Vita Žerjal Pavlin, Medbesedilnost teoretično in »praktično' 357
MEDBESEDILNOST TEORETIČNO IN »PRAKTIČNO«
Marko Juvan, Vezi besedila, Ljubljana, Literarno-umetniško društvo Literatura, 2000,
Zbirka Novi pristopi, 302 str.
Literarnozgodovinska in teoretska raziskovanja Marka Juvana so že od razprave
Književne odnosnice v poeziji Vena Tauferja (Slavistična revija 1985) razpoznavna in
spodbudna za sodobno literarno vedo pri nas, ki se je v veliki meri prav preko Juvanovega
dela seznanjala in oplajala s postrukturalistično teorijo intertekstualnosti oziroma
medbesedilnosti. Teorijo je leksikonsko temeljito predstavil v zbirki Literarni leksikon
(2000), takorekoč sočasno pa je izšel tudi izbor pretežno prav s to teorijo spodbujenih
desetih razprav, ki jih je Juvan revijalno objavljal med letoma 1989 in 1998, vendar - kot
opozarja v izčrpnem uvodu avtor sam - so vse znatno revidirane in dodatno argumentirane,
čeprav ne odstopajo bistveno od spoznanj iz prvih natisov. Za strokovnega bralca omogoča
Juvanov raziskovalni izbor tako predvsem dostopnejšo informacijo o sodobnih literar-
novednih strategijah obravnave sicer zelo raznorodnega gradiva, s katerimi pa seje - sicer
ob različnih vidikih medbesedilnosti - že lahko srečal v dosedanjih Juvanovih revijalnih in
knjižnih objavah njegovih raziskav. Knjiga Vezi besedila prinaša tri »čiste« literarno¬
teoretične prispevke in sedem prepletov teoretske govorice z analizami in intepretacijami
besedil slovenske književnosti od baroka do postmodernizma. Vse skupaj pa napoveduje
avtorjev obsežni uvod, ki ne samo informira o prvih objavah izbranih študij in njihovih
ključnih namenih ter poantah, temveč v njem Juvan samoreflektira položaj humanističnega
znanstvenika, ki je že daleč od prepričanja »o znanstveni resnici kot skladnosti med
»empiričnimi« dejstvi in razlago« in se kot literarni strokovnjak zaveda, daje z avtorjem in
drugimi bralci »del toka proizvodnje pomena, ki se družbeno-zgodovinsko dogaja kot
neprestano preobražanje obstoječih znakov, tkanje novih razmerij med njimi, sprevračanje
njihovih vrednostnih poudarkov, relevantnosti in funkcij.« To raziskovalno izhodišče si je
Juvan oblikoval ob poststukturalistični hermenevtiki in teoriji intertekstualnosti, pojasnjuje
pa tudi naslov knjige Vezi besedila. Izhaja namreč iz prepričanja, da pomen besedila ni
neposredna (izvorna) realnost, ampak prehodna konstrukcija, ki je posredovana prek sledi
drugih besedil, kontekstov, izkustvenih shem ipd. Zato Juvanovo raziskovanje - kot pravi
sam - ni pretežno usmerjeno v jezikovnopomenske strukture, ki ji prepoznava v besedilih,
niti v njihovo skrito urejevalno središče (avtorja, ideje, duha ipd.), temveč k vezem, ki iz
besedila segajo h kontekstu, najsplošneje rečeno družbenemu in historičnemu. S tem pa
raziskovanje odpira tudi pobudam novega historizma. Že v uvodu Juvan opozarja, da so
opazovane vezi besedila ambivalentne, saj so po eni strani omejevalne, ker »vsiljujejo
dispozicije vsakemu novemu besedilu«, po drugi pa spodbudne, so »agens« njihovega
preseganja. Nadalje Juvan ločuje dve ravnini raziskovanih »vezi« besedil: medbesedilno, se
pravi potovanje in preobražanje znakovnega gradiva iz besedila v besedilo, in
literarnosistemsko, torej dejavnosti avtorjev, založnikov, bralcev, kritikov, literarnih
strokovnjakov, učiteljev in različnih ustanov z besedili, ki šele v tem sistemu postajajo
literarna besedila.
