Psihološka obzorja / Horizons of Psychology, 26, 41–51 (2017)
© Društvo psihologov Slovenije, ISSN 2350-5141
Znanstveni pregledni prispevek / Scientific review article
* Naslov/Address: dr. Mihael Černetič, Fakulteta za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, Rovšnikova ulica 2, 
1000 Ljubljana, e-mail: miha.cernetic@sfu-ljubljana.si
Članek je licenciran pod pogoji Creative Commons Attribution 4.0 International licence. (CC-BY licenca).
The article is licensed under a Creative Commons Attribution 4.0 International License (CC-BY license).
DOI: 10.20419/2017.26.465
CC: 2380
UDK: 159.96.07
Struktura konstrukta čuječnosti: 
zavedanje doživljanja in sprejemanje doživljanja
Mihael Černetič*
Fakulteta za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani
Povzetek: Čuječnost je v zadnjih dveh desetletjih v psihologiji in sorodnih vedah doživela močan razmah, vendar se je razmeroma 
malo raziskav osredotočilo na sestavo samega konstrukta. Namen prispevka je predstaviti, medsebojno primerjati ter kritično 
ovrednotiti različne vrste modelov konstrukta čuječnosti. Enodimenzionalni modeli opredeljujejo čuječnost kot zgolj posameznikovo 
zavedanje svojega trenutnega doživljanja. Dvodimenzionalni modeli čuječnosti vključujejo zavedanje trenutnega doživljanja 
ter sprejemanje tega doživljanja. V večdimenzionalnih modelih pa je čuječnost pojmovana kot konstrukt s tremi ali več faktorji. 
Problem enodimenzionalnih modelov je, da ne opredeljujejo kvalitete zavedanja, saj je lahko v določenih primerih posameznikovo 
samozavedanje tudi kontraproduktivno (npr. pretirano samokritično). Pri multidimenzionalnih modelih sta problematična precejšnje 
vsebinsko prekrivanje faktorjev ter vključitev pojavov, ki morda niso del same čuječnosti. Kot najustreznejši se tako izkažejo 
dvodimenzionalni modeli, ki najbolj jedrnato in hkrati dovolj kompleksno zajamejo vsebino konstrukta.
Ključne besede: čuječnost, zavedanje, sprejemanje, nepresojanje, faktorska struktura
The structure of the mindfulness construct: 
Awareness and acceptance of experience
Mihael Černetič*
Faculty of Psychotherapy Science of the Sigmund Freud University in Ljubljana, Slovenia
Abstract: Mindfulness experienced a strong upswing in the last two decades in psychology and related disciplines, but relatively little 
research focused on the structure of the construct. The aim of this article is to present, compare, and critically examine different types 
of models of the mindfulness construct. Unidimensional models conceptualize mindfulness merely as an individual’s awareness 
of their current experience. Bidimensional models of mindfulness include awareness of current experience and acceptance of that 
experience. In multidimensional models, mindfulness is conceptualized as a construct composed of three or more factors. The 
problem of unidimensional models is that they do not define the quality of awareness, as sometimes individual’s self-awareness 
may be counterproductive (e.g., excessively self-critical). Multidimensional models are problematic due to considerable overlaps of 
factors and the inclusion of phenomena that may not be integral parts of the mindfulness construct. The most appropriate may thus be 
bidimensional models of mindfulness which seem to be sufficiently concise and at the same time capture the content of the construct 
on a sufficient level of complexity.
Keywords: mindfulness, awareness, acceptance, non-judgment, factor structure
42
Koncept čuječnosti (angl. mindfulness) je v zadnjih dveh 
desetletjih v psihologiji in sorodnih vedah doživel izreden 
razmah, najprej v tujini, nato pa tudi v Sloveniji. Spričo 
tolikšnega zanimanja za čuječnost je presenetljivo, da se je 
v omenjenem času razmeroma malo raziskav osredotočilo 
na preučevanje strukture samega konstrukta v primerjavi z 
bistveno večjim obsegom raziskovanja njegove uporabnosti 
in učinkovitosti. Deloma lahko pomanjkanje raziskav o 
konstruktu čuječnosti pripišemo dejstvu, da je čuječnost 
še vedno izmuzljiv pojem (Chiesa, 2013), ki ga je težko 
znanstveno opredeliti. Ena od možnih definicij čuječnosti, ki 
skuša strniti različne opredelitve, ki jih najdemo v literaturi, 
je opredelitev čuječnosti kot nepresojajočega, sprejemajočega 
zavedanja svojega doživljanja v sedanjem trenutku (Černetič, 
2011).
Pričujoči članek prinaša pregled dosedanjih znanstvenih 
ugotovitev o sestavi psihološkega konstrukta čuječnosti. 
Predstavi, medsebojno primerja ter kritično ovrednoti razli-
čne vrste modelov tega konstrukta. Podati skuša zlasti odgovor 
na vprašanje o dimenzionalnosti konstrukta. Nekateri avtorji 
zagovarjajo tezo, da je čuječnost enodimenzionalna in obsega 
le posameznikovo zavedanje svojega doživljanja. Drugi meni-
jo, da en sam faktor oz. dimenzija ne zadostuje za znanstveno 
korekten opis koncepta, zato podpirajo dvofaktorske ali 
večfaktorske modele čuječnosti. Kakšen odgovor je možno 
podati na izpostavljeno dilemo? In v kolikor zgolj zavedanje 
ni dovolj, koliko faktorjev je potrebnih za ustrezno pojasnitev 
čuječnosti?
Enodimenzionalni model čuječnosti in 
paradoks samoabsorpcije
Najpreprostejša in navidez najbolj parsimonična rešitev je 
konceptualizacija čuječnosti kot enofaktorskega konstrukta. 
V tovrstnih modelih (npr. Brown in Ryan, 2004) je čuječnost 
predstavljena kot pojem, ki obsega posameznikovo zavedanje 
lastnega doživljanja v sedanjem trenutku.
Avtorja Brown in Ryan (2004) sta sprva razvila 
dvodimenzionalni model čuječnosti, ki je vseboval faktorja 
prezenca (prisotnost) in sprejemanje. Prvi faktor se je nanašal 
na zavedanje doživljanja v sedanjem trenutku, drugi pa na 
sprejemanje tega doživljanja. Preučevanje konvergentne, 
diskriminativne in kriterijske veljavnosti modela pa je 
pokazalo, da faktor sprejemanje enofaktorski rešitvi ne 
doda pojasnjevalne moči in je torej redundanten. Po mnenju 
avtorjev modela faktor prisotnosti oz. prezence, tj. zavedanje 
trenutnega doživljanja, že vsebuje tudi sprejemanje tega 
doživljanja. Temu, kar se dogaja v sedanjem trenutku, naj 
bi lahko zares posvečali pozornost samo, če to obenem tudi 
sprejemamo in ne presojamo.
V skladu s svojim modelom sta Brown in Ryan (2003) 
razvila Lestvico čuječne pozornosti in zavedanja (angl. 
Mindful Attention Awareness Scale – MAAS). Kasneje sta 
MacKillop in Anderson (2007) na velikem vzorcu kanadskih 
študentov potrdila enodimenzionalno strukturo tega pogosto 
uporabljanega pripomočka za merjenje čuječnosti. Do 
podobnih rezultatov so prišli Buchheld, Grossman in Walach 
(2001) na nemško govorečem vzorcu. Tudi njihova raziskava 
kaže na enodimenzionalnost konstrukta čuječnosti in obstoj 
splošnega faktorja. Prav tako izhaja enofaktorska struktura 
čuječnosti iz rezultatov analize Freiburškega vprašalnika 
čuječnosti (angl. Freiburg Mindfulness Inventory – FMI), 
ki so jo opravili Walach in sodelavci (Walach, Buchheld, 
Buttenmüller, Kleinknecht in Schmidt, 2006).
Kljub zgoraj navedenim ugotovitvam o enodimen-
zionalnosti konstrukta pa obstaja kar nekaj argumentov, ki 
kažejo na to, da za ustrezen opis čuječnosti ena sama razsežnost 
ne zadostuje. Za prakticiranje čuječnosti so značilni številni 
pozitivni učinki (za pregled glej npr. Keng, Smoski in Robins, 
2011), vključno s povečanim subjektivnim blagostanjem, 
zmanjšanjem psiholoških simptomov in čustvene reaktivnosti 
ter izboljšano samoregulacijo vedenja. Vendar določene oblike 
posameznikovega usmerjanja pozornosti nase ne zmanjšujejo 
stiske in psihopatologije, temveč ju celo povečujejo (Bishop 
idr., 2004; Cardaciotto, Herbert, Forman, Moitra in Farrow, 
2008). Sama pozornost, menita Shapiro in Schwartz (2000), 
naj ne bi bila dovolj za dosego pozitivnih učinkov. Pozornost, 
ki jo spremljajo, denimo, perfekcionizem, samokritika in 
frustracija, najverjetneje ne bo vodila k boljšemu zdravju. 
Nasprotno pa utegne pozornost, prežeta s kvalitetami, kot sta 
nepresojanje in sprejemanje, zdravje izboljšati.
Po mnenju avtorja Wells (2005) čuječnost ni zgolj stanje 
samozavedanja oz. stanje, v katerem posameznik usmerja 
pozornost nase, temveč so prisotne bolj specifične kognitivne 
operacije, ki so zmožne vplivati na stil procesiranja. Navedeni 
avtor opozarja, da lahko samozavedanje poteka tudi na način, 
ki ne vključuje objektivne oz. decentrirane perspektive 
posameznika v odnosu do lastnih misli, in da obstaja veliko 
dokazov za to, da je samozavedanje zanesljivo in pozitivno 
povezano tudi z duševno patologijo.
