O SPRENEVEDAVI   »SITUACIJI«
Zadnje čase vsi nekam pogosto izgovarjamo besedo situacija*, kot bi se s tem kdove zakaj poskušali izgovoriti in oprati sami pred seboj, češ da je pač ^situacija« taka. Pod tem izrazom pa si predstavljamo neko splošno stanje stvari in odnošajev krog nas, ki nas silijo v tako in ne drugačno, torej strogo odrejeno delovanje. To objektivno stanje stvari, jsituacija«, je videti kot da se ustvarja sama iz sebe. neodvisno od nas — in še več: to je tisti objektivni prostor, ki nas pogojuje in vlada: tudi alienira seveda, sej nam narekuje dejanja, ki jih sicer najbrž ne bi nikdar omišljali. Do zdaj kaj pripada globalno o tej ^situaciji« nismo razpravljali, zadovoljevali smo se s površinskimi, splošnimi oznakami in diskvalifikacijami. »Trdimo, da sta boj za svobodo ustvarjanja in mišljenja in boj za resnične kulturne vrednote imanentni sestavni del slovenske kulturne tradicije. Hkrati trdimo, da Perspektive k temu boju niso prispevale, čim dlje so izhajale, tem razvidnejše je bilo, da je kritika umetniških in kulturnih pojavov,  ki so jo zapocele, brez vsake racionalne podlage in v
908
bistvu naravnava ad Laminem.z 11 it Vidmar) Tovariš urednik, z oceno anti-kulturne in antidemokratične vloge Perspektiv v članku Tita Vidmarja se strinjam. (Mitja Mejak) Univerzitetni odbor Zveze študentov Jugoslavije se je skliceval na »današnjo konstelacijo sil«, ki da je v njej bila ukinitev Perspektio •nujna;. Tako se je v bistvu celo ^situacija« sama začela izgovarjati sama nase. — lit Vidmar se zavzema za zvišeno. goetbejansko-vidmarjansko sorto lepo-dušniške kulture: Kar zadeva kuUurne delavce, je po mojem pri tem mero-dajnejša in uspešna pot ustvarjanja resničnih kulturnih vrednot in dosledno vztrajanje na kulturnih pozicijah, skratka opravljanje svojega elementarnega dela in poslanstva, ne pa izživljanje v političnem sprenevedanju in verbalizmu.s Kun je torej »dosledno vztrajanje na kuUuritili pozicijah, drugo pa izživljanje v političnem sprenevedanju in verbalizmu.« Konsekvenca je plod situacije« in je povsem očitna: razdeljujemo torej Slovenci svojo družbo (ko jo že imamo) dosledno v -kulturne« delavce in v »oblast«. In če se .kulturni delavci« ne bojo vtikovali v »oblast«, jih bo ta pač pustila lepo pri miru. In ;ustvarjanje resničnih kulturnih vrednot« seveda tudi. Če ne. pa . . . Zal spet »situacija« kaže. da se je lit Vidmar uštel: očitno je namreč zlati čas nedolžnih kranjskih muz minil. Kranjske muze so se naveličale eteričnega in neoskrunjenega na\ dihovanja. se zavedele svoje zvezanosti z družbenim občestvom, ki mu pripadajo, in s« kakor Sartrov Hoederer potopile roke do komolcev v blato. Očitno ni več mogoče govoriti o vitalnosti, kreativnosti in prodornosti kulture ločeno od drugih nivojev družbenega stvarjanja, denimo, od političnega. Čimbolj postaja kultura resnična integraliteta pričujočega družbenega prostora, toliko manj je »čista«, se pravi, toliko bolj postaja realna, suverena družbena sila. izraz celovitega socialnega prizadevanja, kolikor manj je zgolj reprezentančni družbeni ornanient. kolikor manj deluje kot izraz samodopadljivosti družbe same navzven iz te družbe (navznoter pa malo ali nič): kolikor je samo krizantema na fraku. Kultura na pričujočem nivoju družbenega razvoja ima-nentno, iz sebe same. iz svoje čistosti, očitno ne more pra\ uspešno socialno učinkovati. Očitno je, da je v takšnem trenutku prvo znamenje podružabljanja čiste-, inianentne« kulture prav nje politizacija«. Če shematiziramo: prej od sile ostri dispropore med : politiko« na eni in -kulturo« na drugi strani se je vendarle vsaj nekoliko skrhal; zdaj se bo začelo sodelovanje. Kultura kot imanentna kritika se bo seveda odrekala akademizmu in klasicizmu in bo prav v imenu kritičnosti postala brezobzirna, neposrednejša v tej brezobzirnosti, n*ogoče tudi surova«. Pogubila se s tem najbrž ne bo. Kvečjemu pragmatizirala v imenu celostnega družbenega angažmaja: in prav v imenu te svoje družbene integralitete se bo morala odreči svoji čistosti . elementarnosti« in vidmar-janstvu.