Uvod v knjigo ne le zelo natančno definira konceptualna in temeljna terminološka
izhodišča nadaljnjih razprav, ampak z navedbo spoznanj o besedilu, ki so jih prispevali
ključni predstavniki literarne teorije, hermenevtike in besediloslovja (sklicuje se na
Bahtina, Ingardna, Beaugraudea, Dresslerja, Kristevo, Barthesa, Fisha, Franka idr.) logično
dosledno in postopno (z vmesnimi povzetki in sklepi), tudi ob razvidni, tematsko
poimenovani in s tem skoraj didaktični zunanji razčlembi, jezikovno jasno in nazorno uvaja
358 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 3, julij-september
strokovno problematiko. To pa omogoča, da seje loti tudi bralec, ki predhodnih Juvanovih
del še ne pozna. Iste strokovnoslogovne odlike veljajo tudi za zbrane razprave, zato bo
knjiga Vezi besedila gotovo razveselila tudi študente kot dobro študijsko gradivo.
Pravzaprav je za vsa izbrana besedila mogoče reči, da so zgledna, in sicer kot
utemeljitev in terminološka sistemizacija novih literarnovednih pogledov oziroma kot
zgledi njihove uporabne vrednosti v literarni zgodovini, torej ob konkretnih besedilih. Zato
ni presenetljivo, da je Juvanovo sodobno stališče o bistvu literarne umetnosti, ki ga ob
spodbudah mednarodnih referenc iz zadnjih 30-ih let izpelje v razpravi Vprašanje o
literarnosti, že preniknilo v srednješolsko prakso opredelitve tega pojma. Tako se vsaj zdi,
ko v najnovejšem gimnazijskem učbeniku književnosti Branja I, v poglavju avtorice Bože
Krakar Vogel Osnove literarne teorije, beremo npr. o pomenu bralske razgledanosti za
zaznavanje literarnih značilnosti, o vplivu mesta objave besedila oz. poznavanja avtorja kot
literata za določitev literarnosti besedila ali ob zastavljeni nalogi pretvorbe neumetnostnega
besedila v verzni ali dialoški zapis ipd. (Čeprav Juvanov članek med literaturo ni naveden.)
Juvan namreč opredeli literarnosti kot zgodovinsko, družbeno in kulturno diferencirano
konvencijo, ki pa je izpeljana iz imanentnih lastnosti klasičnih oz. kanoniziranih literarnih
del in jo zato dojemamo kot učinek besedila na strukturni, pomenski in ideološko-vred-
nostni ravni.
Ker je prva razprava podobno kot uvod namenjena najširši opredelitvi predmeta
raziskovanja ter vloge raziskovalca pri tem (in v njej Juvan zagovarja specifiko predmeta,
kar šele omogoča specifično vedo, ki pa s svojimi obravnavami predmet tudi sooblikuje), je
šele druga, to je razprava Literarna besedila v stereofoniji: tloris za medbesedilne figure
namenjena Juvanovemu ožjemu strokovnemu področju, medbesedilnosti. V njej se
navezuje na lastno delo Imaginarij »Krsta« v slovenski literaturi: Medbesedilnost recepcije
iz leta 1990 oziroma na svoj model treh medbesedilnih razmerij: opisa, prenosa in posnetka.
