi kot posebno ljudstvo ne bodo izginili, ker se bodo zlili z drugimi ljudstvi.

V Rusiji, ki Judom ni dovolila enakopravnega položaja, se Judi najbolj vztrajno oklepajo svojih običajev. Kjerkoli so Judi deležni vseh svoboščin, se kaže prelom z lastno vero. Poznavanje zgodovine nam pove, da so se zatirani Judi vedno oklepali vere svojega ljudstva. Kjerkoli so mu omogoča-li enakopravno življenje, mu vera ni več toliko pomenila ter se je v vseh ozirih prilagodil življenju nejudov, razen v pogledu rase.

Judi v ZDA in Zahodni Evropi izgubljajo značilnosti svojega ljudstva.

Prilagodili so se dvajsetemu stoletju, se posodobili s predelavo Biblije, namesto hebrejščine uporabljajo angleščino, obrede opravljajo v angleščini, celo orgle so vpeljali vanje.

Lahko rečemo, da je od 12 milijonov Judov na svetu 6 milijonov revnih, delovnih in zvestih svojim izročilom; večinoma živijo v Rusiji in Vzhodni Evropi. V Ameriki in Veliki Britaniji živi 8 milijonov Judov, ki so nekako na pol poti – so verni in gredo občasno v sinagogo. Obstoja pa 2 milijona Judov, ki priznavajo svojo raso in še kaj. En milijon je odkritih agnostikov.

Uporabljam zaokrožene številke in se dobro zavedam, da je veliko izjem, a sem povsem prepričan, da so moje številke dokaj blizu dejanskega stanja.

Čeprav se sliši nenavadno, sem na nek način prepričan, da bi Judi izginili že pred več stoletji, če jih ne bi preganjali. V deželah, kjer so z njimi slabo ravnali, so se premnogi Judi zlili z večinskim prebivalstvom za dobro vseh.

Med krutim Srednjim vekom se je število Judov zmanjšalo, a ne zato, ker bi jih pobili, ampak so se zlili z drugimi ljudstvi. V Italiji se je to zgodilo z veliko tisoči Judov. V tistih časih sta se tako Italija kot Španija močno dvignili nad ostale države, in prepričan sem, da je bilo to posledica priliva judovske krvi. Ni šlo za navadno naključje, ko so se uveljavljeni Judje pozneje preselili v Holandijo in je ta država izredno napredovala v trgovskem pogledu, medtem ko je Španija nazadovala.

Število Judov v zgodnjem bibličnem obdobju je težko ugotoviti. Povratek iz babilonskega izgnanstva ni pomenil povratka vseh Judov. Verjetno se jih je v Judejo vrnilo okoli 50.000, in ti so bili najrevnejši. Premožnejši Judi so ostali. Izračunali so, da je bilo okoli 500 let pred Kristusom (če upoštevamo tudi Jude v Babilonu ter one, živeče v Egiptu in na ozemlju današnje Sirije) na svetu okoli milijon Judov. Napačna je domneva, da so si srčno želeli naseliti se v Palestini; dejansko nikoli ni bilo tako. Vedno so bili spretni trgovci in širili ter razmnoževali so se ob obalah Mediteranskega morja, tako da je na začetku krščanstva na svetu bivalo okoli 4 milijone Judov. Od tega jih na ozemlju Palestine ni bivalo več kot 700.000. V Aleksandriji je živelo okoli milijon Judov. Širitve Judov niso povzročili Rimljani. Njihovo razseljevanje se je začelo veliko pred našim obdobjem in se nikdar ni ustavilo, tako da so se Judi razkropili po vsem svetu.

Omenil sem 4 milijone Judov za časa Kristusa. Bili so plodno ljudstvo.

Kljub temu se je v poznem Srednjem veku njihovo število skrčilo na okoli milijon duš. Izredno veliko Judov se je spreobrnilo v kristjane in muslimane če hočete, na silo. Tako je bilo prav gotovo v Španiji. V domnevno čistih Špancih današnjih dni ni težko najti judovskih značilnosti. Isto velja za Italijo, le da je bilo tam manj preganjanja in zato manj izseljevanja Judov.

Kljub obstoju velikih judovskih skupnosti so se te nenehno krčile, tako da je v Italiji danes sorazmerno malo Judov; njihova rasa se je v glavnem zlila z večinskim prebivalstvom. In vedno, VEDNO, ko se je judovsko prebivalstvo z mešanimi porokami zlilo z večinskim ljudstvom, je taka država napredovala. To dejstvo hočem posebej poudariti.

Povedano poenostavljeno, je bilo preganjanje Judov zaslužno za to, da so se ohranili kot posebno ljudstvo. Čeprav se veliko govori, da si Judi želijo obdržati rasno čistost, se ta ni obdržala ne zaradi ortodoksnosti, ampak zato, ker drugim ljudstvom Judi niso bili všeč in se z njimi niso hotela povezovati.



In res: kjer je prisilna spreobrnitev odprla pot za poroke z nejudi ali kot se je zgodilo v Italiji pred več stoletji ali kot se zdaj dogaja v drugih delih sveta, kjer je Jud enakopraven član družbe, močan premik, odvisen od samih Judov, ne vodi v konsolidacijo judovstva, ampak ga razbija. In to kljub dejstvu, da na svetu zdaj živi okoli 12 milijonov Judov.

Spomnimo se, da naj bi bilo na začetku 17. stoletja zgolj en milijon Judov. To se je zgodilo v glavnem zaradi njihovega preganjanja v Rusiji, Avstro-Ogrski, Romuniji in na Poljskem. Pozneje Judov niso več tako za-vzeto preganjali in Judi so se lahko izrekali za Jude brez veliko strahu.

V stotih letih se je njihovo število potrojilo, do današnjih dni pa je naraslo na 12 milijonov duš. Njihovo število se bo še povečevalo, a ne močno.

Povedano po resnici, mladi in bolj prosvetljeni Judi niso posebej navdušeni nad svojo raso. Menijo, da je njihova vera zastarela.

Prevzemajo angleška ime-na, saj naj bi jim to izboljšalo poslovne možnosti. Zaradi vzpona v druž-bi se poročajo zunaj svoje rase ter tako prikrivajo lastno poreklo. Judi so skozi stoletja glasno ugovarjali zaradi krutega in neprimernega ravnanja in zahtevali, da se jih obravnava enako kot druge ljudi. Doseganje enakopravnosti – če zgovorni znaki kaj pomenijo – bo ključ za izginevanje njihove posebne nacionalnosti.

Od skupnega števila 12 milijonov Judov jih 9 milijonov živi v Evropi, od tega pa kar 6 milijonov v Rusiji. V ZDA je bilo pred pol stoletja 50.000 Judov, pred 25 leti jih je bilo 250.000, danes pa jih je 2.000.000; od tega jih približno pol živi v državi New York. V državah Massachusetts, Pennsylvania in Illinois živi po 100.000 Judov, na zahodu ZDA pa le okoli 50.000. V Aziji jih je malo več kot 400.000, v Afriki 300.000, v Avstraliji 20.000, v Veliki Britaniji 250.000, Franciji 100.000, Nemčiji 600.000, Italiji 35.000, Romuniji 266.000, Avstriji 1.225.000, na Nizozemskem 104.000, v Kanadi 60.000, Argentini 40.000, Braziliji 3.000. Od 400.000 v Aziji jih v Indiji prebiva 180.000, v Afriki pa jih je največ v Maroku, 150.000. V Palestini jih je 85.000. Kamorkoli greste, na Kitajsko, Norveško, v Južno Afriko, na Zahodnoindijsko otočje, povsod boste srečali Jude. Ob upoštevanju 1.600.000.000 svetovnega prebivalstva je število Judov neznatno, njihov vpliv na svetovno dogajanje pa je velikanski.

Poslovna uspešnost Juda je nekaj, nad čemer se je vredno zamisliti. Je bolj materialistično naravnan kot drugi ljudje. Ima izjemno voljo in je neverjetno vztrajen. Vedno je znal spretno barantati ter delati z denarjem, treba pa je povedati, da se je judovska rasa šele pred kratkim izkazala z intelektualci. Razlog za to je v tem, da v času, ko je Jud dosledno sledil Talmudu, sploh ni napredoval v intelektualnem pogledu. Šele ko se je osvobodil svojih starih zakonov in začel sprejemati sodobno znanje, so se med njimi pojavili intelektualci. Na področju umetnosti, prava in literature je število Judov nesorazmerno z njihovim številom znotraj celotnega prebivalstva. V Veliki Britaniji živi četrt milijona Judov med 46.000.000 vseh prebivalcev, kar znese približno pol odstotka Judov.

Toda med najuglednejšimi Angleži je kar 6 odstotkov Judov.

Jud ne čuti ljubezni do narave. Ne vem, ali jo je kdaj imel rad, vendar dvomim. Čeprav so bili njegovi predniki morda nekoč dovzetni za naravne lepote, se je to čustvo tekom stoletij izgubilo zaradi preganjanja, omejevanja gibanja in prisilnega bivanja v mestih. V zadnjem času so postali bolj zagreti za kmetovanje v Argentini, Kanadi in drugod, a dejstvo je, da Jud nima preveč rad kmetovanja. Pravijo, da je Jud v poslu večji prevarant kot kristjan, in ko navajam nekaj takega, sem prepričan, da so med njimi tudi častne izjeme. Ko pravim, da so take obtožbe resnične, vas moram spomniti, da so stoletja preganjanja prisilila Juda v tako obnašanje. Na splošno rečeno Judi delajo v poklicih, kjer se ponuja več možnosti za prevare kot pa na področjih, ki jih večinoma zasedajo kristjani. In še nekaj; njegov zločin je ponavadi prevara, medtem ko kristjani zagrešijo več nasilnih zločinov. To seveda ne pomeni, da so vsi Judi nagnjeni k prevarantstvu, ampak nam le dodatno potrjuje podedovane značajske lastnosti ter priložnosti za prevare v dejavnostih, s katerimi se Judi pretežno ukvarjajo.

Krutosti Srednjega veka so okrepile iznajdljivost in bistroumnost Juda.

V starih časih poleg posojanja denarja kristjanom ni imel veliko možnosti na področju denarništva. Bil je osovražen, ker je hotel, da mu vrnejo njegov denar z obrestmi enako kot ga danes v Rusiji sovražijo nepremišljeni Rusi, ki drvijo k njemu po pomoč, nato pa mu odrekajo vračilo posojenega denarja. Danes je Jud kapitalist, ki pogosto ustvarja pogoje za začetek proizvodnje v lasti kristjanov. Spomnite se, da so bili Judi začetniki na področju vseh sodobnih komercialnih podvigov, od velikih bank, trustov, borznega špekuliranja, veleblagovnic, vse do ustanavljanja sindikatov. Konkurenca ni nikjer drugje tako ostra kot v ZDA in prav tam so Judi najuspešnejši. To, čemur pravimo ameriški finančni sistem, so izumili Judi. V ZDA se zliva na stotine tisoče priseljencev, in Judi so med njimi najrevnejši. Kljub temu postanejo Judi najbogatejši Američani. Danes je v svetu 4.000 milijonarjev, od tega jih 125 nosi judovska imena. Še veliko je milijonarjev z evropskimi imeni, toda z judovskimi lastnostmi, kar kaže na njihovo rasno poreklo.

Omenil sem napredek ter vzpon Španije in Italije v obdobju, ko so tam bivali Judi, ter propadanje teh držav, ko so se Judi preselili v Holandijo.

Ko so Judi prebivali v omenjenih dveh deželah, je bilo zanju značilno obsežno trgovanje z levantom, kar pa je usahnilo po prihodu Judov v Holandijo, ki je prevzela vpeljano trgovino, čeprav je veliko bolj oddaljena. Rusija v trgovskem pogledu ni napredovala predvsem zato, ker Judom niso dali prostih rok za trgovanje; odkrito rečeno se Rusija boji Judov. Po drugi pla-ti pa je Odesa ob Črnem morju odprta zanje in mnogi se selijo tja. Zdaj predstavljajo 45 % prebivalstva in imajo v svojih rokah 95 % trgovanja. Tudi Nemčija in Francija dokazujeta mojo ugotovitev.

Nemška mesta, ki so pregnala Jude, so nazadovala, medtem ko sta Hamburg in Frankfurt, ki sta jih sprejemala, napredovala v trgovskem oziru. Marseille, Bordeaux in Rouen so dvignili glave po napredku, ki se je začel, ko so oblasti Judom dovolile priseljevanje vanje.

Morda se vam bo zdelo nenavadno, toda raziskave potrjujejo, da so za izjemen napredek Združenih držav Amerike zaslužni predvsem Judi. Evropejci ponavadi govorijo o »ameriškem načinu poslovanja«, v resnici pa gre za judovski način poslovanja, kakršnega so razvili v Ameriki. Sodobno finančništvo, po katerem je zaslovela Amerika, so v celoti zasnovali Judi.

O neodvisnem razvoju ZDA se govori precej površno. Amerika je na svoje obale privabila milijone najsposobnejših, najbolj pustolovskih, vztrajnih



ljudi, kar jih premore Severna Evropa; ti so prinesli duh, ki je obetal uspeh.

Vendar današnja Amerika v gospodarskem pogledu ne bi predstavljala tega, kar vidimo zdaj, če ne bi bilo Judov in njihovega duha. Za mnogimi velikimi trusti – metalurgija, tobačna industrija, telegrafija, bančništvo, pšenica, trgovski koncerni – najdemo na delu judovsko pamet.

Bilo bi prav, če bi se Američani zavedeli, kaj dolgujejo Judom. Prvi dve Kolumbovi odpravi so s posojili financirali Judi. Prav gotovo so Judi spremljali velikega pomorščaka in lahko verjamemo, da je bil Jud Luis de Torres prvi Evropejec, ki je stopil na tla Amerike. V Kolumbovih žilah se je pretakala judovska kri; njegova mati, Susana Fonterosa, je bila judovskega porekla. Prvi trgovci v Ameriki so bili najverjetneje španski Judi, ki so se pozneje razširili po Zahodnem indijskem otočju. Bili so začetniki sladkorne industrije in dolgo časa so bile vse velike plantaže sladkornega trsa v rokah Judov. V Braziliji je naselbina, sestavljena iz 600 holandskih Judov, začela trgovati leta 1642. Za ustanovitev Kalifornije so predvsem zaslužni Judi.

Pripadniki drugih ljudstev so se v novi svet selili zaradi zemlje, Judi pa zaradi trgovanja. Na začetku so bili sorazmerno maloštevilni, toda v trgovini so bili monopolisti. V vseh poljedelskih naselbinah so delovali Judi kot trgovci. Ko so se ZDA spustile v vojno z Veliko Britanijo ter si zagoto-vile neodvisnost, so Judi priskrbeli potreben denar.

V zadnjem četrtletju 19. stoletja se je izjemno povečalo priseljevanje Judov v ZDA, za kar sta bila odločilna dva razloga: ekonomski pritiski na Jude v Rusiji ter opevanje Amerike. V zadnjem desetletju je v ZDA prispelo 932.000 ljudi, ki so se izrekali za Jude. Število Judov, ki so v tistem obdobju prečkali Atlantik, je v resnici veliko večje, saj so mnogi opustili svojo vero in ker so vedeli za predsodke do njihove rase, so opustili svoje prvotne priimke ter prevzeli nemška, francoska ali angleška imena. Preganjanje Judov v Avstro-Ogrski, Galiciji, je v nekaterih mestih prepolovilo število prebivalcev, saj so se Judi izseljevali v Ameriko. Leta 1899 so v Romuniji sprejeli zakonodajo, naperjeno proti Judom, kar je povzročilo stalno izseljevanje v Ameriko. Najprej so odpotovali mlajši ljudje, njim so sledili starejši družinski člani. Več kot polovica judovskih prišlekov dobi ladijsko vozovnico, ki jim jo iz Amerike pošljejo tam živeči sorodniki ali prijatelji.

Šestdeset odstotkov judovskih priseljencev se naseli v New Yorku. V tem mestu prebiva največ Judov na svetu – več kot v Jeruzalemu, Damasku in vsej Palestini skupaj. Pozneje bom povedal nekaj o srditem boju Judov za preživetje v New Yorku, o njihovem garanju in rasni nestrpnosti – a vse to Judom uspe premagati. Ne glede na vse govorjenje o enakosti ljudi, so v Ameriki bolj kot kjerkoli na svetu opazne razlike med rasami, razen v Indiji, kjer pa gre za vprašanje verstev. V ZDA črnci niso priljubljeni zaradi svoje barve kože, Judi pa zaradi ekonomskih značilnosti.

Jud je vodilen na področju bančništva, postavil je temelje mednarodnega kapitalizma. Zaradi poslovanja se mnogi Judi pretvarjajo, da so nej-udi, a njihove lastnosti so judovske. Polega financ so Judi vodilni tudi na nekaterih drugih področjih: gledališča, krojaštvo, tobačna in pohištvena industrija.

Odlikujejo se kot optiki in zlatarji, v Amsterdamu kot središču za brušenje diamantov pa je med 10.000 ljudmi, ki se ukvarjajo s tem pos-lom, kar 8.000 Judov.

Kljub temu bo držalo, da Jud nima rad poklicev, kjer dela in ostaja zaposlena oseba. Disciplina mu je zoprna, saj omejuje njegove pobude. Kot fizičen delavec nikoli ni srečen, izogiba se utrujajočemu in dolgočasnemu delu, privlačijo ga področja, ki zahtevajo iznajdljivost in so pestra ter vznemirljiva. Raje živi od dobička kot od plače. V mestih kot so London, Chicago, New York Judi neizprosno izkoriščajo revne delavce, ki so pripadniki njihove rase, ki pa si želijo postati izkoriščevalci. Navajam približno število Judov v nekaterih prestolnicah:

New York: 700.000

Varšava: 250.000

Budimpešta: 169.000

London: 150.000

Dunaj: 147.000

Pariz: 60.000

Berlin: 100.000

Današnji Judi opuščajo hebrejščino. Judi iz Zahodne Evrope govorijo



jidiš, neke vrste popačeno nemščino s precej hebrejskimi besedami, jezik, ki je nastal med dolgotrajnimi bivanjem v getih. Seveda veliko Judov govo-ri čisto angleščino, nemščino, francoščino in druge evropske jezike.

Kljub temu se predvideva, da od 12 milijonov Judov jih 7 milijonov govori jidiš kot materni jezik, a je teh sorazmerno vse manj. Novi rodovi se naučijo govoriti v jeziku ljudstva, med katerim prebivajo. Nekateri Judi govorijo žargon, ostanek iz obdobja, ko so Judi živeli v Španiji.

Ocenjujem, da v državah, kjer je uraden jezik angleščina, živi okoli 2.500.000 Judov, od tega jih približno polovica uporablja angleščino kot materni jezik. Novi rod Judov prezira jidiš svojih staršev ter se med seboj in z nejudi pogovarjajo v angleščini.

Danes, ko so Judi v svetu vplivni kot nikoli prej, se nahajajo v prehod-nem obdobju, ko opuščajo običaje svoje rase. Niti najmanj jih ne zanima hebrejska literatura, vse bolj pogoste so rasno mešane poroke, zato nekateri Judi, ki se poglabljajo v bistvo svojega ljudstva, predvidevajo, da bodo Judi kot posebno ljudstvo izginili v naslednjih dvesto letih. V preteklih 3.000 letih nobena rasa ni bila med seboj tako tesno povezana, a to je bila bolj kot ne posledica zatiranja, ki so ga nad njimi izvajala njim sovražna ljudstva, kot pa rasnega sorodstva. Skozi dolga in težka stoletja preganjanja so jih povezovali zunanji vzroki. Duhovno pribežališče so našli v Talmudu in svojih običajih.

Ko so se jim odprla vrata, so se od lastne tradicije obrnili k zahodni kulturi, ki so jo prej podzavestno zavračali. Do 18. stoletja, ko so Jude prezirali in jih izključevali, so se le-ti maščevali s preziranjem posvet-nega znanja; in njihovi starejši modreci so ga celo prepovedovali, ker naj bi imeli vse potrebno znanje v Talmudu.

Včasih berem o prazničnih dneh v zgodovini tega potujočega ljudstva, ko so se vrata evropskih univerz odprla tudi Judom. V nekem smislu je res tako.

Po drugi strani pa je to pomenilo začetek konca Judov kot posebnega ljudstva. Pomislite, kaj bi to pomenilo za učene rabine. Pomislite, kakšne bolečine bi povzročilo v srcih najbolj spoštovanih voditeljev krščanstva, če bi se novi rod duhovnikov posvetil agnosticizmu, in vsaj malo boste dojeli odziv starih rabinov, zatopljenih v Talmud, ko vidijo, da je ogrožena ortodoksnost Judov.

Predstavljajte si žalujoče starše, ki vidijo svoj mladi rod, kako zaničuje nekaj, kar je bilo njim nadvse ljubo, in vsrkavajo znanje ter vplive zahodnih univerz. Staromodni Judi so se do takrat držali običajev 14. stoletja v medicini in pravu. Sodoben Jud mora živeti v skladu z razmerami na začetku 20. stoletja. Njegove sposobnosti v medicini in pravu priznava ves svet. Mladi Jud, profesionalec, je opustil judovstvo.

Njegovo razmišljanje je na drugačni ravni, kot je bilo razmišljanje njegovih prednikov.

Vse to je potekalo postopno. Malo stvari je bolj bolečih – nekaj tega pri-kaže Zangwill v svoji gledališki igri »The Melting Pot« (Talilni lonec, op. prev.) – kot težave starega Juda, ki se še oklepa svoje vere, da bi vsaj malo razumel razmišljanje lastnega sina, ki uživa v idejah o enakopravnosti. V delih Evrope, posebej tam, kjer so bile včasih več stoletij naseljene velike judovske skupnosti, se starejši Judi sentimentalno oklepajo starih običajev. Z obžalovanjem opazujejo zlom judovskega sabata, najbolj pa jih boli, kako novi rod odkrito zasmehuje starodavne običaje, ne spoštuje prehranskih zapovedi, oblačenja, posebnih molitev.

Mladini, ki si želi sodobnega izobraževanja, se te stvari zdijo zastarele.

Hrepenijo po sodobnem intelektu-alizmu, sodobni znanosti, in nočejo, da se jih uvršča v neke stare čase. In tako mladi Jud, ki se odpravi v državo, kjer ga pričakuje svoboda, zapusti ne le prejšnje bivališče, ampak tudi staro verovanje ter se odpove staremu imenu.

Kljub velikemu napredku Judov v zadnjih sto letih se pri njih zmanjšuje število rojstev. Pred sto leti je imel judovski par v glavnem od štiri do šest otrok, zdaj pa povprečno dva ali tri. Eden od razlogov je poročanje v višji starosti; po starosti, v kateri se poročajo, Judi zaostajajo za kristjani. Število prebivalcev raste med revnimi, ki ostajajo skupaj.

Ko pa se razseljujejo in bogatijo, se jim rojeva manj otrok. Blaginja bo torej tudi prispevala k uničevanju rase.

Manjše število rojstev se delno uravnoteži z daljšo življenjsko dobo. Skrb za otroka pomeni manj mrtvih otrok in za Judinje je znano, da so verjetno najskrbnejše matere. Med Judi ni pijancev. Materi posvečajo veliko skrb že veliko pred rojstvom otroka. Za otroke je vedno na razpolago najprim-ernejša hrana. Judinje so veliko manj kot kristjanke zaposlene v tovarnah v naših industrijskih središčih. Ne poročajo se tako mlade in njihova vi-talnost ni načeta. V primerjavi s smrtnostjo krščanskih dojenčkov umre le tretjina judovskih. Statistični podatki kažejo, da so judovski otroci do petega leta starosti deležni veliko več ugodnosti kot nejudovski. Smrtnost med judovskimi moškimi v starostnem obdobju med 20 in 25 let znaša le polovico smrtnosti med nejudi v istem starostnem obdobju, med Judinjami pa le eno tretjino od umrlih med njihovimi krščanskimi sestrami. Jud ima v tem starostnem obdobju dvakrat večjo možnost preživetja kot kristjan. Po petdesetem letu starosti je smrtnost približno enaka, po 65.letu pa nejudi živijo dlje.

Zanimivo je tudi področje mešanih zakonov, kar je bil še pred kratkim zelo redek pojav. Družbene in verske razlike so razdvajale ljudi, v nekaterih državah pa je tudi zakonodaja preprečevala take poroke. Število mešanih porok zdaj narašča. Vredno omembe je, da je več porok med kristjani in Judinjami kot pa med Judi in kristjankami. Do mešanih porok v glavnem prihaja med priseljenci, ki so se naselili pred dalj časa, medtem ko se na novo priseljeni le redko poročajo v mešane zakonske skupnosti. V državi New York, na primer, se manj kot en odstotek Judov poroči s kristjani. V Nemčiji, kjer so Judi naseljeni že dalj časa, se zgodi 22 mešanih porok na 100 povsem judovskih porok. V mestu kot je Hamburg, ki se mora za svoje blagostanje bolj zahvaliti Judom kot Nemcem, je celo 45 mešanih zakonov na 100 čisto judovskih. Kljub protisemitskemu razpoloženju se je v zadnji četrtini stoletja število mešanih zakonov potrojilo, in to predvsem na račun Judov, ki so se odpovedali svoji veroizpovedi. V Avstriji, Italiji in na Danskem imamo tretjino mešanih judovskih porok. V državah kot sta Amerika in Anglija, kjer se dogajajo mešane poroke, otroke vzgajajo v krščanskem duhu v štirih od petih primerov. Seveda ne smemo prezreti, da se v mešanih zakonih rojeva manj otrok kot v povsem judovskih zakonih enakega družbenega razreda, da so starši manj plodni. Pravzaprav opažamo nagnjenje k sterilnosti.





2. POGLAVJE


GENIALNOST JUDOV


Čeprav so Judi med najbogatejšimi ljudmi na svetu, pa vsi Judi še zdaleč niso bogati. Če smatramo 12 milijonov Judov kot enotno ljudstvo ter njihovo celotno bogastvo delimo z njihovim številom, lahko rečemo, da so v povprečju revni. Velike skupine, zbrane v Vzhodni Evropi, so kot nekakšne gosenice v revnem okolju. Ko se znebijo svoje ovojnice in zagledajo svobodno sonce, takoj razširijo krila in začnejo uspevati. V oči bijoče ge-tovske skupnosti so tudi v Angliji in Ameriki, toda njihovi prebivalci so ponavadi novi prišleki. Ubožnost pa se pri Judih ne prenaša z očeta na sina, iz rodu v rod, kar je značilno za nekatere sloje med zahodnjaki. Vzemimo angleškega kmeta: je slabo plačan, čeprav miselno ne preveč hit-er, a vendar bister možak, kar je značilno za človeka, ki je tesno povezan z naravo, ki dela počasi. V materialnem pogledu mu gre bolje kot revnemu, prestrašenemu poljskemu Judu, prispelemu v London iz kraja Łubowo, človeku, ki nima pojma o ničemer angleškem, ali njegovemu judovskemu bratu, ki se poti v zatohli krojaški delavnici londonskega East Enda. Kmet s svojo omejeno domišljijo le redko kdaj sanjari o čem boljšem od trenutnega stanja, in če imajo njegovi otroci kakšne ambicije, te ne sežejo visoko.

Čeprav ne tako izrazito, enako velja tudi za obrtniške sloje. Zavedam se poenostavljene razlage, da družbene razmere omejujejo delavski razred v Angliji ter da taki ljudje napredujejo hitreje v bolj svobodnih in novih deželah. Povsem drži, da se ljudje v takih deželah hitro povzpnejo ne zato, ker bi bili boljši od onih, ki so ostali doma, ampak zato, ker jih ne ovira izjemna konkurenca denimo v Angliji. Nekatere od teh novih dežel so prav rajske za prišleke, ki se postavijo v ospredje; v Angliji bi imeli slabši položaj zaradi sposobnejših ljudi, ki ostajajo v državi. Najbogatejši ljudje v Angliji niso posestniki, ampak ljudje iz trgovinske dejavnosti, ki so sami ali pa njihovi predniki začeli povsem na dnu družbene lestvice.

Medtem ko se posamezni Angleži zgolj zaradi svojih sposobnosti začnejo vzpenjati, lahko po resnici trdimo, da se vsi Judi začnejo vzpenjati takoj, ko

za to dobijo priložnost. Velikanske množice revnih Angležev se bolj ali manj sprijaznijo s svojo usodo ter jo sprejmejo kot nekaj nespremenljivega. Noben reven Jud ni zadovoljen in je prepričan, da bo ob ponujeni priložnosti izboljšal svoj položaj. In to naredi. Rod za rodom kmetovalcev ostaja na svojih posestvih in na to so ponosni. Jud nikoli ne ostaja, vedno se premika.

Poznamo tri stopnje judovske uspešnosti v Londonu. Stari Moses, prišlek iz Rusije, biva v pregosto naseljenih hišah proč od Whitechapel Roada. Njegov sin, gospod Moss, bo živel v londonskem okrožju Maida Vale, ki ga uspešni Judi srednjega razreda najbolj cenijo. Njegov vnuk, gos-pod Moseley, bo imel bogataško hišo v predelu Park Lane, v meki londonskih milijonarjev.

Ne poznam nobene dežele in prepotoval sem zelo ve-liko sveta, kjer neoviran Jud s svojo bistrostjo v tekmi z bistrostjo drugih ljudi ne bi zmagoval. Ljudje, ki dobro poznajo Jude, so morali opaziti določen odpor in Jud ni skromen do odličnosti, ki jim jo priznava javnost.

Judi si želijo uspeti in se veselijo razkazovanja, ki jim ga omogoča bogastvo. Publicitete v zvezi s svojo raso si vendarle želijo vse manj zaradi strahu, da bi njihova uspešnost prilivala olje na ogenj protisemitskih občutkov. Zaradi tega se pojavljajo težnje skorajda sem napisal določena propaganda, da bi navidez zmanjšali finančno moč Judov, poudarjali njihovo revnost ter prepričevali ljudi, da se pretirava o številu judovskih milijonarjev. Neredko vas bo Jud izzval, da mu poveste imena več kot dvajsetih Judov, ki »na finančnih trgih delujejo z močjo milijonarjev«. Ponavljam, da znotraj judovstva poteka borba proti zlivanju z drugimi ljudstvi, kot sem že prej zapisal. V prvih vrstah takšnih borcev so rabini, ki se bojijo takega razvoja.

Ko nekdo trdi, da je neka stvar nemogoča, ni nemogoče, da se prav to dogaja.

Rabin Joel Blau piše o odnosih med Judi in nejudi takole: »Razlike v okusu, temperamentu, finesah, ki so očiten izraz rasne različnosti, so tako globoke, da je pristna tesna zveza redko kdaj mogoča. Lahko se pojavi obojestransko spoštovanje in cenjenje, toda določena zadržanost bo vsee-no ostala. Največ, kar si glede medsebojnih odnosov lahko zamišljam, sta dva soseda, vsak na svojem delčku ozemlja z ograjo med njima. Čez ograjo se lahko pogovarjata, rokujeta, pokadita pipo in počneta še marsikaj, toda ograja bo vedno stala med njima.« To je čista resnica, dokler imamo rasi čistih Judov in čistih nejudov; med njima je precej rasnih različnosti.

Statistike o mešanih porokah pa kažejo, da se ograje podirajo in da se nej-udi vse bolj vključujejo v judovsko kvasino. Judovska genialnost je zaradi stikov in asimiliranja postala najmočnejša sila v sodobnem sistemu trgovanja. Jud je zdaj v talilnem loncu. Njegove lastnosti se ne izgubljajo, ampak se razširjajo. Pred našimi očmi se dogaja velik rasni pojav. Z ukinjanjem omejitev, ko se Judom odpira ves svet in se vrstijo njihovi dosežki, se vse bolj oddaljujejo od pravega judovskega duha. Sicer so kot rasa vztrajni in čeprav se judovska individualnost izgublja, ostajajo njihova genialnost, jasen pogled v prihodnost, hitro odločanje, nepopustljivost pri doseganju želenega cilja. V budnosti, hitrem dojemanju in znanju Jud prekaša kristjana.

Postavite na eno stran mnenje, da nima predsodkov in je zvit pogosto je res takšen, kajti po stoletjih preganjanj in zatiranj bi bilo čudno, če ne bi postal prekanjen in priznajte, da bo Jud v pošteni tekmi precej verjetno premagal kristjana. Spomnite se posebne vadbe, ki so mu jo vsilili. Vzemite katerokoli dobro znano krščansko firmo na področju financ, trgovine ali proizvodnje, in ne bo vam treba iskati dva ali tri rodove prednikov, pa boste že naleteli na kmete. Njihovi predniki so bili že več stoletij prej pol-jedelci in v glavnem po naključju so sčasoma postali meščani. Ko se možgani razcvetijo in se pojavi nejud, nadarjen za trgovino, ki mu prinese milijone, bo precej verjetno, da bo ta sila v naslednjem rodu uplahnila, če že ne povsem izginila. Družina odmre ali pa se njeni člani izgubijo v nepomembni množici.

Takšna je zgodba vsake nejudovske trgovske družine. Judovske zgodbe pa niso take vrste. Juda so z zakonodajo, grobim nasiljem, z vojaškimi silami ustrahovali, zatirali, mu omejevali svobodo gibanja, da se je lahko zanašal samo na sorojake kot v ruskih getih, beda in garanje sta ga spremljala skozi stoletja njegovega bivanja. Ves ta čas je prebival v mestih, kjer se je seznanil z mestnimi zadevami, kjer so ga nadle-govali, ga ropali, kjer se je zatekal k prevaram, da bi izvedel, kaj mu grozi od njegovih zatiralcev.

Vedno je moral biti na preži, ko se je prebijal skozi najhujšo življenjsko šolo, da bi bil sposoben obvladovati finance in trgovino.

V svetu trgovine se ne obnaša enako kot njegov nejudovski tekmec, saj ima drugačne značajske lastnosti. Vse to je treba upoštevati, ko ugotavlja-mo, kako Judi delujejo v svetovni trgovini zunaj razmerij glede na njihov položaj v okviru svetovnega prebivalstva. Čeprav me bodo dejstva prisilila, da se bom zadrževal pri vlogi, ki jo imajo Judi v finančništvu, pa to ni edi-no področje, na katerem so se izkazali. Najdemo jih na čelu intelektualnih gibanj, kot politike, znanstvenike, umetnike. Kot blesteče izjeme na primer Benjamin Disraeli so na splošno delovali v revolucionarnih gibanjih in nastopali proti kraljevskim vladavinam, pri čemer so bile v oz-adju njihovih razmišljanj ugodnosti, ki bi jih lahko imela njihova rasa. V Evropi ni nobene vlade, ki v svojem sestavu občasno ne bi imela kakega uglednega Juda. Judi so svetu dali slavne pisatelje. Na glasbenem področju so že dolgo v ospredju in celo za Wagnerja se zdaj ve, da je bil Jud. V svetu novinarstva so Judi glavni dejavnik; le malo je tako izstopajočih stvari kot je nadzor Judov nad tiskanimi mediji v Londonu, New Yorku, Parizu, Berlinu, na Dunaju in drugod. Judi so vodilni kot pisci gledaliških iger in lastniki gledališč. Judi so mojstri v trgovanju z umetninami. V znanst-venih ustanovah jih je izjemno veliko, tako študentov kot šrofesorjev. Ko govorimo o Judu, moramo gledati veliko dlje kot samo do borznih trgov. Nekateri pisci in tudi Judi sami so pretirano vzneseni glede prihodnosti. Danes jih je na svetu precej več kot v

»obdobju kraljev«, skoraj trikrat to-liko jih je kot takrat. Po skoraj treh stoletjih preganjanja jih je zdaj 12 milijonov, tako da predvidevajo, da jih bo na osnovi sedanje statistike čez nekaj časa »vsaj toliko milijonov, kot je danes pripadnikov v večini najbolj prosvetljenih nejudovskih narodov«. To bi se lahko zgodilo, če bi Judi žive-li kot strnjeno ljudstvo. Kljub sedanjemu mnenju, da so tesno povezani med seboj, pa veliko Judov v najbolj prosvetljenih družbah zavestno ali nezavedno dela proti takemu razvoju.

Leroy-Beaulieu pravi: »Rasa se izboljšuje, Jud postaja telesno in moralno močnejši. Ko so z njegovih udov odpadli težki okovi, se rojeva nov človek.«

Leroy-Beaulieu pove več, kot se sploh zaveda. Okovov, ki so ga ovirali, mu niso nadeli samo kristjani, am-pak je šlo za miselne okove še iz časov Biblije. Ko so odpadli okovi zatiralcev, so se znebili tudi okovov nevednosti in običajev. Jud postaja močnejši, rojeva se nov človek, saj se pod vplivom evropske kulture otresa judovskih tradicij, vse ostalo sledi samo po sebi. Gre za možgane, možgane močne rase, ki jo je krepilo nenehno preizkušanje in oviranje pri njenem širjenju, možgane, ki vsebujejo rasno seme za takojšnje odzivanje, daljnovidnost in potrpežljivo vztrajnost. Leroy-Beaulieu nam na njegov načičkan način ponuja sliko o prezgodnji zrelosti judovskega duha: »Verjetno ima svoj delež pri uspehih judovskih dečkov in deklic v vseh šolah, kamor so jim dovolili vstopiti. Vsi vemo, kako veliko priznanj in nagrad so ti drobni tekmovalci pobrali v skromni areni šolskih tekmovanj. Čeprav v medšol-skih preizkusih redko dobijo nagrade, so na vseh področjih v Evropi med najsposobnejšimi tekmeci za klasična priznanja. Slišal sem Nemce, da zaradi prezgodnje intelektualne zrelosti Judov jemljejo svoje otroke iz šol in srednjih šol, kjer se šolajo drugi otroci. Rekli so, da je tekmovanje med sinovi Severa, belopoltimi Nemci s svetlimi lasmi in počasno pametjo, ter temi sinovi Orienta z njihovimi temnimi očmi in s čuječo pametjo neena-kopravno.« Vsi se lahko strinjamo z njegovim mnenjem, da smo v primerjavi z Judi mladi, da smo prišleki. Glede civilizacije so Judi daleč pred nami. Ni imelo nobenega smisla, da smo jih več stoletij zapirali za zidove getov. Ko so se vrata njihovih zaporov odprla, so nas zlahka dohiteli celo na področjih, ki smo jih odprli brez njihovega sodelovanja. Moralno prilagajanje Juda poteka z neverjetno hitrostjo. Sposoben se je prilagoditi vsakemu okolju. Leroy-Beaulieu dodaja: »V vsakem Judu tiči skrivna moč preobraz-be, ki me je mnogokrat osupnila. Lahkotnost, s katero se spreminja, meji na čudež… To je posebej opazno na Vzhodu, kjer njegove sposobnosti pridejo najbolj do izraza. En sam rod ali kvečjemu dva zadoščata, da se tudi najbolj zagrizen orientalski Jud preobrazi v zahodnjaka denimo v Parižana. Za zunanjostjo, ki se pogosto zdi medla, se skriva najbistrejši um, kar sem jih srečal do zdaj.

Prilagoditi se zna in vključiti prav povsod. To je njegova sposobnost za vladanje, kot bi rekel M. Taine. Če bi ga preselili na kak drug planet, bi se tudi tam kmalu počutil kot doma. Sposobnost prilagajanja je ključna pri vseh stvareh; nepomemben Jud, ki mu je bila pred kratkim podarjena svoboda, v veliki meri prav tej lastnosti dolguje svojemu sedanjemu položaju v svetu. Vsemu se zna prilagoditi; za vse st-vari ima, kar je potrebno; povsod se dobro znajde; posledično je povsod uspešen.« Jud zna jasno razmišljati, izstopa po pameti, je natančen. Od svojih prednikov, ki so se skozi stoletja ukvarjali z blagovno menjavo, trgovanjem, ocenjevanjem, predvidevanjem, je podedoval navado, da nobene stvari ne presoja po prvem vtisu. Judovskega trgovca bosta le stežka prevzela leporečje ali lep videz sogovornika. Leroy-Beaulieu upravičeno pravi: »Ni dvoma, da so Judi, tako imenovani Semiti, arijski civilizaciji prispevali več talentov kot sami Arijci. Verjetnost, da boste med tisoč Judi na Zaho-du našli izjemno osebo med učenjaki ali umetniki, je trikrat ali štirikrat večja kot med tisoč Angleži, Francozi ali Nemci.« Z zapletenim statističnim sistemom so ugotovili, da je povprečen Jud za 4 % bolj sposoben od povprečnega Angleža in za 2 % od povprečnega Škota. Judi v poljedelstvu niso dosegli nič izjemnega. Od Evropejcev manj izstopajo kot avtorji, inže-nirji, vojaki, državniki in popotniki. Z Evropejci se lahko kosajo kot arhitekti, umetniki, zbiralci starin, v prirodoslovnih znanostih, politični ekonomiji, znanosti, kiparstvu. Evropejce prekašajo v dramatiki, medicini, trgovini (v glavnem finance), metafiziki, glasbi, pesništvu, filologiji in šahu. Gospod Joseph Jacobs pripisuje njihovo premoč bivanju v mestih, kjer je intelektualno življenje bolj izrazito in je zaradi trgovine pamet bolj potrebna, judovski starši pa zelo skrbijo za izobraževanje lastnih otrok. V glasbi so dosegli tako veliko, ker je zaradi njihove vere glasba prisotna v vsakem domu, pa tudi zato, ker so samo v njej lahko pokazali svojo umetniško žilico. Pogosto menjavanje držav, v katerih so prebivali, je iz njih naredilo filologe, s tem pa so si poleg maternega jezika ustvarili zelo pomemben dodaten jezik.

Izjemnost v denarnih zadevah jim je bila vsilje-na. Svet jih je primoral, da so postali finančniki že veliko stoletij preden so finance postale velika sila.

Njihova nadarjenost za finance verjetno izvira iz njihovega nagnjenja k matematiki. Metafizika je pri Judih tako kot pri drugih povezana s teologijo.

Gledano v celoti, pravi gospod Jacobs, so proizvodi judovske pameti abstraktni, po eni plati nedvomno posledica njihovega dolgotrajnega bivanja v mestih in ločenosti od narave, na drugi strani pa izobraževanja in obrtništva.

Zato od njih pričakujemo velike matematike in filozofe, ne pa velikih izumiteljev, biologov ali slikarjev, vse dokler se niso uspeli znebiti učinkov izključenosti iz širše družbe. Jud je upravičeno ponosen na svoj prispevek svetu. Kot je dejal gospod Madison Peters: »Jud je dal svetu edino resnično poznavanje boga. Dal nam je Mo-jzesa, ki je svetu dal prvo republiko in čigar zakoni še 3.300 let pozneje predstavljajo osnovo filozofije prava v civiliziranem svetu. Jezus kot ideal rase je bil Jud. Če odmislimo njegovo odposlanstvo, je Jezus naš človek.

Spoštuje našo raso in imamo ga za svojega, enako kot imamo za svoje evangelije cvet judovske literature in samo judovske. Našo Biblijo so napisali Judi… Kakšen bi bil svet brez nje?... Biblija je ljudstva Evrope dvi-gnila v civilizacijo… Za to veliko knjigo, na kateri so ljudje gradili svoje največje upe, se moramo zahvaliti Judom.« Izvor judovske rase je zavit v skrivnost. Kar so mnogi smatrali kot čudež, preživetje Judov, sploh ni nikakršen čudež. Preganjanje jih je le krepilo brez tega bi že izumrli. Na prejšnjih straneh sem navedel svoje predvidevanje, da če se bo sedanje oddaljevanje od judovske tradicije nadaljevalo še dve stoletji, bo še vedno obstajal judovski duh, posebno judovsko ljudstvo pa bo izginilo. Judom je že prej grozilo zlivanje z drugimi ljudstvi. Jaz sem zadnji, ki bi zanikal možnost resničnega preporoda Judov, pojav nekakšnega judovskega do-moljubja in poznejšega nacionalizma, ki bi znova povezala vse Jude in jim osovražila povezovanje z nejudi v enaki meri kot je bilo za kristjane ostud-no poročanje z Judi v časih starih getov. Vem, da je vse to možno, toda glede na današnje dogajanje se mi zdi zelo malo verjetno. Veliko si obetajo od sionizma.

Gospod Israel Zangwill je dejal, da je branje zgodovine o Ju-dih kot prebiranje romance o nevarni dogodivščini, napisani v prvi osebi. »Junak je od smrti vedno znova oddaljen le korak, vendar vemo, da se bo rešil, saj vendar on sam piše o tem, kajne? V obdobju več kot trideset stoletij obstoja njegovega ljudstva se je Jud nenehno gibal na robu pogubnega prepada, vendar se je vedno uspel nekako rešiti iz zagate. Njegova zgodba se bo nadaljevala in kdo bi lahko trdil, da se vendarle ne bo končala srečno?«

Znano je, da je bil pred enim stoletjem položaj Judov v Nemčiji obžalovanja vreden. Ne le da so jih zlorabljali in z njimi grdo ravnali, prikrajšati so jih hoteli tudi za njihove običaje. Moses Mendelssohn, blesteč filozof in ponosen Jud, je raztrgal zavese, ki so zastirale njegovo ljudstvo ter jim predočil smisel kulture. Začeli so jo vpijati kot ljudje po dolgotraj-nem prečkanju presušene puščave. Če spremenimo prispodobo, Jud se je pognal naprej kot pes, ki ga spustimo z verige. Osupljiv napredek Judov je prestrašil Nemce in postopno so se začela pojavljati protisemitska čustva. Če se to ne bi zgodilo, mislim, da bi se Jud v Nemčiji zelo hitro zlil z nejudovskim prebivalstvom. Tako pa so ga predsodki proti njemu potisnili nazaj k njegovi veri in za dalj časa se je prekinilo zlivanje, ki poteka zdaj. Nikjer na svetu ne boste našli tako nepokvarjenega judovstva kot med ruskimi Poljaki. Do tega nikakor ni prišlo zaradi izjemne trdovratnosti Judov, ampak zato, ker jih je Rusija zaprla v posebna okrožja in naredila vse, da je preprečila njihovo prosto druženje z Rusi. Jud ima v ZDA enake pravice in ugodnosti kot katerikoli drug državljan, toda predsodki do nje-ga so vsesplošni in močni.