Eden od tovrstnih dokazov je raziskava avtorjev Cohen in 
Calamari (2004), ki je preučevala kognitivno samozavedanje, 
to je težnjo k usmerjanju pozornosti na lastne misli in k 
zavedanju teh misli. Mera kognitivnega samozavedanja je 
pozitivno korelirala z obsesivno-kompulzivnimi simptomi. 
Tudi po statističnem nadzoru potezne anksioznosti in 
interpretacije intruzivnih misli je kognitivno samozavedanje 
še vedno napovedovalo obsesivno-kompulzivne simptome. 
Avtorja zaključujeta, da je kognitivno samozavedanje 
sestavni del obsesivno-kompulzivne kognicije. Kot kaže, 
označuje splošno težnjo posameznika k pretiranemu 
zavedanju lastnih misli in lahko igra pomembno vlogo v 
spreminjanju “normalnih obsesij” (kratkih vsiljivk, ki v 
zavesti ne prevladajo) v abnormalne obsesije (tj. časovno 
potratne intruzije, ki v zavesti dominirajo). Kognitivno 
samozavedanje oz. pretirana osredotočenost posameznika na 
lastni tok zavesti naj bi povečalo zavedanje misli in oviralo 
opuščanje kognitivnih intruzij, ko se te pojavijo. Cohen in 
Calamari (prav tam) menita, da bi lahko imelo kognitivno 
samozavedanje pomembno vlogo v razvoju oz. ohranjanju 
obsesivno-kompulzivne motnje.
Številne raziskave, ugotavljata Spurr in Stopa (2002), 
podpirajo trditev, da je posameznikova nase usmerjena 
pozornost (angl. self-focused attention) povezana s pove-
čanjem socialne anksioznosti, manj uspešnim socialnim 
M. Černetič
43
vedenjem ter z negativnimi samoocenami in atribucijami. 
Nasprotno pa se po uspešnem zdravljenju socialne 
anksioznosti nase usmerjena pozornost zmanjša. Navedeni 
avtorici zaključujeta, da obstaja dovolj dokazov o pomembni 
vlogi nase usmerjene pozornosti pri vzdrževanju socialne 
anksioznosti. V raziskavi avtorjev Wells, Clark in Ahmad 
(1998) so osebe s socialno fobijo pri imaginaciji podob 
socialnih situacij pogosteje kot kontrolna skupina zavzele 
perspektivo opazovalca (tj. gledanje sebe iz zunanjega 
zornega kota). Po svoji perspektivi pa se osebe s socialno 
fobijo od kontrolne skupine niso razlikovale pri imaginaciji 
nesocialnih situacij, kjer so v glavnem zavzele terensko 
perspektivo (tj. gledanje nase “skozi svoje lastne oči”).
Povečana nase usmerjena pozornost je na splošno značilna 
za veliko kliničnih motenj (Ingram, 1990; Wells idr., 1998). 
Metaanaliza, ki je združila več kot dvesto raziskovalnih 
rezultatov o odnosu med nase usmerjeno pozornostjo in 
negativnim afektom (depresivnostjo, anksioznostjo in 
negativnim razpoloženjem), je pokazala, da je tovrstna 
pozornost pozitivno povezana z negativnim afektom (Mor 
in Winquist, 2002). Usmerjenost pozornosti na zasebne, 
psihološke vidike jaza (kot so npr. posameznikove misli ali 
čustva) se je izkazala kot močneje povezana z depresivnostjo 
in generalizirano anksioznostjo, usmerjenost pozornosti na 
javne, navzven opazljive vidike jaza (kot sta npr. lastni fizični 
videz ali domnevni vtis na druge) pa s socialno anksioznostjo. 
Nase usmerjena pozornost naj bi bila po mnenju Ingrama 
(1990) nespecifični psihopatološki dejavnik. Ingram ne-
adaptivno oz. patološko obliko nase usmerjene pozornosti 
imenuje samoabsorpcija in zanjo naj bi bila značilna navznoter 
usmerjena, dalj časa trajajoča in nefleksibilna pozornost.
Ker je večje samozavedanje povezano z natančnejšim in 
obsežnejšim védenjem o sebi (kar naj bi bilo nadalje povezano 
z duševnim zdravjem), obenem pa tudi z višjo ravnjo 
psihološke stiske (tj. s slabšo psihološko prilagojenostjo), 
Trapnell in Campbell (1999) govorita o t. i. paradoksu samo-
absorpcije. Po mojem mnenju čuječnost na tem področju 
odpira novo poglavje. Brown in Ryan (2003) sta namreč 
ugotovila negativno povezanost čuječnosti z Lestvicami 
samozavedanja (Fenigstein, Scheier in Buss, 1975; gre za 
največkrat uporabljeno mero nase usmerjene pozornosti) in 
to kljub temu, da sta čuječnost merila z že omenjeno lestvico 
MAAS, ki vključuje zgolj faktor zavedanja, ne pa tudi 
sprejemanja. Vendar avtorja vprašalnika MAAS, kot sem že 
zapisal, čuječnost pojmujeta kot konstrukt, v katerem naj bi 
bilo poleg zavedanja svojega doživljanja na impliciten način 
prisotno tudi sprejemanje tega doživljanja.
Zaradi negativnih vidikov nase usmerjene pozornosti je 
možno zaključiti, da čuječnosti ni mogoče ustrezno pojasniti 
z enodimenzionalnimi modeli. Povezav z negativnimi pojavi, 
ki so značilni za nase usmerjeno pozornost, raziskave pri 
čuječnosti niso odkrile, kar kaže na to, da je v čuječnosti 
udeležena kvalitativno drugačna vrsta pozornosti oz. 
(samo)zavedanja. Slednja teza je na ekspliciten način izražena 
v dvofaktorskih oz. dvodimenzionalnih modelih čuječnosti.
Čuječnost kot dvodimenzionalen 
konstrukt: zavedanje doživljanja in 
sprejemanje doživljanja
Rešitev paradoksa samoabsorpcije in vloga 
načina zavedanja
Raziskave na področju nase usmerjene pozornosti torej 
kažejo na to, da zgolj posameznikovo zavedanje samega 
sebe oz. svojega doživljanja ni dovolj za razlago številnih 
pozitivnih učinkov čuječnosti na psihološko prilagojenost 
in duševno blagostanje. Poleg zavedanja lastnih fenomen-
oloških vsebin je potrebna še druga bistvena komponenta 
čuječnosti, in sicer sprejemanje svojega doživljanja oz. 
določena kvaliteta pozornosti, ki omogoča nepresojajoče, 
sproščeno, dopuščajoče in fleksibilno procesiranje. Omenjena 
pozornostna kvaliteta je bržkone bistvena za diferenciacijo 
čuječnosti od drugih psiholoških konceptov, ki se nanašajo na 
posameznikovo samozavedanje in nase usmerjeno pozornost. 
Poleg tega čuječna pozornost, v nasprotju s samoabsorpcijo, 
o kateri govori Ingram (1990), ni samo notranja, ni dalj časa 
trajajoča (v smislu vztrajanja) in je fleksibilna. Pri čuječnosti 
se poudarja tekoč oz. pretočen odnos do doživljanja in 
neovirano opuščanje (angl. letting go) misli in čustev v smislu 
naravnega, neprisiljenega psihološkega procesiranja.
Trapnell in Campbell (1999) sta podala zanimivo 
rešitev paradoksa samoabsorpcije. Ugotovila sta, da v 
instrumentu Lestvice samozavedanja tista od lestvic, ki se 
nanaša na zavedanje zasebnih vidikov jaza, sočasno meri 
dve nepovezani, motivacijsko različni lastnosti: ruminacijo 
(premlevanje) in refleksijo. Ruminacija v tem kontekstu 
pomeni pogosto razmišljanje o sebi zaradi strahu in dvomov 
glede sebe, obsesivno premlevanje preteklih dogodkov, večjo 
anksioznost in depresivnost ter pretirano pozornost na gro-
zeče dražljaje. Refleksija pa predstavlja pogosto razmišljanje 
o sebi zaradi radovednosti in želje po spoznavanju tako 
pozitivnih kot negativnih vidikov sebe, odprtost za nove 
izkušnje in doživetja ter nagnjenost k abstraktnemu in 
filozofskemu razmišljanju. Raziskava avtorjev Trapnell 
in Campbell je tudi pokazala, da zavedanje zasebnih 
vidikov jaza korelira z dvema nepovezanima osebnostnima 
dimenzijama, nevroticizmom in odprtostjo za izkušnje 
(McCrae, 1993). Od tega ruminacija korelira predvsem z 
nevroticizmom, refleksija pa z odprtostjo za izkušnje. Zdi 
se, da motivacijsko dvoumne postavke zavedanja zasebnih 
vidikov jaza v Lestvicah samozavedanja ne razločujejo med 
nevrotskimi motivi za pozornost nase (npr. anksioznost) od 
epistemičnih (npr. radovednost) in tako pomešajo medosebne 
razlike, povezane z odprtostjo za izkušnje, s tistimi, ki se 
nanašajo na nevroticizem (Trapnell in Campbell, 1999).
Korelacije, ki sta jih Brown in Ryan (2003) ugotovila 
med čuječnostjo (merjeno z vprašalnikom MAAS) in 
Vprašalnikom refleksije in ruminacije (Trapnell in Campbell, 
1999), se skladajo z zgoraj navedenim. Čuječnost je pozitivno 
korelirala z refleksijo ter negativno z ruminacijo.
