113. štev.
V Ljubljani, v torek 12. oktobra 1880.
Letnik Vili.
Inaeratl se »prejemajo io velja ris'.oDiia vrsta -
8 ter., ce se tiska lkrat.
1 O	4
1- ,,	m	v
il i) II II ^
Pri večkratnem Tiskanji «i ce i» piimerno imanj^a.
Rokopis
»e ne vračajo, netraiihovan* pisma se ne «prejemajo.
Htroonino prejema 'tpravniitvT (administracija) in «K»i<jaieija n« Dunajski cesti 5t. 16 v Medija-ovi hiši, II. nadstropji.
Politic» list za slovenski n a r o fl.
Po pošti	prejemar velia :
7.a ceio ieto	. |0 gi. — Kr
la poiiet»	. . 6 ., — .,
ta ¿etri ieta	. . ■» „ 50 „
V administraciji velja:
7.a ceio ieto . . 8 cri. 40 kr «a poi ieta	* „ 20 „
sta četrt ieta	U ,, 10 ,.
V Ljubljani na dom posiijan velia 60 kr. več na ieto.
VredništVO je Poljanski nasip št. 48.
Izhaja po trikrat na teden in sicer v torek, četrtek in soooto.
Slovan gre na dan.
,,A c c i d i t in puneto, quod non speratur in a n n o." — Tako je pričel slavni J. Kopitar , čegar rojstveno stoletnico smo letos slovesno obhajali, svojo najslavnejšo knjigo (Glagolita Clozianus); tako smemo tudi mi — priprosti Slovenci —klicati — vsi navdušeni glede na prekrasno poslanico sedanjega sv. Očeta papeža Leona XIII.—
Da v Uimu pozorno spremljujejo Slovane ter njihovo delovanje tu in tam, o tem ni bilo dvombe ; ali — da se v sedanjih silno pomen ljivih dobah oglasi z Rimske Stolice poglavar sam in tako iskreno, tega si nismo bili svesti. Duh božji pač veje, kjerkoli hoče; tako veje gotovo tudi v tem dejanji namest nika Kristusovega.
Bil je deveti vek, kadar sta blagovestnika sv. Ciril in sv. Metod delovala med na šimi predniki; ali tudi devetnajsti vek bode, kakor se kaže, vek slovanski — tem bolj, ako se na priprošnjo teh dveh, ki sta v posebnem češčenji pri zapadnih in vzhodnjih, pri katoliških in razkolniških kristjanih, naposled ze a.ni v božjem kraljestvu zahod in vzhod slovanski.
Živo nam je še v spominu tisučnica slovanska — 1. 1863, kadar smo obhajali jo tu in tam, na jutru in na večeru, vzlasti na Velehradu, ter poslavili malo da ne vsi rodovi slovanski s spomeuicami književnimi, in — že se'nam približuje spet tisučnica smrti Metoda (1. 885), in že se pripravlja ves katoliški svet slovauski obhajati jo slovesno (leta
1885), kar se nam prikaže iz Rima poslanica — zvezda, ktera vodila bode vso to vzajemno slavnost na preveliko radost Slovanom.
Kakor bo naš raojki Slomšek čuteč, da najhujša zapreka vzajemnosti slovanski je verska, je razkolnija, vstanovili in ranjki Pij IX. radi potrdili bratovščino s b. Cirila in Metoda; tako pozivajo sedanji namestnik Kristusov in naslednik sv. Petra Leon XIII. prisrčuo katoliške Slovane, naj prosijo in prizadevajo si zato, da zedinijo se pod obrambo omenjenih blagovestnikov v krilu bv. Cerkve katoliške z njimi tudi razkolniki.
K Vatikanskemu vesoljnemu zboru so povabili ranjki Pij IX. vse škofe vzhodnje, in vprav v tem zboru so nasvetovali viši pastirji apostoljski današnjo poslanico; nadejati se torej sme svet slovauski, da vsi biskupi katoliški bodo vprihodnje marljivo delovali na to, da se v smislu povedanem zvesto tudi povsod bode izvrševala.
Pomenljivo je Slovanom tudi to, da 30 septembra t. j. v god sv. Hieronima (Je rolima), na čegar ime je vstav katoliški v Rimu vsem Ilirom, je pisana poslanica slovanska; v god sv. Jerovima, čegar ime nosi celo eno pismo slovansko (alphabetum glagoliticum, ali ter Hieronymi anum dietum), dokler se eno zove „alphabetum Cyrillicum." —
Letos ima priti na svetlo „Sbornik Vele-hradski", v kterem se pojasnuje marsikaj o teh blagovestnikih slovanskih, o Cirilu in Metodu, o Velehradu itd.; obsegal bode do 20 tiskanih pol; naroča se pri dekanu Velehrad-
skem (g. Jos. Vykydal) po 2 gld., poslej veljal bode 3 gld. — Na poslanico ali okrožnico papeževo se brez dvoma oglašali bodo učenjaki in cerkveni dostojanstveniki pravoslavni. — Kedar dojde latinski izvirnik, pa tudi poslej večkrat hočemo pisati in govoriti v „Slovencu" o tej preslavni listini katoliški, vselej v ta namen , da bode naj v blagor ločenim bratom našim slovanskim, pa na slavo ss. Cirilu in Metodu.	Resnicki.
Posvečevanje cerkve v Kolino.