Na vse načine si prizadeva, da bi jih zlomil in le manjšina med ameriškimi Judi hoče ohraniti različnost. Gospod Ezra Bruno je ameriške Jude razdelil na tri vrste:

a) Ortodoksni Judi, ki zastopajo neokrnjeno judovsko veroizpoved.

b) Konservativni, ki predstavljajo očiščeno judovstvo brez vere.

c) Radikalne, ki ne predstavljajo ne vere ne judovstva bližajo se ag-nostikom.

Kot pravi gospod Bruno, je v Ameriki sodoben »tempelj« predavalnica brez logične pravice za uvrščanje med različne veroizpovedi, srečanja vernikov pa so v glavnem kabaretske vrste. Povprečen ameriški Jud se vedno trudi ubežati svojim koreninam in če bi mogel, bi svoj nos brez dvoma naredil za ameriški model. Ameriški Jud ne kaže ponosa do svoje vere ali prednikov. Takšen je, ker ni državljan neke države, ki bi ga silila k sprejemanju njenih običajev. Je izjemno vitalen, a ta lastnost se hitro razsiplje, ne tudi izgubi, v svobodnem okolju.

Njegove moči se znova pokažejo, kadar zazna ogrožanje, ki bi pomenilo podrejanje duha kateregakoli ljudstva.

Čeprav v Veliki Britaniji pričakajo Juda s prijazno strpnostjo tam ni protisemitskih občutij, pa sem prepričan, da se nemiren vzhodnoevropski Jud, ki namerava pobegniti na Zahod, v glavnem ozira za Ameriko. O tej deželi, državi svobode, je slišal toliko lepega. In judovstvo je zelo usklajeno z ameriškim duhom. Zaradi osebnih navad nevednih priseljencev, predvsem pa zaradi ekonomskih razlogov, belopolti Američan čuti odpor do Juda.

Vseeno trdim, da so judovski ideali enaki ameriškim. Američani do-bijo svoje ideale bolj od Judov kot od saksonskih prednikov to bi ugotovili, če bi se odpovedali trenutnemu žargonu in poiskali resnico tam, kjer se je začela. Judovski ideal je zdrava demokracija; njihova etika je vzor za svet; so izjemno moralni ljudje, gospodarni, zmerni. Ljubijo svoj dom in so najboljši starši. Res je, da pogosto odstopijo od svojih idealov, a isto lahko rečemo za vsako ljudstvo. Vsi pisci, ki so se ukvarjali z judovskim vprašanjem, se strinjajo, da bi se moč in vpliv Judov v svetu zelo povečala, če bi ostali tesno povezani. Toda jaz ne grem tako daleč kot sta se spustila gospoda Russell in Lewis, ki v svojih kratkih in zanimivih knjižicah spisov o londonskih Judih pravita, da bo takrat, ko se bo rasa zlila s prebivalstvom dežel, kjer bivajo, njen vpliv tako neznaten kot je bil nekoč vpliv ob prilivu Franko-Normanov ali veliko pozneje in v manjšem obsegu ob prihodu francoskih Hugenotov na Anglijo, vpliv novega, krepkega ljudstva, kateri je bil opazen tekom dveh ali treh rodov, sedaj pa slabi in je pozabljen. Pisca teh spisov se strinjata, da je treba poiskati bistvo sodobnega judovstva v njegovi religiji, ne v krvi; menita, da bo obstoj tega ljudstva odvisen od tega, ali bo obdržalo svojo vero ali ne. Njegova vera ga najbolj opredeljuje. »Izrazite rasne značilnosti se bodo raztopile kot kepa soli v vodi, razen če se kot rasa ne bodo oklenili svoje religije. Prav dejstvo, da so jih v Angliji sprejeli bolje in z njimi ravnali lepše kot kjerkoli drugje v sedanji Evropi, izpostavlja Jude kot raso večjim pritiskom, kot so jih izkusili do zdaj.« Jud je bolj kot kristjan nagnjen k hazardiranju. Judu je všeč tvegan posel, borzne mahinacije, posojanje denarja, želi si dobiti nekaj brez truda in dela.

Najsi gre za Juda v sumljivih četrtih New Yorka, v vzhodnoevropskih getih ali v azijskih četrtih, vsi si, kolikor je le mogoče, prizadevajo, da se preživljajo brez ročnega dela in da napredujejo. Judi so vedno gospodarji igralnic. Spominjam se, da sem v čudoviti knjigi pisatelja Charlesa Bootha o življenju in delu v Londonu bral, kako je v zelo revni četrti srečal judovskega dečka, ki se je povsem sam igral s kovanci (fucanje) in pri tem preučeval zakone verjetnosti. Čeprav jim je ljubezen do iger na srečo nekako prirojena, pa to zagotovo ni zaradi tega, ker bi Judu primanjkovalo bistroumnosti in daljnovidnosti. Svet dobro pozna izjemne judovske šahiste.

Šah je orientalska igra in morda jo imajo v krvi. Šahist potrebuje kombi-nacijo znanosti ter iznajdljivosti, in Jud ima lastnosti, ki jih šahist potrebuje za odličnost. Za Juda je značilna velika ambicioznost, kar vpliva na vse njegovo delovanje ter ga dela drugačnega še posebej med nižjimi in delavskimi sloji prebivalstva od nejuda. Kjer bo le mogoče, se bo izognil položaju zaposlenega človeka, čeprav bo s tem navidezno na izgubi. Navidezno pravim zato, ker je njegova pamet vedno usmerjena v prihodnost in je ponavadi dovolj bister, da se sprijazni z začasno izgubo, ker predvideva korist v prihodnosti. Toda vedno vemo, da je Jud nepriljubljen. Razlogi so v razkazovanju, bahavosti, ljubezni do razkošja, želji po dobivanju najboljšega za njegov denar, izjemni uspešnosti v vsakršnih razmerah, nadutosti in nezaupanju do nejudov, njegovi absolutni treznosti, nepripravljenosti za pridruževanje sindikatom, težnji po delovanju »sam za sebe«, izpodrivanju nejuda v skoraj vsakem primeru, kjer mu Jud začne konkurirati. Čeprav v Angliji ni protisemitizma, kot sem omenil, pa občasno naletimo na odpor do Judov, ne do Judov kot takih, ampak zaradi tega, ker kot družbeni razred delajo reči, o katerih drugi menijo, da so sovražne do njihovih interesov.

Mislim, da na primer v londonskem East Endu ne bi bilo težko sprožiti lova na Jude. Verjemite mi, da ne zato, ker so Judi, ampak zato, ker bodo zganjali

»svinjarije« v razmerah, kakršnih londonski delavec ne zmore. Plačevali bodo višje najemnine kot si jih lahko Anglež privošči, toda ne zato, ker bi imeli več denarja, ampak ker bo več družin stanovalo nagnetenih skupaj v majhnem stanovanju, v razmerah, zaradi katerih se Angležu obrača želodec.

Posledica je, da Angleža izpodrinejo iz delavskih četrti ter je prisiljen bivati daleč od svojega delovnega mesta, Jud pa naseli celo okolico. Dve tretjini prebivalcev četrti Whitechapel so Hebrejci; v Stepneyju večinoma prebivajo Judi. Zdaj že pokojni Canon Barnett, ki je živel v East Endu, je zapisal: »Reven Jud je miselno sposobnejši od revnega nejuda. V glavi si z močjo pesnika lahko oblikuje neki ideal. Sposoben je delati z inteligenco in uspehom, ki včasih presega navadno tehnično izobrazbo. V uricah počitka uživa v svojih sanjah, ne da bi se za to moral opijanjati. Počuti se enakovrednega, kar mu daje potrebno samozavest, tako da v svetu zlahka zasede osvojeni položaj. Je zelo vztrajen. Sposoben je prenašati trpljenje, nasprotovanju se zna hrabro in vztrajno zoperstaviti. Loti se novega izziva in dela, sprejme nove življenjske razmere. Po neuspe-hu se vedno znova pobere in dela, če že ne bolj zagnano in iznajdljivo kot Anglosas, pa gotovo bolj potrpežljivo kot le-ta. Te prednosti so uravnotežene s pomanjkljivostmi. Jud je pogosto plašen in neodločen in se izgovarja na svojo plašnost. Redko kdaj se odloči za frontalen napad, njegovi načini delovanja kažejo na dvoličnost. Vsem bi rad olajšal stvari, celo hudodelcem, in ni nagnjen k temu, da bi vzbujal sovraštvo z odkritim kaznovanjem svojih sovražnikov.« Jud si nenehno prizadeva za dvig na viš-ji družbeni položaj. Judovski delavec bo stradal, samo da bo lahko dobro nahranil svoje otroke, jih primerno oblekel in jim omogočil odlično izobrazbo. Ko sem raziskoval v šolah, sem bil vedno presenečen nad miselno hitrostjo judovskih otrok v primerjavi z nejudovskimi sošolci. Skozi celotno zgodovino so bili Judi v nenehnem sporu med plemenskim in svetovl-janskim načinom življenja, kar dr. Wolf posrečeno imenuje centripetalne in centrifugalne težnje. Svetovljanstvo je zmagalo, čeprav se med mlajšimi Judi občasno pojavljajo nazadnjaška gibanja; take faze se pojavijo, a niso pomembne, razen da vlačenje nazaj poudarja premikanje v nasprotno smer.

Čeprav se mu po žilah pretaka hazarderska kri, pa Judovo svetovljanstvo nikoli ne zamegli njegovega občutka za varno igranje v vseh poslovnih podvigih. Jud se kocka, včasih se prenagli, ampak samo med počivanjem.

Bogastvo si ustvarja v trgovini in denarništvu, a ne z velikimi »udari«, temveč s postopnim kopičenjem malega. Najboljši in najprepros-tejši primer je borzno trgovanje. Tam so se pojavili izjemno bogati Judi, toda hitro in presenetljivo kopičenje bogastva, milijon, ustvarjen z lah-komiselnim, toda osupljivim trgovanjem z delnicami, gre nedvomno pripisati kristjanu tako rekoč v nasprotju z Judovim ravnanjem. Ko Jud naredi velik posel, ta nikoli ni tvegan. Jud je vedno previden, svoje bogastvo počasi kopiči, včasih po majhnih kosih, drugič z veliko žlico, vedno pa ve, kako se bo iztekla transakcija. Judi se znajo obvladovati bolj kot katerokoli drugo ljudstvo. Njihov temperament je gibčen in prožen ter izjemno koristen pri prilagajanju različnim okoliščinam. Njihova preudarna vero-dostojnost jim zelo koristi. Ni treba ugovarjati, da so premeteni za njihovimi besedami tiči orientalska sumničavost. Spominjam se primerov neprikrite nepoštenosti, vendar jih kljub temu ne bi opisal kot nepošteno ljudstvo. Spoznali smo izjemno poštene Jude, res pa je, da je med njimi tudi veliko malopridnežev.

Mislim, da splošno obtoževanje Judov za nepoštene ljudi izvira iz dejstva, da so jih nejudi dolgo časa zatirali in jim je zato preš-lo v navado, da se vedno prepričajo, da jih kdo ne prelisiči pri kupčiji. K temu je treba dodati orientalske trgovske navade, da je povsem dopustno prelisičiti nekoga, ki to namerava storiti tebi. A to ni judovska posebnost, ampak eno od sprejetih pravil v sodobnem finančništvu, čeprav so se ga morda naučili od Juda. In še tole: sorodniki med nejudi se pogosto sprejo med seboj, medtem ko si judovski sorodniki zaupajo, kar je pri partnerst-vih veliko vredno.

Solidarnost med člani Rothschildove družine je najbolj značilen tovrsten primer. Gibčnost in dojemljivost možganov mladega Juda mu omogočata izjemno uspešnost pri izpitih, kjer zlahka pobira razne nagrade. V vseh stikih z drugimi ljudmi brzda svoja čustva; ključen element judovske psihologije je navadna zdrava pamet. Njegova spretnost in iznajdljivost sta posledici številnih vlog, ki so jih Judi morali odigrati v svoji zgodovini.

Nova lastnost, ki se je razcvetela šele po začetku njegove emancipacije, je humor. Nekateri najboljši pisci komedij so Judi. Najboljše satire o Judih pišejo Judi sami. Komedije v Evropi večinoma pišejo Judi. Dejstvo, da so Judi lastniki ali upravitelji gledališč, morda vpliva na to, vendar pa zgolj to ne more biti vzrok, da toliko gledaliških iger pride izpod peres Judov. Iz medle preteklosti so se Judi kot pleme pojavili uspešnejši in močnejši kot njihovi sosedje. Vera v njihovo poslanstvo in velik idealizem ju v zadnjih dvajsetih stoletjih nista nikoli zapustila.

Njihova začetna premoč se je kmalu pokazala pri trgovanju, in na začetku krščanstva so bili glavni trgovci v obalnem pasu Severne Afrike.

V nadaljevanju borbe za obstoj so se njihove sposobnosti še okrepile. Kljub zatiranju nikoli niso izgubili svojega ponosa. Njihova vera jim je vlivala neusahljivo upanje. Njihov genij dopolnjuje vsem dobro znana sposobnost za prenašanje bolečin. Vztrajnost je njihova najdragocenejša vrlina. Neomajno zasledovanje cilja in nepopustljiva vztrajnost sta bili glavni gonili, ki sta jim pomagali pri osvajanju sveta.





3. POGLAVJE


JUDOVSKI DOSEŽKI


Težnja po življenju v skupnosti je lastnost, ki je Judom v svetovnem merilu omogočila pomembnost, kakršne se ne da razložiti z njihovim sorazmerno majhnim številom.

Njihova rasa je aziatska, a danes jih v Aziji živi samo osem odstotkov.

Samo v ZDA je štirikrat toliko Judov kot v celi Aziji. Britanski otoki so bili prvo resnično pribežališče Judov, kjer jih zdaj živi okoli četrt milijona, kar predstavlja približno pol odstotka prebivalstva na teh otokih.

V ZDA je osemkrat več Judov kot jih živi v Veliki Britaniji, kar pomeni precej več kot 2 odstotka vseh prebivalcev ZDA. Zadnja generaciji judovskih priseljencev v ZDA predstavlja okoli 75 % vseh ameriških Judov. V Ameriki zdaj živi okoli 17 % vseh Judov na svetu. Približno četrtina vseh Judov na svetu živi v angleško govorečih deželah.

Jud se osredotoča na družbeno in industrijsko aktivne dele sveta. Od angleških Judov teh je po številu manj kot v poljski Varšavi jih več kot polovica živi v Londonu, polovico od ostalih pa najdemo v Manchestru, Leedsu in Liverpoolu. Od skupaj 75.000 Judov v Kanadi jih je skoraj polovica v Montrealu, kanadskem trgovinskem središču. Od 50.000

članov cvetoče judovske manjšine v Južni Afriki jih ena tretjina biva v Johannes-burgu in Cape Townu. Na svetu je 78 mest, v vsakem od katerih živi več kot 10.000 Judov, mesto pa mora biti zelo veliko, da je v njem najmanj 10.000 Judov. Precej zanesljivo lahko rečemo, da deset od dvanajstih milijonov Judov na svetu najdemo v velikih mestih.

Takoj lahko sklenemo, da Jude najbolj privlačijo središča trgovine. Obstajajo pa še drugi razlogi. Njihova vera zahteva, da mora javno čaščenje potekati v prisotnosti desetih moških, starejših od trinajst let. To deloma vpliva na ustvarjanje judovskih skupnosti. Včasih se ljudje čudijo, zakaj se Judi polastijo določenega trgovanja, iz drugih delov pa se umakne-jo.

Judi na primer obvladujejo trgovino s sadjem in tobakom. Dosledno verujoči Judi ne delajo ob sobotah. Judovski železninar, ki bi zaprl svojo poslovalnico na judovski sabat, bi jo bil v skladu z zakoni, ki veljajo v večini držav, prisiljen zapreti tudi naslednji dan, na krščanski sabat. Kot prvo, ne ustrezata mu dva sabata na teden, in ker je prodaja tobaka in sadja ob nedeljah dovoljena, ima trgovino odprto lahko na ta dan, tako da jo mora kot strog Jud zapreti samo v soboto. To je najbolj mila razlaga, zakaj se je usmeril na prodajo tobaka in sadja. Verjetno je bolj natančna razlaga, da ni dosledno verujoč Jud in ima trgovino odprto tako v soboto kot nedeljo, torej tedensko prodaja sedem dni namesto šest; navaden kristjan, ki se ni osredotočil na ta dva posla, se mora zato sprijazniti s tem.

Judi močno vplivajo na svetovno trgovino s plemenitimi kovinami. Po pravici pravijo, da velike vojne ni možno speljati brez finančnega sodelovanja Judov. Nacionalnega ali mednarodnega posojila se ne da dobiti, če se Judi odločijo in zaustavijo postopek pridobivanja. Judi v določeni meri urejajo menjalna razmerja med posameznimi državami. Čeprav ima Newyorška borza judovske člane, le nekaj več kot deset odstotkov vseh, je to predvsem zato, ker se ameriški judovski finančniki osredotočajo na mednarodne trge, kjer ti ljudje lahko pokažejo vso svojo spretnost in iznajdljivost pri prilagajanju cenam ali manipuliranju z njimi. Pojdite na mednarodni trg v Berlinu ali Frankfurtu in ugotovili boste, da med udeleženci trgovanja deluje precej več kot polovica Judov. Omenil sem veliko mednarodno podjetje Rotschild, a upoštevati je treba tudi judovske finančne hiše drugih lastnikov: Montagu, Sassoon, Raphael, Stern v Londonu, Camon-do, Fould, Perier in Bischoffsheim v Parizu, Gunzberg v Rusiji, Bleichröder, Warschauer in Mendelssohn v Berlinu, Kuhn, Loeb & Co., Lazard Frères in Seligman v ZDA, če navedemo le nekaj glavnih igralcev. Drugi sledijo Rotschildovemu zgledu. Judovski finančni interesi ne izgubijo vedno svoje identitete v združenih borznih hišah, čeprav so si izmislili takšne družbe.

Judovske roke obdržijo osebni nadzor.

Med evropskimi bankami, ki so v lasti Judov, so Dresdner Bank, Crédit Mobilier de Paris, Bischoffsheim in Goldschmidt. V Londonu so največji borzni posredniki z zlatimi in srebrnimi palicami Judi. V ZDA je predsednik Wilson imenoval Juda Paula Warburga (iz podjetja Kuhn, Loeb & Co.) za člana petčlanskega odbora, da je bančni sistem ZDA deloval v skladu z odločitvijo Kongresa. Veliko Judov dela v bankah San Francisca. Nevada National in Anglo-Californian sta v judovskih rokah. Rufus Isaacs je bil borzni posrednik, preden se je posvetil pravu in postal lord Reading, angleški državni tožilec. Predsednik britanskega lokalnega vladnega odbora, g. Herbert Samuel ter g. Montagu, zakladni sekretar, sta Juda in bratranca.

David Leventritt, sodnik na Vrhovnem sodišču v New Yorku, je bil judovski čevljar, preden se je izšolal za pravnika. Mnogi dvorni svetovalci v Angliji so Judi. Najboljši mednarodni odvetniki sodobnega časa Jellinck v Nemčiji, Lyon-Caen v Franciji in Asser na Holandskem so Judi.

Med arhitekti je veliko Judov, med njimi pa izstopa George Basevi, ki je oblikoval muzej Fitzwilliam v Cambridgeu. Profesor Morris Loeb je ustanovil Zvezo harvardskih kemikov ter postal direktor laboratorija na newyorški univerzi. Profesor Meldola je konec leta 1913 dobil Davyjevo priznanje za raziskave na področju kemijske sinteze. Gordon Solomon, cenjen strokovnjak za analitsko kemijo ter znan po sintezi saharina, je vitez Legije časti. Doktor Ehrlich, ki je odkril salvarsan, verjetno največje in za človeško raso najkoristnejše sredstvo vseh časov v medicini, je Jud. Ko to pišem, imam na mizi pred seboj kupe beležk o Judih, ki so se odlikovali na različnih področjih. Najprej sem jih nameraval navesti kot dokaz za judovski osvajalni pohod, toda na nekaj straneh bi nastal spisek imen, ki bi utrudil oči ter nato dolgočasil duha, še posebej, ker od povprečnega bralca, ki bi sicer priznal odličnost in pomen takega seznama, ni moč pričakovati védenja, da so matematične razprave profesorju Felixu Kleinu iz Göttin-gena prinesle mednaroden ugled, da so dr. Marku Aurelu Steinu podelili viteški naziv za njegove arheološke raziskave v Kašmirju in kitajskem Turkestanu, da je bil sir David Salomons eden od pionirjev avtomobilizma, in tako naprej po celotnem seznamu dosežkov in ljudi.

Enostavno bi bilo napisati dolg seznam judovskih lastnikov časopisnih hiš na obeh straneh Atlantika in slavnih judovskih novinarjev, začenši z de Blowitzem. Max Reinhardt je naredil pravo revolucijo pri vodenju gledališč. Pozornost pa bi rad usmeril na področja, kjer lahko le redko pričakujemo, da bomo srečali Juda.

Vzemimo vojaščino. Šele pred nekaj leti so Judom dovolili, da so se smeli boriti za svojo domovino. Jud ni bojevnik čeprav so nekateri največji huligani v naših velikih mestih Judi, in čeprav telesna moč ni njihova posebna vrlina, je vedno znova dokazal (na primer v veliki vojni v Evropi), da je lahko domoljub in hkrati pristen Jud. Med veliko evropsko vojno se je na stotine angleških Judov prijavi-lo za prostovoljce v vojaških enotah. V vojni v Južni Afriki je padlo 125 Judov, sorazmerno veliko. Jud je upravičeno ponosen na svojo vzdržljivost. Emil Lund, švedski Jud, je prepešačil Afriko od najjužnejšega rta do Kaira. Jabez Wolffe je Jud, ki je 21-krat poskušal preplavati ožino med Francijo in Anglijo (enkrat mu je zmanjkalo le nekaj metrov, op. pr.). Med piloti je veliko Judov. Judi so imeli dirkalne konje, ki so zmagovali na najuglednejših konjskih dirkah.

Simboli prostozidarjev so judovskega porekla. V Ameriki in Angliji je precej lož, v katerih so člani samo Judi. Medtem ko je v Angliji samo ena Velika loža visoke položaje vse do Velikega starega varuha, angl. Grand Senior Warden, so zasedali Judi, ima vsaka zvezna država v ZDA svojo Veliko ložo, v osemnajstih od njih pa so bili predsedniki (Veliki mojster, angl. Grand Master) Judi.

Judi so v vseh svetovnih prestolnicah dosegli čudežne uspehe z odpi-ranjem prijetnih restavracij, kjer je pogosto možno dobiti poceni kosilo in poslušati glasbo. Če se včasih pritožujemo zaradi razpadanja družinskega življenja in vse pogostejšega obiskovanja restavracij, je treba vedeti, da so restavracije vse bolj privlačne zaradi podjetnosti in tekmovalnosti Juda vzpodbudil je domišljijo na področju kulinarike.

Delavski razred se Judu lahko zahvali za poceni oblačila. Nekdaj so manj sposobni morali oblačiti ponošena oblačila sosedov, ki so se v življenju bolje znašli.

Judovskega ga-ranja v šivalnicah nihče ni bolj obsojal kot nejudovski delavec, čeprav si ne bi mogel kupiti poceni nove obleke, ki jo zdaj nosi, če ne bi bilo lakomnega izkoriščevalca.

Med Judi je sorazmerno malo kmetovalcev. Gre v glavnem za posledice ukrepov v srednjem veku, ko niso smeli imeti ali najeti zemljišč, imeti sužnjev ali živeti na deželi in obdelovati zemljo.

Zato v zadnjih osmih stoletjih kljub morebitni želji niso smeli kmetovati. Judovski idealisti so zadnjih trideset let med soverniki širili propagando za obdelovanje zemlje, še posebej v svoji pradomovini Palestini. Začeli so se preseljevati v Palestino, ustanavljali so deloma uspešne naselbine. Človekoljubi so si močno prizadevali prepričati ameriške Jude za kmetovanje, večinoma zaman, čeprav je v ZDA veliko judovskih farmarjev. V Kanadi sem videl precej uspešne judovske kmetije. Judovska zveza za kolonizacijo je veliko Judov spravila v Argentino, in čeprav jim primanjkuje posebnih lastnosti, ki odlikujejo kmeta, jim gre veliko bolje kot pred selitvijo. O Judih v kmetijstvu se je pred nekaj leti v Ameriki pojavil zanimiv članek. Judi izgubijo voljo za kmetovanje, kjer se od njih zahteva samo ročno delo in kjer žanjejo sadove samo z ročnim delom. Ko pa morajo uporabiti možgane za računanje in načrtovanje, takoj ko se pojavi potreba po bistrem umu, se v judovskem kmetu pojavi ljubezen do takega dela. Razlog za večino neuspešnih kme-tov med Judi je, da so se kmetovanja lotili na način, ki ni ustrezal njihovi naravi. Vsaka rasa ima pri kmetovanju svoje posebnosti, ne zgolj pri vrsti dela, kakršno najbolje opravlja, ampak tudi pri načinih in njih uporabi. Ameriški farmar, vzhodnoevropski kmet, Francoz, Južnoafričan, vsako ljudstvo ima svoje načine, ki so posledica narave, okolja, podedovanih lastnosti. Judi so se v Argentini najprej poskusili prilagoditi na uveljavljene razmere v kmetijstvu, predvsem na pridelavo žitaric. To je ena od najprim-itivnejših oblik kmetovanja, večinoma gre za preprosto ročno delo, kar ne ustreza individualnosti in naravi judovskega kmeta. Zato Judi niso postali uspešni, vse dokler niso bolj začeli uporabljati svoje pameti. Naj omenim, da argentinsko trgovanje s pšenico nadzorujejo štiri judovska podjetja.

Pisec, ki sem ga navajal, precej opravičuje Jude kot kmete zaradi njihovega mnenja, da je kmetovanje preveč enostavna dejavnost. Kjer se »judovski kmetje lotijo mlekarstva, ki je zahtevnejše opravilo in zahteva več pameti in razmisleka,« so uspešni. Ugotavlja, da se to na splošno vidi tudi v Palestini.

Nemške kolonije so naprednejše kot judovske v pridelavi žitaric, ko pa pogledaš gojenje pomaranč, vinogradništvo, sadjarstvo, gojenje mandljev in podobne dejavnosti, »ki zahtevajo več pameti in inteligence pri kultivi-ranju, so Judi daleč uspešnejši ne le od Nemcev, ampak od vseh drugih ras v Palestini.« Judovska pamet, ki jo začenjajo uporabljati na pomemb-nem polju poljedelske znanosti, mora biti izjemno koristna.

Judi so delovali na najpomembnejših družbenih položajih. Disraeli kot predsednik angleške vlade je izjemna osebnost. Med londonskimi župani je bilo tudi pet Judov. Judi igrajo pomembno vlogo v mestnih in občinskih vladah Anglije. Jude v Angliji pravzaprav najdemo v vseh vladnih strukturah in v sodstvu. Glavna predstavnika evropskega socializma Karl Marx in Ferdinand Lassalle sta bila Juda. Povsod v evropski zakonodaji je Jud v ospredju. Kljub ameriškim predsodkom so bili Judi izbrani v za-konodajna telesa in zvezne vlade ZDA.

Joseph Wertheimer, ki je zasnoval otroški vrtec kot del izobraževalnega sistema, je bil Jud. Ruski Jud, dr. Zamenhof, si je izmislil esperanto. Judi so opremljali univerze in z veliko denarja podpirali izobraževanje. Bili so veliki človekoljubi ne samo do lastnih revežev, ampak tudi do drugih. Gos-pod Mosely je bil Jud, ki je opremil glavno bolnišnico v Natalu med vojno v Južni Afriki. Ob barona Hirscha naprej je bilo veliko Judov, ki so veliko svojega denarja namenili obubožanim ljudem ne glede na njihovo versko prepričanje. Povsod v krščanskem svetu imamo delavska zatočišča, bolnišnice, sirotišnice, ki so jih ustanovili in opremili judovski dobrotniki.

V zvezi s to tematiko ne bom več pisal. Ne mislim pretiravati o Judu, toda ob presojanju značaja tega ljudstva se moramo zavedati njegovih vrlin, če hočemo biti pošteni do sebe in do njih.





4. POGLAVJE


JUDI V AMERIKI


Ko Juda obtožujemo, da je v Ameriki vsiljivec, Saksoncu lahko odvrne, da je bil v Ameriki pred njim. Kolumb je bil deloma Jud. Veliko Kolumbovo potovanje ne bi bilo mogoče brez judovske pomoči, saj je Louis de San-tangel denarno podprl njegovo odpravo. Zgodbo o prodaji nakita kraljice Izabele so si izmislili pozneje. Kolumba je spremljalo precej Judov prebral sem zgodbo o tem, da je judovska noga prva stopila na San Salvador, dokazano pa je, da je bil prvi trgovec v Ameriki Gabriel Sanchez, španski Jud, ki je od kralja Ferdinanda dobil dovoljenje za prodajo goveda in žit Indijancem.

Poglejte to naključje. Jude so iz Španije izgnali 2. avgusta 1492.

Kolumb je naslednji dan izplul proti zahodu, deželi, ki bo morda postala glavno domovanje Judov na svetu. Na pot je vzel astronomske zemljevide in pomorske instrumente, ki so jih izdelali Judi. Moški, ki je odkril tobak, je bil Jud Luis de Torres.

Včasih mislimo, da se je prava zgodovina Amerike začela s prihodom jadrnice Mayflower. Toda Judi so razvili ameriško sladkorno industrijo veliko preden je komurkoli s te ladje to prišlo na misel. To je bil začetek.

Danes je vsak četrti prebivalec Manhattna Jud! Kako se bo to končalo?

Med vojno za neodvisnost so bili ameriški Judi na obeh straneh, saj so se mnogi spomnili, da so obogateli pod britansko vladavino. Po drugi strani se je polkovnik Solomon Bush bojeval na strani Washingtona, Hyam Solomon pa je vse svoje bogastvo dal na razpolago Ameriki. Takrat je bilo v vsej državi samo 4.000 Judov, povečini premožnih trgovcev. Mislim, da njih ali njihovih prednikov čez Atlantik ni pripeljalo preganjanje. Amerika ni bila takšna dežela svobode. Pravzaprav Judi v nekaterih državah ZDA podobno kot v Angliji tistega časa niso smeli opravljati javnih služb. Med državljansko vojno je bilo v obeh vojskah več kot 7.000 Judov.

Danes, ko je v Ameriki več kot dva milijona Judov, so ti ljudje njene osrednje osebnosti. Jud se je moral trdo boriti za svoj položaj in v tej borbi je zmagal.

Množičen vdor Judov je prestrašil mnoge Američane, tako da se je na koncu izoblikovalo široko podprto mnenje, da je treba zapreti vrata Ellis Islanda pred valovi priseljencev, ki vsako leto iščejo zatočišče v ZDA.

V enem od poznejših poglavij bom opisal vlogo Judov v finančnih in trgovinskih dejavnostih v sodobni Ameriki. Tukaj se nameravam ukvarjati z Judom samim kaj se dogaja z njim v okolju, ki je povsem drugačno od onega, v katerem biva njegovo ljudstvo na drugih koncih sveta.

Poznam judovsko Rusijo in znana mi je judovska Amerika. Med življen-jskimi razmerami so velikanske razlike. Ruski Jud je enak ruskemu Judu prejšnje generacije. Toda ko pride čez Atlantik, se pojavi razen obraznih značilnosti, ki postanejo mehkejše človek drugačne vrste: višji, z drugačnimi ambicijami ter v veliki večini primerov s povsem drugačnim pogledom na življenje. Preteklost je mrtva, pokopana.

Njegov pogled je usmerjen v prihodnost.

Napačno je mišljenje, da Jud pristane v Ameriki prešernega srca in poln upov. Morali bi videti množico judovskih priseljencev in pogled na to bedo bi vas gotovo prizadel. Nikar ne zvalite krivde za to samo na preganjanje, ki so ga doživljali nekje drugje na Zemlji. Res so marsikaj morali prestati, toda stara dežela je njihov rojstni kraj, kjer so pustili svoje sorodnike, novi svet z novim jezikom pa jim je tuj in nerazumljiv.

So dovzetni in čustveni ljudje, v prsih jih stiska zaradi domotožja. Mladi rod, ki se zna mladostno prilagajati, se kmalu otrese teh občutkov, starejši pa se jih pogosto vse življenje ne morejo znebiti.

Predanemu, ortodoksnemu Judu se nič ne zdi bolj bedno kot je mlad ameriški povzpetniški Jud, ki se posmehuje lastni rasi ter si nadene priimek Lewis namesto Levi, Cowan namesto Cohen, ter ne spoštuje judovskega boga. Hebrejščina postaja mrtev jezik. Mladi Jud se smeji, če kdo misli, da tudi on zavrača uživanje šunke.

In vendar se za vso zunanjostjo navidez srečnega ter zagotovo uspešne-ga novega rodu skriva žalost. Častihlepje in nenehne ambicije so zvezde stalnice novega rodu. Jud mora vstopiti na ogromno področij, da bo postal gospodar, zato so zaprta vrata do družbenega priznanja dejstvo, ki se je zagrizlo v njegovo bit. Pozabil je, da je človek Vzhoda, kjer je bahanje simbol moči, le-to pa se priznava s klanjanjem ljudi, med katerimi živiš.

Vzhod-njaška kri še vedno teče po njegovih žilah. V Ameriki je dosegel moč in vpliv, toda tam se ljudje ne klanjajo. Po svojih občutjih je demokratičen, po naravi pa ne. Ko razglaša bratstvo med ljudmi, zahteva, da se mu odprejo do zdaj zaprta družbena vrata na mnogih področjih; ne zato, ker hoče biti enak drugim, ampak zato, ker hoče v družbi postati gospodar, kakršen je že na mnogih drugih področjih. Marsikateri ugleden Jud, o tem ne dvomim, se glede tega razlikovanja ne bo strinjal z menoj; če pa se bo, bo to zaradi tega, ker je že tako dolgo živel v ozračju Zahoda, da se ne zaveda korenin svoje vzhodnjaške rase.

V vseh državah, ki jih smatramo za zahodne v Evropi, Ameriki, Avstraliji, se Jud nenehno bori za uveljavitev in priznanje v družbi, ves čas pa se srečuje s tihim, pritajenim nasprotovanjem ljudi drugih ras. To vpliva na mnoge Jude, da se oddaljijo od judovstva. Povsem naravno in opravičl-jivo je, da so jih razmere odtujile ali odvrnile od judovstva.

Medtem ko se premožni Jud pritožuje nad družbenim izključevanjem ter se upira umetno ustvarjenim oviram, ki so mu jih postavili nejudi in jim očita nadutost, pa sam do drugih uporablja iste postopke, zaradi katerih kuha zamero, ko jih drugi uporabljajo proti njemu. Uspešen Jud postaja kasta in ni žalitve, kakršne doživlja od samozadovoljnega nejuda, ki je ne bi izrekal svojemu ubožnemu, neuspešnemu soverniku. Kadar govorimo o slabem ravnanju z Judi, nikakor ne smemo dovoliti, da se nam iz spomina izmuzne dejstvo, da v krutosti sodobne industrializacije, prenaseljenosti in izkoriščanja predvsem Judi sami najbolj brezsrčno ravnajo z Judi. Gre še za en primer podedovane lastnosti. Gre za prevlado, če ne nad nejudi, pa nad drugimi semiti.

V Ameriki najdemo vse vrste Judov. Imamo take, ki jim pravijo »orientalski zahodnjaki«, vzgojene v judovskem ozračju, polne hebrejskega misticizma, ljudi, ki se na zunaj ne brigajo za svojo vero, a so bolj ali manj zavedno tako prepolni rase, da so dejansko zelo blizu Abrahamovi veri. Sami se imajo za prosvetljene Jude, zastopniki sionizma pa predvsem prihajajo iz njihovih vrst. Potem imamo tako imenovane »kompromisarje« v ZDA jih je veliko, ki bi starodavni judaizem spravili s sodobnimi zamislimi, naredili mešanico, o kakršni v krogih pravovernih Judov nočejo niti slišati.

Kompromisno nastrojeni Judi, ki bi radi izboljšali obstoječi svet, so ljudje, ki se nikakor nočejo odpovedati svojemu ljudstvu, hkrati pa med nejudi vedno iščejo tovarišijo. Tak Jud se ne namerava poročiti z nejudinjo, ampak se hoče družiti z nejudi kot nekakšen dokaz, da je Jud prav tako dober kot nejud, da sta dejansko enakovredna. Poleg tega se tak Jud zadovolji s tem, ko zmore pokazati svojim manj priljubljenim sorojakom, da lahko vstopi skozi vrata, ki so zaprta za ostale. Malo stvari Judu pripravi toliko zadovoljstva kot občutek, da so ga uspešni nejudi sprejeli medse. Tretja vrsta so ameriški Judi, ki se jih opisuje kot »zahodnjake«.

Oni gredo tako rekoč na vse ali nič, predvsem so Američani in ker so Judi, jim največ pomeni, da imajo v istih stavbah svoje poslovne prostore ljudje z angleškimi ali nemškimi imeni. Oddaljili so se od tradicije.

Poročil se bo s kristjanko, a ne zaradi njene vere, temveč zato, ker je ženska, ki jo ljubi. Niti malo si ne razbija glave zaradi sionizma, vseeno mu je, če judovska vera preživi ali odmre, je pač po naključju Američan judovskega porekla. Jud, ki ga opisujem, če je nevtralen do vere, ima sodobne ideale, vse njegove ambicije nimajo nikakršnega opravka s povezavami znotraj judovstva. Ko mu nekaj uspe, je morda ponosen, da mu je uspelo kot Judu toda ponos se pojavi po uspehu človeka, Američana, in misel, da mu je uspelo kot Judu, se pojavi naknadno.

Ameriški Jud je višje postave kot povprečen Jud v evropski državi, iz katere je prispel njegov oče. Čeprav se opaža sterilnost v mešanih zakonih na splošno se jo pripisuje razlikam v krvi, sam pa menim, da gre za umetne razloge, saj ne gre za mešane poroke med revnejšimi sloji, je število porok med čistimi Judi v Ameriki veliko večje kot med čistimi Saksonci in Ger-mani ali celo Latini, rodnost med ameriškimi Judi, predvsem med mlad-imi, pa je višja kot pri katerem koli drugem sloju. Poleg tega imamo velik priliv evropskih Judov v Ameriko, predvsem ruskih. Skoraj da ni dneva, ko po Atlantiku ne bi plule skupine ruskih Judov, zazrtih proti zahodu.

Časnik Jewish Chronicle (London) je maja 1914 zapisal: »Nenehno prihajanje Judov celo v širni Ameriki ustvarja napetosti in nezadovoljstvo, tako da nihče ne ve, kdaj se bodo vrata Ellis Islanda priprla in nato povsem zapr-la.

Takšna možnost v prihodnosti vzbuja zaskrbljenost. Velik vsakoleten priliv, tako rekoč kopičenje Judov, ogromno prispeva k porastu judovskega prebivalstva na drugi strani Atlantika. Tam se ustvarja pomembna judovska skupnost in izjemno zanimivo bo videti, kaj bo nastalo v velikanskem

»talilnem loncu«, v katerega se nenehno zliva ta judovski material. Nekateri med nami ne bi dali malo, da bi lahko pokukali med ameriške Jude leta 2014.

Ne glede na vse priseljevanje v ZDA pa ostaja pod carjevim škorn-jem približno enako število Judov. Ob 74.000 prebežnikih imamo naraven prirastek 74.000 judovskih duš v Rusiji. Gre za zapleteno, izzivalno, srce parajočo uganko, v njeni nesmiselnosti judovsko.« Smrtnost med Judi je malo višja od polovice povprečja v Ameriki.

Čeprav sem poudaril nagnjenost ameriškega Juda, da pozablja na obstoj kraja kot je sinagoga, pa vem, da me lahko spomnijo, da je v ZDA 3.000 judovskih cerkvenih skupnosti, ki se sorazmerno bistveno bolj povečujejo kot skupnosti katerekoli druge veroizpovedi. To se da razložiti z nenehnim priseljevanjem Judov, toda ne pred veliko časa je časnik American Hebrew zapisal, da je možno pokazati, da se takšno povečevanja nikakor ne ujema s povečevanjem judovskega prebivalstva zaradi priseljevanja. Večino teh skupnosti sestavljajo novi prišleki ali Judi iz prve ameriške generacije.

Dejansko je res, kot je dejal Ezra Brudno, da je bilo vzbujanje pozornosti vedno največja nesreča Judov. Najmanjša pika na Judu se zdi kot velika packa na drugih ljudeh. Vse, kar Jud naredi ali česar ne dela, njegovi sosedje nejudi skrbno opažajo. Takšno izstopanje je morda posledica posebnih Judovih oblačil ali pa zahrbtnih nazorov njegovih sosedov. Ostaja dejstvo, da je Jud vedno vsem na očeh. V zadnjih dvajsetih letih so se Judi iz vseh evropskih držav v velikem številu priseljevali v Ameriko. Prihajali so iz Nemčije, Italije, Madžarske, Romunije, Rusije. Čeprav je število priseljenih Judov iz Rusije sorazmerno majhno, je ruski Jud postal dobro viden. Veliko število Nemcev, Italijanov in Poljakov se omenja le kot formalnost, medtem ko na ruskega Juda opozarjajo izrazito poudarjeno, skoraj alarmant-no: »Z njimi moramo ravnati pametno, sicer se bodo razmnožili.«

Treba se je soočiti z nekaterimi vprašanji. Obstoja kak razlog za boja-zen?

Ali so ruski priseljenci grožnja? So slabši od drugih priseljencev? Prav je, da prisluhnemo, kaj sam Jud meni o tem. Spet se vračam h gospodu Ezri Brudnu: »Nemški Judi so se začeli priseljevati že pred več kot pol stoletja.

Tako kot sedanji begunci tudi oni niso bežali iz rodne dežele zaradi težkega preživljanja, ampak bolj zaradi nečloveškega preganjanja. Masakri v tedanji Nemčiji niso bili nič redkejši kot so danes v carski Rusiji, in ko so prispeli sem, so začeli krošnjariti in se ukvarjati s podobnimi posli kot ruski priseljenci. Zgodovina se ponavlja. Portugalski Judi, ki so se naselili tukaj veliko pred nemškimi ter so uspeli na različne načine, so gledali zviška na nenavadne prišleke. S krvjo mučenikov v svojih žilah so se ime-li za nekaj več od nemških sovernikov. Dejansko so jih močno prekašali ne le v materialnem oziru, ampak tudi intelektualno. Bili so kultivirani, medtem ko so imeli nemški Judi le površinsko uglajenost, ki jo prispeva denar. Počasi in postopoma pa so se ti nemški priseljenci s svojim nekako napadalnim obnašanjem v novi državi bolje zasidrali. Po številu so prerasli portugalske Jude in jih potisnili v ozadje. Nemci so hitreje napredovali. Če nič drugega, so nemški Judi vedeli, kako ravnati z denarjem in tega so si nakopičili v obilju. Z dosežki na finančnem področju je prišel vpliv in z njim ošabnost, tudi te je bilo v obilju. Posnemati so začeli ameriške običaje in prevzeli ameriški materializem. Čeprav njihova uglajenost ni bila ena-ka, kakršno omogočata kultura ali dediščina, ni bila slabša od povprečne ameriške. A nenehno gnanje za bogastvom je zavrlo njihovo intelektualno rast. Drugače kot Jud v Nemčiji so Judi v Ameriki, razen redkih izjem, le počasi napredovali v umetnosti in literaturi. Za nemške Jude v ZDA je značilno, da se celo stoletje ni pojavil niti en znamenit pisec ali umetnik. Tudi njihovi rabini so pretežno Avstrijci, Čehi, Poljaki ali Rusi.

