Jezik in slovstvo
Letnik XV. številka 5 Ljubljana, marec 1969/70
Časopis izhaja od novembra do junija (8 številk)
Izdaja ga Slavistično društvo v Ljubljani
Glavni in odgovorni urednik Jože Toporišič, Ljubljana, Aškerčeva 12
Uredniški odbor: Janez Sivec (metodika), Jože Toporišič (jezikoslovje), Franc Zadravec
(slovstvena zgodovina)
Tehnični urednik: Ivo Graul
Tiska Cetis, Grafično podjetje Celje
Opremila Inž, arh. Jakica Acceto
Naročila sprejema uredništvo JiS, Aškerčeva 12
Tekoči račun pri SDK 501-8-4
Letna naročnina N-din 20 (2000 din), polletna N-din 10 (1000 din), posamezna številka N-din 2,50 (250 din);
za dijake, ki dobivajo revijo pri poverjeniku, N-din 10 (1000 din)j za tujino celoletna naročnina N-din 30 (3000 din) Rokopise pošiljajte na naslov urednikov
Vsebina pete številke
Razprave in članki
129  Božena Orožen Slavistični poučni izlet na Kozjansko 141   Joža Mahnič Župančičeva Abeceda v verzih 144  Berta Golob Poučni izleti
146  Jože Topoiiaič Petdeset let jezikoslovne slavistike na ljubljanski filozofski fakulteti
Zapiski, ocene in poročila
158  Ludtnila Novakova Ceško-slovenski slovar Frana Bradača
161   Mira Medved Slovstvena zgodovina na kongresu jugoslovanskih slavistov v Budvi
166 Joža Mahnič Nekaj misli ob knjigi Kako je mogoče?
167 Borut Stražar »Vitezi brez meča« ali »biznis je biznis«
Gradivo
168 Ale/csander Skaza Delovanje republiškega odbora SDS S/4  V oceno smo prejeli
Božena Orožen
Gimnazija Celje
SLAVISTIČNI POUČNI IZLET NA KOZJANSKO*
Ta del Štajerske, ene »najsamotnejših naših pokrajin« (Melik) budi sorazmerno malo čisto slovstvenih asociacij; največ spominov zbuja na Aškerca, bodisi da gie za kraje, kjer je živel in ustvarjal, ali za pesmi, ki so s temi kraji povezane. Hrani pa dokaj pisano bero ljudskih lokalnih pripovedk. Ob mislih na starejšo zgodovino poraja spomine na kmečke upore in na poraz kmetov v slovensko-hrvatskem uporu; v novejši zgodovini pa je tesno povezan s partizanskim gibanjem, z delovanjem celjske čete, kozjanskega odreda in zlasti s pohodom XIV. divizije. V gospodarskem pogledu pa velja Kozjansko za najbolj pasivno področje Slovenije, saj skorajda nima industrije in se 70 % prebivalstva ukvarja s slabo donosnim kmetijstvom.
Večji del tega ozemlja pripada osrednještajerskemu narečju. Njegovi osnovni potezi sta podaljšanje kratkih naglašenih samoglasnikov in prehod dolgega e v ej (snejg, nejsu), dolgega o pa v oy (kouža). Nosnik g se je na Kozjanskem razvil v u preko dvoglasnika ou (put). — Govorica v okolici Šmarja pri Jelšah pa je odtenek osrednje štajerščine. Tu je izgovor še širši, tako da sta refleksa za dolgi e in dolgi o že aj oz. au (zvajzda, nauč), diftongirala pa sta se tudi dolgi i v ej (hejša) ter dolgi u v cu (koypim). — Območje južno od Podčetrtka in vzhodno od Pilštanja pripada bizeljsko-obsotelskemu narečju. Tu sta se osrednja štajerska dvoglasnika ej in ou pogosto monoftongizirala, oy, v u, e/ v e,- zložni i pa se tu izgovarja kot u, ki se je razvil iz ou (vuna). — Po dolini spodnje Savinje pa je do Laškega prodrl v osrednještajersko narečje vpliv dolenjščine. (Glej: F. Ramovš, Historična gramatika VII, Dialekti, 1935; T. Logar, Štajerska narečja, JiS 1968; F. Jesenovec, Narečje vasi Sotensko nad Šmarjem pri Jelšah, Celjski zbornik 1959.)
Tri kilometre vzhodno od Celja je vas Teharje, povezana s pripovedkami o poplemenitenju Teharčanov in tudi s slovstvenimi obdelavami teh pripovedk. Teharčani so bili namreč svobodnjaki, nekaki kmečki plemiči-kosezi. Pripovedke spravljajo to v zvezo z lahkoživostjo celjskih grofov, ki so zahajali k teharskim dekletom in so se hoteli nekako odkupiti s tem, da so vaščanom podelili plemstvo. Najbolje je to snov oblikoval A^škerc v Celjski romanci. — Na desni strani mostu na levem bregu Voglajne je do nedavnega stal mlin, kjer je bil doma Mlinarjev Janez. Tega ljudskega junaka je upodobil Ferdo Kočevar-Zavčanin v povesti Mlinarjev Janez ali uplemenitba Teharčanov (1859). Napisal jo je v slovensko-hrvaški jezikovni mešanici, a se je jezikovno popravljena preprostim bralcem priljubila zaradi zanimive zgodbe. Po povesti so nekje ob Voglajni
*Celje—Šentjur—Šmarje—Mestinje—Sladka gora—Podčetrtek—Oliraje—Bistrica ob Sotli —Svete gore—Podsreda—Kozje—Pilštanj—Planina—Jurklošter—Rimske Toplice—Laško. Pot nas sicer ne bo vodila samo po Kozjanskem, ampak tudi po obrobnih predelih, vendar bo pripadal Kozjanskemu večji del naše pozornosti.
129
teharski fantje z Janezom pričakali grofa Ulrika, ki je hotel k Pengarjevi Marjetki, Janezovi nevesti. Pengarjeva domačija naj bi bila na bregu pod šolo na levi strani ceste.
Kak kilometer severo-zahodno od vasi opazimo graščino z nazobčanim stolpom: to je Bežigrad. Na tem mestu je bil dvorec verjetno že v dobi celjskih grofov. Tudi o njem kroži veliko pripovedi, Ferdo Kočevar pa pripoveduje, kako je Janez s svojimi tovariši odprl ječe in izpustil vse jetnike celjskih grofov, nato pa se spopadel še z grofom in spremstvom, češ da mu ni dolžan pokorščine, ker ga je papež izobčil iz Cerkve. — Stanko Vraz, ki je podobno kot Aškerc obdelal uplemenitenje Teharčanov v pesmi Postanak Tiharja, je spremenil ime vasi, češ da so ljudje vas tako poimenovali kot znak, da bodo tiho o tem za grofa neljubem dogodku. Poplemenitenje Teharčanov je snov opere Benjamina Ipavca Teharski plemiči po libretu A. Funtka. —¦ Nad sedanjo farno cerkvijo, zgrajeno v začetku 20. stol. v neorenesančnem slogu, se dviga grič s starodavno cerkvico sv. Ane, ki so jo začeli zidati že Celjani. Pisateljica Ana Vambrechtsamer je v romanu Danes celjski grofje in nikdar več sem prenesla prizor, ko lahkoživa Barbara pokaže naklonjenost mlademu Joštu Soteškemu. Na Teharjih se je rodil Slomškov literarni učenec in sodelavec Drobtinic, Mihael Stojan.
V železarskih S t o r a h je kot celjski dijak živel Vladimir Pavšič-Matej Bor. — Na južni strani Stor se dviga gozdnato pobočje; onkraj njega leži na sedlu vas Svetina z gotsko cerkvijo. Njen mogočni zvonik je nekoč služil kot obrambni stolp. Mogočno gotsko razpelo je v manjši cerkvici; delo Jakoba iz Loke. Na vaškem pokopališču počiva Celjanka, svetovna potnica in nemška pisateljica potopisne proze, Alma Karlin. — V bližini Svetine je poleti 1941. leta delovala I. celjska četa. V njej sta bila tudi dva mlada Arabca Junis in Krim, ki sta pobegnila iz transporta v Nemčijo. Nanju se nanaša pesem Junis in Krim Mateja Bora (Pesmi 1946).
Med Štorami in Šentjurjem blizu zaselka Opoka je pozimi 1944. leta prešla cesto XIV. divizija, ko je začasno prebila nemški obroč. Miško Kranjec opisuje v drugem delu romana Za svetlimi obzorji (Bele so vse poti) ta prehod v poglavju Sneg naš beli brat (str. 979—992). Pri njem je tukaj Kajuh ob Brini za hip zasanjal o svoji Šaleški dolini. (Opis prehoda je tudi v knjigi Staneta Terčaka Živi zid, 1952.)
Prihajamo v Šentjur pri Celju, pred vojno imenovan »ob južni železnici«.
V preteklosti je bil kulturno kaj razgiban trg.
V zaselku Hruševec (št. 39) južno od trga se je 1894. leta rodil Franjo Malgaj (na hiši je spominska plošča). Ta je 1918. leta zasedel Mežiško dolino, potem pa se je bojeval na Koroškem onkraj sedanje državne meje in v Veli-kovcu izdajal list Jugoslovanski Korotan. Tako ima obenem z Maistrom velike zasluge za našo severno mejo. Ubila ga je ročna granata 1919. 1. Malgaja vojaka, borca za našo severno mejo, slika Prežihov Voranc v romanu Požganica, prikazuje pa ga tudi Fran Roš v povesti Zvesta četa, in sicer v njegovi jezi na samozadovoljno celjsko meščanstvo, ki se ne zmeni za ogrožene rojake na Koroškem. Malgaja vojaka so naredile razmere, sicer pa je pred vojno kazal zanimanje za domače narodopisje in zgodovino; tako je za Štreklja nabral 150 pesmi. — Na križišču pod šolo je spomenik borcem N03, delo kiparja Cirila Cesarja. Verzi ob strani se spominjajo Malgajevega deleža za svobodo.
130
Blizu župne cerkve (št. 208) je spominska plošča na rojstni hiši skladateljev Benjamina (1829—1909) in Gustava Ipavca (1831—1908). Benjamin je bil zdravnik v Gradcu in eden najpomembnejših predstavnikov tamkajšnjega kulturnega življenja. Zložil je opero Teharski plemiči, predvsem pa je bil mojster romantičnih samospevov, tudi na znana besedila (npr. Aškerc, Ciganka Marija, Oblaku in Koseški, Kdo je mar). Gustav je kot zdravnik v domačem kraju veliko storil za dvig narodne zavesti. Skladal pa je večinoma zborovske skladbe.
Na hribčku Botričnica nad trgom je pokopališče. Tu počiva levo od vhoda Malgaj, čigar telesne ostanke so prepeljali z Raven. Na nagrobnem spomeniku Gustava Ipavca in njegovega sina Josipa (1873—1921), prav tako skladatelja (balet Možiček), je vrezana spominska pesem, ki jo je po Gustavovi smrti zložil A. Aškerc, skladateljev znanec iz šmarskih let; v njej je izrazil misel, da živi pokojni v svojih stvaritvah. V mrliško kapelico je vzidana spominska plošča Jožefu Hašniku (1811—1883), ki je v Šentjurju župnikoval zadnjih petnajst let svojega življenja. Bil je spreten verzifikator in predstavlja po Kidričevem mnenju s Slomškom in Valentinom Orožnom trojko celjskega okrožja, ki se je v 3. in 4. desetletju 19. stoletja mogla meriti s Prešernovimi sodobniki na Kranjskem. Hašnik je sam zlagal tudi napeve. Tudi Valentin Orožen (1808—1875), pisec ponarodele pesmi Kje so moje rožice, je bil Sentjurčan. Desno od vhoda je pokopan pedagog Henrik Schreiner, ravnatelj mariborskega učiteljišča.
Z Botričnice je najlepši razgled na Šentjur in bližnjo okolico. Južno sta hriba Resevna in Rifnik z razvalinami gradu. Na Rifniku so izkopavanja odkrila ilirsko grobišče in naselbino, ki je cvetela okoli leta 800 pr. n. š., in ostanke rimskega grobišča in naselbine.
131
Med Resevno in Rifnikom v daljavi opazimo cerkev na K a 1 o b j u. Tukaj je skoraj petdeset let župnikoval štajerski preroditelj Mihael Zagajšek (1739—1827). Napisal je slovensko slovnico pod psevdonimom Jurij Zelenko (Celje 1791). To je prva naša slovnica, ki ima slovenščino kot razlagalni jezik. — S tem krajem je povezan tudi t. i. kalobski rokopis z letnico 1651, tj. zbirka pesmi neznanega avtorja; v roke je prišla A. M. Slomšku.
Nekoliko severno od Grobelnega čepi na gričku sredi nekaj hiš starinska cerkvica iz 15. stoletja. To so Z a v r š e. Po pripovedki so jo zidali hkrati s sve-tinsko cerkvijo, kip Marije v glavnem oltarju pa naj bi stal na glavah treh Turkov. Ob cerkvi je pokopan slovničar Mihael Zagajšek (umrl v Šentvidu pri Grobelnem). Napis na nagrobniku je obnovljen.
Se preden nas cesta pripelje v Šmarje pri Jelšah, opazimo na vzpetini nad železnico graščino Jelšin grad ali Jelše, zdaj dom onemoglih. Ta graščina je pritegnila pozornost Antona Aškerca, pa je v sestavku Dve narodni znamenitosti v gradu Jelšovskem pri Celju (LZ 1888) opisal sliko o boju pri Brežicah in cirilske napise v grajski kapelici. Lastnik graščine baron Godel je bil v diplomatski službi v azijskih deželah in je bržkone zato opremil kapelico z napisi po vzoru džamij. Po vzoru islamske umetnosti je dal izdelati še dobro ohranjen strop v glavni dvorani. Prav dobro ohranjena je tudi stropna slika v prvem nadstropju, ki je dala Aškercu pobudo za pesem Boj pri Brežicah.
Pred središčem Šmarja na klancu je bila hiša št. 7, nekoč last domoljubnega trgovca in veleposestnika Skaza. V drugi polovici prejšnjega stoletja so se pri njem zbirali mladoslovenski politični voditelji (med njimi Vošnjak, Jurčič, Tomšič) in tu ustanovili društvo, ki je finančno podprlo Slovenski narod. V Skazovo hišo je zahajal tudi kaplan Aškerc. Stene v veži so poslikane s portreti sedmih slovenskih kulturnih delavcev, med njimi so Trubar, Prešeren, Slomšek. Hiša je namreč dala prvo streho trški čitalnici.
Zupna cerkev vnebovzetja device Marije je dala kraju ime. Nekoč je bila slovita božja pot, imenovana Marija na jezeru. Po ljudski pripovedki sta si dva brata zidala gradova in si metala kladivo; padlo je na tla, iz zemlje je privrela voda, nastalo je jezero. Drugi del krajevnega imena razlega ljudska domišljija, češ da so cerkev in hiše postavljene na okamenelih jelšah.
V Šmarju je bilo drugo službeno mesto A. Aškerca. V cerkvi nas nanj spominja spomenik Cirila in Metoda s cirilskim napisom iz Nestorja. Aškerc ga je dal postaviti, ko se je 1885. leta vrnil z Velehrada s tisočletnice Metodove smrti. Sodil je, da je slovansko bogoslužje vez med Slovani.
Na Aškerčevo službovanje v Šmarju kaže spominska plošča na hranilnici, nekdanji čitalnici, s Stovičkovim medaljonom. Aškerc je v trgu, ki je bil v narodnostnem pogledu posebno vroč, pokazal izrazito slovensko zavest, odpor do germanizacije. V ustvarjalnem pogledu so bila šmarska leta zanj najplodnejša, dala so Gorazda epika. Tu so med drugim nastale pesmi Stara pravda. Celjska romanca, Caša nesmrtnosti. Svatba v Logeh, Mejnik, torej najboljše balade in romance. Na trgu pred cerkvijo je ponovno srečal Ano Pečovnikovo. V njem je znova zbudila nemir; izpovedal ga je v lirski pesmi Obisk — V Šmarju je učila Viktorija Milekova, sestra Gregorčičeve opevanke Dragojile. Ta je sestro večkrat
132
obiskala, se seznanila s samotarskim in sicer odljudnim Aškercem in o njem govorila v pismih.
Se pred Aškercem (1870—1872) je v Šmarju služboval zdravnik dr. Josip Vošnjak, pisatelj in politik.
Po prvi svetovni vojni je bil tu za notarja nekaj časa pisatelj Primorec Ivo Šorli.
V tem času se je ukvarjal predvsem s prevajanjem opernih besedil. O tem pripoveduje v avtobiografiji Moj roman (1940) v poglavju To ljubo Šmarje.
Na hribčku nad trgom se dviga cerkev sv. Roka. Do nje vodi štirinajst pasi-jonskih kapelic. Plastike v njih drastično ponazarjajo prizore iz Kristusovega trpljenja, prizori pa se ne ujemajo z navadnim križevim potom. Ozadje in vsebinsko dopolnilo plastikam so stenske in stropne slike, ki so delno najbrž delo baročnega slikarja Frana Jelovška. Slike in plastike v kapelicah učinkujejo kot okameneli prizori iz pasijonskih iger, in to še sedaj, čeprav so že močno poškodovane. — Cerkev sv. Roka so postavili v sredi 17. stoletja po kugi (o tem govori slika v presbiteriju). Preseneča notranjost: to je izreden primer rokokoja v cerkveni umetnosti, saj zbuja bolj vtis igrive grajske sobane kot cerkve. Opravo iz štuka je izdelal Anton Quadrio (1738) in spada med najboljše umetnine te vrste v Sloveniji.
Na gričevju južno od Mestinja je raztreseno naselje Sveti Peter na Medvedovem selu. Tu se je rodil slavist in zgodovinar Pavle Strmšek (1891—1965), opisovalec šmarsko-rogaško-kozjanskega predela in avtor črtic o svojih rojakih (Ljudje iz naše vasi). Svet tod okoli je tak, kot ga je nazorno označil v uvodu k svoji knjižici: »Čudovito povit je tukaj svet; ni dolina ni globel.«
V Zgornjem Me s t inj u na gričku nad cesto, ki pelje proti Rogaški Slatini, in tisto proti Sladki gori, je rojstna hiša pisatelja Miklove Zale, Jakoba Sketa (1852—1912). Na hiši (pred več kot tridesetimi leti jo je kupil sedanji lastnik od pisateljevega nečaka) je spominska plošča, ki jo je svojemu sodelavcu odkrila Mohorjeva družba.
Vredno je zaviti ob potoku Mestinjščici proti vasi Sladka gora, čeprav ni na poti. Spotoma se za hip ustavimo v Lembergu; leži v soteski med Dolgo goro in Bočem in mu je Dolga gora dala tudi ime (Längeberg). To danes nepomembno naselje je bilo trg že v 15. stoletju, imelo je svojega sodnika (o tem govori zanemarjen pranger ob nekdanjem magistratu) in tržne pravice, zato je — tako domneva Niko Kuret — izzivalo nevoščljivost in zavist kmetov iz okolice in porodilo več zabavljic na njihov račun. Te je zbral Niko Kuret v Šaljivih zgodbah o Lemberžanih (1954). 2e v prejšnjem stoletju je Lemberg zatemnila bližnja Sladka gora.
Sladka gora leži pod Dolgo goro, posejano z vinogradi in zidanicami. Ni izključeno, da se je tu porodila Slomšku pesem En hribček bom kupil.
Pravi biser baroka na Slovenskem je sladkogorska Mariji posvečena cerkev. Po mnenju umetnostnih zgodovinarjev je pravi ideal celostne umetnine baročnega časa, izreden primer sožitja arhitekture, stenske slikarije in opreme. Zgrajena je bila sredi 18. stoletja kot dvostolpna centralna stavba z vzvalovanim pročeljem. Notranjščino je v celoti poslikal Fran Jelovšek. Njegov portret je
133
na korni ograji. Freske v kupoli nad prezbiterijem kažejo Marijino poveličanje, prizori v ladji (poklonitev štirih kontinentov Mariji, alegorije letnih časov) so nanizani okoli Marijine podobe z Jezuščkom v naročju. Ta Marija je kot zdrava, polnolična kmečka mati. V stranskih nišah in nad korom so prizori čudežev. Zanimivi so v narodne noše oblečeni ljudje. Na korni ograji je slikar naslikal župnika Mikca pred cesarjem, ko ga prosi, da bi namesto manjše kapele lahko sezidal večjo cerkev. Umetnostni zgodovinar Stane Mikuž primerja te freske s tedanjim cerkvenim govorništvom, kot ga srečamo pri o. Rogeriju. Bujnost in domačnost slikarije dopolnjujejo oltarji; stranska sta delo Ferdinanda Galla, kiparja italijanskega rodu, a avstrijske šole, ki je deloval v Celju. V cerkvi visi še slika vseh svetnikov, delo baročnega slikarja Antona Cebeja.
S Sladko goro je povezana knjižica pesmi z enakim naslovom sodobnega avstrijskega pesnika Aloisa Hergoutha, po materi slovenskega rodu (v slovenskem prevodu Pavleta Kovica so pesmi izšle 1967). Tu se čustveni opisi konkretne sladkogorske pokrajine prepletajo z doživljanjem človeškega življenja, njegove minljivosti in smrti.
Vrnimo se v Mestinje in se od tod odpravimo proti jugu v Obsotelje. Na vzhodu nas dalj časa spremlja pogled na cerkev sv. Eme na slemenu. Pri sv. Emi se je rodil Josip Drobnič, prizadeven celjski gledališki delavec v pomladi narodov in urednik Slovenske čbele.
