4
Izhaja           i»
10. in 25. vsakega   ^>J
,
J
Velja celoletno
2 gld. 50 kr,
polletno lgld. 30 kr.
1ES111I1.
Kratkočasen in podučen list za slovensko ljudstvo.
List 16.
V Celovca
Leto II
Zadnji grof Limberški.
(PoTest; spisal AndrejčekoT Jože.)
(Dalje.)
II.

Mesec se je ravno skril za oblake in nastala je tema, ko sta oskrbnik in hlapec prikorakala do gostega grmičja kraj bukovega gozda. Bilo je to kakih sto korakov za Tovornikovo bajto. Na severnej strani je visoka skala strmela navpik in pod skalo je bila velika luknja, sploh zvana „hudičev brlog". Ta votlina se še dandanašnji vidi, pa je že zelo zasuta. Pelje skozi in skozi pod goro sv. Valentina in na drugej strani v Kraš-niškej dolini pride na dan nad vasjo Žirovše, po imenu ;„votli kamen". Ljudstvo je vedelo grozne reči pripo-redovati o tej votlini; rekli so, da hodi ondi hudoba vsako noč kremplje brusit, in vsakdo, ki bi se vanjo upal, bil bi izgubljen. Slavni Valvazor je nekdaj poskusil, kakor sam piše, bolj natanjko preiskati to votlino, ali luč mu je ugasnila in moral se je vrniti.
V krčmi je luč kmalo ugasnila in nastalo je vse mirno, kajti vinski duh je nocoj še posebno vladal po vsej hiši ter zatisnil prebivalcem zaspane oči, le konji unokraj hiše so sem ter tje tavali in mulili travo.
„Tu-le bo prostor, kot nalašč, na tej-le tratici. Tu sem ne bo žive duše, ker vsakdo se po noči ogiblje tega kraja, kjer hudiček uganja svoje burke" , pravi oskrbnik svojemu tovarišu, ki je že iskal primernega sedeža pod košatim žlamborastim hrastom. „Tu-le hočem uživati razkošje s svojo golobičico. Oh take deklice, take zale cvetke bi bilo vendar škoda, ko bi zvenela v rokah puhlega kmeta". In njegove sovine oči so žarele same pohotnosti, kot žerjavica. Obrnil se je k tovarišu ter djal:    „Marko, ali bo že skoraj čas?"
Široko je ta usta raztegnil ter se odurno zarezal. „No,   to ni, kar si bodi,   takovo deklico dobiti v roke. Rečem, pri moji veri,  da je zaljubljena v vas do ušes. Jaz sem jej na srce govoril, kar se je dalo ter jej slednjič izbil iz glave neumne misli,   da  bi bilo greh se z vami meniti.   Težko nalogo  zelo težko ste mi dali;   za nikogar   ne bi se bil <toliko trudil,   za   vas sem se pa, ker  ste v i.    Ugibala in ugibala sva, kako bi se ta reč izpeljala in  slednjič mi v glavo šine dobra misel, namreč rekel sem jej, naj se naredi bolno,   potem  gotovo ne bo nobeden nič slutil; kajti stari pazi na-njo noč in dan, kot jastrob.   Dekle  me je ubogala:  rekla je, da jej je zelo slabo,   in mesto v zgornici  pri stariših, po-stlala   jej je  mati v stranskej   sobi.    Živa duša ne bo nič hudega mislila.    Tako-Ie je, človek mora biti zvit". Nekako zadovoljno je   oskrbnik   potapljal služabnika   Markota po rami ter djal:    „Ne boj se, to ne bo sastonj".
rPa če nekaj",  povzame Marko hlastno,   „skoraj bi   bil   pozabil.   Nocoj  so se menili,  da bo stari dal
tovornika,  to bi bilo škoda,   ko bi se Še letos zgodilo, potlej ste vi preč".
„Pojdi, pojdi, prismoda", pravi oskrbnik zaničljivo, „ti me ne umeš. Kaj meni mar, naj jo da; ali meniš, da sem jaz res tako neumen, da bi jo kedaj vzel, oho! Ne boš! Zale deklice so le za to, da se človek ž njimi razveseljuje, in kedar odcvetč lepota, potlej nihče ne praša po njih".
„ A, tako", nasmehlja se Marko, „takisto je pa že drugače, jaz sem menil, da so gospod tudi zaljubljeni, kakor pravijo, da so naš grof v tisto Svibenško devico".
„Marko, sedaj je pa že zadnji čas", pravi oskrbnik, „sicer naju pogrešajo v gradu in potem bi se znala najina skrivna pota še izvedeti". In pri tej priči ga je opomnil, naj grč.
Tovornikova hči Marjanica je res nocoj sama spala v spodnej sobi, ali ne smemo reči, da je spala; kajti še pozno po noči je stala pri postelji in zrla skozi malo oknice. Čakala ga je, onega, ki je v svojem hudobnem srcu sklenil pogubiti jo. Videlo se jej je, kako so se dvigale prsi, kako je srce strastno bilo, in večkrat je gkboko vzdihnila pogledovaje na zvezdnato nebd. Ljubezen in vest ste se borili med seboj. Znotraj jej je vedno očitalo, da ne bo prav, ali ljubezen je zmagala, ljubezen do onega, ki je ni bil vreden, ki jo je le mislil s priliznjenimi besedami zapeljati v strašno pogubo.
