122
Pesa.
Ta rastlina ima skoraj v vsakem jeziku po več imen ter je tudi zastran barve, rasti in oblike različna. Za.pridelovanje važna je njena razvrstitev na krmensko in sladkorno peso; prva se polaga živini, iz druge izdelujejo sladkor. Obedve imate mnogo pa-vrsti. Pri sladkorni pesi je treba pomniti, da se k njej prištevajo le takošne, ki ne rastejo vun iz zemlje ali tal. Hektoliter telita 65 do 70 kilogr. Kaljivost semenu ostaja 3—4 leta. Najbolje ugaja njej gorko, a ne presulio podnebje, zadovolji se pa tudi s slabšim. Zemlja najboljša za njo je debela, pognojena, apnena glina ali lapornasta ilovica, ki ni preveč zvezana. Stori tudi v lahkeji zemlji, peščenem svetu in v nekdaj od morja pokritih legali, vendar pridelki so slabši. Sicer raste v poslednjih legah sprva bujniše, kakor v težki zemlji, vendar kmalu zaostaja, zlasti, ako nastopi suša. Sejejo peso za zimsko ržjo, deteljo, lucerno, v praho, dobro gnojeno in vsako leto ukrepleno po umetnih gnojilih. Navadno pride v zemljo za prvo močno pognojitvijo s hlevnim gnojem; le sladkorno peso sejejo pozneje, ko je gnoj uže razkrojen, sicer , pesa nima veliko sladkorja v sebi. Vsakako mora gnoj jeseni podoran biti. Kot postranski gnoj sladkorni pesi velja: razkrojena koščena moka 2—2*5 met. cent., Baker-guano-superfosfat 2—2*5 met. cent., lesni pepel 4—5 met. cent. na hektaro; krmenski pesi pa: guano 2—2*5 met. cent., poudrette 3—4 met. cent., kri 1*4- 2 met. centa na hektaro.
Pesa tirja brezpogojno, da jej tla popolnem in globoko prerahljamo. Kjer je močno zvezana zemlja je treba praho pustiti, da si pridobimo dovelj časa za namenu primerno obdelovanje. Nikoli ne smemo opuščati globokega obdelovanja, zatorej je treba rabiti podzemeljski plug!, večkrat z navadnim plugom orati, z brano povleči in z valjarjem povaljati, da je zemlja vsa čista plevela, in dobra in lahka. Skozi zimo pustimo, da brazde zimski mraz prešine, spomladi pa jih zopet s plevelom vred podorjemo in ali navadno povlačimo ali v zloge zmečemo. Sejatvi najbolji čas je v mesecih sušeč, april, maj. Semena potrebuje se pri sejatvi razvrstilni ali z mašino 20—30 kilogr., pri oni z roko pa 10—15 kilogr., in pri zasajanji za krmensko peso 18.000 do 20.00o mladih rastlinic na hektar. Zavlačijo seme v bolj sušnih zemljah 4 centimetre globoko. Sladkorno peso sejejo v vrste po 40 do 45 centimetrov narazen, v vrstah stojijo pese po 20—25 centimetrov vsaksebi; krmenskim pešam pa določujejo vrste po 50 — 60 centimetrov narazen in posamičnim rastlinam v vrstah 45—50 centimetrov vsaksebi stati. Pri sladkorni pesi rabi seme navadno, le izjemno rastlinice, in te le, da popolnijo prazne plehe, pri krmenski pesi pa navadno mlade rastlinice na pe-sišče presajajo, zlasti v manjših gospodarstvih.
Kjer so z mašino sejali, treba 3—4 centimetre visoke rastlinice šopoma z motiko prekopati. Za se-jatev z roko moramo vrste poprej zaznamiti, kjer se ima semena natrositi, kar na različni način delajo. • Vsakako je pa navskrižno zaznamovanje ravno povla-čene njive potrebno, ker živina vprežna in ljudje uže pri narejanji povprečnih vrst zateptajo podolžne vrste. Ravna sejatev ima še drugih nepriiik. Tako na pr. delavci med sejanjem poteptajo prazne prostore med vrstami, da niso poznati, in torej ni mogoče poprej okopavati, dokler niso pese iz tal prodrle, toda med tem je tudi plevel pognal in je okopavanje prav sitno delo, ker ni kmalu pese videti. Vse to okopavanje težavno dela in moti. Temu se v okom prihaja, ako v določenih daljinah za vrste z okopavnim plugom ali z na-
lašč za to prirejenim plugičem potegnemo sloge, časih po 3—4 naenkrat. Na grebene onim slogom se polaga seme šopoma. Da so vrste zmiraj enako daleč narazen, 20—25 centimetrov, dobijo delavci toliko dolge šibice in zaporedom izmerijo, kako daleč ima vrsta od vrste biti oddaljena. Vendar delavci so mnogokrat malomarni ter pouzročijo marsikaj nereda.
