Štev. 6, v Ljubljani, 7. februarja 1913. LIH. leto. UČITELJSKI TOVARIŠ Glasilo avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva ¥«• iplse, v oceno postane knjige itd je pošiljati lamo na naslov: Uredništvo Učiteljskega Tovariša v Idriji. Rokopisov ne vračamo, v»« pošiljatve je pošiljati franko. Agitirajte, pridobivajte novih naročnikov za naše liste, ki so: Učiteljski Tovariš---- - - - Popotnik, Zvonček. Iznova pozivamo vsa okrajna učiteljska društva, naj store svojo dolžnost v polnem obsegu! Vsi na delo!_ Sprejemne izkušnje in pripravljalni razredi za srednje šole. (Iz srednješolskih krogov.) »Učiteljski Tovariš« v št. 4. od 24. januarja t. 1. prinaša v članku »Pouk v nemščini na slovenskih ljubljanskih ljudskih šolah« več predlogov, ki so jih pri lokalni konferenci na I. mestni šoli dne 20. januarja sprejeli soglasno. Predlogi 1., 2., 3. in 5. so gotovo jako dobri, ne strinjam pa se s predlogom 4., ki priporoča ustanovitev c. kr. pripravljalnih razredov za srednje šole na vseh ljubljanskih slovenskih deških šolah. Ta predlog je tudi le posredno v zvezi z vprašanjem nemščine na ljudskih šolah, ker pač nemščino zahtevajo pri sprejemni izkušnji za srednje šole. Preden torej razpravljam o pripravljalnih razredih, se hočem dotakniti sprejemnih izkušenj za srednje šole voibče in izkušnje iz nemščine za vstop na naše slovenske srednje šole posebe. I. Sprejemne izkušnje za srednje šole so krivične. V teku nekaj ur naj izpraševalec izkuša po 50 do 150 učencev, ali so sposobni za srednješolski študij! Kdo pa more to spoznati v tako kratkem času pri tolikem številu izkušanih? Neizogibno je torej, da se tuintam odkloni sposobnejši in sprejme manj sposoben učenec. Če že toliko kriče o krivičnosti in nepotrebnosti zrelostnih izkušenj na srednjih šolah, kjer vendar učencem1 poznan učitelj izprašuje svoje lastne že dorasle učence, koliko kri-vičnejša je sprejemna izkušnja, kjer nepoznan profesor izprašuje preplašene fantiče, katerih nobenega ne pozna po njegovih duševnih sposobnostih. Zrelostno iz- Učiteljski TovariS izhaja vsak petek popoldne. Ako ta dan praznik, Izide list dan pozneje Vse leto velja . . 10-— K pol leta . . 5'— „ četrt leta .... 2-50 „ posamezne Številke po 20 h. kušnjo so olajšali, priznava se tudi zrelost »z večino glasov«, ostale pa so sprejemne izkušnje — v avstrijskih deželah. Na Hrvatskem so odpravljene 1. 1908, in srednješolski profesorji so zadovoljni s tem. Namesto sprejemne izkušnje je izkusna doba prvih 3 mesecev šolskega leta. Popolnoma nesposobni učenci se po tej dobi vrnejo ljudski šoli. Da pa se zmanjša število teh poizkusnih učencev, so lani zopet uvedli sprejemno1 izkušnjo za učence, ki prinesejo iz ljudske šole slabo izpričevalo. Sprejemna izkušnja pa je tudi nepotrebna, gotovo ¡je manj! potrebna kakor zrelostna. Kakšna nesreča pa je, če sedi nesposoben učenec nekaj mesecev v srednji šoli? Za učenca je vse eno, ker ta čas itak spada v dobo šolske obveznosti. Za srednjo šolo se nič ne pridobi s sprejemno izkušnjo, ker pride kljub izkušnji dovolj nesposobnih v srednje šole, kakor kaže veliko število učencev prvega razreda, ki med letom izstopijo ali imajo ob koncu leta nezadosten uspeh. Na škodi bi bili edino starši, ki pa so si sami krivi, ker navadno v svoji zaslepljenosti ne verjamejo ljudsko-šolskemu učitelju, ki pozna njihovega sinčka in jim odkritosrčno pove, da ni sposoben za srednjo šolo. Sprejemne izkušnje so pač ostanek iz one dobe, ko je bilo ljudsko šolstvo še slabo razvito, ko so sprejemne izkušnje nudile edino mogočnost izbire in so s svojimi zahtevami bile navodilo za starše, kako naj pripravijo svoje sinove za srednjo šolo. Dandanes pa je šolska obveznost splošna, učni smoter za vse ljudske šole v bistvu isti, torej sprejemne izkušnje za srednje šole vobče neumestne. Še bolj neumestna pa je sprejemna izkušnja iz nemščine pri vstopu na naše slovenske gimnazije na Kranjskem. To je zopet naš slovenski unikum v celi državi, povsod se pri sprejemu zahteva samo en jezik, pri nas pa dva. Umevno je to v slo-vensko-nemskih gimnazijskih razredih v Celju in Mariboru, kjer je že v prvem razredu učni jezik deloma nemški (pri geo-gratiji, prirodopisju in seveda nemščini), na Kranjskem pa v nižjih gimnazijskih razredih rabijo slovenski učni jezik za vse predmete razen nemščine. Toda naša gimnazijska ravnateljstva in deželni šolski Za oznanila Je plačati od enostolpne petit-vrste, če se tiska enkrat 14 h „ „ „ dvakrat 12 „ „ „ „ trikrat . . 