Sedaj potrka nekdo lahno na oknice in „brž!" sliši se tihi glas zunaj. Se bi bila rada marsikaj pre-vdarila, ali tako brzo povelje jo je zmotilo tako, da ni vedela kaj in kako; srce polno upanja jo je gnalo vun. Ogrnila je dolgo plahto ter   zapustila mirno spalnico.
Z nekako zversko strastjo je oskrbnik planil po konci, ko sta se približala Marko in Marijanica. Poinig-nil je služabniku, naj se oddali, čeravno je deklica tre-petaje prosila, naj ostane; kajti spreletela jo je nehote nekaka groza, čeravno ni vedela zakaj. Želela si je v tem trenotku, da bi bila doma, ali da bi bil vsaj Marko zraven , ali ta se je izgubil na gospodovo povelje že Bog ve kam.
„0h ti predragi biser mojega srca, moje edino upanje na svetu", pričel je oskrbnik s hripavim glasom ter zrl deklici v obraz, ki je stala, kot prikovana nasproti mu. „Zakaj me pustiš tako dolgo čakati, srček moj; ali vsaka minuta bila mi je cela večnost". In zdajci je stegnil roke, strastno objel dekleta ter je poljubil na lice.
Sramežljivo se mu je izvijala iz rok, ko pa jo je ta le še vedno držal ter jej delil vroče poljube na čelo in lice, jeknila je preplašena deklica bolestno: „Gospod, kaj namerjate z menoj, zakaj ste tako predrzni, izpustite me koj, to se ne spodobi".
n0h srček ljubeznjivi, nikar ne bodi tako boječa. Lej, jaz te tako ljubim, ti pa me nimaš prav nič rada. Zakaj me ne tičeš? zakaj mi praviš vedno gospod? Bi li ne bila srečna, ko bi se zaročila z menoj, ko bi
bila moja žena in bi prebivala tu gori v gradu? Boš li raji šla z unim tovornikom, ki nima druzega, nego suho kljuso in prazne mavhe? ga bodeš li raji imela? —
„Ne tako govoriti. Kedaj sem djala, da ga ljubim ? Ko bi me stariši prisilili ž njim se zaročiti, bila bi za vselej nesrečna. Jaz ljubim le te •. —, ni mogla izgovoriti; oklenila je tudi ona svoje ročice krog njegovega vrata in solza za solzo je kapljala po licu, oskrbnik pa jej je poljubil ustnice in nič se ni branila več; goreča ljubezen je premagala.
Več, nego dve uri sta ondi sedela, prisegaje si ljubezen. Zviti oskrbnik jej je vedel slikati najprijet-nejSe podobe in jej staviti jih pred oči. Zagotavljal jej je svojo neizmerno ljubav, da ga le ona more osrečiti, da se nikoli ni za nobeno zmenil, ampak le nje Čakal. Nedolžno še nič izskušeno dekle je verjelo prilizljivim besedam, in sanjala je že o zlatej prihodnosti, ko bi živela ž njim v blagej ljubezni do smrti; do smrti, ali pa še takrat celo na smrt mislila ni, saj zaljubljeni si navadno prisegajo večno ljubezen.
Slednjič je zlezel mesec, ki se je bil zopet pokazal izza oblakov, za gozd in deklica je imela priložnost nevidno se vrniti domu. Še enkrat ga je strastno objela, potem pa je zbežala lahkih korakov, kot gazelica, proti bajti.
„Tako krasnih deklet je res malo tu okrog", godrnjal je oskrbnik za njo. „Tako zale oči, črne dolge lase in vitka rast se ne najde kjer si bodi. Škoda bi bilo, ko bi to cvetko kdo drugi prej utrgal, ko grajski oskrbnik. Ali revi ca se moti, ako meni, da se bo kedaj z menoj združila, tega jaz nikdar ne mislim. To obetanje je pri nas moških le sredstvo, zanjka, da lovimo nanjo cipice, ki tako rade verjamejo prijetnim besedam". Sedaj je zažvižgal in kmalo se je prikazala iz med grmovja črna podoba:  bil je Marko.
„Gospod! to je res zala deklina, kot bi bila danes vzrastla", prične Marko, ko se približa oskrbniku. „Ko bi vi ne bili zaljubljeni va-njo, ali kaj pravim zaljubljeni, ko bi je radi ne imeli, — že veste, kaj hočem reči, n6, — bi koj jaz postopil za njo. Ko sem jo spremljal sem, mislil sem si: rHencajte, ko bi ti Marko imel tako ženico, saj bi ne bilo slabo". Ali vam pa nočem prek ravnati, kajti pregovor pravi: „v šponoviji pes crkne".
Oskrbnik ni nič odgovoril na to. Koračil je tiho naprej, hlapec pa za njim, in tako sta ubirala slabo, koreninasto pot proti gradu. Ko sta prišla do grajskih vrat, obrnil se je oskrbnik k Marku, ki je ravno hotel iti v hlev spat, ter djal: „ Marko, tu imaš povračilo za svoj trud, ali glej, da boš molčal, kakor zid, da mi ne zineš kje o tej reči kaj! če ne, ti vrat zavijem, kot vrabcu".   In pomolil je hlapcu denar.
„Bog vam daj dobro srečo pri ženskem spolu! Gospod, le name se zanesite, jaz vam bom povsod pomagal, če greste tudi na Klek po dekleta", mrmral je Marko ter spravil tako lehko zasluženi denar v žep, naredil velik priklon in poljubivši gospodu roko izginil v hlev; oskrbnik pa je odprl stranska vratica, ki so držala na vrt in nekaj minut potem je bilo sopet vse mirno.                                            (Dalje prihodnjič.)