Malo pred Podčetrtkom se cesti približa mejna reka Sotla. Aškerc je napisal o njej pesem Ob Sotli (LZ 1882) in v skladu s svojim slovanskim čustvovanjem poudaril, da »studena voda« ne more ločiti, kar spaja srčna kri.
Trg Podčetrtek je široki javnosti znan po »atomskih toplicah«, prosvetnim delavcem pa po šolski zadrugi, ki jo vodijo učenci sami. Podčetrtek je na naši poti prvi od trgov, ki imajo danes bolj vaški kot trški značaj. Razvili so se pod gradovi, zgrajenimi zato, da bi varovali deželo pred madžarskimi in turškimi vpadi. Ko so izgubili strateški pomen, so naselja pod njimi pričela nazadovati. Podčetrški grad so kupili Tattenbachi in ga imeli do zarote 1671. leta; potem so ga kupili grofje Attemsi in ga obdržali do druge svetovne vojne. Na gradu je bilo sodišče; razprave so bile ob četrtkih, in zato je baje dobil trg ime. (Po drugi domnevi je ime nastalo, ker so bili tržni dnevi ob četrtkih, po tretji pa naj bi se bil grad imenoval Četrtek, naselje pod njim pa Podčetrtek.)
V Podčetrtku je bil zdravnik dr. Štefan Kočevar (od 1835 do 1852), ko se je preselil v Celje. Tega prizadevnega kulturnega delavca in ilirca je tu obiskoval Stanko Vraz.
Nad Podčetrtkom se dviga gozdnata Rudnica, pred kakimi devetdesetimi leti zbirališče slovečega razbojnika Guzaja in njegovih pajdašev. Guzaj je postal celo predmet ljudske pripovedi, ki govori o njem kot o dobrotniku revnih. O tem zapoznelem liku romantičnega maščevalca, ki ga je krivična obsodba pahnila v zločin in je s svojo tolpo kradel po živinskih sejmih in ropal na Kozjanskem, je napisal ljudsko povest Guzaj pisatelj domačin Januš Goleč (knjižna izdaja 1931).
Nad cesto, ki pelje v odročno Olimje, je cerkev Marije na Pesku z vitkim gotskim zvonikom in barokizirano notranjščino. Freske so delo slikarja F. L Flu-
134
rerja, ki je pripadal skupini slikarjev grofa Attemsa in poslikal tudi slovečo dvorano v brežiškem gradu.
V samoti tik pod Rudnico leži Olimje, vasica s cerkvijo in gradom, nekdanjim samostanom. Grad je bil sezidan v 16. stoletju, njegovi lastniki so bili Tattenbachi, fevdniki krške škofije. Dobrih sto let kasneje, 1663. leta, je grad postal samostan pavlincev. Ti so prizidali cerkev Marijinega vnebovzetja. Samostan je ukinil Jožef II. Po ljudski pripovedki ga je razpustil, ko se je, preoblečen v hlapca, prepričal o surovosti pavlincev. Le malo časa pred njegovo lazpustitvijo — 1780. leta ali že prej — so uredili pavlinci v enem od stolpov lekarno, najstarejšo na naših tleh. Kletne prostore v stolpu sta poslikala Franc Anton Bachmayer iz Ptuja in Anton Lerchinger iz Rogatca z vsebinsko zelo zanimivimi freskami, ki so vse povezane z zdravilstvom in boleznimi. Tu sta ob vhodu patrona zdravnikov Kozma in Damijan, podobe starodavnih zdravnikov, biblični motivi, povezani z zdravilstvom in zdravilnimi rastlinami, med njimi tudi prizor z mandragolo (v leposlovju znano po Machiavellijevi renesančni komediji). Zanimivo je, da je med raznimi jeziki in pisavami napisano božje ime tudi v cerkvenoslovanski cirilici. — V cerkvi je najlepša notranja oprema iz konca 17. in iz 18. stoletja. Posebno lepa je Frančiškova kapela, v celoti poslikana z rokokojskimi freskami slikarja Lerchingerja. Umetnostni zgodovinar Curk pravi; »Avtor je igraje vdahnil preprostemu prostoru toliko bogastvo, kot ga premore le redkokateri intérieur v Sloveniji.«
Na majhni kmetiji v Olimju je vzorno kmetoval in na podlagi svojih in tujih izkušenj napisal Bukve za pomoč inu prid kmetam potrebne župnik Pavel Ješe-nak (1755—1817) iz obdobja preroda.
V tej cerkvi je bral novo mašo Anton Martin Slomšek, ker je bil tu za župnika njegov prvi učitelj in podpornik Prašnikar.
Vrnimo se na cesto vzdolž Sotle. Sredi vasice Sedlarjevo opozarja kamenit spomenik, da je tu prešla Sotlo XIV. divizija. V vasi so bili takrat Besarabci, zakaj Nemci so izselili iz obsotelskih vasi domačine in naselili Besarabce, Ti-rolce in Kočevarje. (O tem dogodku pišeta Terčak v Živem zidu in Kranjec v romanu Za svetlimi obzorji II — Bele so vse poti, poglavje Zadišalo mi je po naši zemlji, str. 631—656).
Pisatelj Januš Goleč je vpletel v knjigo Trojno gorje pripovedko o Sedlarjevem. Pravi, da se je vas imenovala Razdrto. Sem so pa pribežali Turki, ki jih je na pohodu prestrašila kuga. Naselili so se, in ker so izdelovali sedla, se je vas preimenovala v Sedlarjevo.
Kak kilometer zahodno od ceste je središče vasi Polje. Od tod je bil doma Januš Goleč, pisatelj Obsotelja in Kozjanskega, posebno njune preteklosti (povesti Guzaj, Trojno gorje. Propast in dvig). Nazorno je opisal obsotelske rakarje v prejšnjem stoletju, način lova in prodajo rakov (Propast in dvig).
Preden se povzpnemo na rahlo vzpetino, na kateri leži Bistrica ob Sotli (poprej Sveti Peter pod Svetimi gorami), se peljemo čez polje ob rečici Bistrici, ki se vzhodno izliva v Sotlo. Na tem polju je bila poražena kmečka vojska v slo-vensko-hrvatskem uporu 1573. leta, tu, pri vasici Trebči, je baje padel kmečki
135
vojskovodja Ilija Gregorič. Boj opisuje Januš Goleč v povesti Trojno gorje (knjižna izdaja 1932).
Onstran obsotelskega polja, kjer dolino zapira hribovje, se pokažeta razvalini dveh gradov, hrvaškega Cesargrada in slovenskega Kunšperka. Oba gradova sta povezana z več pripovedkami (o tem, da so ju zidali ajdje in imeli samo eno kladivo; o mostu, ki je vezal oba gradova; o sovraštvu med lastnikom itd.).
V Bistrici ob Sotli, vasi bolj trškega značaja, sta se rodila dr. Jožef Ulaga (1826—1881), nabožni pisec Slomškovega kroga, in Ivan Geršak (1838—¦ 1911), kasneje kot notar v Ormožu narodnopolitični delavec in pisec gospodarskih ter pravnih spisov. Spominska plošča na šoli omenja, da je sem hodil v peti razred Josip Broz-Tito.
Na gozdnatem nadaljevanju Orlice, slemenu med Bistrico ob Sotli in vinorodnim Bizeljskim, so Svete gore s cerkvijo in štirimi kapelami. V zgodnji slovenski dobi je bilo tu grobišče (odkrili so staroslovenski grob z ženskim okostjem iz 9. ali 10. stol.), na njegovem mestu pa so nastale prve cerkvene stavbe. Kapeli sv. Jurija in Marjete pod cerkvijo sta najstarejša arhitektonska spomenika v Sloveniji, iz prve polovice 11. ali celo iz 10. stoletja. Kapela sv. Jurija ima še predromanski portal z nečitljivim napisom. V sprednjo steno je bil vzidan pred-romanski relief s človeško figuro, zdaj v Ljubljani. Glavna cerkev je bila sezidana v katoliški dobi, v začetku 17. stoletja, in jo je 1611. leta posvetil Tomaž Hren. O njenem nastanku pravi pripovedka, da je v obširnem gozdu na tem mestu zablodila plemenita gospa; pomagala ji je Marija in iz hvaležnosti ji je gospa dala postaviti cerkev. Slikarija v cerkvi je delo Tomaža Fantonija iz 1. 1872. Predstavlja razne prizore v zvezi z Marijo in obračanje k Mariji v težavah.
Na Svetih gorah se spomnimo tudi tihotapcev, zakaj s tobakom niso tihotapili samo na Dolenjskem, kot piše Jurčič v Tihotapcu, tudi v Obsotelju je bilo razvito tihotapstvo tobaka s hrvatske strani v slovenske vasi. Januš Goleč pripoveduje v Propasti in dvigu, kako so tobak prenašali, nato pa največ na božjih potih kot kramarji z zgovornostjo vabili kupce in skrivaj razprodajali tobak. To se je godilo posebno pri tej sloveči romarski cerkvi.
Pogled z vrha seže še čez Sotlo tudi na hrvaško stran. Vidi se grad Veliki Tabor, blizu katerega je bil dom Veronike Deseniške. Onkraj Bistrice na hrvaški strani Sotle se vidi Kumrovec, rojstna vas Josipa Broza-Tita.
Med Bistrico ob Sotli in Podsredo je bilo v preteklosti nasprotje zaradi trških pravic, ki jih je med drugim predstavljal sramotilni steber — pranger. Tega so si baje med seboj nekajkrat ukradli, dokler si ga niso »Srejani« pritrdili in je Sveti Peter izgubil trške pravice. V Podsredi pranger še vedno stoji. Sojenje je bilo ob sredah in tako je naselje dobilo ime.
V Podsredi je bilo prvo službeno mesto Antona Aškerca (1881—1883). O njej piše teti in očetu: » ... drugače smo mi čisto skriti za devetoj goroj, da nas za kar si bodi ne najdejo Turki.« Okolje ga je zaradi odmaknjenosti in pomanjkanja izobražene družbe tlačilo, da si je želel proč. Vendar se je tu rodil Aškerc lirik. Na to je vplivalo srečanje z učiteljico ročnih del Anko Pečovnikovo, ki je prišla
136
v Podsredo za Aškercem. Iz prikritega čustva ljubezni do nje so nastale pesmi, ki jih je objavil kasneje: Anka, Javor in lipa. Balada o jezeru. Oblaku. Pobudo za Balado o jezeru je dobil, ko sta se vozila z Anko v čolnu po jezeru na Bistrici pa je sonce obsijalo cerkev na gričku. Tudi Oblaku ima stvarno ozadje. Skozi okno župnišča je Aškerc opazoval Anko, ki je sedela pred hišo sredi trga, kjer je stanovala. Glavno spoznanje mladega Aškerca, ki je takrat hotel biti še dober duhovnik, pa je bilo bridko: »Med nama, o deva, je tolik prepad« (Balada o jezeru). V Podsredi je dobil model za godca v Godčevi baladi.
V Podsredi je živel ded maršala Tita po materini strani; Titova mati je bila namreč Slovenka. Pri njem je Tito preživel večji del svojih otroških let. Spomini na čas, ko je pri dedu pasel živino in nosil vodo, so njegovi najljubši spomini na otroštvo. Še mnogo let kasneje je v Podsredi rad obiskal svojo teto, materino sestro.
Trg Kozje je dal celotnemu predelu novejše ime Kozjansko. Tem.u območju so pravili tudi Pragozd (Urwald) in s tem poudarili ne samo poraslost z gozdovi, ampak tudi odmaknjenost in zaostalost.
Na pomolu nad sotesko Bistrice leži Pilštanj, pod njim pa Lesično. Trg je trpel zaradi Turkov, kmečkih uporov in kuge. To »trojno gorje« si je izbral Januš Goleč za snov svoje povesti z enakim naslovom Trojno gorje (v knjigi 1932). Povest temelji na nekaterih zgodovinskih dejstvih in najbolj nemogoči fantaziji. Glavni osebi sta pilštanjski kovač in orožar Pavel Sterc, sicer zgodovinska oseba, duša kmečkih upornikov v Lesičnem, in njegova zaročenka Pište-lakova Ema, izredno močna ženska, ki je po povesti preoblečena v viteza pri Sisku ubila Hasan pašo.
V Lesičnem se je rodil Anton Kaspret (1850—1920), pomemben zgodovinar, ki je svoja dela zasnoval na študiju arhivskega gradiva, odkril Tahijeva zverin-stva v Štatenbergu in segel tudi na področje slovstvene zgodovine (Kopitar, Prešeren).
Severno od ceste, ki pelje na Planino, je vasica Zagorje. Tu blizu je bila partizanska javka za politične aktiviste Kozjanskega. 1942. leta pa je bila izdana in kozjanska četa razbita. Tu je bila ranjena Tončka Cečeva, sekretarka kozjanskega okrožja. Prepeljali so jo v Celje in jo s sramotilno tablo na prsih postavili pred zid ob Narodnem domu (glej Terčak, Živi zid, str. 18—27),
Zdaj smo na območju, kjer se je spopadala z Nemci XIV. divizija in ušla iz »piskra«, ki ji ga je nastavil polkovnik von Treeck (Kranjec, Za svetlimi obzorji II, poglavje Bohor je vstal, str. 715—739).
Na jugu se dviga gozdnato pobočje Bohorja, ki je bilo februarja 1944 vse zasuto s snegom (Kranjec, Za svetlimi obzorji II, poglavji Bohor sneži, str. 741—761, ter Bohor je vstal, Bohor živi, str 779—831).
Planina je slikovit trg na majhni planoti, ki se spušča na severu proti Šentjurju, na jugu proti Sevnici. Hiša ob desni strani ceste ima spominsko ploščo Ani Wambrechtsamerjevi s pisateljičinimi besedami: »Ne iz častihlepnosti, temveč samo iz ljubezni do Planine, naše ožje domovine, ki je najlepši kraj na vesoljnem svetu.« Ana Wambrechtsamer (1897—1933) je bila hčerka trgovca in
137
posestnika ter poštarice. Čeprav je zapustila Planino že kot otrok in je kasneje službovala v Avstriji, je prihajala sem vsako leto in zajemala snov za leposlovno delo tudi iz tega okolja. Pisala je predvsem v nemščini, ker je imela nemško vzgojo, a je bila po čustvovanju Slovenka. Po snov je segala v zgodovino. Najboljši je njen roman Danes celjski grofje in nikdar več, ki je v prevodu Nika Kureta doživel štiri slovenske izdaje. Nekatera poglavja se dogajajo na planinskem gradu, kjer je živel Friderik z Veroniko. V slovenščini je napisala igro Za staro pravdo (priredil Niko Kuret 1938). Dogaja se na Planini 1573. leta. Prikazuje upor tržanov, ki se pridužijo lliju Gregoriču, pa jih najemnik gradu in valpet uženeta z izmišljeno novico, da se bližajo Turki.
Nad trgom so razvaline gradu, katerega začetki segajo daleč v srednji vek. Grad je pripadal krški škofiji, ki je imela tod svoje upravnike, pozneje pa celjskim grofom, fevdnikom krških škofov. Po ljudski pripovedki je semkaj pribe-žala francoska plemkinja in si postavila grad z imenom Monte Pariš, kot spomin na domovino. Iz tega naj bi bilo nastalo nemško ime za Planino — Montpareis.
— Wambrechtsamerjeva je napisala v nemščini psevdoromantično povest Montpareis. Osrednja oseba je bivši templar, ki se s svojo nekdanjo nevesto naseli na Planini. V pripoved je vpletla nemškega srednjeveškega pesnika Wolframa von Eschenbacha, ki se je spotoma oglasil na gradu. Po ljudski pripovedki se je na gradu prikazovala bela žena — duh Veronike Deseniške. Na bivšem grajskem dvorišču še raste »turška« lipa, ki so jo po ljudskem izročilu posadili Turki na grobu svojega poveljnika.
V dolini ob potoku Gračnici je Jurklošter. To ime in jja ime Mišji dol (= Menišji dol), kot se celotno naselje uradno imenuje, opozarjata na samostan.
V tej dolinski samoti in odrezanosti, saj ni bilo ne ceste na Planino ne po dolini Gračnice v Rimske Toplice, je krški škof v drugi polovici 12. stoletja ustanovil samostan kartuzijancev. Zaradi pomanjkanja discipline je bil samostan kmalu razpuščen, a spet obnovljen. V 15. stol. je užival posebno skrb celjskega grofa Friderika II. Ta je tu dal verjetno pokopati Veroniko. Ljudsko izročilo ugiba, ali je pokopana v stolpu, cerkvi ali samostanskem hodniku. V romanu Ane Wam-brechtsamerjeve je živel v samostanu kot gojenec Veronikin in Friderikov sin.
— V srednjem veku je živelo tu nekaj latinskih cerkvenih piscev, med njimi Mihael Praški in Mihael Kemph. — Domislimo se lahko Aškerčeve pesmi List iz kronike Jurjevega kloštra (Nove poezije 1899), kjer je z besedami učenega, a nekoliko čudaškega meniha Kuna izpovedal svoje prepričanje o čistosti prirode. Med reformacijo je disciplina spet popustila, zato so kartuzijanci samostan izgubili. Dodeljen je bil jezuitom, ki so z njegovimi dohodki vzdrževali gojence svoje šole v Gradcu. Pod Marijo Terezijo je bilo samostansko poslopje porušeno, zgrajena je bila graščina, ta pa je zgorela med zadnjo vojno. Zdaj so ob cerkvi, zgrajeni v prvotni obliki v 13. stol., le še ostanki.
Kmetje iz okolice Jurkloštra in Laškega so sodelovali 1635. 1. v savinjsko-laškem kmečkem uporu. To snov je v preprosti povesti obdelal Franc Tovornik, kmet-domačin (Stara pravda nekdaj, 1924).
Tesna in temačna soteska pelje ob Gračnici proti Rimskim Toplicam. Ob cesti je spomenik Iliji Badovincu iz XIV. divizije, ki je padel, ko se je njegova brigada tod prebijala čez cesto. Obudi se nam spomin na mučni prizor iz leta 1944. Ver-mani in Nemci, ki so prihajali od Rimskih Toplic, da bi zajeli partizane, so se
138
obdali s šolskimi otroki iz bližnje vasi Lažišče, da bi se tako zavarovali pred partizanskim ognjem. To je bil živ zid (glej S. Terčak, 2ivi zid; in M. Kranjec, Za svetlimi obzorji II, poglavje Viharji nad otroškimi sanjami, str. 919—943).
Nekoliko pred železniško postajo v Rimskih Toplicah je Globoko, rojstna vas Antona Aškerca. O hiši, ki je nekoč stala pod gozdom, pa zdaj ni več sledu. Aškerčevi spomini pa niso povezani z Globokim, ampak s Senožetmi. To je zaselek onkraj gozda nad kopališkimi poslopji, kjer je kot strežnica služila Aškerčeva teta Ajtka. Na Senožeti so se Aškerčevi preselili, ko je bil Anton star tri leta (na hiši je plošča, v hiši pa skromna spominska soba). Kot otrok je iz te samote prvič spoznaval svet in socialne razlike, ko je po sosednih hribih vodil kopališke goste. Tu je od očeta slišal za dogodke, ki jih je kasneje obdelal v pesmih Mejnik, Godčeva balada. Svatba v Logeh.
Ime kopališča Rimske Toplice kaže, da so toplo in zdravilno vodo poznali že Rimljani. O tem pričajo izkopanine, zlasti votivni kipci. Toda samo poimenovanje je šele iz srede prejšnjega stoletja. Tako je Toplice iz propagandnih ozirov poimenoval tedanji lastnik. Tu se spomnimo Aškerčeve Legende o toplicah iz Balad in romanc: topli vrelec je privrel izpod Kristusove palice, da bi se Petru ne bilo treba okopati v hladni Savinji. —¦ V Rimskih Toplicah se je rodil 1895. leta novelist in dramatik Maks Šnuderl.
Onkraj železnice je zaselek P o v č e n o , kjer se je rodil duhovnik in lirski pesnik Anton Boštele (1901—1959), ki je izdal svoje Pesmi 1929. leta. Knjižico je ob izidu zadela uničujoča kritika Antona Ocvirka. Kljub posnemanju Zupančiča, Seliškarja in ekspresionistov pa se v Bošteletovi liriki pojavlja iskrena resignacija in socialno čutenje, s katerim doživlja posebno ljudi v trboveljskem revirju. Nekajkrat pa v pesem zajame tlidi bližino rojstnega kraja (Aškerčev dom, Šmihelska nedelja). — Nad cesto se med drevjem skriva cerkvica Lurd. Kot kaplan v domačem kraju je tu Aškerc ostro nastopil proti veri v čudeže in tako jasno izrazil svoj racionalizem.
Prihajamo v Smarjeto, kjer je mali Aškerc hodil v šolo prva tri leta in kjer je kasneje služboval kot kaplan od pomladi do jeseni 1892. leta. To je bila že ena od bolj ali manj kazenskih službenih postaj, kajti že je jasno kazal protiklerikalno miselnost. V Smarjeti ga je obiskal Gregorčič; pesnika sta se dala fotografirati: mehki, gosposki Gregorčič in trdi, preprosti Aškerc. — Pred šolo je Aškerc posedal z učiteljico Rischnerjevo, v katero se je z vso silo zaljubil. Tu se je porodila izpoved Bajka o odprtem nebu: »Saj v očeh tvojih jaz vidim ta raj.« Ob ponovnem srečanju z njo v Mariboru pa je nastala pesem Cez sedem let.