Struktura konstrukta čuječnosti
44
V modelu socialne fobije, ki sta ga razvila Herbert 
in Cardaciotto (2005), je poudarjen pomen sprejemanja 
v kontekstu nase usmerjene pozornosti. V tem modelu 
posameznikovo sprejemanje svojega doživljanja nastopa 
kot ključni dejavnik, ki odloča o izidu v situacijah, ko se v 
posamezniku vzbudijo z anksioznostjo povezana občutja 
in misli ter pri njem povzročijo porast nase usmerjene 
pozornosti. Ko je prisotno sprejemanje svojega doživljanja, 
kognitivnega in fiziološkega vzburjenja ne spremljajo 
poskusi nadzora, bega ali izogibanja, in posledično je vpliv 
tega vzburjenja na posameznikovo vedenje minimalen. Ob 
nizkem sprejemanju pa posameznik aktivira strategije (npr. 
racionalizacijo, tehnike distrakcije ter supresijo oz. odrivanje 
misli), s katerimi skuša nadzorovati ali spremeniti obliko 
in/ali pogostost svojih neprijetnih misli in občutij, vendar te 
strategije v praksi pogosto odpovedo (Herbert in Cardaciotto, 
2005).
Shapiro, Carlson, Astin in Freedman (2006) menijo, da 
naj bi bilo pri čuječnosti bistveno ne le zavedanje kot tako, 
temveč tudi, kako se nečesa zavedamo. Omenjeni avtorji 
navajajo, da se v literaturi čuječnost pogosto povezuje s tako 
imenovanim čistim zavedanjem (angl. bare awareness), ne 
da bi bila eksplicitno obravnavana kvaliteta tega zavedanja. 
Menijo, da mora ustrezen model čuječnosti eksplicitno 
vključevati tudi vidik naravnanosti oz. kvalitete pozornosti. 
Zgolj zavedanje brez ustrezne naravnanosti lahko po 
njihovem vodi do presojanja ali obsojanja doživljanja, kar 
lahko povzroči nasprotne učinke od zaželenih, na primer 
oblikovanje vzorcev presojanja in naprezanja namesto mir-
nosti in sprejemanja. Shapiro in sodelavci (prav tam) še 
opozarjajo, da je označevanje čuječnosti v japonski pisavi 
sestavljeno iz dveh podob, ki sta v medsebojni interakciji: to 
sta podobi uma (angl. mind) in srca (angl. heart; Santorelli, 
1999, citirano v: Shapiro idr., 2006). Po njihovem mnenju bi 
tako bolj natančen prevod besede za čuječnost iz japonščine 
v angleščino namesto mindfulness utegnil biti heart-
mindfulness. Slednje bi v slovenščino lahko prevedli kot 
srčno-umnost.
Dva primera dvodimenzionalne 
konceptualizacije čuječnosti
Bishop idr. (2004) so predlagali dvodimenzionalni model 
čuječnosti, ki vsebuje faktorja samoregulacija pozornosti 
in usmerjenost na doživljanje. Pri prvem faktorju gre za 
ohranjanje pozornosti na trenutno doživljanje, kar omogoča 
povečano prepoznavo mentalnih dogodkov (npr. zaznav, misli 
in čustev), ki se v posamezniku odvijajo v sedanjosti. Gre za 
občutek posameznika, da je v danem trenutku popolnoma 
prisoten in živ. Faktor naj bi bil povezan s kognitivnimi 
procesi kot so vzdrževana pozornost, preusmerjanje 
pozornosti in inhibicija elaborativnega procesiranja. Drugi 
faktor (usmerjenost na doživljanje) se nanaša na specifično 
orientacijo do lastnega doživljanja v danem trenutku. Za to 
orientacijo so značilni radovednost, odprtost in sprejemanje. 
Gre za proces odprtega odnosa do lastnega doživljanja, za 
neelaborativno zavedanje doživljanja v sedanjosti. Čuječen 
posameznik privzame decentrirano perspektivo do svojih 
misli in čustev, kar mu omogoča, da jih doživi kot subjektivne 
(nasproti nujno veljavne) ter prehodne (nasproti stalne). 
Avtorji opisanega modela menijo, da so mnoge druge lastnosti 
čuječnosti, ki so navedene v literaturi in jih niso vključili v 
svoj model, dejansko šele posledica čuječnosti in ne del 
samega konstrukta. Primeri takšnih kvalitet so potrpežljivost, 
zaupanje, nereaktivnost, modrost in sočutje.
Tudi L. Cardaciotto je s sodelavci (Cardaciotto, 2005; 
Cardaciotto idr., 2008) razvila dvodimenzionalni model 
čuječnosti. Po njenem mnenju čuječnost sestavljata dve 
komponenti: zavedanje sedanjega trenutka in sprejemanje. 
Prva sestavina, zavedanje, predstavlja posameznikovo 
kontinuirano spremljanje oz. pozornost na svoje trenutno 
doživljanje. Druga sestavina, sprejemanje, pa označuje 
posameznikovo nepresojajočo držo do lastnega doživljanja. 
Kot navaja Hayes (1994), je za visoko stopnjo sprejemanja 
značilno doživljanje dogodkov v polnosti in brez obramb, 
medtem ko nizko sprejemanje spremljajo izogibanje 
notranjemu doživljanju in/ali poskusi kontroliranja le-tega.
Obe sestavini čuječnosti v zgoraj omenjenem modelu 
(Cardaciotto, 2005) nastopata samostojno. Visoka stopnja 
zavedanja ne pomeni nujno tudi visoke stopnje sprejemanja 
in obratno. Avtorica modela na primer navaja, da je panična 
motnja povezana s povečanim zavedanjem notranjih 
fizioloških dražljajev, vendar to zavedanje ni nepresojajoče. 
Po drugi strani lahko nekdo privzame zelo sprejemajočo držo 
do svojega doživljanja, ne da bi se tega doživljanja nujno tudi 
v dobršni meri zavedal. S križanjem obeh dimenzij modela 
dobimo štiri psihološka stanja (glej sliko 1):
− Čuječnost. Prisotno je visoko zavedanje sedanjega 
trenutka ob istočasnem visokem sprejemanju lastnega 
doživljanja. V stanju čuječnosti posameznik opazuje 
svoje doživljanje brez težnje, da bi ga nadzoroval ali se 
Slika 1. Štiri duševna stanja v dvodimenzionalnem 
modelu čuječnosti. Vir: Cardaciotto, L. (2005). Assessing 
mindfulness: The development of a bi-dimensional 
measure of awareness and acceptance (neobjavljena 
doktorska disertacija). Drexel University, Filadelfija, ZDA. 
Dostopno na http://dspace.library.drexel.edu/retrieve/4264/
Cardaciotto_LeeAnn.pdf. Reproducirano z dovoljenjem.
M. Černetič
45
mu izogibal. Doživljanja ne ocenjuje, presoja ali nujno 
verjame njegovi vsebini, ampak ga samo opazi kot 
mentalni dogodek. Čuječnost se odvija brez reference na 
jaz (angl. self ), tj. posameznik zaznave opazi kot zaznave, 
misli kot misli itd. Gre preprosto za opazovanje dogajanja 
v sedanjem trenutku, za kontinuirano spremljanje razvoja 
svojega doživljanja tukaj in zdaj (Cardaciotto, 2005).
− Zanos. Visoko sprejemanje svojega doživljanja ob hkratnem 
nizkem zavedanju le-tega naj bi povzročilo stanje zanosa 
(angl. flow). Za to duševno stanje (npr. Csikszentmihalyi, 
2000) je značilna močna osredotočenost na trenutno 
dejavnost, in sicer do te mere, da v zavesti niso prisotne 
vsebine, ki za dejavnost niso relevantne. Spremeni se 
občutek za čas, tako da subjektivno mineva precej hitreje. 
Odsotno je samozavedanje (Csikszentmihalyi in Rathunde, 
1993, citirano v: Cardaciotto, 2005). Posameznikovo 
zavedanje je torej skrčeno zgolj na določeno dejavnost. 
Visoka stopnja sprejemanja naj bi bila za zanos značilna 
zato, ker takrat niso prisotni eksplicitni poskusi 
posameznika, da bi reguliral nepomembne preokupacije 
in nelagodja (npr. lakoto ali utrujenost). Pred njimi se ne 
poskuša braniti, temveč zgolj dopušča svoji pozornosti, 
da se usmerja na sedanji trenutek in na trenutno izvajano 
dejavnost (Cardaciotto, 2005).
− Neuspešno izogibanje doživljanju in/ali njegov neuspešen 
nadzor. Nizka stopnja sprejemanja v kombinaciji z visoko 
stopnjo zavedanja sedanjega trenutka po mnenju avtorice 
modela vodi do neuspešnega izogibanja doživljanja (angl. 
experiential avoidance, npr. Hayes, Wilson, Gifford, 
Follette in Strosahl, 1996), ki je značilno za različne 
oblike psihopatologije. Kot je razvidno iz literature, 
namerni poskusi, da bi se izognili neprijetnemu 
doživljanju ali ga nadzirali, pogosto paradoksno povečajo 
to isto doživljanje. Na primer, osebe s panično motnjo 
imajo povečano avtonomno reaktivnost oz. občutljivost 
na notranje telesne dražljaje, s čimer je povezana njihova 
pozornostna selektivnost na notranje fiziološke občutke. 
Ker že majhne spremembe svojega fiziološkega stanja 
interpretirajo kot katastrofične, se jim skušajo izogniti oz. 
poskušajo svoje avtonomno vzburjenje nadzirati. Toda 
pomanjkanje sprejemanja avtonomne aktivacije njihove 
fiziološke občutke še okrepi, kar vodi v začaran krog 
strahu in telesnih občutkov. Avtorica modela opozarja 
tudi na ugotovitve iz literature o pozitivni povezanosti 
med posameznikovo povečano pozornostjo nase in 
negativnimi razpoloženjskimi stanji ter celo kliničnimi 
motnjami. Ugotavlja, da ima torej tudi način, kako se 
nekdo nečesa zaveda, posledice za zdravje oz. blagostanje. 