¦
Dopisi.
(Poljski spisal Jožef Korzeniowski,  poslovenil L. G. Podgoriean.)
Na holmeh Teterovu na levej obali počiva mes tiee
K.....    Tega   mestica   vlastniku  hiša   stoji   blizu
omenjene reke na vrtu — sezajočem reki   do  prijazne obale.
V tem skromnem bivališči, deset let menda je už6 tega, sešlo nas se je o nekovej priliki nekoliko, ne veliko — znancev, ki nas je kratkočasil vrlega gospodarja humor, njegov vtip — i njegova vzorno omikana gospodinja. Blizu ob sedmih sta nas povabila, da nam po-strežeta s čajem. Stopimo torej skozi steklene duri na balkon, postavljen nekoliko časa popreje, a še dosti enoličen in okusen. Tri strani so ga bile zavešene z belim, pristojno nabranim brkalom, četrto plat — odprto na vrt, na reko i v borovino za reko, pa sta podvpirala navadna, toda čisto otesana podboja, ob katerih se je vil bršljin, zeleno bočil od slopa k slopu i bogato, s prav redko lepimi šopki dičil kot dotične galeje. Pred stopnicami se je razprostiral snažen prostor, nadelan i posut z drobnim peskom, na straneh so se smejali grmi cvetic — prinesenih iz rastlinjaka, za njimi pa so se vijugali potije povsodi po vrtu. Na desnej strani je bila navadna soba, na levej pa stara delalnica, starim poljskim dvorom pričilo njih zmožnosti.
To je bilo konci julija meseca. Večer je bil gorak in tih, nebo — to je bilo čisto, zrak pa je bil veder i vonjav.
Z daleč smo culi vaških voz drkot i z dobrotlji-vega polja vračaje se govedi muk. Pred nami je Te-terov mirno bežal dalje, razrival svojo gladino, zadel se tam pa tam ob kakovo kamenije, a onkraj njega je zdravo dihal samega borovja les, globoko i temno razprostrt tej krasnej reki po desnej obali.
Seli smo okrog pogrnene mize. Iz početka smo molčali vsi: domačica se je mudila s čajem, gospodar je oziral se svojih prednikov domu v razrušino, gostije so dihali krhki zrak, motrili krasno prirodo, a jaz sem se motil z ubežnim Teterovom; razotožil sem se, zatd ker mi je bilo prišlo na misel, mojega srca edina želja: živenije meja kmeti, — da se ničemi, da se razbija tako, kakor se razpljivlje i kakor vteče reki tok, — da se mi zadira tako, kakor se reka zadevlje ob trdo kamenije.
Kmalo pa je začel krogovati vesel razgovor. Tvarina je dajala tvarino: po pšenici je vinograd bil na vrsti, Teterovu po navpičnih obalah so nekaterim južne Krimske obale bile na mari, po teh je zopet nekaterim na jezici bil čoln, ki ga zibljo valčki na reci, po čolnu pa barka meju ogromnimi valovi, tista barka, s katere je naša gospodinja nedavno videla Palermo i otok Malto; zdaj pa zdaj je navzočnih gostov kateri r razgovor vtaknol se s kakovim dovtipom — oklenim ali snetjivim; tudi slovstvene malosti so se pritaknile, — da, naš razgovor se je preminjal tako, kakor se vrsti vreme: popustili smo poljščino i v pogovor vpleli francoščino.
Sredi tako veselega, svobodnega razgovora gospodinja dobi precej veliko pismo. Kazpečati ga i raz-gane dve polupoli, na vseh štirih straneh popisani — navadno drobno i tesno. Nej poiskala dotičnega podpisa, poznala ga je po pisavi, temuč nasmijala se je, zganila list i mirno položila na mizo.
123
V naši druščini je bil nekov moški — na videz star malo nad trideset let. Z nežno i neprisiljeno leh-koto je poslušal naš razgovor, i podoba je bila, da je dobre volje; ali ko je zagledal ta list, znatno se je pre-menil: obrvi so se mu tresle i čelo si je mel z roko tako, kakor bi se bil spomnol nečesa, s kratka: pooblačil se je zel6.
To je bil pred kratkim časom našega gospodarja sosed, moški zanimljive, a tudi ponosne vnenjesti. Odprto i visoko čelo, bistre oči i skromnost, zedinjena tč smelostjo, prijetni smeh, kega je zmčrom mesila lehka otožnost, — vse to je njegovemu obrazu dajalo popolnega razuma in prisrčnosti podobo. Obleko je imel vso črno, ta je vzviševala njegovih vlastitostij , njegove ži-vosti vredno važnost.
Ko gospodar zapazi njegovega obraza zmeno, povpraša ga:    „Kaj ti je, gospod Anton?"
„Ta list le," — odgovori g. M., „spomnol me je marsičesa v minolih dneh moje mladosti".
„Ali poznaš to roko?"
Ne poznam je", — odgovori g. M., poobesi oči i pristavi:    „Poznal sem njej podobno".
„Čegavo je to pismo ?" — gospodar zopet vpraša obrnivši se y svojo soprogo.
»Cest de la femme de trente ans," — odgovori i vabljivo stisne svoja ustna, kakor na znamenije leh-kega kljubovanija.