V Kolinu (Kolo) na Nemškem bo letos dogotovili velikansko cerkev, zvauo „Kollner Dom," ki so jo zidali 200 let. Da cerkev ni kaj navadnega, da je velika reč, vidi se iz tega, ker bojda stane dvajset miljonov. Nemško-liberalei, ki se sicer ne zmenijo dosti za cerkve, zanimajo se vendar za to velikansko poslopje, ker jim daje priložnost, zopet nemško ime proslavljati; in sicer pravijo: „Ta cerkev je delo celega nemškega naroda , toraj mora celi nemški narod praznovati poavečevanje cerkve. Celo protestanti in judje so se polastili te stvari, in sam protestantovski cesar Viljem se hoče udeležiti svečanosti, ki Be bo vršila v Kolinu v slavo nemškega imena.
Kaj pa pravijo katoliki k temu? Oni so tako slabe volje, da se svečanosti še udeležiti nečejo. Prvič jih po pravici jezi, da se bo celi svečanosti dal posvetni značaj, in namesto da bi se Bog častil, se bo v nebo povzdigovalo nemško ime, in nemška umetnost, nemška kul-
liankovfnr.
Ilogodba na 6odnijske spise naslonjena.
Prva šola.
(Dalje.)
Zvečer, ko je delo dokončano, vidimo zopet Janeza priti vsega zamišljenega iz fabri^e. Koraki njegovi so nagli, kakor da bi se mu kam mudilo. Idimo za njimi Ta pot ne gre preko morja, naravnost proti domu gre. Tu zavije 7 vežo, hitrih korakov, po dve stopnici jemaje šine kviško do svoje sobe, jo odpre in zaklene za sabo. Oglejmo si to sobo, ktere razen postrežnice ni nihče videl.
Polna orodja je, večidel železnega, pile, kleščice, žagice, dleti, kladiva, svedrov in enakih reči je spredej polna miza. Po kotih stoje razne obdelane železne reči, nektere sostav-ljene, da so videti kakor mašine, druge imajo kolesa, držaje , valarje itd. Toda kdo bo po-praševal, za kako rabo je vse tol
Tudi Janez le površno pogieia po sobi, če je vse na svojem mestu, potem sleCe boljšo obleko, opaše si predpasnik in gre v kot. Kaj ima opraviti v kotu, kjer ni nobene reči ? Opazujmo ga!
Najprvo poklekne na tla, gleda žeblje, ki
so v deske zabiti, in izdre s kleščami enega ven. Na to vzdigne desko , pod ktero se pokaže votlina. Iz te vzame podolgosto škatljico, jo
nese na mizo in odpre.--
Kaj? Jc h mogoče? Nadzornik mašinskega oddelka pa ima toliko denarja? In sami de-setaki so, pa kaka skladovnica jih je I In tam na papirji stoji zapisana številka 10.000. Gotovo je teh desetakov toliko, tedaj za 100.000 gld. Kdo bi mislil, da je Janez tako bogat!
Zdaj vzame Janez iz kupa en bankovec, druzega pa iz predala, kjer ima Bhranjenega tudi nekoliko denarja, in jame oba skrbno pregledovati z drobnogledom in mencati papir med prsti. Ko je prvega pregledal, ga dene zadovoljno kimaje na stran, potem vzame druzega, kteri prestane poskušnjo srečno ka kor prvi. Tako se godi še z nekterimi, ktere iz srede kupa tu pa tam jemlje, kakor mu roka zadene. Vse položi z enako zadovoljnim obrazom na kup, zapre škatljico in z besedami: „ej, kaj bom dalje preiskaval saj so vsi enaki, nobeden Be ne da razločiti od pravega", — gre ž njo v kot, jo dene v votlino, to zakrije z diljo, vtakne žebelj nazaj, vstane, pogleda na tla in pravi:
„Tako! Zdaj pa naj kdo pride in tu išče.
Ako ne zadene pravega žeblja, je vse rukanje zastonj; če pa b silo poskuša odtrgati diljo — no, solnca ne bo več videl. — Dokončano je. Zdaj na drugo delo I"
S tem stopi v nasprotni kot, počene na tla in dela ravno tako, kakor v prvem. Iz votline privleče tu eno, dve, tri plošče, jeklene morajo biti, ker se vidi, da so težke. Nese jih na mizo in milo pogledovaje jih govori sam sebi:
„Preljube in drage mi stvarice! Koliko spanja, truda, napenjanja uma in telesa ste me stale, predno ste postale take, kakor stel Storile Bte svojo nalogo, za ktero sem vas namenil, zdaj ne moremo več skupej biti, ker ste mi nevarne. Zato sem vam namenil hladno in varno pokopališče — na dnu morja."
Izgovorivši zavije plošče vsako posebej v debel papir, jih pospravi po žepih , pogleda, če je vse v redu, in gre z doma. Trda noč je že, po ulicah gore [ali marveč brle luči po svetilnicah ob smrdljivem olji. Janez izvoli za pot najsamotnejše, najmanj razsvetljene ulice in tihih, a naglih korakov Bili iz mesta, tje proti morju mu tišči peta. Ne dolgo in zadnje človeško poslopje je za njim, pred njim pa ne preširoka steza ob zelo strmih morskih
tura. Tudi katolikom preseda, da so protestanti,1 judje in brezverski liberalci polastili se cele! svečanosti. Največa krivica pa je to, da mora koiinski nadškof Melchers še vedno v prognan-stvu živeti. Cerkev hočejo posvetiti, nadškofa pa, ki mu gre prvo mesto pri svečanosti, niti blizo ne pustč.
Sicer pa so na Nemškem še vedno pravi duhovniki iz služb spodeni, in namesto njih so nastavljeni neki „državni" duhovniki, ki od cerkve niti priznani niso , tedaj so njih maše in duhovna opravila brez veljave, in ljudstvo tudi v cerkve ne hodi, ampak ljudje romajo po več dni hoda daleč, kjer vedo za kakega pravega duhovna , da jim podeli sv. zakramente. Jasno je tedaj, da katoliki ue morejo biti veseli, tem menj, ker cesar ne pomilosti nadškofa Melchersa, brez njega si pa ne morejo misliti pravega posvečevanja cerkve, zato bo sklenili, da se svečanosti niti udeležili ne bodo. Tako Be bo zgodilo, da se bo katoliška cerkev posvečevala brez katoliških duhovnov , v navzočnosti protestantovskega cesarja in pisane mešanice raznih brezvercev, judov in liberalcev!