Način oz. kvaliteto zavedanja v tem modelu čuječnosti 
predstavlja komponenta sprejemanje, ki vpliva na to, 
da je zavedanje sedanjega trenutka nepresojajoče in da 
ga posameznik izvaja z držo sprejemanja ali sočutja do 
lastnega doživljanja (Cardaciotto, 2005).
− Uspešno izogibanje doživljanju in/ali njegov uspešen 
nadzor. Stanje, ki ga opredeljuje nizka stopnja zavedanja 
skupaj z nizko stopnjo sprejemanja, Cardaciotto (2005) 
imenuje uspešno izogibanje doživljanju in/ali uspešen 
nadzor tega doživljanja. Posameznik svoje neprijetno 
doživljanje uspešno nadzira ali se mu izogne. V to katego-
rijo avtorica modela uvršča tradicionalno kognitivno-
vedenjsko terapijo (KVT), ki je usmerjena v spremembo 
doživljanja, kar dosega z metodami, kot sta sproščanje 
in kognitivno preoblikovanje oz. prestrukturiranje. V 
uspešno izogibanje oz. nadzor doživljanja Cardaciotto 
uvršča tudi pozornostni trening (Wells, 1990), ki skuša 
pri posamezniku povečati usmerjanje pozornosti na 
zunanje dogodke, da bi se zmanjšala njegova pozornostna 
usmerjenost nase. Wells (1990) je ugotovil, da lahko 
pozornostni trening zmanjša panične napade in napetost. 
Cardaciotto (2005) pa opozarja, da imajo tovrstne 
metode omejitve, saj obstaja tveganje, da z njimi nehote 
spodbudimo prav tisto doživljanje, ki se mu izogibamo ali 
ga želimo nadzirati, kar bi imelo za posledico neuspešno 
izogibanje doživljanju.
Sprejemanje doživljanja in kognitivno-
vedenjska terapija
Zgoraj predstavljeni model (Cardaciotto, 2005; 
Cardaciotto idr., 2008) je zanimiv in precej obetaven za 
pojasnitev strukture čuječnosti, vendar se ob njem postavlja 
vprašanje, ali je res upravičeno tradicionalno kognitivno-
vedenjsko terapijo (KVT) uvrstiti v kategorijo nečuječnosti 
– še več, v kategorijo z značilnostma nizkega zavedanja in 
nizkega sprejemanja, kar predstavlja čuječnosti diametralno 
nasprotje. Drugačno pojmovanje zagovarja Martin (1997), ki 
meni, da je čuječnost skupni faktor vseh psihoterapevtskih 
orientacij, vključno s (tradicionalno) KVT.
Strategija tradicionalne KVT in strategija čuječnosti se 
v osnovi dejansko bistveno razlikujeta. Za prvo je značilna 
usmerjenost v spreminjanje posameznikovega doživljanja, 
za drugo pa usmerjenost v posameznikovo sprejemanje 
doživljanja (glej npr. Lau in McMain, 2005). Sodobna KVT 
pa je že v precejšnji meri integrirala pristope, ki temeljijo na 
čuječnosti in sprejemanju. Hayes (2002) je že pred časom 
pisal o t. i. tretjem obdobju razvoja KVT. V prvem obdobju 
je po njegovem mnenju šlo za sistematično aplikacijo teorije 
in principov učenja pri oblikovanju specifičnih vedenjskih 
intervenc za čustvene motnje. Za drugo obdobje naj bi bilo 
značilno vključevanje kognitivne terapije, ki je razširilo 
pojmovanje od zgolj vedenjskih modelov psihopatologije še 
na vlogo pozornosti, spomina in mentalnih reprezentacij. V 
tretjem obdobju pa je nastopila precejšnja uporaba intervenc, 
ki kombinirajo značilnosti prejšnjih dveh obdobij z elementi 
čuječnosti.
Pri novejših, čuječnostnih pristopih KVT je Teasdale 
(2003, citirano v: Hayes, Luoma, Bond, Masuda in Lillis, 
2006) izpostavil njihovo značilnost, da se namesto na direktno 
spreminjanje psiholoških dogodkov osredotočajo na poskuse, 
da bi spremenili funkcijo teh dogodkov ter posameznikov 
odnos do njih. Medtem ko je bila tradicionalna KVT usmerje-
na v zmanjšanje pogostosti, intenzivnosti, oblike ali situacijske 
občutljivosti negativnih misli, uporabljajo novejše oblike KVT 
bolj drugoreden, kontekstualen oz. metakognitiven pristop h 
kogniciji (Masuda, Hayes, Sackett in Twohig, 2004). Gre za 
oblike KVT, ki v znatni meri temeljijo na čuječnosti.
Izhajajoč iz teze Hofmanna in Asmundsona (2008) 
lahko velik del vsebine tako tradicionalnih kot novejših 
Struktura konstrukta čuječnosti
46
pristopov KVT umestimo v širši kontekst emocionalne 
regulacije. Uravnavanje oz. reguliranje čustev je možno 
bodisi s spremembo kognitivne ocene zunanjih ali notranjih 
čustvenih dražljajev (antecedentno usmerjena emocionalna 
regulacija) bodisi s spremembo emocionalnih odzivov (na 
odziv usmerjena emocionalna regulacija). Tako tradicionalna 
KVT kot na čuječnost in sprejemanje usmerjeni pristopi 
spodbujajo adaptivne strategije uravnavanja čustev, vendar 
ciljajo na različni fazi emocionalnega procesa; tradicionalna 
KVT spodbuja antecedentno usmerjene strategije regulacije 
emocij, medtem ko na čuječnost in sprejemanje orientirani 
pristopi zmanjšujejo neadaptivne na odziv usmerjene stra-
tegije emocionalne regulacije, kot je supresija oz. odrivanje. 
Čeprav med obema pristopoma obstajajo temeljne razlike v 
filozofski podlagi, so na čuječnost in sprejemanje usmerjene 
strategije po mnenju Hofmanna in Asmundsona (prav tam) 
kompatibilne s KVT kot tako in imajo v splošnem potencial 
prispevati dodano vrednost pri terapevtski obravnavi 
kliničnih motenj.
Raziskave v zvezi z dvodimenzionalno 
konceptualizacijo čuječnosti
Sprejemanje doživljanja in na sedanji trenutek usmerjeno 
zavedanje sta po mnenju Cardaciotto (2005) osrednji 
komponenti čuječnosti. Predstavljata elementa, ki ju 
eksplicitno vključuje večina kliničnih opredelitev čuječnosti. 
Sillifant (2007) je na podlagi literature preučil številne in 
različne facete čuječnosti in zaključil, da so pri nekaterih 
strokovnjaki med seboj precej enotni, pri nekaterih pa se 
njihova mnenja dokaj razhajajo; za faktorja usmerjenost na 
sedanjost (tj. zavedanje sedanjega trenutka) ter sprejemanje 
tako po njegovem mnenju obstaja soglasje v vseh 
obravnavanih pristopih. Podobno Breslin, Zack in McMain 
(2002) ugotavljajo, da vse na čuječnosti osnovane intervence 
poudarjajo zavedanje, usmerjeno na sedanji trenutek, ter 
sprejemanje kot dva pomembna vidika čuječnostne medi-
tacije. Dvodelna opredelitev čuječnosti (zavedanje dogajanja 
v sedanjem trenutku v kombinaciji s sprejemajočim odnosom 
do trenutnega doživljanja) je skladna tudi s pojmovanjem 
Linehanove in sodelavcev (npr. Dimidjian in Linehan, 2003) 
o obstoju dveh vrst čuječnostnih spretnosti. V prvi skupini 
so spretnosti, ki določajo, kaj oseba počne pri prakticiranju 
čuječnosti, spretnosti v drugi skupini pa se nanašajo na način, 
kako posameznik izvaja te aktivnosti.
Po mnenju Cardaciotto in sodelavcev (Cardaciotto, 
2005; Cardaciotto idr., 2008) je možno in tudi smiselno 
ločeno obravnavati čuječnostni komponenti zavedanje in 
sprejemanje. Če tega ne storimo, ni mogoče odgovoriti 
na vprašanje, ali so pozitivni učinki povečane čuječnosti 
posledica večjega zavedanja, večjega sprejemanja ali obojega. 
V teoretičnih modelih psihopatologije odsotnost ločevanja 
med komponentama čuječnosti povzroča nejasnost glede 
specifičnih učinkov zavedanja in sprejemanja. Cardaciotto 
(2005) je v svoji raziskavi, v kateri je primerjala izraženost 
čuječnosti na kliničnem (52 oseb z različnimi duševnimi 
motnjami, večinoma z diagnozo razpoloženjske motnje) in 
nekliničnem vzorcu, omenjeno razločevanje upoštevala in 
posledično prišla do zanimivih izsledkov. V nekliničnem 
vzorcu je bila nizka stopnja depresivnosti in anksioznosti 
povezana z višjo stopnjo sprejemanja, medtem ko zavedanje 
z depresivnostjo in anksioznostjo ni bilo povezano. Druga 
pomembna ugotovitev se nanaša na razliko v zavedanju 
in sprejemanju med obema vzorcema. Čeprav sta bila 
v nekliničnem vzorcu bolj izražena tako zavedanje kot 
sprejemanje, je bila razlika med kliničnim in nekliničnim 
vzorcem večja na dimenziji sprejemanja.