„Pusti te vesti za jutri", — reče mož jej. „Ni zdaj pri luči ne smeš brati ga. Če hočeš, domišljaš si pa lehko, kaj bi utegnilo biti v njem. Gotovo je vesela Balzačevega romana, pa mrtvo i prisiljeno popisuje njegove i zborne i žive obraze".
To je bilo tačas, ko je Balzac bil v rokah vsem poljskim bralcem, začel se je tedaj razgovor o različnih ploden tega pisatelja, o njih izbornosti i upljivu; se aplošnosti njegovih izdelkov smo besede zasuknili na njih vlastitost, i ko smo bili presukali njegove fantazije raznovrstne plodove, vrnoli smo se po prirojenosti k iridesetletnej ženski.
„ Balzac," — omeni eden navzočnih druščnikov, „Balzac je s tem svojim delom učinol mnogo zla. Tak užitek ne ugaja našemu ženstvu, potreba je taka, da so naše ženske v tem nevarnem stoletju delavne, če imajo može, ki jih' ljubijo; če imajo hčere, ki je treba na dober izgled biti jim, i če imajo sinove, ki je treba varno gojiti jih, z dobrim semenom živiti njih srca. Predno je ženska stara trideset let, treba je dolgo časa, a živeti beži vsakoršnega namena, to ne kaže; saj znamo, ka le svete dolžnosti — materne, soprogine, gospo-dinine, če se te pečajo z osobami in rečmi, ki je vzajemnost in priroda izročila jih materi ali soprozi v varstvo, — znamo, da le te vse živenije spremljč se stanovitim promenom čiste radosti, neumornih skrbij, — da, tudi smrtne bojazni, tako, da živenije nikoli nej svobodno, nikoli brezi važnih načel. Za tega delj je tudi stara ženska omahljiva, revna tridesetletnica.
„ Tedaj zakaj ?" — vpraša gospodar.
nTa „zat6" ^e prav preprost", — odgovori gosp. Hinek. „Stare samice so dvovrstne: nekatero jenatora zavarovala i z nepremagljivim ščitom, — s tisto žensko neprijetnostjo vbranila vsakojakim skušnjavam, take kar je samo ob sebi očito, nejso te vrste; nekatere pa, da Bi so le vsied nekovih slučajnih neugodnosti dospele do te nesrečne polnoletnosti, takove so vrhi tega vendar-le še dopadljive, Ijnbeznjive. Te poslednje pa nejso brezi vse kategorije; ali zmerom namenjajo, neumorno si pri-
zadevajo, da bi dobile roko tistega, za kega jim bije srce; to pa je dovoljno, to nej nečestno. Take ženske bi se rade osvobodile dvojne zadrege, v katero je pah-nola jih neugodnost: rade bi imele gotovo mesto v člo-veškej druščini, i rade bi nehale   biti tega ali tega".
„Kaj tedaj je tridesetlena ženska ?" — se smehom povpraša gospodinja.
Govornik se ozrč okrog po druščini i kakor bi bil preverjen, da ne razžali nobenega navzočnih, približa se mizi, z obema rokama opre na-njo tako, kakor kak profesor takrat, kader prične svoje razlaganije, i jame dalje govoriti tako-le: tridesetletna ženska je ali razlo-čena žena, ali pa udova sedem i dvajset do štirdeset let stara. Skoro vsaka je brezi otrok, katera pa ima otroke, oča skrbi zanje. Taka ženska je vabljiva, mehkočutna, a nej nerazumna. Skoro nikoli nobena nejma zapisnika svojih stroškov, spominjak (album) pa ima neprenehoma, na-nj piše različne ginljive odlomke — v vezanej i nevezanej besedi, i hrani mladostnega navdušenija prvi dokaz tistih, katerim je zdravila krčevita srca. Taka ženska nej očita koketka, pač je nesrečnega gonu žrtva, na obrazu nosi znamenija minolega trpenija. Srce je dotrpelo uže, oči pa še gledajo tako, kakor bi hotele jokati, i ustna se jim smejo, a ta njih smeh je tak, da v njem počiva bolj spomin na minolost, nego na živočo radost.
Tridesetletna ženska najmenj misli na to, da bi se vdala, zato jej ne dopada moški — štirideset let star, ki ima roko svobodno i srce. V minolih okolnostih svoje ljubezni je bila nesrečna, za tega delj se novih boji, ter neče na-se deti novih verig. Ce se takih ženskih katera hoče zaljubiti v koga, zato da bi si olajšala samoto, da bi kak namen preskrbela svojemu živenju: izbere si tako osobo, na ktero jo veže le srčna vez; take ženske si zbirajo tiste angeljske, nedolžne duše, ki bi jim morale pomagati popolnosti na vrhunec i pesniški mikati jib, i s katerimi, da bi se prozaiško zakonite, z njimi, brani jim cel6 vest, zato da se takovim dušam, kar same trdč, ne zapira vest, da se ogiblj6 zasmehu".
„Kdo pa so te osobe?" — povpraša navzočnih gospij ena.