Katoliki so bili namenjeni, cesarju Viljemu, kedar v Kolin pride, izročiti prošnjo, naj ven dar pomilosti nadškofa Melchersa, ter naj mir Bklene b katoliško cerkvijo. Pa cesar jim je že naprej povedati dal, da on v Koliuu ne bo sprejemal nobenih prošenj. Tako odbija protestantovski ceBar vsako pogodbo s katoliško cerkvijo od sebe, in vendar se hoče podati v Kolin, da posveti katoliški hram Božji. Iz tega je razvidno, da bo imela svečanost čisto posveten značaj, in da je nje glavni namen, proslavljati nemško i me. Iz tega namena pa cerkev gotovo ni bila zidaua, da bi se nemškutarija ž njo bahala. Cerkev je bila zidana v Božjo čast, zdaj se pa ne bo dajala čast Bogu, ampak ljudem, ki so cerkev zidali.
Žalostna Koroška.
Dopis iz Koroškega.
Že v^krat se je odmeval iz „Slovenca' kak tužen glas iz Koroškega. Kaj dobrega in veselega se je le malokedaj od tod Blišalo. Marsikdo bi pa lahko mislil, da dopisniki vse le prečrno vidijo, ali žali Bog se popotnik, ki hodi po nekdaj slavni koroški zemlji, lahko vsak prepriča, da res je tam majka Slava za-
bregovih. Tiha je noč, tako tiha, da bi bila pretiha za boječega človeka; pri tem je temna, kakor podzemeljska jama, iu le po valovih sto- in stokrat oprani beli pesek kaže popotniku , kam ima staviti noge , da ne drkne v požrešno mokro globočino. Vse je tiho, nič se ne gane. Čudna noč , Janezu bi bilo ljubše, ako bi vihar podil oblake in majal drevje ter bučal po skalovji, ljubše bi mu bilo, ako bi valovi z močjo treskali ob Bkalovje in bregovje z mokroto prašili.
Na vrhu skale, pod ktero je slišati tiho šumenje, znamer.je velike globočine, se vstopi Janez in posluša. Nič se ne gane, tiho je vse v višavi, pa tudi v globočini. Kdo bi se drznil motiti ta mir vse narave !
Janez postoji in premišljuje, pa le trenutek. „Babjek, ki si", godrnja sam nad seboj, seže trikrat po žepih in „plosk — plosk — plosk" je slišati v vodi. „Plosk — plosk — plosk" se odmeva ob bregu, in kakor da bi bilo to znamenje splošnemu ropotu, zavrišče ponočni tiči, v daljavi se oglasi pes in splašeui šiuejo med grmovjem zajci in druge živali. In Janez osupnjen beži kolikor hitro v temoti more. Brez zadržka dospe v mesto, odklene tiho
puščena in že jo tirajo in pehajo čez prag njenega stanovanja.
Žalost obide gotovo vsakega rodoljuba, ko vidi, kako je Nemčija dobila to deželo že skoraj popoluoma v svojo oblast in kako šopirno jo drži. Slovenske rodoljube oživljajoči duh se je do malega skadil. Tu pa tam Be najde svoje narodnosti zaveden mož, pa si ne upa na dan b svojim prepričanjem in domoljubjem, ktero mu le v srcu tli, kakor iskra pod pepelom, na dan si pa ne upa, ker se čuti morebiti preveč osamljenega. Nemščina pa se visoko obrajta v viših, kakor tudi posebno v nižih krogih, kot jezik, ki da človeku neizrečeno veljavo in imenitnost, ki ga postavi med plemenite ljudi. Pa, o da bi koroško ljudstvo spoznalo, kako grdo Be jim podaja njih okorna nemščina, da bo s tem nekako podobni divjaku v amerikanskih gozdih, ki divje komaj človeku podobno govori. Ako boš Korošca, ki ti govori svojo robato nemščino, v pošteni nemščini kaj poprašal, te bo dolgo gledal kakor zaboden vol, zato, ker nisi znal tako po divjaško se pačiti. Do zadnjih čaBov se je tudi drugod po Slovenskem nemščina tako visoko cenila, ali hvala Bogu, časi bo se spremenili in tudi ljudje so začeli drugači misliti ,n želeti. Vse se poteguje za domačo besedo in pisanje, da, celo najzadnji hlapec je večkrat nem-škutarsk sovražnik.
Tužna majka Slava na Koroškem I Ne to, da ne vidiš poštenega domačega imena nikjer prav zapisanega, ne to, da si s slovenščino ue moreš nikjer pomagati ne po kolodvorih ne po hotelih, ker se ii naredi vsak le nemega, am-pah šole ti največo žalost delajo.