Gospod Brudno nam pove, da so se s prihodom Rusov začeli prebuja-ti nemški Judi in posnemati portugalske. Začeli so se združevati v zaprte skupnosti z edinim namenom izključevanja prišlekov. »Jaz sem Nemec«, bi se vzvišeno predstavljali Rusu ali Poljaku, kot da bi že sama narodna pripadnost zadoščala za njegovo večvrednost. Z nekakšno jezo nadaljuje, da je bil ta bedast, nečimrn ponos, ki se nejudovskemu bralcu morda zdi nedolžen, vzrok za skoraj nepopravljiv udarec ruskim Judom v Ameriki. To je bil dejansko osnoven razlog za zaskrbljenost, ki so jo Američani čuti-li ob naraščajočem priseljevanju iz Rusije. »Prav nemški ameriški Jud je ameriški tisk zastrupil s strupom nezaupljivosti do ruskih beguncev.«

Kako se ti Judi sovražijo med seboj! V zadnjih 25 letih je ob ameriški obali pristalo več sto tisoč ruskih Judov. Gospod Brudno se pritožuje: »Njihovi nemški soverniki so jim ponudili materialno pomoč, ampak ruskega Juda so dvignili z levico, samo da so ga z desnico nato zbili na tla. Ob vsaki priložnosti so ga poniževali in mu dali vedeti, da je slabši od njih. Iz strahu, da bi priseljenci lahko ogrozili njihov družbeni položaj, so nemški Judi poskušali prepričati nevedne Američane, da je ruski Jud pripadnik nižjega sloja. Tako obnašanje do lastnega mesa in krvi ni bilo toliko posledica sovraštva, kot neodpustljivega samoljubja. Tako so kaznovali svoje revne sorodnike. Ruski Jud kot tujec ni imel nikogar iz lastnih vrst, ki bi ga branil, in ker je bil Jud, se tudi nihče drug ni zavzel zanj. Nemški Jud, ki je bil vedno na lovu za denarjem, je samo pokimal in se smehljal. Prav ti Judi, ki jim je v glavah še vedno odmevalo od preganjanja, so se rogali, se norčevali in žalili svoje rojake.« Gospod Brudno nas spomni, da so judovski priseljenci iz Rusije večinoma navadni ljudje, obrtniki in mali trgovci, in niso zločinci, ki iščejo skrivališče. Brudno nadaljuje: »Gladko obrit Američan nezaupljivo gleda nenavadno pojavo tujca, bradatega človeka semits-kega videza. Morda se tudi vzvišeno posmehuje temu ponižnemu tekmecu ter se naduto pogovarja o njegovem izgonu kot nezaželenem prebivalcu te države.

In če je mladi Američan, ki je tudi sam sin priseljenca, bolj filozof-sko naravnana oseba, bo morda navedel pametne razloge za izključevanje ruskega prebežnika: človek je preveč pameten in premeten, včasih uporablja zvijače in se ne vključuje v družbo nejudov,… Recimo, da so nekateri od teh priseljencev prebrisani, recimo, da so tisoči malih judovskih trgov-čičev včasih nepopustljivi pri trgovanju.

Ali bo milijon takih ‘prevarantov’ v pol stoletja pretentalo ljudi v enaki meri kot eno utelešenje pohlepa in prevare na čelu velikega trusta? Ali se je Američanu kdaj posvetilo, da največji val ruskih judovskih priseljencev, obdarjenih z največjo bistrostjo in pretkanostjo, v sto letih ne more in ne bo pol toliko pretental navadnih ljudi, kot je to storila zloglasna Tweedova banda, v kateri ni bilo nobenega judovskega begunca? Kaj pa Wall Street in Lasalle Street ter desetine tisoče stavnic po vsej državi? Judovski priseljenci ne upravljajo s temi tatinskimi zvijačami.« Gospod Brudno povsem pravilno ugotovi, da ruski priseljenec ni pijanec, ni vlomilec ne morilec. Njegovi zločini so omejeni »na pretkanost, če že hočete.«

Nima smisla blebetati o protijudovskih občutjih v ZDA. Američani se ponašajo z versko strpnostjo, enakost ljudi je njihovo temeljno načelo politične svobode. Odpor do Judov presega samo splošno strinjanje, da je treba črnce obdržati v stanju neprestane manjvrednosti. Jud, ki se drži svo-jih običajev in mu je Talmud edini navdih, človek, ki se drži sam zase in če se sploh zaveda zavračanja Američanov, to dojema kot nekaj zunaj njega samega, kot značilnost vsega nejudovskega prebivalstva, ki je ne gre upoštevati, ko gre za materialne koristi njegovega sedanjega položaja. Eman-cipiranega Juda, ki se je rešil starih vezi zaradi sodelovanja z nejudi, pa spoznanje o odporu do Judov žge v duši kot žareče železo. Nikogar ne moti njegova vera. Navaden Američan predobro ve, kako je njegovo moralno življenje odvisno od naukov, ki jih črpa pri istem viru kot Judi. Ne gre za rumenkast odtenek polti niti za telesne značilnosti ne za drugačne navade nekaterih Judov, kakršne vznemirjajo večino Američanov. Zmrazi jih tudi, če ima Jud svetlo polt, če izginejo njegove semitske značilnosti in če se glede kulture nima več kaj naučiti od njegovih ameriških kritikov. Ne more iti za bahavo razkazovanje bogastva, saj medtem ko reven ali nenadoma obogateli Jud teži k načičkanosti pri oblačilih in okraševanju, težijo zelo bogati Judi v Ameriki k zadržanosti v primerjavi z njihovimi nejudovskimi sosedi, ki se šopirijo s kupi dolarjev. Američan občuduje človeka, ki se je iz loščilca čevljev povzpel med milijonarje; ne skopari s hvaljenjem moža, ki pristane brez dolarja v žepu in svojo življenjsko zgodbo zaključi kot lastnik železnice.

Vesel je, da so v Ameriki možne take stvari. Pa vendar, ali je mogoče reči, da je povprečen Američan res vesel, kadar je zmagovalec Jud? Sedanji odnos do Juda v tej državi silovite in neizprosne konkurence je tak zato, ker je Jud še silovitejši in bolj neizprosen.

Kljub temu mislim, da moramo pogledati globlje od gospodarske konkurenčnosti, da bomo našli razlog za protijudovske občutke. Tisti posamezniki med nami, ki si domišljamo, da smo dovolj egocentrični in mislimo, da smo strpni in širokogrudni, imamo v svoji nravi zametke predsodkov, ki se jih ne zavedamo in bi jih zanikali, če bi nam jih kdo oči-tal. Enako kot se tradicija pogosto oklepa Juda, ki je prepričan, da je daleč stran od nje, je v naravi Američanov, seveda takih brez odpora do drugih ras, podzavestno mnenje, da so tudi najboljši Judi prebrisani in lakomni. Judovsko prebrisanost so kultivirali kristjani s svojim odnosom do njih. Enostavno je pokazati na zvijačne in nepoštene Jude, toda s tem smo sami sebi nastavili ogledalo. Znamenit nemški državnik je dejal, da ima vsaka država Jude, kakršne si zasluži. Nepošteni Judi nikoli niso uživali ugleda pri poštenih Judih.

Površni razlogi so dejavniki, ki nas določajo pri večini stvari in v teh lahko najdemo razlog za nepriljubljenost Judov med Američani. Nemški Jud s svojo debelostjo, krevsanjem in ukrivljenim nosom se pogosto pojavlja v karikaturah. Ruski Jud z videzom pretepenega psa in z njegovim zgrbljen-im klečeplazenjem izzove več prezira kot usmiljenja. Judovske posebnosti, grlena govorica, njihova grozna angleščina v ljudeh vzbujajo izmenično smeh in ogorčenje. Tudi druge rase imajo svoje posebnosti, ki niso tako poudarjene kot pri Judu in ne vzbujajo enakih občutkov. Priznajmo si, da ima velika večina Judov v Ameriki ob upoštevanju vsega bi bilo čudno, če bi bilo drugače pomanjkljivo obnašanje in slab okus. To so slabosti, ki preprečujejo druženje z Američani istih slojev, a natanko enake obtožbe letijo na račun Američanov v evropskih družbah. Enako kot Američani jezno prhnejo, če jim Evropejci očitajo neolikanost, je Jud zagrenjen, ko mu Američan pove, da ne pozna manir. Ne pozabimo opisa stare dame, ki je dejala, da »so drugi ljudje krivi za prostaštvo«.

Ko Judi prispejo v ZDA, so večinoma revni. Ustvarjanje bogastva izboljša njihov materialni položaj, vendar ne kultivira njihovega duha. Nji-hov denar in varnost, ki jim jo omogoča, jih naredijo samozavestne. Imam srečo, da poznam Jude, ki jih nihče ne preseže v obnašanju, ki ga na splošno označujemo z »gentlemansko«. Toda ker je po priznanih standardih novi judovski bogataš pogosto prostaški tip, lahko razumemo, zakaj so mnogi hoteli zanj zaprti. Kulturen Jud bi lahko veliko naredil za izboljšanje takega stanja, a ne z obtoževanjem hotela, temveč z opozarjanjem rojaka, naj odpravi razlog za zaprta hotelska vrata. Ena od judovskih vrlin, tesna navezanost na družino, spodbuja druge pomanjkljivosti poleg nevzgojenosti.

»Pomaga pri ohranjanju neželenih značilnosti ter oži naklonjenost. Vsa radodarnost Juda, ki jo prispeva v dobrodelnih akcijah, ne vzbuja vtisa resničnega človekoljuba, dokler je njegova družina tako močno zasidrana v središču njegovega zanimanja.« Dalje: judovsko oboževanje otroka naredi le-tega preveč sramežljivega, iz njega nastane nesproščen, naduto domišljav mladostnik, ki mu primanjkuje telesnega poguma. Jud sam lahko odpravi površne razloge za zavračanje, in prepričan sem, da jih bo, enako kot je to storil v uveljavljenih angleških judovskih družinah. Kljub temu bo ostal prekanjen, še naprej bo varčen, pokazal bo lastnosti, s katerimi bo dosegel večje praktične uspehe od Američanov, to pa bo vedno vzbujalo zavist.

Dokler bo drugačen in se ne bo zlil z ameriškim ljudstvom, se bo moral soočati z nenaklonjenostjo, katere mati je zavist.

Glede na to, da je prihajanje Judov naletelo na odpore, je dolžnost nejudov, da so previdni in ne obtožujejo za prostaštvo vseh Judov, kadar jih zmoti kičasta in nastopaška judovska oseba, ki jim prečka pot. Pisanje te knjige bi ne bilo možno, če še preden sem prijel v roke pero, ne bi vedel, da bom moral stvari posploševati pošteno, a kakorkoli že, vendarle posploševati, vseeno pa lahko nekaj naredimo, če smo pravični do posameznika. Če smo povsem odkriti, pa večina Američanov ne kaže prijaznejših občutkov do Judov. Profesor Richard Gottheil meni, da se bodo trenutni odnosi ameriških Judov do ostale družbe prej poslabšali kot ne. Opaža naraščanje družbenega izključevanja ter več omejitev pri sprejemanju Judov v klube, šole in hotele.

Idealizem Juda je pogosto v nasprotju z materializmom Američana, Judova zadržanost pa se spreminja s tovarištvom ameriške demokracije. »Morda bo judovski ideali nekoč v oddaljeni prihodnosti vplivali na amerikanizem. Dve skupini idealov se lahko združita v eni osebi. To vidimo pri številnih ameriških Judih.«

Hermann Struck, priznani judovski umetnik, je v intervjuju za časnik Jewish Chronicle (London) dejal, da ima občutek, da je družbeno izključevanje v Ameriki hujše kot v Rusiji. »Rad bi vedel, kje drugje na svetu bi lahko našli enega od vodilnih nejudovskih trgovinskih mogotcev, ki o enem glavnih judovskih finančnih magnatov pravi: ‘Vem samo, da se pojavlja v taki in taki ulici’, pri čemer je mislil na ulico, ki meji na borzno območje New Yorka? Družbeno izključevanje pa ima vendarle svojo odlično plat.

Jude je prisililo, da so se v glavnem osredotočili na želje in potrebe svojih ljudi. Osupnili so me primeri prečudovitih dobrotvornih organizacij v Ameriki. V svetu ni ničesar podobnega.« Dr. Max Nordau je zapisal:

»Vidim, da Amerika postaja za nas vse pomembnejša, ker bo močno vplivala na značaj Judov, ki se bodo naselili tam. Naučijo se spoštovanja, notranje pomembnosti in ponosa, naučijo se zahtevati človekove in državljanske pravice zase; predvsem pa se naučijo organizirati. Prepričan sem, da bodo ameriški Judi prvi na svetu ustvarili svojo nacionalno organizacijo, ki bo vzor za Jude v drugih državah. Združene države Amerike bodo naučile judovsko ljudstvo, kako postati politična sila, ki bo sposobna uporabiti svoj vpliv za lasten interes kot obrambo pred sovražniki,« je zak-ljučil veliki judovski mislec. To so resne in pomenljive besede.

Španci in Portugalci, najbolj »aristokratska« zmes v Ameriki, so bili na začetku vzvišeni. Ko so nato v večjem številu začeli prihajati Nemci ter gospodarsko uspevali, so se morali družiti s svojimi bolj ponižnimi brati.

Nemškim Judom so prispevali še kako potreben element kulture. Kot sem omenil, je zdaj nemški Jud vzvišen do ruskega Juda, česar se je naučil od španskih in portugalskih Judov. Gre zgolj za to, kdo je močnejši in vplivnejši. Vendar pa ima Rus »intelektualno moč in znanje, s katerim bo zasenčil in prekosil dosežke Nemca,« je dejal C. S. Bernheimer.

Ameriški Judi podpirajo vse lastne dobrodelnosti. Samo v New Yorku imajo devet bolnišnic, dvanajst domov za ostarele ter petnajst sirotišnic. Za nesrečne Jude imajo po vseh ZDA šeststo ustanov. Na vseh stopnjah so se pojavili judovski politiki. Veliko žrtvujejo za izobraževanje svojih otrok, čeprav jih na nekatere srednje šole ne sprejemajo, v univerzitetne klube pa jih pogosto ne sprejmejo. Čeprav jih neprestano zavračajo, gredo preko tega in se posvetijo svojemu cilju. Resnično so hvaležni za državljanstvo, čeprav se zavedajo, da jih drugi Američani, ljubitelji svobode, ovirajo v družbenem uveljavljanju. Združenje dobrodelnih organizacij v New Yorku je sporočilo, da je bilo med devet tisoč potujočih beračev v mestu samo tristo Judov. Ta organizacija deluje predvsem v Manhattnu, kjer je vsaj ena petina prebivalcev Judov. Ne le, da jih je manj, tajnik združenja pravi, da jih je lažje pripraviti za bolj časten način preživljanja kot ostale poklicne berače v New Yorku. Industrijske navade so v Judih tako zakoreninjene, da je njihovemu duhu tuja misel o poklicu berača, razen, kar bo zvenelo čud-no, ko gre za ljudi, ki so bili včasih nad navadnim delavcem. Iz tega sloja se v glavnem porajajo »petlarji«.

Dr. Magnes se je v pridigi kot odgovor na članek v reviji McClure’s Magazine zgražal, kako politiki, novinarji in senzacionalistični pridigarji izkoriščajo Jude. »Če hoče urednik prodajati revije, bo Jude čezmerno hvalil ali pa jih blatil. Če hoče politična stranka pridobiti volivce, bo brez pomisle-kov klevetala Jude, ko bo raztrosila take zgodbe, pa bo na vse pretege začela hvaliti njihove dobre lastnosti. Vsi ravnajo z nami kot s kakšno bakterijo, na kateri opravljajo vsakovrstne poskuse. Judi zahtevamo od ljudi okoli nas, da nam dovolijo razdelati našo lastno odrešitev.«

Judinja Lillian Wald je sprožila enega od najpomembnejših razvojev sodobnega izobraževalnega sistema delo opravljajo sestre v javnih šolah.

Leta 1902 je od Odborov za zdravje pridobila soglasje za začetek poskusa z eno od njenih sester. Danes v newyorških šolah deluje 140 sester v tako imenovanem Oddelku za higieno otrok, to gibanje pa se je razširilo na veliko ameriških mest. Bila je tudi med prvimi, ki je opozorila na škodljivosti otroškega dela ter trdila, da bi morali tako delo prepovedati z zakonom.

Vredno se je spomniti besed nekaterih vidnih javnih osebnosti, potem ko je bilo vsem dovoljeno govoriti v javnosti. Ko je omenil Jude, je predsednik Cleveland dejal: »Redko katero ljudstvo, če sploh katero od vseh, ki so prispevali posredno ali neposredno k oblikovanju in usmerjanju današnjega amerikanizma, je imelo večji vpliv. Na vsakem koraku je razvidno, kaj so prispevali naši judovski sodržavljani k rasti materialnega napredka Združenih držav.« Predsednik Taft je zapisal: »Vsak, ki živi v podobni skupnosti, kakršna je moje domače mesto Cincinnati, ve, da nobena velika dobrodelna organizacija, nobeno gledališče, nobeno združenje umetnikov, nobeno društvo za razvoj umetnosti ali glasbe ne bi živelo brez podpore Judov….

Mislim in ponosen sem na dejstvo, da Judi v Ameriki uživajo enakost, kakršno poznajo samo v nekaj redkih državah na svetu. Nočem reči, da pri nas ni rasnih predsodkov. Ne mislim reči, da pri nas ni klubov in drugih krajev, kjer omejenci, ki se včasih prebijejo v upravne organe, izkazujejo svojo veličino z nasprotovanjem in zapiranjem vrat pomembnim ljudem iz skupnosti.« Leta 1910 je bil Jud izvoljen za državnega sekretarja za New York. Širši New York je poslal štiri Jude v Kongres, dva Juda pa sta v Senatu. V Kongresu imamo skupaj 24 Judov. Judi so predstavljali ZDA v diplomatskih in veleposlaniških službah v Turčiji, Bukarešti, Egiptu, Tuni-su in drugod. Najbolj zanimivo pri povezavi med Judi in prostozidarji v Ameriki je, da je bilo v obdobju 1906/7 pet Judov na čelu petih velikih državnih lož. Za prihod opere v ZDA imajo največ zaslug prav Judi.

Dvigi in padci, sprejemanje in zavračanje, hvale in graje, a kljub vsemu napredujejo kot velika poplava takšna je zgodba Judov v ZDA. Ob sedanji rasti bo leta 1930 v ZDA živelo sedem milijonov Judov. Zdi se, da njihova obljubljena dežela ni Palestina, ampak Amerika z New Yorkom kot novim Jeruzalemom. Judi so del ameriške stvarnosti, skupnost, ki se je Američani še ne zavedajo dovolj. Pisec v neki reviji je zapisal: »Newyorčan, ki živi v lepem stanovanju, ki ga je zasnoval Arnold Brunner, odloži najnovejši roman Abrahama Cohana, stopi do telefona, ki ga je izpopolnil Emil Berliner, ter sporoči svojemu partnerju, da je preskrbel vstopnici za novo gledališko igro Davida Warfielda v gledališču Davida Belasca. Nato se vrne k mizi in bere Times, dokler se njegova soproga ne vrne iz Altmanove blagovnice. Ob vsem tem se sploh ne zaveda, da je karkoli dolžan Judom.«

In kakšna bo prihodnost? Glede na popise predvidevam, da je v ZDA okoli četrt milijona več Judov kot Judinj. Nevezan Jud, ki se kot mladec priseli v Ameriko, kmalu postane goreč Američan, pozdravlja zastavo in prepeva »Hail, Columbia!«. Možno je, da se bo poročil z nejudinjo. Posluša-mo o »čudežu asimilacije«, vendar se strinjam z gospodom A. E. Zimmer-nom (Sociological Review, julij 1912), da se opazovalcu veliko bolj dozdeva, da gre za duhovno smrt kot pa za čudež. Z mahanjem zastave pred njim Judu ne moreš podeliti puritanskega duha. V njem verjetno uničiš največji in najboljši simbol, prisoten pred odhodom iz rodne dežele. V njem lahko ubiješ globoko zasidran občutek spoštovanja za vse starodavne tradicije.

»Velikanska razlika je,« je dejal mlad judovski filozof, »med ameriškim Judom in judovskim Američanom. Judovski Američan je zgolj amaterski nejud, obsojen na večno parazitstvo.«

Ameriški Jud je posebna vrsta človeka. Tako kot je sam drugačen od svojih očetov, bodo njegovi sinovi drugačni od njega. Ljubosumnega Juda stisne pri srcu, ko pomisli, da se bodo njegovi ljudje zlili z Američani. Starejši si nadenejo molitveni jermen in tarnajo. Toda novi Jud nima takega pripomočka. Kadar ima priložnost, se brati s kristjani. Poroke so mešane.

Družbeno izobčevanje bo izginilo. Nekega dne bodo njegovi potomci poz-abili na svoje judovsko poreklo. Starci bodo stokali: »Jojmene, jojmene!«

Amerika pa se bo izboljševala s prilivom judovske rase.





5. POGLAVJE


AMERIŠKI JUDI IN NJIHOVI POKLICI


Od dveh milijonov Judov v ZDA jih polovica živi v New Yorku. New York je največje judovsko mesto na svetu. Zaposlitve Abrahamovih otrok se raztezajo od izkoriščanih prišlekov do bogatih bankirjev. Ameriško trgovino bi vrglo s tečajev, če bi se Judi nenadoma nehali ukvarjati z njo. Ni posla, trgovine ali poklica, na katere Judi ne bi vplivali. New York je sam po sebi judovski svet, saj tu najdemo vse vrste Judov, vse stopnje judovske misli.

Medtem ko jih je v New Yorku milijon, jih živi v Chicagu 100.000, enako število v Philadelphiji, 75.000 v Bostonu, 50.000 v St. Louisu kjerkoli se dela denar, tam je Jud. Število Anglosasov in Germanov v ZDA se zmanjšuje, predstavnikov drugih ras pa je vse več. Eden od najtemeljitejših preučevalcev rasnega sestava ZDA, profesor Werner Sombart, je izračunal, da bodo v ZDA večino prebivalstva tvorili Slovani, Judi in črnci. Judi že imajo monopol v nekaterih trgovskih dejavnostih, v druge pa se hitro vrivajo.

Zaposleni so kot krojači, izdelovalci srajc in plaščev, krznarji, kot trgovci s temi izdelki pa imajo vse v svojih rokah. So spretni izdelovalci pohištva in dekoraterji stanovanj. So strokovnjaki za izdelovanje nakita, ur in električnih aparatov. So pomembni v vseh poklicih, na področju izobraževanja, medicine in v umetnosti. Vodijo velike veleblagovnice. Kot posredniki so vplivni in vzbujajo upanje, da bo potrošnik od tega imel ko-rist. Delujejo na borzi in trgujejo z bombažem. Obvladujejo tudi posel z nepremičninami.

Medtem ko je v drugih državah Jud pogosto posojilodajalec v Evropi boste težko naleteli na posojilodajalca, ki ni Jud, pa to ni značilno za ameriškega Juda. Pravzaprav lahko rečemo, da si ameriški Jud sposoja denar, da lahko z njim razširi področje svojega poslovanja. Občasno slišimo frazo »Bogat kot Jud«.

Če gledamo ameriške Jude kot celoto, moramo reči, da ne spadajo v razred bogatašev. Priseljevanje praktično obubožanih Judov znižuje povprečje. Na splošno je Jud precej zadržan, če naj bi se ukvarjal s čimerkoli, kar diši na trust. Rad dela kot bankir ali odvetnik ali trgovec z oblačili, z nakitom ali s cigarami. Je neznaten trgovčič, toda med njegovimi rojaki najdemo veljake kot so Siegel, Straus, Bloomingdale. Med kralji govedine najdemo Sulzbergerja, Nelsona Morri-sa in Schwarzchilda. Judi imajo zastavljalnice, so pa tudi finančniki kot na primer Speyer, Seligman, Loeb in Schiff. Med lastniki železarn v Coloradu je pet Guttenheimov. Med izdelovalci srebrnega nakita v Ameriki je kar ena četrtina Judov. Jud le redko goji bombaž in ne dela v proizvodnji tk-anin, toda v izdelavi oblačil je pometel s konkurenco. V krojaštvu, čevljarstvu in krznarstvu imajo Judi v svojih rokah 45 odstotkov vsega posla pri čemer je treba vedeti, da je Judov v ZDA le okoli 2,25 odstotka vsega prebivalstva. Čeprav Judi ne gojijo bombaža, pa so zelo močni pri obvlado-vanju trgovanja z njim. Jud je prisoten skoraj povsod. Reklo se je, da so Judi podobni veleblagovnici: karkoli boš iskal, boš dobil pri njih. Samo med ruskimi Judi je v mestu New York:

skoraj 500 zdravnikov

več kot 1.000 lekarnarjev

400 zobozdravnikov

500 odvetnikov

75.000 izurjenih delavcev

Judi nadzirajo gledališča. Odkar je Lorenzo da Ponte leta 1830 v Ameriko pripeljal italijansko opero, je bila Amerika v glasbi odvisna od Judov. Rubin Goldman, glasbenik, je Jud; Jud je tudi slikar Henry Mosler, Jud je Ephraim Keyser, kipar. Med sodniki sta znana Leventritt in Hirsch-berg z Vrhovnega sodišča v New Yorku, ter Sulzberger iz Philadelphije. Med zdravniki pomislimo na Abrahama Jacobija v New Yorku ter Jacoba Solisa Cohena iz Philedalphije. Med Judi v Ameriki je vsaj 250 milijonarjev. Nima smisla ugibati, koliko denarja so Judi investirali v ZDA. Znano je, da newyorški judovski veletrgovci prodajo za milijardo dolarjev blaga letno.

Judovska imena na Broadwayju so enako pogosta kot na londonski Whitechapel Road. Bančna hiša Kuhn, Loeb & Co. je finančna predstavni-ca 36.160 km železniških prog in ima v lasti za več kot 1.300.000.000 dolarjev delnic. V državi imamo nad sto judovskih časopisov in revij. Judovsko enciklopedijo je zasnoval dr. Isidor Singer. Judi so lastniki nekaterih najpomembnejših ameriških dnevnih časopisov, veliko je judovskih urednikov in novinarjev. Newyorški Judi so lastniki nepremičnin v vrednosti 600.000.000 dolarjev, judovski bančniki pa imajo najmanj 400.000.000 dolarjev kapitala. Ozrimo se še malo prek New Yorka. V Chicagu je naprimer Julius Rosenwald na čelu veleblagovnice Sears, Roebuck & Co., ki ogromno prodaja po pošti in vsak dan porabi 8.000 dolarjev za znamke.

Gospod Rosenwald ogromno prispeva za dobrodelne namene. Judi so darovali v sklad Univerze v Chicagu. Prvoten prispevek v višini 35.000

dolarjev v kritičnem trenutku je preprečil, da bi se izgubilo Rockefellerje-vih 600.000 dolarjev. Na univerzi deluje osem judovskih profesorjev kot vodij posameznih kateder. Šest Judov je bilo članov Odbora za šolstvo v Chicagu.

Od pol milijona prebivalcev v Bostonu je 40.000 Judov, večinoma ruskih.

Veliko jih deluje v trgovini in proizvodnji. Nekaj je zdravnikov, odvetnikov in glasbenikov, večinoma pa so zaposleni kot tesarji, mizarji, vodovodarji, zidarji, itd. Približno enako število Judov živi v Baltimoru (Maryland). Dva Juda iz Atlante sta bila člana zakonodajnega telesa v drža-vi Georgiji. David Meyer, zgodnji judovski priseljenec, je organiziral javno šolstvo v Atlanti. Dva tisoč Judov je v glavnem zaposlenih pri izdelavi kartonskih škatel in izdelkov iz papirja, pa tudi pri izdelavi pohištva, strojev in bombažnih izdelkov. Tovarna bombaža, ki je v lasti Juda, je znana po proizvodnji vreč iz blaga, stkanega v isti zgradbi, kjer delajo bombažno prejo. Tekstilna industrija v Cincinnatiju je pretežno v rokah Judov. Dvajset tisoč Judov je zaposlenih pri dveh judovskih dnevnih časnikih. Trije člani Senata in štirje člani zakonodajnega telesa so Judi. Judi v Louisvilleu nadzirajo trgovino s konfekcijo. Isto velja za Cleveland (Ohio), kjer je tudi nekaj izdelovalcev plaščev. Judi imajo v rokah trgovino s cigarami. V mestih New Haven, Hartford in Detroit je prišlo do izjemnega povečanja števila judovskega prebivalstva. V San Franciscu šteje judovska skupnost več ko0t 20.000 ljudi. Judi so imeli zelo pomembno vlogo pri organizaciji Kalifornije. V San Franciscu delujeta brata Seligman, uveljavljena finančnika.

V Sacramentu živita Louis Sloss in Lewis Gerstle, ustanovitelja Alaska Commercial Company. Družini Hellman in Newmark sta predstavnici judovskih pionirjev v Južni Kaliforniji. Trije bratje Lazard so lastniki mednarodne banke Lazard Frères (Pariz, London, San Francisco). Ćlani družin Glazier in Wormser, zdaj delujočih v New Yorku, so bili med začetniki industrije in finančništva v Kaliforniji.

Moritz Friedländer je bil edenod kraljev žitaric v državi. John Rosenfeld je eden od lastnikov velikih rud-nikov premoga v severozahodni Kanadi. Kot judovski naslednik družbe Hudson’s Bay Company je organiziral lov na tjulnje na Aljaski in rudarst-vo na tem delu ozemlja. Časnik Chronicle v San Franciscu je last Juda H. de Younga. Bolnišnico Mount Zion Hospital v San Franciscu so zgradili na pobudo Judov in z njihovimi prispevki.

Baronica Hirsch je darovala 5.000 dolarjev, gospod I. W. Hellman pa je prispeval 100.000 dolarjev. To je edina bolnišnica v Kaliforniji, ki je odprta za vse ljudi, ne glede na njihovo narodnost ali veroizpoved. Precejšen del študentov na dveh univerzah je Judov, zato se dobro uveljavljajo na področjih sodstva, novinarstva, inženirstva in v drugih poklicih. Zdaj že pokojni Joseph Phels je živel v Philadelphiji.

Vodilni nemški časnik v Philadelphiji je v lasti Juda, dr. Morwitza. Der Demokrat ima zaposlenih več Judov. Louis E. Levy je direktor družbe, ki je lastnica več vplivnih časnikov. V Philadelphiji živi okoli 100.000 Judov, večinoma ruskih, ki so dejavni v uspešni in rastoči trgovini z oblačili. Veliko pripadnikov te rase je vplivnih v življenju mesta: finance, glasba, likovna umetnost. V Patersonu (New Jersey), ameriškem središču trgovine s svilo, je zaposlenih vse več Judov. Judi se hitro uveljavljajo v gradbeništvu; tu so nenehne težave s sindikati, ker se ruski Judi neradi včlanjujejo vanje.

V Pittsburgu živi 20.000 Judov, ki so dejavni v trgovini in raznih drugih poklicih. Vozniki tramvajev so večinoma Judi, velikansko število prišlekov iz Poljske in Rusije se zaposluje pri izdelavi poceni cigar. V južnih državah ZDA živi okoli 60.000 Judov. So lastniki velikih tovarn papirja ter nekaj velikih predelovalnic bombaža, čeprav so se tu v glavnem uveljavili kot preprodajalci bombaža. Osupljivo je, kako so se Judi v južnih državah polastili trgovine z živili, uveljavili v krojaštvu in čevljarstvu. Tam ni čutiti odpora do njih. Šest Galvestonovih ustanov ima na čelu Jude. Univerze zaposlujejo judovske profesorje. Judi so na visokih položajih med prostozidarji, in kdor se hoče pridružiti kakemu klubu, je dobrodošel. Pravzaprav bi lahko obdelal celotne ZDA in dvomim, da bi naletel na kakšen kraj, kjer Judom ne bi šlo dobro. Zapomnite si za vedno, da mlad Jud kar hlepi po znanju. Prisotnost judovskih otrok pri pouku je sorazmerno veliko večja kot prisotnost njihovih malih prijateljev nejudov.

Judi imajo 450 lastnih izobraževalnih ustanov. Judovski profesorji na univerzah so vedno med najbolj cenjenimi. Na univerzi Harvard je semitski muzej, ki so ga z 80.000 dolarji postavili zaradi radodarnosti Jacoba H. Schiffa in dru-gih darovalcev. Imajo tri predavalnice za učenje o Semitih in semitsko kn-jižnico, ter asirsko učilnico, v kateri so shranjeni asirski, babilonski in he-titski zapisi. Društvo Menorah Society na Harvardu je veliko pripomoglo k prijateljstvu med ruskimi in nemškimi Judi. Pred četrt stoletja bi v javni šoli le stežka našli judovskega učitelja. Danes v akademskih poklicih nihče drug ni tako cenjen kot prav Judi. Domnevajo, da v mestu New York delu-je več kot 10.000 krojaških delavnic, ki zaposlujejo več kot 100.000 ljudi ter razpolagajo s kapitalom ne dosti manjšim od 100.000.000 dolarjev. V New Yorku je 500 manufaktur za bluze, kjer dela 40.000 deklet in žensk, večinoma Judinj; te delavnice razpolagajo z najmanj 50.000.000 dolarji kapitala.

V Evropi Judi že dolgo prevladujejo v trgovini z oblačili. V prejšnji generaciji so imeli Američani v svojih rokah večino trgovine, le v manjšem obsegu so bili na tem področju dejavni nemški Judi. Nato so jih ruski Judi povsem izrinili. Posel so prevzemali z zniževanjem cen, s stradanjem, izkoriščanjem, zadovoljni so bili z najmanjšim dobičkom. Jud je postal pogodbenik.

V grozljivi zgodbi o neizprosnem kapitalizmu je le malo bolj črnih strani kot tista o gospodarju Judu, ki je zatolkel nesrečne priseljence, ko so le-ti postali njegovi podložniki. Konkurenca je bila nenehna in huda, plače so neprestano zniževali, borba je bila kruta, toda zmagovita. Judi v Ameriki imajo danes skoraj monopol pri oblačenju moškega prebivalstva letni promet z oblačili znaša približno 600.000.000 dolarjev. Obsežne dele New Yorka so zdaj zasedli judovski proizvajalci in trgovci z oblačili.

Opoldne, ko je Peta avenija prepolna ljudi, se zdi, kot da bi se znašli v Jude-ji. Judi hitro postajajo največji lastniki zemljišč. Burton J. Hendrick je v poučnem članku v reviji Munsey’s Magazine pred časom povedal, da so skoraj vsi novi kupci zemljišč v New Yorku Judi. To ljudstvo ne le da oblači množice, ampak jim tudi priskrbi streho nad glavo. Prebrati je treba samo dnevna poročila v časnikih o prenosih nepremičnin, da bi spoznali obseg, v katerem Judi kupujejo zemljišča. V katalogu The Real Estate Record and Guide vsako leto objavljajo obsežno poročilo s celovitim spiskom lastnikov zemljišč v New Yorku. To je knjiga, katalog, ki je prepoln judovskih priimkov. V njem je sorazmerno malo priimkov Smith, Robinson, O’Brien in Murphy, stran za stranjo pa se pojavljajo Cohn, Levy, Kahn, Rosenthal.

Največji posamični lastniki nepremičnin v New Yorku so ljudje s priimki kot so Appell, Bachrach, Buttenweiser, Fleischmann, Frankenthaler, Hyman, Jarmulowsky, Lese, Löwenfeld, Mandelbaum, Ottenburg, Sulzberger in Weil. Pred samo nekaj leti je precej teh današnjih milijonarjev in lastnikov nepremičnin na svojih hrbtih nosilo cule ali vleklo za seboj vozičke. In danes so veliki lastniki ne zgolj v vzhodnem delu mesta z najemniškimi stanovanjskimi soseskami, ampak v vseh delih New Yorka, tudi tam, kjer se odvijajo najuglednejši posli in stanujejo najbogatejši posamezniki. In družine. Gospod Hendrick pravi, da če hočeš danes najeti stanovanje v skoraj kateremkoli delu New Yorka, boš najemnino plačal judovskemu lastniku nepremičnine. Ni dvoma, da bodo Judi čez nekaj let lastniki večjega dela Manhattna, kjer so najdražje nepremičnine na svetu. Za delovanje na področju nepremičnin je očitno treba imeti veliko kapitala. Judovski prišlek nima potrebnih sredstev, vendar varčuje in gospodari tako, da se mu nabere skromen kupček dolarjev. Nato najame bedno bivališče, sam biva v najslabših sobah, ostale prostore da v najem, ustvarja dobiček in se loti večjega posla z oddajanjem stanovanj. Čez nekaj let že lahko kupi hišo s stanovanji za oddajanje v najem, čeprav jo mora obremeniti s hipoteko.

Sčasoma bo po hudem boju in stiskanju pasu postal njen edini lastnik. Kot sem dejal, je Jud v Evropi posojilodajalec, v Ameriki pa najema posojila.

Večina od danes bogatih Judov v ZDA si je bogastvo ustvarila s premišljenim zadolževanjem, pri čemer so vedno skrbeli za vračanje posojil in ustvarjanje primerne marže zase. Z daljnosežnim predvidevanjem in brez premetenega špekuliranja bodo Judi postali največji lastniki mesta New York. V srcih mnogih Judov se skriva želja, da bi se njihovo ljudstvo več ukvarjalo s poljedelstvom. Jasno sem razložil, da v minulih stoletjih Judi niso mogli priti do zemlje, četudi bi to hoteli, kar je vprašljivo.

V sodobnem judaizmu je čutiti razločen pritisk za naseljevanje večjega števila ljudi na plodni zemlji. Njihovo zgrinjanje v mesta nejudom zgovorno kaže, kaj počnejo; mnogi Judi se podzavestno bojijo, da to početje vzbuja odpor in jim lahko povzroči težave. Tako kot v drugih delih sveta, se tudi v ZDA razločno vidi prizadevanje Judov za razvoj lastnih kmetijskih skupnosti. Na področju Nove Anglije je veliko kmetov, ki se ukvarjajo s proizvodnjo mleka in mlečnih izdelkov. V Minnesoti, Oregonu, Coloradu in Arkansa-su so marljivi judovski kmetje koristni člani družbe. Obstaja združenje Jewish Agricultural and Industrial Aid Society, v katerem so razvili izjemno koristen posojilni sistem. Pravzaprav ameriški farmarji spoznavajo prednosti takega sistema za vse njih. V Albanyju je judovska kmetijska poskusna postaja, ki so jo organizirali zaradi ustanavljanja kmetijskih po-skusnih postaj v Palestini in drugih deželah, ter napredka kmetovanja v sušnih področjih po vsem svetu. Jewish Agricultural and Industrial Aid Society se razvija in širi področje svojega delovanja. Časnik American Hebrew sporoča, da se kmetijstvo med Judi v ZDA kljub težavam nenehno razvija.

Pred desetimi leti so bili na dnu, danes pa Judi vstopajo na področje kmetijstva z vso opremo, potrebno za uspeh. Malo je zveznih držav v ZDA, če sploh je katera, kjer ni judovskih kmetovalcev, medtem ko jih je v nekaterih državah v vzhodnem delu že toliko, da lahko ustanavljajo strnjene judovske skupnosti. Kmetijska posestva v Novi Angliji, ki so jih zapustili rojeni Američani, so prizadevni judovski priseljenci spremenili v uspešne farme, veliko neobdelane zemlje na zahodu ZDA pa so od vlade dobili judovski pionirji, ki so se naselili tam. Združenje izdaja časnik The Jewish Farmer. V kraju Daylestone, okrožje Bucks v Pennsylvaniji, imajo državno kmetijsko šolo, kjer usposabljajo judovske fante za praktično in znanstveno kmetovanje brezplačno štiriletno šolanje. S problemom, kako mlade ljudi obdržati na kmetiji, se soočajo med predavanji pozimi ter s podeljevanjem šolnin, s katerimi lahko otroci judovskih kmetov obiskujejo zimska predavanja na kmetijskih srednjih šolah v svojih državah. Ameriški judovski zbornik navaja statistične podatke: število družin je 3.718 in oseb 18.590; 3.438 kmetij, 17.665.506 obdelovalnih površin,

22.194.335 dolarjev vrednost zemlje, 14.166.320 dolarjev vrednost opreme.

Podatki zajemajo samo tiste kmečke družine, s katerimi je bilo judovsko združenje v takih ali drugačnih stikih. Glede na podatke zvezne komisije za priseljevanje to obsega samo 75 % judovskih kmetov v ZDA. Letopis dodaja: »Premiki judovskega prebivalstva na kmetijska področja bodo zagotovo vse pomembnejši.« Polovica študentov na Columbia University in tri četrtine na srednji šoli »College of the City of New York« je Judov. Ti mladci se bodo zaposlili v javnih službah. Izrinili bodo konkurenco nemških in irskih Američanov. Na izpitih prejemajo veliko nagrad, ker v znanju zlahka prekašajo nejude. Gospod Hendrick pravi, da že povsem nadzirajo nekatera področja v mestni upravi. Polno jih je v medicinskih in laboratorijskih pisarnah, kjer New York zaposluje celo armado ljudi. Polastili so se velike večine inženirskih služb. Zasedli so večino manj pomembnih položajev v zakonodajnih telesih. So mestni preiskovalci in zakonodajni izvedenci. Večina kurirjev v mestni upravi so mladeniči z vzhodnega dela mesta. Stenografinje in tipkarice so skoraj izključno Judinje. Knjigov-odje in manj pomembni pisarji so skoraj vsi Judi. Veliki trgovski centri, kakršne poznamo danes, so zrasli po zaslugi judovskih možganov. Imena mož kot so Straus, Altman, Stern, Bllomingdale, Siegel, Greenhut nam povedo zgodbo o neverjetnih trgovinah v velikih mestih, kakršne so nastale po najskromnejših začetkih. Osemdeset odstotkov članov Združenja trgovcev s pijačami (National Liquor Dealers’ Association) so Judi. Izkazalo se je, da je 60 % proizvodnje in veleprodaje viskija v judovskih rokah. Kot posredniki nadzirajo pridelavo vina v Kaliforniji. Judi obiskujejo države, kjer gojijo tobak, in odkupijo skoraj celotno letino tobaka v listih, tako da so velike tobačne firme primorane tobak kupovati pri njih. Judi nadzirajo trgovanje s cigarami.

Podjetje »American Tobacco Company« proizvede približno 15 % cigar, ki jih pokadijo kadilci v ZDA, ostalo pa je v judovski domeni. Videli boste, da Jud stegne roko po tistih poslih, ki na začetku zahtevajo najmanjši strošek. Velikanski koncerni, ki delujejo na širnem območju med Atlatikom in Pacifikom, so večinoma zrasli iz krošnjarjenja od vrat do vrat. Judi so ustanovili mnoge med največjimi bančnimi hišami v ZDA.

Na področju železniške mreže, ki se razteza od reke Mississippi do obale Tihega oceana in južno od reke Missouri do meje z Mehiko, so glavni akterji pretežno Judi, v prvi vrsti podjetje Kuhn, Loeb & Co. Gospod Hendrick poroča, da ima to podjetje poleg druge posesti delež tudi v podjetju Illinois Central. Ta judovska hiša je najvplivnejša tudi v Baltimoru in Ohiu ter na Južnem delu Tihega oceana. Vsekakor ni brez vpliva tudi v velikem železniškem sistemu, ki ga je zgradil Commodore Vanderbilt New York Central. Pred letom ali dvema je celoten sistem Goulda za las ušel lovkam podjetja Kuhn, Loeb & Co.. George Gould se je rešil samo zato, ker je za-prosil za pomoč drugo judovsko bančno hišo, Speyer and Co. Če se ne bi vmešalo Vrhovno sodišče ZDA, je zelo verjetno, da bi ista kombinacija prevzela večji del železniškega omrežja v državi. Zabavništvo v Ameriki je skoraj v celoti v domeni Judov. Judi nadzirajo najmanj 90 % opernih, gledaliških, kabaretskih in filmskih programov. Tega posla se ne lotevajo, ker so oni sami igralci, ki postanejo menedžerji, ampak ker je v njem veliko denarja. Imajo pol ducata velikih gledaliških hiš, katerih lastniki so mili-jonarji. Podjetje bratov Schubert ima v lasti, daje v najem ali nadzira vsaj 20 gledališč v New Yorku, zunaj njega pa so navzoči vsaj še v 80 gledališčih.

Nekaj Judov je izvrstnih odrskih igralcev, a to je zanemarljivo v primerjavi z njihovim popolnim menedžerskim zmagoslavjem. Možje kot sta Charles in Daniel Frohman ter David Belasco so opravili izvrstno delo na dramskem področju, dvignili umetniško raven za kulture željno občinstvo, čeprav niso bili prepričani o finančni uspešnosti. Lahko pa trdimo, da je velika večina Judov v tem dejavna kot poslovneži brez kakršnih koli teženj po visokih umetniških dosežkih. Firme kot je Klaw & Erlanger so začele obvladovati gledališko področje, druge velike firme so sprejeli v svoj krog. Svoje delovanje so razširili na manjša mesta. Poenostavljeno rečeno so ustvarili mogočen trust. Igralec ali igralka zunaj tega kroga je imel majhne možnosti za uveljavitev, saj so najboljša gledališča vključili v svoj monopol. Sindikat je odkupil igre, uprizarjal razkošne predstave, podeželska gledališča pa niso imela možnosti, da bi popularne drame prikazovala svojim pokroviteljem, če niso sodelovala s tem krogom. Prava konkurenca so edino drugi Judi, bratje Schubert. Zgolj oni so trn v očesu kombinacije Klaw & Erlanger.

& Pod vrhom vzpetine, na kateri stojijo Judi, ki so postali neznansko bogati zaradi delovanja na mnogih področjih ameriškega življenja, se drenja dva milijona drugih Judov, ki imajo skoraj vsi enake goreče želje in jih podžiga enaka želja po uspešnosti. Ta luč gori v stotinah tisočih src ubožnih ameriških Judov. Delo zanje ni nadloga. Zanje ni nobena služ-ba preveč neprijazna ali preslabo plačana. Jud je skromen in zmeren. Ameriški Jud prodaja viski nejudu, sam pa ga ne pije. Uspevanje in naraščanje judovskega prebivalstva v ZDA je v svetovnem merilu izjemen pojav.