Na osnovi tega pa oblikuje natančno sistematiko t. i. medbesedilnih figur, seveda ob jasnem
zavedanju, da njegov inventar figur ni niti dokončen niti stalen. Vsekakor pa je celo v tabeli
predstavljena razvrstitev mebesedilnih figur glede na tri načine medbesedilnega pred¬
stavljanja (str. 87) rezultat dobrega poznavanja tujih poskusov tovrstnih tipologij (str. 67) in
večletnega lastnega dela, dokazanega tudi z velikim številom primerov iz slovenske
književnosti, kar kategorjalno abstraktnost preverja ob besedilni (mnogoobrazni) literarni
živosti. Že v uvodu Juvan pojasni pobude za nastanek razprave Medbesedilnost -
detronizacija ali retorizacija vpliva? z diskusijami, ali je poststrukturalistična koncepcija
intertekstualnosti v resnici prelomila z vsebino pojma vpliv, osrednjega termina primerjalne
književnosti. In odgovarja, da je vpliv še uporaben pojem, posebno če ni razumljen kot
enosmerno izžarevanje, ampak kot dialog in agon, kot termin na ravni duševnih,
socialno-zgodovinskih in jezikovno-kultumih procesov, v katere je vpeta interakcija med
literarnimi sistemi in akterji, delujočimi v njih, za opis strukture in pomena primerjanih
besedil pa je po njegovem medbesedilnost prinesla primernejši pojmovnik.
Prva »ponazoritev« uporabe teorije medbesedilnosti je razprava Baročne pridige in
citatno povzemanje izročila, ki obravnava pridigo kot t. i. medbesedilno vrsto, kot besedilo,
izpeljano iz obstoječih predlog. (Juvan še relativno neuveljavljenemu terminu medbese-
dilna vrsta v opombi doda definicijo, bralca pa napoti k branju ustreznega članka v
»teoretičnem« delu knjige. Tovrstna terminološka pomoč se pojavlja tudi v drugih
razpravah. Kakršnokoli pojmovno zbeganost bralca s tem Juvan odpravi.) Ker obravnava
baročno pridigo, najprej zariše kulturno-estetski kontekst: težnjo k zbiranju, katalogiziranju
in tolmačenju oziroma enciklopedičnem povzemanju grško-latinskega in svetopisemskega
izročila, in to brez zgodovinsko premišljene razdalje, kar je izhajalo iz pojmovanja resnice
Vita Žerjal Pavlin, Medbesedilnost teoretično in »praktično' 359
kot nadzgodovinskega absoluta, ter razumevanje avtorstva kot ustvarjalnega posnemanja
starejših vzorov. Osrednji del razprave prinaša razčlembo medbesedilnih figur, kot jih
odkriva pri slovenskih baročnih pridigarjih Svetokriškem, Rogeriju in Basarju, in sicer so to
zgled, primera, aluzija, navedek, emblem in prevzeta alegorična razlaga. Ob vsaki od njih
ugotavlja zgradbeno ali slogovno vlogo, vire prevzemanja, podtipe osnovnih figur ter
načine njihovega vključevanja v pridigo. V sklepu izpelje tezo, da so baročne pridige s
svojim encikopedičnim značajem Slovencem omogočile nadoknaditi »zamujeno«
preteklost in daje prav z njimi nastalo tisto »svetovno« referenčno ozadje, na katerega se je
v svojih začetkih lahko oziralo slovensko leposlovje. Slovenske baročne pridige torej niso
bile le vzorec za kasnejše pripovednoprozne postopke ali vzorec kompozicije oziroma
retoričnih figur, temveč vir za pretok metafor, motivov, tem, sentenc in zgodb, kar je
literarna zgodovina ob konkretnih primerih deloma že potrdila.
V razpravi Literarno besedilo in narodno-kulturna razlika: »slovenstvo« in »nemštvo« v
Mencingerjevi povesti Vetrogončič Juvan sam opozori, da gaje spodbudil novi historizem;
delitev članka na izmenično obravnavo družbeno-zgodovinskega konteksta ter izbranega
literarnega teksta je nakazana kar z mednaslovi. Pri tem se pokaže, da je poznavanje
konteksta še vedno neprecenljivo za razumevanje literarnega dela, tako tendenčno
vezanega na čas in okoliščine nastanka, kot je obravnavano, pa sploh.