Tukajšnji kmet plačuje velike nagrade za šolanje in mislite, koliko dobička mu to pri mladini prinesel Zakriti bi moral svoj obraz, kdor nasledke previdi teh ponemčevalnih šol, iu vroče solze bi ga morale politi in zakaj ne? Poštenost starih njegovih preddedov je pri sedanji mladini navadno ob tla. Jezik, ki so ga oni govorili, v njem mislili in molili, je pozabljen ali zaničevan. Dejanja njih, s kterimi so Boga nekdaj tako. goreče častili, se opuščajo iz mlačnosti ali pa se jih celo očitno sramujejo; srce se je podivjačilo po novih modernih naukih. V otroku se zdi, da se več ne pretaka kri njegovih nekdanj.h slavnih očetov,
hišna vrata in šine prav mačjih korakov v svojo sobo. Ura vdari polnoči. —
Slednji dan je Janezev obraz temen, kakor navadno, a vendar, kdor bi ga bil marljivo opazoval, posebno kedar je bil sam, bi bil lahko zapazil Bem ter tje kak nagli, a žareči blisk v očesu njegovem. Taki bliski tudi v naravi nič dobrega ne pomenijo, kmet se straši pred njimi. — —
Nekega jutra Btopi Janez nenadoma v sobo direktorjovo in pravi:
„Gospod direktor I Nedavno ste me pra-šali, kaj mi je, da nisem nič kaj vesel. Jaz vam nisem vedel dati pravega odgovora, ker še sam sebe nisem dobro poznal. Zdaj pa vem, kaj mi je. Bolan Bem v prsih, kakor ste vi, gospod direktor, res zadnjič že vgamli."
„Bolni ste?" poprime direktor besedo ; „to se mi je zdelo. Ste pač prepridni. Vam bo treba počitka."
„Prav zato sem prišel k vam s prošnjo, da bi mi dovolili vsaj kaka dva meseca odpusta. Delo me je tako vtrudilo, da Be prav bojim, da bi se me jetika ne prijela.'1
„Res zdrav se tudi meni ue zdite. Težko vas bom pogrešal, ker je ravno zdaj prišlo
ktere on morebiti celo zaničuje in jih divjake imenuje. Suhota in praznota nastane v njegovem srcu, ki želi samo si nasititi svoje želje na tem svetu; z eno besedo: z novim naukom in z novo šolo se je toliko v njem in okoli njega spremenilo, da ni skoraj več podoben svojim prednikom ne v dejanji ne v mišljenji.
Jaz Bem vedno z r. Slomšekom teh misli, da z odpadom od maternega jezika , domačih šeg in navad pride velika srememba na slabše tudi v moralnem oziru. Pa tudi to je resnica, da odpad od vere prinese seboj tudi odpad ali zatajenje uaroda. Če se pa tudi ta poslednja resnica vselej očitno in naenkrat ue potrdi, vendar nas skušnja uči, da rodoljubi brez vere in strahu božjega bo le tako dolgo se rodoljube skazovali, dokler jim je to neslo zarad materijalnih dobičkov ali Blavohlepnost. Koliko da ljudstvu škoduje potujčevanje v ver-Bkem oziru, nam žali Bog nekoliko pokaže tudi zgodovina koroške dežele. Pogiejmo le Statistike zadnj h desetletji ali pa tudi celega stoletja iu videli bomo, kako so po vsi deželi» posebno pa po mestih župnijski zapisniki od nezakonskih otrok močno vmazani. Drugod po Slovenskem, kjer se ljudje drže starega jezika, se pa to v obče, hvala Bogu, ne more trditi.
Politični pregled.
V Ljubljani 6. oktobra.
Avstrijske deiele.
Listi mnogo govore o Taaffejem programu, kakor je razvit v nekem, kakor je čutiti, vladnem dopisu , Pest. Lloyda." Tukaj Be povč, da hoče TaafTe med strankami ostati, pa vendar par-lamentarično vladati s tem, da izvede sklepe večine državnega zbora. Narodom , pravi, se je prej krivica godila, in Taaffe smatra to kot avstrijski interes, da se te krivice odpravijo. — Mi k temu le dostavimo, da vlada še ni izvedla sklepa državnega zbora zastran ravnopravnosti slovenskega jezika v šolah. Tudi mi malo čutimo od tega, da bi Taaffe stare krivice odpravljal in da bi nam Slovencem priložnost dal, da se razvijemo na podlagi maternega jezika. Uradi še vedno nečejo re-špektirati našega jezika, in tistim še s kaznijo grozd, ki tirjajo tiste pravice, ki nam jih vlada ¡obeta. Iz tega se vidi, da ali vlada ne ve, kaj
mnogo nujnih naročil. Vendar vam dovolim odpust, ker ne morem in nočem zahtevati, da bi se moje fabriško osobstvo pri delu smrt pridelalo. Kdaj bi radi šli na odpust?"
„če mogoče, še ta teden, ker me v prsih res že zelo boli."
„Ilm! Bom poskusil, če bo to mogoče. Ste govorili že z zdravnikom ?"
To vprašanje spravi Janeza v zadrege, ker resnice, namreč; da ni še govoril z zdravnikom, ne mara povedati, boječ se, da bi mu direktor ne dovolil tako kmalu odpusta; lagal se pa svojemu direktorju še ni nikdar. Vendar hoče doseči na vsak način svoj namen , zato odgovori s pobešeuimi očmi: „Govoril sem!"
„In on vam ni nič veselega povedal, je li ? To je videti že ua vaši vnanjosti. No, le pripravite se, do konca tedna bomo že vse tako vredili, da boste mogli iti."
Janez gre. Čez teden dni dobi res dovoljenje , iti se za dva meseca zdravit tje J, kjer mu bo zrak iu vreme uajbolj se prileglo. Dva-mesečno plačo mu direktor kar naprej izplačati dii in vrh tega privoli mu še doklado za bolnike. Jauez odpotuje, vzemši seboj vse, kar
ee t provincijah godi in v Um elučaji morali jej bodo naši poslanci naše razmere razjasniti,
—	ali pa ona vč za vse to, pa ne misli reBno na svoj program, ampak iz bojazni pred ustavoverci stare krivice naprej veljati pusti, v tem slučaji pa bi jej morali mi svoje zaupanje odtegniti.