V ZDA je veliko brezvestnih Judov, vendar niso nič bolj brezobzirni kot njihovi nejudovski tekmeci. Uspevajo zato, ker so miselno sposobnejši od drugih v hudem konkurenčnem boju. V poštenem tekmovanju, v pošteni trgovini zmago odnese Jud. Gospod Madison Peters je zapisal: »Jud povsod disciplinira moč svojega razmišljanja. Naučil se je bolje delati, ker ve, da vpitje in pritoževanje nikoli ne zagotavljata uspeha. Ni čudno, da Jud zmaguje, bilo bi čudno, če ne bi. Če bo nadaljeval, kot je začel, bo prihodnost njegova.« V Ameriki tako kot drugod se Jud vzpenja, nejud pa nazaduje. Jud je prepoln življenjske energije, ko pristane v Ameriki. Hitro se navzame vplivov novega okolja ter kmalu pokaže več energije kot sami Američani. Postane ponosen, da je Američan, ter manj ponosen na svoje judovsko poreklo. Preteklost mu ne pomeni nič, prihodnost vse. Pozabil bo svoje očete na vzhodu, njegovi vnuki pa bodo verjetno zanikali, da jim po žilah teče judovska kri.





6. POGLAVJE


JUD V VELIKI BRITANIJI


Judu se nikjer ne godi tako dobro kot v Veliki Britaniji. Nihče mu ne postavlja ovir, tam ne poznajo protisemitizma. Seveda ni nič nenavadnega, slišati hudo tarnanje, češ da Judi polagajo svoje roke na komercialne usmeritve Londona in drugih mest, ter da občasno naletimo na zmigovanje z rameni, ko se govori o položaju Judov v družbi.

To je mnenje posameznikov, tudi o določenih razredih samih Angležev naletimo na tak odziv, in ne predstavlja nikakršnega gibanja ali nasprotovanja rasi. No-bena od dveh velikih političnih strank nikoli ne reče ničesar proti Judom. Tako je morda zaradi cenjenja ali zaradi bojazni pred izgubo judovskih glasov. Tako liberalci kot konservativci imajo Jude v svojih vodilnih telesih. Benjamin Disraeli, pozneje grof Beaconsfielda, je zasedal visoki položaj prvega ministra. Sedanji predsednik Vrhovnega sodišča Anglije je Jud. Judi delajo tudi v vladi. Judi so v obeh domovih parlamenta. Pokojni kralj Edward je zelo odkrito kazal naklonjenost in prijateljstvo do Judov. Judi so dobri državljani, liberalni podporniki dobrotništva, ljudje, ki pomagajo svojim revežem. Kot sem že omenil, bi se na Jude lahko spravili v vzhodnem delu Londona, a ne zato, ker Judi kot taki drugim ne bi bili všeč, ampak ker so prišleki, ki so v borbi za obstoj cenejši od angleškega delavca, ter zato, ker se v nekaterih mestnih predelih nagnetejo v takem številu, da so Londončani prisiljeni bivati dlje od svojih krajev zaposlitve. Angleški delavec kljub temu večinoma ne čuti sovražnosti do Juda. Prepoznava njegove dobre lastnosti ter obsoja, da se je prisiljen naseliti v Angliji, ker nima možnosti za to v kaki drugi državi. Na Juda v Londonu naletimo vse od visokih financ in tja do uličnih krošnjarjev. Srečujemo najrazličnejše pojave od racajočih tipov, ljudi z ukrivljenimi nosovi, grleno govorečih žrtev iz izkoriščevalskih delavnic do visokoraslih, postavnih, uglajenih gentlemanov, ki jih ne moremo razlikovati od Angleža. Angleži niso užal-jeni zaradi judovskih uspehov. Vrata trga Grosvenor zanje niso zaprta zaradi rase. Edina grenkoba se pojavlja zaradi posojevalcev denarja, ampak ne zato, ker so posojilodajalci in so pohlepni ter ožemajo nesrečnike ali bedake, ki so jim padli v šape.

Zaradi posebnega načina služenja denarja za preživljanje jim je prešlo v navado, da opuščajo svoje pri mke ter prevzemajo najuglednejša imena v državi. Težko je razumeti, kako je možno kogarkoli preslepiti, toda nekdo, ki nujno potrebuje gotovino, se bo po pomoč verjetno raje napotila k nekomu, ki se piše Henry Cholmondeley kot k nekomu, ki se piše Henrick Cohen, še posebej, ker svojo pomoč ponuja napisano na najdražjem papirju ter ima pisarno na modnem naslovu v okrožju Mayfair. London s širšo okolico ima skoraj deset milijonov prebivalcev.

Čeprav vsepovsod naletimo na Jude, večinoma bivajo v določenih predelih: Whitechapel dokler so revni, Maida Vale in Hempstead ko postanejo uspešni, ter neposredna okolica Park Lane ko obogatijo. London je tako velik, da stotine tisoče ljudi nikoli ne zaide v nekatera območja; pravzaprav bi s težavo povedali, kje je njihovo bivališče. Judi, ki živijo zahodno od križišča Charing Cross so angleški Judi, ki so prevzeli angleške navade.

Vzhodno od Mansion House, kamor se stekajo novi prišleki in kjer živijo revni, pa je tako nenavadno okolje, da bi človek težko verjel, da se nahaja v Angliji, če tega dejstva že prej ne bi poznal. Skoraj vsaka trgovina ima na tabli judovsko ime in veliko jih ima hebrejske reklamne napise. Na oglasni deski razpoznate slike stvari, ki so naprodaj, napisi pa so v hebrejščini. Imajo ruske judovske banke. Obiskal sem gledališče v vzhodnem delu Londona, kjer so dramski igralci govorili v jidišu, igralci in občinstvo so bili Judi, in zdelo se mi je, da sem bil edini nejud v dvorani. V okrožju Whitechapel izhajajo štirje dnevniki v jidišu. Neki časnik ima dnevno naklado 12.000 izvodov.

Na judovski sabat je večina judovskih trgovin zaprta. V soboto zvečer, ko je konec sabata, se na glavne ulice zgrnejo množice ljudi, ki ne govorijo angleško. Nekako klavrn je pogled na slabotno postavo bledoličnega, starega Juda, pogosto oblečenega v zastarel dolg plašč in s še bolj zastarelim svilenim klobukom na glavi, kako se podrsavajoč sprehaja s svojo ženičko. Mladi Judi pa so polni življenja in zagnanosti. Mladeniči so malce vzvišeni in vpadljivo oblečeni, lepa judovska dekleta pa so pri oblačenju malo drznejša od angleških vrstnic.

Ob sobotah zvečer sem bil v tem delu Londona vedno prevzet nad vzhodnjaškim ljudstvom, ki prebiva v največjem angleško govorečem mestu na svetu. Ob nedeljah dopoldne tamkaj ni nedeljske spokojnosti, trgovine so odprte, judovski kramarji kriče ponujajo svoje blago. V Londonu je danes 60.000 v Rusiji in na Poljskem rojenih Judov z družinami, ter Judi iz druge in tretje generacije. Nekatere predele Londona so si povsem prisvojili in iz njih izrinili Angleža. Vdor Judov je eden od pomembnih dejavnikov v razvoju Londona. Težko boste našli trgovinsko področje, v katerem Jud ne bi deloval. Človek se včasih vpraša, kakšne bi bile za London posledice, če bi judovski element nenadoma odstranili; naporno iskanje odgovora zmede pamet. Domneva se, da jih od 250.000 Judov v Veliki Britaniji v Londonu živi 150.000. Podobno kot v ZDA je tudi v Londonu krojaštvo skoraj povsem prešlo v judovske roke. Izurjen angleški krojač je boljši mojster od judovskega konkurenta, najboljši izdelki v najboljših trgovinah so delo Angležev. Toda judovski pogodbeni delavec, ki mu dobavljajo blago podjetja iz Leedsa, ki uspešno proizvajajo cenejše vrste volne, osvaja tržišče s konfekcijskimi oblačili. Prav tako je treba vedeti, da veliko trgovin angleških krojačev v resnici ne dela drugega kot vzame mere, izdela kroj, pomerja in proda obleko. Vse ostalo krojaško delo opravijo v hišah revnih Judov v organizaciji judovskega rojaka, ki zbira naročila in jih izpolnjuje. Izdelovanje plaščev so zaupali strnjeni skupnosti Judov, ki v glavnem živijo v okrožju Whitechapel, hlače in suknjiče pa šivajo po celem Londonu. Ne vem, zakaj takšna nenavadna delitev dela. Pogodbeniku, posredniku med trgovcem in delavcem se verjetno zdi ceneje in bolj učinkovito, če se specializira. Počasnejši in bolj sposoben angleški krojač ima težave, ko se sooča z mehaniz-mom judovske organizacije. East End, vzhodni del Londona, v katerem delujejo krojaške delavnice, je najgosteje naseljen del Londona. Na 40 arih povprečno živi 226 ljudi.

Delavnice in stanovanja so prenatrpana, Jud pa jih dobi, ker bo plačal višjo najemnino kot nejud. Nato prostore odda pod-najemnikom, družinam svojih sovernikov, ki bodo živeli v za Angleža povsem nemogočih razmerah.

V zadnjih nekaj letih o tem sem se prepričal tudi sam so se razmere v delavnicah na East Endu, še vedno znanih po izkoriščanju delovne sile, precej izboljšale.

Judovski pogodbenik za razliko od večine angleških delodajalcev neprestano osebno nadzira svoje delavce. Prišlek iz Poljske ponavadi poišče kakšno od teh delavnic; povsem razumljivo, saj se znajde med sebi enakimi. Veliko si prizadeva, da postane majhen gospod: najde delo za eno ali dve trgovini ter nato najame poceni delavce za izpolnjevanje dogovorjenih naročil. Gre vedno za isto spodbu-do, željo, da bi živel od dobička, ne od ročnega dela. Jud z nižjo ceno izrine angleškega krojača, nato izrine druge Jude. Občasno slišimo pritožbe, da Judi delavcem znižujejo plače v določeni industrijski dejavnosti do roba stradanja.

V tem je kar precej resnice, a pri tem moramo paziti, da ne pretiravamo.

Ugotavljamo, da je v poceni šivanju, izdelovanju pohištva, čevljarstvu ter v proizvodnji poceni cigar sam Jud v glavnem ustvarjal posel in ga ni nikomur odžiral. Zato Jud v konkurenčnem boju veliko bolj stiska drugega Juda kot pa kristjana. Zdi se, da je na minute normirano delo prej evolucijski pojav pri izdelovanju potrošnih dobrin, k čemur Jud po naravi teži, kot pa neko zlo, ki naj bi ga ustvarili oni. Judovske ženske so zaposlene v poslu s pokrivali, čeprav tu dela tudi nekaj nejudinj. Z nekaj izjemami Judi nadzirajo trgovino s krznom v središču mesta, pa tudi v East Endu. Judinje izdelujejo najcenejše dežnike. Ceneno vrsto sešitih čevljev in copat izdelujejo Judinje v nemogočih razmerah v londonskih okrožjih kot so Spitalfields, Bethnal Green, Whitechapel, pogosto nagnetene v smrdljivih kletnih prostorih.

Lahke čevlje za nošenje v zaprtih prostorih so si izmislili Judi. Vse več Judov dela v pohištvenem poslu na East Endu; večinoma izdelujejo omare.

Nekateri delajo kot rezbarji in tapetniki, nekaj je izdelovalcev stolov in loščilcev. Nekatere firme, ki se največ oglašujejo, so judovske. Cigarete za moške izdelujejo v Londonu tujci, večinoma Judi. Vsi omenjeni zaposleni so na dnu judovske družbene lestvice. Ozreti se moramo k Rotschildom in drugim judovskim bankirjem, da se znajdemo na drugem koncu te lestvice.

Pravijo, da je ruski ali poljski Jud koncentrirano bistvo judovskih vrlin in pregreh, saj njegova osebna izkušnja predstavlja utelešenje zgodovine njegove rase v krščanskem svetu. Vsak judovski mladec, ki iz pristanišča Libau pripluje v londonske doke, je naravno inteligenten, njegove sposobnosti razmišljanja in računanja pa so bile kultivirane. Na trg dela je torej prišla rasa delavcev, ki se hočejo pomeriti z onimi, ki so v glavnem zadovoljni s fizičnim delom. Kjer se zahtevata hitrost in vztrajnost namesto spretnosti in moči, tam je Jud več kot enakovreden delavcu kristjanu. Poleg tega ima pred očmi vedno tudi finančen dosežek; ne razume, kaj pomeni biti zadovoljen z usposobljenostjo. Ko se tekmeci pritožujejo nad njegovimi postopki, je to zaradi njegovega orientalskega porekla in volje po zmagi, zaradi česar ni vedno lojalen, poštenost pa ni ena od njegovih vrlin. Jud je pogosto nepošten, kar pomeni, da namenoma teži po okoriščanju na račun nevednosti svojih strank. Sindikati med Judi niso bili uspešni, ker bodo Judi drug drugemu odžirali posel z zniževanjem cen, namesto da bi vsi zavrnili delo, razen če jim ne poveča-jo plač. Stanovanjsko vprašanje v okrožju Whitechapel se je tako zaostrilo, da v celih ulicah velja nepisano pravilo, naj se Angleži raje ne potegujejo za stanovanja. Cele ulice kupujejo hebrejski sindikati, ki najprej obvestijo nejudovske stanovalce. Russell in Lewis v njuni knjigi Jud v Londonu (The Jew in London) ugotavljata, da nekateri lastniki ne izdajajo stanovanj Judom, medtem ko imajo drugi raje judovske najemnike, ki jim lahko računajo višjo najemnino. Prenova je pomemben dejavnik in kadar hiše prenavljajo ali jih nadomestijo z najemniškimi stanovanjskimi zgradbami, se odstotek judovskih podnajemnikov občutno zviša. V zvezi s tem je posebej znana Lucas Street, zahodni del, ki je v lasti Judov in ima nad 60 % judovskih najemnikov v primerjavi z 20 % na drugi strani. Morda najbolj očiten primer so domovanja v londonskem predmestju Shoreditch, kjer je več kot pol prebivalcev Judov. Pred nekaj leti je bilo ustanovljeno podjetje Four Percent Industrial Dwellings Co. z namero, da industrijskim delavcem omogoči kar najboljše stanovanjske razmere ob najmanjši možni najemnini, skladni s plačevanjem 4 % na vloženi kapital. Direktorjem predseduje lord Rotschild.

Statistika dokazuje, da je povišanje najemnin za stanovanja v okrožju, naseljenem z judovskimi priseljenci, povzročilo množično odseljevanje tamkaj rojenih Angležev. Očitna naklonjenost judovskih priseljencev za bivanje v prenatrpani soseski kljub višjim naemninam in slabim bivalnim razmeram je bila uganka za sociologe in težava za človekoljube. Poglejmo v zahodnejši del Londona. Veliko glavnih bankirjev je Judov. Rotschildi so na prvem mestu. Gospodje Stern and Co. so lastniki zelo stare bančne hiše. Pred kratkim se je lord Michelham takrat kot direktor v Stern and Co. odcepil od matične firme in si za družbenika izbral polkovnika Hunzigerja ter začel poslovati pod imenom Herbert Stern and Co., Cornhill. Gospodje Sassoon and Co. so vodilni trgovci in bankirji.

Na borzi je toliko Judov, da ji včasih pravijo visoki tempelj Judeje.

V politiki, pravosodju, upravljanju z gledališči, novinarstvu imajo Judi veliko večji delež od njihovega deleža v celotnem prebivalstvu Anglije. Šest Judov se ponaša z nazivom višjega plemiča, več kot dvajset Judov sedi v parlamentu, več kot štirideset Judov pa je članov londonskih mestnih uprav.

Robert Sebag-Montefiore je predsednik Odbora za izobraževanje v londonskem okrajnem svetu. Judi so vodilni v trgovini z umetninami: podjetja Duveen, Wertheimer, Gorer, Crichton ter Otto Gutekunst and Gustavus Mayer. Tiskarni Raphael Tuck and Sons ter Hildesheimer sodita med najboljše v branži. Lyons and Co. je naredilo revolucijo v ponudbi restavracij v Londonu. Imajo 150 okrepčevalnic in 10.000 zaposlenih. Vsi partnerji v firmi so v sorodstvu. Abdulla and Co., Litsica Marx, Ardath, Weingott and Oppenheim, Salmon and Gluckstein ter dru-gi, ki so tako pomembni in imajo toliko trgovanja s tobakom v Londonu v svojih rokah, so vsi Judi. Direktor Shell Oil Co. je sir Marcus Samuel. V poslih z usnjem so Adolph Frankau in Stettauer and Wolff. Judi nadzirajo trgovino s sadjem v Londonu. Veliki trgovci z lesom so Judi. V majhnih špecerijah se prodajo velikanske količine džemov; na nalepki je naveden trgovec, proizvajalec pa ne. Dejstvo je, da skoraj ves džem proizvedejo v eni judovski firmi. Velike trgovine s krznom ponavadi vodijo Judi. Vzemimo kakšno od velikih blagovnic in trgovin s suknom. Imamo Harrods, imamo Dickins and Jones, ki ga je kupil Harrods; imamo D. H. Evans and Co.. Harrods ima tri Jude kot direktorje, vsi trije so tudi direktorji v Evansu. Izjemno zanimivo je brskanje po seznamu direktorjev ter videti iste Jude kot aktivne upravitelje velikih podjetij, ki navidezno bijejo hud konkurenčen boj.

Večina izdelkov v trgovinah s pohištvom vzdolž Tottenham Court Road prihaja iz judovskih tovarn. Največji trgovci z nepremočljivimi izdelki, čipkami in bluzami so Judi. Uvoz gob za čiščenje je skoraj v celoti v judovskih rokah.

Judi izstopajo v matematiki, znanosti, kemiji, literaturi in umetnosti. Leeds je zelo močan z zvezo imenovano Master Tailors’ Trade Association.

Med 428.958 prebivalci tam živi okoli 20.000 Judov, kar predstavlja tretjo najmočnejšo judovsko skupnost v Združenem kraljestvu. Okoli 1.800 je vključenih v sindikat Amalgamated Jewish Tailors, Machinists and Pressers Trade Union.

Konfekcijska industrija v Leedsu je v zadnjih dvajsetih letih pritegnila okoli 8.000 Judov. Tako kot drugod tudi tukaj za te ljudi lahko rečemo, da tvorijo nekakšno ločeno skupnost v srcu angleškega mesta. Leeds ima zdaj podobno kot London v njegovem vzhodnem delu svojo judovsko četrt. Nastanili so se v okrožju, imenovanem »The Leylands«, ter se tako razširili, da je v javnih šolah te soseske 75 % judovskih otrok. Ulice v »Leylandsu« postajajo vse bolj tuje.

V Leedsu dela 1.200 ljudi iz te četrti. Razmerje med ženskami in moškimi je približno 6 : 4. Tako dobimo skupno 3.000 delavcev, ki jih zaposlujejo pogodbeni posredniki v oblačilni industriji Leedsa. Lastniki znanega konfekcijskega podjetja Hart and Levy v Leicestru so Judi. V Manchestru živijo Judi v eni četrti in se pretežno ukvarjajo s trgovino z bombažem z vzhodne in severne obale Af-rike. V Birminghamu in Bristolu se Judi ukvarjajo z izdelovanjem plaščev. V Dublinu je med judovskimi prebivalci precej izobraženih Judov, ki so prejeli najvišja priznanja šole Trinity College. V kraju Limerick živi okoli 300 Judov od skupno 45.806 prebivalcev. V Glasgowu se je zaradi preganjanja rast judovskega življa začela povečevati v devetdesetih letih Izpodrinili so Škote (na primer v kraju Stepney), cene nepremičnin so se znižale. Judi v Glasgowu živijo bolje kot prej, veliko je praznih stanovanj.

Poklici se spreminjajo, veliko je krojačev, vendar ne moremo reči, da prevladujejo v oblačilni industriji v Glasgowu. Ena od najpomembnejših ustanov v Londonu je Judovski odbor varuhov, ki so ga ustanovili zaradi sistematiziranja pomoči judovskim revežem. Pred tem je bila dobrodelnost neurejena in brez nadzora. Odbor se je prvikrat sestal leta 1869 v prostorih Velike sinagoge.

Pred nekaj leti je v čast obletnice te ustanove izšla izjemno zanimiva knjiga izpod sposobnega peresa gospoda Laurieja Magnusa. Pomemben je za industrijo in posojila v okviru omenjenega odbora. Njegov nastanek je preprost. Leta 1861 je z darilom od neznanega dobrotnika odbor dobil deset šivalnih strojev, s katerimi so zagotovili delo desetim revnim Judom. Človek le težko verjame, da je to dejanje imelo tako pomembne in daljnosežne posledice. Stroje so uporabljali v takem obsegu, da so se kar množili.

Izbranim ljudem so jih posodili in ti so jih lahko odkupili z odplačevanjem dveh šilingov tedensko, dokler ni bila poravnana celotna kupnina takrat so stroji postali last posojilojemalca. Z izkupičkom od teh strojev so kupili dodatne stroje, tako da jih je bilo leta 1863 že 26. Rast se je še kar nadaljevala. Hkrati so nadzorniki obiskovali ljudi, ki so si sposodili stroje ter vzpodbujali duh iznajdljivosti in neodvisnosti pri krojačih. Samospoštovanje najemnikov so dosegli s tem, ko niso bili vezani na prejemanje navadne pomoči. Veliko število revnih Judov, verjetno okoli 1.000 oseb, se je sčasoma lahko preživljalo brez tuje pomoči. V tistem obdobju je v oblačilni industriji zavladala zmeda zaradi uvedbe strojev. Odbor je spoštovanja vrednim delavcem pomagal z načrtom, ki so ga drugi kmalu začeli posnemati. Ko so Singerji pozneje sprejeli sistem, je odbor dejansko ukinil posojilo na stroje. Iz odbora za delo, ki so ga najprej leta 1866 ustanovili za nadziranje teh strojev in delovnih prostorov za učenje judovskih deklet za šivilje, je nastal industrijski oddelek. Leta 1872 se je do tedaj imenovani Odbor za delo preimenoval v Odbor za industrijo. Zadolžili so ga za urejanje denarnih zadev na dveh področjih:

- posojanje denarja za opremo mizarjev, izdelovalcev omar, čevljarjev, tiskarjev, knjigovezov in podobnih poklicev, enako kot so prej dodeljevali posojila šiviljam in izdelovalcem dežnikov.

- zagotavljanje varnosti krojačem in obrtnikom, tako da so dobivali delo od blagovnic in delavnic.

Določeno vsoto denarja so namenili tudi za vajeniško usposabljanje fan-tov in deklet za druge poklice poleg šivanja in izdelovanja cigar. Ta dva poklica so izključili, ker za nobenega od njiju ni bila zahtevana vajeniška nagrada in so hoteli judovsko mladino vzpodbuditi tudi za delo v drugih poklicih. V denarne sklade sta veliko prispevala baron de Hirsch in baron Lionel de Rotschild. Pri dobrodelnem delovanju odbora so vztrajali, da ni olajšav brez zahteve, prizadevali pa so si tudi za urejanje zadeve, ki naj bi bila vir vse judovske revščine samega judovskega domovanja.

Leta 1861 so v sodelovanju z odborom ustanovili poseben odbor za obiske, nekako ob istem času pa se je odbor začel ukvarjati vprašanjem šolanja judovskih sester za potrebe revnih ljudi. Leta 1862 so v odbor vključili dva zdravnika, ki sta v njunem prvem poročilu trdila, da so glavni vzroki za slabo zdravje revnih pomanjkljiva prehrana in obleka, zanemarjanje higienskih standardov med ljudmi osebno in v stanovanjih, slabo prezračevanje, pregosta naseljenost in premalo svetlobe. Zapisala sta, da bi bilo izgubljenih veliko življenj, če ne bi bilo radodarnosti odbora. Odbor se je leta 1865 odločil zaposliti sanitarnega inšpektorja za pregledovanje stanovanj judovskih revežev in poročanje o popravilih ter pomanjkljivostih njihovih bivališč. Zadolžen je bil tudi za uveljavljanje priporočil medicinskega odbora v sk-ladu z navodili gospoda Nathana Josepha. Sadove teh ukrepov so pobirali leta 1866, ko je poleti izbruhnila kolera. Sir Benjamin Phillips je bil takrat župan, z zbranimi prispevki iz posebnega sklada (Mansion House Fund), ki jih je dobil odbor, pa so pomembno olajšali trpljenje obolelih ljudi. Leta 1869 je odbor začel sumiti, da je šlo v veliko primerih resnično za vloge za dobrodelno pomoč. V

poročilu za tisto leto se je pojavilo vprašanje, ali je revnim Judom sploh še treba dajati zdravila, saj so bile splošne bolnišnice in ambulante zanje povsem odprte. Razmere so postale tako resne, da se v odboru zaposlenega zdravnika sploh več ni dalo razlikovati od navadnega uradnika. Zato so se odločili, da zmanjšajo običajno medicinsko podporo revnim Judom. Leta 1873 so sklenili ukiniti zunanjo zdravniško pomoč, kakršne so bili deležni številni ljudje, ki je niso potrebovali, saj je bila njihova bolezen v resnici le revščina. Pojavili so se predlogi za izboljšanje sta-novanjskih razmer med revnimi Judi, nakar so ugotovili, da se je gneča v določenih okrožjih začela zmanjševati zaradi naseljevanja zunaj tako imenovanih judovskih četrti.

Odbor je svoje delo nadaljeval s skrbnim nadzorom nad higieno in primernimi stanovanjskimi razmerami. Odbor se je leta 1879 odločil za reformo, o kateri so že nekaj časa razmišljali, da namreč začne uporabljati zmogljivosti, ki jih je imela država pri raz-pečevanju zdravil in zdravstvenega svetovanja. Po poskusnem obdobju šestih mesecev, od aprila do oktobra 1879, ko so preučevali smotrnost zamenjave posebne medicinske pomoči odbora z zdravstveno pomočjo države, je odbor priporočil trajno uporabo tega sistema. Leta 1882 so sklenili, da ne bodo izvolili novega Odbora za zdravje, njegove zadolžitve pa so prenesli na Izvršni odbor. Toda leta 1884 se je z vprašanjem nastanitve revnih začela ukvarjati kraljeva komisija. Časopisni članki so ostro kritizirali sanitarne razmere v četrtih, kjer so bivali judovski krojači v vzhodnem delu Londona, zato se je odbor odločil, naj se komite znova začne ukvarjati s to zadevo ter ga preimenoval v Sanitarni komite. Pomagal jim je vpliv in osebno zavzemanje sira Nathaniela de Rotschilda, pozneje lorda Rotschilda.

Pomemben del njihovega dela je bilo dopisovanje z Odborom za delo v okrožju Whitechapel, kjer so jim nakazali sanitarne pomanjkljivosti, načine izboljšanja, itd. Odbor je menil, da je to na splošno izboljšalo sanitarne razmere in oskrbo z vodo, potarnal pa je zaradi pomanjkanja inšpektorjev.

Sanitarni odbor se je več let osredotočal na odkrivanje pomanjkljivosti v domovih revnih Judov ter vztrajal na njihovem odpravljanju. Leta 1891 je izvršilni odbor predstavil poročilo o zdravstveni pomoči, v katerem so znova potrdili, da v omogočanju zdravstvene pomoči ni ničesar posebej judovskega, da je bila župnijska medicinska pomoč v župnijah z judovskim prebivalstvom primerna glede na obstoječe potrebe, da zahteve bolnišnic in ambulant za seboj niso potegnile težav za revne ljudi, ampak so težile k ugotavljanju pretirane revščine. Skratka, izrazili so željo, da opogumijo revne Jude, da se obrnejo na ustrezne dispanzerje. Na koncu so edino pomanjkljivost pri medicinski oskrbi revnih Judov našli v zdravstveni negi.

Zdravilo za to je priskrbela gospa Lionel Lucas, ki je na svoje stroške opremila in vzdrževala negovalke vse do leta 1906, ko je zagotovila dodatna sredstva in je sama učinkovito vodila to področje. Sanitarni odbor je uvedel obsežne higienske ukrepe, odbor pa je bila prva dobrodelna organizacija v prestolnici, ki se je odločno lotila pretirane potrošnje, kar je pomenilo veliko povečanje pisarniškega dela in stroškov. Komite si je predvsem prizadeval za uvajanje posebnih ukrepov proti širjenju bolezni.

Odbor je za obiske na domovih imenoval dve izšolani sanitarni inšpektori-ci ter mlajšega inšpektorja, ki se je ukvarjal s primeri očesnih in kožnih bolezni.

V prizadevanjih za usposobitev judovskih revežev, da bi z lastnimi silami postali koristni člani družbe, se je Board of Guardians občasno povezoval z raznimi državnimi ustanovami, in ker je vlada takrat premlevala Zakon o revežih, je izkoristil priložnost za vložitev amandmajev v zvezi z judovskimi reveži, saj naj bi judovska skupnost nosila breme tega zakona, njegovih dobrobiti pa ne bi uživala. Gospod Alderman, pozneje sir, David Salomons, eden prvih judovskih parlamentarcev, Sampson Samuel, lord Rotschild in drugi so sodelovali v teh prizadevanjih. Razen ugodnosti glede košer prehranjevanja v ubožnicah ter uvajanja posebnih priprav za kuhanje takih jedi, rezultati večletnih prizadevanj judovskega odbora Baord of Guardian, da bi Judom zagotovili delež ugodnosti, ki so jih imeli reveži in h katerim so sami prispevali, niso bili posebej opazni. Zdi se, da angleški Judi v glavnem sami nosijo breme judovskih beguncev z evropske celine. Odbor je nenehno pozoren na možne spremembe v zakonodaji, ki vplivajo na položaj judovskih revežev. Glede na pisanje Josepha Jacobsa kaže, da je med vsemi porokami med angleškimi Judi 7,5 % porok med bratranci in sestričnami, kar je petkrat več kot med drugimi prebivalci Londona. Pogosto se pojavljajo trditve ter njihovo zanikanje, da je med Judi več mutcev, slaboumnih, kar naj bi bila posledica pogostejših porok med sorodniki. Gospod Jacobs pravi, da ne drži, da je veliko porok med bratranci in sestričnami enak priimek se pojavlja zaradi pomanjkanja imen med Judi. Trdi, da je med angleškimi Judi v modi, da zaradi pomanjkanja priimkov prevzemajo druge priimke s podobnimi začetnimi črka-mi, na primer Montmorency namesto Moses. Ni dvoma, da je med angleškimi Judi več sorodstvenih porok kot pa se to dogaja na evropski celini.

Gospod Jacobs pravi: »Verjetno se skoraj 7,5 %, prav gotovo pa se najmanj 6 % vseh porok med Judi, rojenimi v Angliji, sklene med bratranci in sestričnami, skoraj ena desetina angleških Judov pa so potomci iz zakonov med krvnimi sorodniki.« V Cambridgeu in Oxfordu živijo hebrejske skupnosti, ki imajo svoje sinagoge. Življenje Judov na univerzah ne kaže nobenih znakov geta. Judovski študenti ne predstavljajo izolirane skupnosti, razpršeni so po vsej univerzi. Družabno življenje, po katerem sta znana Oxford in Cambridge, iz študentov dela izobražence in to je posebej koristno za Juda, ki je bil tako dolgo omejen na bivanje v ozki skupnosti. Vedno je v nevarnosti, da se bo oddaljil od svoje vere. Na Cambridgeu imajo redno judovsko cerkveno službo, večinoma kar po zaslugi samih študentov, ker nimajo zaposlenega rabina. Na Oxfordu pa praktično ni judovskega življenja. Ko skličejo sestanek verske skupnosti, se na srečanju pogosto pojavita samo dva člana. Britanski Judi so se v vseh pogledih izkazali kot dobri državljani. Ko je izbruhnila svetovna vojna leta 1914, so Judi kot vojaki, čeprav ne posebej znani po hrabrosti, pokazali srčno pripadnost britanskemu imperiju. Britanci do njih ne gojijo rasnih predsodkov. A. H. Hyamson v svoji knjigi History of the Jews in England poudarja, da so z umikom zadnje ovire leta 1858 Judi postali enakopravni člani skupnosti in odprle so se jim prav vse poti, po katerih so se nato svobodno napo-tili. Od Lionela de Rotschilda in sira Davida Salomonsa dalje so bili Judi člani vseh parlamentov in mnogi so dosegli visoke položaje. Sir George Jessel je postal glavni državni tožilec in pozneje Master of the Rolls, lord Pirbright je bil parlamentarni podtajnik v Odboru za trgovino ter podtajnik za kolonije. Sir Julian Goldsmid je bil podpredsednik Spodnjega doma. Sir Rufus Isaacs je bil gneralni državni tožilec in pozneje predsednik Vrhovnega sodišča. Hebert Samuel je postal predsednik vladnega odbora za lokalno upravo. Gospod Montagu je postal finančni minister. Nekaj uglednih Judov so nagradili z naslovom pera, nekaj jih je zapriseglo kot člani monarhičnega svetovalnega telesa (Privy Council), veliko je postalo baronov. V Svètu za Indijo in na visokih uradniških položajih v Angliji in Indiji dela precej Judov. Sir Matthew Nathan je bil guverner v dveh angleških kolonijah.





7. POGLAVJE


JUDI V BRITANSKIH KOLONIJAH


Judi so v vseh britanskih kolonijah enakopravni državljani. Kolonije so jih izenačile z ostalim prebivalstvom prej kot se je to zgodilo v matični državi.

Tako so lahko Judi že leta 1832 sedeli v kanadskem parlamentu, najprej pa so postali enakopravni v Avstraliji. Preganjanje Judov v Vzhodni Evropi od leta 1881 dalje je povzročilo priseljevanje ruskih, romunskih, galicijskih in drugih Judov v Kanado. Tamkajšnje judovske skupnosti so se številčno močno okrepile, poleg tega pa so se pojavile judovske naselbine po vsej koloniji. Poljedelske skupnosti so nastale v krajih Assiniboia, Hirsch, Oxbow, Wapella, itd. Za to je bil predvsem zaslužen baron Hirsch, ki jih je izdatno podpiral. Judovski minister, ki je pred kratkim obiskal te naselbine, optimistično napoveduje njihovo prihodnost. Pravi, da je tre-nutno v postopku kultiviranja okoli 52.520 hektarjev obdelovalne zemlje, kar neposredno nadzira Judovska zveza za kolonizacijo; na teh področjih živi okoli 3.500 Judov. Prepričan je, da judovski priseljenec v tem okolju ne more biti neuspešen, če bo le začel delati pri izkušenem kmetovalcu in se prilagodil razmeram v deželi. Osebno sem srečal kanadske Jude, ki si zelo prizadevajo za uspeh v kmetovanju Zelo zgodnji naseljenci so se v Winnipegu komercialno povezali s trgovci v Hudsonovem zalivu, prva stalna judovska naselbina pa je nastala leta 1878. Ta skupnost se je povečevala zaradi priseljevanja vzhodnoevropskih Judov, od katerih jih je veliko število dobilo delo pri gradnji ogromne železniške mreže Canadian Pacific Railway.

Tudi tukaj, enako kot v drugih novih deželah, Jud brez oklevanja sprejme vsakršno fizično delo. Najdemo ga zaposlenega kot inženirja, kamnoseka, zidarja, kovača ali voznika, v zaposlitvi, ki je v prejšnji domovini ne bi nikoli sprejel. V Winnipegu, ki se je izjemno hitro razvil, so Judi k temu razcvetu mesta prispevali pomemben delež. Pomagali so pri razvoju njegove trgovine in industrije, v njihovi lasti pa je tudi veliko zemlje. Judovski tednik se imenuje The Canadian Jew. V Montrealu, najpomembnejšem središču judovskega življa v britanski Severni Ameriki, izhaja dnevni časopis v jidišu ter tednik v angleščini The Jewish Times. Judi so tudi tukaj pokazali veliko prizadevnost in so dobro zastopani tako v upravnem, družbenem in gospodarskem življenju. Skupnosti se pridružuje veliko ruskih in poljskih Judov, večina od njih se kmalu reši iz začetne hude revščine.

Montreal ima svojo judovsko četrt ali geto, ki pa ga naseljuje nenehno premikajoča se množica. Ko si ustvarijo boljše življenjske razmere ter se preselijo v boljše okolje v mestu, s tem naredijo prostor za nove prebežnike.

Toronto ima devet sinagog in svoj geto, ki se nahaja v mestnem predelu St. John’s Ward ter se razprostira na zahod in jug. Tam je klub Cosmopolitan, kjer se Judi sestajajo in se pogovarjajo o aktualnih zadevah v koloniji. In še to: po vzoru New Yorka imajo judovsko gledališče, v katerem igrajo drame v jidišu. Na splošno so Judi v Kanadi precej uspešni. Nekateri dobro služijo in si ustvarijo pomembne položaje. Poleg omenjenih živijo Judi tudi v tehle mestih: Berlin (Ontario), Belleville, Brantford, Calgary (Alberta), Chatham (New Brunswick), London, Magnetowan (Ontario), Ottawa, Quebec, Regina (Saskatchewan), St. Catherine’s, St. John, Sydney, Sherbrooke, Vancouver, Woodstock, Salt River (New Brunswick), Yarmouth in Yorktown. Jud zelo hitro povečuje svoj vpliv v Kanadi. V deželi kengurujev, kjer vse stvari prežema duh demokracije, je bil Jud vedno deležen samo svobode. Judovske skupnosti v Avstraliji niso velike, a so kljub temu prispevale svoj del k političnemu in gospodarskemu razvoju. Nekaj Judov se ukvarja s kmetijstvom, toda ker so odkrili, da trgovina in komerciala omogočata najhitrejše uspehe, so Judi večinoma posredniki in mali trgovci. Nekateri so se uveljavili v govedoreji in ovčereji. Matična kolonija New South Wales ima najstarejšo judovsko naselbino v Sydneyju. Tej je sledila judovska skupnost v Victoriji, veliko pozneje pa še v Adelaidi na jugu Avstralije. Tem je sledil Queensland, najmlajša skupnost pa se je oblikovala v Perthu na zahodu Avstralije. V zadnjem obdobju slišimo poročila, da se je število judovskih prebivalcev v zadnjih petih letih močno povečalo tako zaradi novih prišlekov kot zaradi naravnega prirasta, tako da bo v Avstraliji prav kmalu nastala tretja največja judovska skupnost v okviru Združenega kraljestva.

Ko so leta 1896 odkrili prva nahajališča zlata v kraju Coolgardie, se je tam naselilo toliko Judov, da so zaradi njihove številčnosti in sredstev lahko zgradili sinagogo. Skupnost se je nato zmanjšala in ni več zmogla odplačevanja dolgov za stavbo, ki so jo zato prodali prostozidarjem. Judi v vseh večjih mestih igrajo pomembno vlogo v družbenem življenju. V skoraj vseh glavnih mestih so postali župani, ve-liko jih je doseglo pomembne položaje v mestnih upravah. Dve industrijski panogi v Victoriji, premogovništvo ter pridelava sladkorne pese za proizvodnjo žganih pijač in sladkorja, dolgujeta svoj razcvet neumornim prizadevanjem uglednega Juda. Sorodnik družine Montefiore je igral pomembno vlogo pri nastanku zvezne države Južna Avstralija ter deloval v zakonodajni skupščini. Gospodarsko komoro Adelaide je vodil Jud. Jud iz te države je imel čast, da je bil kratek čas premier. V Melbournu izhaja judovski časopis, enako tudi v Sydneyju. Mesti Karridale in Bonayup na zahodu Avstralije dolgujeta svoj obstoj podjetnosti in energiji judovskega trgovca z lesom.

Judovsko prebivalstvo Združenega kraljestva je na splošno sestavljeno iz priseljencev. Ugotovljeno je, da 79,7 odstotka vseh Judov v Južnem Walesu živi v mestu Sydney; 60 odstotkov vseh Judov v Južni Avstraliji živi v Adelaidi; 57,5 odstotka vseh Judov v Queenslandu živi v mestu Brisbane.

Leta 1870, ko so odkrili nahajališča zlata v okrožju Otago, so se Judi pojavili tudi na Novi Zelandiji. Čeprav prvim prišlekom nikoli ni sle-dilo veliko novih priseljencev, so bili najzgodnejši judovski priseljenci zelo pomembni pri oblikovanju usode otokov. Veliko Judov je predsedovalo gospodarskim zbornicam. Predvsem zaradi odločne politike javnih del, ki jo je zagovarjal ugleden Jud, ki je bil nekaj časa premier in glavni predstavnik v Angliji, se je začelo naseljevanje severnega otoka. Judi so veliko prispevali h gospodarskemu razvoju te angleške kolonije. Dejavni so v novinarstvu, nekaj Judov je lastnikov in urednikov časopisov. V vojni pro-ti Maorom se jih je veliko borilo v britanskih četah, član judovske rase pa je prispeval polovico denarja za izgradnjo britanske bojne ladje. Nekateri kritiki judovske prevlade v rudarstvu Južne Afrike so domnevali, da se je semitska rasa na sceni pojavila šele tedaj, ko je tam prišlo do odkritja velikih nahajališč zlata in diamantov. Ta domneva je daleč od resnice.

Med direktorji podjetja Dutch East India Company, ki so že 150 let upravljali s kolonijo ob rtu Dobre nade, so bili tudi Judi. Industrijsko prebujanje cele notranjosti te kolonije se začne s prizadevnostjo judovskih pionirjev, ki so na obalah Južne Afrike pristali na začetku 19. stoletja. Veliko industrijskih panog potrjuje to dejstvo, še posebej pa trgovanje z usnjem, volno, moherjem in merino volno, kar je ogromno prispevalo k napredku dežele. Vodilno podjetje dveh judovskih bratov, ki je spodbujalo gojenje perzijskih koz, je zgradilo posel z volno in moherjem ter ga razširilo po vsem svetu z nastankom številnih drugih industrij. V tistem obdobju so bili nizozemski naseljenci Južne Afrike preprosto kmečko ljudstvo, ki je obdelovalo polja in paslo črede živali, ne da bi se zavedalo bogastva v zemlji, na kateri so garali za golo preživetje. Prvo odkritje diamantov pri Kimberleyju je pomenilo začetek novega obdobja v Južni Afriki, s katerim bo izginil večji del podeželske preprostosti. V iskanju možnega bogastva so na jug Afrike prihiteli ljudje z vseh koncev sveta, med njimi tudi veliko Judov. Rodili so se načrti za železniško mrežo in začeli so graditi proge, nastajala so nova naselja. Leta 1886 so bili Judi največji lastniki ladij in vodilni v kitolovu in ribolovu. Bili so tudi med začetniki pri gojenju nojev. Mrzlično priseljevanje na diamantna nahajališča pri Kimberleyju se je ponovilo 17 let pozneje z odkritjem bogatih nahajališč zlata v višavju Witwatersrand. Tja so se začele stekati reke vsakovrstnih ljudi. Število judovskih prebivalcev Johannesburga se je zelo povečalo. Vse od nastanka mesta so Judi predstavljali sestavni del njegovega političnega, družbenega in gospodarskega življenja. Jud je bil predsednik mestnega sveta, drugi Jud pa je bil izbran za člana zakonodajnega svèta. Enako, čeprav gre za bistveno manjše številke, velja za Kimberley.

Judi so se v vsej Južni Afriki zelo dobro uveljavili. Ne občutijo nobenega zapostavljanja, v javnem življenju pa igrajo pomembno vlogo. Izvoljeni so bili v zvezni parlament in senat, delujejo v odboru za šolstvo, precej pa je tudi županov. Judi so enakopravno sodelovali v Burski vojni. Sedem Judov se je znašlo med 64 zaprtimi reformatorji v Pretoriji leta 1896, več kot 2.000 pa se jih je borilo na angleški strani, kjer so izstopali po uglajenosti. V mestu Bloemfontein ni velike judovske skupnosti, tam živi le nekaj manj kot 1.000 Judov, toda njihov položaj v koloniji je bil vedno izjemen. V Natalu je bil Jud med najzgodnejšimi pionirji pri sajenju in predelavi sladkornega trsa. Jud si je tukaj pridobil sedež v zakonodajni skupščini veliko prej, kot so Judom dovolili sodelovanje v angleškem parlamentu. V Transvaalu je ruski Jud, ki je tam postavljal tovarne za najrazličnejše proizvode in si ustvaril veliko bogastvo ter imel odlične stike s holandskimi generali in predsednikom Krugerjem, nemalo pripomogel k ustavitvam sovražnosti in uveljavitvi miru po Burski vojni. Gospod Zangwill pripisuje uspešnost Judov v Južni Afriki po velikem vzponu gospodarstva dejstvu, da Jud kot priseljenec sprejme vsakršno fizično delo, ki ga kot član civilizirane skupnosti ne bi sprejel. V Južni Afriki se ni sramoval sleči suknjiča in delati s krampom na nahajališču diamantov ali zlata, s čimer je povečal mišično moč svojega telesa, kar mu v zaprtem getu ni bilo dano.