»Situacija«, ki v njej bivamo, pa ima tudi kanček tragičnosti v sebi: kulturni delavec, pa naj je še tako malo navezan na značilno slovensko lepoumniško kulturno izročilo, je moral občutiti in spoznati, kako odmev-nejši in učinkovitejši je izven svojega normalnega delovnega območja kot pa znotraj njega. Kako ga situacija dela mimo njegove volje in mimo njegovega delovnega napora za močno apolitična silo. na kateri potem druga »sila« dokazuje svojo moč. Ustvarja se umetna konfliktna situacija. — Opisal bom droben,  ampak  prav  zaradi   »situacije« nekoliko  dramatiziran  primer.
Še prej pa se bom še enkrat vrnil k Titu Vidmarju. Očitno je. da se na straneh  svojega  časopisa   —   torej   znotraj   svojega   delovnega  področja  —   za-
909
vzema za kulturo proti političnim mahinacijam samo deklarativno. Prav na straneh tega časopisa — in v horizontih tega delovnega območja — so prav pridno pomagali spreminjati neka poudarjeno kritična, ampak še vedno kulturna, torej politično ne zlonamerna, prizadevanja v vulgarno politično silo. Vulgarno, ker je bila zgolj formalna in samo vnanja in ker je bila politična proti svoji vsebini. Ne mislim moralizatorsko povzdigovati prsta in trditi, da je s tem bilo izvršeno nad kulturo kdovekako »surovo« dejanje, mislim le, da se je s tem znova dokazala zmagovitost politike- nad »kulturo« oziroma vsaj razmerje praktičnih družbenih možnosti prve pa druge. Pri tem pa prav tako nimam v mislih že omenjenega članka Tita Vidmarja (Odločnost in zmernost) z  dne 2. junija   1964.
V mislih imam publiciteto, ki jo je doživel neuprizorjeni in nenatisnjeni dramski feljton v dveh dejanjih Topla greda Marjana Rožanca, publiciteto, ki se po obsegu in značaju bliža znanim croniqu.es scandaleuses. Med 2. in 11. junijem 1964 je v Delu. Ljubljanskem dnevniku, Večeru in Nedeljskem dnevniku izšlo okrog petnajst prispevkov, ki so razpravljali o neki stvari in o načinu te stvari ter še o nje surovi kulturi, te stvari pa v resnici sploh ni bilo. Bil je samo nje pojav, »dogodek«, škandal, slutnja neke razburljive kritične fenomeno-logije. pojav, razburljiv in privlačen kot slutnja, niti ne kot možnost. Ne kot možnost za kritiko nekih drugih pojavov, ampak kot škandalozen dogodek, kot špektakel. Dogodek v mestu Gogi. Če primerjamo publicistiko, ki jo doživi, denimo, gledališka predstava, ki se normalno odigra od začetka do konca, ki torej je. s publiciteto. ki jo je doživela neeksistentna Topla greda, bomo zlahka spoznali, kje so veličastne prednosti tega, da te ni. Ampak bodimo dosledni: s tem. ko me ni, najbolj sem. O Konkordat. o dolina šentflorjnnska! ... Topla greda je postala prava mitična podoba zatiranca. Ta zatiranec pa sploh ne ve, zakaj ravnajo slabo z njim. In drugi, ki ga častijo in mitiziiajo. prav tako ne; lahko pa je v resnici velik nepridiprav. In tisti, ki ga zatirajo, prav tako ne vedo, kaj da je v resnici: lahko je celo velika blaga duša in nemara celo koristna blaga duša. — Zakaj bi ga torej — nespoznavnega in nebivajočega — spreminjali v mit oziroma ga  zatirali?
Pisateljevanje o Topli gredi pa se je — in temu se človek najbolj čudi — končalo tako, kot se je začelo: brez kakršnegakoli vedenja oziroma spoznanja, samo od sebe. Škandal je potihnil, sprenevedanja je konec, razboriti glumači, ki so se dejavno vključili v igro .-, so pozaspali. In tako še vedno ne vemo. kdo je organiziral tiste demonstrante iz Polja pri Ljubljani, kdo jim je preskrbel informacije o vsebini drame in s kakšnim namenom. Ne vemo niti. kaj to sploh je. ta Topla greda, ali je res ogrevan prostor za neko skupino sredi te naše družbe, prostor, ki ga ta skupina ima, drugi pa ne — ali je več ali manj: in ali  je sploh kaj  drugega.
Dobili sinu samo svoj škandalček. veter v prahu. Zabavico za kratek čas,
ki je zdaj  za  nami. To je  tista    domača  umetnost .  ki  ima  na  čelu  zapisano
geslo   Ejduš< in    ga že 'maja!    in ki je o njej leta 1907 v Trstu predaval Ivan
Cankar. O vsebini te umetnosti (kdo lahko reče. da ni umetnost?) pa ne vemo
ničesar. Premaknili smo se  torej še  za  ped globlje:  s  tem,  ko  nas  ni. najbolj
smo. Kulturnemu delavcu smo vzeli pravico do dela — takega ali drugačnega —
ko smo ga že kar precej po začetku a priori  onemogočili  in nm»— v  imenu
katere »čiste«   kulture?  —   rekli,  naj   bo  raje  kar  lepo   tiho.   Škandal   in   ves
publicistični špektakel pa le imamo.  In to je glavno.                 ,       .   T    ,
Andrej   Inkret
910
0*
P. S.
Je suis hi oerite aoec le visage de Verreur.