„Dijaci, milostiva gospa", — govornik urno odgovori, „dvajsetletni mladeniči so to, katere občutljiva varuha iz početka ima za svoje sinove i katero od kraja navadno imenuje mater. Popreje so te neizkušene) mladeži, dospevšej trideseto leto nevarne ženske bile prepričane, da so uže prišle s polja svoje ljubezni, torej jim je po všeči bil kde kak miren kot, kder so premišljevale milost; privajale so se čapičkam i suk-njicam, nedrije krijočim; začele so šahati i damati, nenadoma pa ta ali ta v torbici najde jaspisovo ah' želvjo tobakiro; ali potlej kakor bi iz spanja bila probujena po krasnej fantaziji svojega protektorja, prikaže se na pozorišče, — orožena z vso brhkostjo, še skrivno, ne-čimurno koketerijo, z množino solznih pogledov, melanholičnih nasmehov i ran, ki jih seka jej osoda i kdor koli se jej približa. Ali je torej to čudovito, ker neizkušena mladež, polna fantazije in lehkovernosti mrje pod zastavo te strategije; da gubi čas i zdravje, mnogokrat pa ne zadosti svojih roditeljev zahtevam i na-dam ? Za tega delj tedaj, če prav sem jako rad bral in še berem Balzačeve pripovesti, vendar-le bi rajši, da zvlasti teh , o keh govorimo, da-si so najlepše izmed vseh drugih, vendar bi rajši, da jih nej, tako se zde — kvarne".
124
„To je malo hudo, malo hudo, g. Hinek", — omeni gospa ar.
„Če je resnica to", — odvrne govornik, „da je neki mlad Nemec, ko je bil prebral Werther-ja, ustrelil se, gotovo Goethe-ju nej le enkrat žal bilo zato, ker je spisal ga".
„To je kaj drugega, če je Nemee umoril se za tega delj", — omeni tista gospa, katera je popreje bila zastavila vprašanije.
„Milostljiva gospa 1 dijaka izneveriti koristnemu učenju, naučiti ga to, kar nej, da bi moral znati, zmesti mu glavo, razburiti mu srce, zavesti ga od bodočega doloka — ali to nej tako, kakor bi mu polovico žive-nija vzel kdo ?"
„Gotovo", — potrdi gospa, lehka rudečica je polila jej obličje. Pozneje sem izvedel, da je vdovica bila to.
„Tvoja sodba, g. Hinek", naposled omeni g. M., „nej prehuda, samo to nej res, da se je poseben čas začel z Balzačevim romanom, vsled ke ga bi tiste ženske, ki zdaj imajo tehniško ime, začele bile nevarne biti neizkušenim mladenčem. Saj je zmerom bilo tako, Balzac nej povedal nič novega. Vendar pa moram sam zagotoviti, če prav je take vrste mladenču silna strast globoko zarila se v srce, previdni roditelji vendar lehko v okom prido nastopkom te bolezni i ozdravijo takega. Pomoček, kakoršnega se je poslužil moj oča, ta je dosti zanesljiv. Ali bodamo še kaj časa tii, predno pojdemo šetat se? — smelo  vpraša i  pogleda na uro.
„Še celo uro imamo čas! O, kako ti bodem hvaležen za to, kar nam poveš!" — omeni gospodar po-tješen i  rahlo prime za roko svojega  soseda.
Radi smo vsi prejeli njegovo ponudbo, zlasti je vesela bila gospodinja, ukazala je brž z mize pospraviti pomizje; ko pa je bila miza prazna i ko smo se bili vsak na svojem mesti pripravili tako, da smo potlej laže in boljše poslušali, presunljivo se je gospodinja na-smijala i rekla g.   M.: „Zdaj pa nam nej nič napoti".
(Dalje prihodnjič.)
Moč domovinske ljubezni.
Prahu oblak se vije, zakriva širno plan, Viharja ni in vendar se čuje hrum glasan, Privrel Turčin je z vojsko v slovensko zemljo spet, Da ljubi mir bi skalil, ki bil je nekaj let.
Pred trumo jezdi paša, na mesto vpre oči, Ki daleč na planjavi prijazno mu stoji, Na mesto to obrne se s svojo vso vojsk6, Oj, zemlja bo močila se strašno s kervijo.
Pa bolj ko približuje se paša mestu že, čedalje bolj še težko postaja mu srce, Ne ve si razložiti, kaj tako ga teži, Da se mu iti vstavlja in mrzel pot poti.
Ne misli več na zmago, ne misli več na boj, Pogum je divji vgasnil, počasi pelje roj; Dospel je ž njim do mesta, ki straha trepeta, A vendar še k napadu mu znamenja ne da.
Nemiren opazuje prijazno mesto, kraj, In zdi se mu ko hodil bi bil že tu kedaj, Spomin na mlada leta mu v prsih zbuja se, Vse kar okrog dogleda skorej mu znano je.
Naenkrat vgleda v mestu, — obraz se je zvedrfl, — Oj, srečno hišo malo, ki v njem se je rodil; Spozna pa tudi dobro, da kraj je dom njegov, Od srca se odvalil pretesni je okov.
Oj, glej! kak6 mu pade iz roke svitli meč, Sam vrže se na zemljo, poljubi jo solzeč; Vojaki pa krog njega vsi gledajo strmč, Drug drugemu prigodbe razjasniti ne ve.
Vesel spet vstane paša, vojakom govoreč: „Oj, dragi bratje moji, le naj meruje meč, Tu kri naj se ne lije, kjer ljubi moj je dom, Od kterega podal se jaz nikdar več ne bom.
Pustite mene tukaj, vi pojdite nazaj, Povejte, da na Turškem tam ni moj rojstni kraj; Recite, na Slovenskem jaz pravi dom imam, Za kteri, če je treba, življenje svoje dam.