Judom v Južni Afriki se je nasmehnila sreča, ko se je začelo trgovati z diamanti, zlatom in nojevim perjem. V njihovih rokah je velik del veleprodaje in maloprodajne mreže. Čeprav se pojavljajo odpori do priseljevanja ubožnih ruskih in poljskih Judov, pa vsi priznavajo, da so judovske organizacijske in finančne sposobnosti dejansko prispevale k nastanku bogate Južne Afrike, kakršno poznamo danes. V nagovoru pred Judovsko zgodovinsko zvezo leta 1912 je Sidney Mendelssohn povedal, da so Judi že zelo zgodaj igrali pomembno vlogo pri oblikovanju usode Južne Afrike. Judi so veliko naredili, da so se ljudje začeli priseljevati v to deželo. Med 1840 in 1850 so Judi ustanovili pomembne gospodarske družbe, nekatere od teh so veliko prispevale k razvoju Južne Afrike. Lahko navedem Aarona in Eliasa de Passa, ki sta leta 1846 začela poslovati v Cape Townu. Postala sta velika ladjarja in nadzirala sta ribolov in kitolov ter s tem povezane dejavnosti.

Izkoriščati sta začela nahajališča guana na otoku Ichaboe in drugih otokih ob obali Namaqualand in področja, ki mu zdaj pravijo Nemška jugozahodna Afrika. Lotila sta se pridelave sladkornega trsa v Na-talu ter bila med prvimi, ki so v Južni Afriki začeli proizvajati led. Postala sta največja lastnika ladij.

Ko so bila odkrita nahajališča diamantov, so se nekateri mlajši družinski člani pridružili iskalcem in si zagotovili pravico za izkoriščanje v Kimberleyju in drugih rudnikih. Postali so člani Rudarskega odbora, mirovni sodniki in si zagotovili veliko bogastvo in velik vpliv. Omeniti moram tudi podjetje bratov Mosenthal, ki je bilo ustanovljeno približno ob istem času. Njihove podružnice v vzhodnih provincah so veliko pripomogle k razvoju kmetijstva. Razvoj trgovine z usnjem, volno in drugimi izdelki, ki so igrali tako pomembno vlogo pri napredku prov-ince Cape ob koncu 19. stoletja, je tesno povezan s tremi brati, Juliusom, Adolphom in Jamesom Mosenthalom ter njihovimi potomci. Knjiga Ostriches and Ostrich Farming (Noji in njih gojenje), ki jo je napisal Julius Mosenthal in je izšla leta 1877, je najboljše delo, napisano na to témo. Bil je avstrijski konzul za Cape Town (tudi Kapstadt, op. prev.), proti kocu leta 1857 je bil kot prvi Jud v Južni Afriki izbran v zakonodajni svèt vzhodnih provinc.

Pozneje je bil imenovan za generalnega konzula za Francijo v Južnoafriški republiki. Joseph Mosenthal je bil izvoljen za člana zakonodajnega svèta leta 1861. Bili so med prvimi podjetji na nahajališčih diamantov in pri trgovanju z njimi. Judi so vedno uživali ugled v javnosti. Plemeniti Sim-eon Jacobs je bil eden od uglednih judovskih kolonizatorjev v Južni Afriki zgodaj v drugi polovici 19. stoletja. Leta 1860 je dobil dovoljenje za delo advokata na Vrhovnem sodišču, nato pa je bil imenovan za generalnega državnega tožilca za Britansko Kaffrario, ko je vzhodna provinca kolonije Cape prišla pod upravo posebnega viceguvernerja, pa je postal generalni tožilec v mestu Grahamstown. Leta 1874 so ga imenovali za generalnega tožilca kolonije Capeval do leta 1877. Leta 1880 je postal nižji sodnik Vrhovnega sodišča kolonije Cape. Martin Lilienfield in drugi Judi so bili že uveljavljeni kot trgovci v Hopetownu, v bližini diamantnih polj, ko se je leta 1867 začel širiti glas o diamantih v Južni Afriki. Gospod Mendelssohn pravi, da ni res, kot se včasih govori, da naj bi prve diamante v Capu našel Jud. Prvi diamant naj bi našel otrok Daniela Jacobsa, ki pa ni bil Jud, temveč priseljen holandski kmet. Diamant je pokazal nekemu trgovcu, ki ga je odnesel pokazat nekim Judom v Hopetown in Colesberg, vendar nihče od njih zanj ni bil pripravljen odšteti niti centa. Nazadnje ga je vendarle odkupil sir Philip Wodehouse, guverner kolonije Cape.

Na diamantna polja so se začeli zgrinjati mnogi Judi, nekaj pozneje se je med upanja polnimi ljudmi z vseh koncev Afrike pojavil gospod T. B. Kisch iz Colesberga, ki je skupaj s tremi sodelavci odkril velik rudnik pri Kimberleyju, najbogatejše nahajališče diamantov do tedaj. Mendelssohn pripominja, da ko se ljudje posmehujejo južnoafriškim judovskim kapitalistom in jih obtožujejo, da so se okoristili z garanjem pionirjev na diamantnih in zlatonosnih rudnikih, da je prav tako treba povedati, da je prav »judovski rudosledec, ki se je dela enako kot drugi lotil s krampom in lopato, našel bogato nahajališče, kar je pomenilo prvi korak k napredku, ki je pripeljal do ustanovitve velike države Južne Afrike, kakršno poznamo danes«. Med drugimi uglednimi Judi v Južni Afriki omenjam še dobrotnika Alfreda Beita. Ni se rodil kot Jud, čeprav je bil judovske rase, bil pa je pomemben podpornik judovskih in drugih dobrodelnih organizacij. Barnato, spreten špekulant, se je prise-lil iz londonskega East Enda in je bil genij v finančnih zadevah. Sir Sigis-mund Neumann, sir George Albu in senator Samuel Marks so bili pionirji, ki so pustili svoj pečat v Južni Afriki. Sir David Harris si je ustvaril sloves v vojaških operacijah v Južni Afriki. Sir Lionel Phillips je bil ugleden politik, Alfred Mosely pa je pomembno prispeval k napredku izobraževanja. George Garcia Wolf in Barnato sta bila vsak v svojem mandatu člana parlamenta za Kimberley.

Med zgodnjo špansko zasedbo otoka Jamaica so bili Judi zatirani, svojo identiteto pa so skušali prikrivati z navajanjem, da so »Portugalci«. Iz težav jih je rešila Cromwellova ambiciozna kolonizacijska politika. Ko so Angleži pod vodstvom Penna in Venablesa osvojili otok, so se Judi pogumno začeli razvijati. Uprava je dosledno poskušala razlikovati med Španci in judovskimi naseljenci. V prvi polovici 18. stoletja je bila celotna trgovina s sladkorjem in vanilijo na otoku v rokah Judov, ki so temu primerno napredovali. Pozneje, v času vladanja Williama III., sta njihova uspešnost in bogastvo vzbujala zavist med drugimi zahodnoindi-jskimi trgovci, ki so si na vse načine prizadevali, da bi jih izrinili; njihovi poskusi so doživeli popoln polom. Jamajka je bila zgled za vse britanske posesti kar se tiče uveljavitve Judov. Leta 1831 je bil sprejet zakon, s katerim so Judom podelili enake civilne in politične pravice, zaradi česar se je kmalu nato pojavilo veliko judovskih imen na seznamih civilnih in vojaških ustanov. Judi so bili verjetno med prvimi kolonizatorji Barbadosa.

Leta 1661 so na angleškega kralja naslovili prošnjo, naj jim dovoli naseljevanje in trgovanje na Barbadosu in Surinamu. Leta 1802 je zakonodajno telo Barbadosa sprejelo zakon, s katerim so odpravili vse omejitve ter Judom podelili enake pravice. V poznejšem poglavju se bom ukvarjal z Judi v vzhodnih zemljiških posestih Velike Britanije. Tu bo dovolj, če poudarim dejstvo, da Juda najdemo v vseh britanskih kolonijah in naselbinah po vsem svetu. Ponekod je ponižen in se bori za obstoj, drugje je ambiciozen in uspešen. Toda kamorkoli gre in se širi, pušča svoj pečat, postaja vpliven, uvaja industrije, prevzema trgovanje, vedno je potrpežljiv in se nezadržno približuje svojemu cilju finančne uspešnosti.





8. POGLAVJE


JUDI V NEMČIJI IN AVSTRIJI


V Nemčiji, kjer so prvi sprejeli za nazaj veljavne ukrepe za enakopravnost Judov, so le-ti mnogoštevilni in na splošno premožni ter vplivni.

Dr. Ruppin v svoji statistiki večino nemških Judov uvršča med premožno buržoazijo, nek drugi pisec pa zagotavlja, da ni naletel na revnega Juda, rojenega v Nemčiji. Večina raziskovalcev se strinja, da izbruh protisemitizma v deželi Hohenzollerjev ni povezan z veroizpovedjo, ampak z ekon-omskimi razmerami. Po koncu francosko-pruske vojne in plačilu ogromne odškodnine, ki so jo Francozi plačali Nemcem, je tam krožilo obilo denarja in posli so cveteli. V vseh družbenih razredih je zavladala vročica špekuliranja, a ko je takemu vzdušju nujno sledila kriza, so Nemci ugotovili, da so Judi s svojo poslovno žilico ne samo dobro prestali nevihto, ki je mnogim kapitalistom odnesla njihove prihranke, ampak da so imeli svoje naložbe tudi dobro zavarovane.

Razočarani investitorji niso mogli skriti besa, ker je velik del nemškega bogastva padel v roke Juda, ki je zato post-al osovražen, a so se ga hkrati tudi bali. Razlogi za Judovo nepriljubljenost v Nemčiji bodo postali očitni, če za trenutek pomislimo na predsodke, ki so se zajedli v spomin mnogih nemških mest in krajev, kjer težko prenaša-jo, da poteka uveljavljanje in izenačevanje pravic Judov enako pospešeno pri njih kot kjerkoli drugje po svetu. V državi, kjer je sprejet aksiom, da »je vojska ljudstvo« je kastni občutek med plemstvom enako močno prisoten v vseh krogih uradništva ter krepi ločnico med njimi ter ostalim prebivalstvom – intelektualno elito, buržoazijo in socialisti. Tu je na prvem mestu plemstvo, ki še vedno neguje starodavne tradicije, ki jih izobraženci bolj ali manj prezirajo. Ti ljudje so vzvišeni do vseh, ki se niso pripravljeni izobraževati ter so blagohotno prijazni samo do slikarja ali romanopisca, ki sta postala uspešna. Potem imamo birokracijo, prav tako zelo vplivno v nacionalnih zadevah in tudi oni se držijo sami zase. Bankir, najsi je še tako bogat, ni enakovreden članu civilne službe ali sodniku, ki zaradi svo-je funkcije uživa velik ugled v družbi. V to druščino okostenelih tradicij prihaja Jud, izjemno pameten, drzen, odločen da bo uspel.

Aristokracija, ki se bolj ponaša s predniki kot pa z denarjem in s pametjo, ima vse razloge, da ne mara Juda, ki razkazuje svoje bogastvo. Slepi so za njegove sposobnosti, v njem vidijo le prostaškega prišleka. Če jih premami skušn-java in začnejo tekmovati z njim, se konča z nepremičninami pod hipoteko. Intelektualci in uradništvo ga prezirajo ter s strahom in nezaupanjem opazujejo, kako se vriva na njihova področja. Toda odkar je postal enakopraven, se ga ne da izločiti, ker je z uspehi na področjih, za katera je intelektualno očitno zelo sposoben, podrl vse pregrade in si zagotovil vse položaje v družbi. Juda spet krivijo za socialno revolucijo, skozi katero je šla vsaka država ali pa gre skoznjo. Obtožujejo ga, da je prav on ustvaril razmere, ki jih je dejansko znal hitro presoditi in izkoristiti. Preprosto življenje nemškega podeželana se hitro spreminja. Nekdaj je zadoščala intelek-tualna premoč vrlega podeželana in tudi ni pogrešal nobenega razkošja niti ni hlepel po tem. Kot standard udobja je veljala preprostost, v modi sta bila »enostavno življenje in visokoleteče razmišljanje«. Jud s svojim bogastvom je sprožil zavidanje, sovraštvo in zlobo tam, kjer je včasih vladalo zadovoljstvo. Jud postaja vse močnejši v vseh gospodarskih središčih. V zdraviliščih in obmorskih krajih, kjer so Nemci s svojimi družinami nekdaj preživljali počitnice ter ob tem zelo pazili na stroške, se je vse spremenilo. Cene so se zvišale in navadni užitki niso več v modi. Povsod naletiš na Hebrejce, ki se vozijo z najboljšimi konji ali razkazujejo v avtomobilih s svojimi po zadnji modi oblečenimi ženami. Zdi se, da so si Judi ustvarili monopol nad najboljšimi hoteli in najudobnejšimi vilami. Za take Jude pride v poštev samo najboljše materialno udobje. Če iščemo poseben ra-zlog za hitro in obsežno širjenje odpora do Judov v Nemčiji in strahu pred njimi, ga morda najdemo v pomanjkanju vsakega okusa in obnašanja. Nemška družba, ki se razprostira na širokem področju, ne more nuditi primernega odpora vsiljivcu, ki sam sebi določa standarde ter se šopiri s svojo novo svobodo ob zgražanju bolj trezno razmišljajočih ljudi. S hitrim razvojem dogodkov po združitvi nemških dežel je bilo neizbežno, da je minilo obdobje osamljenosti in nerazgledanosti provincialnih mest, kar je bilo značilno za nekdanje življenje ljudstva.

Razlogi za to spremembo so mnogo globlji od same emancipacije Judov. Sočasno z njo se je pojavila nova sila kapitala in ni težko razumeti, kako je aristokracija, najsi bo po porekla ali intelektu, gledala na vdor Judov. Ošabno stremljenje in izključnost, ki so ju pokazali Judi, sta postajala srhljiva, in povzročitelj uničevanja je bil Jud s svojimi možgani in svojim denarjem. Čeprav je skoraj nemogoče ocenjevati prispevek Judov k nemškemu denarništvu, se jim tega ne priznava. Ranjeno samoljubje in občutek osebne izgube se grozeče kopičita na obzorju. Jud si je v Berlinu zagotovil mnogo preveč vpliven položaj, da bi ga lahko prezrli, in še manj, da bi ga nekaznovano podcenjevali. V nemško prestolnico se je nagnetlo veliko število Judov. Nenehno priseljevanje Judov v Berlin je vladi povzročilo velike skrbi. Tega pojava so se zbali tudi pripadniki njihove rase, ki so se tam že dobro uveljavili. Ali so se začeli »mešati«, zdaj ko so bile zanje odpravljene mnoge omejitve ter postopoma postajajo del nemške družbe, je vprašanje, na katero je težko odgovoriti. Oblasti glede tega nimajo enotnih pogledov. Sam sem mnenja, da v srednjem sloju in v razredu trgovcev prihaja do hitrega mešanja ras. V enem od prejšnjih poglavij sem pokazal, kako v mestih kot sta Hamburg in Frankfurt hitro narašča število mešanih porok. Sami Nemci so veliko prispevali k napredku znanosti, ki je omogočila razvoj industrije v tej državi, toda poslovne usposobljenosti za njeno izkoriščanje so v glavnem dodali Judi. Urednik nemške psihološke revije je napisal pamflet, v katerem dokazuje, da so nemški Judi prav tako sestavni del naroda kot katerakoli druga rasa, ki živi na tem ozemlju in govori nemški jezik. Neki drugi pisec je raztrgal teorijo, da so Nemci čista, nemešana rasa, ter poudarja vplive, ki sta jih imela Stara in Nova zaveza na obliko-vanje misli in značaja nemškega ljudstva. Tretji pisec zavrača, da so resnične trditve, ki se ponavadi pojavljajo, da Jud kaže nemško nadarjenost v umetnosti, filozofiji ali politiki.

Njegovo stališče je, da obstoj določenih orientalskih nagnjenj, zasidranih v njegovi krvi, nikakor ne more tvoriti celovite osebnosti. Današnji nemški Jud, obdan z nemškimi vplivi, nemškim načinom razmišljanja, nemško umetnostjo, nemškimi ideali, se mora po sili razmer uskladiti z elementi, ki so ustvarili njegov duh.

V Avstriji, kjer živi v Evropi največ Judov, če ne upoštevamo Rusije, je protisemitsko gibanje enako kot v Nemčiji. Razlika je le v tem, da je bila Avstrija vedno protijudovsko nastrojena. Akutnih kriz, ki bi takemu gibanju dajale dodaten zagon, sicer ni bilo. Poleg tega je v avstrijski politični areni toliko raznih prizadevanj in spopadov med rasami, da Judu ne posvečajo prevelike pozornosti. Njegovo moč in vpliv se vsekakor občuti. Po sprejemu ustave leta 1867 se je pojavilo gibanje, v katerem sta njegova energija in hitrost razmišljanja Judu omogočila, da je kar najbolje izkoristil veljaven politični ustroj in si zagotovil prednost pred počasneje razmišljujočimi Avstrijci. Zato sta se njegov pomen in vpliv krepila iz dneva v dan. Obenem so se priseljevale množice sovernikov iz Galicije in Madžarske. Dunaj bi že kmalu lahko imenovali Novi Jeruzalem. Podobno kot v Prusiji je tudi v Avstriji judovsko razkazovanje bogastva in razkošja v restavracijah in gledališčih sprožilo ostro negodovanje v celotni družbi. Posledica takih občutkov do Judov je bila ustanovitev Protisemitske lige ter vlaganje peticij v parlament, s katerimi so zahtevali omejevanje judovskega vpliva na vseh mogočih področjih. Doktor Lueger, dunajski župan, je peš potoval po deželi ter podpihoval sovraštvo do osovražene rase. Po pričakovanju je bila taka nazadnjaška politika jalova, čeprav se je v parlamentu oblikovala protisemitska stranka. Zdi se, da ni upravičila svojega obstoja. Povsod so vidni znaki za pojemanje protisemitizma. Glavni organ konservativcev je pred kratkim ugotovil, da je »velike večina konservativne stranke postala prepričana, da protisemitsko načelo v njeni platformi ne more več biti upravičeno«. Pomen in vpliv, ki so ga Judi v Avstriji dosegli, marsikaj pove ljudem, ki znajo razpoznati ozadje dogajanja. Avstrijcem, ki ljubijo udobje, manjka pobude, ravnodušno opazujejo podjetnost Judov, ki žanjejo sadove svojega delovanja. V avstrijskem cesarstvu so Hebrejci ne le prevzeli na-dzor nad financami in špekulativnim borznim trgovanjem, ampak so si na univerzah in v vseh umsko zahtevnejših poklicih zagotovili najboljše položaje. Medtem ko je Jud v razredu trgovcev v Nemčiji uveljavljen in sprejet, je v srednjem razredu v Avstriji bolj nepriljubljen kot kjerkoli drugje. Očitno je razlog v njegovih večjih sposobnostih in posledičnih uspehih.

Judovski lastnik trgovin je je bolj uglajen in si želi bolj ugoditi strankam kot njegov nejudovski tekmec, ki je bolj vzvišen. Znova naj povem: če Jud pri nekem delu ni uspešen, bo hitro nekaj spremenil; kristjan se do takrat še niti ne bo zavedel svojega poloma. Pred združitvijo Avstrije in Madžarske se je poslovalo bolj počasi, opravljeno delo, če že ni bilo briljantno, pa je bilo dobro. Ko so pozneje ukinili večino omejitev v gospodarskem življenju in konkurenci, se je pojavila rasa »meteorskih trgovcev«, kot je zapisal neki pisatelj. Običajen postopek je bil, da so prevzeli neko vpadljivo trgovino v manjšem mestu ter začeli reklamirati gotove izdelke po nizkih cen-ah.

Domači trgovec se ni mogel kosati z njimi in je ugotovil, da mu je posel propadel. Ko je posnel smetano, se je »meteorski trgovec« odpravil na novo področje. Jud zmaguje povsod z le malo prizadevanja. Vedno namerava uspeti. Avstrijec ni vztrajen v svojih prizadevanjih, nagiba se k lagodnosti.

Morda je smola, da Avstrijec ne more okrepiti svoje pobude, namesto da obtožuje Juda. Obsipa ga s sovraštvom in zlorabami ter pravi, da so njegovi postopki brezobzirni. Vendar je prisoten dvom, da je Hebrejec v mestih res bolj lakomen kot nejud. Zdi se, da je na kmetijskih področjih več dejanskih razlogov za pritoževanje. V Galiciji, Madžarski in na Češkem, kjer se Jud največ ukvarja s kmetijstvom, čeprav ne neposredno, kmet kaže precejšen odpor do Juda. Pravijo, da je na kmetijskih področjih veliko kmetov povsem v oblasti vaškega izkoriščevalca, ki jim vsili posojilo, da bi dobil hipoteko na košček zemlje, na koncu pa jih prežene z nje. Boljši del Judov priznava, da so taki izkoriščevalci huda nadloga in da bi se jih morali čim več in čimprej znebiti. V Galiciji živi veliko Judov, ki so sorazmerno revni. Zadnji popis kaže, da predstavljajo 11 % celotnega prebivalstva, v mestih pa večino.

V intelektualnem oziru je večina Judov v Galiciji na podobni stopnji, kot je prevladovala med zahodnimi Judi v prvi polovici 18. stoletja poznajo samo hebrejščino in Talmud. Redki Judi se ukvarjajo s kmetijstvom, kar pomeni, da imajo kravo ali manjšo čredo, toda tako kot drugje po svetu se najraje naseljujejo v mestih. Malo je Judov, ki imajo zagotovljeno eksistenco, veliko se jih preživlja s priložnostnimi deli.

Plače so nizke, zavidanje pa doleti judovskega obrtnika ali pomočnika v trgovini, kjer zasluži deset šilingov tedensko, V Galiciji pogosto naletimo na Juda kot zemljiške-ga posestnika; le-ti sami obdelujejo svojo zemljo, medtem ko mali judovski posestnik najraje poišče najemnika in se ukvarja s trgovino. Odličnejši Judi so tako kot v drugih delih Avstrije tudi v Galiciji pomembni ljudje v izobraževalnem sistemu. Judovski izobraženci predstavljajo 21 % učiteljev v javnih šolah, 25 % zdravnikov ter 48 % odvetnikov. Povedal sem že, da na svetu poleg Rusije ni države, kjer bi Jude bolj sovražili kot v Avstriji. Toda prav tu so navzoči v vsaki veji umetnosti, mrgolijo kot mravlje in so tudi tako dejavni kot le-te. Od celotnega prebivalstva je približno 5 % Judov, njihovo število profesorjev in študentov na univerzah pa znatno presega takšen odstotek. Na dunajski univerzi je 40 % študentov Judov, profesorjev pa 30 %. Na univerzi v Budimpešti je tretjina predavateljev Judov. V srednjih avstrijskih šolah je 77 % Judov. Jud je navdušen nad izobraževanjem.

Zgovoren dokaz za to je primerjava podatkov iz državnega statističnega urada na Madžarskem, ki kažejo odstotek pismenosti med prebivalstvom v starosti od šest let naprej:

Judi: 83,08 %

Evangeličani: 82,26 %

Reformisti: 75, 52 %

Rimokatoliki: 68, 26 %

Unitaristi: 64,95 %

Grški katoliki: 23,85 %

Grški orientalci: 20,83 %

Kot ponavadi je na vrhu seznama Hebrejec. Madžari se tako dobro zavedajo intelektualnih sposobnosti Judov, da, če se govori o nekom, ki se odlikuje v znanosti ali kakem umsko zahtevnem poklicu, se, kot da je to samoumevno, postavi vprašanje: »Ali je Jud?« Na pruskih univerzah se največ Judov vpisuje na medicino, ki ji sledi pravo, filozofija jih pritegne najmanj. Judi v Nemčiji predstavljajo samo 1 % celotnega prebivalstva, prispevajo pa več kot 6 % profesorjev in zasebnih učiteljev tako na pravni kot na filozofski fakulteti, 10 % pa je Judov med predavatelji na medicini.

Študij in opravljanje medicinskega poklica sta že od nekdaj zelo priljubljena med Judi. V tem poklicu so se posebej uveljavili v nemško govorečih državah. Berlin, Göttingen, Strassburg, Dresden, Leipzig, Wrocław, Heidelberg, vse te fakultete šolajo slavne anatome, patologe in ginekologe.

Profesor Ehrlich iz Frankfurta na Maini je svetovno znan bakteriolog. Neki pisec meni, da so Judi kot rasa posebej uspešni v medicini, ker tu ni velikega posploševanja ter zahteva uporabo veliko zdrave pameti, kar je značilnost judovskega značaja. Na Madžarskem so najbolj cenjeni judovski zdravniki.

Ko opažamo izjemno visoke položaje Judov v nekaterih poklicih, ne moremo mimo njegovih umskih sposobnosti. Zakaj ga tako pogosto najdemo v pravu?

Ta poklic mu je zelo všeč, ker po svoji naravi vsebuje neskončno veliko možnosti za služenje denarja ter splošno napredovanje v družbi. Judi kot sodniki, odvetniki in pravniki zasedajo več kot dve tretjini položajev v tej panogi. Preučevanje Talmuda jim morda pomaga pri reševanju zapletenih primerov. Eden od najboljših mednarodnih odvetnikov sodobne dobe je bil nemški Jud. Ker so Nemci na službovanje v državni upravi v obdobju mnogih generacij gledali kot na nekaj, kar je rezer-virano zanje, je vdor Judov povzročil med izpodrinjenimi Nemci globoko zasidran odpor do njih. Hebrejci še niso vdrli v diplomatske poklice, ki jih za zdaj še vedno opravljajo privilegirani sloji ljudi. V nižjih vejah te dejavnosti (konzuli) pa se že prizadevno prebijajo Judi. Pred kratkim so Britanijo v Berlinu, Frankfurtu in na Dunaju predstavljali Judi. Jud se je prav lepo izkazal v avstro-ogrski vojski. Pred nekaj leti je bilo judovskih častnikov in vojakov okoli 3,9 %. Položaj direktorja medicinske oskrbe celotne armade, najvišji tovrsten položaj v Avstrijski armadi, je zasedal Jud, kar nekaj Judov pa je poveljevalo garnizijam in utrdbam. Za domovino naj bi med francosko-prusko vojno padlo 3.000 judovskih vojakov. Veliko tisoč nemških Judov se je borilo v veliki evropski vojni, v Prusiji pa noben Jud ne more biti več kot navaden vojak. Njegov manj nadarjen tekmec se nenehno čudi Judu in njegovi uspešnosti. Ne glede na stopnjo protisemitizma v državi se zdi, da judovskih dejavnosti ni mogoče preprečiti ali omejiti. Judi prevladujejo kot trgovci v Nemčiji, v Avstriji pa skoraj povsem obvladujejo to dejavnost.

V Nemčiji se ne spuščajo v proizvodne dejavnosti, v Avstriji pa mnoge vodilne tovarne upravljajo Judi ali pa so njihovi lastniki. So vodilni na trgu in upravljajo z denarjem. Govori se, da bi bili proizvajalci prisiljeni zapreti svoje obrate, če jim v kritičnih trenutkih ne bi na pomoč priskočil judovski denar.

V Nemčiji so z uvajanjem velikih blagovnic sprožili val sovraštva, ker so s tem deloma ogrozili poslovanje malih trgovcev. Od časov, ko je Perier, francoski Jud, subvencioniral prve železniške proge v Franciji in nato v Avstriji, se je v tej industriji odvijala neizprosna bitka; v Avstriji so skoraj vse železniške proge, ki niso v lasti države, v rokah Judov. Na nedavnih volitvah v nemški parlament je sodelovalo le malo Judov. V Berlinu kljub velikemu številu Judov ni strnjenih judovskih sosesk, kakršne pozna London.

Judi so se posebej dobro odrezali na volitvah leta 1910 v madžarski parlament. Vlada je imela težave z umirjanjem Judov. Prvič v zgodovini madžarskih volitev so pritožbe vlagali v jidišu, odredbo, s katero so prisilili judovske prodajalce tobaka in tobačnih izdelkov, da so delali tudi v soboto, pa so razveljavili. Neutruden intelektualen duh, kakršnega izkazujejo Judi, jim omogoča, da so dobro zastopani in uspešni v novinarstvu. Protisemitsko nastrojeni krogi trdijo, da je liberalen tisk v Nemčiji in še posebej izrazito v Avstriji povsem pod njihovim vplivom. Dva vodilna časnika radikalcev v Nemčiji, Berliner Tageblatt in Frankfurter Zeitung, imajo v lasti in ju urejajo Judi. Nobeno poročanje o Judih v Nemčiji ne bi bilo popolno brez omembe slavne družine Rotschildov. V Frankfurtu z njegovo staro in nadvse slikovito Judengasse so bivali Judi že pred letom 1300. Sodobna zgodovina tega mesta pa je neločl-jivo povezana z neverjetnim vzponom hiše Rotschildov, katere ustanovitelj, Mayer Rotschild, se je rodil v Frankfurtu okoli leta 1743.

Njegovih pet sinov se je razkropilo po evropskih prestolnicah, kjer so ustanovili sistem mednarodnih financ, v katerem so prednjačili s svojim bogastvom vse do pojava ameriških in južnoafriških multimilijonarjev.

Temelj njihove uspešnosti je bila družinska povezanost, ki jim je omogočala dajanje hkratnih posojil v evropskih prestolnicah.





9. POGLAVJE


POLOŽAJ JUDA V FRANCIJI


Kmalu po rimski osvojitvi so se Judi začeli naseljevati tako na severu kot tudi na jugu Francije. Zelo zgodnjo obdobje tam je bilo precej mirno.

S postopnim naraščanjem moči Cerkve, ki je Judom odkrito napovedala vojno, ter z uvedbo fevdalnega in cehovskega sistema se je končalo sorazmerno svobodno obdobje. Začelo se je obdobje preganjanja s prepovedmi in preklici, ki se je moralo končati s francosko revolucijo in s širitvijo idej o spoštovanju človekovih pravic.

Zaradi hujskanja Cerkve in pod vplivom nevednosti tistega obdobja, ko so ljudje zamenjevali judovsko raso z muslimani ali domnevali, da so med njimi skrivne povezave, so se križarji v svojih pohodih znesli tudi nad Hebrejci kot sovražniki krščanstva. Divjaško so napadli judovske skupnosti v krajih kot so Anjou, Poitou in Bordeaux, in ko žrtve niso hotele sprejeti krsta iz rok teh fanatičnih roparjev, so jih horde križarjev pregazile do smrti, njihove domove pa oplenile in požgale. Z odlokom mestnega sve-ta v kraju Beziers so leta 1246 Judom, ki so praktično imeli monopol v evropskem zdravilstvu, prepovedali zdravljenje kristjanov.

Kralji so jih izganjali iz dežele ter jim odvzeli vse imetje, ki ga žrtve niso mogle odnesti s seboj: polja, hiše, vinograde. Malo pozneje, ko se je kraljeva zakladnica izpraznila, so pregnancem ob plačilu neznansko visokih davkov milostno dovolili vrnitev v domovino.

Izbruh kuge v letu 1322 je vladarjem ponudil priložnost za preklic mnogih nakopičenih dolgov. Tisoče Judov so obtožili, da so zastrupljali vodnjake in da so torej krivi za povzročitev »črne smrti«. Masovno so jih sežigali, s prisvajanjem njihove lastnine pa so izginili dokazi o zadolženosti njihovih tožnikov. Leta 1394, v času vladavine norega kralja Karla VI., so izdali ukaz o splošnem izgonu Judov, tako da je celotno ozemlje Francije, ki se je znatno povečalo z raznimi porokami francoskih kraljev s princesami, ostalo brez Judov; Bordeaux je bil v tem pogledu izjema. Judi iz Bordeauxa, ki je bil v tistem času del angleških posesti, so se izognili izgonu, vendar so jih ropali plemenitaši in ljudje, ki jih niso marali.

Nekaj stoletij pozneje so se Judi previdno začeli vračati v Francijo kot posamezniki ali v majhnih skupinah. Ko je prišlo do priključitve Alzacije, so tamkajšnji Judi, ki jih je bilo veliko, prišli pod francosko oblast. Veliki vladar Ludvik je z njimi ravnal malo bolje kot Avstrijci. Sčasoma se je jav-no mnenje spremenilo. Voltaire, ki jim sicer ni bil naklonjen, jim ni mogel odrekati človečnosti, o kateri je tako rad govoril. Montesquieu, ki je začel močno zagovarjati Jude po barbarstvu, ki so ga doživeli na Portugalskem, je povzdignil glas v slavnem Esprit des Lois. Posledice filozofskih naukov teh dveh mislecev lahko opazimo v boljšem ravnanju z Judi, kar je doseglo višek z zakonom, ki jim je dal pravico do življenja v državi, kjer so poznali samo trpljenje. Zakon je začel veljati v začetnih dneh vladavine Ludvika VI. navkljub peticiji, ki jo je duhovščina naslovila na kralja, naj Jude prežene iz Alzacije. Gibanje za strpen odnos je postalo premočno, nazadnjaško delovanje Cerkve je bilo zaustavljeno.

Leta 1784 so imenovali kraljevo komisijo za popravke zakonov, ki so zadevali Jude, ter za odstran-itev ovir v njihovem življenju. Kljub temu je bil nekdo drug zaslužen, da so kraljeve dobre namere obrodile sadove.

Ob koncu 18. stoletja je izbruhnila francoska revolucija in padla Bas-tilja. Vsepovsod so se pojavljali zanesenjaški govori zastopnikov svobode in enakosti. Celo najbolj preračunljivi med temi demagogi so se zavedali, da ne morejo zastopati svobode, enakosti in bratstva, ter obenem odrekati Judom ugodnosti, ki naj bi jih prinesla politika vsesplošne ljubezni in bratstva, kakršna bi morala slediti ubijanju in nasilju, ki sta bila takrat v modi. Narodno skupščino so zasuli s peticijami za popravljanje storjenih krivic, in tudi Judi se niso obotavljali ter so zgrabili priložnost in vložili svoje zahteve po enakosti. Mirabeau, vodja, ki je med somišljeniki zasedal najvišji položaj, je podpiral judovske zahteve. Javno mnenje se je postopoma začelo spreminjati. Po skoraj dveh letih je Talleyrand s svojo zgovornostjo pripomogel, da je judovska stvar pretehtala in so francoski Judi dobili volilno pravico.

Treba je bilo še veliko postoriti in ko je Napoleon prišel na oblast, so ga seznanili z negotovim položajem Judov. Kot neki drugi rojen organizator, Cromwell, je tudi Napoleon pametno prepoznal pomen Judov ter je prisluhnil njihovim pritožbam. Sklical je svèt judovskih predstavnikov, ki naj bi ga seznanili z dejstvi. Napoleonove težnje po centralizaciji so dobro znane, njegove poizvedbe so se končale s sklepom o organizaciji judovskih skupnosti na pravni osnovi. Leta 1808 je vpeljal sistem konzistorijev, ki je še vedno v veljavi.

Vnovična ustanovitev monarhije ni pomenila nazadovanja za Jude.

Njihovi sovražniki niso nič krivi za to. Kot odgovor Mirabeauju in drugim zagovornikom človekove svobode so na ves glas razglašali, da bo emancipacija Judov znak za masaker nad kristjani ali da bodo na vsak način izkoristili svojo svobodo za uničenje države. Kot povsod drugod so se te napovedi pokazale za napačne. Po delni emancipaciji pod Napoleonom so Judi znali tako dobro izkoristiti svojo svobodo, da Burboni niso našli izgovora za izničenje njegovega dela. Ko niso več bili po državi razkropljeni revni krošnjarji in oderuhi, ki jih je nekaznovano žalil lahko vsak uradniček, so se začeli združevati v skupnostih. Če že niso bili premožni, so bili na dobri poti do premoženja. Bili so dejavni v trgovini in industriji ter pomagali graditi blaginjo države. Hitro so se povzpeli do visokih položajev v vojski in naprednih poklicih ter se odlikovali na področju umetnosti in znanosti.

Osupljiva je hitrost, s katero so se francoski Judi (več kot 60 % vseh Judov v državi so se kot čebelji roji zbrali v Parizu in njegovi bližnji okolici) kljub globoko zakoreninjenim predsodkom v nekaterih delih pariške družbe povzpeli in postali bogati ter vplivni. Samo tisti, ki poznajo njihov izjemen vzpon v drugih državah in v drugih zgodovinskih obdobjih, vedo, da je do tega prišlo zaradi njihovih posebnih značajskih lastnosti, ki so potrebne za uspešnost.

Vpliv Judov se je po nastanku tretjega cesarstva postopoma povečeval, še posebej po velikem prilivu nemških Judov, ki so bežali pred narašča-jočim protisemitizmom.

Renan, vzor idealizma v Franciji, je odkrito pisal, da je prepričan o judovskem prispevku pri razvoju človeške vrste. Poudarjal je dejstvo, da civilizacija in napredek človeške družbe skozi njeno celotno zgodovino ogromno dolgujeta prav Judom. Trdil je, da so bili sovražniki judaizma praviloma neprikrito nenaklonjeni napredku. Takšna občutja so našla odmev v srcih vseh, ki so ljubili pravico, a se je seme nasprotovanja Judom kljub temu nezadržno širilo in močno spominjalo na čase nevednosti in fanatizma, čez katere je Renan neusmiljeno udrihal.

Zavidanje zaradi uspešnosti Judov v Parizu se jasno odraža v knjigi, ki jo je leta 1886 napisal M. Drumont, La France Juive. Prej neznan pisec je državljanom povedal, da je treba vse nesreče, stare, sedanje in prihodnje, pripisati Machiavellijevim naklepom hebrejske rase. To je bila baklja za podžiganje protisemitske nastrojenosti, pravi zadetek v polno. Nedvom-na sposobnost avtorjev, nenavadnost in obsežnost neosnovanih trditev ter ostrina napadov na premožne Jude na uglednih položajih, vse to je bilo dovolj za vzbujanje vse večje pozornosti. Kot instrument nadaljnje propa-gande so ustanovili časnik La Libre Parole, ki ga je urejal Drumont in je takoj postal uspešnica. Razkritje panamskega škandala, v katerega je bilo vpleteno nekaj Judov, je prililo olje na ogenj. Imena odgovornih kristjanov so potlačili ter v ospredje postavili samo nekaj judovskih soudeležencev. Prepričanje, da je bila Panama izključno judovska zadeva, je še vedno trd-no zasidrano v glavah srednjih slojev, ki so zaradi tega finančnega poloma utrpeli največjo škodo, ter je bilo odgovorno za velik del protijudovskega razpoloženja v Parizu in na splošno v Franciji.

Ko so uspešno sprožili kričanje »A bas les Juifs!« (Dol z Judi, op. prev.), so ljudje, ki so zanetili sovraštvo do Judov, še dodatno razpihovali žerjavico. Ugledni pisci so se pridružili gonji in njihovim žaljivkam ni manjkalo strupenosti in domiselnosti. Eden od njih je šel tako daleč, da je celo trdil, da je nemoralnost nekaterih delov francoske družbe posledica pogubnega delovanja judovske plutokracije, ki se je uveljavila v pariških krogih. Seme, zasejano v zgodnjih dneh protijudovske gonje, je dozorelo z afero Dreyfus, ki se je iz skromnih začetkov v političnem žargonu razvila v krizo, zaradi katere je svet obnemel, francoska družba pa se je zamajala v temeljih.

Sojenje kapetanu Dreyfusu, Judu, obtoženemu veleizdaje ter leta 1894 obsojenemu na doživljenjsko izgnanstvo v nezdravi francoski koloniji, ni bilo posebej odmevno. Njegova družina si je vztrajno prizadevala za vnovično odprtje postopka, saj je kapetan Dreyfus nenehno ponavljal, da je nedolžen. Polagoma so začele krožiti govorice, da ta Jud ni bil deležen poštenega sojenja. Pojavile so se trditve, da je sodišče, čigar sestavo so držali v tajnosti, upoštevalo dokumente, na osnovi katerih je bil obtožen, o katerih pa ne obtoženec ne njegov advokat pred tem nista vedela ničesar. Pozneje je podpolkovnik Picquart po naključju naletel na dejstvo, da je pisava majorja Esterhazyja, ne preveč uglednega častnika, nenavadno podobna pisavi na dokumentu, ki je bil med najbolj obreme-nilnimi dokazi (pièces de conviction) proti Dreyfusu. Pojavljalo se je vse več dvomov.

Dreyfusovi tožniki in sodniki so se poistovetili s celo armado in Francija se je razdelila v dva tabora, eden je bil za Dreyfusa, drugi proti njemu.

Konzervativce, ki so bili prepričani o krivdi judovskega častnika, so zaslepili zagovorniki protisemitske gonje v tisku. Dodaten člen v prepričanju, da je Dreyfus kriv, naj bi bili njegovi zagovorniki – ti so bili prepričani, da je šlo za napako sodstva in so zahtevali ponovitev sojenja –, skupina ljudi, ki so jih financirali Judi in v kateri naj bi bili sami sovražniki Francije. Medtem ko je spor postajal vse bolj srdit, je osrednja osebnost celotne afere izgubljala začeten pomen, naraščal pa je političen, družben in celo duhoven pomen spopada. Povedano z besedami znanega pisca: »To je bila bitka absolutizma proti revoluciji, dogmatizma proti kritiki, Cerkve proti znanosti, oblasti proti svobodi.«

Nadaljevanje te izjemne zadeve je dobro znano. Zola je s svojo zdaj slavno knjigo J’accuse (Obtožujem) predramil Francijo z opisom nečastnih dejanj nekaterih Dreyfusovih tožnikov; kako je armada nameravala podpreti svoje tiransko delovanje z dokumenti, ki jih je bil ponarejevalec, polkovnik Henry, prisiljen priznati kot svojo pogruntavščino; in kako je po aretaciji storil samomor v celici; kako je ta zločin sprožil dogodek, ki naj bi ga preprečil, to je ponovitev sojenja Dreyfusu. Vse to je zdaj že zgodovina.

Vojaško sodišče je znova ugotovilo, da je zapornik kriv, a so ga kmalu zatem pomilostili. Kljub temu je še kar vrelo. Leta 1904 so ukazali vnovično presojo te odločitve, ki so jo nato vendarle preklicali. Dreyfus je končno dočakal rehabilitacijo. Odlikovali so ga s križcem Legije časti, z visokim vojaškim odlikovanjem. Zolaja, ki je medtem tragično preminul, so z velikimi častmi pokopali v Panthéonu. Picquarta so odpustili iz vojaške službe, a so mu pozneje dodelili višji vojaški čin.

Kmalu nato je postal obrambni minister.

Ves ta čas so bili preganjalci Judov še kako dejavni v svojih prizadevanjih, da bi francosko ljudstvo prepričali o nevarnostih, ki prežijo za vsakim vogalom ter povečujejo judovski vpliv in njihovo blaginjo. Toda ko so Dreyfusa vendarle oprostili in razkrinkali prevare, s katerimi je vojska hotela uveljaviti svoje obtožbe, je val protisemitizma, ki je zapljusnil državo pred nekaj leti, močno uplahnil. Drumont se je vrnil v parlament za Alžirijo ter je z dvajsetimi drugimi poslanci poskušal ustanoviti protisemitsko stranko. Njihova prepričevanja so naletela na gluha ušesa. Francoski protisemitizem je zaradi pomanjkanja novih povodov počasi začel slabeti.

Za nenaden upad so se pojavile najrazličnejše razlage. Ni dvoma, da je šlo deloma tudi za na splošno nemirno stoletje z nenadnimi vzponi, razvojem in dozorevanjem naprednih zamisli in nasprotujočih si interesov. Prav gotovo so velike spremembe, ki so se zgodile v prvi polovici 19. stoletja s prenosi kapitala iz kmetijskih posesti v industrijske dejavnosti in borzno špekuliranje, pripomogle k povečanemu negodovanju zoper Jude in njihovo bogastvo. Leta 1885 se je pojavilo združenje Union Général, organiziran krog finančnikov, ki so iz rok judovskih finančnikov hoteli iztrgati nadzor nad kapitalom. Njihovo prizadevanje, da bi izpodrinili judovske kapital-iste (Rotschilde, Perierse, itd.) z njihovih prevladujočih položajev, se je končalo s hudim polomom. Veliko razočaranje nad spodletelim poskusom je povečalo sovraštvo do Judov. Pojavilo se je tudi mnenje, da je buržoazija v želji, da bi odvrnila pozornost z lastnega nenehnega naraščanja bogastva in vplivnih položajev, hotela Jude proglasiti za grešnega kozla.

Medtem ko je protisemitizem kot organizirana gonja ali politično gibanje v Franciji mrtev – za zdaj vsaj tako kaže –, se stvari odvijajo bliskovito hitro. Nobenega zagotovila ni, da se ne bi znova prebudil kot je značilno za judovsko vprašanje, v svojem bistvu nespremenjen, na zunaj pa z novim videzom. Francoski pisec M. Urbain Gohier je bil tarča napadov po objavi pamfleta La Terreur Juive, v katerem je podrobno predstavil trenutne položaje, ki jih zasedajo Judi v Parizu in drugih delih Francije. V uvodu zavrne vsa sumničenja o protisemitski naravnanosti, saj je v času Dreyfusove afere ogrožal svoj uspeh v življenju z zavzemanjem za svobodo in pravico. A kljub temu ne zgolj naslov pamfleta, temveč tudi njegov slog pisanja jasno kažeta, da si med bralstvom močno prizadeva širiti strah pred judovskim vdorom.

