ni mogla priti. In morda je prav zato tako nedopovedljivo lepa, ker pride h koncu, ko je človek že okusil vse, prebavil vse, naveličal se vsega in mu je samo še do zadnje lepote... Oh, kako je lepa! Nisem vreden, da govorim o njej. Greh je bil, da sem jo skušal upodobiti. Rezal sem jo v les samo enkrat v življenju in še za takrat mi je žal. Nisem storil prav. Zameril bi se ji bil, da ni tako nesebično dobra, tako brezskrbna za svoje čare... In to človeka omami do pijanosti, če stopi predte lik, ki si niti ne domišljuje, da je lep, niti ne stopi predte zato, ker je lep, in ugotoviš samo mimogrede, da je poleg milosti, ki sijo iz njega, lep do brezumja ...'
Presedla sem se, ker mi je bilo hudo poslušati tako govorico, pa me je z mesta okaral:
,Miholjka, presedi se semkaj, tam sedi Gospa, kadar pride...'
In še tik pred smrtjo — mislim, da se mu je iztekalo že zadnjih petnajst minut —: ,Miholjka, ne sedi tam, tja sede Gospa, kadar pride...'
In še danes, ljubi otroci, verujte mi, da si ne upam sesti na mesto, ki mi je bilo prepovedano, čeprav mojstra ni več in je že tam, od koder se gotovo več ne vrne. Ne, ne upam si...
To so sanje umetnikove, vidite, in naj mu bo mir in večni pokoj, ki ga tako zelo potrebuje.«
S tem je Miholjka končala povest o svojem najemniku, dodala pa je v splošno in koristno ravnanje vsem, ki bi se na take najemnike še namerili, tele modre besede:
»Obrt pa sem odjavila še tisti dan, ker sicer bi jo plačevala jaz. Meho namreč ni bil mojster, temveč pomočnik, obrtni list pa je imel na ime mojstra Pankraca Miholja, mojega rajnega moža...«
Mitja Šarabon
Iščem te • • •
1.
Bil sem žalosten in sam,         Mirne so ostale duri,
trkal sem na tvoja vrata,         pa sem vedel, da doma si,
da bi pila me — kot trata        čakal sem, da se oglasi
pije čisti vonj ciklam.               pesem tvoja v težki uri.
Pesem, k meni ni bilo te. O, nikar mi ne poruši sanj, ki še živijo v duši, saj bom vedno hodil pote!
31
2.
Od moje k tvoji srčni krvi razpet bil mojih pesmi most je; spomin, spomin na trhli brvi edini, zadnji tvoj še gost je.
Še moja misel k tebi hoče, a vse pretežki so spomini, podrli brv so;  zdaj  v globini mi zapuščena duša joče.
Kaj bila si mi? Navdih, srca mojega smehljaj, moj najlepši, živi stih, moja mala Butterflv?
Kaj bila si mi? Moj dan, moja moč in moja luč, ali sem bil tebi dlan, ti na dlani zlati ključ?
Ključ do mojih svetlih rim, k moji duši lepa pot? Saj ne vem. Zdaj mirno spim, konec je veselja, zmot.
Plavam po globoki strugi, voda sega čez ramena, v usta, preko lic, temena; težka, težka so bremena, ki jih čutim v smrtni tugi.
Voda me kot kamen bije, vedno huje, vedno huje, kakor da železo kuje; bolečina ne miruje, vsega krije me in vije.
Vse telo je krhka gmota. Z mene je izprana zloba in veselje in tegoba. Naj za roko zdaj do groba vodi sestra me — samota.
Mir je, mir je, zdaj sem srečen, zdaj mi voda je kot mati, ki mi za pijačo dati hoče sen in spanje. Spati, o zaspati spanec večen!
5.
Iščem te in čakam vedno in teži me teža križa. Daj v življenje moje bedno z duše svoje pest drobiža!
Ce ne moreš siromaku dati duše v vsej globini, drobce duše mi po tlaku vrzi — meni so cekini!
32
6.
Kadar daleč boš v tujini, kje naj iščem te: med hrupom, v solzah, smehu, v družbi z upom, v gledališču, med trpini?
Ne! Iskal te bom v bližini, v žarku, v kaplji, v zlati roži, na metulja lepi koži, v svoje sobice tišini.
V svojega srca globini,
v svoje duše hrepenenju,
v pesmih svojih in v življenju,
ki je srečno v bolečini.
G-lej, cvetijo anemone,             Ustne lepe so kot zarja,
v tej bogati, čisti sreči             roža ti objema grudi,
hočejo te vso obseči;                pesem se v pijačo nudi,
lice tvoje v cvetju tone.           sonce v žarek te ustvarja,
Vaza sreče pa je prazna; srečna nisi, si le kupa, ki je vanjo strup obupa natočila roka blazna.
8.
Izmučen sem, bolijo me že pesmi, oko je motno že in misel suha; a prosim te, povej, povej zares mi, kaj jaz sem tebi: pesem, košček kruha, ki ti je hrana; ali sem ti skorja, da jo od vržeš; mar sem puh kožuha, da vanj podrgneš svoje lepo lice? Sem sonce, ki čez daljna ti obzorja v obraz zašije; sem ti klic resnice? Če sem ti roža, prah na listu cveta — imej me rada — svojega poeta!