Od njega sem bil ločen let dolgo trideset,
Zdaj pa sem   našel srečno ga vendar slednjič spet,
Povejte tudi čaru, ki mene ima rad,
Naj bi od moje zemlje odvrnil vsak napad.
Recite, da ga prosim, naj vse mi odpusti,
Za službo zvesto to-le plačilo  podel/:
Da spet živeti v   svojem domovji dragem smem,
Da mir stori za vselej slovenskim vsem ljudem".
Odpravijo vojaki nazaj na Turško se, Povejo čaru, kar jim naročil paša je; Njegove želje spolni mogočni turški car, Potihnil po Slovenskem zdaj bojni je vihar.
Fr. Cimperman
Srenja pod lipo.
Anajsta nedelja.
Učitelj: Kakor sem že zadnjič omenil, govorili bomo danes o ovsu, kteri še največ zaleže v takih krajih, koder imajo ljudje senčžet in travnikov malo, da tudi zavoljo mraza trave za živinsko klajo sejati ne morejo. Tudi ovsa imajo več plemen; najbolj znana plemena so: latovnat oves, raztreseni ali pre slični oves, zgodnji in črni oves. A po naših krajih se nahaja večidel le črni in beli oves. Dandanes ne raste oves nikjer več divje, seje se pa povsod kakor jaro žito, posebno po mrzlih gorah in bolj v severnih krajih, to pa zategadel, ker ovsu mraz med vsemi drugimi žitnimi plemeni najmanj škoduje. Pri nas imamo ovseno slamo sploh za živinsko klajo, a zrnje dajemo živini, posebno konjem zobati. Po nekterih nerodovitnih krajih, kakor na priliko po naših slovenskih krajih, t Skociji i. t. d. peko iz njega tudi kruh ovsenjak in ljudje se neki dobro počutijo pri ovsenem kruhu in nje-govej juhi.
Lipovec: Z ovsom, mislim, boderao kmalo pri kraji, kajti ne zahteva toliko truda in tako marljivega obdelovanja, kakor druga žitna plemena.
U č i t e 1 j: Res je, da nekteri mislijo, da je oves zadovoljen z vsakim krajem in z vsakoršno zemljo, in da celo tam, kjer se nobeno drugo žito ne sponese, oves še vendar dobro stori; toda temu ni tako in tudi ovsa se ne prilega vsaka zemlja. Oves ljubi najbolj debelo, nekoliko mokrotno in zagnojno zemljo. Prav vspeSno se ponaša v globoko izoranej, potem zopet nekoliko vle-ženej zemlji. Pa tudi, kar se obdelovanja zemlje tiče, se oves toliko bolje obnese, kolikor bolj se mu zemlja za nasetev pripravi in obdela.
125
Zagrajec: Pri nas sejemo le tako imenovani j a r i oves, ki ga je treba koj spomladi, ko se zemlja osuši, vsejati. Kad bi pa vendar vedel, ktero pleme, ti ste nam je imenovali, je neki najbolje.
Učitelj: Kar se vrednosti enega ali drugega plemena tiče, so mnenja poljedeljcev zelo različna, kajti vsako pleme, ako mu je le zemljina tega ugodna, obilno pridelka vrže.   Latovnat  in  preslični  oves  ste
rnajnavadniši vrsti, ter sta v pridelku in po vrednosti nekako enaka. Zgodnji oves ima zarad debelejega in težega zrnja prednost, a njegova vrednost je vendar manja, ker ga konji zarad pretrdih njegovih luščin ne zobljejo radi. Vrhi tega ima ta oves še to napako, da navadno z režjo dozori in se ne sme nikoli predolgo na polji pustiti, ker v prezrelem stanu se rad lomi in poleže, da polje izgleda, kakor bi ga živina pomandrala ali poteptala, in škoda na slami in zrnji je jako velika. — Črni oves je sicer tudi lepega in težkega zrnja, al tudi on ima pretrde luščine, da ga konji ne zobljejo radi. Najbolji bi bil po tem takem latovnat in pre-sličen oves (Kispen- in Fahnenhafer), ktera vam bi jaz za nasetev priporočal.
Župnik: Naj jaz tukaj omenim tudi podolski oves, ki se čestokrat tudi brez vsega gnoja prav dobro obnese. Ta oves raste prav lepo in bohotno; slamo ima močno, polno listja in dolgo. Iz 2 mernikov pridela se po 32 mernikov lepega težkega zrnja. Vagan tistega zrnja tehta po 46 funtov; slama daje izvrstno živinsko klajo. Ker je ta oves jako rodoviten in se na lehkej peščenej zemlji vrlo dobro obnese, priporočam vam ga prav živo. Seme podoskega ovsa se dobi pri kranjskej kmetijskej družbi v Ljubljani in nihče naj ne opusti, da si ga ne bi naročil.
U č i t e 1 j : Nadalje naj še omenim, da oves tudi debelo zemljo predere in več mokrote lahko prenese nego ječmen.
Hrastovšek: Po nekterih krajih imajo kmetje navado, da med oves tudi grahorko sejejo; kaj pravite gospod učitelj k temu?