10 „ za nadaljna uvrščenja od petit-vrste po 8 h. Oznanila sprejema Učiteljska tiskarna (telefon št. 118). svet nimajo poguma, da bi izvrševali zakon, ki zahteva sprejemno izkušnjo iz učnega jezika, ne učnih jezikov! Rajši dopuščajo leto za letom vzgojni greh, da sprejemajo dečke, ki ne ustrezajo stavljenim zahtevam. Zakaj tega gotovo nihče ne bo trdil, da znajo naši desetletni prvošolci iz obeh jezikov toliko, kakor drugi samo iz enega! Tako se našim srednješolcem že pri vstopu v prvi razred daje potuha, češ, v srednji šoli stavimo stroge predpise in zahteve, toda izvršujemo vse le na pol! Ali ne bi bilo boljše izkušati samo en jezik, seveda materinski, a tega strogo in temeljito? Pisec teh vrst je iz popolnoma slovenske ljudske šole — nemščina je bila takrat pri nas relativno obligatna za učence, katerih starši so izrecno zahtevali — prestopil v popolnoma nemško srednjo šolo (sprejemna izkušnja je bila jako milostna), a se je v teku nekaj mesecev privadil toliko nemščine, da je dovršil prvi razred z odliko. Takih je veliko. Seveda sem slovenščino iz ljudske šole znal tako dobro, da se mi v celi srednji šoli nikdar ni trebalo učiti slovenske slovnice. Dober temelj v enem jeziku je najboljša podlaga za ves nadaljni študij! II. Podobni razlogi govore tudi proti pripravljalnim razredom za srednje šole. Za srednjo šolo ni treba posebne priprave, ampak le naravne nadarjenosti in pridnosti! Kdor pa ni nadarjen in priden, temu tudi priprava ne pomaga. Nekateri starši so celo tako »previdni«, da svojega sinčka dado pripravljati za gimnazijo celo iz latinščine! To je seveda napačno. Za srednjo šolo je treba dobro umevanje tega, kar se čita, in pravilno izražanje svojih misli, torej poznanje svojega ma-ternega jezika, računanje s celimi števili, predvsem popolna sigurnost v naštevan-ki — to se zadnji čas čim dalje bolj pogreša — sposobnost pravilnega sklepanja za sklepčni račun, zmožnost in zmisel za opazovanje prirodnih pojavov ter ona zdrava radovednost in želja za znanjem, ki budi in vzdržuje v učencu voljo k učenju. Vsega tega pa je treba tudi za druge poklice v življenju, torej v ljudski šoli ni treba učencev deliti prehitro. To deljenje po bodočih poklicih — študij ali praktično Naročnino, reklamacije, to je vse administrativne stvari je pošiljati samo na naslov: Upravništvo Učiteljskega Tovariša v Ljubljani. Poštna hranilnica št. 53.160. Reklamacije so proste poštnine. I delo — nastopi dovolj hitro z 10. letom, ko mladi študentje prestopijo v srednjo šolo. Nasprotno, meni se dozdeva, da je to celo prerano, da so prejšnje generacije ki so stopale z 12—14 leti v srednje šole, dajale boljše, resnejše in manj nervozne ali sploh bolehne dijake! Takrat je tudi manj ljudi študiralo za. učene poklice, zdaj jih študira veliko več, zato je med njimi tudi več nesposobnih, zato tudi vedno več tožb o preobloženju srednješolcev. Tega tudi pripravljalni razredi ne bodo odpravili, ampak bodo z enostransko dre-suro pri manjšem številu učencev, kakor jih je po navadnih ljudskošolskih razredih, še več nesposobnih učencev vtihotapili v srednje šole. Pripravljalni razredi so torej tako nepotrebni kakor sprejemne izkušnje. A so tudi krivični. Povsod ne morejo biti pripravljalni razredi. Torej bi morali starši vseh onih krajev, kjer ni pripravljalnih razredov, eno leto več plačevati stanarino za svojimi sinovi. Na c. kr. pripravljalnih razredih, ki jih vzdržuje naučno ministrstvo, se zahteva šolnina. Kako pridejo starši do teh nepotrebnih stroškov? Predlog pripravljalnih razredov, kakor se je stavil in sprejel je težko izvedljiv. Pripravljalni razredi so drugod v zvezi s srednjimi