Škoda, ker fotograGja ni barvna. Videli bi lepo modro morsko ozadje in Moji mali prijatelji iz zavoda za slepo in slabovidno mladino so se radi navdušene nogometaše na pacuškem športnem igrišču, oblečene v pisane postavilipred fotoaparat! Le naj se pogledajo, kako so se rsak dan odpravljali majice. Da pa uiivajo, se pa tako ali tako vidi.                                             na kopanje.
Šola v naravi v Pacugu
Med zadnjimi, ki smo letos preživljali svoj čas v našem Pacugu, so bili učenci osnovnih šol Oskar Kovačič, Škofljica in gojenci Zavoda za slepo in slabovidno mladino. Bili so v šoli v naravi, torej četrtošolci, in z bivanjem prav zadovoljni — sku-paj s svojimi tovarišicami in tovariši.
Saj veste, v šoli v naravi se ni treba kaj dosti učiti, vsaj tistih doigočasnih stvari ne. Otroci spoznavajo predvsem primorski svet, življenje v morju in ob njem, rastline in živali, značilne za to podnebje,učijo se orientirati v prostoru, saj v tretjem razredu med drugimi stvarmi pri spozna-nju narave in družbe »vzamejo« tudi kompas.
Med pomembnimi stvarmi v šoli v naravi je seveda tudi učenje plavanja. Septembra je morje še zelo toplo, vreme tudi lepo, sonce ne več preveč močno. Pa z ljubljanskimi otroki pravza-prav plavanje niti ni tako velik problem. V Pacu-gu je bilo s treh šol skupno 171 otrok, z njimi pa 17 učiteljev oziroma vzgojiteljev, neplavalcev pa nekaj več kot desetina.
Najbolj so bili šole v naravi veseli gojenci Zavo-da. V Pacug jih je prišlo skupno sedem, vodila pa jih je Jožica Klun. Starosti so bili različne, vendar so se med seboj kar dobro razumeli. V Pacug so
prišli Alekdander Novak, ki je sicer doma z morja iz Kopra, Tomaž Furlan, ki je prav tako Primo-rec, doma iz Dekanov, Jožica Feržan iz Ruš, Boštjan Štefančič iz Radeč. Blaž Petrovič iz Ljub-ljane, Simona Hari s Ptuja in Renata Leb iz Rogaške Slatine, ki mi je še posebej naročila, naj napišem, da je stara deset let. Sem napisala, Renata, tako, kot si naročila, ki pa ostani še naprej tako simpatična in zgovorna. Prav?
In naj za konec napišem še nekaj o našem Pacugu, za katerega se v občini že toliko časa trudimo, da bi ga uredili, kot je treba. In je res lepo urejen. Poskrbljeno je pravzaprav za vse. Obnpvljena kuhinja je videti povsem nekaj druge-ga — hrana pa je enako dobra, za otroke je nameščenih nekaj novih igral, na obali je tuš, na pomolu ograja... Zame, ki že dolgo nisem bila tam, je bilo vse to novo. Najbolj pa sem bila seveda vesela zadovoljnih otrok in učiteljev. Ne nazadnje Pacug prav zato tudi imamo in ga skuša-mo obdržati in urejati. Se pač zavedamo, koliko je vreden v teh časih, ko nihče več ne ve, čigavo je kaj.