— 233 —
Kdaj naj se satoženca k lokalnemu ogledu (§, 254 kaz. pr. r.) pokliče? 2, Kdaj se sme privatni udeleženec kazenski G"bravnavi pridružiti (§. 47 kaz. pr. r.) ? 3. 2Tačelo, kako naj sodišče razsodi o predlogih, da naj se nove priče povalDijo. 4. Presoja zdravniških mnenj po novih zdravnikih (§. 126 kaz. pr. r.). 5. Specijaliziranje glavnega vprašanja (§. 318 kaz. pr. r.).
Zjutraj dne 17. julija 1876 odpeljal se je Henry Perreau, imenovan de Tourville, s svojo soprogo od gostilne v Spondinig-u na Stilfser Joch, je zajuterkoval ob pol 12. uri v Trafoi-ju ter dospel ob 2. uri na Franzensbohe. Tam si je dal vina k vozu prinesti, ter se potem odpeljal proti Ferdinandshohe, najvišjemu mestu ceste proti Bormio. — Komaj pa so polovico pota za sabo imeli, ko Tourville opomni, da je prepozno, da bi se na vrh vozili. Zaradi tega peljali so se zopet nazaj in so bili ob 3. uri zopet na Franzensbohe. Tourville tu zapove, naj se konji v hlev denejo
— 234 —
ter jedno uro kermijo, ker bodeta on in njegova žena peš šla. Na hlapčevo opazko, da imajo krmo za konje v Trafoi-ju in da se hoče tjakaj naprej peljati, izrazil se je Tourville, da je s tem zadovoljen. On in žena šla sta raz voza, voz se je odpeljal in sedaj sta bila sama na cesti, ki vodi po hribu doU v velikih ovinkih. Voz dospel je proti pol 5. uri zvečer v Trafoi, in za jedno uro prišel je tudi Tourville tja, toda sam.   Tu zahteva vina, povpraša po svojem hlapcu ter pravi, da je njegova žena pala ter se na sencih poškodovala. Pozneje opazi, da je njegova žena predaleč ven na skalo stopila in doli pala.   Za pol ure odpravi se z nekaterimi možmi in z vozom na pot, da svojo ženo nazaj pripelje.   Njo najdejo v ozki strugi brezzavedno ležečo.   Tourville ostane, ko mu to poročajo, v vozu in ponudi možem, ako mrtvo ženo iz brezdna prineso, najprvo 100 gld., potem pa 200 gld. Finančni nadstražnik, Janez Zoller, kateri se je v vozu tudi tjakaj pripeljal, s tem ni zadovoljen ter zapove, vse stvari na mestu pustiti. Sumničil je, da je mož svojo soprogo usmrtil.   Pričela so se sodnijska preiskavanja in v teku teh izrazil je Tourville svoje mnenje, da je njegova soproga zaradi tega v prepad poskočila, da bi sama sebe usmrtila. Ogled in mnenje skušencev ni dalo dosti pogojev, da bi bili mogli Tourville-ja kakega hudodelstva obdolževati, katero bi bil nad svojo soprogo učinil. Preiskavanja so se nehala. Pozneje prišli so z Angleškega po oficijalnem potu akti, kateri so sum proti Tour-ville-ju še bolj opravičevali in kateri so prouzročili, da se je preiskavanje zopet pričelo.   Sodni zdravniki so sedaj izpovedah, da žena Tourville-jeva ni niti slučajno, niti vsled samoumora umrla, temveč le po vplivu svojega spremljevalca. Državno pravd-ništvo je pri sodišči v Bozenu zatožbo vložilo, da je Tourville dne 16. julija p. 1. popoldan na cesti med Franzensbohe in Trafoi s svojo soprogo Madelaine, rojeno Miller z namenom, da jo usmrti, zavratno in s silo tako hudo ravnal, da je iz tega njena smrt sledila, in da je vsled tega po §. 136. kaz. zak. kaznjivo hudodelstvo za vratnega umora v smislu §§. 134 in 135, št. 1 kaz. zak. učinil. Javna obravnava pričela se je dne 18. junija t. 1. in se je dne 2. julija t. 1. z razsodbo končala, ki je zatoženca krivega spoznala. Že pri začetku obravnave predlagal je dr. Markbreiter kot zagovornik zatoženca, da mora Elise Thompson, katera je bila po svojem pooblaščencu dru. Grobmayer-u kot privatna udeleženka