šolami, ni torej verjetno, da bi ministrstvo ustanovilo posebne c. kr pripravljalne razrede na vseh deških šolah v Ljubljani. Komu bi bili c. kr. vadniški učitelji teh razredov podrejeni, ali mar mestnemu nadučitelju in šol. voditelju? Tu se poraja vse polno administrativnih težkoč. Na ljubljanskih srednjih šolah pa ni prostora za pripravljalne razrede, ker so itak že prenapolnjene in so od leta do leta v zadregi za učne sobe. Pripravljalni razredi za srednje šole so samo birokraška iznajdba za zavlačevanje uresničenja naših opravičenih srednješolskih zahtev in za vzdrževanje nepotrebnih nemških srednjih šol na slovenskem ozemlju. To se vidi že iz tega, kje so takšni pripravljalni razredi. Pripravljalni razredi so na gimnazijah v Kočevju (v šolskem letu 1911/12. 16 učencev), na nemški gimnaziji v Celju (7), v Ptuju (25), v Beljaku (44), v Gorici (62), v Pulju (29). na realki v Idriji (24) in Gorici (44). Nem- Za reklamne notice, pojasnila, poslana, razpise služb je plačati po 20 h za petit-vrsto. Priloge poleg poštnine 15 K. LISTEK. Idila. Jutranji polmrak. Soba učiteljice, ki m dobila draginjske doklade. V postelji lezi v polsnu učiteljica Mila. Skozi napol zastrto okno pada mesečina in boža bledo lice... M i 1 a (v snu): Bože dragi! Moj up je sel po vodi. Mesečina: Mila, Milica! Spavaš h? Oh, kako je pusto in prazno v tvoji sobi! Nanos (pes, dremajoč za vratmi): Kaj budiš mojo gospodarico?! Naj ima vsaj ponoči mir, podnevi se itak ne umiri od skrbi. Račun firme J. (z mize): Kaj blebečeta! V štirinajstih dneh mora gospodična plačati 115 K 36 v, sicer tožimo. Stol : Oh. oh! Kako me boli desna Prednja noga! Prokleto kostobolje! . Peč: Tresem se mraza. To zimo še nisem bila pošteno zakurjena. Bluza (s stola): Za boga, kaj bo! Komolci so vsi predrsani, šivi pokajo. Saj sem pa tudi že stara, da niti svojega rojstya več ne pomnim. C r e v e 1 j (izpod postelje): Zahtevam popravila. Sicer ne pojdem več na prosto v tem mrazu. Da si nakopljem bolezen za vse življenje, kajne?! O, seveda. Pa naj gredo tisti, ki sede v gorkih sobah in se mastijo, nas reveže pa pošiljajo v burjo in sneg... Ha, ha! Pajek: Vi ste kukavice! Premalo hrabrosti je med vami, premalo samozavesti! Vse, kar hočemo, moremo. Hočem, in ker hočem, tudi morem. Učit. Tovariš (z mize): Bravo! Mi hočemo zmagati, zato tudi moremo in zato tudi bomo zmagali. Gregorčičeve poezije (s police): Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi! K n j i g a (iz miznice): Kogar so bogovi posebno »ljubili«, tega so naredili učiteljem. Mila (v snu, trpko): Zadnja dekla sem. Še slabša. Dekla si lahko kupi krilo, privošči razvedrila. A jaz?! Niti najpotrebnejšega si ne morem kupiti, pa bi mislila na zabavo. — Menda sem mlada! Ali sem že starica, življenja in trpljenja trudna? O. mladost! Po tvoji svetli zarji srce mi zdihuje. Odbežala si, preden si prišla. M u h a (s posteljnega roba): Ne obupuj. revica! Upaj! Upanje daje življenje. Nanos (ironično): Upaj, upaj! Lju-j 3je so norci, ker preveč upajo. Kdaj se bodo nski izpametovali?! Lovi, lovi in čaka. Namesto, da bi zgrabil in držal. Čim več moreš, tem več zagrabi! Ti, muha, si ravnotaka! Čakaš in čakaš. Vidiš odprto okno in se zaletiš, misleč: »Aha, zdaj pa le ven na solnce v pisano prirodo!« Hura! Pa priletiš naravnost v — vdovsko žrelo. Učit. Tovariš: Ste čitali o Bru-sovi smrti? Kaj pravite k temu? Slov. Narod (z mize): Poštena duša. Toda Slovenci smo premehki, preveč čuvstveni. Slutimo, upamo, trpimo — ali dejanj nam manjka. Ročni zapisnik (iz predala): Zdi se mi, da je med nami mnogo Brusov. Samo nekateri niti toliko nimajo, da bi si kupili revolver. Igla za klobuk (iz blazinice na steni): Da ni postreljal teh kri pijo.