Zdaj so se začeli že pruski listi v naše zadeve vtikati, ter zahtevajo, da morajo avstrijski Nemci vladati v Avstriji, ker bo oni nositelji in podpiratelji nemško-avstrijske zveze.
—	Na to pa je naš odgovor, da mi za nem-ško-avstrijsko zvezo prav nič ne maramo|, in da bomo veseli , če se prej ko slej razdere. Sicer pa naj nas nemški listi pri miru puste in naj 8e raje brigajo za svoje zadeve, saj je dosti pometati pred nemškim pragom.
V Pragi se boste dve Bpodnji gimnaziji, ena nemška in ena slovanska, povzdignili v viši gimnaziji. Poleg teh se ustanovi na novo ena češka in ena nemška spodnja gimnazija. Dvoje privatnih gimnazij na ČeBkem je prevzela država v svojo oskrbo. — Slovenci pa ne dobimo čisto nič!
Dve volitvi v državni zbor se boste v Bukovlui vršili pričetkom meseca novembra.
Vlada je bojda sklenila, da ne bo zabra-nila splošnega uemdko-avstrijskega
parteitaga na Dunaji; da pa ne bo pu-
Btila preveč zabavljati in ljudstva vznemirje-vati. Če bodo govorniki postavne meje prestopili, se bo shod precej razpustil. Pravijo, da je posebno dr. Dunajevski povdarjal, da mora vlada svojo avtoriteto varovati. Dobro je, da je vsaj en energičen mož v ministerstvu.
Deputacija iz duuajgkili predli raj t'v bila je pri ministru dr. Dunajev-skemu, ter ga prosila, naj bi on zabranil, da bi se mestni dac ne raztegnil čez predkraje, češ, da bogati Dunajčani lahko dac plačujejo, ker imajo dobro dohodke, revni predkraji pa bi ga ne mogli prenašati. — Minister je odgovoril , da njemu n:č ni znano, da bi stvar že tako daleč bila, do zdaj vlada še nema nobenega takega predloga v rokah , če bi pa enkrat ta stvar resno v razgovor prišla, potem se bo že skrbelo, da predkraji ne bodo škode
trpeli. — Deputacija je zadovoljna zapustila ministra.
Kako se nam Slovencem ravnopravnost deli, to dokazuje zopet dogodek na Štajarskem, kjer je finančna direkcija zaukazala, da se ne smejo sprejemati slovenske pobotnice. Tako rešpektirajo in po svoje interpelirajo niži uradi §. 19, tako se jasni postavi navkljub odreka Slovencem ravnopravnost, in vlada vsega tega ne vidi ali neče videti! Kdaj se snide vendar zopet državni zbor, da bi naši poslanci vse te krivice razkrili in vlado inter-pelirali, zakaj Slovence tako zatirati pusti!
„W. Tagblatt" pripoveduje o nekem shodu avstrijskih škofov v Solnogradu, iu hoče vse na tanko vedeti, kaj 80 škofje sklenili. Ker ni verjetno, da je bil kak krivonosi Bodelavec „W. Tagblatta" h konferencam povabljen, zato moramo celo poročilo imenovanega lista smatrati kot izmišljotino in izrodek orientalske fantazije.
Rusiui se včasih v politiki prav nerodno obnašajo. Zdaj dohaja vest iz Galicije, da hočejo Ru8ini praznovati spomin cesarja Jožefa. Misel, proslavljati cesarja Jožefa, se je rodila v nemško-liberalnih krogih ; oni hočejo s cesarjem Jožefom demonštrirati zoper sedanjo vlado, ker je bil cesar Jožef zaničevalec duhovščine in velik germanizator, tedaj mož ves po okusu nemško-liberalcev. Kako ipa Rusini do tega pridejo, proslavljati liberalca in ger-manizatorja, to nam je nerazumljivo. Ali jim je mar žal, da še niso ponemčeni ? Rusini bo re8 pravi otroci v politiki, in ker so slišali, da je cesar Jožef enkrat tudi oral, mislijo precej, da morajo tega cesarja proslaviti, kar se njim kot Slovanom kaj čudno poda. Ne rečemo, da cesar Jožef ni imel nekaj lepih laBtnosti na sebi; pa njegova misel je bila vso Avstrijo ponemčiti, in to je tudi poskušal; tačas se je doba grmanizacije pričela. Ogrom se je s tem tako zameril, da bi se bil kmalo punt pričel, in na smrtni postelji je moral vse svoje ukaze preklicati, ker so se skazali kot čisto nepraktični. Slovani nemajo nobenega uzroka cesarja Jožefa slaviti.
Vnanje države.
Evropsko hrodovje bo Ulčinj za-
se mu je zdelo za potovanje potrebno, drugo pa pusti v svoji sobi, a ključ vzame seboj.
Pretečeta dva meseca, a Janeza ni nazaj, tudi nobenega pisma od njega ne. Direktorju se to čudno zdi, ker čas odpusta je bil že pretekel. Če bi bil Janez tako zbolel, da ne bi bil mogel več nazaj priti, bi se bilo vsaj spodobilo, to naznaniti vodji. Ta vendar čaka še nekoliko časa, potem 8e obrne pismeno do župana Janezove domače vasi in pravi, da, če se Janez ne vrne v enem tednu ali vsaj ne naznani tehtnega vzroka, zakaj ne pride, je on primoran izpustiti ga popolnoma iz službe. Ko pa od župana pride odgovor, da o Janezu niti on, niti njegova rodovina nič ne ve, ga izbriše iz vrste osobstva fabriškega in na njegovo mesto postavi druzega, čeravno ni bil tako spreten, ko Janez.
Od kodi to blago?