— 235 ~
navzoča, sodiščne zapustiti, ker privatnega vdeleženca v tem procesu ni. Državno pravdništvo in privatna udeleženka protivila sta se temu predlogu, in sodišče mu ni privolilo. „Kajti, akoravno imajo od zagovornika navedeni uzroki pravico do zahtevanja, da se na nje ozir zemlje in akoravno je mnenje zagovorništva ob jednem tudi mnenje zborne kamore tega sodišča, vender je v tej stvari že nadsodnijska razsodba (J. Nr. 209), na katero se je sodišče ozirati moralo. Tudi zahteve privatne vdeleženke do sedaj še niso znane, da bi se mogle pretehtavati." Sodišče je koncem obravnave jedno glavno in jedno dodatno vprašanje predložilo. Glavno vprašanje se glasi: „Ali je T. kriv, da je dne 16. julija p. 1. popoldan na cesti med I'ranzensh{3he in Trafoi s svojo soprogo Madelaine Miller z namenom, da bi jo usmrtil, tako hudo ravnal, da je iz tega njena smrt sledila?" Dodatno vprašanje se glasi: „Ali je bil umor zavraten?" Dr. Markbreiter prosil je po prečitanji teh dveh vprašanj za besedo ter je predlagal, da naj se na podlagi §. 318. kaz. pr. r. v prvo vprašanje posebne okoliščine čina po času, kraju in predmetu natančneje vzprejmejo in precizirajo. Državni pravdnik mu je na to odgovoril, da je v glavnem vprašanji vse po §. 318. kaz. pr. r. zapovedano ter je predlagal, naj se vprašanje pusti, kakor je. Po končanem posvetovanji sodišč naznanil je predsednik sklep, „ker se mora po §. 318. kaz. pr. r. glavno vprašanje na to napeljati, ali je zatoženec kriv, da je čin, na kojega se zatožba opira, res zvršil; ker se morajo po zgorejšnjem paragrafu v glavnem vprašanji vsi zakoniti znaki kaznjivega dejanja navesti in posebne okoliščine čina po času, kraju ia predmetu toUko pridjati, kolikor je v natančno zaznamenovanje čina potrebno ; ker so v predležečem glavnem vprašanji vsi zakoniti znaki hudodelstva umora po §. 134. kaz. zak. natanko zaznamenovani; ker so posebno okoliščine čina po času, kraju in predmetu tudi, kolikor se more v predležečem slučaji o natančnejih okoliščinah govoriti, navedene; ker se natančnejše okoliščine navesti ne morejo in ker bi tako predrugačeno vprašanje le porotnike motilo: ne more se predlogu zagovorništva pritrditi." — Porotniki so glavno vprašanje z 11 glasovi proti 1 potrdili, na kar je potem sodišče zatoženca zaradi zavratnega umora soproge k smrti na vislicah obsodilo. --Proti tej razsodbi vložil je dr. Markbreiter pritožbo
ničnosti ter jo je opiral na §. 344, št. 5, 4, in 6 kaz. pr. r,
— 236 —
1. Sodišče je proti njegovemu predlogu dra. Grabmayer-a kot pooblaščenca privatne udeleženke Elise Thompson k obravnavi dopustilo. Razun zastopnika javne zatožbe pa se ne sme nobeden preganjanja zatoženca udeleževati, kateri ni bil vsled onega čina, na katerega se zatožba opira, v svojih pravicah žaljen. Le v svojih pravicah žaljeni sme se z iskanjem dokaznih sredstev, z vplivanjem na tek dokazne obravnave, z direktnimi predlogi itd. kazenskopravnega preganjanja udeleževati. V predležečem slučaji se tako imenovani privatni udeleženec v svoji vlogi (J. Nr. 19.5.) še izrekel ni, da je v svoji pravici žaljen; dalje da hoče le v slučaji, ako se T. obsodi, njegovo dedinsko nevrednost dokazati. Ta se tedaj kot privaten udeleženec ni smel dopustiti (§. 344, št, 5 kak. pr. r.).