Učitelj: Med ovsom se grahorka prav dobro obnese, ako se namreč tri dele ovsa, en del pa grahorke vseje. Ko začne oves poganjati, dela mu grahorka primerno senco in ga varuje, da mu suša preveč ne škoduje. Grahorka se po ovsu ovija in stori, da oves veliko več zrnja donese. Pa tudi ovsena slama z grahorko ovita je za živino, posebno za ovce, tako tečna, veliko slabeje od sena. Grahorka na ta način tudi ne more poleči, ter ohrani vse svoje perjiče in ne gnije po tleh.
Hrastovšek: Kako se pa grahorka od ovsa potem loči; kaj ?
Učitelj: Ako se po mlatvi mešani pridelek dobro premeče, se oves od grahorke prav lahko loči. Če bi pa tudi nekoliko grahorke med ovsom ostalo, to ce!6 nič ne č.6, ker konji jo prav radi pozobljejo.
Groga: In kar se tiče setve, kteri čas je zs sejanje ovsa po vaših mislih najpripravniši, in koliko se ga mora na oral vsejati ?
Učitelj: Oves naj se seje, kedar beli trn cvetje poganja. Izurjeni poljedelci pravijo, da zgodno sejani oves da težko, jekleno zrnje, pa da ga je treba z brano prevleči, kedar je v plevelu. — Na oral se ga navadno vseje 4 do 5 vaganov, v dobrej zemlji ga je pa 4 va-gane popolnoma zadosti. Kaljivost ovsenega zrnja traja 2 do 3 leta.
Hribar: Ali je res, da se ovsena slama molznim kravam ne sme polagati?
Učitelj: Res je res; to pa zategadel, ker krave po ovsenej klaji nimajo nikoli dobrega in okusnega mleka. — Pa tudi oves se mora za živino poprej zdrobiti ali pa na debelo somljeti, da ga živina lože prekuha in da cel od nje ne gre.
Župan: Gotovo vas bode zanimalo, ako vam povem, da po nekterih ptujih krajih konjem namesto ovsa raji ovseni kruh dajejo in da se pri tem mnogo ovsa prihrani. Tako je meni samemu pripovedoval nek zelo spreten kmetovalec na Nemškem, da se pri sedmih konjih leto in dan blizo 200 gld. lehko prihrani, ako se konjem ovseni kruh mesto ovsa zobati daje.
Hrastovšek: Jej mina! tega pa še nisem nikoli slišal in rad bi vedel, kako se neki ovseni kruh za konje naredi.
Župan:    Poslušajte, tudi to vam bodem povedaL
Sosedje: Oh, povejte nam, poyejte; radovedni smo zelo.
Župan: Ovseni kruh za konje se naredi tako-Ie: En cent ovsa se pomeša z 20 funti reži in ta zmes se pošlje v mlin, da mlinar oboje na debelo zmelje (šrota); temu drobu se pridene še 5 funtov drobne reza niče in iz vsega tega se potem kruh speče po navadi. Spe-čeni kruh se pusti ene dni, da star postane: potem se pa drobno zreže in z reznico vred konjem kakor ovas zobati da. Težkim vožnjim konjem se da na dan 18, lahkim konjičem 12, jezdnim pa po 10 funtov takega kruha. — Tudi je dobro, ako se med poprei omenjeni drob nekoliko prav drobno razsekanega korenja in krompirja (koruna) primeša; na 100 delov ovsenega drobii naj se vzamejo 3 deli koruna.
Groga: No, ta stvar se mi pa ne zdi slaba in ker imam konje, poskusil bom je krmiti tudi z ovsenim kruhom.                                         (Dalje prihodnjič.)
Zvest prijatelj je boljši od srebra in zlata.
(Poslovenil iz „P. Prij." Božič.)
Mlad in neoženjen uradnik z majhnim letnim plačilom imel je prijatelja, ki že delj časa nikakove službe ni mogel dobiti. Drugje bil drugemu z vso dušo vdan. Leta poslednji zboli enkrat nevarno in leži brez pomoči v svojej revnej izbici pod streho. K/> uradnik, prijatelj njegov, to sliši, gre hitro k njemu ter mu pomaga, kolikor zna in premore. Naposled pride konec mesca. Uradniku je potekla mrvica mesečne plače , a prijatelj njegov je še pomoči potreboval. Sklene tedaj vse mogoče poskusiti in prijatelja svojega nikakor ne zapustiti. Tedaj vzame svojo zlato uro in jo zastavi, samo da spet nekaj denarcev zanjo dobi. Bolniku so tudi zdaj napovedali, da mora iz stanovanja iti, ker stanovnine plačati ne more; toda prijatelj poplača vse zanj , ter mu pusti za največo potrebo še nekaj denarja , — pristavi pa tudi pri odhodu, da mu od vsego niti belič ni ostal. Žalosten zavolj prijateljeve nesreče in svoje lastne zadrege odide v pisarnico ter sklene svojega predstojnika prositi, da naj mu 15 gld. posodi.
126
"1
Ko mu je uradnik svojo prošnjo razodel ter pristavil bil, da je svojemu prijatelju pomagal in zatorej zdaj sam v zadrege in potrebe prišel, reče mu predstojnik: Dragi moj! jaz vam ne morem nič posoditi. Dolg namreč pravi: Začni me in delal se bom sam! Kajti z majhnim se večidel začenja, a potem z velikim končava. Dolg ni dober prijatelj. Moram vam tudi rezno reči, da mi niste od nekaj časa sem kar nič po volji, in kakor opazujem, niste tudi več ob uri pri delu. Bili ste proprej marljiv in varčen, a zdaj vam je naenkrat denarja zmanjkalo. Nikarte mi zameriti, a vendar se zlo bojim: nekaj druzega bo vaše zapravljivosti vzrok % ne vaš prijatelj. Vendar pa se hočem sam tega prepričati,  zatorej povejte mi, kje da vaš prijatelj stanuje?"