Leto dni po VBem tem Be je jelo mnogo govoriti o ponarejenih desetakih, ki so bili pa tako podobni pravim, da so jih še le pri glavnih cesarskih blagajnicah za ponarejene spoznali. Poslani so jim bili večidel po davkarijah in to iz različnih krajev, dasiravno Be je videlo, da so vsi natanko po enem kopitu narejeni. Se vd, da je to spravilo vse sodnij« na
noge. Žandarjem po deželi in policajem po mestih se je tudi posrečlo prijeti več ljudi, ki so bili zasačeni pri izdajanji teh bankovcev, kterih se je pri njih res tudi nekaj med pravimi našlo. A vsi so trdili, da se jim še sanjalo ni, da bi ne bili pravi ter so v sili tudi povedali, kje da so jih dobili, namreč pri prepovedani igri.
Naj tu sledi najprvo izpoved zasačenega trgovca 8 konji. Tega so zasačili pri davkariji, ko je prišel davek plačat. Ti davkariji sta bila namreč od glavne blagajnice poslana nazaj dva ponarejena desetaka, ktera je bila za davke vzela. Dotični uradnik, ki je moral škodo povrniti, je odslej natanko gledal vsak desetak, predno ga je vzel. Kako tedaj strmi, ko mu konjski barantač odšteje petnajst bankovcev po deset goldinarjev, kteri se mu onima dvema ponarejenima zelo podobni zde I Brž jih pogleda, res, vsi enaki, dasiravno izvrstno ponarejeni! Naglo ukaže prijeti trgovca iu ko ga preiščejo, najdejo pri njem še 52 enakih bankovcev, pa tudi nekaj pravih. Trgovec Btrmi, a ko zve, zakaj je bil prijet in da so bankovci ponarejeni, pove, kako jih je dobil.
(Dalje prih.)
pustilo in se poda naprej v Malto; kam potem, o tem se različno govori. Eni pravijo, da bodo zaprle barke vse turške luke, drugi menijo, da pojdejo pred Carigrad. Zopet drugi trdi, da bodo velevlasti zasedle mesto Smirno ali pa kak turški otok. Velevlasti menda še same niso edine, kaj bi počele b Turkom. Najbolj žene Gladstone na to, da je treba Turka trdo prijeti; druge vlasti razun Rusije, bi najrajši vse pri miru pustile.
Kitajci se zdaj bojda reB pripravljajo na vojsko zoper Rusa.
Na Irskem so še vedno nemiri.
Izvirni dopisi.
Od Kočevja, 30. sept. Včeraj se je bil pripeljal na KočevBko knez Windiscbgratz, državni poslanec, da ae predstavi svojim volilcem, kočevskim v Slovenski vasi pri Stari cerkvi, slovenskim v Banjaloki. Spremljal ga je g. Klun, državni poslanec. V Slovenski vasi so kneza slovesno sprejeli, in zbrani volilni možje so popolnem pritrdili načelom , po kterih Windiscbgratz v soglasji z avtonomično stranko vravnava svoje poslaniško delovanje.
Še dopoldne se podasta gg. poslanca v Banjoloko. Podrobnosti ondanjega shoda pi-salcu niso znane. — Na večer istega dne sta prišla zopet v Kočevje, in se ustavita na kratek oddihljej v županovi krčmi „zur vereini-gung." Hote še isto noč biti v Ribnici, uka-žeta okolo pol desetih zapreči. Toliko da voz pride v dir, čuje se na cesti neko bobnanje, spremljevano z divjim vpitjem iz kosmatih možkih grl. Že prej je bil nekdo na okno hiše župauove divje zatulil, in zdaj se je pokazalo dovolj jasno, kaj je to pomenilo.
Danes se pripoveduje po mestu določno, kedo iu zakaj je ta škandal povzročil. Za gotovo se pr poveduje, da se je ta škandalozna demonštracija skuhala v apoteki Brauneta, bivšega deželnega poslanca, o kterem je ranjki „Tagblatt' to leto pisal, daje '„karakterieater Mann", iu bil ,,eine Zierde des LandtageB." Koliko veljave imata človek pri svojih rojacih, priča faktum, da ga letos meščani niso hoteli izvoliti v mestni zastop, ampak da ga je morala, na tla vrženega , pobrati peščica uradnikov, ki so se udeležili mestnih volitev, in tako je prišel v mestni zastop. Ni kmalo OBebe, ki bi bila meščanom samim manj priljubljena od apotekarja Braune-ta. Zato mu niso dali miru, dokler ni pred kratkim odložil predsedništva v krajnem šolskem svetu. Toda ne zdi se mi vredno, dalje pečati Be b to osobo, ki je jo včerajšnjem dogodku soditi postala fabrikant pouličnih škandalov. Objavim to dogodbo, ki bo itak prišla v javnost, le zavoljo tega, da svet ne bo mislil, da apotekarjeva klika re-prezentuje tukaj javno mišljenje. Ne kratko, ne malo. Vsak razumen meščan obsojuje ta surovi čin pouličnih capinov — v koži necega štacunarja, enega krčmarja in dveh rokodelcev. Naj svet zve, da glavni stebri omenjene škandalozne klike so: apotekar Braune, dr. Eržen, gimnuz. vodja Knapp, in pa njih trobentač, apotekarjev sin. Kar ti možje sklenejo, to jim posledni raztrobi po časopisih. Čul sem iz gotovega vira , da dobota razžaljena gg. poslanca od merodajne strani dolžno zadostilo. Povsod puste tujce na miru — in Kočevarji imajo najbolj paziti, da se tujcem nc zamerijo — le v Kočevji ne bi smel varno peljati se skozi mesto gospod, ki je bival tu kot gosti Kako lahko bi Be bilo zgodilo, da se konji na mostu splaše, in kdo ve, kaka nesreča bi bila lahko nastala! Čast kočevskega
mesta tirja, da Be dotičnim razsajalcem, kojih imena so itak znana , glave malo zmijejo. V imenu javne varnosti pa naj bi Be stvar naznanila sodniji, da se po zasluženji kaznuje. Brez prav občutljive kazni se dotičnikom njih vroče glave ne bodo nikdar ohladile in zrno-drile. Kedo bi bil mislil, da si upa b poulič nim škandalom žaliti slovenskega poslanca krčmar, h kteremu najbolj zahajajo Kosteljci, pridši v mesto po uradnih in druzih opravilih! Kosteljci, pokažite onemu krčmarju hr bet, ko pridete po opravkih v mesto, kajti ta človek je bil na čelu kričeče druhali, žaleče vašega [g. poslanca! — Dobro bi bilo tudi tukajšnjemu apotekarju peruti pristriči s tem, da bi se na pr. v Ribnici ustanovila apoteka, in se komu drugemu naklouil zaslužek, ki ga od Ribničanov prejema zdaj Braune. —
Trobentač omenjene klike pa naj še ke-dsj piše v „Laib. Wochenblatt" o inteligenciji tukajšnjega prebivalstva! Veliko zadej ste za hribovci iz ,,hinterlanda"; to si ti Bam pokazal osebno vdeleževaje se omenjenega škandala.