Razprava Jenkov sedmi Obraz in imaginarij razvalin problematizira imanentno
interpretacijo, čeprav v izhodišče svojega strokovnega besedila Juvan postavlja osebno
bralno doživetje, a tudi zavest, da »tok tolmačenja določajo ne le znakovna navodila
branega besedila, ampak tudi institucionalne silnice in znana metabesedila« (str. 161), ki
sooblikujejo razlagalčevo recepcijo. In prav v motivu razvalin Juvan ne vidi le mimetične
odslikave videnih ruševin, ampak tudi predelani »odmev« kulturnega spomina. Pri tem ga
ne zanimajo prvenstveno Jenkovi dejanski stiki z »odmevano« motiviko, torej vplivi
oziroma konkretni izvori tega motiva, temveč medbesedilno omrežje součinkovanja motiva
razvalin v slikarstvu, parkovni arhitekturi, estetski refleksiji, esejih, potopisih in poeziji
predromantike in romantike, ki pa je bila že člen v dolgi motivno-tematski, različno
simbolno in estetsko ovrednoteni tradiciji v novem veku. Da bi ta kontekst »stkal«, Juvan
pred bralca razgrne dejstva, povzeta po tematoloških predstavitvah gradiva iz francoske,
angleške in nemške literature, natančneje pa se ustavi ob Byronu, Uhlandu in Lenauu, kot
tradicionalno ugotovljenih Jenkovih vplivih, ki pa, kot ugotavlja, na obravnavano motiviko
niso bistveno vplivali. Kot primernejše medbesedilno branje se Juvanu kaže pesem Ignacija
Holzapfla iz prve številke Krajnske čbelice Na posipu Hudiga grada, vendar z Jenkovim
variacijskim in novatorskim, postromantičnim navezovanjem. Od tod pa se razprava spet
vrača v izhodišče, k osebnemu, aktualnemu branju o krizi eksistence, ki pa zgodovinsko
določenost pesniškega besedila spreminja v nedoločenost, recepcijsko odprtost.
Da je obravnava sonetov kot stalne pesemske oblike ali (po nekaterih pogledih) celo
pesniške vrste primemo gradivo za medbesedilno obravnavo, je očitno, saj je medbesedilno
sklicevanje na literarni spomin predpogoj za obstoj tako stalne oblike kot žanra. Razprava
(Parodični) soneti o sonetih: samokrmiljenje žanra od romantike do postmodernizma pa še
opozarja.da so sonetisti vrstno-oblikovno tradicijo in inovacijo soneta reflektirali tudi v
sonetih o sonetih, za katere navaja Juvan primere od 14. stoletja dalje. Take, samonanašalne
sonete, med katerimi imajo posebno mesto tisti, ki parodirajo bodisi samo sonetno formo ali
- pogosteje - konkretne sonetne stile, pa natančneje obravnava ob Prešernovih primerih in
nato ob avtorjih, ki so s Prešernovimi soneti navezali modemi in postmoderni »dialog«.
V razpravi Alamut - enciklopedični roman si Juvan zastavlja vprašanje, zakaj se je ob
recepcija tega romana v 80-ih letih zdelo, da je bil Bartol nekakšen predhodnik sodobnih
360 Slavistična revija, letnik 48/2000, št. 3, julij-september
postmodernistov, npr. Eca z romanom Ime rože. Osrednjo podobnost obeh romanov po
Italu Calvinu imenuje enciklopedičnost, ki se (podobno kot v pridigah) kaže v druženju
raznovrstnih vednosti, jezikov, žanrov, stilov, posebno transformacijo vzhodnega sveta v
diskurz evropskega izročila pa navezuje na pojem orientalizem. Glavno razliko s
postmodernistično realizacijo enciklopedičnosti pa vidi v še vedno enovitem, historično
verjetnem besedilnem svetu Alamuta, ki ni odvisen od načinov, strategij in figur
pripovedovanja, in s tem ohranja značilnosti organskega tipa literarnih del.