Med Rimskimi Toplicami in Laškim je vzhodno od Savinje in železniške proge vasica Modric , kjer se je rodil proletarski pesnik Anton Tanc (1887—1947); svoje pesmi je objavljal predvsem pod psevdonimom Culkovski.
Še preden pridemo v Laško, opazimo onkraj Savinje na gričku cerkev. To je Marija Gradec. Cerkev ima zaradi prezidav baročni videz. Njena notranjost — stene in strop — pa je bila 1526. leta vsa poslikana. Neznani slikar je domnevno upodobil tudi sam sebe v očaku Eliahimu desno od oltarja. Freske
139
predstavljajo prehod iz gotike v renesanso, in to v kompoziciji, izboru motivov in slikanju človeških figur, ki so idealizirane, a hkrati prikazane v polni teies-snosti. V likih Adama in Eve je po mnenju umetnostnega zgodovinarja Ivana Stoparja prvič na Slovenskem uresničen model lepega človeškega telesa. Dva oltarna kipa — Joahim in Ana — sta delo kiparja Ferdinanda Galla, s katerim smo se srečali že na Sladki gori.
Ce gremo iz Marije Gradca proti bližnjemu Laškemu, hodimo v obratni smeri po poti, kjer se je do konca 18. stoletja v velikonočnem času premikal pasijonski sprevod. Zadnji prizor, križanje, so prikazovali pri marijagraški cerkvi.
Ime Laško spominja še na predslovenske prebivalce, Vlahe, ki so se pred Obri in Slovenci umaknili v hribe vzhodno od Savinje. Mestece ima izrazito lego: tik nad središčem se dviga vzpetina z razvalinami gradu Tabor, za njim pa stožčasti Hum. Tabor je dajal v turških časih domačinom zavetje; od tod njegovo ime. Hum pa je povezan z ljudsko pripovedko o divjem farovžu, votlini, kjer je živel poročen duhovnik, ki mu je vrag snubil hčerko. To pripovedko je vpletla v svoj roman o celjskih grofih A. Wambrechtsamerjeva. Pri njej se tu na lovu zadržuje grof Friderik in v sanjah sreča lepo deklico — napoved kasnejšega srečanja z Veroniko.
Na Hribčku na desnem bregu Savinje je S m i h e 1, značilna cerkev z dvema zvonikoma, postavljena v prvi polovici 17. stoletja. Nekdanje romarsko vrvenje, v katero se je mešalo donenje zvonov, je ponazoril A. Boštele v pesmi Šmihelska nedelja: »Bom, bom! / Le vkup, ljudje, / ki jarem vas teži, / pravično sodil bom za vse ljudi! / Bom, bom, / za vse ljudi! ...«
V Laškem se je še čez sredo 19. stoletja ohranilo jurjevanje. Dva dečka s spremstvom sta vodila štirinajstletnega tovariša, vsega okrašenega z bukovim zelenjem, od hiše do hiše. Otroci so peli in prejemali darove. Po drugi svetovni vojni so skušali običaj oživiti s šolarji, a se ni posrečilo.
Sredi starega dela naselja je župna cerkev sv, Martina, ena redkih cerkev na Slovenskem, ki je v osnovi še romanska; ima prizidani baročni kapeli. Tu se domislimo Primoža Trubarja, ki ga je škof Bonomo poslal v Laško, ko ga je 1530. leta posvetil za mašnika. Trubar je v laških letih že študiral spise švicarskih reformatorjev ter bil odločen nasprotnik zidanja romarskih cerkva in če-ščenja svetnikov. Tako je prišel v nasprotje z miselnostjo faranov, zaverovanih v staro. Biografski roman Plamenica Mirni Malenškove pripoveduje o laških letih Primoža Trubarja v poglavju Orač kot o čas\i njegovega velikega razočaranja nad praznoverjem ljudi. Slika tudi njegov spopad s skakači.
Razen Trubarja je z Laškim povezano še več kulturnih delavcev, ki so se tu rodili ali delovali. Tu je dorasel humanist Mihael Tiffernus, ki je kot najdenček dobil ime po nemškem imenu za Laško (Tiiffer). Postal je vzgojitelj in svetovalec vojvode Krištofa in je zapustil premoženje za štipendije študentom teologije. Tudi Dalmatin je bil deležen te podpore. — Več let je tu živel Jožef Hasl iz Celja (1733—1804), pisec nabožnih knjig v osrednjem slovenskem knjižnem jeziku. — Nekaj let je v Laškem služboval in tu umrl duhovnik Jurij Alič (1779—1845), sestavljavec slovensko-nemških učnih knjig, prevajalec brambov-skih pesmi in zagovornik enotnega knjižnega jezika.
140
Sredi mesta nasproti cerkvi (št. 225) se je v liiši s spominsko ploščo rodil zgodovinar Ignacij Orožen (1819—1900), nepogrešljiv vir za zgodovino območja lavantinske škofije. Njegov nečak, geograf, planinec, prvi predsednik Planinskega društva, Fran Orožen (1853—1912), je bil prav tako Laščan. Nanj spominja plošča na rojstni hiši v ulici, ki pelje proti cerkvi (št. 230). Bil je pisec šolskih knjig, zemljepisnih razprav in številnih planinskih spisov. — Sosednja hiša je rojstni dom Orožnovega sodobnika dr. Karla Kluna (1851—1916), politika in sociološkega pisatelja in propagatorja socializma.
Nedaleč od Laškega, v Št. Lenartu (zdaj Vrh nad Laškim), je bil doma Avgust Stegenšek, cerkveni in umetnostni zgodovinar konjiškega in gornje-grajskega območja. Tik pred Celjem, v K o š n i c i, kjer je sedanja cesta prebila skalni pomol nad Savinjo, se spomnimo ljudske pripovedke, ki je temu m.estu dala ime Devin skok. Govori o begu zasledovanega dekleta, ki je s skale skočilo v reko. To pripovedko je v pesem Skala v Savini prelil A. Aškerc.
Joža Mahnič
Gimnazija Ljubljana
ŽUPANČIČEVA ABECEDA V VERZIH
Drugo obdobje v ustvarjanju otroških pesmi zajema pri Zupančiču čas, ko je od jeseni 1907 do zime 1910, z enim polletnim in nekaj krajšimi presledki, bival kot domači učitelj grofiču Manfredu Attemsu v Kissleggu na Württemberskem, v Bregenzu na Vorarlberškem in v Syrgensteinu na Bavarskem. Tam je proti koncu leta 1907 prevedel besedilo k nemški slikanici Die Wiesenzweige in najbrž tudi verze k slikanicama o Murku in o muckah, v začetku leta 1908 snoval izvirne verze k slikanici Abeceda, julija 1909 pa v nekaj dneh samostojno in dobro obdelal zelo povprečne predloge nemške slikanice Spiel und Scherz und ein wenig Schmerz. V tisku so izšli Kreidolfovi Palčki Poijanci (novembra 1907), ki so jih barvno litografirali kar na Nemškem, da je bila slovenska izdaja cenejša. Za njimi je Schwentner založil le še Caspari-Meisejevo slikanico Lahkih nog naokrog, a je izšla s hudo zamudo (šele o božiču 1912). V tem obdobju je pesnik tudi 1908. leta po spominu zapisal vrsto otroških ljudskih verzov iz Bele krajine, ki so glede na svojo tematiko izšli v Štrekljevi zbirki SNP komaj 1911. leta.
Abecedo je Zupančič začel snovati v začetku 1908. leta na Dunaju, kamor je prišel s Kisslegga zaradi študija in kjer je ostal do jeseni tistega leta. V zaporednih črkah je nameraval pesniško označiti razne živali in rastline, kakor nastopajo v otrokovem predstavnem svetu; njegove verze naj bi dopolnjevale podobe, ki bi jih pripravil Saša Santel. Pesnik je svojo namero sporočil Schwentner ju, ki pa mu ni odgovoril; dne 13. marca namreč beremo v Zupančičevem pismu založniku: »In zakaj ne odpišeš nič glede ,Bilderbucha'? Moj honorar ne bo velik, kar bo stroškov, jih bo s slikami. Premisli in odloči se, oziroma odgovori
141
da ali ne, po svetopisemski zapovedi.« (Rokopisni oddelek NUK.) Schwentner o pesnikovi ponudbi ni hotel nič slišati že zato, ker je bil tedaj nanj jezen zaradi denarnih zadev v zvezi s Samogovori, obenem pa se je gotovo bal prehudih stroškov za docela izvirno slikanico. Ko sta se naslednje leto spomladi — Zupančič je tedaj živel s svojim učencem v Bregenzu — pobotala, je namreč Schwentner pesniku dal v delo spet samó tujo slikanico, Spiel und Scherz und ein wenig Schmerz. Tako sta Zupančič in Santel, tedaj profesor v Pazinu, še jeseni 1909 zaman iskala založnika za Abecedo; Šantel 11. oktobra sporoča Mešku, kateremu je začel ilustrirati zgodbe Mladim srcem: »Z Zupančičem tudi že dolgo iščeva založnika za projektirano abecedo v verzih s podobami, a ga ni.« (Pokrajinski arhiv v Mariboru.)
Tako je domiselno zasnovana knjiga za otroke ostala žal nedokončana; v pesnikovi zapuščni se je ohranilo besedilo za 18 od 25 črk, in sicer na treh različnih mestih, tudi v variantah. V večji, doslej neopaženi in zato nesignirani beležnici, kjer so sicer poskusi prevodov iz Božanske komedije in Sna kresne noči, so vpisana dvostišja za pet črk, več dvostišij pa hranita beležnica XIV na str. 14—17 in 19—20 ter mapa VIII na str. 20, 21 in 23. Za te verze so značilni tesna navezanost na naravo, vživetje v otrokovo duševnost, tenkočutna liričnost ali duhovita šaljivost, čudovita metaforika in animizacija narave, tako da so nekateri sorodni kasnejšim Sto ugankam, spominjajo pa nas tudi na druga mesta v Zupančičevem opusu. Navedimo zdaj to Abecedo iz njegove zapuščine.
C je čebela — na cvetke brenči, O je omela: na jablano sela,
sredi pomladi za božič skrbi. jabolka, jabolka nam je odjela.
D — to je detelja —¦ rekel bi: gneča P, to je palček — predroben je ptiček,
turških fantičkov na polju rdeča. v svojem grmiču pa le je kraljiček.
G, to je grozdek; on trtin je sinček, R, to je resa — vsa gora se sveti,
dedek ga gleda in misli na vinček. Kaj se je vnelo? Nič, resa je v cveti.
H — to je hmelj — že je splezal na drog.   S, to je slavček; od mraka do zpre
rad bi pogledal po svetu okrog. pesmic se milih napeti ne more.
J, to je jurček — dež mu je rednik. S, to je sipek — on slavca posluša,
on pa le nosi odprt svoj dežnik. v petju razcvete se v rožo mu duša.
K je kalin, ves pisan in svetel. T, trepetlika — saj veter ne vleče —¦
s pirhi se kuhal, iz lonca izietel. kaj pa ti je, da ves vrh ti trepeče?
L, to je lan — kakor voda, zares, U, to je urh — sem li žlahte njegove?
če bi bil Ribničan, plaval bi čez. Grem mimo luže, »kum-kum« mi zazove.
M je metuljček — kot da je potresel V je vijolica, ljubica maja —
vejico veter, pa cvet ji odnesel. le se nam skrivaj, saj vonj te izdajal
N je netresk — on, pa sveti Florjan Ze smo pri že? Z abecedo je slabo:
in strelovod — pa je dom varovan. kaj bo zdaj z žužkom in žolno in žabo?
142
Za črko m ima pesnik v nesignirani beležnici drugo podobo iz narave:
M, to je miška. Ubožlca, beži: mucka potuhnjena čaka na preži!
Netresk (sempervivum tectorum) spada med mesnate debelolistnice, raste po gorskem skalovju in ima rdeče zvezdaste cvetove; vraževerni ljudje so ga včasih presajali na slamnate strehe, da ne bi vanje treskalo, od tod tudi izraz. Za črko p imamo v nesignirani beležnici in v beležnici XIV še eno zanimivo dvostišje, in sicer v dveh variantah:
a) P je postovka — na sredi nebá b) P — kdo je ta mlinar? — na sredi nebá
melje in melje, a moke ne da. melje in melje, a moke ne dá.
Prva varianta imenoma navaja ptico, druga je v celoti metafora-uganka, na las podobna sedemnajsti od Sto ugank (1915):
Lejte ga mlinarja; sredi nebá melje in melje, a moke ne dá.
Pri Abecedi je pesnik ob tem dvostišju zapisal tole razlago, ki je močno sorodna razlagi za pesem-razgibalno igro Postovka v prvi in drugi izdaji Cicibana (1915, 1922):
Ali si opazoval postovko, kadar kroži nad poljem? Potem veš, da se naenkrat v letu ustavi in trepeče zelo naglo s perotmi. Vidiš, in takrat pravimo pri nas, da melje. Zato imenujemo Belokranjci postovko .malenka'. Na Štajerskem ji pravijo ,mokosejec'i ja/ pa jo poznam dobro in vem natanko, da samó melje, kako bi sejala, saj nima moke! Kaj pa melje, me ne smeš prašati,
Nič manj mikavno kakor v Abecedi navedeno ni pri črki r dvostišje za drugo rastlino, ki ga beremo v beležnici XIV:
R je repinec — kedo ga pogreša? On pa, vsiljivec, na vse se obeša.
Obličasti plodovi navadnega repinca (arctium lappa) obvise človeku na obleki in laseh, ker so obdani s kljukasto zakrivljenimi luskami; po navadi ne obvise sami, ampak vas z njimi obmečejo nagajivi otroci.
V isti beležnici naletimo še na tretji motiv za črko r; to dvostišje pa je pesnik prečrtal in nam tako olajšal izbor:
R, to je riba, v potoku se kreče, bliska se v soncu, nad vodo se meče.
Druge variante za dvostišja iz Abecede bo zainteresirani bralec našel v opombah k peti knjigi Zupančičevega Zbranega dela; prinesla bo vse njegove izvirne in prevedene otroške pesmi, med njimi precej neznanih.
Lastno Abecedo v obliki štirivrstičnih ugank je po zadnji vojni ustvaril Pavel Golia; izhajala je v Cicibanu 1954/55, štev. 1—5.
143
Berta Golob
Osnovna šola Preddvor
POUČNI IZLETI
Nekoč je bil cilj poučnega izleta učiteljev vrt, namen pa v tem, da bi šolarji od blizu videli vse tisto, kar je vzorno in česar doma ni bilo v taki meri. Tam se je dalo deklamirati Stoji učilna zidana in Kako visoko je nebo. Sadovnjak grede in gredice. Pa še kranjiči: vrnila se že je bučela z medeno nožico domu! Tako je bil krog sveta sklenjen.
Kako pa je danes s poučnimi izleti? In kako še posebej s slavističnimi? Ko se učenec v osmem razredu ozira na prehojeno pot, lahko prizna, da je tudi videl marsikaj.
Dobro je, če so izleti za vse obvezno šolanje predvideni in usklajeni s predmeti. Ne smelo bi se zgoditi, da se učenci podajo v Postojno in se ne ustavijo na Vrhniki. Takih primerov je še veliko in veljajo za šole od Triglava do poslednje straže.
Kajpada, saj ni pravil brez izjeme. Kako boš na poti, ki si jo začrtal za poučni izlet, obral vse? Ne bi se smeli podajati na predolgo pot. Zgodi se, da gorenjski učenci niso bili v Vrbi vse do sedmega razreda (ali pa sploh nikoli), bili pa so v jeseniški železarni in poznajo Sežano. Toda šli so z zaprtimi očmi mimo Kosovelovega Krasa.
Nazadnje res ni slavistova dolžnost (pa tudi priporočljivo ni), da bi drezal v kolege in moledoval, naj na izletu po Dolenjski časte še Trdina, Ketteja, Jurčiča, Levstika, Tavčarja — pa tudi če na poti zadenejo ob Otočec in Gorjance.
Bolje je, da prevzgojimo sebe: kadar gremo z razredom na poučni izlet, naj bo res poučen in nikoli enostranski. Zato pa je potrebno, da smo si popolnoma na jasnem, kaj si bomo na poti ogledali in kje se bomo ustavili. Najsi že potujem.o z avtobusom ali vlakom, vedno se da tako urediti, da imamo vsaj na končnem cilju oči za kaj več kot samo za pisateljev spomenik.
Vsak poučni izlet je živa šola za življenje. Zato si je težko predstavljati Tavčarjeve Poljane brez obiska v domu slepih v Škofji Loki. Cilj izleta ni v tem, da naj bi otrok pridno gledal skozi okno, potem pa se pol ure prestopal pred kakim spomenikom. Kaj je na poti doživel in spoznal, se najlepše dožene iz njegovega pripovedovanja.
Učitelj slovenskega jezika naj bi imel, kjerkoli že poučuje, dober načrt tudi za poučne izlete. Več kot dveh na leto si tako ne bo mogel privoščiti. Upam, da noben ravnatelj ne bo nasprotoval temu, da bi slavist sodeloval pri načrtu poučnih izletov za razredni pouk, za višje razrede pa bo izlete organiziral tako, da bodo dopolnjevali in razširjali tematiko poučnih izletov iz prejšnjih let.
144
Ce navedem primer za šolo, kjer poučujem, je načrt poučnih izletov, namenjenih ilustraciji snovi, ki jo učenci spoznajo pri pouku materinščine, takle:
4.razred: Vrhnika;
5. razred: Begunje, Rodine, Dosloviče, Breznica, Vrba;
6. razred: Soška dolina—Vršič, izvir Soče, dolina Trente (Juliana), Most na Soči, Bovec, Kobarid (Vršno), Cerkno;
7. razred: 1. Poljanska dolina: Skofja Loka, Visoko, Poljane — obisk v domu slepih, ogled Kosmove domačije, rojstnega doma slikarjev Subicev, obisk v ateljeju Iveta Subica; 2. Dolenjska: Višnja gora, Stična, Muljava, Žužemberk, Novo mesto, Otočec. V Novem mestu tudi ogled študijske knjižnice.
8. razred: (dva izleta, včasih tudi trije): 1. Gorenjska: Vrba (ponovno), Radovljica, Bled, Bohinj (ali Jesenice); v Radovljici ogled čebelarskega muzeja, na Jesenicah ogled tovarne in železarskega muzeja;
2. Ljubljana: NUK, muzej NOB, kulturni spomeniki;
3. Kranj: Prešernov muzej, tiskarna.
Te poučne izlete vodi učitelj slovenskega jezika, vendar nikoli samo s svojega stališča. Njihov namen naj bi bil v tem, da bi učenci celovito dojeli prostor in čas s stališča včerajšnjega, današnjega in jutrišnjega dne. Zato Kugyju in zgodovini slovenskega planinstva ni posvečenih dosti manj besed kot Gregorčiču. Z obiska v Poljanski dolini ostane šolarjem bolj v spominu atelje L Subica (prošnji rad ustreže in morda je edini umetnik, ki se da motiti pri umetniškem delu) in učna ura v domu slepih ter njihove delavnice kot pa Tavčarjeva rojstna hiša. Močne vtise zapusti v učencih tudi železarna, NUK, tiskarna ali kaka podrobnost, ki si jo ogledajo še priložnostno. Zaradi oddaljenosti krajev pa ne organiziramo poučnih izletov v Belo krajino, na Koroško, Štajersko in v Prekmurje. Zgodi se, da zaradi takega ali drugačnega vzroka kaka predvidena ekskurzija tudi odpade ali pa da se ne moremo ustaviti povsod, kjer bi želeli.
Pri poučnem izletu se mi zdi pomembno to, da se ne podajamo na pot z ozkega stališča. Skrbeti je treba, da načrt za izlet ni prenatrpan. Dan je kratek, otrok pa tudi na poti ni sposoben, da bi ves čas enako navdušeno sprejemal nove vtise. Hoja po muzejih in tovarnah zelo utrudi (tovarne se obiskov branijo). Nekje je meja in otrok ne more sprejeti ničesar več.
S samim izletom pa vsa stvar ne sme biti že opravljena. V šoli sledi podoživ-Ijanje, aplikacija, primerjava. Sele zdaj se izkaže, koliko je bil izlet uspešen. Doživetja ostanejo, doživljaji izginejo. Dobro pripravljeni poučni izleti so učitelju slovenskega jezika obramba pred očitki, da je njegov predmet neživljenj-ski in samo papirnat. Ce možnost, ki jo ima, zanemari — drugih vabljivih učnih sredstev nima kaj prida na voljo —, mu vse leto ne ostane drugega v rokah kakor kreda.
145 \
Jože Toporišič
Filozofska fakulteta Ljubljana
PETDESET LET JEZIKOSLOVNE SLAVISTIKE NA LJUBLJANSKI FILOZOFSKI FAKULTETI
3. Pedagoško in raziskovalno delo
Prof. N a h t i g a 1 je predaval izredno veliko različnih tečajev Glavni sta dve temačni področji: starocerkvenoslovanski jezik s svojimi spomeniki in posameznimi cerkvenoslovanskimi recenzijami in primerjalna slovnica slovanskih jezikov, hkrati s slovnicami posameznih slovanskih jezikov. Med poslednjimi se je najbolj izdvajala ruščina. Kot nekak uvod v študij stare cerkvene slovanščine in primerjalne slovnice slovanskih jezikov je Nahtigal od časa do časa predava! tudi o praslovanščini in njenem prehodu v zgodovinsko obdobje. Razen tega je predaval zgodovino slovanske filologije.