Podobno je Černetič (2016) pri preučevanju povezanosti 
med konstruktoma anksioznosti in čuječnosti na nekliničnem 
vzorcu ugotovil, da ima v navedenem odnosu čuječnostna 
dimenzija sprejemanje doživljanja večjo vlogo kakor 
dimenzija zavedanje doživljanja. Kanonična korelacijska 
analiza je pri dimenziji sprejemanja pokazala bistveno 
višjo kanonično strukturno korelacijo. Še več, izkazalo se 
je, da bi utegnilo imeti zavedanje v odnosu z anksioznostjo 
dvojno, ambivalentno vlogo, kar je možno razložiti s tezo, 
da lahko višje zavedanje prispeva k višji anksioznosti, če 
učinek zavedanja ni moderiran s procesi sprejemanja, kot sta 
nereaktivnost in nepresojanje.
Poleg čuječnosti kot osebnostne poteze, ki jo obravnavam 
v zgornjem besedilu, naj bi dvodimenzionalna struktura 
veljala tudi za čuječnost kot stanje (Lau idr., 2006). Ti avtorji 
so s svojo Torontsko lestvico čuječnosti ugotovili dva faktorja 
čuječnosti kot stanja, in sicer radovednost ter decentracija. 
Slednji faktor (ki je vsebinsko soroden faktorju sprejemanje 
v modelih drugih raziskovalcev) je pri udeležencih raziskave 
uspešno napovedoval klinično izboljšanje na področju 
psihopatologije in subjektivnega stresa.
Ko so Kohls, Sauer in Walach (2009) želeli dognati, ali 
je za čuječnost ustreznejši eno- ali dvodimenzionalni model, 
so naprej identificirali dva faktorja: prezenco (prisotnost v 
sedanjem trenutku) in sprejemanje. V nadaljevanju se je 
pokazalo, da je precejšnja negativna povezanost čuječnosti 
z anksioznostjo in depresivnostjo v celoti posledica faktorja 
sprejemanje, medtem ko faktor prezenca (ki vsaj v grobem 
ustreza čuječnostni dimenziji zavedanje) v omenjenem 
odnosu ni igral pomembne vloge. Avtorji zaključujejo, da 
ima dvodimenzionalni model čuječnosti hevristično vred-
nost, za praktične namene pa naj bi zadostovalo obravnavanje 
čuječnosti kot enorazsežnostnega konstrukta.
Omeniti velja še raziskavo Kollmana, Browna in Barlowa 
(2009), ki kaže na konstruktno veljavnost sprejemanja, 
merjenega s tremi različnimi metodami po pristopu 
multiplih potez in multiplih metod (t. i. pristop MTMM). 
Rezultati konfirmatorne faktorske analize (po analitičnem 
modelu koreliranih potez in koreliranih metod – [CT-C(M-
1)]) so podprli konvergentno in diskriminativno veljavnost 
sprejemanja v primerjavi z dvema sorodnima konstruktoma 
(spremembo kognitivne ocene in zaznan emocionalni nadzor). 
Ugotovitev je pomembna, ker kaže, da obstoječe empirične 
podpore ugotovitvam o klinični uporabnosti sprejemanja 
ne gre pripisati konceptualni podobnosti sprejemanja z 
drugimi konstrukti. Avtorji raziskave menijo, da je konstrukt 
sprejemanja težko operacionalizirati, vendar ga ob njegovi 
uporabi lahko izkustveno prepoznamo: kot aktiven proces 
dopuščanja notranjih dogodkov v odsotnosti poskusov 
nadzora, kot nekakšno odpiranje in opuščanje obenem. Prej 
oviranemu emocionalnemu doživljanju je tako dovoljen prost 
potek, brez izčrpavajočih, neučinkovitih in interferirajočih 
poskusov nadzorovanja njegove dinamike.
M. Černetič
47
V vsebinsko široki študiji sta Rau in Williams (2016) 
kritično pregledali konstrukt čuječnosti kot poteze z vidikov 
zgodovinskega konteksta, operacionalnih definicij, merjenja 
ter konvergentne in diskriminativne veljavnosti, upoštevajoč 
različna področja osebnosti. Kar zadeva zgradbo konstrukta, 
sta avtorici zaključili, da čuječnost odraža dvoje: fokus 
pozornosti ter kvaliteto pozornosti. Ugotovitev je skladna z 
zgoraj opisanimi dvodimenzionalnimi modeli, ki čuječnost 
opredeljujejo kot kombinacijo kvantitete in kvalitete 
pozornosti.
Konstrukt čuječnosti se torej razlikuje od drugih 
konstruktov samozavedanja in nase usmerjene pozornosti. 
Bistvena razlika je na splošno v tem, da čuječna zavedanje 
in pozornost vključujeta lastnosti, ki se nanašajo na 
nepresojanje in sprejemanje posameznikovega doživljanja. 
Enodimenzionalni model je zato preozek za celovito 
opredelitev čuječnosti.
Večdimenzionalni modeli čuječnosti: 
zgradba konstrukta ali nizi korelatov?
Pojmovanje različnih s čuječnostjo povezanih kvalitet 
(npr. potrpežljivost, sočutje) kot del samega konstrukta 
čuječnosti je potrebno podvreči natančnim analizam (tako 
teoretskim kot empiričnim), ki pokažejo, ali lahko posamezno 
takšno značilnost dejansko opredelimo kot integralni del 
čuječnosti, ali gre morda zgolj za korelat. Ob marsikaterem 
od večfaktorskih modelov čuječnosti se tako poraja dvom, ali 
model predstavlja sestavo čuječnosti kot take ali pa morda 
vključuje (tudi) bolj ali manj samostojne koncepte, ki so s 
čuječnostjo povezani.
Izmed modelov čuječnosti, ki vsebujejo več kot dva 
faktorja, velja najprej omeniti model avtorjev Baer, Smith in 
Allen (2004). Na podlagi pregleda literature o čuječnosti so 
avtorji identificirali štiri komponente čuječnosti:
− Opazovanje. Usmerjanje pozornosti na različne dražljaje v 
zvezi z notranjimi pojavi, kot so telesni občutki, kognicije 
in čustva, ter zunanjimi pojavi, kot so npr. zvoki in vonji.
− Opisovanje. Označevanje opaženih pojavov z besedami 
(npr. “žalost”, “razmišljanje”), večbesednimi izrazi 
(npr. “skrbi glede moje službe”) ali stavki (npr. “Aha, 
jeza je tu!”) (Segal, Williams in Teasdale, 2002). Gre za 
opisovanje brez presojanja in brez konceptualne analize, 
zato naj bi se posameznik vzdržal sodb (npr. “takšen 
način razmišljanja je neumen”) in razmišljanja o izvoru 
tovrstnih vzorcev.
− Delovanje z zavedanjem. Popolna udeleženost oz. 
prisotnost pri trenutni dejavnosti z nedeljeno pozornostjo 
ali osredotočanje zavedanja na eno stvar naenkrat 
(Hanh, 1997) je osrednja sestavina mnogih opisov 
čuječnosti. Nasprotje delovanja z zavedanjem je koncept 
“avtomatskega pilota”, ko se vedênje dogaja brez zavedanja 
(Segal idr., 2002), ker je pozornost usmerjena drugam.
− Sprejemanje (oz. dopuščanje) brez presojanja. Številni 
avtorji poudarjajo sprejemanje, dopuščanje, nepresojajoč 
oz. neevalvirajoč odnos posameznika do svojega 
trenutnega doživljanja. Sprejeti brez presojanja pomeni 
vzdržati se ocenjujočih oznak, kot so dober/slab, pravilen/
napačen in vreden/nevreden (Marlatt in Kristeller, 1999), 
ter dopustiti resničnost, kakršna je, brez poskusov, da 
bi se ji izognili, od nje zbežali ali jo spremenili (npr. 
Dimidjian in Linehan, 2003). V klinični praksi se pogosto 
spodbuja takšen pristop, ko se posameznik sooča z 
neželenim doživljanjem, kot so neprijetna čustvena stanja, 
kognicije in telesni občutki (Segal idr., 2002). Bistveno za 
komponento sprejemanja brez presojanja je prepoznavanje 
in priznavanje prisotnosti teh pojavov ter dopuščanje, da 
so, kakršni so, brez da jih takoj želimo spreminjati ali 
odpravljati.
V zgornjem modelu Baer idr. (2004) čuječnost pojmujejo 
kot skupino spretnosti, ki se jih je možno naučiti in jih uriti. 
Faktorska analiza, ki so jo izvedli na svojem Kentuckyjskem 
vprašalniku čuječnostnih spretnosti (angl. Kentucky Inventory 
of Mindfulness Skills – KIMS), je potrdila štirifaktorsko 
strukturo.
Kasneje so Baer, Smith, Hopkins, Krietemeyer in Toney 
(2006) na velikem vzorcu, ki je obsegal 613 študentov 
psihologije, faktorizirali postavke petih čuječnostnih 
vprašalnikov. Šlo je za vprašalnike MAAS, FMI, KIMS, 
Kognitivna in afektivna lestvica čuječnosti (angl. Cognitive 
and Affective Mindfulness Scale – CAMS) ter Vprašalnik 
čuječnosti (angl. Mindfulness Questionnaire – MQ). 
Eksploratorna faktorska analiza je pokazala pet faktorjev: 
opazovanje, opisovanje, delovanje z zavedanjem, nepresojanje 
in nereaktivnost. Faktorji opazovanje, opisovanje in delovanje 
z zavedanjem ustrezajo enako imenovanim komponentam 
v zgodnejšem, predhodno predstavljenem modelu (Baer 
idr., 2004), nova faktorja sta nepresojanje in nereaktivnost. 
Nepresojanje označuje odsotnost sodb o lastnem doživljanju, 
primera (obratno točkovanih) postavk za ta faktor sta: 
“Obsojam se za svoja neracionalna ali neprimerna čustva” in 
“Pravim si, da se ne bi smel počutiti tako, kot se počutim”. 