2. Sodišče od zagovorništva predlaganih prič ni poklicalo in zaslišalo. Zagovomištvo se v tej stvari sklicuje na vse one priče, katere je deloma še pred glavno obravnavo pri svetovalski kamori, deloma vsled nepovoljnega rešenja svetovalske kamore pri glavni obravnavi sami večkrat, deloma v novic predlagalo. Sodišče ni bilo opravičeno kar naprej izpovedbe prič nebistvene imenovati. Bistvenost ali nebistvenost mora biti predmet razprave pri glavni obravnavi; za sklepanje sodišča v tej stvari mora le načelo veljati, ali se more prihod piiče k sodniji prilično zviiiti ali ne; pogoj, ki se pri vseh od zagovorništva predlaganih pričah nahaja. Le primeroma kaže zagovomištvo na to, da se priče Avgust Natje, dr. Knoflach in Tolie niso povabile, akoravno bi bile o važnih istinitostih govorile. (§. 344, št. 5. kaz. pr. r).
3. Tudi predlog zagovorništva, naj se novi zdravniški zvedenci povabijo in izprašajo, je sodišče proti jasni zapovedi §§. 125, 126 in 248 kaz. pr. r. zavrglo, akoravno je bilo mnenje sodnih zdravnikov dra. Profanter-ja in dra. pl. Zallinger-ja v nasprotji s prvim mnenjem skušencev dra. Zimmeter-ja in dra. Flora, in akoravno so sodni zdravniki še celo s svojimi lastnimi v preiskavi izpovedanimi in natanko motiviranimi mnenji v najgotovejša nasprotja zašli (§. 344, št. 5. kaz. pr. r.).
4. Sodišče je imelo z vsemi udi tega sodišča in porotniki na Stilfser Joch-u ogled, in ni samo proti predlogu zagovorništva zatoženca od tega ogleda izključilo, marveč tudi izida tega ogleda pri gla\Tii obravnavi ni konstatiralo, tedaj tudi zatožencu ne naznanilo, akoravno je to po §. 250 kaz. pr. r. pri drugačni ničnosti
— 237 —
zapovedano. Ogled bil je jedno najodločnejših dokaznih sredstev pri vsej glavni obravnavi; zatoženec se tedaj od onega ni smel izključiti (§. 344, št. 4 in 5 kaz. pr. r.).
5. Sodišče dalo je proti koncu glavne obravnave nek „Affi-davit" polkovnika Oubry-ja v kvar zatoženca prebrati, čeravno v jedni prejšnjih dob procesa vsled ugovora prečitanje dotičnih izpo-vedeb specijelno z ozirom na J. Nr. 236 ni dovolilo (§. 344, št. 3. kaz. pr. r.).
6. Glavno vprašanje se ne vjema z zapovedjo §. 418. kaz. pr. r.; ono ne obsega tega, kar naj je zatoženec prav za prav storil. Ne če je zatoženec tako ravnal, je predmet vprašanja, ampak le natančno zaznamovanje, kako da je ravnal. Pi-edlog zagovorništva, naj se glavno vprašanje bolj konkretizira, se je po krivici zavrgel (§. 344, št. 6. kaz. pr. r.).
(Dalje prihodnjič.)