O starocerkvenoslovanskem jeziku je imel tečaje naslednjih tipov [(v oklepaju je dodano šolsko leto; pred črto / je naveden zimski, za njo pa letni semester):] Starocerkvenoslovanski jezik [1919/1920, 1923/24, /1926, /1927, 1927/, 1929/1930, 1932,33, 1936/37, 1939/40, 1945,'46, 1952/53.] V tem tipu predavanja je podajal splošni slovnični ustroj stcsl. jezika. [— Poleg tega pa je Nahtigal predaval tudi o specialnih temah:] Praslovansko glasoslovje in oblikoslovje [1937/38, za razmere na slovenistiki pa so gotovo bila posebnost predavanja] Staroslovanska sintaksa [1931/32, 1942/43. Zanimiv cikel predavanj je Akcent v starocerkveno-slovanskih paradigmah 1942/43, /1951.)
Od staroslovanskih recenzij je največkrat obravnaval hrvatsko: Hrvatsko-gla-golska recenzija starocerkvenoslovanščine [1923/24, 1924/25, 1926/27, 1927/, 1928/29, 1929,''30, 1930/31, 1931/32] (nekajkrat pod naslovom Starocerkvenoslovanski jezik in hrvatska recencija, [Prim. še fonetika in morfilogija stare cerkvene slovanščine in njene hrvatske glagolske recenzije 1925/26.]
V posebnih predavanjih je obravnaval stcsl. in csl. spomenike: Paleografska in jezikovna interpretacija Kijevskih odlomkov [1926/], Karakteristika najstarejše slovanske knjige, staroslovenskega evangelistarja [/1927], Starocerkvenoslovanski jezik in starocerkvenoslovanski spomeniki [1951/52]. Sem gredo po vsej verjetnosti tudi Viri starocerkvenoslovanskega jezika [1949/] in morda še Delo slovanskih apotolov Cirila in Metoda in starocerkvenoslovanski spomeniki.
Vsak tip predavanj je Nahtigal smiselno podpiral s seminarji in proseminarji. Splošnim predavanjem iz stcsl. jezika so v seminarju odgovarjale Starocerkveno-slovanske vaje, vsega v 26 šolskih letih. Včasih so bile vaje pod naslovom Branje in razlaga starocerkvenoslovanskih temeljnih spomenikov, kot so Gla-golita Clozianus, Codex Suprasliensis, Sinajski psalter, Starocerkvenoslovanske legende sv. Cirila in Metoda. Nekako sem gre tudi njegovo predavanje Grama-
146
tični traktat Konstantina in Metoda ali Delo obeh slovanskih apostolov in staro-cerkvenoslovanski spomeniki.
Za Nahtigalova predavanja in seminarje iz stcsl. jezika je značilno, da niso bili predvsem reproduktivni, temveč so se zavestno lotevali še nerešenih problemov. So torej odsev njegove lastne raziskovalne dejavnosti (ob istočasnem zvestem spremljanju zadevne važne literature drugih avtorjev). Na splošno se da reči, da je Nahtigal to, o čemer je predaval, slej ali prej tudi natisnil. Opozorim naj samo na važnejše: Ein Beitrag zu den Forschungen über die sogenannte Beseda trex svjatitelej [(3) = številke v okroglem oklepaju pomenijo stalne enote v Nahtigalovi objavljeni bibliografiji,* kjer se o bibliografskih enotah najdejo vsi nadaljnji potrebni podatki),] Neskol'ko zametok o sledax drevneslavjanskago parimejnika v xorvatsko-glagoliceskoj literature [(4)], Doneski k vprašanju o postanku glagolice [(35)], Starocerkvenoslovanski evhologij [(41)], Starocerkve-noslovanske študije, Euchologium Sinaiticum [(47)], Rekonstrukcija treh staro-cerkvenoslovanskih izvirnih pesnitev [(57)], Starocerkvenoslovanski imperativ s formatom a (e) (58), Starocerkvenoslovanski part. praes act. grqdei gi^dy (59), Nekaj pripomb k pretresu Hrabrovega spisa o azbuki Konstantina-Cirila [(65)], OttčBskie ktnigy [, in še nekatere druge, drobne stvari. Kako aktivno je N. spremljal izhajajoča dela o stcsl., pričajo njegove kritike in cikel predavanj Dela mejniki v razvoju slovanske filologije.]
S stcsl. jezikom so ozko povezana Nahtigalova predavanja in vaje iz zgodovine slovanske filologije. Izbrana poglavja zgodovine slovanske filologije je predaval dvakrat. Uvod v slovansko filologijo dvakrat, Kratek pregled zgodovine slovanske filologije je podal enkrat. Posebej je predaval o Miklošiču in Jagiču ter sploh o Slovanski filologiji za Miklošiča in njegovih naslednikov. — Tudi to delo mu je dozorelo za objavo: Matija Murko [(29)], Vatroslav Jagič [(37)], Franc Miklošič [(42)], Profesor Matija Murko [(45)], Uvod v slovansko filologijo (knjiga).
Drugo važno tematično področje Nahtigalovih predavanj in raziskovanj je primerjalna slovanska slovnica. Tudi tu je sorazmerno veliko tipov predavanj, obsegajo pa resnično skoraj vse plasti jezikovnega ustroja.
Nekak uvod k proučevanju slovanskih jezikov so njegovi cikli Glasoslovni razvoj praslovanščine iz indoevropščine in slovanskih jezikov iz praslovanščine, Karakteristika praslovanščine. Prehod prehistorične dobe v historično. Poleg splošnih predavanj iz primerjalne slovnice (npr. Glavne črte razmerja med slo-slovanskimi jeziki [(trikrat)]. Izbrana poglavja iz primerjalne slovanske slovnice (petkrat), so ta predavanja zajela oblikoslovje [(trikrat)], besedotvorje [(štirikrat)], skladnjo [(dvakrat)], grafiko in fonetiko [(štirikrat)]. Razen tega je predaval o naglasu v slovanskih jezikih in v slovanskem besedotvorju, o narečjih v slovanskih jezikih [(trikrat)] in o zgodovini slovanskih jezikov[: Postanek in razvoj slovanskih pismenih jezikov. Glavne razvojne smeri v historični dobi slovanskih jezikov]. Zadnji tip predavanja gre že bolj v skupino, kjer je Nahtigal predaval nekako s stališča tipologije. Sem gredo tudi cikli, kot so Vpliv analogije v slovanskem oblikoslovju [.. . v komparaciji)] ali pa Arhaizmi v slovanskem oblikoslovju [(enkrat tudi v ruskem jeziku)].
• Prim. SR 1948, str. 100—105, SR 1957, 333—334.
147
Razen predavanj iz splošne primerjalne slovnice slovanskih jezikov je primerjalno predaval še o posameznih skupinah slovanskih jezikov: npr. o zahodni slovanščini, o razmerju češčine do slovaščine in slovenščine, o slovnici ruskega jezika v primerjavi s slovensko, o ruskem in slovenskem oblikoslovju. Končno je predaval o posameznih slovanskih jezikih: Ruski literaturni jezik v znanstveni luči [(trikrat)]. Naglas v ruskem jeziku. Razvoj ruskega jezika. Slovnica poljskega jezika, bolgarskega jezika.
Tudi v okviru teh predavanj so bili seminarji organizirani kot naravno dopolnilo. Najbolj pogoste so bile Slovanske lingvistične vaje [(trikrat)], imenovane tudi Slovanske filološke vaje [{17-krat)], zadnjič v zvezi z zgodovino ruskega jezika. — Drugi tip seminarja je bil o posameznih slovanskih jezikih, večinoma v obliki branja in razlage besedil, slovanskih in starejših slovanskih, včasih s posebnim ozirom na grafiko in fonetiko[, včasih slovanskih sploh ali pa posameznih jezikov, npr. poljskih, severnoslovanskih, ruskih]. Izjemoma so imeli v seminarju tudi dialektološke vaje, večkrat pa so kritično pretresali dela slovanske filologije. [Posebnost je seminar Ruski jezik v dobi nastanka pismenstva.]
Ta njegova predavanja in vaje so se z leti razodela v dveh čudovitih knjigah: [prva so] Slovanski jeziki (1938, 2, izd 1952 4- prevod v tuje jezike)'], [druga] Ruski jezik v poljudnoznanstveni luči (1946[+ prevedena v ruščino)]. Obe sta doživeli svetovno ugoden sprejem. V teh knjigah je Nahtigal razkril globoko in izvirno pojmovanje svojega tako zapletenega predmeta, tj. primerjalne slovnice in poljudno pisane zgodovinske. Z njima je uresničil enkratni lik znanstvenika in učitelja in nam podal vzor in merilo, ob katerih [lahko (in bi morali)] pomerjamo svoje dosežke pri proučevanju slovanske primerjalne slovnice in posameznih slovanskih jezikov.
Med drugimi njegovimi razpravami moramo omeniti razprave o Brižinskih spomenikih [(14, 15, 16, 24, 39)], o or. ednine a-sklanjatve [(31, 32)], knjigo Akzentbewegung in der russischen Formen- und Wortbildung [(34)]. Nekaj pa je tudi etimologij ter kritik učnih priročnikov zlasti za ruščino [(prim. pa tudi njegovo oceno Breznikove slovnice)]." Kako je [tudi] svoj seminar bogatil z izsledki svojih raziskovanj, nam kaže njegova izdaja Slova o polku Igoreve ([1.] 1958).
Fran Ramovš, drugi očak ljubljanske slavistike[, daje po svojem delu na univerzi in v objavah naslednjo podobo.]
Predaval je zgodovinsko slovnico in dialektilogijo slovenskega jezika. Kot uvod k slovenski zgodovinski slovnici je samo enkrat podal jezikoslovno karakteristiko praslovanščine [(/1927)], sicer pa je večkrat obdeloval prehod in nastajanje slovenskega jezika iz praslovanščine. Predavanja te vrste so bila naslovljena raz-l!Čno[: Uvod v zgodovino (alternativno Študij) slovenskega jezika. Postanek individualnosti slovenskega jezika. Genetika in ekologija slovenskega jezika.] Pri tem je večkrat segel daleč nazaj do indoevropščine, zasledoval gibanja slovanskih plemen ob naselitvi in njihove stike z drugimi narodnostnimi enotami. To so bila predavanja, ki jih je v splošni oznaki potrebnega študentskega znanja imenoval tudi starožitnosti.
' Prevod v tuje jezike zamenjamo z in prevod v nemščino in ruščino. '• SR 1967, str. 357—394.
148
Morda je podobne stvari predaval tudi v uvodu v slovensko zgodovinsko slovnico, kolikor ni tu zajel tudi kakšnih teoretičnih vprašanj. Sicer je zgodovinsko slovnico predaval po tipičnih temaličnih skupinah: glasoslovje (večkrat posebej soglasnike in samoglasnike), oblikoslovje in naglas. Tak cikel je trajal 3 do 4 leta, vseh pa je bilo sedem. Vmes, večinoma med cikli, je imel nekaj predavanj na ožjo temo: Zgodovina reduciranih vokalov. Stari akut in stari cirkumfleks. Uvod v morfologijo [(zadnje pa je v bistvu le nekak indoevropski uvod k pra-slovanskemu stanju)]. Posebno rad je predaval slovenski vokalizem, pri naglasu pa je štirikrat obravnaval tudi slovenskega v primeri s srbskohrvatskim in narobe. Primerjalno je bil zasnovan tudi njegov uvod v slovanski naglas (trikrat). Druga Ramovševa tematika predavanj je bila slovenska dialektologija. Kot nekaki pomožni vedi tako dialektologije kot zgodovinske slovnice je obravnaval fonetiko pod različnimi naslovi[: Uvod v fonetiko, Splošna fonetika, Uvod v splošno fonetiko. Osnovna poglavja iz splošne fonetike, enkrat pa Vire slovenskega jezika.]
Dialektologijo je začel predavati sorazmerno pozno. [Sprva jo je obravnaval pod splošnim naslovom Slovenska dialektologija oz. Dialektologija slovenskega jezika. Kaj je to bilo, nam določneje kaže naslednje poimenovanje tečaja: Postanek, karakteristika in klasifikacija dialektov slovenskega jezika. Enkrat ima tečaj naslov kar Dialekti slovenskega jezika.] Slo je torej tudi za prikaz glavnih potez slovenske dialektologije kot stroke, za nastanek in razvoj narečij ter njih klasifikacijo na podlagi zbranega materiala.
Pravzaprav nas preseneča, da je dialektologiji v predavanjih posvečal manj časa. To si je treba razlagati z dejstvom, da je narečno gradivo, glasoslovno, oblikoslovno in naglasno, in sicer tako zgodovinsko kot sodobno, v veliki meri vključeval v svoja predavanja iz zgodovinske slovnice.
Tudi Ramovševi seminarji so bili precej bolj zgodovinsko jezikoslovni kot dia-lektološki, [veliko pa jih je sploh vsebinsko neopredeljenih. V seminarjih iz zgodovine jezika so se večinoma brali in razlagali jezikovni spomeniki: Brižin-ski, iz 16. stoletja, Trubarjevi, iz katoliške dobe., zgodovinska besedila iz 16—18. stol. sploh, včasih s posebnim ozirom na glasoslovje.]
Tudi ali morda celo predvsem v območje zgod. slovnice gredo seminarji iz zgodovinske dialektologije in razlage zgodovinskih narečnih besedil. [Na prehodu k seminarjem iz moderne dialektologije so morda seminarji, kot so Dialektični teksti. Interpretacija dialektičnih tekstov, Citanje in razlaga dialektičnih tekstov. Obravnavo modernih narečnih besedil pa razodevajo seminarji z naslovi Moderni slovenski dialektični teksti. Moderni slovenski dialekti. Vaje v moderni dialektologiji.]
Samo dvakrat se je v Ramovševem seminarju obravnavala problematika slovenskega knjižnega jezika[: Razlaga knjižne slovenščine po jezikovni strani (1921/) in Slovenski knjižni jezik (1927/28). V tem zgodnjem času so edinokrat prišli na vrsto tudi Referati in kritike novejših slovenističnih del. 1933/34 so bile na vrsti tudi Lingvistične in fonetične vaje.]
Iz pregleda teh predavanj in seminarjev se vidi, da se Ramovš nekaterih delov slovnice in plasti jezika sploh ni dotikal: tu je predvsem problematika besed,
149
besedotvorja, skladnje (s stavčno-fonetičnimi in stilističnimi implikacijami vred), posebno očitno pa je [dosledno neupoštevanje]* knjižnega jezika. Na kratko bi ' se dalo reči, da Ramovš ni obdeloval — če izvzamemo besedni naglas — nič ta- ; kega iz slovničnega ustroja jezika, kar presega glas in oblikoslovni morfem.
[Poleg slovenističnih predavanj je v letih 1919/20 in 1920/21 imel Ramovš tudi predavanja iz indoevropske primerjalne slovnice.] ;
Podobno kot Nahtigal je tudi Ramovš večino tega, kar je predaval, tudi objavil, ¦ včasih še preden je kako snov predaval. Za Ramovša so značilne raziskovalne i razprave predvsem v mlajši dobi, nekaj pa tudi v poznejši. Med njimi se odli- ; kujejo Slovenische Studien 1918. 1920 [13)]**, pisane že kot uresničevanje načrta i o zgodovinski slovnici slovenskega jezika. Druge razprave so: Delo revizije za ; Dalmatinovo biblijo, 1918 [(15)], O slovenskem novoakutiranem o, 1921 [(36)], : K poznavanju praslovanske metatonije, 1923-24 [(55)], O prvotnih južnoslovan-skih substitucijah za balk.-lat. k, g pred e, i, 1926-27 [(66)], Razvoj praslovan-skega e v slovenskih dolgih zlogih, 1927 [(67)], Karakteristika slovenskega na- : rečja v Reziji, 1928 [(76)], O premiku akcenta v tipih zvezdo, žena in magla v slo- i venskem jeziku, 1929 [(126)], Razvoj skupin v^, vi> v slovenskem jeziku, 1932 j [(136)], über die Stellung des Slovenischen im Kreise der slavischen Sprachen, i 1932 [(137)], Kratka karakteristika slovenskega narečja na Dolenjskem, 1933 [(138)], K razvoju i» in e> v slovenskem jeziku, 1937 [(150)], K naglaševanju slovenskih pridevnikov, 1940 [(157)], Fonetična vrednost praslovanskega e, 1944 • [(161)], Relativna kronologija slovenskih akcentskih pojavov, 1950 [(175)].
Med temi razpravami sta komaj dve dialektološki. Sicer pa je Ramovš veliko ; svojih moči posvečal sistematizaciji in dopolnitvi dotlejšnjega znanja iz zgodo- ; vine slovenskih jezikoslovnih dejstev in o slovenskih narečjih. Ta trud je bil | kronan v dveh knjigah njegove Historične gramatike slovenskega jezika: 11, i Konzonantizem, 1924 [(58)], VII, Dialekti, [(143)] 1935. Dialekte je pripravljala | Dialektološka karta slovenskega jezika, 1931 [(135)]. Tretja Ramovševa znamenita knjiga je Kratka zgodovina slovenskega jezika I, 1936 [(147)], Brižinski spomeniki pa so izšli 1937 [(151)]. [Vokalizem kot I del Historične gramatike slovenskega jezika (1930-31) (25)) in Morfologija, 1952 — oboje so izdali njegovi slušatelji, prvo knjigo opalografsko — kakovostno ne dosegata ravni Ramovše-; vih redno izdanih knjig.]
V Kratki zgodovini slovenskega jezika je najpomembnejše poglavje rekonstrukcija glasoslovne podobe prvotne slovenščine na podlagi zapisov starih slovenskih imen in besed [(poglavje O prvotni slovenščini)]; druga poglavja [, tj. Položaj slovenščine v krogu slovanskih jezikov, Razčlenjenje slovenskega jezika in Vokalizem,] pa si je Ramovš pripravil že z zgoraj naštetimi razpravami in knjigami. V konzonantizmu je v precejšnji meri razen na imenovanih razpravah gradil še na svojih etimoloških drobcih in krajših delcih, v Dialektologiji pa je ; pomembna predvsem razčlenitev na narečne baze in manjše enote. Pri vseh^ delih, tudi pri Brižinskih spomenikih, je treba še enkrat opozoriti na izredno; sistematizacijsko in izpopolnjevalno silo Ramovševega jezikoslovnega duha.      '
' Izpuščeno zamenjano s skromno upoštevanje.
" Prim. njegovo bibliografijo v SR 1950, str. 446—458.
150
Tako Nahtigal kot Ramovš sta s svojimi predavanji, vajami in objavami oblikovala profil strokovnjaka, ki naj bi se z jezikom ukvarjal predvsem znanstveno. \ Problemov praktičnega jezikoslovja se je Ramovš dotikal le ob robu, posebno v mlajši dobi zlasti v kritikah. [Posebno Ramovš je tudi s svojo personalno po- ; litiko na fakulteti dosegel, da znanstveno proučevanje ni zajelo vseh strani je- ; zika niti ne vseh njegovih zvrsti.] Oba profesorja* sta vzgajala predvsem glaso-slovca, oblikoslovca in akcentologa, zlasti Ramovš ne tudi sintaktika, besedo-znanca, sinhrono usmerjenega jezikoslovca sploh in zgodovinarja knjižnega je- ¦ zika. Jezikoslovnega praktika je Nahtigal skušal oblikovati z lektorati, posebno za ruski jezik, Ramovš na kaj takega vse predolgo ni mislil. [To pri njem pravzaprav ni čisto razumljivo, saj se je sam, posebno v predljubljanskem obdobju, v kritikah razodeval tudi kot zainteresiranec za vprašanja knjižnega jezika. Le položaj edinega univerzitetnega profesorja slovenskega jezika ga je silil sodelovati tudi]* v SP 1935 (in enako v SP 1950). Oba prva naša velika profesorja sta se izločila iz avantgardnega toka v razvoju modernega jezikoslovja s tem, da nista ne sprejela ne posredovala fonološkega in sploh strukturalnega obravna- i vanja jezikovnih dejstev, čeprav sta se k strukturni obravnavi jezikovnih dej- i stev deloma nagibala. Pri Nahtigalu si je te pomanjkljivosti v večji meri mogoče razlagati s starostjo, pri obeh pa tudi z izvrševanjem velikih del, ki bi ob sprejetju novih pogledov na jezik ostala bolj nedokončana, kot so. Da sta Nahtigal in Ramovš moderno usmerjenost tolerirala pri drugih, dokazuje njuno razumevanje za jezikoslovna modernista, kakršna sta A. Isačenko in R. Mikuž. ! [Ko bi ga bila bolj pospeševala, bi bil njun vpliv tudi na mlajšo generacijo ' ljudi, ki se ukvarjajo z jezikoslovjem, brezdvomno koristnejši, in to ne bi bilo v , škodo slovanskemu jezikoslovju sploh. j
Upravičeno je domnevati, da so se Nahtigalovi in Ramovševi diplomanti strokov- \ no in metodološko gibali v mejah znanstvenega in metodološkega lika njunih pre- ! davanj in seminarja (ter seveda objav), kolikor si niso v kakšni drugačni šoli | tega profila sami bolj ali manj dopolnili ali spremenili. Učitelja sama sta spopol-; njevanje znanstvenih aspirantov med svojimi študenti in diplomiranci podpirala < s tem, da sta se uspešno potegovala za štipendije na zahodu in v slovanskem svetu. Podpirala sta kandidaturo A. Bajca za spopolnitev v romanističnih študijah v Rimu in Florenci, J. Šolarja, (ki pa si je sam omogočil bivanje v Parizu); asistenta R. Kolariča v Pragi, Franca Tomšiča na Poljskem, Bezlaja na Češkem. Ramovš je predlagal tudi kake 4 naloge za svetosavsko nagrado.]