Poglejmo nekaj poklicev in področij, v katerih se kopičijo Judi: Kopenska vojska: V obdobju zadnjih desetih let je v francoski armadi službovalo osem judovskih generalov, 14 polkovnikov, 21 podpolkovnikov, 68 majorjev, 107 kapetanov, 36 vojaških zdravnikov in 20 drugih častnikov.

(Judovsko letno poročilo navaja, da se je število judovskih častnikov v armadi že nekaj let zapored zmanjševalo, ker naj bi po Dreyfusovi aferi Judi ne bili več tako zagreti za vojaško službo.)

Mornarica: Med častniki je malo Judov, veliko pa jih dela v ladjedelništ-vu in drugih vejah te službe; precej jih je tudi v upravi.

Sodstvo: tu jih deluje več kot sto. Zaposleni so na prizivnem sodišču, na manj pomembnih sodiščih in kot mirovni sodniki.

Najvišja francoska upravna sodišča: tukaj Judi predstavljajo šestino vsega osebja.

Prefekture: Ne da se z gotovostjo trditi, da je kdo od njih Jud, vendar podatki kažejo 25 judovskih imen posameznikov, ki so zaposleni kot posebni uradniki.

Ministrstva: Omenjenih je 50 Judov, ki so člani posebnega osebja kot pomoč ministrom – denimo kot vodje kabinetov, njihovi pomočniki, ta-jniki, itd.

Izobraževanje: 202 Juda sta po posebnem vladnem odloku zaposlena kot profesorja na fakultetah ali srednjih šolah; dva zasedata zelo zaželen položaj generalnega inšpektorja za javno izobraževanje, štirje pa so inšpektorji Akademije, ki nadzorujejo delo osnovnošolskih učiteljev za več predmetov.

Rudniki in nadzorni oddelki: Država imenuje glavne inženirje za to področje, med njimi je 30 Judov.

Javna pomoč ali Direkcija za pomoč revnim: Ti uradi delujejo po celi Franciji, v njih dela veliko Judov, ki jih najdemo tudi v drugih ustanovah: Bureaux de Bienfaisance (odbor za pomoči potrebnim), Enfants Asiistés, ter v Upravi zaporov in v skladih za javno šolstvo.

Policijske uprave: Judi zasedajo pomembne položaje.

V zvezi s prej omenjenim bo morda zanimiva navedba iz članka M. Picquarta, katerega je v času, ko je bil izključen iz vojaške službe, napisal za švicarski časopis Gazette de Lausanne, v katerem je podal svoje poglede o judovskem vprašanju v tistem času. Pritoževal se je nad dobički, ki so jih kovali nekateri ambiciozni ljudje na račun gibanja, ki ga je sprožil zaradi Dreyfusove rehabilitacije, rekoč: »Dobički v času M. Waldeck-Rousseauja in tudi njegovih naslednikov so bili veliki. Večji del tega plena predstavlja povečan prihodek Izraelitov, ki so se dobesedno okoristili z izobčenjem, ki jih je doletelo v obdobju afere. Medtem ko so v kriznem obdobju ljudi, ki niso poiskali pribežališča v protisemitizmu ali se niso obrnili proti Dreyfusu, odpustili z vseh pomembnih položajev, še posebej v armadi, jih danes najdemo na najvišjih položajih ter pri opravljanju najvplivnejših nalog. Še pred kratkim smo bili celo priče pojavu, ki bi bil leta 1898 ali 1899 skorajda nemogoč: dva Juda sta opravljala dolžnosti šefa kabineta, eden v obramb-nem ministrstvu in drugi v ministrstvu za mornarico, torej na položajih, od katerih je močno odvisna obramba države.«

Svétniki za zunanjo trgovino Francije: Te uradnike imenuje država, da bdijo nad francoskimi interesi v zunanji trgovini; na tem seznamu je 83 judovskih imen.

Politika: v sedanji ureditvi Francije so se trije Judi povzpeli do visokih ministrskih funkcij: Millaud je bil svoj čas minister za javna dela.

Nasledil ga je Raynal, ki je pozneje postal notranji minister, Klotz pa je bil finančni minister.



Tisk: V Franciji je zelo veliko Judov povezanih s tiskom. M. Urbain Gohier gre celo tako daleč, da pravi, da je med štiridesetimi pariškimi dnevnimi časopisi komaj deset takih, kjer nimajo kakega judovskega ured-nika. V nekaterih konservativnih in celo radikalnih časnikih prevladuje judovsko osebje. Spisek zaposlenih v socialističnem protivojnem časniku so večkrat objavili – na njem so bila samo judovska imena.

Finance: Judi so pred izbruhom protisemitizma potihoma skoraj pol stoletja neopaženo pripravljali svoj vzpon v financah in trgovini. Leta 1843 so bili glavni na borzi. Emil in Isaac Perier sta postala pogodbenika pri velikih poslih. S podporo Rotschilda in drugih Judov kot porokov sta začela graditi železnico. Odgovorna sta bila za linijo Saint Germain ter Chemin de Fer du Nord, imela pa sta tudi velik delež pri gradnji španskih, avstrijskih in ruskih železniških prog. Ob velikem slavju so leta 1857 v Toulousu odprli Chemin de Fer du Midi. Brata sta imela velik delež pri ustanovitvi Crédit Foncier, nato pa sta ustanovila še Crédit Mobilier, družbo, ki je financirala številna koristna podjetja in železnice. Ugledni judovski finančniki so bili tesno povezani z gradnjo železnic na evropski celini: brata Perier v Severni Franciji, Bischoffsheimi v Belgiji, baron Hirsch pa v Turčiji. Baron Bleichröder je izpeljal prenos milijardnih zneskov iz Francije v Nemčijo po koncu francosko-pruske vojne.

Nekateri veliki vinogradi Médoc so v lasti Judov. Slavni vinogradi Château Lafitte in Château Mouton, ki si konkurirajo na tržišču in ležijo drug ob drugem, pripadajo različnim članom družine Rotschild. Baron Erlanger ima v lasti Leoville, M.Isaac Perier pa Château Palmer. Tudi nekateri manj znani vinogradi so v lasti Judov.

Francoski Judi se odlikujejo v filozofiji, znanosti in umetnosti. Omenil bom danes vodilnega filozofa M. Bergsona z univerze Sorbonne. Direktor pariškega observatorija, sloveč znanstvenik in izumitelj, je judovskega porekla. Mnogi ugledni zdravniki in kirurgi v Parizu so Judi. Prav tako to velja za umetnike. Med dramatiki in pisci prevladujejo judovska imena; povedano natančneje, je tako zaradi najdrznejših in osupljivih vsebin, ki jih predstavljajo pariška gledališča.

Glede trenutnega položaja Judov v Franciji neki pisec v reviji Jewish Review pravi takole: »Splošna značilnost zahodnih Judov je zmernost pri upoštevanju vere in običajev. Prevladujoča in rastoča usmeritev zaradi družbenih in ekonomskih sil je ločevanje verskega izražanja od vsakdanjega življenja. Vera je vse manj prisotna doma in se omejuje na obrede v sinagogah. Sinagoge so bolj kičaste kot na Vzhodu, a razen na novega leta dan in dan odrešitve so klopi v njih bolj ali manj prazne.« Ločevanje sodobnega Juda od tradicij in pobožnih navad ter običajev prednikov gra-jajo nekateri bolj duhovno naravnani soverniki, ki bolj slabo razumejo, da mora tako ločevanje biti cena za uspeh v sodobnem svetu.

Navedba misli M. Alberta Guérarda, preudarnega pisca in predavatel-ja, za katerega se zdi, da zna precej uravnoteženo kritizirati razmere, bo morda služila za umestitev Juda v Franciji tja, kamor dejansko sodi. M. Guérard pravi: »Značilen francoski Jud ni niti premožen bankir ne ubožen prebivalec geta; je umetnik in učenjak. Med francoskimi Judi najdemo sija-jne filologe, arheologe, glasbenike, igralce, dramske pisce in razne avtorje. Nekaj svetovljanskih družin je bajno bogatih in se odzivajo na germanska imena, kar že samo po sebi zadošča za izbruhe sovraštva in ljubosumja. Znano je, da stara aristokracija, najsi je še tako ultra katoliško usmerjena, nima nič proti poroki z judovsko dedinjo, ter da tudi predstavniki Cerkve in družbe ne nasprotujejo Judu kot uredniku časnika Gaulois. Judovsko vprašanje v Franciji verjetno nikoli ne bo ogrozilo nacionalne varnosti.





10. POGLAVJE


JUDI V RUSIJI IN NA POLJSKEM


Znano je, da je Rusija največja evropska država. Njena površina je 18-krat večja kot meri Britansko otočje, razteza se od Nemčije do Azije in od Arktičnega oceana do Črnega morja. Od severa do juga meri okoli 3.600 km, enako v smeri vzhod-zahod. Velikanska država je zelo redko naseljena. Ob zadnjem štetju prebivalstva so našteli 173.359.900 ljudi. Približno polovica vse judovske rase živi v Rusiji, a tam predstavljajo samo 3,9 % prebivalstva.

Toda kot bomo videli tukaj, je politika ruskih oblasti teh šest milijonov Judov stlačila na omejena območja, takšna zgoščenost pa zanje pomeni hude težave.

Po skrbnem preučevanju judovskega vprašanja v Rusiji in v želji, da bi se dokopal do nepristranskega sklepa, se zdi, da je posebej pomembno dejstvo, ki, če ga dojamemo in upoštevamo njegov pomen, bo pomembno osvetlilo to izjemno veliko težavo.

Če na Ruse gledamo kot na ljudstvo, ne posameznike, so še vedno v stanju evolucije. Zelo star rek pravi: »Popraskaj Rusa in pokazal se ti bo Tatar.«

Aristokrat kljub svojemu blesku francoske kultiviranosti kaže veliko ljubezen do bahavega, na zunaj nezmernega razkošja. Kmet, ki je bil pred malo več kot petdesetimi leti še tlačan, in ga je muhasti gospodar lahko za kazen prebičal, še ni razvil razmišljanja o neodvisnosti, do kakršnega bi mu lahko pomagala njegova enakopravnost v družbi. Poleg tega je treba povedati, da ne kaže veliko znakov, da se je dvignil iz srednjeveške nevednosti. Ta knjiga se ne bo ukvarjala s tem, koliko je za to odgovorna ruska oblast. Kljub vsemu je žalostno dejstvo, da je mužik, ki predstavlja okoli 80 % celotnega prebivalstva, lahkomiseln, nepismen in vraževeren, kar ima daljnosežen vpliv na prihodnost Judov v tej državi. Pokojni Harold Frederic, ki se je podal na raziskovalno popotovanje po Rusiji, nam je v svoji knjigi New Exodus živo opisal svoje vtise. V uvodu nam zagotavlja, da se je na celotnem potovanju uspel izogniti uradnim očem. Na njegova opažanja ni vplival aristokratski blišč, zaradi katerega so nekateri drugi pisci, ki jih omenja, videli stvari v bolj rožnati luči. Takole je zapisal:

»To je bila Rusija temačne in brezupne nevednosti, pijane nesposobnosti in celo odkritega zaničevanja vsega pametnega, povedanega ali storjenega, čemur pravimo poštenost. To sem spoznaval v kolibah, na poljih, v cerk-vah, taboriščih in na tržnicah. Slika je bila povsod moreča in je pomenila ozadje za še mračnejše prizore. Celo raso so pregnali z njihovih domov, ljudem so pobrali vse premoženje, jih preganjali s Kozaki, uradniki so jih ropali in izkoriščali – prav nihče se jih ni usmilil.«

Rusija kot enotna država nima nobene zgodovine in nobene preteklosti.

Več kot stoletje po razširitvi tiskarstva po vsej Evropi Rusija o njem ni imela pojma. Med evropskimi krščanskimi ljudstvi ni bila pomembna v obdobju, ko je Ludvik XIV. vladal Franciji, ki je bila takrat najnaprednejša v umetnosti in oborožitvi. V 17. stoletju so Holandija, Švedska, Poljska, Anglija, Španija in Avstrija občasno vlekle niti evropske politike. Rusija pa, ki je morda pričakovala pojav nenavadnega spoja preprostosti in modrosti, v poznejših rodovih znanega pod imenom Peter Veliki, ki ga je Abbott imenoval »izjemno nadarjen barbar«, je ostala vzvišena do zahodnjaške kultiviranosti in se ni menila za njen napredek.

Peter Veliki je sanjal o Rusiji kot veliki sili v Zahodni Evropi, a njegovi podložniki, ki so hoteli ostati Azijci, niso sanjali enako. Njegovi ideali, čeprav večkrat brezobzirno izpeljani – o čemer priča gradnja Petrograda na stebrih, zabitih v močvirja, velikanski podvig, ki je terjal ogromno človeških življenj –, so bili visokoleteči, potrpežljivo in vztrajno jih je uresničeval. Njegova mladostna zaljubljenost v ladje in ladjedelništvo se je končala z izgradnjo ruske vojne mornarice. Po njegovi smrti se je hit-er napredek upočasnil in od takrat dalje je bila zgodovina Rusije in z njo tudi Judov preplet napredka in nazadovanja, kakršen je značilen za vsak avtokratski imperij; odvisen je bil od značaja posameznega vladarja in njegovega naslednika.

Podobno kot v mnogih drugih državah se je Jud tudi v Rusiji naselil že zgodaj. Armenski in gruzinski zapisi kažejo, da je Nebukadnezar po padcu prvega templja veliko ljudi pregnal v Armenijo in na Kavkaz. Ljudske sage in legende razkrivajo njihov vpliv na Kavkazu v zgodnjem obdobju, ko so Kozaki igrali zgodovinsko vlogo na meji med Evropo in Azijo in so sprejeli judovsko vero. Ob koncu 11, stoletja je Poljsko zapljusnil val izseljencev iz Nemčije, ki jih je pritegnila do njih zaščitniška politika, kakršno je vpeljal Boleslaw Pobožny ter nadaljeval Kazimir Veliki. Pod okriljem odredbe, znane kot Privilegia Judaeorum (1357), so se Judi razmnoževali in uspevali, dokler se jih v 18. stoletju na Poljskem in mejnih področjih z Rusijo ni naselilo zelo veliko število. Leto 1782 je prineslo veliko spremembo, ki je močno vplivala na prihodnost Judov in neposredno na razvoj novega sveta zaradi velikega preseljevanja v Ameriko. Rusija se je lotila Poljske, katere klic na pomoč Evropa ni upoštevala. Politika menjajočih se koncesij in preganjanja je povzročala revolucije, in zadnja vstaja plemenitašev leta 1863 je pomenila konec upanja za Poljake. Ruski car je ob začetku velike vojne leta 1914 obljubil, da bo prišlo do obnove poljske avtonomije – da se bo država, razdeljena med Rusijo, Nemčijo in Avstrijo, oblikovala v zaključeno državno enoto. Malo pred smrtjo je Aleksander II. razmišljal o nekaki ustavni vladavini, a so projekt nato opustili.

Judi so bili precej zadovoljni pod poljsko oblastjo. Ob tretji delitvi Poljske je Moskva kot svoj del dobila deset provinc Kraj Nadwišlanski. S to priključitvijo je pod rusko oblast padla skoraj polovica vseh poljskih Judov. Rusi, ki niso povsem vedeli, kako vladati, so na politični ladji pomenili novo obremenitev.

Za tegobe Judov v Rusiji zaradi zatiralskega načina vladanja so v glavnem krivi Rusi sami. Strogi zakoni iz leta 1882 so Jude pregnali iz vasi, v katerih so se naselili. Gneča na zahodnem delu Rusije, na področju, zunaj katerega so Judi smeli živeti samo, če so si pridobili posebno dovoljenje, bi bila še večja oziroma neznosna po uveljavitvi odlokov o izgonu Judov iz velikih mest, posebej Moskve, če ne bi prišlo do nenehnega izseljevanja Judov predvsem v Ameriko. Vendar se zdi, da obstajajo vasi, kjer imajo Judi pravico bivati in zanimivo je dejstvo, da so te vasice postale trgovska središča za kmete iz okoliških vasi. Kadar se hoče Jud iz kakršnega koli razloga odpraviti v mesto, mora pridobiti posebno dovoljenje lokalnih oblasti – tako dovoljenje je strogo omejeno. Veljavnost je največ dva meseca in velja zgolj v primeru, ko je Judova prisotnost nepogrešljiva, na primer na sodišču.

Judov, ki jim ni treba živeti na teh območjih, je manj kot pol milijona, med njimi so: a) trgovci prvega reda, to so trgovci, ki plačujejo zelo visoko licenčnino za svoje poslovanje. Dovoljenje traja samo dokler plačujejo li-cenco. b) Doktorji, odvetniki, itd., diplomanti in študenti na univerzah. c) Obrtniški mojstri, ki so primerno usposobljeni za opravljanje svoje dejavnosti.

Kako je možno – vsaj tako se domneva –, da okoli šest milijonov Judov, ki so jih tako zelo omejili na vseh možnih področjih, izkorišča 170 milijonov sodržavljanov, je zelo zanimivo vprašanje. Ruskim in poljskim Judom očitajo, da se ne ukvarjajo s kmetijstvom. Ruski sistem vaških komun Ju-dom preprečuje ukvarjanje s kmetijstvom. Poleg tega bi ruski kmet skrajno nerad videl Juda na polju, zdelo bi se mu, da mu posegajo v njegove pravice. Judom so očitali kovanje nezakonitega dobička s prodajo pijač. Mužik je na vsak način hotel priti do pijače, zato je na svojo roko delal kvas ter se tako izognil plačilu davka, kakršnega se mora zaradi državnega monopola plačevati za vodko, pivo in vino. Kmet je približno desetino svojih prihodkov porabil za pijačo, za kar mu je vlada zaračunavala 180 odstotkov na prodajno ceno. Jud je kot posrednik v trgovini s pijačami dobro služil. Zdaj je tega konec, ker je car ukinil prodajo vodke, kar se bo izredno poznalo na obnašanju ljudi.

Čeprav so ruski in poljski Judi zatirani in umazani, so kljub temu demokratično ljudstvo na višji kulturni stopnji kot večina ruskega prebivalstva. Najslabši med Judi – in znano je, da so Judi na Poljskem in v Rusiji najbolj zatirani – v intelektualnem pogledu močno prekaša mužika ter si tako ali drugače zna bolje kot on urediti svoje življenje.

Hude težave zaradi pregoste naseljenosti na omenjenih območjih na zahodu Rusije si lahko predstavlja bralec, ki se bo spomnil grozljivih opisov raziskovalcev iz prenaseljenih delov Londona. Abbott odločno poudarja pravico obrtnika, da svoje delo in orodje prenese tja, kjer bo imel delo.

Ampak kako naj to stori v Rusiji na strogo omejenih območjih? Če se ne more preživljati s svojo obrtjo, mora delati, kar pač more. Zanikrnost praviloma spremlja revščino. Jud na teh območjih ni tak zaradi boga, ampak zaradi Rusije. Harold Frederic je opozoril rusko vlado z njeno gro-mozansko birokracijo, ki poskuša nadzorovati vsakega posameznika v množici 170 milijonov ljudi, in to pogosto počne z najslabšimi uradniki, kar jih je možno najti na svetu. Ruppin pravi: »Hudo pomanjkanje manufaktur in trgovin v Galiciji ter zastarelost v Rusiji, Romuniji in Turčiji Judom v teh deželah onemogoča čim boljše izkoriščanje njihove nadarjenosti, zato se skozi življenje le stežka prebijajo z ubornimi obrtniškimi delavnicami in krošnjarjenjem. Število trgovinic in obrtnikov močno presega povpraševanje, zato med njimi vlada morilska konkurenca.« Ta je še hujša zato, ker so Judi omejeni na bivanje v omenjenih zaprtih območjih ter ne morejo sodelovati v življenju širokega ruskega carstva. Težavo, ki jo to povzroča Judom, lahko številčno ponazorimo s primerjanjem števila Judov, dejavnih v določenih poklicih zunaj in znotraj omenjenih območij.

Za primer si poglejmo štiri podobna območja. Witebsk in Mohilev znotraj ter Pskow in Smolensk zunaj omenjenih zaprtih območij.

Na 1.000 prebivalcev imamo taka razmerja:

Dejavnost

Witebsk in Mohilev

Pskow in Smolensk

Krošnjarjenje

52,9

19,5

Krojaštvo

24,3

11,3

Trgovina

6,8

1,7

Šolstvo

6,0

2,3

Ker imamo opravek s poklici, vezanimi za potrebe lokalnih trgov in ker Judi predstavljajo dve tretjini celotnega števila ljudi v teh poklicih, vidimo, da imajo značilne judovske trgovske panoge dvakrat ali trikrat večji delež zaposlenih znotraj omejenih območij kot izven le-teh, zato je jasno, da je gneča v teh poklicih izjemno huda. Znotraj omenjenih območij imamo poleg tega še veliko Judov brez določenega posla – danes je mešetar, jutri uradnik, naslednji dan učitelj.



V posebni raziskavi razmer v Odesi piše, da od skupno 150.000 tam živečih Judov jih nič manj kot 48.500 dobiva skromno občinsko podporo; 63 % umrlih v Odesi pokopljejo kot berače, nadaljnjih 20 % pokopljejo z najmanjšimi možnimi stroški. Leroy-Beaulieu ne pravi brez razloga: »Lahko zatrdim, da v Evropi ni tako hude revščine; nobeno živo bitje si na tako žalosten način ne zasluži svoje skorje rženega kruha kot 90 % ruskih Judov.«

Izbruhi nasilja proti Judom, katerim sem bil sam priča, so se začeli okoli leta 1881. Pogromi so bili oblika vstaje in v primeru tistih, ki so tako usodno prizadeli Jude, se zdi, da so bili v ozadju skriti politični vzgibi – pregon Judov iz države z možno izbiro: asimilacija ali uničenje.

Nenavadno je, da se je pogrom zgodil v Orši, kraju s 14.000 prebivalci, od katerih je polovica Judov. To se je zgodilo 18. oktobra 1905 skoraj takoj po razglasitvi ustave. Začelo se je s pozivom duhovnika »zvestim«, da je treba mesto očistiti tuj-ca. Kmalu je zagorela hiša bogatega Juda, moški in ženske v njej so zgoreli. Teden dni po razglasitvi ruske neodvisnosti s sestavo parlamenta se je pogrom končal. Kar se je tistega oktobra zgodilo v Orši, je značilno za mnoge poznejše izbruhe ljudskega gneva v številnih mestih, kjer so bile prizadete stotine Judov.

Na Poljskem, kjer so se hvalili, da ne poznajo pogromov, so stvari drugačne. Judi niso posebej priljubljeni, toda Poljaki so bolj kulturno ljudstvo od Rusov in ker so sami trpeli zaradi preganjanja in poniževanja, simpati-zirajo z Judi. A tudi na Poljskem se niso povsem izognili pogromom. Do enega je prišlo v Varšavi leta 1881, leta 1892 v Łódžu ter pozneje v mestu Siedlce, ki ga lahko v celoti pripišemo neposlušnim vojakom.

Sibirija je zdaj povsem zaprta za vse Jude razen za zločince in občasno politične pregnance. Leta 1897 je v Sibiriji živelo 30.550 Judov, okoli 0,5 % vseh ruskih Judov. V primerjavi z Judi na prej omenjenih zaprtih območjih so sibirski Judi precej drugačne narave, kar je zelo verjetno posledica okolja.

Mrzlo, toda suho in zdravo podnebje poleg občutka popolne osamljenosti zaradi izoliranosti tega ozemlja so razlogi za njihovo naravo. Jud je tukaj svoboden in enakopraven s krščanskim kmetom, ki v Judu ne vidi manj sposobnega človeka in mu kot kmetu ne krati njegovih pravic.

Takš-na asimilacija nujno pomeni, da so slabosti Juda enake onim sibirskega kmeta; je nepismen, svojim otrokom pa želi omogočiti judovsko šolanje. To je težavno, saj je med Sibirci le malo dobrih učiteljev, zakoni o prepove-danem priseljevanju Judov pa preprečujejo prihod v to prostrano pokra-jino. Toda Jud v Sibiriji ne zdrži dolgo kot kmetijski delavec. Odločen je postati sam svoj gospod ter ob prvi priložnosti postavi stojnico. Naslednji korak je odkupovanje presežkov hrane od kmetov. Ves čas varčuje in kma-lu postane vaški kapitalist.

Glede na pred kratkim opravljeno štetje predstavlja 500.986 judovskih obrtnikov v 25 okrožjih na omenjenem omejenem območju in na Poljskem 13,2 % celotnega judovskega prebivalstva teh ozemelj. V povprečju je bilo v 25 oblasteh Zahodne Rusije ena desetina do ena petina Judov dejavnih v rokodelstvu. Statistike v Judovski enciklopediji kažejo tudi, da so bili Judi zaradi pomanjkanja rokodelcev med kmeti ter povečanega povpraševanja po poceni izdelkih v vaseh pomemben dejavnik v gospodarskem življenju Zahodne Rusije. Spodnji podatki prikazujejo odstotek judovskih obrtnikov v različnih panogah na omenjenih ozemljih:

Izdelava raznih obuval: 17,0 %

Gradbeništvo in keramičarstvo: 6,8 %

Mizarstvo, izdelava omar in podobno: 9,9 %

Kemični izdelki: 0,7 %

Oblačila in podobno: 38,7 %

Priprava hrane: 11,6 %

Zahtevnejša obdelava kovin: 4,1 %

Nezahtevna obdelava kovin: 5,7 %

Izdelava papirja, papirnatih škatel in podobno: 2,3 %

Tkanje, predenje, vrvarstvo in podobno: 3,7 %

Bežen pogled nam pove, da je polovica vseh obrtnikov, dejavnih v izdelavi obutve in oblačil na omenjenih omejenih področjih, Judov.

Večina judovskih tkalcev se nahaja na zahodu Rusije in v Litvi.



Sedanji položaj judovskih obrtnikov v Rusiji je približno tako, kot je bil položaj nemških rokodelcev na začetku 19. stoletja. Trgovsko obrt se učijo na zelo starinski način. Večerne šole v mestih Pruszcz Gdanski, Białystok in v Varšavi so neprimerne za ta namen ter prenapolnjene.

V večjih mestih, kjer se zahteva boljše in bolj dovršene izdelke, najdemo Jude kot najboljše krojače, čevljarje, mizarje, urarje, itd. Zaslužek judovskega krojača je zelo majhen, saj večino denarja pobereta posrednik in posojilodajalec. Judovski krojači na Poljskem povprečno zaslužijo od 250 do 300 rubljev letno, čevljarji pa od 150 do 200 rubljev. En rubelj je vreden okoli pol ameriškega dolarja. Največje plače imajo izdelovalci vezenin, ki zaslužijo od 8 do 12 rubljev na teden. Taki zaslužki praviloma ne zadoščajo za preživljanje družine, zato vlada huda revščina ter posledično grozljivo slabe higienske razmere. Edino zdravilo bi bilo, da bi judovskemu obrtniku dovolili svobodno gibanje za iskanje tržišča za njegove izdelke. Poleg obrtnikov se okoli 2 % judovskega prebivalstva preživlja s priložnostnimi dnevnimi opravili.

Največ Judov živi v Varšavi, prestolnici rusko-poljske gubernije; Varšava je bila prej glavno mesto Poljske. Naslednje pomembno mesto je Łodz, ki prav tako leži v ruski Poljski in se ga je prijelo ime Manchester te dežele. Mesto se je hitro povečevalo, njegovo industrijsko rast gre v glavnem pripisati Judom ter nemškim priseljencem, ki so v skoraj vsak dom prinesli ročne statve in vretena. Ker so bili Judi zadovoljni z majhnimi dobički, so lahko konkurirali največjim proizvajalcem v Rusiji.

Da bi lahko zdržali v tekmi z domiselnimi konkurenti iz tujine, so Judi pred leti naredili poce-ni ponarejene »volnene« izdelke iz odpadnega bombaža in zavrženih vol-nenih izdelkov, a tega zdaj več ne počnejo.

Odesa, tretje mesto na spisku, je pomemben dejavnik v kulturnem življenju Judov. Tukaj srečamo dva ekstrema: najrevnejše ter najbogatejše in najbolj kultivirane predstavnike judovske rase, kar se običajno pripisuje dejstvu, da je bila lokalna oblast v Odesi vedno naklonjena Judom. Zato je v današnjem času vpliv Judov v tem mestu res izreden. Dva od treh vodilnih dnevnih časnikov imajo v lasti Judi, tudi osebje je pretežno hebrejsko.

Kljub nasprotovanju vladne opozicije so trije Judi rektorji univerze v Ode-si, in edini sposobni zdravniki so Judi. Do leta 1892 je bila rasa posebej dejavna v podpiranju mestnega posla, nato pa so jim odvzeli pravico do sodelovanja na volitvah v lokalno vlado. Osnovna trgovinska dejavnost v Odesi je izvoz žita, kjer imajo pomembno vlogo judovski delavci ter judovski kapital.

V zadnjem času je zaradi konkurence sosednjih pristanišč prišlo do preusmerjanja kapitala v industrijske dejavnosti. Judovska enciklope-dija pravi, da Judi v tem mestu nadzorujejo 15 pomembnih bank, 105 velikih tovarn, 560 trgovin, 140 judovskih firm pa se ukvarja z izvozom žita.

Delniške družbe, dejavne v industriji sladkorja ter destilarnah alkohola, dolgujejo velik del svojega ugleda judovski industriji.

Med bogatejšimi sloji ugotovimo, da se Judi zelo zanimajo za lesarstvo in kmetijstvo, izvoz žit, lanu, masla, jajc, sadja, vina in tobaka. Kjerkoli je bilo možno, je prišlo do vladnega monopoliziranja z bistrejšimi in dal-jnovidnejšimi Judi. Judi so se posebej uveljavili v trgovanju z žitaricami, v glavnih žitorodnih središčih so odprli svoje urade. Na železniških postajah delujejo mali trgovci. Plačujejo do 95 % cene za poslano žito ter uredijo vse potrebno za prodajo žita agentu v pristanišču. Člani hebrejske rase v tem trgovanju so kupci, posredniki, preprodajalci, bankirji, borzni posredniki, itd. V lesarstvu je splošna praksa Judov sklepanje pogodb z lastniki gozdov za neposekana drevesa. Iz posekanega lesa nato proizvajajo raznovrstne izdelke za domače in tuje tržišče.

Na velikih sejmih v Rusiji kot je sejem v Nižnem Novgorodu, ki predstavlja pomemben in slikovit del tamkajšnjega življenja, je Jud izstopajoča pojava. Kmetom dobavlja za dom nujne potrebščine: sol, sladkor, petrolej, oblačila. Kot plačilo pogosto vzame mužikove kmetijske pridelke. S širjen-jem železniškega omrežja se pomen takih sejmov zmanjšuje.

Velik poznavalec Rusije, sir Donald Mackenzie Wallace, pravi, da je med ljudmi, ki želijo pridobiti državljanstvo, največ Judov, verjetno zato, ker imajo največ razlogov za nezadovoljstvo. Hkrati pa nikoli niso kazali posebnega zanimanja za svojo politično neodvisnost. Vedno so bili dobro zastopani v revolucionarnih gibanjih, veliko se jih je pridružilo nevarnim terorističnim podvigom, včasih jih je kot kazen doletela tudi smrt.

Leta 1897 so ustanovili Bund, svojo socialdemokratsko organizacijo, ki se je leta 1898 združila z Rusko socialdemokratsko delavsko partijo pod pogojem, da ostane neodvisna v vseh zadevah, ki se tičejo samo judovskega prebivalstva. Njen uradni naziv je »Univerzalna judovska delavska zveza v Rusiji in na Poljskem«. Izdaja tednik Sovremennija izvestija, ki ga vodijo sposobni ljudje, ter je najbolje organiziran del demokratskega dela politike. To je povsem razumljivo, če upoštevamo, da so Judi veliko bolj poslovno usmerjeni kot Rusi in da so skozi stoletja preganjanja in zatiranja postali zelo zviti, kadar gre za izmikanje oblastnemu nasilju. Sir Donald Mackenzie Wallace trdi, da »če bi ustanovili narodno skupščino, v kateri bi bile zastopane vse narodnosti glede na njihovo številčnost, bi imeli Poljaki okoli 38 članov, Judi 24, Finci 12, Armenci in Gruzijci po 2, medtem ko bi jih imeli Rusi okoli 400.«

Pred kratkim sprejet ukrep, ki bo verjetno najbolj vplival na položaj revnih Judov, je ukinitev vaških skupnosti (»mir«) kot posledica revolucio-narnega gibanja iz leta 1906. Pisec v Contemporary Review o tem ukrepu piše, da gre za »najdrznejši in najbolj revolucionaren zakon po emancipaciji tlačanov«.

Njegov namen je ukinitev stalne pravice do zemljiške posesti, sistema, ki je močno zaznamoval rusko zgodovino in značaj.

Iz povedanega sledi, da – čeprav je število Judov v ruskem carstvu tako majhno v primerjavi s celotnim prebivalstvom, da bi bila njihova prisotnost skoraj neopazna, če bi bili enakomerno razpršeni po vsej državi – je njihovo prisilno kopičenje v mestih znotraj samo ene petine evropske Rusije povzročilo intenzivno življenje skupnosti, ohranilo nedotaknjen ortodoksen pogled na verske običaje in duh narodove kulture, ter ustvarilo stalne probleme zaradi ekonomske stiske.

V tem poglavju sem do zdaj pisal z judovskega vidika. Obstoja pa tudi ruski pogled, ki ga je treba navesti. Če bi Rus razsodno povedal, kaj mu roji po glavi, mislim, da bi priznal, da njegov odpor do Juda ni toliko rasne ali verske narave – čeprav oboje igra veliko vlogo – kot posledica zavedanja, da mu Jud vlada in da ga v bistroumnosti prekaša. Zelo spoštujem ruske posameznike, njihovo preprosto dušo, spoštljivost, pristno bratenje, širok pogled na življenje. Rusi so v literaturi in glasbi svetu bežno pokazali poetičnost in skrivnostnost svojega bitja. Toda ko Rusa ocenjuješ na področju trgovine, kjer je okretnost možganov posebej pomembna, se ne izkaže posebej dobro. Na potovanju po državi boš kmalu ugotovil, da imajo ljudje, ki nadzirajo trgovino, nemška imena in govorijo po nemško ali pa so Judi.

Rus je naredil le malo, da bi razvijal svojo dediščino. V tem pogledu je vse naredil tujec, prebivajoč v Rusiji. Velika, čudežna dežela Sibirija, dvojčica Kanade, ima povsem enake možnosti za kmetovanje, si prizadeva za napredek. Vlada je pokazala dobre namene, vse odkar je bila zgrajena transkontinentalna železnica zaradi pospeševanja trgovine. Dosežen je bil velikanski napredek, a ne zaradi Rusov samih; zanj so najzaslužnejši pripadniki drugih ras. Gola resnica je, da Rus ni niti kmetovalec niti trgovec.

Izobražen in nad potovanji navdušen Rus, ki spoštuje prednosti zahodnih ustanov in si resnično želi, da bi jih uporabljali v njegovi lastni državi, je pogosto na preizkušnji glede svojega prepričanja, ko spozna, da bi bilo hitro uveljavljanje takih ustanov pogubno za Rusijo. Tu se omejujem na primer Judov, ki so vzljubili zahodnjaške zamisli. Judom se slabo godi in povsem drži, če rečem, da so bili Judi v revolucionarnem gibanju zarotniški možgani.

Jud posoja denar in svoj kos pogače si vzame pri lahkomiselnem Rusu, zato je osovražen. Nima vstopa v nekatera mesta, saj ruski trgovec ne bi vzdržal v tekmi proti njemu. Kot sem zapisal, si je Jud v odprtih mestih kot je Odesa zagotovil monopolen položaj v raznih poslih, čeprav njegove taktike z vidika visokih trgovinskih standardov niso ravno neoporečne. Judi nimajo dostopa do študija na ruskih univerzah, razen redkih izjem, ker se ruska mladež ne more kosati z njimi; kljub omejitvam Judi praviloma pobirajo priznanja in nagrade. So nadarjeni za politiko ter so pionirji političnega razmišljanja, ki je tuje obstoječim oblastem v Rusiji.

Ko iščemo izvor protijudovskega razpoloženja, se občasne eksplozije sovraštva proti njim, čeprav jih največkrat razlagajo kot verske, vendarle dogajajo zaradi tega, ker so si Judi zagotovili prevlado v nekaterih zadevah, kar v slovanski naravi izzove sovraštvo. Veliko Rusov verjame, da bi v primeru ustavne ureditve, podobne britanskemu liberalnemu sistemu, Judi zaradi svoje intelektualne premoči zagotovo postali glavna sila v carstvu.

Ta grožnja vpliva na mnoge Ruse, da se ne morejo odločiti za ukrepe, s katerimi bi jim zagotovili politično svobodo. Domnevajo, da je bolje, če njihova domovina prenaša slabosti, ki so jih vsilili bratje Rusi, kot da bi dali priložnost uveljavitve tujemu ljudstvu.

Judovstvo ni nikjer drugje tako posebno kot prav v ruskem carstvu, ne zato, ker bi se Judi tako vztrajno in ljubeče oklepali običajev svoje rase, ampak zato, ker jim Rusi nikoli niso dali priložnosti za kaj drugega. Dokler ti dve rasi ostajata ločeni znotraj iste ograde, kjer večina izkazuje svojo številčno premoč, manjšina pa s svojo intelektualno premočjo ostajala podrejena, se bo Rusija vedno srečevala s težavo, katere bistvo bodo druge države le stežka razumele.

Za neodgovornega avtorja ni nič lažjega kot ocenjevati zadeve in izrekati sodbe. S tem se strinjam, toda Rusija na svetovnem odru nikoli ne bo igrala pomembne vloge, dokler znotraj svojih meja ne bo v celoti izkoristila razpoložljive pameti, ki je večinoma judovskega izvora. Zavedati se je treba, da so njeni Judi tako Rusi kot tudi Judi, in da je treba razmišljati več o njihovi vrednosti kot Rusih, ter manj poudarjati razlike zaradi tega, ker so Judi. Če bi ukinili omejitve, ki so v veljavi na zaprtih ozemljih, bi nekaj časa vrelo na gospodarskem področju, a na koncu bi boljši izpodrinil slabšega.

Rusija bi morala plačati to ceno in jo bo zelo verjetno tudi plačala nekoč v prihodnosti, čeprav morda v precej oddaljeni. Popolnoma pa sem prepričan, da ji bo to le koristilo. Tudi Judi bodo plačali visoko ceno. Zadn-je zatočišče judovske misli in tradicije se nahaja v Rusiji, in tako kot v vsaki deželi, kjer so Judi dobili vse pravice in je na njihovo lastno pobudo prišlo do dejudaizacije, bo tudi rezultat emancipacije v Rusiji, da bo Jud postal bolj Rus in manj Jud, dokler nekega dne Jud ne bo povsem izginil.

Povsem mi je jasno, da je za pravovernega Juda taka prihodnost grozljiva.

Sklonil bo glavo in neutolažljivo tarnal nad izgubljenimi upi svoje rase. Da bi se kot sanje razblinila sijajna dediščina, na katero so on sam in njegovi predniki čakali toliko stoletij – ob takih mislih bi nejeverno vzdrgetal. Da bi polovica vseh Judov na svetu dokončno pozabila na vero svojih očetov in bi se stopila s 170 milijoni Rusov, to bi se mu zdelo kot najhujše kaznovanje, ki bi ga Judom zadal Jehova.

Toda kot človek, ki s strani opazuje dogajanje in skuša dojemati prihodnost v interesu sveta in ne posamezne rase, ne vidim razloga za godrnjanje nad stvarmi, ki nam jih pripravljajo prihodnja stoletja. Judaizem bo izginjal; že zdaj izginja v vseh državah, kjer nejudi Judom ne postavljajo omejitev.

Da bo potek obraten, da bo prišlo do oživljanja vere – kakor koli že je ta misel ljuba zagrizenim Judom –, tega si ne znam predstavljati. Vsako ljudstvo, ki je medse sprejelo Jude ali jih sprejema, je od tega imelo koristi.

Judi poživljajo sodoben svet. Rusija bo napredovala, ko bodo Judi deležni vseh svoboščin. Vezi, s katerimi se ruski Jud oklepa svojih običajev, se bodo zrahljale in pretrgale, zlil se bo z Rusi tako, kot se mu to dogaja v drugih deželah. Njegov duh bo prežel vso rusko raso. Nevarno je napovedovati, toda o prihodnosti lahko sklepamo na osnovi preteklosti in sedanjosti. Jud bi lahko osvojil Rusijo, a ne tako, kot si včasih zamišlja.





11. POGLAVJE


JUDI V JUŽNI EVROPI


Govoriti o današnjem položaju Judov v Južni Evropi skoraj ni mogoče brez poznavanja zgodovine srednjega veka, ki je vplivala na judovsko raso.

Italija je bila takrat središče umetnosti, književnosti in učenosti.

Hebrejci tam niso igrali stranske vloge in v mestih, ki so bila pomembna v trgovski dejavnosti, je bil njihov vpliv – odkrit ali prikrit – odločilen.

Obdobje do zgodnjega 15. stoletja je bilo zanje najbolj cvetoče. Judovska rasa je veliko prispevala k razvoju umetniške Italije.

Ko je vpliv rimske Cerkve naraščal, so Judi postali predmet ponavljajočih se izbruhov fanatičnega preganjanja, ponavadi takrat, ko je njihovo bogastvo porodilo lakomnost drugih. Za lase privlečeni izgovori so zadoščali, da so ostali brez sadov svoje prizadevnosti in doživljali sramotenje. Toda takoj ko so dobri meščani Benetk, Padove, Parme, Livorna in vseh drugih mest, kjer je prisotnost Judov pomenila rast in napredek, ugotovili, da so njihovi zakladi izčrpani in da se je trgovanje preselilo drugam, so se začeli spraševati o vzrokih. Zaradi polnjenja mošnjičkov, ne zaradi slabe vesti, so kmalu nato preklicali odredbe o izgonu Judov, ki so se odzvali njihovemu klicu. Tako se je igra znova začela da capo.

V dolgotrajni borbi Italije, med katero so se hoteli znebiti tujega jarma in doseči ustavno vladavino pod enim vladarjem, so Judi s svojimi rojaki delili muhasto usodo. V deželi, kjer je Mazzini prvi govoril o človekovi svobodi in je v srcu Italijana vzklila neugasljiva želja po svobodi, ki je dosegla svoj vrh v združeni Italiji, za katero se je bojeval Garibaldi, ima Jud danes enake pravice kot kristjan. V Italiji dejansko ni protisemitizma.

Italijanski Jud živi v miru in sožitju ter ima vse možnosti za razvoj svojega življenja v izbrani smeri, ki se mu zdi obetavna.

Če primerjamo Italijo in Španijo glede njunega odnosa do Judov, je v velikanski prednosti Italija, država, v kateri je zgodba o preganjanju izgubila velik del okrutnosti in krvoločnosti. Še ko jim je šlo najslabše, v obdobjih izrazite sovražnosti, so uživali zaščito vplivnih knezov, in v tistih časih sta njihova podjetnost in trgovska žilica veliko prispevali h gospodarskemu razcvetu tistih mest, kjer so pognali korenine. Njihov pomen je bil v velikem razkoraku z njihovo številčnostjo. Livorno se je iz majhne ribiške vasice povzpel do bogatega in pomembnega gospodarskega središča. Za to so bili predvsem zaslužni judovski učenjaki, energija in ambicije Judov. Njihove zveze z vzhodnimi deželami so se v Livornu enako kot v Benetkah pokazale za zelo koristne pri razvoju trgovine, ki je skozi vso zgodovino temeljila predvsem na tranzitu. Benečani so pozdravljali Jude, ki so razvijali trgovanje z Orientom. Spoznali so tudi koristnost posojilnic, ki so jih Judi ustanovili v Benetkah, Padovi in drugih mestih.

Take banke so najprej ustanavljali za posojanje denarja revnim, a kmalu so svoje delovanje razširili na trgovce in posrednike; na koncu se je pri njih zadolževala celo vlada, da je prebrodila hude čase.

Zdelo se je, da so se edino Judi razumeli na umetnost poslovanja z denarjem ali da so bili edini pripravljeni sprejemati tveganje v takšni vrsti posla, toda med ljudmi se je začela pojavljati in širiti sovražnost do poso-jilodajalcev. Posojanje denarja za obresti, trgovanje z njim je bilo med desetimi smrtnimi grehi, ter je bilo temu primerno ožigosano in ga je mati Cerkev prepovedovala. Takšen odnos je bil v praksi nevzdržen. Brez posojil in posrednikov je gospodarstvo postalo ovirano in ni uspevalo.

Čeprav je ostajala zapisana, pa je bila ta omejitev praktično mrtva črka na papirju, in ljudje, ki za uspeh niso bili niti dovolj pametni niti spretni, so še vedno uporabljali Jude kot izkoriščevalce, zanimanje pa je naraščalo sorazmerno s tveganjem takega posla. Poleg tega, da so imeli večino denarja za posojanje v svojih rokah, so bili Judi tudi glavni v trgovini in s tem v posesti denarja ter vplivnosti, ki jo le-ta omogoča.