čih pijavk! Zgodovina slov. naroda: Hinavci in ubijalci so! Miza (izposojena od dobrih ljudi): Poslušajte, kako lepi ljudje so to! Našega župana poznate, kajne in župnika tudi? Vsi: Kaj je z njima? Miza: Hinavca sta. Same ljubeznivosti bi se stopila, kadar govorita z našo I gospodično. A odjedla sta ji dobrih dvajset kronic mesečno. Vsi (začudeno): Kako to? Miza: Tako. Prejšnji učitelj je bil občinski tajnik, kakor veste. Ko je prišla namesto njega gospodična Mila, se Ije zdelo vsem umevno, da bo njegova naslednica tudi kot tajnica. Zupan ji je seveda obljubil. Toda ostalo je samo pri obljubi. Natihoma je sam avanziral za občinskega tajnika, oziroma, oba z župnikom, čegar najponižneiši podrepnik je naš velezaslužni gospod župan. In zdaj si delita svetle kronice, katerih število se je še zvišalo, odkar imamo dva tajnika. — Ali ni to sramota? Mila (zaničljivo): V iobraz bi tju udarila kadar me tako hinavsko-prijazno pozdravita. Kristus (s podobe): Ne sodite, da ne boste sojeni! ssVsi (ogorčeno): Saj se sami obsojajo! Veter (pokuka skozi razbito šipo): Ej. gospodična! Kako ste neumni! Z odprtimi rokami vas sprejmejo, kar prelevite se. Dobili boste doklado in najboljšo službo, ki si jo želite. Ne bo vam manjkalo svetlih kronic... Stol (zdihuje): Jaz revež! Prišel bi potem v peč in na moje mesto razkošni ci v Celju ga ne smatrajo potrebnim, Slovenci ga pa ne obiskujejo, odkar so tam slov.-nem. gimnazijski razredi. Učiteljstvo torej naj izpremeni ta svoj sklep in namesto pripravljalnih razredov naj zahteva odstavitev sprejemne izkušnje na srednjih šolah vobče. in ker ta ni odvisna od nas Slovencev samih, posebe odstranitev sprejemne izkušnje iz nem» ščine na naših slovenskih gimnazijah. Zadnje (odstranitev nemščine) pa naj zahtevajo tudi starši! Srednješolski profesorji lahko to izkušnjo iz nemščine privedejo ad absurdum s tem, da pri izkušnji postopajo strogo in odklonijo vse učence, ki ne zadostujejo zahtevam: »spretnost v čitanju in pisanju, znanje početnih naukov iz oblikoslovja, spretnost v analizovanju prosto razširjenih stavkov, znanje pravopisnih pravil.« Ako se enkrat na podlagi tega nesmiselnega programa iz nemščine odkloni polovica učencev, ki so se javili za sprejem v srednjo šolo — in to bi se lahko — potem bodo se že starši začeli zanimati za odpravo sprejemne izkušnje iz nemščine na slovenskih srednjih šolah! Ta radikalna operacija bi znabiti pomagala, če vsi pametni razlogi nič ne izdajo. III, Končno še nekaj besed o nemščini, ki je bila povod omenjenemu predlogu in sklepu učiteljstvj. I. mestne šole. Nemščina je za nas potrebna, ker niso Nemci le okolo nas, ampak so tudi med nami. Kljubovalno zanemarjenje nemščine ne bo rešilo našega naroda. Narodna zavednost širokih mas, ki dosledno povsod zahtevajo pravice svojega jezika, in dobro znanje nemščine poleg maternega jezika bo nas dvignilo nad narodne nasprotnike, ki poleg svojega jezika znajo le slabo in nepopolno naš jezik. Za priučenje nemščine pa ni potrebno, da se eden ali dva predmeta (zemljepis in zgodovina) učita v nemškem učnem jeziku. To bi bilo na škodo dotičnim predmetom, za nemščino pa niti ne bi zadostovalo, ako bi se učenci samo pri enem predmetu izražali in vadili v nemščini. Treba je o vseh stvareh govoriti v jeziku, ki se ga naj učenci nauče. Nemške čitanke bi torej morale obsegati vse predmete, tudi račune. Zlasti bi to moralo veljati za 6., 7. in 8. razred, ki so v Ljubljani nadomestilo za meščanske šole. V 3., 4. in 5. razredu še učenci že toliko naučijo, da spretno pišejo in čitajo ter nekaj razu-mijo nemško. V zadnjih 3. razredih, oziroma v meščanski šoli pa bi naj nemška ura obsegala vse predmete. V njej bi se nekako ponavljaje predelovala v nemškem jeziku že znana snov iz drugih učnih predmetov, ki so S'i neposredno ali nedolgo prej predelali v slovenskem učnem jeziku. To bi omogočilo vsestransko rabo nemščine in bi koristilo predmetom. Seveda bi se morala važnost polagati na praktično znanje in razumevanje jezika, ne pa na težavne stovniške in pravopisne fi-nese nemškega jezika, ki jih niti rojeni Nemci ne obvladajo. Sploh se v nobeni šoli ne sme pozabiti — to velja za vse predmete — da v življenju veliko več govorimo kakor pišemo, torej moramo bolj gojiti spretnost v govoru, nego v. pisavi. Vzroki za deficit učiteljskih listov. i. Kakor pač pride, da posede tovariši še po zborovanjih svojega društva in se menijo, tako je bil tudi zadnjič. Menili smo se tudi o šolskih vprašanjih. In tu postanem indiskreten zaradi potrebe. Tako je bilo: »Saj si čital v Popotniku...? »Nisem. Da ti odkrito povem: nimam Popotnika. Človek ne more imeti vseh listov. »To je res. Vseh se tudi ne zahteva. Pa ima šola Popotnika.