Iz starih časov. (Dalje.) ^orej k ,,šumaštru" ! To vam je bil res prava šuraašterska karikatura! Velik, suh, z /oženimi naočniki na šiljastem nosu; na glavi je nosil umazano domačo čepico s širokim senčnikom; jopič mu je bil kratek, škopeti obilni; a vrhu vsega tega je bil raož napol —gluh! Njegovo vsakdanje opravilo, pa bodisi petek ali svetek, zima ali poletje, je bilo v tem, da je hodil po več ur v cerkev. Doma pa je vedno bral in prepisoval iz starega ,,kalamona" ali molitvenika. Tudi raeni je svetoval, naj ga posnemam v tem; toda jaz nisetn imel posebnega veselja do tega. Vendar se ne sinem pritoževati o njem; zakaj motil me ni nikoli in je storil, kar je le mogel, da bi mi olajšal Btožni stan". Seveda, to ni bilo veliko; zakaj prvio treba pomisliti, da sarn ni imel veliko dobrega; a drugič treba omeniti, da je njegova Urša — nosila hlače. Še zdaj se spominjam z grozo te sitne ženske. Bila je prava pravcata Ksantipa, a bila je tudi prava pokora, prava šiba božja vsem — podučiteljem. Njenega ostrega jezika se je balo vse. Pravo pravcalo veselje je bilo za njo, če je mogla trpinčiti podučitelja, ki je bil izročen njeni milosti. V tem je bila v svoji hudobiji prava mojsterica. Nam podučiteljem je bila gorka že zaradi tega, ker se je podučiteljev »lon" — kaj bi to bila plača? — odtrgoval plači njenega raoža. Takrat je bila navada, da so učenci nosili poducitelju raarsikako darilo, česar ta Ksantipa seveda ni mogla trpeti. Nekdaj sem dobil lonec sraetane. Slučajno je bila ona navzoena. Preden sem še raogel zabraniti, je stegnila že svojo uraazano roko v lonec ter si oblizala prste, ter se pri tem čudno namrdnila. Da sem ji nato prepustil sraetano, je jasno, toda po pravici povem, da.bi ji bil, ko se je tako hudobno. smejala, rajši vrgel lonec ob glavo! Moje ;,prosto stanovanje" je bila majhna sobica z dvema malima oknoma, s šepavo rnizo in z baš takim stolom. Postelja je vedno škripala, če sera le na nji stegnil svojega rojstva kosti. Imel sem v sobi tudi klavir, kateremu ni nič drugega nedostajalo, neg.o polovica tipk. Peč je tudi bila v sobi, za katero mi pa gospodinja ni dajala nobenih drv, kajpada tudi občina ne. Potrebnih drv sem si moral sam iskati po gozdu, kakor sem se polagoma navadil, da sem si bil sarn svoj kuhar, krojač, črevljar, celo sam sem si pral perilo! Zakaj vkljub temu, da sem si svojo ,,mesečno plačo" natančno razdeljeval, rai vendar ni ostalo od mesečnih 8 goldinarjev 33 krajcarjev nioesar za gori omenjene reči. Mesečnino sem na svojo nesrečo dobival le vsake kvatre. Zato seni moral biti trden kakor Špartanec, da sem se ustavljal izkušnjavi, da bi se vsaj časih najedel do sita. Premagal sem se res, a navadno je bil zadnji mesec vsakega četrtletja jako grenak. Marsikakega dne nisem drugega vžil, kakor le suh kruh, in še tega nisem irael dovolj! Zavidal sem vsakega kmetiškega hlapca, saj se mu je godilo veliko bolje, nego zmerom stradajačemu podučitelju. Hrano pri svojem šefu sem bil opustil že po dveh mesecih; pa saj res ni bila več vredna kakor kake 4 goldinarje na mesec, 0 mnogih ziraskih večerih sem prezebal v svoji temni sobici, niti sveče si nisem mogel kupiti. Da bi si bil omislil kaj kiijig, o tem seveda ni bilo niti govora. Kjerkoli sem si mogel izposoditi kako knjigo, sem storil to rad, a še to se je godilo redkokdaj; zakaj na kmetih in v gorah je bilo takrat še malo knjig; da ni bilo učiteljske knjižnice nobene, o tem ni treba niti praviti. Tako me je trla dvojna lakota: telesna in dušna; kajpada je bila prva hujša od druge, in časih rae je uprav ta gnala skoro do obupa. Kakega občevanja, kakega razvedrila ni bilo v gorah. Da bi pa časib pogledal v dve uri oddaljeno rnesto, za to nisem imel drobiža. Tako sern životaril v najpristnejšem pomenu te besede vso zimo. Sporaladi in poleti sem vsaj lahko hodil v prosto božjo prirodo. Prehajal sem gozdove ter si tolažil lakoto z dišečimi jagodami. Rad priznarn, da bi se mi bilo bolje godilo, da sem pavliharil in glumačil po gostilnicah, kakor so to storili nekateri moji tovariši, ki so učiteljstvo obesili na klin ter šli med glumače; ali pa, če bi bil mogel — hinavščiti! Toda to je bilo zoper mojo prirodo in zategadelj sem rajši stradal, nego bi se bil udal izobraženega raoža toli nedostojnemu poslovanju. Zupnik bližnje vasi ni bil Bog ve kak prijatelj z našira. Da bi ga jezil, me je večkrat povabil k sebi na kozarec vina in ker se mi je kazal jako prijaznega, sem rad sprejemal taka povabila. Toda to ni trpelo dolgo. Nekoč se je izrazil v krčmi pred drugimi ljudmi in pred mano: ,,Ce zahtevam jaz, mi mora ucitelj celo snažiti črevlje!" Od tega trenutka sem se izogibal moža. Odslej nisera bil več k vsakomer tako odkritosrčen, jel sem uvaževati važno navodilo: ,,Trau, schau — wem!" Mrliški ogled mi ni nesel Bog ve koliko. Dasi sem želel, da bi bodisi vsak teden kdo urarl, vendar mi zdravi gorjanci niso hoteli narediti te usluge. Sicer pa mi večina niti ni placala za mrliški ogled, in še dandanes so rai dolžni. Prvi mrlič je bil nekdo, ki je umrl za legarjem, raoral sem si ga ogledati, a potem zopet v šolo. Večkrat so razsajale koze, a Bog ne daj, da bi se zaradi tega bila zaprla šola. Začetkom drugega leta sem si bil osmelil zaprositi za podučiteljsko službo v dolini. Taka prošnja sicer ni bila dovoljena; a mislil sem si: »Pogum velja!" (Konec prih.) Carniolus.