Nereaktivnost se nanaša na “neodzivno” držo do notranjega 
doživljanja, npr. “Zaznavam svoje občutke in čustva, ne da 
bi moral na njih reagirati” ali “Ko imam neprijetne misli ali 
predstave, jih običajno zgolj opazim in pustim, da odidejo”.
V eni od nadaljnjih raziskav je Baer s sodelavci (Baer 
idr., 2008) na neodvisnem vzorcu izvedla še konfirmatorno 
faktorsko analizo svojega petfaktorskega modela čuječnosti. 
Model z enim splošnim faktorjem se je izkazal kot 
neustrezen. Petfaktorski model, predhodno oblikovan na 
podlagi eksploratorne faktorske analize, se je podatkom 
dobro prilegal, vendar ni bil ustrezen kot hierarhičen model, 
kjer so bili faktorji strukturirani kot odraz enega splošnega 
faktorja (konstrukta) čuječnosti. Pokazalo se je, da je v splošni 
populaciji hierarhični model z le štirimi faktorji (opisovanje, 
delovanje z zavedanjem, nepresojanje in nereaktivnost) 
ustreznejši od hierarhičnega modela, ki vključuje tudi faktor 
opazovanje. Drugače pa je bilo na vzorcu oseb, ki so imele 
izkušnje z meditacijo, kjer se je hierarhični petfaktorski 
model izkazal kot primeren. Opazovanje naj bi tako postalo 
del konstrukta, ko se čuječnost oz. čuječnostne spretnosti 
bolj razvijejo. Pri osebah z nizko izraženo čuječnostjo pa 
naj bi opazovanje notranjih pojavov pomenilo presojanje teh 
pojavov. Avtorji raziskave zaključujejo, da splošni konstrukt 
čuječnosti vsebuje vsaj štiri faktorje oz. facete; njihove 
ugotovitve naj bi potrdile konceptualizacijo čuječnosti kot 
večfaktorskega konstrukta.
Struktura konstrukta čuječnosti
48
Faktorji čuječnosti, ki so jih ugotovili Baer idr. (2006), 
so na pričakovane načine korelirali z drugimi konstrukti. 
Trije od petih faktorjev modela (delovanje z zavedanjem, 
nepresojanje in nereaktivnost) so napovedovali izraženost 
psiholoških simptomov, merjeno s Kratkim vprašalnikom 
simptomov (angl. Brief Symptom Inventory – BSI; Derogatis, 
1992, citirano v: Baer idr., 2006). Vendar pa so avtorji sami 
dodali opozorilo, da so lahko (vsaj teoretično) nekateri od 
faktorjev, ki so jih ugotovili, posledica čuječnosti in ne del 
samega konstrukta. Kot sem že predhodno omenil, je ta dilema 
splošno prisotna pri večdimenzionalnih konceptualizacijah 
čuječnosti, tj. pri modelih, ki vsebujejo več kot dva faktorja. 
Denimo po mnenju Bishopa in sodelavcev (2004) je 
nereaktivnost posledica in ne del čuječnosti, Brown in Ryan 
(2004) pa sta na takšen način opredelila celo sprejemanje.
Že opisana raziskava avtorja Baer in sodelavcev (2006) 
faktorja sprejemanje ni našla. S sprejemanjem povezane 
postavke je v splošnem pojasnjevalo več faktorjev. Kot možno 
razlago za takšen rezultat avtorji navajajo, da so nekateri 
udeleženci morda enačili sprejemanje svojega doživljanja s 
strinjanjem z neželenim stanjem oz. s pasivno resignacijo. 
Dodajajo, da lahko nereaktivnost in nepresojanje, ki sta 
se v njihovi raziskavi jasno izkazali za faceti čuječnosti, 
pojmujemo kot operacionalizirano sprejemanje. Sprejemanje 
nekega doživljanja, na primer anksioznosti, lahko pomeni, 
da se oseba vzdrži sodb ali samokritike v zvezi s tem 
doživljanjem (nepresojanje) ter da se vzdrži impulzivnih 
reakcij na to doživljanje (nereaktivnost). Ugotovitve avtorja 
Baer in sodelavcev (prav tam) torej načeloma ne odpravljajo 
sprejemanja kot pomembne sestavine čuječnosti.
Naj omenim še nekatere druge večfaktorske modele 
čuječnosti. Feldman, Hayes, Kumar in Greeson (2004, 
citirano v: Hayes in Feldman, 2004) so s konfirmatorno 
faktorsko analizo svoje revidirane Kognitivne in afektivne 
lestvice čuječnosti na dveh velikih in etnično raznolikih 
vzorcih odkrili sledeče štiri faktorje: pozornost, zavedanje 
notranjega doživljanja, sprejemanje notranjega doživljanja in 
usmerjenost na sedanjost. Navedeni faktorji so napovedovali 
čuječnost kot faktor višjega reda.
Po mnenju Shapira sodelavcev (2006) pa čuječnost 
sestavljajo naslednji trije mehanizmi: intenca, pozornost ter 
naravnanost oz. čuječnostne kvalitete. Čuječnost naj bi tako 
bila namerno (faktor intence) posvečanje pozornosti (faktor 
pozornosti), in sicer na določen način (faktor naravnanosti oz. 
čuječnostnih kvalitet). V tem modelu je eksplicitno vključen 
intencionalni vidik kot pomemben element, ki naj bi se bil do 
neke mere izgubil, ko je zahodna psihologija skušala izluščiti 
bistvo čuječnosti iz njenih religioznih oz. kulturnih korenin. 
Vključitev intence oz. namernega prakticiranja čuječnosti naj 
bi bila po mnenju Shapira idr. (prav tam) ključna za celostno 
razumevanje procesa čuječnosti.
Naposled velja omeniti še športnospecifični trifaktorski 
model čuječnosti. Odraža ga Vprašalnik čuječnosti atleta 
(Zhang, Chung in Si, v tisku), ki so ga razvili na štirih vzorcih 
kitajskih atletov. Vsebuje faktorje pozornost na sedanji 
trenutek, zavedanje ter sprejemanje.
Če povzamem, obstoječi večdimenzionalni modeli 
čuječnosti vključujejo različne konceptualizacije konstrukta, 
in sicer s tremi, štirimi in petimi faktorji. Čeravno med 
posameznimi modeli obstajajo razlike, so prisotne tudi 
skupne točke. Analizo tovrstnih razlik in podobnosti ter 
ovrednotenje dilem, povezanih z večdimenzionalnimi modeli 
čuječnosti, podajam v naslednjem poglavju.
Nazaj k dvojini: parsimoničnost 
dvodimenzionalne konceptualizacije 
čuječnosti
V predhodnem poglavju predstavljeni petfaktorski model 
čuječnosti (Baer idr., 2006) se je sicer precej uveljavil, toda 
njegova faktorska struktura se v raziskavah ni izkazala kot 
dovolj stabilna. Denimo študija J. Gu in sodelavcev (2016) je 
pokazala razlike v faktorski strukturi tega modela pred in po 
izvedbi osemtedenskega programa Na čuječnosti temelječe 
kognitivne terapije (angl. Mindfulness-based cognitive 
therapy, MBCT). Pred izvedbo programa je bil ustreznejši 
štirifaktorski model (izvzeti faktor je bilo opazovanje), po 
opravljenem programu pa petfaktorski model. Ugotovitev 
velja tako za daljšo (39 postavk) kot za krajšo (15 postavk) 
različico Petfacetnega čuječnostnega vprašalnika (Baer idr., 
2006), ki predstavlja glavni merski pripomoček v raziskavah 
petfaktorskega modela. J. Gu in sodelavci (prav tam) zato pri-
poročajo izključitev faktorja opazovanje iz primerjav ravni 
čuječnosti pred in po čuječnostnih intervencah. Variabilnost 
faktorske strukture čuječnosti tekom terapevtskih in drugih 
intervenc je problematična z vidika konstruktne veljavnosti in 
kaže na nejasno konceptualizacijo preučevanega fenomena. 
Struktura samega konstrukta bi morala po mojem mnenju 
ostati enaka ne glede na to, koliko izkušenj ima posameznik 
s čuječnostnimi programi, spreminjala pa naj bi se raven 
izraženosti konstrukta pri posamezniku.
Poleg kriterija časovne stabilnosti je pri petfaktorskem 
modelu čuječnosti problematičen tudi kriterij parsi-
moničnosti. Tran, Glück in Nader (2013) so v petfaktorskem 
modelu ugotovili dva nadredna faktorja: samoregulirano 
pozornost ter usmerjenost na doživljanje. Nadredna faktorja 
sta torej ustrezala dvofaktorskemu modelu Bishopa in 
sodelavcev (2004), ki vsebuje prav takšna faktorja. Enaka 
nadredna faktorja je v petfaktorskem modelu pokazala tudi 
medkulturna raziskava avtorja Tran in sodelavcev (2014), 
izvedena na obsežnem vzorcu oseb, izkušenih v meditaciji 
(vzorec 1284 oseb so sestavljali Nemci, Avstrijci, Švicarji, 
Španci ter v dveh odstotkih udeleženci drugih nacionalnosti). 
Slednja raziskava se je ukvarjala tudi z ugotavljanjem 
mehanizmov delovanja čuječnosti, ki bi pojasnili negativno 
povezanost čuječnosti z depresivnostjo, anksioznostjo 
in stresom. Zanimivo je, da sta se kot najpomembnejša 
takšna mehanizma izkazala decentracija in nenavezanost, 
tj. kvaliteti čuječnosti, ki ju lahko v dvofaktorskem modelu 
uvrstimo v faktor sprejemanje svojega doživljanja. Ti izsledki 
predstavljajo dodaten argument med razlogi, spričo katerih 
je težko zagovarjati enodimenzionalni model čuječnosti, ki 
vsebuje le zavedanje doživljanja. Obe navedeni raziskavi 
(Tran idr., 2013, 2014) podpirata tezo, da je dvodimenzionalni 
model čuječnosti najbolj parsimonična konceptualizacija tega 
konstrukta.