Doktorirali pa so ljudje samo pri Ramovšu: Bajec 1921 (prvi slavistični doktor i ljubljanski), Kolarič in Rupel 1923, Tomšič 1930, Bezlaj 1939, Logar 1941. Bajec ! iz obravnave naglasnega pojava v rezijanščini, Kolarič in Logar iz dialektologije, ; Rupel in Tomšič iz obravnave starih literarnih spomenikov, Bezlaj iz fonetike. (Med temi disertacijami je dosegla knjižno izdajo — in je gotovo tudi najpo- \ membnejša — Bezlajeva, druge pa so bile natisnjene v obliki daljših ali tudi' zelo kratkih razprav, Kolaričeva pa sploh ne.] ^
Ramovševa in Nahtigalova predavanja in seminarji so sooblikovali strokovni I lik tudi vseh drugih slavistov, ki so dosegli naslov doktorja filologije: J. Rigler'
• Dodano Nahtigal in Ramovš.
* Izpuščeno zamenjano s čeprav je liol univ. prof. slov. sodeloval v SP 1935 kot soavtor.
151
(dialekti, 1961), Janko Jurančič (kajkavski spomenik, 1962), Jože Toporišič (stilistika, 1963), Breda Pogorelec (veznik, 1964), Tinka Orožen (zgodovina pomena futuralnih oblik, 1966).
[Ljudje, ki so slovenistiko gojili poljudnoznanstveno (pisci učbenikov), so se v marsičem šolali pri Brezniku, pisci srbskohrvatskih učbenikov (npr. Rupel in Jurančič) pa tudi pri Stojičeviču. Poleg omenjenih so v javnosti bolj ali manj tvorni (ali pa so bili) še naslednji bivši Ramovševi in Nahtigalovi slušatelji (navedeni po abecedi): Tine Debeljak, Franc Jakopin, France Jesenovec, Cene Kopčavar, Rado Lenček, Lino Legiša, Janez Logar, Mirko Mahnič, Joža Meze, Stane Mihelič, Janko Moder, Vilko Novak, Vlasta Pacheiner, Stane Suhadolnik, Rozka Štefan, Božo Vodušek.j
Tretji očak ljubljanske jezikoslovne slavistike, Aleksandar Stojičevič, je predaval tudi slovstvo. Jezikoslovno je v predavanjih obravnaval sodobno in zgodovinsko slovnico srbskohrvatskega jezika: glasoslovje, oblikoslovje in skladnjo. Taki cikli so se zvrstili šestkrat. Med Stojičevičevimi predavanji so za slovenista utegnila biti pobudna predavanja iz sintakse, med drugim zloženega stavka, pa še glagolske oblike in njih pomen v srbohrvaščini ter sintaksa sklonov, ker se to v okviru slovenistike sploh ni gojilo. Posebnost med Stojičevičevimi predavanji je Klasifikacija samostalnikov v srbohrvaščini in slovenščini. Redko je predaval tudi o pravopisu, naglasu in kvantiteti in o problemih knjižnega jezika.
V Stojičevičevih seminarjih in proseminarjih so se brale seminarske naloge, predvsem pa stara srbska in hrvatska književna dela [: Gorski vijenac, Judita, Suze sina razmetnoga, Osman, Dubravka, Novela od Stanca, Življenje Simeona Nemanje, Dundo Maroje, Življenje sv. Save, Zbornik arhiepiskopa Daniela, sploh srednjeveška biografska literatura in Monumenta serbica —] vedno z jezikovno razlago. Posebnost je bila obravnavanje čakavskih besedil, Daničiče-vih spisov, med vojno in po njej pa problemov srbskohrvatskega knjižnega jezika.
[Raziskoval in pisal je Stojičevič sorazmerno malo (kake 3 članke), še pred namestitvijo v Ljubljani. Resnična razprava je le knjiga Značenje aorista i imper-fekta u srpskohrvatskom jeziku (1951); 1927 pa je soizdal Serbokroatisches Le-sebuch.]
Anton Bajec je, večinoma v dveletnih ciklih, izpredaval snov slovenske opisne slovnice: glasoslovje, oblikoslovje in skladnjo. Večkrat je predaval tudi slovensko pravorečje in pravopis, sorazmerno kmalu pa obširno še slovensko besedotvorje [(včasih tudi za 3. in 4. letnik)], pa še besedoznanstvo [pod naslovom tujke in izposojenke)]. V primerjavi z drugimi slovanskimi jeziki je predaval o slovenskih predponah, pa tudi opisno slovnico na zgodovinski osnovi in uvod v zgodovino slovenskega knjinžega jezika. Zgodovino jezika, primerjave s slovanskimi jeziki in (izjemoma) opisno fonetiko je predaval zlasti med Ramovševo obolelostjo in v času po njegovi smrti[, ko je bila Ramovševa stolica le provizorično zasedena.]
V seminarju je gojil pravopis in pravorečje, skladnjo, imel prevodne vaje, bral in razlagal Brižinske spomenike, stiski rokopis, protestantska besedila, posebno
152
Trubarjev katekizem; izjemoma je imel tudi dialektološke vaje in govoril o pouku slovenske slovnice [(iz tega se je nato razvila metodika slovenskega jezika, ki so jo po vrsti predavali Joža Mahnič, Stane Mihelič, Viktor Smolej, sedaj pa Janez Sivec). Zdi se, da se je za Bajca v seminarju prvič obširneje in sestavno govorilo o Skrabčevem in Oblakovem slovenističnem delu.)
Bajec je sicer prvi slovenistični doktor ljubljanske fakultete, a se je nato dalj časa pripravljal za romanistično znanstveno pot [zaradi personalnih razmer na ljubljanski fakuteti.] K slovenističnemu delu ga je pritegnila izdaja novih slovenskih čitank in slovnic od 30-ih let dalje, [drugega slovenističnega pa pred vojno ni pisal skoraj nič]. Hitro se je razvil šele, ko je prišel za učitelja na fakulteto. V sorazmerno kratkem času je podal v treh knjigah in nekaj razpravah in člankih Slovensko besedotvorje, nekako dopolnilo Ramovševi Hist. gramatiki. Hkrati je v obširni kritiki Išačenkove teze o Brižinskih spomenikih branil slovenistične poglede nanje, zatem pa še koncept Slovenskega pravopisa 1950, katerega eden sodelavcev je bil. [Svoje spoznavanje slovenskega knjižnega jezika si je poglabljal tudi kot lektor v SNG (to ga je sililo k razmišljanjem o pogovornem jeziku) in je postal nekak patriarh slovenskega knjižnega jezika po Ramovševi smrti, zlasti tudi, ko je bil 5 let urednik jezikoslovnega dela Jezika in slovstva. Tu je med drugim objavljal tudi svoje besedoznanstvene članke in spregovoril tudi o purizmu.]
[Preden je zapustil fakulteto, je Bajec pripravljal še izid SP 1962, pozneje pa branil njegovo odločitev v zvezi s pisavo tipa bravec.
Skušal si je vzgojiti asistente (Rigler, Kranjec), redno namestiti pa je mogel le B. Pogorelec. Bil je v doktorskih komisijah vseh štirih povojnih slovenističnih jezikoslovnih doktorjev (Rigler, Toporišič, Pogorelec, Orožen).]
Po Bajčevem dokončnem odhodu s fakultete je večji del snovi slovenskega knjižnega jezika začel predavati Jože Toporišič. Tečaji so običajni: glasoslovje, oblikoslovje, skladnja, besedotvorje, stilistika. Predavanja spremljajo tematično vzporedni seminarji, v prvem letniku s posebnim ozirom na pravorečje in (deloma) pravopis, v drugem pa na odprta vprašanja vse slovenske slovnice. [(Prvi seminar je občasno vodila T. Orožen.)]
Predavanja iz zgodovine knjižnega jezika je 1964/65 po Bajcu in Tomšiču prevzela Breda Pogorelec [(ki je pred tem, od šol. leta 1960/61) vodila vaje iz slovenskega pisnega in govornega jezika)]. Razen tega predava izbrana poglavja skladnje in stilistike (te tudi v smislu umetnostnih formacij). Seminarske vaje k temu so iz problematike knjižnega jezika in stilistike.
[Kakor kažejo njegove objave, se J. Toporišič pri svojih predavanjih lahko opira na lastna dognanja v slovenski fonologiji (posebno distribucija glasov in naglasov), oblikoslovju (nauk o morfematiki in paradigmah), skladnji glagolskih oblik, prostega in zloženega stavka, na področju naglasa, stavčne fonetike in stilistike: prim. knjige Slovenski jezik (1961), Pripovedna dela F. S. Finžgarja (1964), Slovenski knjižni jezik 1—3 (1965, 1966, 1967); sorazmerno številne razprave v strokovnih publikacijah, zbornikih; poljudnoznanstveno nastopa na radiu, v strokovnem in dnevnem časopisju, kjer skuša nove poglede na jezik širiti med najširše sloje.
153
B. Pogorelec se pri predavanjih iz skladnje lahko opira na svojo disertacijo (neobjavljeno) in še na nekaj člankov, pri stilistiki pa na interpretativne sonde v slovenskem leposlovju, v zadnjem času še na članke o stilistiki v Delu. Predavala je tudi na radiu in televiziji.]
Po Ramovševi smrti (deloma pa že prej) je zgodovinsko slovnico slovenskega jezika predaval Rudolf Kolarič; pozneje je predaval tudi o narečjih. Iz obojega je imel tudi seminar. Pri tem se je v zgodovini jezika lahko opiral na Ramovševa dela (sam je pisal le o nosnih samoglasnikih v prvotni slovenščini), v dialektologiji pa nekaj bolj tudi na svoje lastno delo [: doktorat, Središka govorica in srednje prleški govor. Slovenska narečja na Štajerskem, Slovenska narečja). Sicer dovolj številni članki iz problematike slovenskega knjižnega jezika mu pri zgodovinski slovnici in dialektologiji niso mogli biti v pomoč.]
Za Kolaričem je Ramovševo delo na stolici slovenskega jezika prevzel Tine Logar. Predavanja ima po Ramovševem vzorcu iz slovenskega vokalizma in konzonantizma ter oblikoslovja. Predavanja o naglasu povezuje z razvojem slovenskega vokalizma. Poleg tega predava tudi o slovenskih narečjih, včasih pod naslovom slovenska dialektologija. [Predavanja spremljajo seminarske vaje, označene tudi kot razlaga zgodovinskih in narečnih besedil in branje nalog.]
V svoji znanstveni dejavnosti je Logar skoraj izključno dialektolog od disertacije sem. Ima okrog 35 glavnih dialektoloških razprav in člankov, zlasti v ciklu Dialektološke študije v SR, posamezne stvari pa tudi drugod. V teh razpravah je mestoma močno spremenil zemljepisno podobo Ramovševih Dialektov, zlasti v severo-zahodni Sloveniji, Beli Krajini, na srednjem Štajerskem, v Savinjski dolini, na Pohorju in v Dravski dolini, na zgornjem Gorenjskem; v mnogem te študije odkrivajo tudi drugačno strukturo obravnavanih narečij (npr. v vokalizmu ali oblikoslovju), prinašajo pa tudi sorazmerno veliko novih oblikoslovnih, glasovnih in naglasnih potez. Svoja predavanja iz slovenskih narečij bogati z dialektološke analiziranim gradivom, ki se mu zbira kot glavnemu delavcu za jezikoslovni atlas slovenskih narečij. — Zgodovinski del svojih predavanj in vaj Logar lahko podpira z nekaterimi svojimi glasoslovnimi, oblikoslovnimi in naglasnimi zgodovinskimi dedukcijami iz stanja v sodobnih narečjih; te dedukcije so pomemben prispevek k zgodovini razvoja slovenskega jezika.
Na stolici za slovansko filologijo je Nahtigalu najprej sledil Z. Bizjak. Pre daval pa je prekratko, da bi bil mogel zapustiti trajnejšo sled v liku slovenskega jezikoslovca. [Sicer pa je imel le nekaj znanstvenih izkušenj bibliografske narave, svoje znanje ruskega jezika pa je kot soavtor prispeval Slovensko-ruskemu slovarju (1947) in učbeniku Pervyj šag.]
[Bizjaku]* je sledil Franc Tomšič. V glavnem je predaval le staro cerkveno slovanščino, in sicer tudi njeno rusko in južnoslovansko redakcijo. Po Nahti-galovem zgledu je imel še izbirna poglavja iz slovanske primerjalne slovnice ter zgodovino slovanske filologije. [Pred svojo prekvalifikacijo v honorarno,
' Izpuščeno zamenjano z Nahtigalu.
154
moč fil. fakultete (učni načrt je zelo skrčil število predavalnih ur iz stcsl.) je predaval še zgodovino slovenskega knjižnega jezika.]
Pred nastopom na univerzi ga je za predavatelja stare cerkvene slovanščine usposabljal kratek oris starocerkvenoslovanskega jezika s čitanko (knjižna izdaja), da pa se je potem s stcsl. ukvarjal tudi znanstveno, priča razprava Vita Methodii in izdaja stcsl. spomenika (Textus Slavicus vitae Constantini et vitae Methodii). [V času, ko je bil na ljubljanski univerzi, pa je napisal nekaj slovenističnih razprav in člankov, zlasti iz zgodovinske slovnice. Po njegovem odhodu z ljubljanske fakultete je po vsem videzu izgubljen edini kolikor toliko tvoren, sicer pa dober poznavalec* stare cerkvene slovanščine. Njegov asistent se je namreč tudi preorientiral s stare cerkvene slovanščine na zgodovino knj. slov. jezika.]
Že za Tomšiča je primerjalno slovensko jezikoslovje eno leto honorarno predaval Fran Bezlaj, po stalni namestitvi pa sploh odgovarja za stolico primerjalnega slovanskega jezikoslovja. V tem svojstvu predava primerjalno slovnico slovanskih jezikov [(kot se vidi iz let 1959—1964, glasoslovje, sintakso in besedotvorje) in ima v zvezi s tem seminar.
Svoje poznavanje medslovanske jezikovne problematike je Bezlaj razodeval v razpravi Doneski k poznavanju glagolskega aspekta in v poročilih in recenzijah slavističnih del, sicer pa predvsem v svojih imenoslovnih knjigah, razpravah in člankih: Slovenska vodna imena, I in II, Stratiografija Slovanov v luči ono-mastike, Predslovanski ostanki v slovenščini. Eseji o slovenskem jeziku.
Bezlaj predava kot pomožna predmeta še splošno fonetiko in uvod v slovansko jezikoslovje [(pod različnimi naslovi)]. Pri prvem se lahko opira na lastne raziskave artikulacijske fonetike (knjiga Oris slovenskega knjižnega izgovora), pri drugem pa na svoje pisanje o Nahtigalu, Ramovšu, Baudouinu de Courtenayu, Petru Skoku, deloma pa tudi še na svoje lastne programske članke (npr. O nalogah slovenistike. Problematika slovenskega etimološkega slovarja).
Iz Nahtigalove stolice slovanske filologije so se zmeraj jasneje kazali obrisi novega samostojnega predmeta — ruščine. Neposredno pred 2. svetovno vojno je že imela svojega docenta, po vojni pa je v precejšnji meri osredotočil nanjo svoja predavateljska prizadevanja R. Nahtigal. Po njegovem odhodu je imel tečaje iz zgodovine ruskega knjižnega jezika in zgodovinske slovnice, nekaj tudi iz stilistike, Nikolaj Preobraženski.
Preobraženski o jeziku znanstveno skoraj ni pisal [(prim. le Russkie i slovenskie odnosostavnye predloženija)], bil pa je dober reproduktivec ruske znanstvene misli, četudi metodološko malo spreten. Zelo dobro je poznal rusko in slovensko besedišče, zlasti tudi fraze, in znal stilistično ocenjevati. [Bil je eden glavnih sestavljavcev rus.—slov. in slov.—rus. slovarja in učbenikov ruščine (Pervyj šag, Ruska vadnica za nižjo stopnjo).]
Za Preobraženskim predava Franc Jakopin vse dele ruske slovnice (fonetika, oblikoslovje z besedotvorjem, skladnja, naglas), pa še zgodovino ruskega
• . . . edini kolikor toliko tvorni, sicer pa dober poznavalec store cerkvene slovanščine zamenjano z edini tvoren dober poznavalec stare cerkvene slovanščine pri nas.
155
jezika, izjemoma tudi vzhodnoslovanske jezike sploh. Poleg tega ima redno tudi seminarske vaje. Predavanja se le izjemoma opirajo na [predavateljeva] lastna raziskovanja ruskega jezika, sicer pa so — sodeč po Jakopinovi slovnici ruskega jezika za srednje šole in nekaterih mlajših razpravah — rusko-slovensko primerjalna. [Več kot o ruščini (prim. še njegov slovensko-ruski slovar) je J. pisal o slovenskem jeziku (glasoslovje, naglas, besedje); podal je tudi očrt slovenske slovnice v učbeniku slovenščine za tujce.]
Janko Jurančič je kot naslednik A. Stojičeviča najprej predaval predvsem zgodovinsko slovnico srbskohrvatskega jezika (glasoslovje in oblikoslovje), pozneje pa tudi slovnico sodobnega jezika, v tem okviru tudi skladnjo. [V seminarju je sprva bral stare in starejše tekste.]
Svoja predavanja iz zgodovinske slovnice lahko bogati s spoznanji svoje ne-natisnjene disertacije Kajkavsko narječje kao književni jezik u djelima Tita Brezovačkoga in iz sinhronih razprav o leksikalnih razmerjih med slovenščino in srbohrvaščino. Pri primerjalno uravnanih predavanjih o srbohrvaščini pa se lahko opira na svoja priročnika: Južnoslovanski jeziki in Slovenački jezik, gramatika za Srbe i Hrvate. Izdal je zanesljiv srbskohrvatsko-slovenski slovar in po Ruplu skrbi za učbenike sh. jezika na Slovenskem [(9 enot.)].
Lektorati na slavistiki so predvsem pomožnega značaja: služijo praktičnemu obvladanju jezika, [ločijo pa se med sabo po tem, da imajo eni lektorski jeziki tudi učitelje znanstvenega ali predavateljskega ranga (srbohrvaščina, ruščina).] drugi pa le občasno ali sploh ne (makedonščina, slovenščina, češčina, poljščina)]. Lektorat slovenskega jezika (Hermina Jug-Kranjec) je sploh namenjen le tujcem in nima nobene zveze s slov. jezikom kot študijskim predmetom.]
Lektorati so načeloma reproduktivne narave. Razen lektorjev za srbohrvaščino (Brozovič, Kalenič) lektorji [(tudi v zvanju predavatelja)] na slavistiki nikoli niso znanstveno raziskovali jezika, ki so ga poučevali (od gostujočih slovanskih lektorjev pa so izjema nekateri Poljaki'). Lektorati so navadno večstopenjski [(I, II, III)]. Višje stopnje se včasih približujejo reproduktivnim znanstvenim predavanjem ali pa so literarnozgodovinske. Narava dela — še bolj pa ustaljeno izročilo — sili k primerjalni diferencialni učni metodi. Tipična podoba slovanskega lektorata je razlaga slovnice -f branje in razlaga besedil, kar hoče slušatelja usposobiti za razumevanje strokovnih in leposlovnih besedil, modernejša pa branje in razlago besedil zamenjuje s konverzacijo oz. sploh postavlja na prvo mesto — vsaj na začetku — direktno konverzacijsko metodo in sistematizacijo slovničnih značilnosti. Izvrševanje čisto praktične učne naloge in poučevanje sestava knjižnega jezika je večinoma personalno združeno, le da v ugodnih pogojih (prim. poljščino, ruščino) prvo krepi ali dopolnjuje delo lektorja, ki mu je določeni tuji jezik materni ali skoraj materni. Lektorati zahodnih slovanskih jezikov nadomeščajo ali dopolnjujejo redna učiteljska predavanja iz te problematike.
[[Lektorsko delo na univerzi bi načeloma moralo dozoreli do učbenika tujega jezika za Slovence. To se je tudi uresničilo v lektoratu ruskega jezika (Preobra-
* 2e potem, ko je bil ta rokopis oddan, je pokazala znanstveno zanimanje za slovenski jezik tudi ruska lektorica A. A. Bronskaja.
156
ženski, Tominšek) in poljskega (Štefan in Laciak), ne pa tudi češkega in slovaškega (Burian, Bezlaj, Urbančič — Smolej). Prav tako ni nastal učbenik srbskohrvatskega jezika] (Brozovič, Kalenič) in makednoskega (Ristovski, Štefanija). ¦ Za sh. in mak. jezik sta taka učbenika nastala v Zagrebu.]
Precejšnje število lektorjev je bilo strokovno (in znanstveno) usmerjeno literar-nozgodovinsko (Burian, Štefan, Smolej, Ristovski, Preobraženski). Od znanstveno usmerjenih lektorjev je Brozovič raziskoval sh. narečja in knjižni jezik in bil tudi teoretično zainteresiran, Kalenič pa stilistično in srbohrvaško/slo-' vensko primerjalno. B. Urbančič (sedaj predavatelj) je v več razpravah, člankih in kritikah uveljavljal na Slovenskem poglede moderne jezikoslovne češke šole na izbiro besed in oblik [(prim. O kriterijih pravilnosti, razprava o bravcu, \ prikazi SP 1960 ipd.) ter urejeval Jezik in slovstvo. Od lektorjev gostov je ¦ znanstveno raziskovalno prispeval slovenistiki le Lubaš. J. Zor je imel na te- i leviziji tečaje ruščine. — Brez publikacijskega sledu je ostalo delo Buriana, j Hesapčieva in Jakovenka; Smolej pa se udejstvuje kot slovstveni zgodovinar ¦ in prevajalec iz slovaščine.