Iz liiuriiVicrškcgn okraj», ded 5. oktobra. (Različnosti.) V „Slovanstvu' I. delu čitam: „Narodopisna meja med Slovenci in Nemci ide od Gomilske doline do Križevega vrha dalje proti jugozapadu nad Lučami in Arvežem po gori Remšniku nad Kaplo mimo (slov.) Sobote do koroško-štajarske meje." Za res sme se pritrditi, da je bilo temu nekdaj tako, ali vprašanje je: kako veljajo te besede za sedanjost in kako bodo morda veljale za prihodnost? Kajti ni ga morda blizo kraja, kjer bi Slovenstvo v tako znatni meri izgu-bivalo tla, kakor je to naš marnberški okraj Le vzemimo, postavim, letošnji „Koledar" družbe sv. Mohora v roke, ter seštejemo družnike te „krušne matere" v naši precej obširni fari in našli bodemo skupno število 4, reci štiri ude. Toda s tem, da Bem na to opozoril, nočem nikomur kakšne malomarnosti očitati , dasj tudi mora vsakdo pripoznati, da je žalostno znamenje, da slovenska narodnost tukaj še ni našla rodovitnih tal, in da vtegne še dokaj časa minoti, predno se bo tukaj o rodoljubju govoriti zamoglo. Rad bi sicer dostavil temu v okom nektere nasvete, pa ker težko verujem, da bi kmalo kaj hasnili in ker sem se namenil o nekem drugem nektere vrste sporočati, tako naj še za danes to v veči meri izostane.
Da se imenujejo naši ljudje Slovenci, to se je že čitalo v nekem slov. Ii6tu takrat1, ko se je od todi poslala prošnja zoper vpeljavo slovenskega jezika v naše srednje šole. Toda kakšni Slovenci bo to, ki zoper svoj lastni jezik delujejo? Ali opomniti moram, da po njih] mnenju sedanji slovenski jezik pač ni pravi, ker se z njihovim skoro za tretjino ponemčenim ne vjema. Da, vsaj vsaka peta beseda v občevalnem jeziku je tu že germanka, tako da pravemu Slovencu naš govor res neljubo zvoni. Da jej to grdo kvarjenje jezika naše matere Slovenije, to mi bo pač sleherni potrdil, in ker po mislih nekega našega pa-trijota za take ljudi, ki tako delsjo, ter sploh soglasje, blagodejno harmonijo, rušijo, ni pro štora v narodnem taborju, tako nevdm, s kakšnim čutom bi naj konstatiral, da oni res v njega ne Bilijo. Vsaj je znano, da je bil naš okrajni zastop eden prvih, ki so pristopili k zloglasnemu „schulverein-u", dasi tudi bi se morda pristopnina še kje drugje bolje potre bovala. Da, zares žalostno je glede narodnosti v našem okraju, in še bolj žalostno to zavolj tega, ker je to po vsem resnično!
Marsikteri rodoljub bo vprašal: kako da prj_nas rodoljubi ničesar za vzbujanje narodne
zavesti ne store? in Bvest sem si , da vtegne nek list pisati: mi apeliramo na tamošnje domoljube, da v to svrho kaj store! Toda kratek je nasvet vsem, naj ne nosijo vode v Savo. Rodoljubov mimo duhovnikov tu gotovo z lučjo v roki niti po dnevi ne boš z lehka našel, imenovani pa tudi niso dolžni s težavami delovati za prebujenje za to kliko, ki meni, da le ona sama je narodnost, vse drugo je pa nič. Istina pa je, da so ravno duhovniki še v sedanjosti (da ne jemljem v ozir preteklosti) za vzbujanje narodne zavesti več storili, kakor so ti gospodje, ki vpijejo: za one, kise z nami ue strinjajo, ni prostora v narodnem taborju, sami o sebi domišljujejo. Zares žalostno je za Slovence, da smo že do tega prišli; da bi se pa morala tu pravična stvar domišljavi in krivični podvreči, tega vendar nobeden pravi domoljub ne ba zamogel pripustiti, še manje pak tako pod ceno prodati svojo neodvisnost. Ne orožja iz rok, dokler pravična stvar ne zmaga, in zmagala bode, naj si tudi še kdo s hripavim glasom vpije o mračnjaštvu, nazad-njaštvu itd, ker to vpitje bilo je pri nas, kakor je tudi Bedaj, le začasno. Poprej pa, stavim, vsaj ne more biti miru.