« »Nima.« »Saj je vendar določena letna vsota za šol. knjižnico, in tu vendar lahko dobiš šest kronic.« Naj ne pišem neumestnega opravičevanja, saj ga nisem terjal jaz, pač pa slaba vest tovariševa. In na tisti šoli imajo naročeno, ter je tovariševa soproga učiteljica ženskih ročnih del. na račun krajnega šolskega sveta »Frauenzeitung«! In pa vzgojni pedagoški list Blätter für den Abteilungsunterricht! Dotičnik pa je zaveden tovariš, ud odbora učiteljskega društva, ud odbora tega in onega narodnega društva, zvest narodnjak itd. itd. — ampak zaveden učitelj ni! To iz indiskretnosti. II. Tolikokrat smo se že o tem menili, in v zadnjem času se je jelo goditi: napredni slovenski dnevniki so začeli prinašati vsebinska poročila o učiteljskih listih. To se pravi: še ne vsi in ne o vseh! Učiteljstvo pa mora zahtevati, da ga podpira vsa slovenska javnost, ker njegov boj, ki ga bije za ideje svobode v šoli, ni le njegov boj, ampak boj vsega slovenskega naroda. Njegovi listi, pa bodisi »Uč. Tov.«, »Pop.«, »Dom. Ognjišče«, »Bodočnost«, »Zvonček« — so listi, ki streme vsi k enemu cilju: vzgoji slovenske mladine. In da ne bi hotela slovenska javnost teh teženj? Ne bi hotela podpirati učiteljstva v boju s tem, da čita te liste, da poročajo o njih vsa glasila brez razlike strank in politiških struj. Da poročajo dnevniki, pisani inteligenci, da poročajo listi, namenjeni najširšim narodovim krogom, da poročajo literarne in znanstvene revije slovenske — to sme zahtevati učiteljstvo, to — vsaj to: buditi vsepovsod zanimanje za kulturni boj slovenskega naroda — to mora podpirati javnost, to morajo upoštevati vodilni krogi! Morebiti tedaj, ko je bil boj nase organizacije bolj v ozkih, le stanovskih mejah, tega nismo mogli in smeli zahtevati; danes, ko se borimo v stanovskih vprašanjih za principialno narodno vprašanje: reformo vzgoje, se nam to mora dati! V nas je moč, v slovenski javnosti bodi podpora! Če nam je noče dati, ni slovenska javnost vredna boja, kateremu žrtvuje slovensko učiteljstvo vse sile! III. V nekaterih naših listih si je ugnezdila razvada, da mislimo: Učitelji smo, pa pou-čujmo ljudstvo tudi o vzgoji! — Trdim pa, da v to nismo poklicani. Sveti boj narodne vzgoje se bo izvojeval ne s poučevanjem, pač pa z delom staršev in učiteljev, t. j. vseh vzgojevateljev roko v roki, ramo ob rami... Zato pa pritegnimo delavcev na nase polje iz vseh slojev, iz vseh strok: vsepovsod so najbolj pereča vprašanja vzgojna vprašanja, in le s tem, da se združimo na delo vsi, se bodo jasnili pojmi, se bodo čistile misli... In to bodi moralno idealna podpora našim listom... IV. Slovenskemu učiteljstvu: Tvoj idealizem je, v čemer si največji! Pa da bi se ta mogel, smel spodtakniti ob naročnini stanovskih glasil? Čudno prečudno se da to slišati... __—6. K ustanovitvi društva učiteljev na obrtnih nadaljevalnih šolah. Pozdravljam poziv tovarišev F. Ranta in Drg. Humka k združitvi učiteljev na obrtnih nadaljevalnih šolah v 3. številki »Uč. T.« in javim s tem svoj pristop k nameravanemu društvu. Tako društvo je nam res potrebno in bo zlasti za učitelje-začetnike na obrtnih nadaljevalnicah lahko velike vrednosti, ker bodo v njem od starejših, že iskušenih tovarišev mogli dobivati potrebnih nasvetov za težavno svoje delovanje. Ustanovni shod naj bi bil ob času, ko bo v Ljubljani razstava vajenskih izdelkov. Na shod se naj povabi ravnatelj c. kr. državne obrtne šole, g. c. kr. vladni svetnik Ivan Šubic, s prošnjo, da poda zbranim praktičnih migljajev za pouk na obrtnih nadaljevalnih šolah. Naprosi se naj tudi gospod ravnatelj trgovske šole v Ljubljani, da nam razkaŽe uredbo šole in izdelke trgovskih vajencev. To so zazdaj moji nasveti. Končno izrekam nadejo, da bodo k važnemu temu društvu pristopili vsi moji štajerski tovariši