Otroška individualnost Fr. Gabršek. VIII. Iz različnih vnanjih razmer, v katerih živi otrok, izvirajo razne potrebe, duševne in telesne. Podnebje in vsa okolica, katera vpliva na otroka, določuje mu večji ali manjši krog njegovega duševnega in telesnega delovanja. To pa stvarja, kakor smo že slišali, raznolika svojstva v otroškem in sploh v človeškem življenji. V raznih letnih časih, v različnem podnebji, je treba človeku različne hrane, obleke, različnega stanovanja. Rodovitnost ali nerodovitnost zemlje sili ga k različnernu opravilu. Teinu je moči o pravera času odpočiti si, oni se inora po ves dan truditi, da si pribavi ono, kar doseže drugi na lehak način. Razni kraji imajo razne navade, šege in običaje. Otroci so čestokrat polni predsodkov, katere so jim vcepili njih prvi vzgojevatelji. Pri teh mine dokaj časa, da se jim vcepijo boljši nazori ob ogledovanji sveta. Najsilnejši vpliv na otroka pa ima usoda sama, ki se pojavlja zlasti kot revščina ali bogastvo. Bogatincu so na razpolago razna sredstva, da uteši svoja poželenja. čustvovanje, spoznanje in volja meri mu pred vsem na to, da zadovolji svojim strastim. Telo mu zaostaje v rasti, duh ne nepreduje; takov ostane v vsem svojem razvitku na nižji stopinji od normalno vzgojuega otroka. In revščina? 0 tej skoro ni, da bi govorili. Pač pa dostikrat opazujemo, da se tudi revni otrok vspne na višino pravilnega razvitka. Tu mu pomore uprav njegova najnotranjejša iudividualnost, ki se ne upogne niti pod bremenom kobne slučajnosti. Sama na sebi ima torej revščina znak trdne individualnosti, ki se ne da z lehka izbrisati. Toda tudi taka individualnost rodi često povoljne uspehe. Žal, da je revščina navadno združena z obilnimi drugimi neugodnimi razmerami, katere vtisnijo vsemu svojstvu otroškemu slabe znake. Otroci vidijo in slišijo mnogokaj, kar jim ostane kot neizbrisljivo svojstvo ves čas življenja. Uprav v prvi najrahlejši dobi jira manjka pravega poučila, navoda; srce jim ostane prazno in nepristopno poznejšim blažjim vplivom. Pač pa srkajo vse pogubne kali sovraštva, jeze in nezadovoljnosti. Videči ugodne razmere svojih vrstnikov, peče jih to obilje, ali pa jim upade srce, da bi se kdaj povspeli na boljšo stopinjo. Taki odnošaji so pač žalostni, ali zatreti se ne dado. V šoli jih moder učitelj pač oblažuje, ali popolnem jih ne more izpremeniti. Otroci postanejo individualno, t. j. odnošajem primerno razviti. Velik vpliv na individualnost otroško ima tudi ugoden ali neugoden čas, v katerem raste in se vzgojuje otrok. Vender so redke take neprimere kot lakota, vojska, kuga itd. A obrazovanosti otroški vtisnejo svoje znamenje. Dokler še otrok ne hodi v šolo, teže ga te okolnosti, pod njih vplivom razvija in vzprejema mračno individualnost. Ko rainejo take neprimere, zlasti pa pod vplivom šolske vzgoje, začne se nova doba v duševni obrazovannsti otroški. Iz tega je torej razvidno, kako različna so otroška svojstva in kako različua je tudi naloga šolske vzgoje. Uspobi te vzgoje so pri tem otroku popolnejši, pri onem nedostatnejši. Vkljub temu pa ne smemo pustiti izpred oči splošne Tzgojne svrhe. Bistveno tnoramo vzgojevati vse otroke jednako, ker le tako dosežemo sovršeno življenje človeško. Ozirati se nam je pa v popolni meri tudi na otroške individualnosti. Šolo moremo pač prispodobiti organski celoti. Vsakega človeka značaj in teženje zavisi od njegovega svojstva, od okolice in drugih slučajnosti, sploh od vse njegove individualnosti. Tako je tudi s šolo. Tudi v šoli odločuje revščina ali bogastvo, dežela in priroda, vas ali mesto. Drugače je v šoli, kjer je malo otrok, in zopet druge razmere vladajo v prenapolnjenib, slabih itd. šolab. Kakor ne gre vseh otrok po jednirn pravilu vzgojevati, tako tudi ni dovoljeno, da bi vse otroke sodili po jednem kopitu. Ako je šola individualna skupnost vseh otrok, ocenjevati se mora na podlogi njenih individualnih razmer in z oziiom na učitelja, ki je tudi individualnost sam zase. On ima posebne duševne darove, poseben značaj, temperament; na njega vplivajo zdaj ugodne, zdaj neugodne okolnosti, katerih se čestokrat ne more popolnem rešiti. Vender mu nikdar ni samovoljno voditi otrok po težavnih in nevarnih potih življenja. Vedno mu je imeti pred očmi vzvišeno nalogo človeške vzgoje, večni in konečni namen človeškega življenja. Ako učitelj vzgojuje svoje otroke tako, da bodo zmagonosno izšli iz boja za živIjenje, tedaj bode zadostno rešil svojo nalogo. S pravo utrditvijo otroške individualnosti bode postavil trdno podlogo socijalnim razmeram. Na tej podlogi sloneč bode procvela v družbinskem življenji sreča in zadovoljnost. To pa bode uajboljši odpor proti nenravstvenostim in s tem proti vsem onim nedostatkom današnje vzgoje, ki provzročujejo izprijenost mladine.