Juvanova izredna sposobnost analitično-sintetičnega interpretiranja pesništva se jasno
pokaže v obsežni razpravi »Smeh na temnem ozadju«: metamorfoze groteske in mito-
poetike v Zajčevi poeziji. V njej ne le natančno ugotavlja pojavljanje in spreminjanje
grotesknosti v prvih štirih Zajčevih zbirkah, ampak jo pojasnjuje tudi kot značilno sredstvo
»temnega modernizma«, torej tiste literarne smeri, ki jo Juvan z redefiniranjem nekaterih že
ustaljenih oznak Zajčeve poezije umešča v t. i. literarni diskurz subjektivizma, in sicer v
tisto točko, »ko seje samorefleksivna kritika subjekta /.../ odrekla samemu pojmu subjekt«
(str. 255). Juvan z razčlenitvijo nekaj, za posamezne faze grotesknosti tipičnih pesmi svojo
obravnavo sicer vodi v jezikovno-pomenske strukture in k idejam, ki te strukture urejajo,
vendar je ključno metodološko načelo v knjigi izbranih razprav mogoče v tem primeru
videti prav v raziskovanju vezi, ki slogovno-etološko perspektivo groteske pojasnjujejo v
kontekstu subjektivizma.
Zadnja razprava Poganjki ludizma v Šalamunovem Pokru je primemo nadaljevanje
predhodne, saj so Šalamunovi začetki, kot je znano, vezani na Zajčevo poetiko, od katere pa
se že v prvem ciklu zbirke - Mrku - Šalamun odcepi. S tem pa pri nas utemeljuje oziroma
vsaj funkcionira kot utemeljitelj novega literarnega diskurza, za katerega Juvan po Barthesu
in Derridaju ugotavlja premik od zaokroženega, organskega dela k svobodnemu, odprtemu
tekstu. Za Šalamunovo poetiko tudi Juvan uporablja izraz ludizem, pri tem pa opozarja, da
je le v slovenski literarni zgodovini in kritiki rabljen za smer, drugod pa za poudarjeno
pojavljanje igre v literarnih besedilih. Glede na to bi tudi pri nas lahko govorili o
ultramodemističnem ludizmu (kakršen je Šalamunov) in postmodernističnem ludizmu (iz
80. let), na ravni nazora, ideje igre pa o reističnem ludizmu (ki subjekt ukinja, ga izenačuje z
ostalim bivajočim) in romantičnem ludizmu (ki subjekt povzdigne na mesto odsotne
ontologije). Ludizem v Pokru Juvan predstavi s petimi osnovnimi značilnostmi, in sicer na
ravni motivov, jezika, kršenja načel logičnosti in bralskega pričakovanja »globljega« smisla
besedil ter karnevalizacijske medbesedilnosti, postopno uvajanje teh značilnosti pa ilustrira
s hibridnostjo prvega cikla zbirke.
Literarna oz. politerama besedila, s katerimi se ukvarjajo predstavljene razprave, so
doživela ne le kritiške obravnave, ampak tudi več literarnozgodovinskih obravnav, na
katere Juvan opozarja in jih v svoje razprave običajno vključuje - sam pravi - redefinirane,
pač v skladu z uvodno določitvijo svojega raziskovalnega položaja kot »del toka proiz¬
vodnje pomena«, brez želje po revolucionarnem prevrednotenju, pač pa s težnjo, da bi, kot
pravi v zadnji razpravi, »že znana opažanja vpel v nove korelacije« in kot skromno dodaja,
»morda tudi sam kaj novega opazil«. Na novosti, ki jih je spodbudila nova teorija, ne samo
kot raziskovalna metodologija, ampak tudi kot spoznavna paradigma, sem želela opozoriti
v tej recenziji, saj je dosedanji Juvanov literamovedni opus eden najodličnejših pojavov
sodobne slovenistike in primerjalne književnosti. Vezi besedila predstavljajo možnosti
teorije medbesedilnosti, podprte z novim historizmom, ki je občutljivo orodje, kot pravi
Juvan sam, vendar pravo kvaliteto pokaže le, ko ga uporablja mojster, ki je poleg
evidentiranja medbesedilnih pojavov sposoben tudi njihovega interpretativnega
Vita Žerjal Pavlin, Medbesedilnost teoretično in »praktično' 361
osmišljanja. In Juvan seje v petnajstih letih literarnovednega dela, prerez katerega odkriva
tudi predstavljena knjiga, vsekakor izmojstril.
Vita Žerjal Pavlin
Ljubljana