Da se temu nasproti dela, služi poseben vozič na kolesa, po 1 meter v premeru široka, ki sta natak-nena na 2 metra dolgo os, kateri so pritrjene trivo-glate, po 4 centimetre široke late, ki so po 20-25 centimetrov narazen, ob koncih z okvirom zvezane. in katere po njivi ali ogonih naprej tiščijo. Dva delavca sta v to svrao potrebna, ki vozič vlečeta po slogih. Late narejajo jamice v sloge in v te jamice polaga se naposled seme. Zatem se seme na slognih grebenih previdno zagrne. Ko so mlade rastlinice 4 do 5 c-ntimetrov vzrastle, treba jih je razpraviti, da samo po ena tam ostane, kjer je seme bilo vloženo. Druge se opazno izpulijo ter na prazne prostore presadijo. Presajanje krmenske pese vrši se ali za plugom ali na slogih in njihovih grebenih. Na gredicah, kjer bi se imelo pridelovati pesinega semena, seje se spomladi. V ta namen naredijo se 14 do 16 centimetrov narazen jamice, v katere se položijo semena, zagrne, potlači, in, če je treba, z gnojnico zalije. Vhaja-joče rastlinice je treba tukaj varovati proti mrčesom in plevelu. Proti koncu meseca maja so rastlinice prst debele in tedaj presajajo jih v pripravljeno njivo, če le mogoče, v novo brazdo.
Predno jih posadijo, priščipnejo jim na korenu in listkih. Da se plevel zatira in zemlja rahlja, morajo njivo večkrat okopati ter naposled peso osipljejo. Tr-t ganje perja moramo zelo odsvetovati, izgovarja je edino le pomanjkanje krme; pri sladkorni pesi pa se mora popolnem opustiti Pesa raste in zori 190 do 210 dni. Sladkorno peso pipljejo uže v drugi polovici meseca septembra, krmensko pa v oktobru. Kot orodje rabi plug, vile, lopata, deloma tudi roka. Velike opas-nosti je treba pri spravljanji sladkorne pese. Solnce nje ne sme obsevati. Zelenje, korenje in zeleni deli pesini se odrežejo do bele mezgovine. Ob enem jo prsti otrebijo, katera se pese drži. Tako pripravljene pese mečejo na majhne kupe, z zelenjavo pokrijejo, dokler nje ne odpeljajo z njive v shrambo. Med vožnjo treba je peso pokrito imeti; pri krmenski pesi te opaznosti ni treba, odreže se gladko le zelenjava, perje, odrezani kosi pesini, snažno zeleno perje poberejo in odpeljajo z njive, včasih pa vse na njivi pustijo in pod-1 orjejo. Dostikrat pustijo odrezljaje in perje delavcem proti temu, da izpipljejo peso. Sladkorna pesa daje pridelka: 250—350 metr. centov gomolja in 40 -60 metr. centov zelenjave in odpadkov, krmenska pesa pa 300—500 metr. centov gomolja in 60—100 metr. centov perja na hektari. Semena daje ena pesa semenska 0.05—0*1 kilogr., torej se ga dobi na hektari 5—10 metr. centov.    .
Sladkorno peso spravijo k sladarnam ali sladkornim fabrikam, kjer jo na kupe nagromadijo in s slamo pokrijejo. Shranjujejo sladkorno peso v repnicah in vi kleteh, kakor krompir. Enako shranjujejo tudi kriten-1 sko peso, zeleno perje takoj spolagajo. Za nadaljnol ohranitev zmečejo perje v jame ali kadi, kjer se skisa, I Pesa rabi za izdelovanje sladkorja, žganjice, jesiha, I kavinih surogatov in kot klaja na debelo.                   I
Za peso sejejo jarine, zlasti ječmen, če se dobro I gnoji, tudi repo. Za semenske pese izbirajo popolnem I razvite, srednje-velike, lepe gomolje, katere kažejo mo-1 goče malo postranskih korenov. Perje odrežejo pre-l vidno,  ker srce ne sme biti ranjeno;  čez zimo treba
jih je lepo shraniti, najbolje v repnicah; vmes med plasti s peso denejo plast suhe prsti ali suhega peska. Spomladi jih izsadijo na vrte, 1 kvadratni meter narazen, in se pristavijo količi, na katere se pognane mladike privezujejo. Ves prostor mora biti večkrat oplet in  pese osipane.   Seme zori  meseca  septembra
¦ ali oktobra.   Semenovo steblovje porežejo,  shranijo in oemučejo,   kedar  je   popolnem    posušeno.    Zatem   se
• tanko razgrne, marljivo meša in v večje kupe  spravi.
; škoduje pesi, vstrajna suša, mraz, srčna gnjiloba, črni
.plesenj,   noveji čas tudi krompirjevi   podobna bolezen.
'Tudi bolhe mnogo nadlegujejo peso.
„Gosp. Glasnik."
123