Vse drugače, kakor pri nas, se goji pa narodna zavest na Remšniku. Iu kaj bi tudi ne, vsaj imajo tam vodjo, vrlega župnika Jerneja Cocaja, ki tako blagodejno vplivajo na svoje faraue. Zares pri volitvi državuega poslanca g. Godelna je marsikomu dobro čuti, kako moško bo njih zastopniki za tega od narodne Btrauke priporočenega moža stali! Mislim, da ne storim nič druzega, kakor domovinsko dolžnost, ako zakličem: vrli Šent-Jur-čanje s svojim vodjo vred: živili 11 Daj Bog Sloveniji povsodi take mejaše in rodoljube!! V to božja pomoč!
Domače novice.
V Ljubljani, 9. oktobra. (O tatvini po Ljubljani). Zadnjič smo že omenili, da so začeli po Ljubljani tatje kazati se posebno po štacunah. V soboto bo bili vjeli dva, ki sta bila prejšnjo noč pri usnjarji H. pred Frančiškani nekaj pokradla. Bila sta to dva domača. O prejšnjih tatvinah se pa misli, da so delo tujih tatov. Pri tej priliki opominjamo Ljubljančane, da naj svoje hiše in šta-cune skrbneje zapirajo. Nek unanji policist je rekel, da , če bi tatje njegovega mesta vedeli, kako lahko se v Ljubljani krade zavoljo nemarnosti in neprevidnosti ljudi, bi vsi sem preselili se. Policije naše je res premalo in je tudi v lovi tatov premalo dresirana.
(Prememba pri južni železnici). Vodstvo južne železnice naznanja, do s 15. t. m. neha podnevni brzovlak med Dunajem in Trstom tako, da bo vozil le med Dunajem in Gradcem. Zato Be bota pa ponočna brzovlaka v Litiji vstavljala. Ravno tako neha mešani („Kopriv-nikarjev") vlak med Celjem in Ljubljano, ki je sem prihajal zjutraj ob desetih, a odhajal zvečer ob šestih.
(Javne tombole) v nedeljo ni bilo, ker je bilo dopoldne deževno vreme; popoldne je pač razvedrilo se, a se je tombola že odpovedala in preložila se na prihodnjo nedeljo ob treh popoldne — če bo vreme, se v d da. Nakupljene tablice veljajo tudi za ta dan.
Razne reči.
— PiBmonoši zavdal je na Dunaji nek ageut Burkart iz tega namena, da bi ga potem oropal. Dal mu je zastrupljene slivovke.
Mož pa ni bil koj mrtev, hudodelnik toraj ni dosegel svojega namena. Policija mu je bila silno za petami in ko je mislil, da pridejo po nj, je tudi sam sebi zavdal zbog slabe vesti. Tako se godi na Dunaji.
i
stolni trt; ¿t. O,
dobivajo se sledeče p i sank e od g. J. L a-p a j net a založene:
Pisanka za slovensko Iepopisje. . 2 kr.
Računska pisanka......2 „
Pisanka za nemško Iepopisje . . 2 „ Pisanka za slovensko pravopisjc . 2 „ Pisanka za nemško pravopisje . . 2 „ Pisanka za pravopisne in spisne raje 2 „ Domače naloge, pisanka s črtami . 4 „ Domače naloge, pisanka s pod-
kladkom......3 „
Stenograficna risanka 1.....3 „
Stenograficna risanka II. . . . 3 „
Prva risanka.......4 „
Druga risanka (srednja stopnja a) . 4 „ Tretja risanka (srednja stopnja b) 4 „ Kdor jih več skupaj vzame , dobi jih po zmanjšani ceni.
Ob enem priporočimo se častitim gospodom učiteljem, da smo jim pripravljeni po-streči z vsem, kar se v šoli potrebuje, z a t lanti in globi, z zemljevidi in z drugimi učilnimi pripomočki, z najnižjo ceno in najvgodnejšo potjo. Šolske knjige i. dr. se dobivajo zmiraj pri nas.	(3)
® tujletllpi- -- ¿1 afcRtfer
äuggabt für öt(lcrrcidj=lingartt.
für im» ¿TuJji- 1881.
Cinini6i)icrjig(lcr Daljrfliiiig.
80 ®uarf-J5rtfen.	iffuflrirf.
«Iii 250 «rafis'Prämicii im Jürrffie non 1500 St. ?rds ber Ausgabe I mit Stempel 25 9Hr. " " " " // Stempel 30 Sttfr.
tforrätjjig bei: Katbol. Buchhandlung,
(3)	Laibacli.
Mlin na prodaj
za 2000 iil. Bolj natančno Be izve pismeno pri K»biči v Ljubljani. (Postrestante.)

3QOC 3E3QCS
Ure
za stolpe in gradove
izdelujem že od leta 1842 po najnovejših iznajdbah, ne vlite, ampak z roko izdelane, proti polni garanciji in po najnižih cenah.
Janez M. Pogačnik.
(2o)	Podnart, Kropa, Gorenjsko.
Popravljam tudi stare ure na stolpih, jemljem plačo tudi v obrokih, in cenik pošiljam vsakemu brezplačuo.

Telegrafične denarne cene 11. oktobra.
Papirna rento 71.50 — Sreberna rent» 72 60 — Zlata renta 47.60 — 18B01etno driavno posojilo 133.—
Bankine akcije 826 — Kreditne akcije 288 --London
118.20--Ces. kr. cekini 5.62. — 20-frankov 9.39.
Iidajatelj in odgovorni urednik Filip Haderlap.
J. Blaznikovi nasledniki v Ljubljani.