na obrtnih nadaljevalnih šolah. Jos. Mešiček, nfcdučitelj in vodja obrtne nadaljevalne šole v Sevnici. Vseslovanska visoka šola v Solunu. V zadrskem »Narodnem Listu« pri-občuje dr. Nikola Bjelovučič iz Berlina članek, ki mu je dal naslov »Vseslovanska visoka šola in hram sv. Cirila in Metoda v Solunu«. V tem članku piše dr. Bjelovučič med drugim: »Sveta brata Ciril in Metod sta položila temelj tako slovanski kulturi, kakor slovanski politiški svobodi. Ali je mogoče , da bi se ves slovanski rod čast-neje oddolžil svojima prosvetiteljema, kakor da jima v rodnem njihovem mestu, v Solunu, postavi spomenik, tako sijajen, da bi ves svet vedel, odkod je izšlo solnce slovanske kulture. Kakor postavljajo drugi narodi svojim velikim prosvetiteljem spomenike, tako moramo mi Slovani zasnovati veliko skupno kulturno ustanovo na čast slovanskih apostolov v njihovem rodnem mestu, osvojenem od turške sile, a sedaj zopet povrnenem krščanstvu in evropski kulturi. Moj načrt je potekel iz želje, da bi s tem pokazali svoje čuvstvo vdanosti in hvaležnosti nasproti velikima našima učiteljema, da se s tem ovekoveči za vse čase zmaga krščanskega orožja nad polumesecem in nad robstvom in da bi bil CirilMetodov zavod in hram naše slovansko zbirališče, ki bi vplivalo na zbližanje vseh Slovanov v kulturi in ki bi tudi lahko dovedlo do edinstva vzhodne in zapadne slovanske cerkve, za čemer že davno teže vsi veliki duhovi zapadnega in iztočnega sveta. Kaj se naj stori in kdo naj to stori? Povedal bom svoje mnenje, potem pa naj odločijo tisti, ki to najbolje znajo in razumejo. Slovani bi morali zgraditi velik hram božji na čast sv. Cirila in Metodu, hram, ki bi nadkrilil po svojem sijaju sv. Sofijo v Carigradu. Bogati ruski narod bi v tem oziru lahko največ prispe- val. Poleg hrama bi se morale ustanoviti slovanske visoke šole, ki bi se naj imenovale »Ciril-Metodovi zavodi«. V teh zavodih bi se naj učila staroslovenska književnost za slovansko duhovništvo; za posvetne sloje pa bi bila slovanska visoka šola politiška šola. Mi Slovani potrebujemo tako šolo, ker je pri nas toliko nerešenih državnopravnih vprašanj, zlasti pri katoliških Slovanih. V tej visoki šoli bi se naj razen politike in slovanskih jezikov učila tudi trgovska politika, za katero ima Solun —mesto ob morju — vse pogoje. Da bi morali v to prispevati gmotno in moralno vsi Slovani, to je jasno. S tem bi se oddolžili velikemu spominu slovanskih apostolov, a imeli bi obenem svoje privlačno zbirališče, odkoder bi črpali nove moči za borbo proti tujinstvu. V tem podjetju bi morali biti edini državniki, učenjaki in cerkveni dostojanstveniki, vsi združeni, da se osnuje nekaj tako velikega i« lepega, kakor je bila veličanstvena in lepa — narodna ideja sv. Cirila in Metoda. Bjelovučičev predlog, zlasti njegov drugi del, je vreden, da se o njem razpravlja. Slovanska visoka politiška šola bi bila res za Slovane velikega pomena, in če bi se ta velika ideja uresničila v zibelki slovanske kulture, v Solunu, bi to bilo tem pomenljiveje. Književnost in umetnost. Odborova seja »Matice Slovenske* dne ¿8. januarja 1913. — Gospod predsednik se spominja smrti t ustanovnika Ivana Murnika. — Marca meseca bo 50 let od prvih priprav za ustanovitev »Matice Slovenske«. — Letošnja glavna skupščina bo 9. (devetega) marca. — Korekture zemljevida se razpošiljalo v obmejne kraje v-revizijo. — Matica izkuša doseči zamenjavo publikacij s poljsko Akademijo znanosti in umetnosti v Kra-kovu. — Brzojavno je pozdravila svečanost Nemčičevo v Križevcih in Vuko-tinovičevo v Zagrebu. — Iz poročila bla-gajnikovega je razvidno, da se proračun za 1912 ni prekoračil. — »Matica« stopi v poštno-čekovni promet tudi za hrvat-sko-ogrski del države. Poverjeniku, ki prijavi vsaj 20 članov, se dado publikacije v dar, ako na to reflektira. — Rešij« se še druge gospodarske stvari. Tajnik poroča: Članov je za 1912. leto dozdaj 3370. Tekom leta 1912. so pristopili štirje ustanovniki in štirje umrli. Glavna skupščina »Matice Slovenske« bo dne 9. (devetega) marca. Samostalne predloge za to skupščino je v smislu § 3, b, društvenih pravil prijaviti odboru vsaj 14 dni prej. Zvonček ima v 2. letošnji številki to-le vsebino: 1. Cvetko Gorjancev: Voznikove pesmi. 