Med drugimi vzroki za imunost Judov pred preganjanjem v Italiji je bila tudi gospodarska genialnost Benečanov in Florentincev. Ti kristjani so bili enako kot Hebrejci sposobni v pogajanjih in v daljnovidnosti glede možnega razvoja in dobičkov. Z naraščanjem cerkvenega vpliva in zavedanja o lastnem položaju Cerkve je le-ta začela preganjati Jude. Toda kot poudarja Abbott v svoji knjigi Israel in Europe, je prišlo do nenavadnega razvoja dogodkov. Italijani so bili strpni do Judov. Kot ljubitelji užitkov in zabave so ugotovili, da Judi prispevajo k omogočanju materialnega udobja, ki jim je toliko pomenilo – v tem oziru so se bistveno razlikovali od Špancev, ki so se v svojem odnosu do Judov pretvarjali, da jim gre predvsem za duševne zadeve –, ter se raje niso odločili za spreminjanje obstoječega stanja. In tako je Jud, medtem ko so papeži v Vatikanu oznanjali svoje bule, ki so toliko nesrečnih Judov v drugih deželah obsodile na trpljenje zaradi dejanj duhovščine in besa nevednih množic, v samem Rimu, v senci mesta, kjer so se rojevale take odredbe, živel precej mirno in v slogi.

Jud se je na španskem ozemlju pojavil verjetno pred padcem rimskega cesarstva. Najzgodnejšim naseljencem so se pridružili prodani ujetniki iz Palestine ter prostovoljni priseljenci. Skupnosti in sinagoge so se širile, Judi na Iberskem polotoku so bili veselo in plodovito ljudstvo. Toda mestni svet Toleda je že leta 589 začel zatirati njihovo raso: Judom so prepovedali ime-ti krščanske sužnje in zasedati kakršne koli pomembne uradne položaje. Vpeljali so sistem preganjanja, ki se je z izjemo obdobja, ko je bil del Iberskega polotoka pod muslimansko oblastjo in so Judi uspevali, nadaljeval vse do leta 1492 in njihovega izgona iz Španije.

Pod Mavri – dejansko je šlo za koalicijo Arabcev, Sircev in Berberov – so Judi imeli enake svoboščine in možnosti. Njihov intelektualni razvoj, na katerega je vplivala grška kultura, ki so jo zmagovalci prinesli s seboj in nemudoma vpeljali, jim je omogočal hiter napredek. Abbott gre še dlje, ko trdi: »Predvsem pod vplivom Judov se je arabsko oživljanje helenistične filozofije in znanosti prenašalo iz islama v krščanstvo.« Šole, ki so jih ustanovili Judi v Cordobi in pozneje v Toledu, Barceloni in Granadi, so v ta mesta pripeljale trume študentov, zaradi katerih so v tistih temačnih časih ta središča filozofske in znanstvene misli veljala za svetle vzore povsod tam, kjer je vladala nevednost. V Španiji je živelo na stotine tisoče Judov in dežela je bila takrat v ospredju svetovnega dogajanja.

Judovski in arabski zdravniki so delovali v istem obdobju v Egiptu in na Siciliji. S Sicilije so odšli na jug Italije in se ustalili v Salernu, ki je postal slaven po svoji medicinski šoli. Večino medicinskih spoznanj v Italiji in Španiji v srednjem veku je treba pripisati judovskim zdravnikom. Zaradi upoštevanja osnovnih higienskih načel, o katerih jih poučuje njihova religija, so umetnost zdravljenja postopno dvignili na raven znanosti ter s svojim medicinskim znanjem sčasoma izpodrinili uroke in vraževerje iz zdravljenja ljudi.

Ni se še začelo petnajsto stoletje, ko je prišlo v modo nadlegovanje Judov.

Žogico so si podajali Cerkev in vladajoči knezi. Ko je kralj kazal znake usmiljenja zaradi denarja, s katerim so ga velikodušno zasipali Judi, pa Cerkev ni mislila na omilitev hudih kazni. Jude, ki se niso hoteli krstiti, so vrgli v ječo, odvzeli so jim vse premoženje in neredko so celo končali na grmadi. Krst so sprejeli tisoči, ki niso bili dovolj močni, da bi prenesli mučenje. Tako je proti koncu štirinajstega stoletja nastala sekta maranov ali spreobrnjencev (špansko Marranos, angl. Maranos). Bilo jih je okoli 100.000, na Portugalskem so jim pravili tudi novokristjani. Tako so imenovali Jude, ki so se pred konico meča spreobrnili v kristjane, a so v svoji notranjosti ostali zvesti običajem svojih prednikov. Takšno množično spreobračanje Judov je bilo značilno za Iberski polotok in tudi neposreden razlog za uvedbo inkvizicije v Španiji ter njihov poznejši izgon iz te dežele.

Naveličan nenehnega nasilja, je Jud s svojo običajno bistrostjo in smislom za poslovne priložnosti, kar je enako takrat kot tudi danes spadalo med njegove izjemne lastnosti, nekako vendarle preživel. Njegovi soverniki, na katere se je spustila pretežka cerkvena roka, so končali na grmadi ali pa so jih drugače uničili. Če je nevihta prizanesla njegovemu telesu ali pa se ji je uklonil, je vztrajal pri svoji dejavnosti. Hebrejci so delovali v najrazličnejših poklicih in panogah. Trgovali so z živino, lesom, začimbami, žiti, s sužnji in svilo. V trgovini s tekstilom so prevladovali kot trgovci, zaradi spoštovanja starih običajev, ki so jim prepovedovali tkanje, niso sodelovali pri izdelavi blaga in volne, ki so ju prodajali. Oblasti so jim z najrazličnejšimi izgovori nalagale visoke davke.

Na Portugalskem so jih v 13. stoletju obdavčili zaradi potreb ladjevja. Drama se je nezadržno nadaljevala vse do njenega konca, ko je zaradi mahinacij španske inkvizicije zavesa končno padla pred praznim odrom. Sveti sedež je ostal brez žrtev, ker so vse pregnali. Nesrečno ljudstvo je dvanajst stoletij naseljevalo to deželo in zdaj so ga izgnali. Število pregnancev so računali na več načinov, po skromni oceni naj bi jih b ilo okoli 160.000. Abbott pravi:

»Španski Judi so po najboljših močeh služili državi, postali so svetovno znani kot umetniki, znanstveniki in pisci, ostalim Judom po svetu so postali vzor skromne kombinacije spoštovanja s kulturo, ki nikjer zunaj Španije ni bila tako odličen prikaz srednjeveškega življenja.« Isti pisec poudari nemezo, ki je nedvomno prevzela Španijo zaradi upada njenega vpliva in veličine, rekoč: »Španija je po izgonu Judov prenehala živeti.«

Danes v Španiji biva zanemarljivo malo Judov, povečini jih srečamo v Madridu. Šele leta 1858, ko je bil na oblasti general Prim, so zaradi posredovanja premožnega londonskega Juda preklicali odredbo o izgonu, a le majhno število Judov se je odločilo za naselitev v Španiji.

Kot rečeno, so razmere v Italiji povsem drugačne. Judi so se v veliki meri poistovetili z življenjem Italijanov. Prostovoljno so sodelovali v vojni za neodvisnost ter bili deležni splošnih ugodnosti, ki jih je zmaga Victorja Emmanuela zagotovila ljudstvu. Po številu jih ni več kot 45.000 ali ena promila od celotnega prebivalstva. Živijo predvsem v mestih kot so Rim, Milano, Torino, Firence, Livorno in Benetke. V družbenem življenju ig-rajo vlogo, ki močno presega njihovo številčnost. Ruppin poudarja visok delež Judov v družbenih dejavnostih in svobodnih poklicih ter večji odstotek ljudi, ki so odvisni od lastnih prihodkov (9,26 % Judov v primerjavi z 2,86 %, zato je med Judi višja življenjska raven koz med nejudi. Čeprav se zdi nenavadno, se zaradi zmernega odnosa do Judov njihovo število v Italiji ni povečevalo. Prava razlaga za to je, da Jud izgine in opušča vero svoje rase, če živi v družbi, ki z njim ravna dobro.

Kar je bilo rečeno o Judih v Španiji srednjega veka, v glavnem velja tudi za one, živeče na Portugalskem v istem obdobju. Kljub vsemu nevihta Cerkve, če jih je zajela, zanje nikakor ni bila tako usodna kot v Španiji.

Oblastniki, ki se niso mogli odreči njihovim storitvam, si niso drzni-li odkrito nasprotovati Cerkvi in so se jim v javnosti odpovedali, zaseb-no pa so jih ščitili. Dokler jih niso pregnali iz Španije, na Portugalskem niso sprejeli nikakršnih ukrepov proti Judom.

Po možitvi Izabele, hčerke Ferdinanda in Izabele, z Emmanuelom Portugalskim, ter po ustanovitvi inkvizicije na pobudo Ignacija Loyole, se je nad portugalske Jude zgrnila nesreča in od tedaj dalje so jim bile težave nenehno za petami. Očarljiva Izabela ni nameravala prekiniti spora. Kot preveč goreča pobožnjakarica je iz Španije prinesla strupeno sovraštvo do Judov in je njihov izgon iz države postavila kot pogoj za možitev. Kralj se je znašel v hudi zagati in je sklical posvet. S tako ostrimi ukrepi se niso strinjali. Portugalski svetovalci so bili dovolj modri, da so predvidevali vplive na gospodarstvo, če bi iz države nenadoma izgnali njene glavne trgovce in finančne svetovalce. Izid posvetovanj je bil kompromis o takojšnjem krstu ali izselitvi. Sledile so srce parajoče scene, ko so otroke trgali iz rok staršev in jih na silo krstili. Mnogo nesrečnikov je raje naredilo samomor, kot da bi se uklonilo, pa čeprav samo na zunaj. Tudi krst jim ni kaj dosti koristil, kot so kmalu ugotovili ti christaos novos, novi kristjani. Bili so premožni. Najmanjša malenkost je zadoščala kot izgovor, da so jih ropali in jim plenili njihovo premoženje. Lizbonski pokol leta 1506, katerega je zanetil dominikanski menih, je imel za posledico tisoče mučenih, ubitih in zažganih Judov. Ve-liko let pozneje je kralj Sebastijan, podkupljen z 250.000 dukati, Judom velikodušno dovolil zapustiti negostoljubne obale Portugalske. Tukaj se spet srečamo s povračilno pravico. Veliko izgnanih portugalskih Judov se je namreč naselilo na Holandskem, kjer so tako razvili svoje trgovanje, da so Holandci prav kmalu prizadeli portugalske interese.

Danes je Lizbona edino portugalsko mesto, kjer živijo Judi. V njem jih biva okoli 500, večinoma spadajo v višji družbeni razred. Precej je trgovcev in lastnikov ladij, nekaj pa je uglednih znanstvenikov. Po padcu monarhije in s slabitvijo Cerkve se je položaj Judov na Portugalskem močno izboljšal.

Republika je njihovi skupnosti dodelila vse pravice, tako da so lahko zdaj tudi zemljiški posestniki in lastniki drugačnega premoženja.

V Grčiji ni veliko Judov, po številu komaj presegajo tri promile prebivalstva. Kljub temu uživajo versko svobodo ter so deležni vseh pravic in ugodnosti helenskega prebivalstva. Danes večina Judov v Atenah živi blizu skupaj, za preživetje se ukvarjajo s krošnjarjenjem in rokodelstvom, medtem ko so bolj premožni nemškega porekla. Na Krfu, najsevernejšem jonskem otoku, žive Judi treh različnih porekel: grški, španski in apulijski. Veliko Judov na Krfu trguje z oljem ali pa se ukvarjajo s proizvodnjo različnih izdelkov. Drugi izdelujejo dežnike, klobuke, čevlje in druge potrebščine. Nekaj je tiskarjev in krojačev. Zaradi neugodnega gospodarskega položaja se jih veliko seli v Egipt.

Zgodba o današnjih Judih na Balkanu je pretežno povezana z Romunijo, saj je njihovo število v Bolgariji (76.000) in v Srbiji (15.730) majhno in njihov vpliv neznaten znotraj ostalega domačega prebivalstva. Za razumevanje vseh zapletov z Judi v Romuniji ter obseg predsodkov do njih je treba preleteti gospodarske, politične in družbene razmere v tej nenavadni deželi. V domnevno ustavni ureditvi državo upravlja en sam razred, to je plemstvo. Srednjega razreda ni. V Romuniji živi okoli 5,5 milijona ljudi, od tega je pet milijonov kmetov, od katerih je 78 % povsem nepismenih. Kot poljedelsko ljudstvo s srednjeveškim odnosom do trgovanja na to gledajo prezirljivo, zato je trgovina Moldavije, severnega dela Romunije, povsem prepuščena Judom. Zaradi nenaklonjenosti vlade napram Hebrejcem nikakor ne znajo izkoristiti judovske nadarjenosti za trgovanje. Omejitve, ki so jim jih postavili, so prehude, zato so Judi v glavnem revni in se niso uspeli dvigniti nad male krošnjarje in trgovce. Večinoma živijo v večjih mestih Romunije in v mestu lasi (angl. Jassy), nekdanji prestolnici Moldavije.

Predstavljajo tretjino prebivalstva. V mestu Galati, glavnem pristanišču za žita, najdemo cele ulice judovskih trgovin. Ukvarjajo se s kositranjem, steklarstvom, čevljarstvom, klobučarstvom, krojaštvom, itd. Toda noben Jud ne sme biti lastnik zemlje, zato jo vzamejo v zakup in zaposlijo ljudi, ki jo obdelujejo. Veliko Judov iz boljših družbenih slojev Romunije se ukvarja s tem.

S slovitim Berlinskim sporazumom – tam se je Beaconsfield odkrito zavzel za raso, iz katere so izhajali njegovi predniki – so romunski Judi dobili popolno versko svobodo in državljanske pravice. Toda Romunija se je z raznimi zvijačami nenehno izmikala svojim obveznostim ter je kljub protestom evropskih velesil vztrajno nadlegovala Jude, tako da se je zde-lo, kot da je njena politika usmerjena k njihovemu popolnemu izginotju. Položaj je postajal vse težji. Na Jude se je zgrnila vsa romunska zakonodaja, prenašati so morali fanatičnost neukega prebivalstva, njihovo življenje je postajalo neznosno. Med ameriškimi Judi se je rodilo organizirano gibanje za to, da bi vprašanje romunskih Judov postalo mednarodno vprašanje. Na stotine tisoče romunskih Judov se je odselilo v ZDA.

Judi v Bolgariji uživajo zaščito uradnih oblasti. Na severu dežele živijo rusko-judovski naseljenci, ki se v glavnem preživljajo s kmetijstvom. Deloma so zasloveli v vojaški službi, ko so v minulih vojnah pokazali pozornost zbujajoč pogum. Statistični podatki kažejo, da so večinoma naseljeni v mestih. V mestih živi okoli 96,49 % Judov, od kristjanov pa jih je v mestih le okoli 19,39 %. Od mestnih Judov jih okoli 45 % živi v mestih Sofija, Russe in Plovdiv.

Tudi v Srbiji so razmere za Jude kar dobre. Kralj Peter je prijazen do njih, uživajo enakopravnost v verskem in vseh drugih pogledih. Kljub temu se te pridobitve niso razširile na družbeno uveljavitev. Judi za zdaj ne sodelujejo v javnem življenju in vladajočih strukturah. Nekaj jih je uspelo v medicini in pravu.





12. POGLAVJE


JUDI V MANJŠIH DRŽAVAH


Uspeh Holandije kot trgovske sile sega v obdobje, ko so Španci Jude pregnali z Iberskega polotoka in so se odselili v Holandijo. Holandci so v Judih prepoznali sorodne duše, všeč pa jim je bilo tudi njihovo bogastvo ter spretnost v trgovanju. Poleg tega, da so tudi oni sovražili špansko tiranijo, so si želeli, da se Judi naselijo pri njih. Toda zaradi strahu pred inkvizicijo in nasprotovanja njihove lastne protestantske duhovščine, ki zaradi dolge in grenke bitke s katolištvom ni bila ravno strpna, je bilo treba na začetku premagati hude ovire. S povečevanjem vpliva republike in njene strpnosti je Amsterdam vendarle odprl svoja vrata prvim portugal-skim beguncem. Med njimi so bili v glavnem premožni in podjetni Judi ter trgovci. Na holandske obale so prinesli svoje imetje ter takoj navezali stike s svojimi nekdanjimi partnerji v Maroku in Levantu. Seveda se sumničavost do njih ni polegla. Skrivnostnost, v kakršni so se begunci, navajeni nadlegovanja in preganjanja, sestajali v molitvi in čaščenju, je vzbujala pozornost in nezaupanje, tako da so jih na koncu obiskali vojaki, ki so iskali znake katoliškega bogoslužja. Po ustreznih pojasnilih so jim ob nekaterih omejitvah dovolili naselitev in gradnjo sinagoge.

Novica o dovoljenju, da lahko častijo boga po svojih običajih, se je hitro širila in kmalu se je povečalo število beguncev iz Španije in Portugalske.

Leta 1615 so bili uradno priznani kot naseljenci in trgovci. Ustanovili so svojo tiskarno. Skupnost so še okrepili prišleki iz Nemčije, ki so iz svoje domovine bežali zaradi opustošenja, ki ga je povzročila tridesetletna vojna, tako da je Amsterdam postal središče velike in uspešne judovske skupnosti, ki je nato odigrala vodilno vlogo pri razvoju Holandije.

Čudovita zgodba o državljanih Nizozemske, ki so med svojim bojem s Španci ne le napredovali v intelektualnem pogledu, ampak so postali pomembna pomorska in trgovska sila, je še predobro znana in ne potrebuje naštevanja uspehov, razen da je močno vplivala na same Jude. Hebrejci so si odrezali svoj del v razmahu svetovne trgovine in kolonizaciji, ki je bila značilnost Nizozemske.

Ustanovili so naselbine v New Yorku (takrat imenovan New Netherlands), Zahodni Indiji, Gvajani, Braziliji, ob Rtu Dobre nade, v Indiji, na Cejlonu, Javi, Sumatri ter celo na delčku Avstralije. S poznavanjem zemljepisa, ki so ga prišleki prinesli s seboj iz Španije in Portugalske ter z jezikovnim znanjem so Judi zelo koristili Holandcem. Po zasedbi Brazilije so bile tam velike potrebe po obrtnikih, in veliko Holand-cev se je odločilo za selitev. Judi v Amsterdamu so živeli v svoji četrti, ki pa ni bila taka kot geto v Frankfurtu. Med pribežniki iz Španije je bilo veliko zdravnikov.

V Holandiji se je v minulih stoletjih rodilo veliko pomembnih ljudi.

Morda je bil med njimi še največji Baruch Spinoza, judovski filozof, ki so ga iz njegove Cerkve izobčili kot nevernika, njegova genialnost pa je imela daljnosežen vpliv na razmišljanje vsega sveta. Preprost amsterdamski Jud, čigar ljubezen do resnice je bila tako velika, da se ni mogel sprijazniti z obnašanjem sveta, je utonil v pozabo ter si zagotavljal skromno življenje s čiščenjem leč. Toda njegovi nauki, ki so jih sovražile vse verske sekte njegovega časa, so dobile svojo polno veljavo v razsvetljenstvu. Ko se je William III. pozneje vrnil na prestol, so za hebrejsko raso napočili izjemno dobri časi. Ta vladar je šel celo tako daleč, da je Jude najel kot svetovalce v pogajanjih s tujimi kralji. Takrat je bilo več kot 2.400 družin portugalskih Judov tako premožnih, da so ljudje za njihove hiše pravili, da so palače.

Nemški Judi so bogateli z brušenjem diamantov, za kar so pridobili monopol vse do leta 1870. Judi so uživali versko svobodo, njihove državljanske pravice pa so bile omejene in odvisne od naklonjenosti posameznih vladarjev. Po izbruhu francoske revolucije so postajali vse bolj enakopravni in so izkoristili možnosti za vstop v vojaške enote in na univerze. Zakon iz leta 1887 jim je dodelil pravico do nemotenega praznovanja sabata in verskih praznikov. Lahko so počivali ob sobotah in trgovali ob nedeljah. V našem času je večina Judov zapustila podeželje in se preselila v Amsterdam, kjer so si izborili velik delež pri brušenju diamantov. Nižji sloji se v glavnem ukvarjajo z maloprodajo, na podeželju pa je pretežno v njihovih rokah trgovanje z živino. Malo verjetno je, da bi Holandija brez pomoči Judov dosegla svoj položaj v trgovinski dejavnosti.

Domnevajo, da so Judi v Belgiji (takrat imenovana Gallia Belgica) že v 2. stoletju v trgovini povezovali dele Male Azije z najpomembnejšimi deželami Evrope. Zdi se, da sta bila Tongres in Tournai prva kraja naselitve, kjer so vladarji sprejeli prišleke in jih obravnavali kot enakopravne prebivalce.

Vdori Vandalov niso pokvarili njihovega umirjenega življenja, ki se je nadaljevalo vse do začetkov fevdalizma. Belgija se je postopoma razdelila na manjše kraljevine in vojvodine, in vsaka od njih je imela svojega despotskega vladarja. S tem je napočilo obdobje ropov in pokolov, v katerih so bili nemočni Judi hudo prizadeti. Pozneje, v času vladavine Johna I., so se njihove razmere izboljšale in judovske skupnosti so nastale v več mestih: Bruxelles, Mechelen, Antwerpen, Bruges, Ghent, Tournai, Liége, itd. Njihovo število je močno narastlo zaradi beguncev iz Francije, ko jih je iz te dežele izgnal Filip lepi (Philippe le Bel). Pokoli in preganjanje zaradi izbru-ha črne smrti (kuga) so jih tako zdesetkali, da jih je ostalo le malo, potem ko je kuga preplavila deželo okoli leta 1370. Podatki o belgijskih Judih v srednjem veku in poznejših stoletjih so zelo skopi, zdi se, da so se zapisi izgubili. Kaže, da v razvoju Belgije niso imeli praktično nikakršne vloge, kakršno sicer pripisujemo njihovim sovernikom v Holandiji ali Španiji; živeli so mirno življenje zdravnikov, bankirjev in rokodelcev.

V skoraj vsakem belgijskem mestu najdemo ulice, ki kažejo na prisotnost hebrejske rase pred stoletji. Povsod je kakšna Jodenstraat ali Rue des Juifs. Ostanke, ki pripovedujejo o položaju in vplivu Juda, ki je bil na čelu skupnosti v Brabantu v času pokolov v Bruslju, najdemo v imenu Maison de Jonathan« v središču Enghiena, prostrana planjava zunaj obzidja istega mesta pa se imenuje »Jardin de Jonathan«.

Holstein, ki je nekoč pripadal Danski, je območje, kjer najdemo najstarejše sledove danskih Judov. Obstoja pismo, s katerim je Christian IV. pov-abil portugalske Jude iz Amsterdama, naj se preselijo v njegove kraje, kjer jim bo zagotovil versko svobodo. To naj bi bil začetek tamkajšnje judovske skupnosti. Proti koncu 17. stoletja so v majhnem številu začeli prihajati nemški Judi, in čeprav so se trgovci pritoževali zaradi njihove konkurence, se vlada ni vmešala v dogajanje; prišlekom je bila očitno naklonjena. Od sredine 19. stoletja dalje večina Judov prebiva v prestolnici Københaven in pomembno prispeva k razvoju države. Med njimi je veliko zdravnikov, pisateljev, proizvajalcev raznih izdelkov in trgovcev. Ugodne razmere za življenje na Danskem so prispevale svoje, da se dogaja veliko mešanih po-rok. Leta 1849 so ukinili zadnje državljanske omejitve, in zdaj so politično povsem izenačeni s kristjani.

Število Judov na Norveškem ni veliko, tam jih živi le okoli 600. Ko je bila Norveška še združena s Švedsko, je veljal zakon o prepovedi vsakršnega priseljevanja Judov. Zakon so razveljavili leta 1857, kar je izkoristilo nekaj ruskih in poljskih Judov, ki so se naselili na Norveškem.

Uživajo državljanske svoboščine in so na splošno precej uspešni. Živeči v prestolnici Oslo se ukvarjajo predvsem s trgovino. Judi v mestih Bergen in Trondheim trgujejo s krznom.

Zapisi iz 17. stoletja nam povedo, da so se Judi, ki so se takrat hoteli naseliti na Švedskem, morali pridružiti luteranski cerkvi. Njihove prošnje za versko svobodo so zavrnili več kot enkrat. Po smrti Charlesa II. se je švedska vlada znašla v finančnih težavah, in ko se je zaradi posojila obrnila na Jude, je končno morala ugoditi nekaterim njihovim zahtevam. Ugodnosti, ki so jih terjali Judi, so v daljšem obdobju dobivali v obliki koncesij ali odredb.

Oblasti so spodbujale bogatejše člane judovske skupnosti za življenje v državi, niso pa jim bili pogodu potujoči krošnjarji. Vpeljali so omejitev, da se nihče ne more začeti ukvarjati s trgovino, če nima najmanj za 150 funtov denarja. Judom so tudi prepovedali poročanje zunaj njihove vere ter trgovanje s pijačami in zdravili. Leta 1838 so se Švedi resno upr-li, toda zaradi nasprotovanja Cerkve je protisemitizem postopoma pojen-jal in danes imajo Judi zagotovljene vse državljanske pravice, vključno s pridobivanjem nepremičnin in z mešanimi porokami. Kamorkoli torej Jud pride, se mora morda dolgo boriti, a na koncu vendarle zmaga.

O prisotnosti hebrejske rase v Švici pred 13. stoletjem ni izvirnih zap-isov.

Kaže, da so se takrat v Švico, predvsem v Basel, selili Judi iz Alzacije, Nürnberga, Ulma, iz francoskih mest Neuchâtel, Vevey, itd. Judi v Švici so bili pod okriljem Svetega rimskega cesarstva, za kar so plačevali določeno pristojbino. Mestu so plačevali davek na pravico naselitve, a ta je bila vedno natančno časovno omejena in jo je bilo treba obnavljati. V nekaterih krajih so se oblasti odločile za izjemo, ko so ugotovile, da se jim brez Judov ne bo godilo dobro, in so jim podelile državljanske pravice. V resnici niso bili enakopravni z drugimi državljani in so bili vedno odvisno od milosti oblastnikov ali nagnjenj vladajočega škofa. V srednjem veku so bili samo posojevalci denarja. Na začetku so bile obresti določene z zakonom: dva penija tedensko za en funt posojila. Obresti so pozneje znižali. Vsi družbeni sloji – plemiči, meščani, kmeti, duhovščina – so v Judih videli mešetarje in jih zato sovražili. Družbeno so bili izločeni in so morali nositi pokrivalo

»Judenhut« kot znak svoje rase. Takšno poniževanje so omilili v primeru nekaterih zdravnikov, ki so v Švico prihajali pretežno iz Italije.

Do njih so bili zaradi njihovega bogastva strpni, nato pa so jih zara-di istega razloga pregnali iz mesta. Kadarkoli so meščani postali preveč zadolženi pri svojih posojilodajalcih ter niso vedeli, kako bi se znebili obveznosti, so iskali pretvezo, s katero bi se lahko odkrižali svojih upnikov.

Začeli so jih obtoževati obrednih umorov, zastrupljanj in podobno. Na množice so se vedno lahko zanesli, da bodo zagnale vik in krik. V zmedi, ki so jo povzročili izgredi, so zažgali zadolžnice in dolgov več ni bilo. Toda ko so se v mali republiki pojavile finančne težave in je bilo onemogoče-no njeno normalno delovanje, so švicarska mesta pregnanim Judom spet dovolila vrnitev – to se je v Švici zgodilo večkrat kot kjerkoli drugje. Dejstvo, da so bili Judi veliki poznavalci medicine, je hebrejskim zdravnikom omogočalo določeno stopnjo varnosti glede naselitve, v nekaterih primerih so jih mestne oblasti celo proglasile za mestne zdravnike.

Po dolgotrajni in bridki borbi je Judom vendarle uspelo, da so postali enakopravni državljani in dobili volilno pravico, a vse državljanske pravice so dobili šele leta 1872. V političnem smislu so zdaj svobodni, toda v nekaterih mestih še vedno nimajo dostopa do določenih družbenih krogov. Na kantonalni univerzi in Politehniki v Zürichu je vpisano veliko judovskih študentov obeh spolov, večinoma gre za ruske Jude.

Veliko je tudi ruskih profesorjev in zasebnih učiteljev. V tem mestu je precej judovskih trgovcev, ruski in poljski priseljenci pa se preživljajo s krošnjarjenjem. Na univerzi v Ženevi predava kar precej judovskih profesorjev, drugi Judi so dejavni v trgovini, precej pa je zaposlenih v proizvodnji ur, ki je glavna industrijska dejavnost v Ženevi. Jud se počasi polašča švicarske industrije.

Nekateri viri trdijo, da so portugalski Judi že leta 1548 prenesli slad-korni trs z Madeire v Brazilijo. Vsekakor pa ni dvoma, da so bili skoraj vsi nasadi sladkornega trsa v Braziliji v prvi polovici 17. stoletja v rokah Judov.

V današnji Braziliji je zelo malo Judov, le okoli 8.000 jih je in vsi so uspešni.

Med špansko okupacijo je bilo v Mehiki veliko Judov. Zadnje čase so se Judi znova selili v Mehiko. V glavnem mestu je nekaj časa izhajal judovski dnevni časopis. Ocenjujejo, da v Mehiki zdaj živi okoli 10.000

Judov; po poreklu so iz Maroka, Sirije in francoske Alzacije. V mestu Curaçao v Holandski Zahodni Indiji so Judi med vodilnimi državljani. Od 52 firm ob dveh glavnih prometnicah jih je 45 v lasti Judov. Vodilni zdravniki, advokati, uredniki in lekarnarji so Judi.

Veliko Judov živi v Argentini. Štiri petine vseh Judov v Buenos Airesu je ruskega porekla. Baron Hirsch je leta 1891 kupil 25.000 hektarov zemljišč v provinci Buenos Aires ter ustanovil naselbino Mauricio. Do konca leta je tja prispelo 2.200 izseljencev. Baron Hirsch je isto leta ustanovil še eno kolonijo v kraju Moiseville v provinci Santa Fé. Leta 1894 je ustanovil naselbino Clara (imenovana po njegovi soprogi) v provinci Entre Rios. Veliko priseljencev se ni spoznalo na kmetovanje in niso zmogli naporov pionirskega dela, tako da so na koncu odšli. Leta 1895 se je njihovo število znatno zmanjšalo, od takrat naprej pa se je spet začelo povečevati. Leta 1910 je bilo tam 2.108 družin (14.289 duš) poleg 1.205 drugih družin s 6.826 dušami, ki so na lastno pobudo prišle delat na kmetije. V celoti živi v Argentini skoraj 4.000 judovskih družin na več kot 500.000 hektarjih zemljišč. Naselbine so nekakšna kombinacija ameriških farm in evropskih vasi. Naselbino Clara, na primer, sestavlja približno dvajset vasi. Med najpomembnejšimi dejavnostmi teh naseljencev je govedoreja.

To je bilo možno zaradi daljnovidnega predvidevanja Judovske naselitvene zveze, ki je velik del svojih zemljišč zasejala z lucerno. To je izvrstna krmna rast-lina, nudi pa tudi pašo za živino kolonistov. Tudi sicer se jo splača goji-ti, saj se jo v povprečju prodaja za 15 dolarjev (srebrnih) po toni. Samo kolonija Moiseville proda okoli 20.000 ton balirane lucerne letno, povrh pa še seme, ki stane več kot 1,3 dolarja za kilogram. Priseljenci gojijo tudi pšenico, lan, ječmen, koruzo, oves, tobak in razno zelenjavo. Zelo so razvili tudi mlekarstvo. Eden od zgodnih naseljencev, ki ima tudi sirarno, goji 700 krav molznic. V vseh naselbinah skupaj gojijo okoli 200.000 glav živine, bruto prihodek naseljencev pa je okoli 15 milijonov dolarjev letno – in to kljub precejšnji škodi zaradi suše in kobilic.

Naseljenci so zgradili dober izobraževalni sistem: 155 učiteljev poučuje 3.538 učencev v 50 šolah. V njih je eden najpomembnejših predmetov kmetijstvo. V Argentini živi približno 30.000 Judov, tretjina od tega v prestolnici. Gospod Elkan Nathan Adler primerja Buenos Aires in njegovo hitro rastoče število prebivalcev (zdaj 800.000) z New Yorkom ter pripominja, da se ne bi čudil, če bo med argentinskimi Judi kmalu veliko milijonarjev, podobno kot se dogaja v ZDA. Štiri judovske firme povsem nadzorujejo argentinsko trgovino s pšenico.





13. POGLAVJE


JUDI NA BLIŽNJEM VZHODU


Palestina, v kateri so zbrani upi in hrepenenje dela judovske rase, je ena od dežel, ki so me najbolj razočarale.

Sprememba iz blaginje v času Salomona ter iz razmer, v katerih so pozneje cvetela velika grška mesta, je osupnila večino obiskovalcev, ki so pričakovali več. Srečali so se z redkimi naselji, v katerih vladata revščina in obup. V iskanju razloga za tako stanje so številni pisci žalost in malodušje, ki prevevata deželo, pripisovali vplivu islamizma. Toda v zadnjem času so znanstveniki te spremembe začeli pripisovati podnebnim razmeram, zaradi katerih prihaja do velikega pomanjkanja vode.

Jeruzalem je bolj zanimiv zaradi svoje zgodovine kot zaradi arheološke lepote svojih stavb. Iz Jaffe je dostopen z železnico. Ulice v samem mestu so ozke, vijugave in strme, le malo kje je možno uporabljati vozila.

Marsikje nikoli ne posije sonce, higienske razmere so slabe. Z izjemo izvira Siloam nima drugega vira pitne vode.

Značilnosti Jeruzalema sta njegovo svetovljanstvo ter neverjetna pes-trost jezikov, ki jih slišiš znotraj njegovih zidov – pred kratkim so našteli več kot 45 različnih jezikov.

Stoletja dolgo, tja do leta 1887, je bilo v Jeruzalemu malo Judov. Potresa v Safedu in Tiberiasu sta povzročila, da se je veliko Judov, ki so ostali brez vsega, preselilo v Jeruzalem in od takrat dalje se je njihovo število v tem mestu nenehno povečevalo. Pisec v londonskem časniku Times je pred kratkim zapisal, da je v Palestini še nedavno živelo komajda 500 Judov, nato pa se je njihovo število začelo hitro povečevati in zdaj jih v Jeruzalemu živi 60 % od skupno 80.000 prebivalcev. Revnejši Judi živijo znotraj mestnih vrat v svoji četrti, kjer trpijo zaradi prenaseljenosti in jih mučijo slabe higienske razmere, pomanjkanje sončne svetlobe in zraka. Otroci kažejo znake prezgodnjega staranja, med dojenčki je visoka stopnja umrljivosti.

Višji sloji živijo zunaj obzidja, kjer so življenjske razmere bližje sodobnemu dojemanju udobja. Ulice so širše in bolje vzdrževane. Tukaj najdemo konzulate, uglednejše šole, samostane in bolnišnice. Tudi premožnejši muslimani stanujejo tukaj.

Jeruzalem je edino orientalsko mesto, kjer se precej uporablja jidiš. Tukaj lahko srečamo ruske Jude, ki nosijo krznene kape, ki so jih potrebovali v rojstni deželi, da so se zaščitili pred hudim stepskim mrazom; v skoraj tropski vročini so taka pokrivala videti neprimerna in neudobna. Zdaj je to mesto brez izvozne trgovine, če odmislimo prodajo spominkov iz ol-jčnega lesa v sveti deželi; Judi imajo velik delež v tej dejavnosti. Pravzaprav je izdelava rezljanih škatel, križev, tiskanje cvetličnih motivov na razglednice, itd., kar se vse prodaja na sejmih, skoraj povsem v rokah Judov.

V rokodelstvu je zaposlenih okoli dva do tri tisoč ljudi, nekaj pa se jih ukvarja z menjanjem denarja. Eden je bankir. Zelo redko najdeš Juda, ki je dovolj premožen, da bi imel svojo trgovinico. Še pred nekaj leti je bila revščina med jeruzalemskimi Judi huda nadloga. Mnogi so bili odvisni od pomoči svojih sovernikov iz tujine. Med več pritoki te pomoči je bil najpomembnejši »halukkah«.

Ta izraz se uporablja za denar, ki ga pobožni Judi namenjajo kot pomoč revnim učenjakom v svetem mestu, ti pa v zameno za dobljeno pomoč na posvečenih krajih molijo za dobro duš njihovih do-brotnikov.

Denar, ki ga pošiljajo za ta namen, tudi poneverjajo in se kaj rad znajde v napačnih rokah. Kakorkoli že, povzročal je izjemno uboštvo in upad morale.

Razni krogi so si zelo prizadevali, da bi tako dogajanje pre-prečili in omogočili jeruzalemskim Judom večjo ekonomsko neodvisnost. Judovsko naselitveno združenje in L’Alliance Israélite sta zato pripravila gospodarske načrte. Pred kratkim so odprli tkalnico ter uvedli postopek barvanja, v dolini Jordana pa poskušajo gojiti tobak, oboje precej uspešno.

Čipke, ki jih izdelujejo judovske roke v sveti deželi, začenjajo s svojo dognanostjo in lepimi vzorci konkurirati že uveljavljenim izdelkom. Šola Bezalel School of Art and Crafts opravlja čudovito delo z vlivanjem novega duha prihajajočim rodovom Hebrejcev ter jih vzpodbuja k širjenju judovskega vpliva v Palestini, trgovina pa se postopoma razvija. Na žalost delovanje zveze L’Alliance Israélite ni posebej všeč turški vladi. Pomanjkanje te naklonjenosti gre pripisati pomanjkanju takta in savoir faire na strani prejšnjega upravitelja in nima prave osnove. V Haifi so ustanovili tehniško šolo, zaradi interesa Američanov pa so ustanovili poskusno postajo za kmetovanje v sušnih razmerah Palestine.

Iz vsega tega lahko vidimo, da za to opustošeno deželo še vedno obstoja upanje. Utemeljeno je ugodno poročilo judovskega diplomata, ki se je po inšpekcijskih ogledih v Palestini vrnil v Ameriko: »Veselilo me je obiskovanje tamkajšnjih naselij. Da človek dobi pravilen vtis o Judih, mora obiskati Palestino. Treba je videti vzorno obdelano zemljo, vrtove prepolne cvetja, urejene vinograde, lepe avenije in dobro vzdrževane ceste. Stotine Judov se trudi, da bi dežela postala plodna, in zadovoljni so, ko vidijo, da njihova prizadevanja rojevajo sadove. Človek je lahko samo osupel, ko vidi, kako so se ruska dekleta prav kmalu po prihodu iz Rusije v Palestino spremenila v brhke mlade ženske. Vsepovsod slišiš hebrejščino, jezik naših prednikov, ki smo ga tako dolgo zanemarjali.« Svetuje še, naj se Judi, ki v velikem številu z ladjami odhajajo iz Soluna, naselijo v Siriji, posebej v Vilayet Adana, gospodarsko zelo močni pokrajini.

Optimističnih pogledov tega gospoda glede naseljevanja zelo velikega števila Judov v Siriji ne podpirajo vsi enako. Sionistično gibanje, ustanovljeno za spodbujanje uresničevanja judovskih stoletnih sanj o vrnitvi v rodne kraje po več kot 1.800 letih brezdomskega tavanja po svetu, se podobno kot mnoga druga idealistična gibanja srečuje z neenotnimi mnenji svo-jih privržencev. Mnogi ugledni Judi, ki si nadvse želijo združitve svojega ljudstva na nekem ozemlju, za katerega bi lahko rekli, da je njegovo, nikakor niso prepričani, da jim sveta dežela v sodobnih časih ponuja nujno potrebne pogoje za uspešno ustanovitev samozadostne judovske države.

Judovska ozemeljska organizacija s svojim predsednikom Israelom Zang-willom se ogleduje tudi po drugih državah, denimo po delih Britanske Vzhodne Afrike. Kakorkoli že se bodo stvari razvijale, je judovski preporod kljub svojemu izvoru v Rusiji doživel najbolj neverjeten razvoj v Palestini.

Judovski preporod je star komaj dvajset let, toda njegov vpliv je čutiti v judovskih skupnostih po vsem svetu.

Damask je pomemben zaradi svojega zemljepisnega položaja, posebej primernega za trgovinsko dejavnost. Karavanske poti z najrazličnejših smeri se združujejo v Damasku, ki zaradi tega postaja veliko trgovsko središče. Sekata ga dva gorska rečna tokova in bogata vegetacija zaradi obilja voda je iz njega naredila pravo oazo sredi puščave. V njem so lepe sinagoge. Večina Judov se preživlja z rokodelstvom: graviranje v bakru in lesu, tkanje, tesarstvo, mizarstvo. Le nekaj je bančnikov ali zaposlenih v upravi, velika večina pa je nepismenih in žive v revščini. Komercialno je zelo pomembno mesto Alep, obzidano mesto na poti proti Bagdadu in južni Perziji. V 16. stoletju je ležalo na veliki trgovski poti v Indijo in v njem zaradi trgovinskih priložnosti še vedno živi veliko Judov. Jaffa, oddaljena 65 kilometrov od Jeruzalema, je bila v davnih časih edina točka za povezavo Jeruzalema z Mediteranom. Judi, ki jih je med 18.000 prebivalci Jaffe okoli 3.000, imajo v njej svoje posebne četrti.

Judi v Kairu in Aleksandriji so bili seveda udeleženi v velikem napre-dovanju Egipta. Število sinagog, ki so bile nekoč v Kairu in njegovi oko-lici, priča o pomenu judovske skupnosti v tem mestu, v katerem so Judi prebivali celo bolj kontinuirano kot v Damasku. Staro judovsko pokopališče na bregu Nila s ploščatimi belimi nagrobniki je druga tiha priča dolge judovske prisotnosti na tem ozemlju. Aleksandrija, ki je bila svoj čas središče helenizma in vodilna v kulturi ter na svetu največje judovsko mesto, je zdaj veliko trgovsko središče Egipta. Izvoz surovega bombaža je njena glavna dejavnost, v kateri imajo Judi glavno besedo. Pri tem jim niso postavili nobenih ovir, zato je njihov položaj zadovoljiv, njihovo trgovanje z Evropo in posebej z Anglijo pa obsežno in v porastu.

Nekateri egiptovski Judi so bankirji in trgovci v Kairu, pa tudi odvetniki in sodni uradniki. Precej je tudi obrtnikov. Jeziki, ki jih govorijo v Egip-tu, kažejo na številne narode: Sirci, Turki, Romuni, Rusi, Avstrijci, Nemci, Italijani in Francozi. Pri njih opažamo različne značilnosti in običaje teh dežel, tako da so egiptovski Judi med sabo mešano ljudstvo.

Judovski popotnik v Jemnu, jugozahodnem delu Arabije z mestom Aden, britansko posestjo na svojem obrobju, je o judovski skupnosti, ki jo je srečal tam, objavil zanimivo poročilo v časniku Bulletin de l'Alliance Israélite Universelle. Svoje dni so bili vplivni in premožni, a pozneje, enako kot zdaj, se zdi, da jih je sreča zapustila.

Po svojih navadah in običajih so blizu Arabcem, razlikujejo pa se po obraznih značilnostih. So delavni in verni, njihova plahost pa je naravna posledica preganjanja, ki so ga presta-jali. Prestolnica Jemna, ki v mednarodnem pogledu pripada Turčiji (sicer je njegov velik del pod oblastjo neodvisnega imama, nekatera območja pa nadzirajo manjši plemenski poglavarji) je Sana, ki leži okoli 2.200 metrov nad morjem. Od približno 15.000 Judov v Jemnu jih skoraj četrtina živi v Sani, kjer pod turško vladavino uživajo vse pravice trgovanja in oseb-no svobodo. Pred kakimi desetimi leti je njihovo skupnost oslabila lakota zaradi suše, nato pa je bilo več tisoč ubitih zaradi upora Arabcev proti turški vladavini. Preživeli Judi se večinoma preživljajo kot mali trgovci, obrtniki in krošnjarji. Pred temi dogodki so številni sodelovali z arabskimi kmeti, zdaj pa nihče več. Nekaj najrevnejših se je preselilo v Palestino, kjer so se pridružili kmetijskim naselbinam.

Zdi se, da Tripoli v starih časih ni imel judovskih priseljencev ali prebivalcev. Pravzaprav so se mu begunci v velikem izseljenskem valu leta 1492 na veliko izognili; takrat je bil namreč pod oblastjo Ferdinanda in Izabele. Šele ko so v Tripoliju zavladali muslimani, se je na tem delu Severne Afrike pojavil Jud. Judovska skupnost zdaj predstavlja približno tretjino prebivalcev tega mesta. Imajo dovolj šol in sinagog, za oprostitev od vojaške službe pa plačujejo visok davek. Kot je možno pričakovati, niso posebej intelektualno napredni, med njimi je tudi veliko vraževerja.