Asistent je že per definitionem bodoči učitelj. Od asistentov slavističnega od- ' delka v Ljubljani je doslej uradno znanstveno učiteljsko stopnjo in redno na- i stavitev dosegla le B. Pogorelec (znanstveno stopnjo pa poleg nje le še R. \ Kolarič in T. Orožen), drugi pa so bodisi z doktorati (Kolarič) bodisi brez njega (Bizjak, Jakopin) dosegli le uradni status predavatelja, še drugi pa so se odgubili (Sovre, Hajnšek). Razen priprave na bodoči učiteljski poklic je asistentom naložena še dolžnost pomagati pri seminarskih vajah (ali jih celo voditi). Tako delo so od časa do časa opravljali Bizjak, Jakopin, Sovre, Pogorelec, Hajnšek ' in Orožen.
Publicistično je jezikoslovni asistent ljubljanske fakultete tako znanstveno kot j poljudnoznanstveno malo aktiven (čeprav so trije izmed njih dosegli doktorski i naslov). Vse govori za to, da asistentura ne spodbuja preveč k publicistični | dejavnosti. Vsaj deloma so temu vzrok profesorji, ki so si asistente izbirali, i posebno pa tudi dejstvo, da je s konkretno personalno politiko bilo onemogočeno med njimi kakršnokoli tekmovanje bodisi v znanstvenem izpopolnjevanju bodisi v znanstveni ali poljudnoznanstveni publicistični dejavnosti.]
Dejansko merilo za tvornost in živost slavističnega oddelka filozofske fakultete ] je delež tega oddelka v celotnem znanstvenem in poljudnoznanstvenem proiz- i vodu slavistike na Slovenskem (in v svetu sploh). S tega stališča se narekuje okrepitev dejavnosti (in tega, kar jo omogoča) na področju slovenskega knjižnega jezika, zgodovinske slovnice, primerjalne slovanske slovnice, ruskega j in srbskohrvatskega jezika — pri vseh teh treh predmetnih enotah še posebej \ krepitev teoretične podlage jezikoslovnega študija. Okrepitev je torej nujna j na vseh področjih, neodložljiva pa je v okviru predmeta slovenskega jezika ¦ in jezikoslovne teorije [, če je že normalno (in glede na naše narodno omejene finančne možnosti upravičeno) misliti, da so za znanstveno raven jezikoslovne ; rusistike in srbohrvatistike vendarle odgovorne matične narodne fakultete na iuskem in srbskohrvatskem narodnem ozemlju. Te okrepitve so nujne seveda le v primeru, če slavistični oddelek kot proizvajalec jezikoslovnih strokovnjakov, hoče zadostiti tako našim domačim potrebam po pedagoških in razisko-
157 I
valnih Jezikoslovcih kot tudi sodobnemu mednarodnemu profilu (ali profilom) znanstvenega jezikoslovca. Da bi to dosegel, bo moral slavistični oddelek najti vso možno podporo ne le v okviru filozofske fakultete, temveč posebno tudi pri naših oblasteh. Te bi s svojo finančno politiko gotovo morale podpirati zlasti razvoj slovensko narodno pomembnih strok in znanosti. Da med temi je slovenski jezik, menda nikomur ne bo treba šele dokazovati.]*
Zapiski, ocene in poročila
CEŠKO-SLOVENSKI SLOVAR FRANA BRADAČA*
Leta 1967 je bila natisnjena druga, predelana izdaja Ceško-slovenskega slovarja. ; Hvaležnost za to izdajateljsko dejanje morda vendar dovoljuje tudi pomisleke in nekaj ; pripomb o filološki strani tega dela.
Piva izdaja Bradačevega slovarja je izšla v Ljubljani leta 1929. Ta slovar je bil po obsegu bistveno manjši (315 str.), sestavljen po razmeroma starejših virih, kakor jih < navaja avtor sam [J. Stépán, Novy kapesní slovnik ceskonémecky 1909, J. F. Su- \ mavsky, Ceskonémecky slovnik, 1851, A. Zavadil, Cesko slovinsky slovnik. Dr. J. \ Herzer a Vojt. Prach, Cesko némecky slovnik, 1916) in na podlagi lastnih avtorjevih opomb pri prevodih iz češčine.
Pri razširitvi in predelavi te prve izdaje slovarja si je Fran Bradač očitno vzel za pod- ; lago razlagalni slovar Františka Travnička Slovnik jazyka českeho, četrta, predelana ; izdaja iz leta 1952. O tem nam priča ne le izbira gesel, temveč pogosto tudi posamezni [ frazeološki primeri, in sicer ne le običajni, kot npr. šlapat komu na po(y — komu na.! prste gledati (552, T 1503), šlapat si na jazyk — žužnjati, nejasno govoriti (552, T 1503), ' koukati jako sova z nudli — čemerno, grdo gledati (520, T 1432), temveč tudi iz starejše [ frazeologije: jsem tomu rád — veseli me (451, T. 1303), uriznouti (prav: uriznouti) si kšandu — osramotiti se (156, T 784), šlapat si na rozum — neumno govoriti (ravnati) (552, T 1503) in dandanašnje nerabljene: byt jako racochejl, mit tilavu jako racocheji
— imeti razkuštrane lase (451, T 1302), nikomu ani cek — nikomur niti »mu« (31, T 137) in dr. Podobno so tudi razlage nekaterih besed prevodi Travničkovih razlag, npr. radiovka \
— plačata čepice, baret — ploščata čepica, baret (451, T 1304), mit na kaiiánku — byt \ ve velikem nebezpeči, blizek smrti — biti v veliki nevarnosti, biti blizu smrti (125, T 614), ramenáf — obojetnik, človek držici s obema protivnymi stranami — obojak, človek ki drži z obema nasprotnima strankama (452, T 1307), kaienda — žena pijici rada kávu, kaíickáíka — ženska, ki rada kavo pije (»kofetarica«) (125, T 613), rabicová zed — zdráténé sité a omítnutá — ometan zid iz žične mreže (451, T 1302). '
Vendar ima razlagalni slovar docela drugo funkcijo kot dvojezični. V razlagalni slovar ¦ gredo tudi pokrajinski izrazi, ki jih tudi izobraženi Ceh na splošno ne pozna, s katerimi se sreča enkrat, dvakrat v življenju in jih seveda vidi v slovarju. Zaradi tega je F. Trav- '
* Pripombe k razpravi: str. 76: namesto Učni programi je prav... načrti; str. 82: 6. in 7. odstavek (ta'se nadaljuje na str. 83) se nanaša na podiplomski študij (opozorilo F. Jakopina); str. 118: namesto Valentina Orožen beri Martina .. .; v razpravi se ne upoštevajo demonstratorji.
* Fran Bradač: Ceško-slovenski slovar, Ceško-slovinskv slovnik, Ljubljana 1967, str. 738.
158
niček uvrstil v svoj slovar tudi zastarele besede, arhaične (staiinske), narečne, ljudske, redke, posamične in vulgarne (prostaške), seveda pa jih zaznamuje z zvezdico, navaja stilno obarvanost, ekspresivnost, pri starejših ali malo rabljenih besedah pogosto tudi avtorja, pri katerem se taka beseda najde.
Dvojezični slovar, ki naj pomaga razumeti tuja pisana in govorjena besedila, pa ima seveda druge naloge; iz tega pa bi moral izhajati tudi drugačen pristop h gradivu. Fran Bradač je v svoj slovar sprejel velik del Travničkovih gesel, vendar brez kakršnihkoli pripomb o stilu in pogostnosti ali starosti besede. S tem je precej zmanjšal možnost praktičnega izkoristka slovarja, ki je sicer dober pomočnik pri branju in pri starejšem klasičnem slovstvu, ni ga pa mogoče uporabiti kot priročnik za aktivno obvladanje današnje češčine.
Brez kakršnihkoli oznak so druga poleg druge razvrščene besede sodobnega knjižnega jezika, ostarele besede, starinske in narečne. Poleg današnjega jmeno — ime je tudi arhaično /me — ime (124, T 603 kazalka na jmeno), junak — junak; vitez; mladenič in danes že redko ali zastarelo jonak — junak, mladenič, jun — mladenič, junec — junec, junak in junoš — mladenič (124, T 607). Podobno je poleg gesla pradlena brez kakršnekoli pripombe navedeno tudi staro piadli (oboje navedeno kot perica) (387, T 1231), starejši oul — ulj (315, T ne navaja) poleg današnjega ül — panj (587, T 1598), šanda (546, T 1489) s kazalko na kšanda — obramnica; hlačnik, naramnica (156, T 784) koleg knjižnega šle — naramnice, hlačniki (552, T 1503). Podobno tudi pogovorno rajče — paradižnik (452, T 1306) poleg knjižnega rajske jablko — rajsko jabolko, paradižnik (452, T 1306), splošno pogovorno rajtky je prevedeno »jahalne hlače« (452, T 1306), knjižnega naziva »jezdecke kalhoty« pa prav tako kot pri Trdvničku ni.
V slovarju Frana Bradača so brez oznake tudi češki izrazi, ki so čisto narečni, npr. obleč — obleka, oblečka — ženska spodnja obleka (265, T 1056), okäl — veliko okno (294, T 1084), žucbla — blebetač (738, T 1798), žuchlati — blebetati (738, T 1798), žvachel ~ žveček (738, T 1798), krdel — krdelo, čreda; množica (150, T 757) in drugo.
Podobno tudi izrazi, ki jih Travniček označuje kot zastarele, npr. pivodus — pivski bratec (331, T 1161), žoldan — sultan in žoldanka — sultanova žena (738, T 1797), caJ(a, plochy kolač, placka, vanočka — povalnik, ploščat kolač; pastila, kroglica (v zdravilstvu); sladkorček (30, T 133), lellk — spleten las, kita (167, T 830), lemeš — lemež (pri plugu) (167, T 830) in še drugi.
V nekaterih primerih so kot gesla navedene ekspresivne besede ali besede iz splošnega pogovornega jezika, knjižna beseda pa ne —• očitno zaradi tega, ker je taka beseda tujega izvora in jo ima v isti podobi tudi slovenščina. Pri človeku pa, ki ne zna dobro češko, mora nastati vtis, da v češčini take mednarodne besede ni, da v njej obstajajo samo češke besede. Tako npr. ni uvrščena beseda raketa (T 1306), ampak samo splošno pogovorno češko rachejtle — raketa (451, T 1305) in zastarela rachomejtie — raketa (451, T 1305). Ni gesla auto (T 35), ampak samo splošno češko pogovorno autäk (pravilno z mehkim /) — avto, in danes nerabljeno autas (z meh. /) — avto (3, T 35).
Tudi prevod pogosto ne zajame stilne obarvanosti posameznih besed; npr. v geslu kdča (125, T 611) je poleg pomena »vrtavka, volk« (otroška igrača) tudi ekspresivni »bas (gosli)« in »nedobitna blagajna«; ni pa povedano, da se beseda Jcdča v tem pomenu pojavlja le v žargonu zločincev (T ima pripombo »v latovščini«). Knjižnega izraza nedobytnä pokladna pa v slovarju sploh ni. Podobno je tudi ekspresivni kaläk preveden z nevtralnim »lonec za kavo« (125, T 613) itd. Ekspresivnost izgubljajo tudi frazeologizmi
159
posel boži — blisk (369, T 1213), jiti do prčic — mir dati (391, T 1239) in še drugi. Podobno so tudi češki narečni in zastareli izrazi zelo pogosto prevedeni z izrazi današnja knjižne slovenščine.
F. Bradač, razume se, ne navaja vsega, kar je v Travničkovem slovarju; iz bogatega gradiva izbira, vendar ne zmeraj res najbolj posrečeno. Npr. v geslu šepf — (547, T 1492) navaja poleg drugega neobičajno šeptmf — pošepetan (T zaznamuje *), v nasprotju s Travničkovim slovarjem dodaja še nerabljen samostalnik šeptač in šepidk — »šepetač, šepetalec«, izpušča pa splošno pogovorno šeptanda (T 1492). Podobno je med gesla sprejeto nerabljena Itaíenda (125, T 613) — ženska, ki rada kavo pije (»kofetarica«), izpuščeno pa je splošno ka/ar (T 613) in podobno.
Čeprav naj bi slovar obsegal — po avtorjevem predgovoru — tudi izraze današnjega govornega jezika, se ti v bistvu skoraj ne navajajo. Toda prav govorni jezik dela tujcem precejšnje težave, posebno če ne živijo v češkem okolju. Zakaj običajni govorni jezik je na večini ozemlja Cehov ostala splošnopogovorna češčina, ki se od knjižnega jezika razlikuje ne le po glasoslovnih (y-e/, é-j, protetični v-, redko ú-ou na začetku besede) in oblikoslovnih spremembah, temveč ima tudi precejšnjo količino izrazov in Irazeologizmov, ki jih v knjižnem jeziku ni. Ker pa se neknjižna sredstva zmeraj bolj uveljavljajo tudi v dramah, v filmu, v prozi, pa tudi v pesmih, potrebuje tujec pomoči tudi tukaj. Slovar bi mu moral pomagati dešifrirati tudi dialog govornega jezika, npr.: Maš prachy? Ne, jsem švorc (= Maš kaj špage? Ne, sem suh). Knjižno: Imaš denar? Ne nimam ga. Glede tega pa Frana Bradača slovar žal ne pomaga. Na str. 387 npr. sicer najdemo izraze pracliač in practiaf ter neobičajno in v Travničku nenavedeno prachaf in practtáníli (pravilno pracharniii) — prevod »bogataš« spat ne podaja ekspresivnosti teh izrazov — ni pa navedena osnovna beseda, iz katere so ti izrazi napravljeni, tj. samostalnik iz splošne pogovorne češčine prachy (T 1233). Podobno so tudi v geslu poseli (324 T 1236) navedeni pomeni »pas /tek/; proga, trak, plasa« in celo tudi sploh nerab-!jeno páself na lir !i — ovratnica (T ne navaja), manjka pa tam dandanašnji splošnopo-govorni pasek v pomenu »moderno in opazno oblečeni mladenič«, včasih tudi »huligan« (česar pa ne navaja niti Travničkov slovar).
V Bradačevem slovarju pa je vrsta izrazov, ki jih v današnji češčini ni in ki jih ne navaja niti Travničkov slovar niti prva izdaja tega slovarja (Vaša-Travniček, 1937), pa tudi ne najnovejši Slovar češkega knjižnega jezika, ki ga v našem času izdaja Zavod za češki jezik Češkoslovaške akademije znanosti. Vrste teh besed ni najti niti v 1. izdaji Biadačevega slovarja. To so npr. izrazi sovač — sovji samec, sovlia — mlada sova, adj. sovovy /poleg splošnega sovi/ — sovji (520), opravdovati — resnico potrjevati (304), prematenost — napačnost, nesmiselnost, (402), pfemluvač in piemluvitei — pregovar-jalec (402), radodajny in radodárny — svetovalen (451), radomluvny — zgovoren, ki rad govori (451), radospal — zaspanec (451), ceckoii — sesati, cizati (31), cecni — sesalen, prsen (31), požadač — prosilec, zahtevalec (386), liadout — šušmar, mazač (125), kadi-delnik — prodajalec kadila (125) idr. V to skupino spadajo tudi izrazi, ki jih ni v zgoraj navedenih slovarjih in jih je Bradač prevzel iz 1. izdaje svojega slovarja, npr. žženy
— žgan (378), žživy — žgoč, palec (738), lehkozbrojny — lahko oborožen (166), !ehkozily
— lahkoživ (166), napadač — napadalec (216), napadlivy — pozornost zbujajoč (216), leboslovi — lobanjeslovje (822), lebozpytec — lobanjeslovec (822) in drugi.
Med izdelavo slovarja je avtor do neke mere spremenil način obdelave gesel, v končni redakciji pa gesel ni poenotil. Kot samostojna gesla so navedeni npr. abeceda, abece-üáf, abecedni, abecedne (1), bahenka, bahenni, bahenik, bahna, babnač, bahnaty, bahnéti, bahní, bahnice, bahnik, bahnina, bahnisko, bahniti se, bahnitf, bahno, bahnovina, bahnovity (5), v isto geslo pa so uvrščeni npr, váh-a, -ač, -án!, -ati, ave, -avec, -avost, -avy, -ovy (609).
160
Avtor slovarja bi bil tudi moral pregledati nova pravila češkega pravopisa, ki so v veljavi že od leta 1958 in se po njih piše npr. sirup, ne pa sYrup; z enim, ne z dvema s se pišejo saci, savec, sutiny (528), in drugo. Izrecnih napak je v slovarju sorazmerno zelo malo; tako npr. ni samostalnika cavvk — hrup, vrišč, prepir (31), ampak samo množinsko cavyky (T 136), ki je pa tudi navedeno v geslu; očitno tiskovna napaka je plyne (337) z enim namesto z dvema n, strumek (s krožcem na u) (610) namesto stromek in podobno. Napačno zaznamovanje samoglasniških dolžin je sorazmerno redko.
Kaj nam te pripombe povedo o slovarniški praksi in s tem o eventualni novi izdaji tega češko-slovenskega slovarja?
Zastarelih, malo rabljenih ali narečnih besed je v slovarju Frana Bradača čezmerno veliko (prim. npr. str. 30—31, gesla cabiti do cejkati), iz Travničkovega slovarja bi bilo treba izbirati bolj kritično, z večjim upoštevanjem »današnje« (podčrtala F. B.) knjižne in govorne češčine — kakor to sicer pravi v predgovoru avtor sam.
Je pa treba povedati, da v izbiri gesel ta slovensko-češki slovar ni izjema. Drugače dober češko-bolgarski slovar Cvetane Romanske, posebno njena 3. izdaja iz leta 1961, je prav tako pod vplivom slovarja Vaša-Travnička poln narečnih, krajevnih in zastarelih besed, ki jih na Češkem in Moravskem poznajo samo poznavalci stare češčine ali dialektologije. Prednost tega slovarja pa je, da dosledno navaja stilistične oznake in pripombe o starosti posameznih besed in o tem, kje se pojavljajo.
Tiavničkov slovar obsega tudi razmeroma le majhno količino izrazov današnje splošne pogovorne češčine — toda to ni čudno, saj je bila večina njegovega gradiva zbrana pred več kot 40 leti in torej danes po malem že zastareva. Med drugimi strokami pa tudi slovaropisje (leksikografija) doseza novo stopnjo; dela z veliko zanesljiveje zbranim gradivom in lahko na podlagi bogatih virov presojajo tudi pogostnost posameznih izrazov. Poleg tega mislim, da je prav v češkem — tudi prevodnem slovarju — nujno navajati vsaj najosnovnejše pripombe o stilistični uvrščenosti besed (knjižni, govorni, arhaični, zastareli, narečni), včasih tudi o pogostnosti in starosti besed, kar je nujno zlasti tedaj, če naj bo slovar tudi nekako pomagalo za prevajalca; sedaj prevodi posameznih gesel Bradačevega slovarja sicer ohranjajo predmetno vrednost češkega besedja, manj pa njegovo stilistično kakovost.
Čeprav sem se namerno omejila zlasti na pomanjkljivosti Ceško-slovenskega slovarja dr. Frana Bradača, ni mogoče prezreti tudi njegovega velikega pomena; ta je zlasti v precejšnjem obsegu dela, v splošno dobrih prevodih, pa še v tem, da brezdvomno precej prispeva k našemu vzajemnemu zbližanju. Le da bi se njegova naslednja izdaja morala boij prilagoditi današnjemu stanju češčine; s tem bo njegova vrednost še narasla.
L u d m i I a Novakova Filozofska lakultefa Prapa
SLOVSTVENA ZGODOVINA NA KONGRESU
JUGOSLOVANSKIH SLAVISTOV V BUDVI (od 5. — U. oktobra 1969)
Razpravljanju o literarnozgodovinskih vprašanjih sta bila namenjena drugi in četrti dan kongresa. Osrednja tema prvega dne je bila metodologija slovstvene zgodovine, drugega pa jugoslovanska slovstva, njihovo mesto v evropski književnosti, stiki naših slovstev z evropskimi ter medsebojni vplivi.
Glavni referent prvega dne je bil Ivo Frangeš iz Zagreba: O metodologiji slovstvene zgodovine (s posebnim ozirom na hrvatsko). Uvodoma si je zastavil dve vprašanji: 1. Ali ima naše slovstvo in njegova zgodovina poleg ožjega narodnega pomena še kako splošno in ali je preučevanje naših slovstev samo kulturnozgodovinski napor ali pa lahko daje tudi znanstveno in estetsko zadovoljstvo? 2. Ali lahko slovstvena teorija, zgrajena na takih malih književnostih s svojim prispevkom obogati splošno teorijo književnosti? Ali lahko pridemo do še tako skromnih rezultatov, ki jih lahko damo samo mi?