2. Svečan: Vinjeta. 3. Ivo Trošt: Vodna Vila. 4. M. Pire: Zakaj je Tonček moral hoditi po bergljah. 5. Zupančičev Savo. Podoba. 6. Davorinov: Očetu. Pesem. 7. Andr. Rape: Tri ptičke. Pesem. 8. K. Str.: Lov na svisca ali marmotico. (S podobo.) 9. Cvetko Gorjancev: Pesem o snegu. 10. Tone Rakovčan: Mlakarjeva Ivka. 11. Davorinov: Oj, povejte! Pesem. 12. Cvetko Gorjancev:^ Zimska pesemca. * 13. Tone Rakovčan: Čarovnik Med. 14. Zimska pot sirote. Podoba. 15. Andr. Rape: Moj konjič. Pesem. 16. Jan Regi-nov: Zima. Pesem. 17. Hinko Medič: Ubožec. Pesem. 18. Iva: Kje ste, dnevi veselja? 19. Janez Bleiweis: Iskrice življenja. 20. Jan Reginov: Zimska burja. Pesem. 21. Bežimo od pijanca. Podoba. 22. Pouk in zabava: Besedna uganka. — Re- žametasti fotelji. Ne, to se ne sme zgoditi! Tovariš in Narod (enoglasno): Kar nas je, smo kakor skala. Cunje naj pa le nasprotniki spravijo. Mila (v snu): Tako je. Še so značaji med učiteljstvom, in sicer tem trdnejši čim bolj mislijo nasprotniki, da nas bodo ujeli. Mi vstajamo, a vas je strah... Veter: Ej, velecenjena gospodična! Poznate li učiteljico Šuričevo? Vse časti vredna Slomškarica je. Ona ima najlepše obleke, najelegantnejše klobuke. Ali še veste, kako začudeni ste jo gledali na lanski okrajni konferenci? Mislili ste, kajne, da se je kaka visokorodna gospa ponižala in posetila vaše zborovanje. Gotovo se vam niti sanjalo ni, da bi utegnila ta velecenjena gospodična biti — učiteljica. No, to ni tako težko. Njeni starši so bogati. Ima Vse, kar poželi. Sedaj je dobila tudi 25% doklado. Lahko si bo privoščila tudi zabave, ali ne, gospodična Mila? — Pismo starejšega datuma (iz škatle): Predlanskim je dobila podpore 200 kron. Pompadura (s stene): Menda je bilo to za njeno svileno obleko, o kateri je pravila, da velja 200 K. Slov. Narod (ironično): Vsa čast onim, ki so znali razdeliti draginjsko do- klado res po občudovanja vredni previdnosti. Gnilo jabolko : Vse je puhlo, vse prazno. Kdo je tvoj prijatelj, kdo sovražnik?! Nanos: Budalo! Sovražnikov ni. Sami prijatelji — a ti drže za hrbtom bič. Žepna ruta (z nočne omarice): In gospodinča Mila, ki bi v resnici zaslužila, ni dobila ničesar. Revica! Težko ji je! Od doma ne more dobiti ničesar, saj bi še sami radi, da bi jim ona pomagala. Nanos: Tako je, če je človek pošten in dober učitelj. Ročni zapisnik: Čudno res, da moremo od ničesar živeti. Da, humorja je treba, zlasti nam učiteljskim param. Pesmarica (zamazana in raztrgana): U boj, u boj! Mač iz toka, bračo! Vsi (navdušeno): Smrt pijavkam! Pereant hinavci! Učit. Tovariš: Ne budalite! Navdušenja vam ne manjka ne. A, da vas popeljem v boj, koliko jih pojde za menoj? V s i (enoglasno): Vsi. . Učit. Tovariš: V boj torej! Zmaga mora biti naša. Kar hočemo, moremo. Kar pa moremo, tudi — moramo. Slov. Narod: Konec bodi krivic! Pravica naj živi! Vsi (enoglasno): Živela pravica! Naprej! (Veter se hoče neopažen zma- zati pa star. predpasnik, ki le deloma za-grinja okno, ga opazi.) Predpasnik: Le beži! Mi gremo! Tralalila, tralala, vsaka reč en čas dera... Mila (se zbudi in sklone v postelji): Naprej tedaj, da slavno zmagamo ali častno umremo!-- _ —+— Veliko slovansko drevo. Veliko je in na široko raztegnjeno slovansko drevo. Slovansko pleme zavzema teritorija 19,600.000 kvadratnih vrst in šteje blizu 160 milijonov: 159,420.000 (po popisu ruskega prof. Florinskega). Slovansko pleme delimo v tri glavne veje. I. Vzhodna veja, v katero štejemo mnogobrojni ruski narod, ki se deli na Velikoruse, Maloruse in Beloruse. II. Južna veja, h kateri pripadajo Bolgari z Macedonci, Srbi in Hrvatje in Slovenci. III. Zapadna veja, v kateri so Čehi in Moravci, Slovaki, Lujiški Srbi, Poljakji, Mazuri, Šlezi in Kašubi. Od vseh slovanskih narodov so najštevilnejši Rusi. Za njimi pridejo Poljaki, katerih je 21,700.000, Srbo-hrvatov je 10,000.000, Čehov 71'2 milijonov, Bolgarov 5,700.000, Slovakov 