M. Černetič
49
Raziskave večkrat zadenejo ob vprašanje, katere vse 
sestavine vključuje čuječnost. Od odgovora na to vprašanje 
bi morala biti odvisna konstrukcija pripomočkov za merjenje 
čuječnosti. Bergomi, Tschacher in Kupper (2013) so s 
pregledom osmih čuječnostnih vprašalnikov ugotovili devet 
vidikov čuječnosti in nato sestavili Celoviti vprašalnik 
čuječnega doživljanja – beta, s katerim so želeli uravnoteženo 
upoštevati vsakega od prepoznanih vidikov. Analiza je 
pokazala, da vprašalnik vsebuje štiri faktorje: (a) zavedanje 
sedanjosti, (b) sprejemajočo, nereaktivno, pronicljivo 
usmerjenost, (c) odprto, neizogibajočo se usmerjenost in 
(č) opisovanje doživljanja. V zvezi z vprašalnikom pa lahko 
opazimo določene težave: (a) dobljena štirifaktorska struktura 
ni bila neodvisna od stopnje izkušenj z meditacijo; (b) četrti 
faktor (opisovanje doživljanja) se je, kot so poudarili avtorji 
raziskave, bolj kakor komponenta samega konstrukta izrazil 
v smislu korelata čuječnosti; (c) med faktorji so bile prisotne 
dokaj izrazite korelacije (v povprečju r = 0,63); (d) med drugim 
in tretjim faktorjem (tj. med “sprejemajočo usmerjenostjo” na 
eni strani in “neizogibajočo se usmerjenostjo” na drugi) ni 
razvidna zadostna semantična diferenciacija in iz tega vidika 
bi utegnilo biti ustrezneje, da bi omenjena faktorja obravnavali 
kot enovito faceto. Tako ponovno pridemo do zaključka, da se 
dvodimenzionalni model kaže kot najbolj plavzibilna rešitev 
za opredelitev strukture konstrukta čuječnosti.
Kakšna pa je ustreznost tridimenzionalnih kon-
ceptualizacij? Kot sem že omenil, model čuječnosti (Shapiro, 
2006) vsebuje faktorje intenca, pozornost in naravnanost. 
Intencionalna komponenta je po mojem mnenju lahko 
problematična z vidika čuječnosti kot osebnostne poteze. 
Opredeliti čuječnost kot nekaj inherentno intencionalnega je 
namreč podobno, kot če bi denimo ekstravertnost opredelili 
kot nujno namensko izražanje ekstravertnih lastnosti. Z 
vidika habitualne narave osebnostnih lastnosti (Eysenck, 
1967) si lahko brez težav predstavljamo obstoj čuječnosti kot 
osebnostne poteze brez intencionalnega elementa. V kolikor 
iz dotičnega modela čuječnosti izvzamemo faktor intence, 
pa (ponovno) pristanemo pri dvodimenzionalnem modelu 
konstrukta.
Podobno analiza trifaktorskega modela avtorja Zhang 
in sodelavcev (v tisku) pokaže, da obstaja potencial za 
konstrukcijo nadrednega modela z dvema faktorjema. 
Vprašamo se namreč lahko, kako različna sta si pravzaprav 
faktor “pozornost na sedanji trenutek” in faktor zavedanje 
glede na to, da (a) oba vsebujeta vsebinsko sorodne postavke, 
(b) zaenkrat ne obstaja jasna razmejitev med pozornostjo in 
zavedanjem (razen na področju izvenzavestnih procesov; 
glej Hsieh, Colas in Kanwisher, 2011) ter (c) med faktorjema 
obstaja dokaj izrazita korelacija (r = 0,48).
Če povzamem, pri presoji različnih večdimenzionalnih 
modelov čuječnosti ugotovitve o sestavi tega konstrukta 
konvergirajo v prid dvodimenzionalnega modela. Poleg tega 
je dvorazsežnostna konceptualizacija potezne čuječnosti 
skladna s konceptualizacijo čuječnosti kot stanja, ki je prav 
tako dvodimenzionalna. Ugotovitve o pomanjkljivostih 
večfaktorskih modelov na drugi strani dopolnjuje ugotovitev 
analize, predstavljene zgoraj pri enodimenzionalnem 
modelu, da en sam faktor za ustrezno opredelitev čuječnosti 
ne zadostuje.
Zaključek
Iz pregleda in analize dosedanjih ugotovitev o zgradbi 
konstrukta čuječnosti je razvidno, da so na tem področju sicer 
potrebne še nadaljnje raziskave, vendar pa zaenkrat kaže, da 
strukturo čuječnosti bistveno opredeljujeta dve komponenti: 
zavedanje svojega doživljanja v sedanjem trenutku ter 
sprejemanje tega doživljanja. Slednja komponenta se lahko 
izraža tudi kot nepresojanje in/ali nereaktivnost.
Ker sta zavedanje svojega trenutnega doživljanja 
ter njegovo sprejemanje dve faceti istega konstrukta, je 
najustrezneje, če čuječnost opredelimo kot posameznikovo 
nepresojajoče, sprejemajoče zavedanje svojega doživljanja v 
sedanjem trenutku. Dvodimenzionalni model čuječnosti se 
zaenkrat kaže kot najbolj parsimoničen in obsega elementa, 
ki sta za opis oz. opredelitev čuječnosti nepogrešljiva.
Takšna konceptualizacija čuječnosti ima nekatere pred-
nosti pred drugačnimi pojmovanji tudi z vidika uporabnosti 
v praksi. Četudi enodimenzionalni model (čuječnost kot 
zavedanje) morda inherentno vsebuje tudi vidik sprejemanja 
doživljanja, utegne biti pri aplikacijah v praksi učinkoviteje, 
da so udeleženci eksplicitno opozorjeni tudi na vidik 
čuječnosti, ki se nanaša na sprejemanje. Večdimenzionalni 
modeli čuječnosti, ki lahko obsegajo celo pet in potencialno 
še več faktorjev, so iz aplikativnega vidika nepraktični tako 
zaradi svoje kognitivne kompleksnosti kot tudi zaradi pogosto 
nejasnih razlik med posameznimi faktorji.
Glede na glavne podane ugotovitve bi bilo smiselno, da bi se 
v nadaljnjem raziskovanju konstrukta čuječnosti raziskave še 
bolj eksplicitno usmerile na preverjanje dvodimenzionalnega 
modela, vključno z ovrednotenjem njegove vrednosti za 
prakso.
Literatura
Baer, R. A., Smith, G. T., Hopkins, J., Krietemeyer, J. in 
Toney, L. (2006). Using self-report assessment methods 
to explore facets of mindfulness. Assessment, 13, 27–45.
Baer, R. A., Smith, G. T. in Allen, K. B. (2004). Assessment 
of mindfulness by self-report: The Kentucky Inventory 
of Mindfulness Skills. Assessment, 11, 191–206.
Baer, R. A., Smith, G. T., Lykins, E., Button, D., Krietemeyer, 
J., Sauer, S., Walsh, E., Duggan, D. in Williams, J. M. G. 
(2008). Construct validity of the Five Facet Mindfulness 
Questionnaire in meditating and nonmeditating samples. 
Assessment, 15, 329–342.
Bergomi, C., Tschacher, W. in Kupper, Z. (2013). Measuring 
mindfulness: First steps towards the development of 
a comprehensive mindfulness scale. Mindfulness, 4, 
18–32.
Bishop, S. R., Lau, M., Shapiro, S., Carlson, L., Anderson, 
N. D., Carmody, J. … Devins, G. (2004). Mindfulness: 
A proposed operational definition. Clinical Psychology: 
Science and Practice, 11, 230–241.
Breslin, F. C., Zack, M. in McMain, S. (2002). An information-
processing analysis of mindfulness: Implications for 
relapse prevention in the treatment of substance abuse. 
Clinical Psychology: Science and Practice, 9, 275–299.
Struktura konstrukta čuječnosti
50
Brown, K. W. in Ryan, R. M. (2003). The benefits of being 
present: Mindfulness and its role in psychological well-
being. Journal of Personality and Social Psychology, 84, 
822–848.
Brown, K. W. in Ryan, R. M. (2004). Perils and promise in 
defining and measuring mindfulness: Observations from 
experience. Clinical Psychology: Science and Practice, 
11, 242–248.
Buchheld, N., Grossman, P. in Walach, H. (2001). Measuring 
mindfulness in insight meditation (vipassana) and 
meditation-based psychotherapy: The development of 
the Freiburg Mindfulness Inventory (FMI). Journal for 
Meditation and Meditation Research, 1, 11–34.
Cardaciotto, L. (2005). Assessing mindfulness: The 
development of a bi-dimensional measure of awareness 
and acceptance (neobjavljena doktorska disertacija). 
Drexel University, Filadelfija, ZDA. Dostopno na http://
dspace.library.drexel.edu/retrieve/4264/Cardaciotto_
LeeAnn.pdf
Cardaciotto, L., Herbert, J. D., Forman, E. M., Moitra, E. in 
Farrow, V. (2008). The assessment of present-moment 
awareness and acceptance: The Philadelphia Mindfulness 
Scale. Assessment, 15, 204–223.
Chiesa, A. (2013). The difficulty of defining mindfulness: 
Current thought and critical issues. Mindfulness, 4, 
255–268.
Cohen, R. J. in Calamari, J. E. (2004). Thought-focused 
attention and obsessive-compulsive symptoms: An 
evaluation of cognitive self-consciousness in a nonclinical 
sample. Cognitive Therapy and Research, 28, 457–471.