161
Nato je referent prikazal metode obravnavanja leposlovnih del, od katerih vsaka omogoča pisanje specifične slovstvene zgodovine. Prva je zgodovina oblike oz. vrste. Slovstveno zgodovino je mogoče pisati kot zgodovino posameznih del, njihovega mesta j v času, ko so nastala, njihovega mesta v teku stoletij in desetletij, ki nas ločijo od njih. (Kot primera navaja mesto Preradoviča danes ter rast in pad navdušenja za Gun-duliča.) Leposlovna dela je mogoče preučevati tudi kot snov, gradivo (npr. kako je ¦ umetniška resnica sestavni del zgodovinske resnice). Tudi sociologija in ekonomika sta ; lahko izhodiščni točki literarnozgodovinskega raziskovanja, toda ne umetnost kot socialni pojav, temveč umetnost, ki ji postane socialen pojav navdih, temeljno gibalo. Leposlovje ni nikoli, vsaj prvotno ne, ustvarjalo filozofske sisteme, vendar je slovstvenemu zgodovinarju lahko tudi filozofija izhodišče raziskovanja (filozofski sistemi v književnostih in dobah niso slučajni, npr. Schopenhauer in hrvatski realizem). Slovstvena zgodovina se piše tudi s stališča idejnih in političnih bojev ali vzporedno z zgodovino njenega jezika ali z vrednostno-estetskih stališč.
Naše razmere da še niso dozorele za širšo, celovito sintezo, zato lahko naša znanost zahteva samo uresničitev različnih, v našem položaju utemeljenih raziskovanj leposlovnih del oz. razdobij, saj vsak način obdelave vodi po daljši ali krajši poti do i spoznanja umetnostnega pojava, ki ga ni mogoče izolirati od življenja. Po opozoritvi i na enostranost pozitivistične kritike ter na drugo skrajnost, golo estetiko, je referent pozval na delo za novo zgodovino književnosti.
Na Frangešev referat se je prijavilo 9 koreferentov. Tvrtko C u b e 1 i č (Zagreb) je govoril o mestu ljudskega pesništva v slovstveni zgodovini in poudaril njeno specifičnost. Menil je, da za preučevanje ljudskega pesništva niso primerna merila slovstvene zgodovine; saj gre za dve poetiki, za dva načina ustvarjanja. Prikazati je treba avtonomni tok ljudske umetnosti in jo tudi avtonomno ter specifično uvrstiti v slovstveno zgodovino. ¦ Sveto   Petrovič   (Zagreb) je govoril o stališču sedanjosti in stališču preteklosti v zgodovini slovstev ter postavil tezo, da pri preučevanju slovstvene zgodovine ni mogoče zanemariti narodnega vidika (primerjalna književnost je samo veja narodnih I književnosti); pri tem je treba upoštevati pluraliteto ter ocenjevati s stališča sodobnosti, ; ugotoviti, kaj odloča, da kako delo še živi, da je umetnina, in misliti na to, kaj je treba uvrstiti v zgodovino. Petrovič meni, da je izraz jugoslovanska književnost mogoč tudi za preteklost; tudi z današnjega stališča je mogoče obdelati jugoslovanske književnosti s perspektive narodnih književnosti.
Fran  Petre   (O metodologiji literarne zgodovine s posebnim ozirom na slovensko književnost) je na vprašanje, ali je mogoče slovensko slovstvo in tako tudi druga slovstva malih narodov obravnavati z metodologijo velikih slovstev, ob kratki zgodovini slovenske lirike, ki je rasla zlasti iz ljudskega pesništva (to v velikih književnostih : ne živi), s snovjo narodnega boja (tuja velikim književnostim), odgovoril, da je nujno i iti v korak s sodobnimi teorijami, vendar posebne značilnosti naše književnosti zahtevajo svojo metodologijo, ki bo veljala za nas in sorodne narode. V koreferatu O »evropskem kontekstu« narodnega slovstva je Ivo V i d a n   (Zagreb) poudaril in ob mnogih primerih dokazoval, da je pri ocenjevanju jugoslovanskih slovstev treba upošte- i vati dvoje: priznavanje zvez s tujimi slovstvi in zgledi ter domača, lokalna prizade- : vanja; metodološki pristop mora biti gibek; upoštevati mora tako genetično analizo kot , stilne posebnosti dobe. Ob Krleževem ciklu Glembajevih je pokazal na vzporednice l z Ibsenom, z Zolajem, Strindbergom, Saltykovom-Sčedrinom (Geneološki ciklus, nepo- ; novljena usoda družine v določenem času), toda tudi na razlike Krleža po stilu in po odnosu do likov. Nazorno, razumljivo in sprejemljivo je koreferent dokazal, da evropski leposlovni kontekst ni nekaj pasivnega, ampak je celoten kulturen pojav, obenem pa dokazal, kako postane hrvatski pisatelj (konkretno Krleža) sam kontekst drugim piscem. Popoldne je Dimitrij Vučenov (Beograd) priložnostno spregovoril o Stjepanu Mitrovu Ljubišu (roj. pred 140 leti v Budvi). Ljubiša je s svojimi proznimi deli našel pot do bralca predvsem s herojstvom in humorjem, prehajajočima v estetsko umetniško vred-
162 i
nosti v njih se prepleta romantika (herojstvo, prehajajoče v legendo, intimne slike) in realizem (vizija konkretnega sveta). — Sledilo je še 5 koreferatov; 4 o osrednji problematiki tega dne, Dimitar Šopov (Skopje) pa je govoril o Kirilu Filozofu ter avtorju njegovega žitja.
Jože Pogačnik (Zagreb, K problematiki preučevanja slovstvenih izrazov) je razpravljal o dosedanjih pristopih (stilistična kritika, interpretacija, slovstveno-zgodovinska smer), ugotavljal njihove pozitivne in negativne strani ter poudaril, da je slovstvena zgodovina znanstvena disciplina s samostojno metodologijo; le-ta izhaja iz slovstvenih pojavov, utemeljena pa je ontološko. Slovstveno delo je podvrženo tudi aksiološki analizi (vrednotenju), zato ideala objektivnosti in njenih podlag n! mogoče spraviti v enostaven obrazec. Perspektiva slovstvene zgodovine je po referentovem mnenju v tem, da se izvleče iz začaranega kroga interpretacije in iz jalovega zlorabljenja metodološkega izročila. Njene poglavitne naloge so v ponovni utemeljitvi, v ontološkem vprašanju ter v problemu vrednosti in ciljev. To pa bodo mogli uresničiti ustvarjalno nadarjeni in duhovno odprti posamezniki, ki se bodo zavedali teže besed in odgovornosti analize. — Fianjo Grčevič (Zagreb) je govoril o nekaterih načelnih problemih srbske slovstvene zgodovine. Ugotovil je, da zadnjih 70 let bujnega ustvarjanja srbsko slovstvo nima slovstvene zgodovine. Izrazil je pomislek nad metodologijami Frangeševega referata, saj vsaka zanemarja druge vidike. Po njegovem sta sprejemljivi dve: 1. presojati slovstvena dela v njihovi procesnosti in 2. v njihovem slovstvenem ustroju. Načel je ponovno problem periodizacije, kjer ni dosežen niti minimum enotnosti. Predlagal je izrecno slovstveno periodizacijo, izvenčasovne oznake po idejnih skupnih potezah; še bolj problematično kot 19. mu je 20. stoletje, saj je prevelika časovna razsežnost, da bi bdo lahko eno samo obdobje; sicer pa so različne dežele doživljale tud: iste pojave različno.
Vera Antič (Skopje) je menila, da na kongresih vse preveč teoretiziramo, namesto da bi se lotili konkretnega dela; delo za slovstveno zgodovino jugoslovanskih narodov se namreč od sarajevskega kongresa ni nikamor premaknilo. Nato je referentka nakazala, kakšna naj bi bila jugoslovanska slovstvena zgodovina: iz nje naj veje skupen jugoslovanski duh, obsega naj uvodne preglede evropskega in svetovnega slovstva po temeljiti izbiri (neposredni vplivi, odnosi); slovstvena zgodovina naj podaja zlasti snov, idejo, zgradbo, like, jezikovne in stilistične oznake; zaželene so tudi kritične pripombe, ocene kritikov, esejistov, pisateljevih sodobnikov pa vse do danes. — Tudi Goce S tefanovski, Cedo Cvetkovik' in Vojo Jak'ovski so v skupnem referatu poudarili nujnost jugoslovanske pobude in dela za skupno izdajo slovstvene zgodovine. Ugotavljajo veliko stihijo na področju slovstvene zgodovine, ki je privedla do različnih publikacij, od skript, preko čitank, raznih priročnikov do slovstvene zgodovine posameznih narodov. Referenti se zavzemajo za dvojno izdajo slovstvene zgodovine: enciklopedično, ki bi bila za akademske potrebe, in praktično šolsko, ki naj bi temeljila na načelu učni program — učbenik — pouk. Predložili so svojo zamisel: slovstvena zgodovina mora pokazati stik z zgodovinsko-političnimi, ekonomsko-socialnimi, filozof-sko-slovstvenimi in teoretično-estetskimi manifestacijami ob bojih, odnosih, razumevanju določene dobe. Taka zgodovina mora temeljiti na materialističnem pogledu na svet, osvobojena bodi dogmatizma, pragmatizma, idealistično-metafizičnega estetiziranja, racionalističnega zaletavanja in predimenzioniranja. Vsak zastopnik posamezne slovstvene dobe naj bo predstavljen kot jugoslovanski pisatelj z narodno pripadnostjo in jezikom, slede naj potem še pokrajinske posebnosti. Tako naj slovstvena zgodovina prikaže jugoslovansko skupnost.
K diskusiji se je javilo več govornikov. Med drugimi so razpravljali o nujnosti ene same metodologije pri izdelovanju slovstvene zgodovine, ki naj se je loti pisati skupina 2—3 ljudi. Predlagalo se je tudi, naj se na prihodnjem kongresu postavi na
163
dnevni red visokošolslci pouk leposlovja (Dragiša Zivkovič), pa tudi problem preučevanja starega slovstva, ki ga ni mogoče ocenjevati z današnjimi merili pa tudi ne z evropskimi.
Ob koncu je referent Frangeš branil raznolikost pristopa, čeprav bi seveda bila idealna ena metodologija pri pisanju slovstvene zgodovine. Potrebno je skupno delo, kajti ena oseba takega dela ne zmore. Vsak rod naj da vsaj en pregled slovstvene zgodovine (tako kot je to pii Slovencih).
Na dopoldanskem delu 4. dne kongresa je imel glavni referat Anton S 1 o d n j a k (Jugoslovanske književnosti v dobi romantike, njihovi medsebojni odnosi in mesto v svetovni književnosti). Referent je že v uvodu nakazal stike in odnose med jugoslovanskimi narodi, poudaril je, kaj je Levstiku pomenila srbohrvatska književnost, primerjal Lju-biševega Kanjoša Macedonoviča in Levstikovega Martina Krpana, opozoril na sodelovanje slovenskih in hrvatskih protestantskih piscev, omenil, da južnoslovanska ideja vse od Bohoriča ni zamrla, da sta sodelovala Riter Vitezovič in Valvasor, da je Ivan Žiga Popovič imenoval štokavsko narečje klasično narečje slovanskih jezikov. Govoril je še o Kopitarjevem zanimanju za srbsko književnost in srbski književni jezik ter o njegovi želji, da zmaga štokavščina. Po l<ratkem pregledu in orisu predromantike in romantike v Evropi se je ustavil ob romantiki Jugoslovanov in njeni periodizaciji, ki mu je sicer nasilen, a vendar potreben pedagoško-znanstveni pripomoček. Vse jugoslovanske variante, razen makedonske romantike, gredo v prvo polovico 19. stoletja.
Pri Slovencih, po Slodnjaku, pomeni začetek romantike Kopitarjeva Gramatika 1309 in se sklene z izidom Prešernovih Poezij 1847 oz. petega zvezka Kranjske čbelice 1848. Pri Hrvatih se pričenja nova doba hrvaškega slovstva z Gajevo Kratko osnovo, ali še bolje z Danico 1835, po 1848 pa se tok ustvarjalne zavesti pri najboljših slovstvenikih prevesi v realizem,- torej nimajo prav slovstveni zgodovinarji, ki govorijo o hrvaški romantiki vse do 1881. Pri Srbih se po njegovem pričenja romantični val z uporom 1804, konec petdesetih let pa se tudi v srbski književnosti kaže usmeritev v realizem. Pri Makedoncih je zaradi neugodnega položaja, težkih razmer in oddaljenosti od žarišč evropske romantike prišlo do začetkov romantike šele v drugi polovici 19 stoletja. Ob koncu je Slodnjak ugotovil, da je zgodovinska sočasnost narodnoprirodnih in romantično-estetskih pobud na ozemlju slovenskega, hrvaškega in srbskega naroda povzročila v začetku 19. stol. enkratno umetniško idejno sintezo med ljudsko in izobražensko tvornostjo, da so romantična slovstva jugoslovanskih narodov v glavnem revolucionarna in optimistična, da so v njih upodobljene prisrčna človečnost, vseobsezajoča, a vendar naravna in preprosta vernost ter nepodkupljiva in nepremagljiva svobodoljubnost (Prešeren—Mažuranič—Njegoš) ter da so se romantična slovstva jugoslovanskih na-lodov morebiti med vsemi drugimi slovstvi najbolj organsko prelila v realizem.
Koreferenti (bilo jih je 7) so osvetlili dobo romantike z najrazličnejših vidikov. Dorde Zivanovič je govoril o Odmevih poljske in slovaške romantike pri nas. V dobi romantike so pri nas prevajali le Mickiewicza (npr. Vraz Dziade), ideje Kollarja in Stura pa so nam bile mnogo bližje; srbski mladini je bil zlasti vzor Stur. Sodobna srbska mladina je odklonila pesmi Branka Radičeviča, ki ni bil Sturov učenec, češ da ni slovenski pesnik, v Beogradu so njegove pesmi celo prepovedali in šele po 10 letih o njem pozitivno sodili. Miroslav S i c e 1 je pod naslovom Problem romantike kot stilske formacije v hrvatskem slovstvu dokazoval, da je hrvatsko slovstvo prve polovice 19. stol. bliže klasicizmu in predromantiki kot romantiki. Ker ni mogoče določiti ene prevladujoče stilne formacije v tej dobi, predlaga zanjo naziv obdobje intergracije raznorodnih sil.
Neposredno o Slodnjakovem referatu je govoril Juraj Martinovič (Sarajevo). V nasprotju s Slodnjakom meni, da je vsako naše slovstvo zaradi svojih stilnih in idejnih posebnosti samosvoj organizem, ki širi in bogati skupnost jugoslovanskih slovstev. Te so zlasti izražene v slovenskem slovstvu, npr. v Prešernovem delu, v Kopitarjevih
164
nazorih in odnosu Kopitarja do Prešernove pesmi. V razvoju slovenskega slovstva od začetka 19. stol. ugotavlja značilno pretrgano črto. Kopitar je sprejel nekatere romantične ideje, hkrati pa nastopal kot nasprotnik romantike. Kontinuiteta pros ve titelj skega prizadevanja in knjižnega programa se razvija od Zoisovega časa do Levstika, ko preraste v njegovem Martinu Krpanu in Popotovanju v varianto slovenskega realizma. !
V Prešernovem času je le potisnjena ob stran. Zato je referentu doba od izida Kopitar- j jeve Gramatike do 1830 predromantika, Prešernova doba zrela romantika, dobo od 1848 : do 1858 pa mu najustrezneje označuje kriza romantike. ;
Dragutin Mirko vi č je govoril o Folklori kot izvoru in inspiraciji v umetniškem; ustvarjanju srbskih in slovaških romantikov. Vukoman D ž a k o v i č je dokazoval ; realističnost Gorskega venca: zgodovinsko dogajanje, čas, kraj, politično ozadje so ] realistične prvine, prav tako so realistični vsi notranji družbeni faktorji in razmere, ; tudi konec ni idealiziran, ampak je neizbežna nujnost. — Zadnja koreferentka je bila " Cvetana Orandžieva (Skopje).
Referat in koreferat so izzvali živahno diskusijo. Stanko Dvoršak (Zagreb) je namesto Šiclovega »obdobja integracije heterogenih sil« predlagal izraz »hrvatska romantika«. Milivoj Uroševič (Srbija) se je strinjal s Slodnjakom, da je romantika 50. in 60. let prepletena z realizmom; takrat je že močno hegeljansko, materialistično teoretično pojmovanje, ki je vplivalo izključno na razvoj realizma. Ob koncu dopoldan- ; ske razprave je povzel besedo A. Slodnjak.
Popoldanski del kongresa je obravnaval sovjetsko-jugoslovanske slovstvene odnose : med obema vojnama (referat Radovana Laliča, Odnosi med sovjetskim in jugoslo- ; vanskimi slovstvi. To je bila bolj bibliografija (po mnenju diskutantov nepopolna), kronološka navedba objav pri nas, obveščanje javnosti o kulturi Sovjetske Rusije, navedba prvih člankov o posameznih sovjetskih avtorjih, prvih prevodov itd. Referat obsega tudi informacijo o pisanju in prevajanju iz književnosti jugoslovanskih narodov v ruščino in še beležko o kulturnem sodelovanju med narodnoosvobodilno vojno. •— Milosav Bab o Vič je govoril o drami Najezda Leonida Leonova. Prvič so jo uprizorili jeseni 1944 na Visu; tako je prišla v zgodovino naše revolucije in naše kulture. Blaže Ri- i stovski pa je izčrpno dopolnil Laličev referat s prispevkom o preučevanju make- ¦ donsko-sovjetske literature med obema vojnama. (Lalič teh odnosov sploh ni omenil.) Govoril je o celokupnih zvezah Makedonije, ne samo vardarske, ter poudaril, da zveze [ niso obstajale samo v prevajanju. Po vojni so se odnosi med obema književnostima še ; poglobili. Koreferat Ristovskega je dopolnil še Vojislav II i č (Novi Sad) z novimi po- ; datki o prevodih ter sovjetsko-makedonskih vplivih in o delu makedonskega gledališča ¦ v emigraciji v Bolgariji. Aleksander K e š i č (Sarajevo) je bil mnenja, da bi bilo treba spregovoriti ne samo o pozitivnih, ampak tudi o negativnem vplivu pri ocenjevanju ; sovjetsko-jugoslovanskih odnosov ter je očital Laliču pomanjkljivosti. Vasilij K a 1 e z i č : pa je menil, da bi bilo treba razpravljati o teoretično-ideoloških in družbeno-političnili ; ter praktičnih odnosih. Diskutanta Malik M u 1 i č in Sanko D v o r ž a k sta polemi- ; zirala z diskutanti o smislu in nesmislu vnašanja partijnosti v slovstvu, o prvorazrednih ] piscih ter o sodbi »desetorazrednih igralcev« (v Najezdi Leonova). Lalič je v zaključni \ besedi priznal nepopolnosti svojega referata, zlasti kar zadeva makedonsko književnost, , in obljubil, da bo v tiskan referat vnesel dopolnitve, ki se mu zde potrebne. i
V obeh dneh kongresa, posvečenih slovstvenozgodovinskim vprašanjem, se je zvrstila vrsta zanimivih in dobrih referatov, vrsta problemov in predlogov, sprejemljivih in ¦ nesprejemljivih, vendar so mnoga zastavljena vprašanja ostala odprta (metodologija zgodovine književnosti, delo za skupen pregled jugoslovanskih književnosti, periodi-zacija 19. stol. itd.), mnoga načeta že na sarajevskem kongresu, a tudi sedaj nerešena. Piidružila so se jim le še nova vprašanja. V primerjavi s prejšnjimi kongresi pa lahko ugotovimo, da je razprava potekala na akademski višini, tudi če so se kresala povsem različna mnenja in nasprotni pogledi. Mira Medved
Pedagoška akademija Maribor
i
165
NEKAJ MISLI OB KNJIGI KAKO JE MOGOČE?
Ne nameravam napisati podrobne ocene, ker si posameznih misli, pritrjevalnih, celo navdušenih, in ugovorov, ki so se mi porajale ob branju, nisem sproti zapisoval; rad bi zabeležil le nekaj splošnih vtisov, ki so ostali v meni kot bistvena usedlina Javor-škove knjige.
Tehnika pisanja, nizanje neposrednih pomenkov z mrtvim sinom, vscbujočih razmišljanja in izpovedi, v glavnem razumsko, ponekod pa podzavestno pogojenih, docela ustreza obravnavani problematiki. Tudi slog, ki je svojevrsten v svoji domiselni metaforiki, melanholiji, ironiji in grotesknosti, ritmiki in paralelizmih (z grozljivo sugestivnostjo včasih spominja na Baudelaira), je nesporno kvaliteten. \
Sodim tudi, da problematika knjige ni ne tako tvegana in ne tako osamljena, da bi , morala ostati v avtorju človeško zaprta in ne bi smela priti pred širšo javnost. Podobnih ; mladostnih tragedij je bilo pri nas v zadnjih letih žal že preveč, in prav je, da se je ; Javoršek kot oče, mislec in poet lotil pisanja te svoje knjige. :
Zavzetost in vztrajnost, s katerima vrta za vzroki sinovega usodnega koraka, sta ra- : zumljivi in nas pretresata. Pisatelj so sooča in spopada z vsemi morebitnimi krivci, pogumno jih išče v rodovini, sinu in samem sebi, v izjemnih in težkih okoliščinah last- ; nega življenja, v zgodovini, leposlovju in duševnosti našega naroda, v posebni dušev- \ nosti slovenskega izobraženca ter končno v značilnostih naše dobe in mladega rodu.       ;
Za Javorškovo duhovno podobo, kakor jo spoznamo ob njegovem iskanju vzrokov za ; sinovo smrt, so zanimiva razna navidezna protislovja, zlasti, kako je ob vsem svojem precej samozavestnem svetovljanstvu krepko zakoreninjen v slovenstvu in kako kljub krivičnemu štiriletnemu zaporu ostaja zvest socializmu in partiji. Vendar se mi zdi, da i kot poznavalec in občudovalec tujih slovstev slovensko le prenizko vrednoti in da se ; tudi sodobno mladino da vneti za slovensko slovstvo, zlasti za njegove vrhove, ki se ' lahko mirno merijo s svetovnimi. Glede socializma pa menim, da bomo mladino zanj \ pridobili prej z njegovimi humanističnimi načeli in konkretnimi dosežki na raznih pod- j ročjih kakor pa s kultom posameznih osebnosti, čeprav bo še vedno imela odprte oči za ¦ nemajhne napake in nasprotja v naši družbi.