Obstoj Judov v Tuniziji – ta je bila svojčas ena od berberskih držav v Severni Afriki, zdaj je francoska kolonija – od začetkov krščanstva je dokazal Prudhomme z odkritji pri kraju Hammam-al-Latif leta 1883. Odkril je judovski spomenik iz začetkov krščanstva. Zgodnja zgodovina skupnosti je precej razgibana. Z začetkom 18. stoletja se je njihov položaj začel izboljševati. Ko so oblast prevzeli naprednejši lokalni vladarji, so postopoma ukinili omejitve, v katerih so bili Judi prisiljeni živeti in delati. Leta 1855 so nekega Juda obtožili svetoskrunstva in ga usmrtili. To dejanje so odločno obsodili tako Judi kot tudi kristjani, zato je Napoleon III., na katerega so se obrnili, še preden so se razmere umirile, tjakaj napotil bojno ladjo, da bi zagotovil poslušnost tunizijskega vladarja za zahteve francoske vlade. Izid takega francoskega vmešavanja je bilo sprejetje ustave, po kateri so vsi Tunizijci dobili enake pravice kot so jih imeli muslimani. Čeprav Jude srečamo tudi v drugih mestih tega območja (Bizerta, Gerba, Susa), jih večina živi v mestu Tunis, kjer se največ ukvarjajo s trgovino, revnejši pa z obrtjo in krošnjarjenjem. Nekaj Judov se ukvarja s humanističnimi vedami, nekateri pa so uspešni finančniki.

Čeprav so higienske razmere povečini na nizki ravni, je smrtnost v judovskih skupnostih zelo nizka v primerjavi z Evropejci in muslimani.

Prvotni judovski naseljenci v francoski koloniji Alžiriji so, sodeč po priimkih na nagrobnikih, prišli iz Italije, pozneje pa so se jim pridružili begunci iz Španije. Španski Judi, po izobrazbi in kulturi na bistveno višji ravni kot njihovi severnoafriški soverniki, so iz podrejene vloge beguncev kmalu napredovali v gospodarje. Po zunanjosti so se razlikovali v tem, da so kot pokrivalo nosili baretke, medtem ko so prvotni alžirski judi nosili turbane. Rasa je bila izpostavljena fanatičnim izbruhom gneva.

Po francoski osvojitvi Alžirije so se alžirski Judi rešili turške oblasti in na začetku jim je kazalo dobro. Nova oblast je pozdravljala njihovo znanje arabskega jezika ter višjo izobrazbo in inteligenco v upanju, da ji to lahko koristi pri uveljavljanju svojih pravil. Alžirski Judi so pretežno trgovci in lastniki malih prodajaln. V nasprotju z očitki, da si ustvarjajo monopol v trgovini, statistika kaže, da večina Judov dela v obrtnih dejavnostih.

Pod oblastjo Rimljanov in Vandalov so se mavretanski Judi – Maroko je bil včasih del Mavretanije – tako razmnožili in postali tako vplivni, da se je Cerkveni svèt Afrike vznemiril in jim začel omejevati pravice. Maroko je bil verjetno zaradi bližine še ena od držav, v katero so se zgrinjali bežeči španski Judi. Ko se je njihovo število znatno povečalo zaradi beguncev iz Portugalske, so se staroselski Judi in muslimani začeli bati, da dežela ne bo mogla prehraniti vseh. Toda sčasoma so večje sposobnosti spreobrn-jenih Judov in njihove sodobnejše metode ugodno vplivale na gospodarsko uspešnost maroškega kraljestva, tako da so si Judi zagotovili zanesljivejši položaj.

Šabetsko gibanje v Turčiji se je širilo v Maroko, kjer je negativno vpliva-lo na judovsko skupnost. Jude so preganjali v Fezu in Mogadorju, pozneje so mnogi, da bi se temu izognili, sprejeli islamsko vero. Sir Moses Montefiore se je s podporo britanske vlade zavzel za maroške Jude ter se odpravil na potovanje, da bi od sultana osebno zahteval zaščito Judov in kristjanov. Njegova odprava je bila teoretično uspešna; dosegel je odlok o enakih pravicah, toda v praksi so bili judovski privilegiji odvisni od obnašanja lokalnih oblasti, in le redko kdaj so dosegli pravico. Nenehno so udeleženi v sporih med kristjani in mohamedanci, njihov nezavarovan položaj pa kar vabi napadalce.

Bombardiranje Casablance, ki ga je izvedla francoska mornarica, so Mavri izkoristili za napad na judovsko četrt in njeno izropanje.

Večina trgovine v Mogadorju je padla v judovske roke. Sistem, ki vladne uradnike oprosti krivice, je pripeljal do podkupovanja, in pogosto je take položaje možno kupiti. Judi si jih zelo želijo zasedati, saj so brez take zaščite v Maroku izpostavljeni raznim poniževanjem. Dejansko so do njih strpni samo zato, ker so v gospodarstvu nepogrešljivi, v najneugodnejših razmerah so sposobni priti do denarja, ki pa jim ga lahko odvzamejo pod najbolj za lase privlečeno pretvezo.

V mestu Brusa v turški Anatoliji, 85 kilometrov oddaljenem od Cari-grada, je nastala prva judovska skupnost v Turčiji, o kateri se danes ve vse. Sicer se govori o še eni skupnosti v Solunu že iz časov Aleksandra Make-donskega.

Med vladavino sultana Murata I. v drugem delu 14. stoletja so Turki svoje ozemlje razširili na ozemlje Evrope, tako da so Judi v Trakiji in Sol-unu spadali pod njihovo oblast. Muslimanska uprava je bila za Jude zelo koristna, saj so bili mohamedanci skozi vso zgodovini Judom naklonjeni in so kazali več strpnosti do njihove vere kot pa so to počeli bizantinski kristjani. Mnogi pisci to strpnost pripisujejo ekonomski daljnovidnosti in poslovni žilici turških oblastnikov. Abbott meni drugače ter pripisuje tako strpnost verskim simpatijam mohamedancev do Judov.

Judi so takšno svobodo hvaležno sprejemali in so se potrudili, da so svoje obrede izvajali v jeziku osvajalcev ter se poskušali prilagoditi novim razmeram. Mesto Edirne (nekdaj Adrianopel) se je razcvetelo in v njegove šole so prihajali ne zgolj študenti iz cele Turčije, ampak tudi iz Rusije, Madžarske in Poljske.

S prihodom Murata V. na prestol je za Hebrejce napočilo dolgo obdobje miru in napredka, ki je trajalo več kot 200 let – nekaj enkratnega v njihovi zgodovini. Kaže, da so bili popolnoma svobodni pri svojih odločitvah o prihajanju in odhajanju ter so se lahko ukvarjali s katerokoli gospodarsko panogo, ki se jim je zdela koristna.

Skoraj takoj po tem, ko je Mohamed zavzel Carigrad, so vse Jude pok-licali v mesto in jih spodbujali h gradnji sinagog in šol. Zaposlovali so jih tudi kot vojake. Malo pozneje je Jud zasedal pomemben položaj v upravi in imel sedež v turškem državnem svetu.

Razmere, v kakršnih so turški Judi v 15. stoletju živeli v Turčiji, so povsem drugačne od onih, v katerih so takrat živeli njihovi soverniki v Nemčiji in Španiji, pravzaprav na splošno v Evropi. Turčija se je ponudila, da sprejme nesrečne begunce z zahoda, in po strašnih pregonih iz Španije in Portugalske so se številne žrtve, ki so preživele inkvizicijo ter poznejše nevarnosti v obliki lakote, brodoloma in kuge, rešile pred preganjalci, evropskimi kristjani, in našle zatočišče v muslimanski deželi.

Sultan Bayazid II., ki je zadosti dobro razumel in cenil poslovne sposobnosti judovske rase, jih je posebej prijazno obravnaval. Judi so v Turkih pravzaprav zbudili poslovni duh. Turki so bili takrat tako kot zdaj dobri vojaki, niso pa se kaj dosti zanimali in zato tudi niso bili usposobljeni za trgovanje. Razvoj in izkoriščanje naravnih virov so Turki zato pretežno prepuščali kristjanom, katerim pa niso posebej zaupali – bali so se namreč njihovega spogledovanja s tujimi silami. Judi so hitro dojeli in izkoristili tak položaj ter se neovirani kmalu pojavili kot poslovni agenti države, ki jih je modro spodbujala k širitvi interesov. Španski Judi so se pretežno naselili v mestih Carigrad, Solun, Edirne, Nikopolis, Jeruzalem, Safed, Dam-ask, v Egiptu ter v Mali Aziji (Brusa, Tokat, Amasia). Carigrad se je skoraj spremenil v špansko judovsko mesto s španščino kot glavnim jezikom, kar je trajalo skoraj celih sto let. Skupnost Smirna je nastala precej pozneje.

Hebrejci so v vsa ta mesta prinesli domiselnost, delavnost ter poznavanje trgovine, po čemer slovi ta rasa. V Turčiji so vpeljali tudi številne do tedaj neznane obrti in znanja. Muslimane so naučili delati smodnik, topove in druge izdelke za vojaške potrebe. V turških uspehih v Evropi, pri katerih Judi niso imeli nepomembne vloge pri posodobitvi napadalnih orožij, bodo ljudje, ki znajo prepoznati ozadje dogajanja ter ugotavljati vzroke in posledice, zasledili senco pravičnega kaznovanja zaradi preganjanja Judov v srednjem veku.

Ne le, da so pomembno vplivali na vojne. S svojim značilnim trgovskim položajem so Judi skozi odnose s tujimi deželami prišli tudi do pomembnih spoznanj o trenutnem dogajanju, kar je najbolj obveščenemu dajalo možnost, da vleče niti iz ozadja ter prevladuje v diplomaciji, in to so morali priznati predstavniki dežel, iz katerih so jih nekoč tako sramotno pregnali.

Trden položaj Judov v Turčiji se je kljub uspešnosti in vplivu bogatejših članov te skupnosti postopoma začel majati. Vedno znova se je prebujalo skrito sovraštvo kristjanov. Kljub temu, da ni imelo zdravih temeljev, je bilo vedno odvisno od odnosa posameznih oblastnikov do judovske rase. Dodaten razlog je bila neenotnost znotraj judovskih skupnosti. Med samimi Judi je bilo veliko različnih narodnosti z različnimi običaji in mnenji, ki jih niso znali poenotiti. Zato se je svetlo obdobje stemnilo in v 18. stoletju je njihov položaj zopet postal zelo težaven.

Judovsko četrt v Carigradu je leta 1756 skoraj povsem opustošil požar.

Vojne z Rusijo in hkraten obstoj nizke civilizacijske ravni, ki rasi ni da-jala možnosti nadaljnjega razvoja, so Jude v Turčiji potisnile v krizo in nepismenost. Večina današnjih Judov v Turčiji še vedno živi v utesnjenih četrtih v umazaniji in nevednosti. Za izboljšanje bednega položaja svojih sovernikov v Turčiji se je združenje L’Alliance Israélite s sedežem v Parizu ob širokogrudni pomoči Judov iz Nemčije in drugih evropskih držav od svoje ustanovitve pred nekaj leti dalje pogumno posvetilo tej zadevi in počasi se stanje izboljšuje.

V Carigradu živi okoli milijon ljudi, od tega je približno 55.000 Judov.

Večina živi skromno, preživljajo se kot drobni krošnjarji, nosači, ribiči in izposojevalci čolnov. Rezanje cigaretnega papirja je povsem v domeni Judov. Glede na to, da so bili Judi vedno znani kot zdravniki, ni presenetljivo, da se s tem preživlja okoli 25 zdravnikov v sicer majhnem številu izo-bražencev. Nekaj turških Judov se je uveljavilo v bančništvu in veletrgovini, vendar nihče ni v samem vrhu teh poklicev. V Petri nekaj judovskih podjetij izdeluje novitete, znane pod imenom »articles de Paris«. Kdor si v Turčiji hoče naročiti po meri izdelano obleko, jo mora naročiti pri Judu; tudi tukaj je podobno kot drugje po svetu ta dejavnost nekakšen judovski monopol, v tem primeru monopol avstrijskih Judov.

Med Judi je veliko draguljarjev in zlatarjev, pa tudi menjalcev denarja.

Edirne v 18. stoletju je živo opisala lady Mary Wortley Montagu v svojem poročilu o potovanju po Turčiji, in v njem je posebej omenila judovsko skupnost: »Opažam, da je večina bogatih trgovcev Judov. Ti ljudje imajo neverjeten vpliv v tej deželi. Imajo veliko privilegijev, ki jih nimajo niti sami Turki, in so si ustvarili zelo udobno življenje, v katerem jim sodijo po njihovih lastnih zakonih. Prisvojili so si trgovanje celotnega imperija. To jim je uspelo deloma zaradi trdne povezave med njimi samimi, delo-ma pa zaradi lagodnega značaja in pomanjkljive poslovne žilice Turkov. Vsak paša ima svojega Juda, ki je njegov homme d’affaires. Njemu zaupa vse svoje skrivnosti in tudi poslovanje. Ni barantanja, ni podkupovanja, ni odtujevanja blaga, ki gre skozi njegove roke. Judi so zdravniki, oskrb-niki in prevajalci vseh velikih mož. Lahko si mislite, kako koristno je to za ljudstvo, ki vedno izkoristi najmanjšo ponujeno priložnost. Odkrili so skrivnost, kako narediti sebe tako nujno potrebne, da so prepričani, da bodo uživali zaščito dvora ne glede na trenutnega vladarja. Celo angleški, francoski in italijanski trgovci, ki poznajo njihove zvijače, so jim prisiljeni zaupati pogajanja o svojih poslih.

Nobenega trgovskega posla ne speljejo brez njih in še najslabši med Judi je preveč pomemben, da bi se ga znebili. Celotna skupnost namreč ščiti njegove interese kot da bi šlo za najkoristne-jšega in najpomembnejšega člana. Judi, veliko Judov je zelo bogatih.«

Smirna je mesto, ki je po končani vojni med Turčijo in Benetkami v času sultana Ibrahima postalo središče trgovanja v Levantu, in ima pomembno mesto v zgodovini turških Judov kot rojstni kraj lažnega preroka po imenu Shabbatai Zevi, sionist. Okoli leta 1665 je ta možakar, sin revnega trgovca s perutnino iz kraja Morea, sicer španskega porekla, med Judi v vseh deželah izzval nemir z izjavo o svojem poslanstvu, ki naj bi mu bilo razodeto v sanjah. Novica se je kot požar razširila med pripadniki njegove rase in je imela izjemen ter daljnosežen vpliv. Samooklicani mesija je nekaj časa uspeval in je enako uspešno vplival na lahkoverne Jude in muslimane. Potem so se pojavila sumničenja Turkov in lažnega mesijo so vrgli v ječo. Ko je spoznal, da je vse izgubljeno in je bil soočen z izbiro med sprejetjem islamske vere ali smrtjo, se je hitro odločil za prvo možnost ter se svečano odpovedal svoji veri – vsaj javno – ter s tem izzval nadvse hudo žalost in sramoto med tisoči, ki jih je pretental. Toda nekateri njegovi častilci, vključno z njegovo ženo, so se zgledovali po njem in so prestopili v islamsko vero. Sledove tega gibanja še vedno najdemo v delovanju sekte, imenovane Dönhems ali kripto Judi.

Veliko jih najdemo v Solunu in drugih otomanskih mestih, največ pa v kraju, kjer je bilo to gibanje nekoč posebej dejavno. V Solunu v Zahodni Makedoniji, enem od glavnih pristanišč jugovzhodne Evrope, še vedno prebiva okoli 75.000 sefardskih Judov, pribežnikov iz Španije in Portugalske, ki govorijo spakedrano španščino, imenovano ladino. V mestu Magnesia nedaleč od Smirne, kjer živi okoli 2.000 Judov, deluje šola, ki jo je ustanovilo združenje L’Alliance Israélite, ki je veliko prispevalo k dvigu intelektualne ravni in moralnega položaja Judov. Revnejši Judi se učijo izdelovati posebne preproge, po katerih je veliko povpraševanje. Delo v tej panogi je zelo cenjeno, ker so judovske ženske nekoč dobivale plačilo le za obiranje grozdja in tobaka.

V Bagdadu živi nekaj tisoč Judov in neki popotnik je pred kratkim poročal, da so precej zadovoljni s svojim položajem. Živijo nagneteni v enem samem predelu mesta, čeprav jih v to nihče ne sili. Trgovina med Bagdadom in Indijo je bila včasih pretežno v judovskih rokah. Pred kakimi tridesetimi leti je mesto napadla kuga, zato so ga Judi zapustili in se začasno naselili v divjini. Tudi tukaj je na pomoč revnim slojem priskočilo združenje L’Alliance Israélite. Ustanovilo je kakovostne šole za splošno izobrazbo, bagdadske fante pa poskuša izobraževati tudi v industrijskih poklicih. Družina Sassoon, ki se je v Bagdadu pojavila leta 1793, prispeva še kako potreben denar za delovanje teh šol ter ima posebno ustanovo, ki širi in podpira učenje angleščine med tamkajšnjimi Judi.

Perzija je bila povezana z usodo Judov vse od časov babilonskega ujetništva. Lord Curzon pravi: »Ponavadi morajo živet v getih ali ločenih mestnih četrtih. Od nekdaj so trpeli zaradi težavnega zaposlovanja, omejevanja pri oblačenju in njihovih običajih, s katerimi so se razlikovali od sodržavljanov. Večina perzijskih Judov se ukvarja s trgovanjem dragih kamnov, pridelavo vin in opija, so glasbeniki, plesalci, zbiralci odpadkov, krošnjar-ijo ter delujejo v drugih nespoštovanih poklicih. Redko kateremu se uspe prebiti na vodilen trgovski položaj. V Ispahanu, kjer bojda živi 3.700 Judov in uživajo boljši položaj kot drugod v Perziji, ne smejo nositi pokrivala ko-lah ali imeti pričeske, kakršne imajo Perzijci, na tržnici ne smejo imeti svo-jih trgovinic, okoli svojih hiš ne smejo postavljati tako visokih zidov, kot je to dovoljeno muslimanskim sosedom, ne smejo jezditi po cestah. Veliko jih živi tudi v Teheranu in Kashanu, kjer imajo precej dober položaj. V Sir-azu jim gre zelo slabo. V mestu Bushire so uspešni in jih nihče ne preganja. Toda takoj ko se v Perziji ali kje drugje pojavi kaka oblika fanatičnosti, so Judi ponavadi prve žrtve.« Teheren, prestolnica in gospodarsko središče Perzije, leži kakih 125 km južno od Kaspijskega jezera.

V njem živi okoli 5.000 Judov, ki se podobno kot drugje v Perziji ukvarjajo s trgovino, fili-granstvom ter krošnjarjenjem. Osebni zdravnik šaha Nasr-ed-Dina je bil Jud.

Judi v mestu Bokhara, katerih materinščina kaže na njihovo perzijsko poreklo, so v minulih stoletjih prestali veliko hudega zaradi muslimans-kega fanatizma. Lord Curzon v svoji knjigi »Rusija v osrednji Aziji« piše takole: »Judi…so izjemno čedni ljudje blagih obraznih potez in neškodl-jivih stališč. Zaprti v orientalskem getu in po dolgem in krutem preganjanju v Bokhari še vedno kažejo poteze posebnega ljudstva zaradi nošnje predpisanih oblačil in njihove celotne pojave. Lase imajo porezane tako, da naredijo prostor za dve dolgi kiti ob vsakih sencih.

Na glavi nosijo kvadratast, temen bombažen klobuček z vzorcem perzijske mačke, obro-bljen z astrahanskim krznom, okoli trebuha pa steznik. Bil sem osupel, ko sem srečal Juda, ki je znal francosko.« Franz von Schwarz, direktor meteorološkega inštituta v Teheranu, v svoji knjigi o Turkestanu, ki jo je objavil leta 1900, pravi: »Tako kot je oderuštvo v Turkestanu skoraj izključno v rokah Indijcev, se Judi v Bokhari posvečajo trgovini in drugim gospodarskim dejavnostim. Skoraj vsi barvarji, posebej barvarji svile, so Judi; njihov poklic zlahka prepoznaš po modri barvi njihovih rok. Domači lekarnarji in zdravniki so skoraj sami Judi. Bokharski Judi so enako čisti kot Sarti, so skromni in vljudni ter na splošno pustijo prijetnejši vtis kot Sarti.« Ne da se opisati, kako so bokharske Jude do zdaj obravnavali na raznih območjih Osrednje Azije ter deloma celo danes v neodvisnih državah. V Bokhari noben Jud ne sme nositi turbana ali pasu. Nositi mora steznik namesto vrvi ter nositi krzneno pokrivalo predpisane oblike. So monogamni ter slovijo po velikih družinah. Navkljub vsemu zatiranju so premožni in so že lastniki številnih hiš, zgrajenih v evropskem slogu.

Judovsko ljudstvo v Britanski Indiji ni številno. Sodeč po zadnjem pop-isu živi v Indiji samo 21.000 Judov od skupaj 280 milijonov prebivalcev. Večina Judov biva v Bombayju. Indijski Judi so tako belopolti kot tudi temnopolti.

Belopolti so rasno čisti, zase pravijo, da so »jeruzalemski Judi« iz Cochina, ki so jih dodatno okrepili evropski Judi. Temnopolti Judi so potomci spreobrnjencev iz hindujske vere ter potomci iz mešanih zakonov. Judi iz Cochina trdijo, da so potomci Judov, ki so se po uničenju Jeruzalema kot begunci zatekli v Malabar. Holandski popotnik iz druge polovice 17. stoletja omenja lepe kamnite hiše Judov ter njihov dober položaj trgovcev in oderuhov. Svetovno znano podjetje Sassoon je ustanovil David Sassoon, ki se je zaradi preganjanja v Bagdadu zatekel v Bombay. Njegovo podjetje je dolgo časa prevladovalo v trgovanju s kitajskim opijem. Judi v Indiji govore različne jezike, odvisno od dežele, od koder so prišli. Judi iz Bagdada, Sirije in Južne Arabije govorijo arabsko; med njimi lahko slišiš tudi perzijsko in nemško govorico.

Judi v Kalkuti so vodilni trgovci in kar nekaj judovskih podjetij slovi v mednarodnem okviru. Bogatejši Judi živijo v najboljšem delu mesta; starejši še vedno nosijo arabska oblačila, medtem ko se novi rod obnaša že bolj sodobno in goji nove običaje.

Na Kitajskem živi malo Judov, ki so skoraj izgubljeni v tej velikanski državi. Evropski Judi se skoraj skozi ves srednji vek niso zavedali, da na Kitajskem živijo njihovi soverniki. Šele neki katoliški misijonar je v svojem poročilu pisal o majhni judovski skupnosti v kraju Kai Fung Fu, nekdanji prestolnici pokrajine Honan, ter o manjšem številu v nekaterih drugih krajih. Za zbiratelje starin in za judovske zgodovinarje je bilo izjemno zanimivo odkritje stare judovske sinagoge v kraju Kai Fung Fu; čeprav je bila sinagoga večkrat obnovljena, je še vedno vsebovala ostanke prvotnih judovskih naseljencev.





14. POGLAVJE


JUDI V SVETU UMETNOSTI


Ko razmišljam o lastnostih Judov, jih moram včasih razporediti v razne

»predale« različnih področij. Vsi smo zmes različnih osebnosti, kar si bolj ali manj priznavamo kot posebnost, manj pa o tem govorimo prijateljem.

V primeru Judov so razlike med njimi očitne. Na svetu ni bolj materialističnega bitja od Juda: je grabežljiv, preračunljiv, hladen, neizprosen, njegova bit ne pozna usmiljenja. Toda Jud zna biti tudi mističen, zasanjan in nežen, vizionar s čudovitimi zamislimi, nepraktičen, ljubeč, zanesejo ga najobčutljivejše intuicije.

Ni judovske literature ali umetnosti, ničesar, na kar bi človek lahko pokazal rekoč: »Iz te knjige veje duh judovske rase,« ali pa »Ta slika je izrazit primer judovske umetnosti.« Ko gledaš na to ljudstvo s stališča 20.

stoletja, ne morejo svetu pokazati ničesar značilnega. Ni judovske glasbe, ki je drugačna kot druge glasbene stvaritve, toda ki gane judovsko dušo, tako kot velja za ljudsko glasbo Rusov, Italijanov, Norvežanov in Škotov. Jud je v umetnosti prav res čudežni otrok svojega okolja.

Spomnim se, ko sem bil v kraju Tlemcen v Alžiriji, stari prestolnici zahodne arabske kulture, kjer živi precej številčna judovska skupnost, ki se dosledno drži svojih verskih običajev podobno kot Judi drugod po svetu.

Malo me je presenetilo, ko sem ugotovil, da Judi, ki sem jih spoznal v mestu Tlemcen, nimajo absolutno nobenega posluha za to, kar na splošno imenujemo evropska glasba.

Glasba, ki so jo razumeli in imeli radi, je bila všeč severnoafriškim muslimanom in verjetno očara tudi orientalce, povprečen Evropejec pa je ne občuduje. Seveda bi bil pravi čudež, če se severnoafriški Judi, ki so na tem območju živeli dva tisoč let, ne bi prilago-dili in prisluhnili zvokom, napevom in ritmom arabskega okolja.

In tako je povsod. Glasba, ki jo ustvari ruski Jud, vsebuje ruski duh.

Wagner je bil izjemen Nemec, toda Jud. Večina črnske ragtime glasbe, ki jo poznamo, se je lahko rodila samo v ZDA, napisali pa so jo Judi.

Kar velja za glasbo, velja tudi za književnost in slikarstvo. Jud hitro vsrka značilnosti dežele, v kateri se je naselil; podobno hitro prilagodi svoje zunanje poteze novi deželi, ter prevzame način razmišljanja, ki je značilen za ljudi, med katerimi živi. Med Judom v Damasku in onim v Chicagu je morda samo razlika ene generacije, toda med obema se kažejo stoletne razlike v načinu razmišljanja!

Raziskavo se da še razširiti. Kakšen bi bil razvoj evropske umetnosti, če se v njej ne bi pojavili Judi? Kvas še ni kruh, vendar je kvas pomembna sestavina kruha. Judi so bili Semiti. Če razmišljamo o povsem orientalskih deželah, ki se jih je evropska kultura dotaknila samo površinsko, ne bomo našli sorodstva med orientom in zahodom, čeprav dejstva kažejo, da so Judi predstavljali vez med obema kulturama, niso pa tvorili mostu. Pri pregledu judovske zgodovine naletimo na preveliko število prav posebnih primerov, da bi jih enostavno spregledali kot nezanimiva naključja. V sodobnem svetu z njegovo zapleteno komercializacijo so vse države, ki so odigrale odlično vlogo, to dosegle z Judi v glavnih vlogah – v doslednosti so nejudi posnemali Jude bolj kot so Judi kopirali njih. Zato ne smemo pozabiti dejstva, omenjenega na eni od prejšnjih strani, da je Italija postala vodilna v umetnosti, ko se je judovska rasa dobro zmešala z italijansko krvjo. Španska umetnost je zacvetela, ko so se stotine tisoče Judov pod prisilo zlile s Španci.

Holandci nikoli niso kazali umetniške žilice, vse dok-ler Judi že dolgo časa niso bivali med njimi. Ko govorimo o ruski umetnosti, imamo na splošno v mislih poljsko-judovsko ali besarabsko umetnost, kjer je med Rusi prisotno kar precej judovske krvi. Večini velikih nemških in francoskih skladateljev teče po žilah nekaj judovske krvi. Torej medtem ko povsem pravilno trdimo, da Jud kot umetnik ne kaže svoje individualnosti, za katero bi lahko rekli, da je judovska, pa lahko ugibamo, saj je ugibanje sugestivno, o trendih v nacionalni umetnosti zahodnega sveta, če bi obstajali brez kvasa, ki so ga dodali Judi.

Slišal sem ugovore, da Judi niso ustvarjalni, ampak da znajo spretno izkoriščati tuje zamisli. Možno je navesti veliko dokazov o izrabi zamisli, tako da bi s puhlicami učvrstili takšne trditve. Šel bom tako daleč in priznal, da medtem ko je Jud izjemno bister na številnih življenjskih preizkušnjah, ni izviren.

Za tiste, ki se bodo oprijeli tega stavka, s katerim naj bi ovrgel vse, kar sem poskušal precej obširno razložiti, bi rad poudaril, da je Jud evolucija. Na začetku razpolaga z določenimi rasnimi sposobnostmi, in čeprav je njegov oče morda živel v Vilni ali Minsku, se ameriškim ali angleškim običajem prilagodi hitreje kot kak Italijan ali Avstrijec. Nadarjen je za prilagajanje, za malo drugačno evolucijo.

Medtem ko uporablja rasne značilnosti, ki mu pomagajo pri osvajanju, tega ne počne izvirno razen v smislu izvirnosti, da so judovske.

Gledano sorazmerno je med kristjani veliko več nepismenih kot med Judi, za kar je možnih več razlag. Najpogostejša je, da je Jud vedoželjen – včasih zaradi svojih potreb, podobno kot velja za kristjana, na splošno pa zato, ker je dovolj bister, da ve, kako pomembna je ta veščina v poslovnih podvigih. Potem imamo skupine nejudovskega prebivalstva, ki se ukvarjajo izključno s fizičnimi deli, ki ne zahtevajo prav nikakršne pismenosti. Na drugi strani je Jud, najsi bo še tako slabo šolan, ki išče miselno zahtevnejše dejavnosti namesto ročnih del, poleg tega pa postopno pridobiva boljšo izobrazbo. V pogledu izobrazbe Jud nikoli ne nazaduje, kristjan pa vse prevečkrat.

Medtem ko sem v zvezi s pismenostjo navajal imena uglednih Judov v svetu intelektualcev, je vendarle treba priznati, da ni velikega števila Judov, ki bi postali neznansko slavni kot avtorji besedil – čeprav glede tega la-hko seveda navedemo Staro zavezo. Jud v preteklosti kot posameznik ni imel veliko možnosti za prikaz svoje literarne enakovrednosti. Bil je izobčenec, ki mu nihče z izjemo njegovega lastnega ljudstva ni hotel prisluhniti.

Težavnost talmudskega nauka je skozi stoletja bolj kot ne omejeva-la, namesto da bi vzpodbujala miselne aktivnosti. Največji judovski pisec današnjega sveta je bil Disraeli, ki nam je zapustil iluzije, tako drugačne od vztrajnega kopičenja besed. Je izjemen, slikovit pisec pomenljivih vsebin, toda le malo je verjetno, da bi njegova dela prebirali tako množično, če ne bi postal predsednik britanske vlade. Jud nima enakovrednega tekmeca, kadar je potrebna izjemna prizadevnost in skrb pri nastanku literarnega dela.

Ko sem pripravljal to knjigo, sem si pri iskanju podatkov velikokrat pomagal z »Judovsko enciklopedijo«. Čeprav enciklopedije ponavadi ne uvrščamo med očarljiva čtiva, priznam, da sem bil mnogokrat osupel nad plazovi podatkov, ki mi jih je nudilo omenjeno delo. Za njen nastanek je v glavnem zaslužen dr. Isidore Singer, in tako kot mnogi drugi Judi, ki so zaznamovali svet intelektualcev, je tudi on madžarskega porekla.

V teoretični filozofiji so emancipirani Judi – tisti torej, ki so se iztrgali iz omejitev lastne veroizpovedi in se podali globoko v sodobno razmišljanje – prispevali veliko stvari, za katere smo jim lahko hvaležni. Osebnost je bolj kot globina filozofskega razmišljanja Henrija Bergsona le-tega v minulih letih predstavila javnosti; prav gotovo je očaral Francijo, kjer je postal član Legije časti. Danes velja za shakespearjansko avtoriteto sir Sidney Lee, ki se je prej pisal Lazarus. Eden največjih še živečih poznavalcev zgodovine je dr. Marcus Braun iz Wrocława. Znane so nam Heinejeve stvaritve v poeziji.

Danes je verjetno prvi judovski pesnik David Frischmann, nemš-ki Poljak; le malo je manjkalo, da bi si zagotovil prostor med največjimi svetovnimi pesniki. Vsak, ki pozna rusko književnost, ve, kako velik vpliv nanjo imajo judovski pisci. Vemo, kakšno branje imajo najraje navadni Američani in Angleži, in značilen pokazatelj okusa je, da se reven judovski priseljenec takoj, ko zna naš jezik, neizogibno obrne k bolj kultiviranim jedem od onih, ki zadovoljujejo občestvo kristjanov njegovega družbenega sloja. Paul von Heyse, pesnik in romanopisec, dobitnik Nobelove nagrade, je bil Jud po materini strani.

Judi v nobeni drugi literarni zvrsti niso bili tako plodoviti kot v drami.

Razumemo Jude, ki prevzemajo nadzor nad zabavništvom v naših velikih mestih: zabava je velik posel. Lastnik gledališča ima najraje dramatike iz vrst lastne rase, toda menim, da je to le neznaten razlog, zaradi katerega prihaja tako veliko gledaliških dram, komedij in oper izpod peres Judov.

Zadnje čase – a res šele zadnje čase – se je Jud razvil v humorista; svoboda in uspeh, ki ju je spoznal na svoji poti, sta v njem prebudila radostno žilico, ki se je vsa minula stoletja skrivala v njegovi biti. Nobena izjema več niso igre, ki nasmejijo Jude in so jih spisali Judi. Sarah Bernhardt je Judinja. Trije najbolj znani angleški dramatiki so Judi: sir Arthur Pinero, Israel Zangwill in Alfred Sutro, veliko pa je še manj znanih. Francosko gledališče je močno odvisno od dramskih del, ki jih pišejo MM.

Bernstein, de Porto-Riche, Pierre Wolff, Tristan-Bernard, André Picard in Nathan-son. Oskar Blumenthal sodi med vodilne nemške dramatike ter gledališke menedžerje. Arthur Schnitzler je slaven dunajski dramatik.

Dr. Joseph Klausner je obogatil judovsko literaturo z izvrstnim življen-jepisom judovskega pesnika Černihovskega. Sir Philip Magnus predstavlja Londonsko univerzo v Spodnjem domu parlamenta Združenega kraljestva.

Hermann Gollancz poučuje hebrejščino na University Collegeu v Londonu.

Dr. Israel Abraham je doktor književnosti na Pennsylvania University. Eden od glavnih angleških umetnostnih kritikov je Jud, gospod Marion H.

Spielmann. Med glavnimi sodelavci tednika »Punch« je Walter Emanuel.

Gospod S. L. Bensuan, ki tako očarljivo piše o potovanjih, je pripadnik judovske rase. Dr. Ludwig L. Zamenhof si je izmislil esperanto, rodil se je v delu Rusije, kamor so naseljevali Jude. Profesor Hermann Cohen, največji še živeči kantovski filozof, se je kot dekan katedre za filozofijo v Heidelber-gu pred kratkim upokojil. Dr. Karl Joel, profesor filozofije na univerzi v Baslu, je bil leta 1913 »Rectorf Magnificus«.

Kaj vse svet Judom dolguje na področju glasbe, je skoraj nepredstavljivo.

Nemčija, kjer se tako hvalijo z ljubeznijo do glasbe, se za svoj okus lahko zahvali Judom. V manjšem obsegu lahko isto rečemo za Anglijo. Izjemen razvoj glasbe v Ameriki so neposredno podprli Judi. Vztrajna prizadevanja ameriških Judov so vrhunsko glasbo naredila splošno popularno v ZDA.

Paderewski je enako kot Rubinstein Jud. Jud je tudi gospod Landon Ron-ald, ravnatelj londonske Guildhall School of Music. Judi so tudi skladatelj sir Frederic Cowen, Isidore de Lara, čigar glasba je popularna v vseh evropskih mestih, violinistka Alice Liebmann, violinist Fritz Kreisler, pianis-ta Mark Hambourg in Emil Sauer. Judi v glasbo vdihnejo čustva svoje rase.

V interpretaciji so raznovrstni in domiselni. Sposobni so se hitro navzeti lokalnega občutenja. Tako v ustvarjanju in poustvarjanju glasbe deluje veliko Judov, pa naj gre za skrivnostnost Rusije ali neodgovornost Amerike.

V slikarstvu so Judi naredili veliko, toda predvsem v konvencionalnih slogih. Poznam samo enega Juda, gospoda Alfreda Wolmarka, ki v svojih delih kaže izstopajočo izvirnost. Judovski slikar se drži tradicije in uveljavljenih tokov. Dela so izvrstna, toda zaradi pomanjkanja izvirnosti se judovski slikarji pritožujejo, da bogati Judi cenijo vse druge umetnike razen slikarjev lastne rase.

Toda sliko Franka Emanuela »A Kensigton Interior« je kupila fundacija Chantrey, slika »Judi žalujejo v sinagogi« (Jews Mourning in the Synagogue) avtorja Williama Rothensteina pa visi v galeriji Tate (darilo judovskega dobrotnika). Najboljši kipi v Rusiji so delo judovskih kiparjev, Mark Antokolskij pa si je pridobil svetovno slavo zaradi izvirnosti in izjemnosti njegovih del. Josef Israels, znameniti holandski slikar, je bil Jud. Léon Basket, ki je ogromno prispeval k spreminjanju ženskih oblačil, je iz Rusije pregnan Jud, ki se je naselil v Parizu. Jusif Paen, ruski Jud, čigar dela so vzbudila pozornost na pariškem Salonu, je poskušal uveljaviti šolo judovske umetnosti; uspelo mu je samo to, da je več judovskih umetnikov prepričal, da so se posvetili judovski tematiki. V

londonski zgradbi Royal Exchange sta razstavljeni dve lepi sliki: eno je nas-likal Solomon J. Solomon, drugo pa gospod J. H. Amschewitz.

Judi so radodarni podporniki umetnosti. Gospod Israel Salomon ima čudovito zbirko judovskih knjižnih plošč. Lord Swaythling ima znamenito zbirko slik in stare angleške srebrnine. Gospod Behrens ima eno najodličnejših zbirk grafik na svetu.

Čeprav v književnosti in umetnosti nasploh Jud ni segel po najvišjih vrhovih, je v sorazmerno kratkem času odkar se mu je svet odprl, izkazal osupljive intelektualne sposobnosti. Po komercialni plati je v trgovanju z umetninami pokazal daljnovidnost in izjemno presojo, s čimer je hitro pustil za seboj predstavnike drugih ras.

Dvomim, da se bo Jud kdajkoli uvrstil med največje mojstre. Ne manjka mu resnične nadarjenosti, a pokaže jo šele, ko je svoboden, to pa pri njem na splošno pomeni dejudaizacijo. Na področju kulture bo dosegel izjemne stvari, toda to se bo zgodilo ob izgubi njegove identitete, tako kot se je zgodilo v Italiji. Svoje dosežke bo ponavljal v vse širših krogih, čeprav bodo izginile njegove osebnostne značilnosti in bo dežela, ki ga je sprejela, žela čast in slavo.





15. POGLAVJE


SKLEPNA BESEDA


Če sem povsem odkrit, mislim, da to poglavje niti ni potrebno. Povzetek je ponavadi izgovor pisca, da poudari točke, ki jih je v prejšnjih poglavjih obravnaval na široko. Jud skozi vso zgodovino svoje rase nikoli ni zasedal tako gospodovalnega položaja v svetu kot ga zaseda zdaj – tako upoštevanja vrednega položaja, da nejud včasih osuplo vztrepeta ob misli, kakšne bodo posledice. Ko nejud trezno razmišlja in ga ne raznese zaradi judovskega vala zmagoslavja, je rahlo prestrašen, Juda občuduje, vendar ga nima rad. Ko se razgleda po komercialnem svetu in ugotovi, kaj vse je uspelo Judu, hitro spozna neizogibno njegovo0 prevlado na svetu.

Seveda pa sem pokazal, da se sodoben Jud prav hitro odpove judaizmu, ko se mu pokaže določena priložnost. Današnji Jud, ki ga zaradi njegove uspešnosti obdaja svetovna slava, v resnici prisostvuje lastnemu pogrebu. Več ko ima svobode, bolj ko se meša z drugimi ljudstvi, manj ostaja v njem Juda.

Izobraženi in budno opazujoči Judi se dobro zavedajo, kaj se dogaja.

Nekateri tarnajo, drugi skomigajo z rameni, nekateri se veselijo emancipacije, kar pomeni, da se bodo znašli v talilnem loncu človeške rase in koristili vsem, čeprav bodo izginili kot rasni subjekt. Izumrtje njihove rase je nekaj povsem gotovega.

Danes na svetu biva okoli 12 milijonov Judov. Če se bodo sedanja gibanja nadaljevala, dvomim, da bo čez nekaj sto let sploh kaj ljudi, ki bodo Hebrejci v strogem pomenu današnjega opisa te rase. Rasa se bo zlila s šte-vilnimi drugimi ljudstvi. To se ne bo zgodilo, ker bi jim nejud požvižgal:

»Pridite in se nam pridružite!« Zgodilo se bo, ker so vrata Judu zdaj skoraj na široko odprta in bo med drugimi ljudstvi izgubil lastno bit, ki je bila vedno značilna zanj, razen kadar je bil izključen iz družbe zaradi preganjanja ali nepripravljenosti nejudov, da bi mu dovolili postati enakopraven član družbe. Vznemirljivo poglavje v zgodovini ljudstev je, da je Jud skozi toliko viharjev vendarle uspel preživeti. Toda ko Jud govori o čudoviti povezanosti svojega ljudstva skozi mnoga stoletja preizkušenj, se ne spozna na stvari ali pa pripoveduje neumnosti. Judovska rasa je držala skupaj, toda ne zaradi zvestobe običajem, ampak zaradi osamitve, ki so jo Judom vsilili njihovi sovražniki.

Govorimo in pišemo o vztrajnosti Juda, vendar je bila odpornost tis-ta lastnost, ki ga je odlikovala. Napadi nanj so ga krepili. Ob spravnem ravnanju in prijaznosti bi izginil že pred stoletji.

Ljudje, ki jih prežema protisemitizem in hočejo Juda uničiti ter izključi-ti, pravzaprav krepijo in utrjujejo njegovo raso. Vsak poskus izključevanja Juda se konča s tesnejšo povezavo z njegovo vero in raso.

Protisemitizem ga ne prizadene, ampak le še bolj utrdi kot Juda.

Razsvetljene dežele, ki osvobodijo Jude, so povsem nezavedno pravi protisemiti. S svojim ravnanjem odstranjujejo vezi, ki združujejo Jude, z razpršitvijo ter s povezovan-jem z drugimi rasami omogočajo njihovo dokončno izginotje. Judovski voditelji, ki kriče zahtevajo enak odnos in enake pravice za Jude ter povezovanje vseh Judov zaradi ohranjanja čiste rase, se potegujejo za stvari, ki si nasprotujejo. Kolikor koli že obžalujejo dejstvo, je bilo preganjanje v resnici njihovo pribežališče, utrdba, in s prenehanjem preganjanja bo tudi Jud – mislim na pristnega Juda, ki mu vera pomeni njegovo bit – prenehal obstajati.

Sedanjost je izjemno pomembna točka v zgodovini judovskega ljudstva.

Med velikimi ljudstvi sveta so Judom sneli vse okove ali jim le-ti postopoma odpadajo in edina stvar, naperjena proti njim, je sloj sočutja med nekaterimi deli prebivalstva. Judovska rasa je kot ptica, ki jo izpustiš iz utesnjene kletke ter razširi krila in poleti v daljave. Danes je napočila ura judovskega zmagoslavja. Judi še nikoli niso bili tako številčni in nikoli niso imeli tako močnega in vplivnega položaja v svetu. Če primerjamo številčnost Judov z njihovo vplivnostjo, Jud predstavlja edinstveno raso.

Toda prav zdaj, ko se zdi, da mora še samo zapreti dlan ter obdržati vso trgovino sveta zase, se pojavlja nekakšno divje razslojevanje, ki se po mo-jem mnenju nikoli ne bo ustavilo, razen če se nejudovska ljudstva ne bodo znova obrnila proti njim. Ne verjamem, da se to lahko sploh kdaj zgodi;

svet je preveč napredoval, da bi se znova zatekel k zatiranju in preganjanju. Medtem ko so in bodo še dolgo časa obstajali plemeniti Judi, ki se vztrajno oklepajo svoje vere in v srcih gojijo vroč ponos do lastne rase, je večina no-vega rodu že preveč prepojena z materializmom, da bi se kakorkoli brigala za poreklo, razen da se oddalji od njega.

Judi so bili v minulih stoletjih v nenehnih notranjih spopadih med ple-mensko pripadnostjo in svetovljanstvom. Plemenska povezanost se danes bliža izginotju, medtem ko se svetovljanstvo meša z nacionalizmom. Judi v Franciji, Nemčiji, Veliki Britaniji in Ameriki so veliko bolj Francozi, Nem-ci, Britanci in Američani kot pa Judi. S tem se razbija ena od najmočnejših vezi, ki so v preteklosti pomagale povezovati Jude.

Zavedam se, da se med nekaterimi mlajšimi Judi pojavlja gibanje za

»vrnitev k čredi«, za post v času praznika jom kipur, za uživanje košerja in obiskovanje sinagoge. Njihove cilje je treba spoštovati. Toda način, kako zagrizeni pravoverni Judi nenehno opozarjajo na otroke, ki so bolj predani veri kot pa njihovi starši, ni nikakršen dokaz velikega vala judaizma, ki bi Jude vračal k njihovi veroizpovedi, ampak veliko bolj priznanje valov, ki jih nosijo v nasprotno smer.

Ker popolnega izginotja ne more biti, moramo razumeti, da bo Jud živel v prihodnjih rodovih drugih ras. Njegove lastnosti se bodo razpršile in se, kot kaže, porazgubile. Toda Judi bodo vseeno obstali. Judu kot takemu je usojeno, da odide. Toda ker pripada najčudovitejšemu ljudstvu sveta, bo slavil zmago, saj mu bo svet dolgoval veliko zaradi številnih stvari, ki so dragocene pri napredku človeške družbe.