Csikszentmihalyi, M. (2000). Flow. V A. Kazdin (ur.), 
Encyclopedia of psychology, Vol. 3 (str. 381–382). 
Washington, DC, ZDA: American Psychological 
Association, Oxford University Press.
Černetič, M. (2011). Kjer je bil id, tam naj bo... čuječnost: 
Nepresojajoče zavedanje in psihoterapija [Where id was, 
there shall... mindfulness be: Nonjudgmental awareness 
and psychotherapy]. Kairos, 5(3/4), 23–34.
Černetič, M. (2016). The relationship between anxiety and 
mindfulness: The role of mindfulness facets, implicit 
anxiety, and the problem of measuring anxiety by self-
report. Psihologija, 49, 169–183.
Dimidjian, S. in Linehan, M. M. (2003). Defining an 
agenda for future research on the clinical application of 
mindfulness practice. Clinical Psychology: Science and 
Practice, 10, 166–171.
Eysenck, H. J. (1967). The biological basis of personality. 
Springfield, IL, ZDA: Thomas.
Fenigstein, A., Scheier, M. F. in Buss, A. H. (1975). Public 
and private self-consciousness: Assessment and theory. 
Journal of Consulting and Clinical Psychology, 43, 
522–527.
Gu, J., Strauss, C., Crane, C., Barnhofer, T., Karl, A., 
Cavanagh, K. in Kuyken, W. (2016). Examining the 
factor structure of the 39-item and 15-item versions of 
the Five Facet Mindfulness Questionnaire before and 
after mindfulness-based cognitive therapy for people 
with recurrent depression. Psychological Assessment, 
28, 791–802.
Hanh, T. N. (1997). Das Wunder der Achtsamkeit: Einführung 
in die Meditation [The miracle of mindfulness: 
Introduction to meditation]. Zürich, Švica: Theseus.
Hayes, A. M. in Feldman, G. (2004). Clarifying the construct 
of mindfulness in the context of emotion regulation and 
the process of change in therapy. Clinical psychology: 
Science and practice, 11, 255–262.
Hayes, S. C. (1994). Content, context, and the types of 
psychological acceptance. V S. C. Hayes, N. S. Jacobson, 
V. M. Follette in M. J. Dougher (ur.), Acceptance and 
change: Content and context in psychotherapy (str. 13–
32). Reno, NV, ZDA: Context Press.
Hayes, S. C. (2002). Acceptance, mindfulness, and science. 
Clinical Psychology: Science and Practice, 9, 101–106.
Hayes, S. C., Luoma, J. B., Bond, F. W., Masuda, A. in Lillis, 
J. (2006). Acceptance and commitment therapy: Model, 
processes and outcomes. Behaviour Research and 
Therapy, 44, 1–25.
Hayes, S. C., Wilson, K. G., Gifford, E. V., Follette, V. M. 
in Strosahl, K. (1996). Experiential avoidance and 
behavioral disorders: A functional dimensional approach 
to diagnosis and treatment. Journal of Consulting and 
Clinical Psychology, 64, 1152–1168.
Herbert, J. D. in Cardaciotto, L. (2005). An acceptance 
and mindfulness-based perspective on social anxiety 
disorder. V L. Roemer in S. M. Orsillo (ur.), Acceptance 
and mindfulness-based approaches to anxiety: 
Conceptualizations and treatment (str. 189–212). New 
York, NY, ZDA: Springer.
Hofmann, S. G. in Asmundson, G. J. G. (2008). Acceptance 
and mindfulness-based therapy: New wave or old hat? 
Clinical Psychology Review, 28, 1–16.
Hsieh, P.-J., Colas, J. T. in Kanwisher, N. (2011). Pop-out 
without awareness: Unseen feature singletons capture 
attention only when top-down attention is available. 
Psychological Science, 22, 1220–1226.
Ingram, R. E. (1990). Self-focused attention in clinical 
disorders: Review and a conceptual model. Psychological 
Bulletin, 107, 156–176.
Keng, S.-L., Smoski, M. J. in Robins, C. J. (2011). Effects 
of mindfulness on psychological health: A review of 
empirical studies. Clinical Psychology Review, 31, 
1041–1056.
Kohls, N., Sauer, S. in Walach, H. (2009). Facets of 
mindfulness – Results of an online study investigating 
the Freiburg mindfulness inventory. Personality and 
Individual Differences, 46, 224–230.
Kollman, D. M., Brown, T. A. in Barlow, D. H. (2009). The 
construct validity of acceptance: A multitrait-multimethod 
investigation. Behavior Therapy, 40, 205–218.
Lau, M. A., Bishop, S. R., Segal, Z. V., Buis, T., Anderson, 
N. D., Carlson, L., Shapiro, S., Carmody, J., Abbey, 
S. in Devins, G. (2006). The Toronto Mindfulness 
Scale: Development and validation. Journal of Clinical 
Psychology, 62, 1445–1467.
Lau, M. A. in McMain, S. F. (2005). Integrating mindfulness 
meditation with cognitive and behavioural therapies: 
The challenge of combining acceptance- and change-
based strategies. Canadian Journal of Psychiatry, 50, 
863–869.
M. Černetič
51
MacKillop, J. in Anderson, E. J. (2007). Further psychometric 
validation of the Mindful Attention Awareness Scale 
(MAAS). Journal of Psychopathology and Behavioral 
Assessment, 29, 289–293.
Marlatt, G. A. in Kristeller, J. L. (1999). Mindfulness and 
meditation. V W. R. Miller (ur.), Integrating spirituality 
into treatment: Resources for practitioners (str. 67–
84). Washington, DC, ZDA: American Psychological 
Association.
Martin, J. R. (1997). Mindfulness: A proposed common factor. 
Journal of Psychotherapy Integration, 7, 291–312.
Masuda, A., Hayes, S. C., Sackett, C. F. in Twohig, M. P. (2004). 
Cognitive defusion and self-relevant negative thoughts: 
Examining the impact of a ninety year old technique. 
Behaviour Research and Therapy, 42, 477–485.
McCrae, R. R. (1993). Moderated analyses of longitudinal 
personality stability. Journal of Personality and Social 
Psychology, 65, 577–585.
Mor, N. in Winquist, J. (2002). Self-focused attention and 
negative affect: A meta-analysis. Psychological Bulletin, 
128, 638–662.
Rau, H. K. in Williams, P. G. (2016). Dispositional 
mindfulness: A critical review of construct validation 
research. Personality and Individual Differences, 93, 
32–43.
Segal, Z. V., Williams, J. M. G. in Teasdale, J. D. (2002). 
Mindfulness-based cognitive therapy for depression: 
A new approach to preventing relapse. New York, NY, 
ZDA: Guilford Press.
Shapiro, S. L., Carlson, L. E., Astin, J. A. in Freedman, B. 
(2006). Mechanisms of mindfulness. Journal of Clinical 
Psychology, 62, 373–386.
Shapiro, S. L. in Schwartz, G. E. R. (2000). Intentional 
systemic mindfulness: An integrative model for self-
regulation and health. Advances in Mind-Body Medicine, 
16(2), 128–134.
Sillifant, B. J. (2007). A conceptual basis for the 
refinement of an operational definition of mindfulness 
(neobjavljena magistrska naloga). Massey University, 
Palmerston North, Nova Zelandija. Dostopno na http://
mindfulness.worldsecuresystems.com/publications/pdfs/
Unpublished-articles/finished-report1.pdf
Spurr, J. M. in Stopa, L. (2002). Self-focused attention in 
social phobia and social anxiety. Clinical Psychology 
Review, 22, 947–975.
Tran, U. S., Cebolla, A., Glück, T. M., Soler, J., Garcia-
Campayo, J. in von Moy, T. (2014). The serenity of the 
meditating mind: A cross-cultural psychometric study 
on a two-factor higher order structure of mindfulness, its 
effects, and mechanisms related to mental health among 
experienced meditators. PLoS ONE, 9(10), e110192.
Tran, U. S., Glück, T. M. in Nader, I. W. (2013). Investigating 
the Five Facet Mindfulness Questionnaire (FFMQ): 
Construction of a short form and evidence of a two-
factor higher order structure of mindfulness. Journal of 
Clinical Psychology, 69, 951–965.
Trapnell, P. D. in Campbell, J. D. (1999). Private self-
consciousness and the five-factor model of personality: 
Distinguishing rumination from reflection. Journal of 
Personality and Social Psychology, 76, 284–304.
Walach, H., Buchheld, N., Buttenmüller, V., Kleinknecht, 
N. in Schmidt, S. (2006). Measuring mindfulness – the 
Freiburg Mindfulness Inventory (FMI). Personality and 
Individual Differences, 40, 1543–1555.
Wells, A. (1990). Panic disorder in association with relaxation 
induced anxiety: An attentional training approach to 
treatment. Behavior Therapy, 21, 273–280.
Wells, A. (2005). Detached mindfulness in cognitive therapy: 
A metacognitive analysis and ten techniques. Journal of 
Rational-Emotive & Cognitive-Behavior Therapy, 23, 
337–355.
Wells, A., Clark, D. M. in Ahmad, S. (1998). How do I 
look with my minds eye: Perspective taking in social 
phobic imagery. Behaviour Research and Therapy, 36, 
631–634.
Zhang, C.-Q., Chung, P.-K. in Si, G. (v tisku). Assessing 
acceptance in mindfulness with direct-worded items: 
The development and initial validation of the athlete 
mindfulness questionnaire. Journal of Sport and Health 
Science.
Prispelo/Received: 12.9.2016
Sprejeto/Accepted: 25.4.2017
Struktura konstrukta čuječnosti