Med nadrobnostmi, ki so mi ostale v spominu in mi niso všeč, naj omenim delno zelo neokusen prikaz tistih treh starcev s podeželja in hudo neprimerno oznako sinovih | profesorjev na drugem mestu knjige. i
Ce smem izreči domnevo o vzrokih tragedije, slutim zanjo predvsem dva: avtorjev štiriletni zapor, ženina zgodnja smrt in pisateljeva pogostna bivanja v tujini, zlasti pa . ozračje naše dobe in miselnost dela mladega rodu. Iz zgodovine našega naroda in dušev- i nosti našega človeka v zvezi z obravnavano problematiko ne bi mogel izvajati kakih j posebnih posledic, kajti sicer bi bili Slovenci narod bolnikov in ne bi bili doslej ničesar ! ustvarili. Tudi mi ni jasno, kaj naj bi imel, čeprav le posredno, s tragedijo opraviti avtorjev nekdanji prijatelj Edvard Kocbek; precej aktivnih kulturnih delavcev je izšlo iz njegovega kroga, a med njimi ne poznam nikogar, ki bi se zaradi tega počutil duhovno Kzakompleksanega« ali »na periferiji«.
Med najboljša spadajo v Javorškovi knjigi prva in zadnja poglavja — v središču knjige ; avtor preveč govori o sebi, čeprav nikjer brez zveze s sinom — ki zadevajo v živo in i so vznemirljiv memento našemu času in družbi. Pozunanjena in zmaterializirana, neodgo- j vorno uživaška, zanikujoča in razkrajalna miselnost naše dobe je videti glavni krvnik ! znatnega dela mladega rodu. Tej miselnosti so prispevale in še prispevajo svoj usodni | delež tudi razmere v slovenski kulturi; prenekateri časopisi in filmi, razni ekscesi v leposlovju, dramski repertoar zadnjih let in modna filozofija absurda, ki so jo nekateri
166
ne le informativno razlagali, ampak tudi s sugestivno vnemo širili. To filozofijo pisec naše knjige že v začetnih poglavjih razbeljen in ogorčen z vso pravico zavrača kot nenaravno in škodljivo, nenaravno zlasti za mladega, v življenje šele stopajočega človeka, pogubno pa posebej za male, ogrožene narode.
Čeprav se torej v marsičem z avtorjem ne strinjam, je njegova knjiga, ne glede na nedvomne estetske kvalitete in izjemno izpovedno pristnost, v bistvu pozitivno dejanje, saj pri vsej osebni bolečini razodeva globoko vero v življenje.
Joža   Mahnič Gimnazija Ljubljana
»VITEZI BREZ MECA« ALI »BIZNIS JE BIZNIS«
Ob koncu leta 1969 je založba Mladinska knjiga v zbirki Kekčeva knjižnica izdala Viteze lirez meča (L'udo Zubek: Vitezi brez meča; iz slovaščine prevedel Viktor Smolej). O tej knjigi smo se namenili pisati iz dvojnega vzroka: knjiga hoče mladim bralcem omogočiti sprehod po drobcih iz slovstvene zgodovine, obenem pa je prav ta knjiga eden številnih dokazov, na kako čuden način skrbijo naše založbe, da bi dale bralcem knjige po ustreznih cenah.
V Vitezih brez meča pripoveduje avtor o nekaterih najbolj znanih ustvarjalcih tistih knjig, ki da jih otroci po svetu najraje bero: Cervantes, Defoe, Swift, Scott, Cooper, Dumas, Puškin, Beecher-Stowe, Andersen, Dickens, Verne, Twain, Tolstoj, Sienkiewicz in May. Ta izbor je nastal pač glede na knjige, ki jih bero slovaški otroci, slovenskemu otroku pa ustreza samo v grobem Knjiga je namenjena otroku od enajstega do štirinajstega leta, zato je škoda, da Zubek ni posvetil več pozornosti Scottovemu Ivanhoeju, Puškinovim pravljicam, v prvi vrsti Pravljici o carju Saltanu, Dickensovemu Oliverju Twistu, nekaterim Vemovim romanom, kot so Petnajstletni kapitan, Otroka kapitana Granta in Skrivnostni otok. Kaj bero otroci na Slovaškem, nam ni znano, toda slovenski otrok bo pogrešal številnejših namigov na omenjena besedila. To pa nedvomno zmanjšuje vrednost slovenskega prevoda.
Zelo prijetno in zanimivo je avtor predstavil bralcem osebnost in delo Alexandra Du-masa, pa tudi osebnosti Cervantesa, Dickensa in Sienkiewicza, medtem ko nas v Defoe-jevi podobi moti poudarjanje pisateljevih napak ter obenem nepreprečljivo opravičevanje prav teh napak; enako se počutimo tudi v družbi s Karlom Mavem. O Ander-senu pripoveduje Ziibek lepo, občuteno, toda tistega, ki je Andersena spoznal že iz Hazardove študije Knjige, otroci in odrasli, Ziibkov Andersen ne bo obogatil.
Slovaški avtor hoče biti v svojih prikazih pisateljskih osebnosti objektiven, zato — ne samo ob Defoeji in Mayu — posveča v življenjepisih po nepotrebnem preveč pozornosti nekaterim neprijetnim lastnostim moralnega značaja, ki pa se zde za nastanek in vsebino leposlovnih del povsem nepomembne. To že kar prisiljeno odstranjevanje idealistične tenčice je neustrezno tudi zaradi tega, ker pisatelj na nekaterih drugih mestih s prav romantično zanesenostjo opisuje idealne osebnosti in idealne odnose, čeprav morda v resnici te osebnosti in ti odnosi niso bili tako idealni (v Andersenovem in Puškinovem življenjepisu in še kje). Motijo tudi nekateri nespretno povedani stavki, nepazljivo zapisane besede, celo premajhna doslednost. Ce k temu prištejemo še napake, ki sta jih zagrešila stavec in korektor, potem se kar težko navdušujemo nad lepoto jezika v Vitezih brez meča.
Le bežno se sprehodimo po Puškinovem življenepisu, kakor so ga zapisali avtor Ziibek, prevajalec Smolej, korektorica in stavec. Najprej nas pozdravi naslov Dva medvedka, čeprav sledita dva navedka. Jevgenij Onjegin je roman v verzih, ne pa pripovedna pesem ali ep. Puškin je prišel >;z dežja pod kap« več kot enkrat. Ziibek nam ne razkrije, zakaj je moral Puškin čakati na knjižno izdajo in uprizoritev Borisa Godunova. Skrito nam ostane tudi, zakaj se Puškin ne bi bil dal izzvati na dvoboj in ne bi bil predčasno umrl, ko bi se bil oženil z Marijo Nikolajevno Rajevsko. Nekako izmikajoče pove Ziibek tudi to, da se Natalija še ni marala možiti, vsaj ne s Puškinom, in mu je dala za snubljenje izmikajoč odgovor. Zvemo tudi, da se Puškin s taščo že od vsega začetka »ni
1671
prenašal«. »Zato se je po kratkem življenju /posthumno?/ v Moskvi preselil skupno /?/ z ženo v Petrograd, nato pa v Carsko selo, kjer je stoloval car.« »Pet tisoč rubljev na leto v primeri s sedemsto rublji, ki jih je imel prej •— to je bila že občutna /pač res!/ razlika.« »Tam, na plesih v družbi carja in najvišjega plemstva, se je počutila Natalija ! Puškinova kakor riba v vodi.« »Ko so smrtno ranjenega Puškina pripeljali domov, je i Natalija Nikolajevna ob pogledu nanj omedlela. Mogoče se je šele tedaj zavedela, | kaj je zakrivila. /Ali pa se je samo tako prestrašila?/«
Mika me, da bi nekoliko pobrskal še enkrat po življenjepisih Beecher-Stowove, Ander- ; sena, Twaina in še koga, toda naj si dobrohotni bralec sam poišče take in podobne . »ocvirke«; ne bo težko, saj jih je dovolj.
Pa še o nečem nas poučijo Vitezi brez meča. L'udo Zubek nikoli ne pozabi omeniti, kako ^ so pri najbolj branih knjigah zaslužili založniki na račun skromnih avtorskih honorarjev. : Kdo pa je zaslužil pri slovenski izdaji Vitezov brez meča? In na čigav račun? Knjiga Vitezi brez meča stane v knjigarni 60,00 din. Vezana je v celo platno in tiskana na , odličnem papirju. Za populariziranje knjige je bilo z reklamo potrošenih mnogo sredstev. »Po knjigi bodo segli otroci, prav tako pa bo knjiga nepogrešljiv priročnik učiteljem in vzgojiteljem ter vsem tistim dijakom, ki se pripravljajo na pedagoški poklic« Vsebina Vitezov brez meča te napovedi, ki je, kot vsaka reklama, pač nekoliko napihnjena, ne upravičuje. Vsebina tudi ne upravičuje drage opreme, kakor oprema in vsebina ne upra-vičujeta visoke knjigotržne cene. Cena za Viteze brez meča je zato dvakrat neupravičena. Založnik hoče zaslužiti na račun mladih bralcev oz. njihovih staršev.
Otroci radi bero Piko Nogavičko, toda zaradi petih tisočakov se ji bodo mogli tudi odreči. Odrekli se bodo tudi Vitezom brez meča, čeprav bi bilo prav, da knjigo prebero. Zato jim bomo učitelji knjigo priporočali samo, če jim jo bomo mogli posoditi iz šolske knjižnice.
Borut   Stražar !
Vzgojiteljska šola v Ljubljani 1
GRADIVO I
DELOVANJE REPUBLIŠKEGA ODBORA SDS
1. PLENARNA SEJA SLAVISTIČNEGA DRUŠTVA SLOVENIJE — 9. JANUARJA 1970 : V LJUBLJANI
Na sporedu so bili: dvojezično šolstvo v Prekmurju, reviji SR in JiS, strokovni seminar : in redni občni zbor v Novi Gorici ter delovanje podružnic SD 1. Udeleženci plenuma ; so podprli prizadevanja republiškega odbora, da po svojih močeh prispeva k pravični ; strokovni rešitvi dvojezičnega šolstva v Prekmurju. Odobrili so tudi članek K proble- ' matiki dvojezičnega šolstva v Prekmurju, ki je bil objavljen v JiS in NR, in obžalovali, ^ da časopis Delo ignorira dopise SDS in enostransko obvešča svoje bralce o tem občutljivem vprašanju. Plenum je sprejel ugotovitev predsednika dr. J. Mahniča, da je prav, ; ker se društvo zavzema za stvar dvojezičnega šolstva v Prekmurju: če ne bo doseglo \ popolnega uspeha, bodo vsaj ostali dokazi, da se je društvo pravočasno, samostojno i in premišljeno lotilo obravnave dvojezičnega šolstva v Prekmurju in da je javnost, pro- ; svetne in politične forume opozorilo na zapletenost tega vprašanja, ki ga ni mogoče reševati zgolj deklarativno. Plenum je tudi sprejel predlog predsednika, naj mariborska podružnica objavi v JiS dopis o ureditvi šolstva za narodnostne skupine v Vojvodini. Dopis je mariborska podružnica dobila od Prosvetno-pedagoškega zavoda iz Subotice.' :
2. Dotiskana je številka SR, posvečena spominu Ivana Cankarja, in zaključene so prve korekture drugega zvezka lanskega letnika. Plenum je zahteval, naj uredniški odbor SR skliče meseca marca sestanek sodelavcev SR, ki naj skuša rešiti nekatera pereča vprašanja: uredništvo, fiziognomija revije, statut ipd.' — Dr. Jože Toporišič je poročal o JiS.
• Objavljeno v JiS XV/3.
* Glej niže Sestanek rep. odbora SDS.
168
Revija redno izhaja (do junija t. 1. bo izšlo 8 številk). Ima dovolj prispevkov. Njena naklada je 2000 izvodov, vendar bi bila še višja, če bi predavatelji-slovenisti z večjo vnemo razširjali list med dijaštvom in študenti. Sestanek sodelavcev revije JiS bo 17. aprila t. 1. ob 18. uri v poslopju ljubljanske tilozolske lakultete. Ker bo sedanje uredništvo JiS odstopilo ob zaključku letošnjega letnika, bomo ta dan izvolili novi uredniški odbor.
3. Letošnji strokovni seminar, združen z rednim občnim zborom SDS, v Novi Gorici bo 26., 27. in 28. septembra. Republiški odbor društva in novogoriška podružnica predlagata naslednji program: Prvi dan dopoldan bo simpozij o pesništvu Alojza Gradnika. Vodila ga bo dr. Marja Boršnik. Popoldan bodo tri predavanja o slovenski liriki, epiki in dramatiki po letu 1945 v obsegu učnega načrta za srednje šole (izbor avtorjev in del ter metoda pristopa k sodobnim slovstvenim delom). SDS bo naprosilo za referate o tej temi dr. Borisa Paternuja, Matjaža Kmecla in Jožeta Koruzo. Drugi dan dopoldan bo ledni občni zbor društva, popoldan pa bo poučni izlet v Brda. Zadnji dan bo govoril o Kulturi ustnega izražanja učencev na vseh stopnjah Janko Car. Za simpozij in vsa predavanja je predviden tudi čas za razpravo.
Republiški odbor bo upošteval vse predloge članov društva, ki bi kakorkoli želeli vplivati na oblikovanje programa letošnjega slavističnega zborovanja.
4. Plenum je poslušal poročila predstavnikov podružnic SDS in ugotovil, da je strokovno delovanje večine podružnic zadovoljivo, da pa ne vključuje vseh predavateljev slovenščine. Kritičen položaj je pravzaprav samo v murskosoboški podružnici, ki se v obdobju po zborovanju v Kranju niti ni sestala. Tudi ljubljanska podružnica še vedno ni poživila strokovne dejavnosti. Njen zastopnik, Milan Dolgan, je pojasnil, da je prišlo do zastoja deloma zaradi bolezni predsednice Petre Dobrilove, da pa bo v drugem polletju predavateljska dejavnost stekla. — Predsednik koprske podružnice Jože A. Hočevar je predlagal, naj predavatelji slovenščine iz Sežane in Postojne ustanovijo svojo podružnico, ker sedčuija koprska podružnica ne more povezovati vseh slavistov na tako obsežnem področju. — Predstavnik jeseniške podružnice se plenarne seje ni udeležil in ni niti poslal poročila niti se opravičil.
5. Neobjavljena predavanja s simpozija o Simonu Jenku bodo postopoma objavljena v JiS, v kolikor jih bodo avtorji uredništvu dali na razpolago.
6. Predsednik društva je poročal o sodelovanju društva s Sekretariatom za prosveto in kulturo in še posebej s strokovnim sodelavcem sekretariata Tinetom Orlom. Doslej je bilo nekaj sestankov, na katerih so govorili o pripravi novih beril za gimnazije in strokovne šole ter o novem pregledu slovenskega slovstva za gimnazije. SDS je predlagalo nekaj strokovnih komisij, ki naj bi sodelovale kot posvetovalno telo pri nastajanju omenjenih učbenikov. Predsednik je tudi poročal o slavnosti, ki jo je priredilo SDS novembra lanskega leta v čast akademikov dr. Franceta Koblarja in dr. Antona Slodnjaka. Obžaloval je, da se nekateri povabljenci slavnosti niso udeležili.
2. SESTANEK REPUBLIŠKEGA ODBORA SDS — 13. FEBRUARJA 1970
1. V program prihodnjega strokovnega seminarja v Novi Gorici je rep. odbor vključil predlog novogoriške podružnice, naj bo na zborovanju tudi predavanje o deležu Primorske v slovenski književnosti. Na simpozij o pesništvu Alojza Gradnika bo društvo povabilo vse slovenske slovstvene zgodovinarje, ki so se ukvarjali z delom tega pomembnega slovenskega pesnika.
2. Sestanka sta se udeležila tudi predstavnica tržaških predavateljev slovenščine Marija Pirjevec in pedagoški svetovalec za pouk slovenščine na Tržaškem Stane Mihelič. Stane Mihelič je poročal o položaju in pouku slovenščine v slovenskih šolah na Tržaškem in sporočil odboru željo tržaških slovenistov, da bi se povezali s SDS. Odbor je sklenil, da bo odslej na vse seje vabil tržaškega zastopnika in da bo poskrbel za čim boljši stik z zamejstvom — kot sestavnim delom našega narodnega in kulturnega prostora.
3. Predsednik dr. Joža Malinič in član odbora dr. Jože Toporišič sta se udeležila zasedanja Komisije za mednarodne odnose Skupščine SRS in sodelovala v razpravi o dvojezičnem šolstvu v Prekmurju. Predsednik je članom komisije razložil historiat zanimanja SDS za dvojezično šolstvo in temeljna načela društva, zapisana v poslanici in drugih listinah SDS, poudaril je tudi, da je SDS vedno upoštevalo posebni položaj na Koroškem. Dr. Jože Toporišič je zastopal mnenje, da je realne politične in socialne cilje mogoče doseči tudi brez dvojezičnega šolstva. Komisija se je društvu za strokovne nasvete sicer zahvalila, vendar jih je zavrnila, češ da je s političnega gledišča v Prekmurju in podobnih narodnostno mešanih področjih v socializmu upravičeno samo dvojezično šolstvo. Rep. odbor SDS je sklenil, da bo vztrajal pri društvenih strokovno in stvarno podkrepljenih zahtevah, da pa polemike ne bo nadaljeval, ker meni, da je društvo svojo nalogo v sedanjem položaju opravilo.
4. Uredniški odbor SR je 6. februarja t. 1. sklical sestanek sodelavcev revije in povabil na sestanek tudi predstavnike SDS. Na sestanku sta poročala o reviji odgovorni in glavni urednik za jezikoslovje dr. Tine Logar in glavna urednica za slovstveno zgodovino dr. Marja Boršnik. Po njunih poročilih je v razpravi bila izražena želja sodelavcev revije in predstavnikov SDS, »naj bi revija čim prej spremenila svojo fiziognomijo, postala naj bi bolj aktualna in začela izhajati res kot periodikum in ne kot letni zbornik. Prinašala naj bi tudi več teoretičnih razprav, prikazov, ocen, poročil, da bi za slovenske slaviste in tujino postala bolj privlačna« (Iz poročila odgovornega urednika dr. T. Logarja Slavističnemu društvu). Zbor je predlagal društvu tudi novi uredniški odbor, ki ga sestavljajo: dr. Boris Paternu kot glavni urednik za literarno zgodovino, dr. Jože Toporišič kot glavni urednik za jezikoslovje in člani: dr. Fran Petre, dr. Dušan Pirjevec, dr. France Bemik, dr. Jakob Rigler in dr. Vatroslav Kalenič.
SDS zahteva od uredniškega odbora SR, naj čim prej skliče sejo in izbere novega odgovornega urednika in naj poskrbi, da letošnji številki pravočasno izideta.* Do konca letošnjega šolskega leta mora uredniški odbor SR še enkrat sklicati sestanek sodelavcev, na katerem naj udeleženci, če je potrebno, dopolnijo statut in pripravijo njegovo besedilo za letošnji redni občni zbor SDS v Novi Gorici, ki mora statut in novi uredniški odbor potrditi, SDS in uredniški odbor SR se morata truditi za povečanje števila naročnikov.
5. Republiški odbor SDS je predlagal ljubljanski podružnici, naj priredi ob petdesetletnici plebiscita na Koroškem cikel predavanj o Slovenski Koroški.
Cene Omerzelj, ki bo tudi letos pripravil ekskurzijo SDS, je dejal, da sta letos na voljo dve možnosti: Sovjetska zveza in Grčija. Pri beograjski agenciji za izmenjavo študentov bo najprej vprašal za pogoje in možnosti ekskurzije v Sovjetsko zvezo, vendar se bo z beograjsko agencijo pogajal samo v primeru, če bo upoštevala strokovne interese društva. — Prošnji SDS za 10% popust pri nakupu knjig se je doslej odzvala samo Cankarjeva naložba. Njen predstavnik je sporočil, da lahko člani SDS kupijo z 10% popustom slovensko izvirno leposlovje in strokovne knjige, ki so ali slavistične ali sla-vistiki blizu, in sicer tako, da osebno ali pismeno sporočijo svoje želje sedežu CZ, Ljubljana, Kopitarjeva 2, II. nadstropje, soba št. 21, in takoj poravnajo račun.
Aleksander Skaza tajnik SDS
V OCENO SMO PREJELI
— Slavistična revija. Časopis za jezik in literarne vede. Ob petdesetletnici smrti Ivana Cankarja. Založba Obzorja Maribor. Letnik XVII, št. 1. Ljubljana 1969. 393 str. Dušan Moravec. Podoba Jožeta Tirana. Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega, 48. Ljubljana 1970. 154 str.
* Na seji uredniškega odbora SR dne 5. marca 1970 je bil za odgovornega urednika SR izvoljen dr. Jože Toporišič. Novo uredništvo vabi k sodelovanju stare in nove sodelavce. Rokopise za letnik 1970 sprejema do 1. maja t. 1. Pošiljajte jih glavnima urednikoma za slovstveno vedo oz. jezikoslovje.