(Paul Claudel)
Znašel sem se v absurdni situaciji, na robu pameti : še vedno sem konstitutivni del svojega družbenega prostora, realizirati pa se morem — po lastni kreativni volji — samo navznoter, v svoji čisti notranjosti, medtem ko mi navzven — v samem prostoru, ki pa je edini zares realen — tuja moč substančno odreja pozicijo, ustvarjalni radij in funkcijo. Skratka: določa mi. kaj moram biti in kaj smem počenjati. Je pa disproporc med tem moranjem in to mojo voljo; v njej pa nobenega anarhizma. Zgubil sem pol svoje resnice, celovitost mojega odnosa do družbe je prišla na kant. Moja pozicija v družbi je tragična na klasicističen način: s tem ko se postavljam po robu družbeni konvenciji, ko skušam preseči meje, ki jili postavlja mojemu delu in kritiki, me v resnici postavlja pred polom. Postajam sovražnik družbe; sovražnik interesne sorte. Klasicizem tega odnosa tiči v formalni naravi spora: determinante, znotraj katerih moram delati, so metafizična, končna domislica te družbe. Družbeni odnosi pa seveda nikdar ne morejo biti nekaj končnega, saj so procesoidni. ves čas nastajajoči. Ravno tako ne more biti noben spor z nobeno družbo nikoli večno zaganjanje ob en in isti zid. Zategadelj je tudi tale moja stiska stvar samo tegale dneva. Paradoks pa postane usodnejši, če dobim v tej situaciji diskvalifikacijo s predznakom končnosti (vsaj za nazaj), če se morem premakniti s pozicije žrtve in diskvalificiranca samo s tem, da priznam tisti zid. ob katerem si razbijam glavo, za dokončnega, in če zamišljam svojo akcijo vzporedno z zidom, ne pa z njim navzkriž. Zid je namreč precej debel in še kar trden.
Tako kot družben človek v resnici težko da sploh še eksistiram. Vsaj v vsej svoji celovitosti ne. Kultura, ki jo zganjam, se je znašla pred zidom: lahko bi se zaprla sama vase, postala samozadovoljen polž v svojem roževiuastem kabinetu ali pa se spremenila v del zidu. ki je postavljen pred družbo. Eno in drugo bi jo kot kreativni del družbenih odnosov negiralo. Postala bi ali politika ali pa esteticistična metafizika, dekorativni element na tistem zidu, kot bršljan na priliko. V obeh primerili bi seveda prišla ob svoj celoviti stvar-javski proces, postala bi čistih rok in  na   videz večna ali pa interesna.
— Nekaj dni potem, ko sem napisal in oddal v uredništvo zgornjo gloso. me je notica na osmi strani Dela z dne 4. julija 1964. ki sporoča, da je Topla greda prepovedana, prepričala, da v tem primeru le ni šlo za nedolžen dogodek v mestu Gogi«, samo za teater. Zato sem moral h glosi >0 sprenevedavi situaciji«  dodati še pričujoči  P. S.—
Kultura, ki jo zganjamo, namreč noče biti čistih rok in na videz večna. Hoče biti hkraii družbena sila, realna in učinkovita, in negacija inertnega dokončno veljavnega prosvetljcnstva in pedagogike. Hoče ostati to, kar je bila v svojem izvoru: globalna rezultanta neke zgodovine in odnosov znotraj le-tc zgodovine. Ne politična praksa, ki je pragmatična, ampak globalna vez med preteklostjo in prihodnostjo, projekt in potreba mentalne preobrazbe. Zal pa je bilo spoznati, da ni samo od nje odvisno, če bo taka v svojem socialnem funkcioniranju (v komunikativnih procesih) tudi ostala. Ali je moj »spor* z družbo vnanje politične in interesne narave ali celovite kulturne sorte, ne morem določiti sam. Moje znotranje bistvo torej očitno kreira nekdo drug. Druga plat
911
problema izvira povsem logično iz prve: lahko sem namreč v celoti prepovedan, negiran. S Toplo gredo je zdaj približno tako, kot je bilo pred nekaj meseci s filmom Mesto in romanom Č&ngi. Prepovedana je, ne tla bi mogli na podlagi vsebinskih razpravljanj presoditi, kakšna je njena resnična vsebina in jo na nivoju serioznili analiz tudi odkloniti ali ji pritrditi. S tem pa je delo dobilo predznak absurda: komunikacija, ki ji je bilo namenjeno, se je hierarhizirala. Spet se je nekdo postavil in odloča v imenu družbe: določa, kaj bo »družba« dobila in česa ne bo dobila, ker ne sme, ker je to prepovedano in ker ji lahko škodi. Ker je tokrat ta nekdo justica, je jasno, da je stvar dokončna.
912