2.740.000, Slovencev 1,500.000, Kašubov 370.000 in Lužiških Srbov 157.000. Zanimivo je, kako se veliko slovansko drevo deli po veri. Pravoslavnih je 111,540.000, in to Rusov 100,760.000, Srbov 5,450.000, Bolgarov 6,260.000 in ostalih 60.000. Ruskih raz-kolnikov je 3,500.000, unijatov okolo 4 milijone; od teh 5000 Bolgarov, ostali so Rusi. Katolikov je 37,300.000. Od teh Poljakov 21,150.000, Čehov 7,250.000, Slovakov 2,060.000, Hrvatov 3,450.000, Slovencev 1,480.000, Rusov 1,500.000, Kašubov, 345.000, Bolgarov 50.000, Srbov 15.000. Število protestantov znaša do 1 milijon 640.000; od teh je Slovakov 680.000, 550.000 Poljakov, 230.000 Čehov, 142.000 Lužiških Srbov, 25.000 Kašubov, 2000 Bolgarov. K islamu jih pripada 1,230.000, in sicer 860.000 Srbohrvatov ter 370.000 Bolgarov. Ti interesantni podatki so točni. Pribiti treba, da ni en katoliški slovanski rod ni svoboden! Šolske potrebščine Marija vseh vrst priporoča cenj. učiteljstvu in si. šolskim vodstvom v near Zaloga Grubbauerjevih in Slatnar jevih zvezkov ter vseh priprav za trgovina s papirjem in galanterijo obrtno-nadaljevalne Šole. Ljubljana, Sv. Petra cesta štev. 26 " (nasproti „Zlate kaplje". ———— 1: a w Cene nizke! Postrežba točna! šitev in rešilci. — Milijonska mesta. — 24i.rna določitev dnevnega časa. — Sveče za tatove, da so varni pred policijo. — Edisonova najnovejša iznajdba. — Usmilite se ubogih ptičic! — Zlati uk. — Kotiček gospoda Doropoljskega. Planinski koledar. Leto 1913. Izdal in uredil Fr. Kocbek, nadučitelj v Gornjem Gradu, načelnik Savinjske podružnice S. P. D. — IV. letnik. — Cena 1 K 70 v. V Kranju 1912. Tiskala Tiskarna »Sava« v Kranju. — V 32 poglavjih, oziroma oddelkih in sestavkih objavlja letošnji Planinski koledar obilico gradiva, ki bo zanimala turiste in jim dobro služila. Politiški pregled. * Poslanska zbornica je sprejela zakon o epidemijah. — V razgovor je prišlo potem poročilo odseka za državne uslužbence s pozivom na vlado, naj sestavi zakonsko predlogo o regulaciji razmer poslovodji in paznikov v tobačnih tvornicah. Poročilo je odobreno. Prihodnja seja bo 10. februarja., ko finančni odsek dogotovi predlogo o davku na osebno dohodarino. 5 Jezikovno vprašanje v Dalmaciji je postalo bolj pereče. V teh zadevah se je mudil dalmatinski namestnik grof Attems na Dunaju. Baje je vlada namestniku naložila, da vso stvar prouči in o tem poroča. + Bojkot proti avstrijskemu in nemškemu blagu. V Odesi se je sestal odbor, kr je sklenil naperiti bojkotno akcijo proti blagu avstrijske provenience. — Iz Sofije dcšla poročila javljajo, da so od tam poslali večjim ruskim firmam bolgarski trgovci napovedi večjih naročil. Avstrijsko in nemško blago hočejo bojkotirati. * Cesarskih manevrov letos ne bo, in to glede na politiško situacijo in okolnost, da je polno vojakov pri »orožnih vajah«. * Konkordat med Srbijo in Vatikanom. Med naučnim ministrstvom srbskim in Vatikanom se vršijo dogovori glede konkordata za Srbijo. V to svrho pojde v Rim poseben srbski delegat. * Protest proti vladnemu odloku so sklenile češke hranilnice, ker vlada zahteva, da vsaka hranilnica 30% svojih hranilnih vlog dene v premičnine, in sicer polovico v državne papirje. Tudi poslanci so se zavzeli za to stvar. Učiteljski konvikt. Letnino za leto 1913. so plačali ti-le tovariši in tovarišice: Vrščaj Josip, c. kr. ravnatelj v Trstu. Engelman Vinko, c. kr. učitelj v Trstu. Mahkota Karel, c. kr. učitelj v Trstu. Waschte Slavoj, c. kr. učitelj ¡v Trstu. Dimnik Ivan, c. kr. učitelj v Trstu. Meršek Jakob, učitelj v Trstu. Dimnik Slavoj, c. kr. učitelj v Trstu. Marija Antončič, učiteljica v Borovnici. Pavla Cop, učiteljica v Borovnici. Ida Papier, učiteljica v Borovnici. Gojko Ščuka, učitelj v Lipi pri Komnu. Fortunat Jelovšek, učitelj v Virštanju. Karel Završnik, nadučitelj v Dupljah. Peter Ipavic, učitelj v Svetem pri Komnu. Janko Likar, učitelj v Ljubljani. Ivan Schmeidek, učitelj v Krtini. Fran Zagorc, učitelj v BelicerkvL Josip Žemljic, nadučitelj pri D. M. v Brezju pri Mariboru. Josip Ažman, nadučitelj na Breznici. Hermina Sirnik, učiteljica