Uradnik mu pokaže stanovanje svojege prijatelja. Predstojnik gre nenadama tje. Kmalo pa se vrne nazaj in primši mladega uradnika za desnico, reče mu: Bes je, kar ste mi pravili. Za odgovor na svojo prošnjo bote zvedeli, kedar spet svojega prijatelja obiščete." Koj gre nato uradnik k svojemu prijatelju, ki mu že od deleč roke pomalja v enej drže bankovec za 100 gld. v dru-gej pa zapečateno pismo. Eno in drugo je zapustil pri njem usmiljeni predstojnik, prvo za boinika, drngo pa za blazega uradnika. V pismu je bilo priloženih do 70gld. ki jih je bil uradnik za bolnika izdajal, s temi le besedami: „Zvest prijatelj je boljši od zlata in srebra!"




Iz malega naraste veliko.
Mlad gospod je potoval skoz prijetno dobravo. Na potu ga dohiti kmet grede iz bližnjega gozda. Gospod ga poprašuje to in uno, na kar mu kmetic prav prijazno odgovarja. Iz vsega govora prostega seljana je bilo videti, da je moder in pošten mož, pa tudi priden in skrben gospodar. Iz dobrave prišedši na lepo široko ravan kaže tujemu gospodu rumeno polje, ki je bilo polno najlepšega klasovja. „Glejte, to polje," pripoveduje seljan, „bilo je pred nekaj leti še prazno in pusto; a na prigovarjanje mojega rajnkega očeta, Bog mu daj nebesa, dali mu so naši seljani to prezalo podobo, ka-koršno zdaj vidite tukaj. „„Neovržljiva resnica je, "" pravi tuji gospod, „„da pridne in delalne roke store mnogo dobrega in koristnega". Zagotovim vas tudi, da na dolgem svojem potovanji nisem vfdel še nikjer tako lepih planjav in tako lepo in vkusno obdelanega polja, kakor ga vidim ravno tukaj v vašej okolici. To mi zadostno kaže, da ste vi in vaši sosedje umni in de-lalni kmetovalci."" — „No, le počakajte enmalo, da pridete v vas, tam boste še le gledali in občudovali, kaj vse imamo, „ namuzne se kmetic gospodu ter ga pelje po najbližnjej poti v odljudno dolinico, iz ktere je beli zvonik izmed zelenega drevja pozdravljal prijazno tujce in domačine, ktcre je pot tu sim nanesla. Po kratkem razgovoru in še nekaj stopinj in — bila sta v prekrasuem drevoredu. Na vsako stran široke in lepo izdelane ceste bilo je drevje polno najlepšega sadja. Nad cesto pa je visela lepa zelena streha, od ktere je bingljalo raznovrstno sadje, da ga je bilo le veselje gledati. Na koncu drevoreda je stala širokovejnata lipa in pod lipo prav lično znamenje Matere Božje ograjeno z železno ograjo in železnimi vrati. Tukaj pred podobo mile nebeške kraljice postoji tuji gospod drže klobuk v roki ter se ne mere zadostno  nagledati zale-
ga kraja kmečkih prebivalcev. Pred njim stoji lična kapelica, na desno krasen drevored, iz kterega je ravnokar stopil, a na levo prijazno vas z majhno pa čedno cerkvico v sredi. Po vsej vasi bilo je vse tako lepo in čedno, da se gospod vso pot čudi in zavzema. — Blizo omenjene kapelice stala je velika zidana hiša; pred hišo pa kamenena miza. — »Tukaj le sim se vsedite," reče prijazni kmetic gospodu potem, ko mu je že vse po vasi razkazal, kajti zdaj ste pred mojimi domačimi durmi." — Gospod uboga in kmalu je stala sladka strd in vkusna pogača na mizi. Al gospod se ne more poprej krepčati, preden si ne ogleda tudi stanovanja in velikega prostornega vrta gostoljubnega in kakor je videti tudi premožnega kmeta. „No, ako vas je ravno volja, da pogledate tudi moje imetje, pa stopite z mano, „reče kmetic ter pelje gospoda v vežo. Tu je bilo zopet vse v najlepšem redu; pridna gospodinja lepo snažno opravljena, sukala se je ravno okoli ognjišča in pripravljala večerjo za družino. „Glej, Reza, pripeljal sem gospoda, kteremu se naša vas jako dopade in zdaj bi še radi naš dom pogledali, „pravi mož svojej ženi. „Zel6 mi je všeč, ako se tujemu gospodu pri nas na kmetih dopade, „reče prijazna ženka gospodu se lepo priklonivši, „pelji gospoda na vrt in ponudi jim zgodnjega sadja, ako se jim ga zljubi." — Ko si gospodar in žena tihoma nekaj na uho pošeptata, pelje naš kmetic tujega gospoda skozi nasprotna vrata na dvorišče in odtod na vrt. Dvor, živina, p6d, skedenj zopet vse v najlepšem redu. Najbolj pa je zanimival gospoda velikanski čebelnjak, ki se je od skednja blizo do vrta raztezal, in je bil z najboljšimi panjevi bogato obložen. To se ve, da se je našemu kmetu dobro zdelo, da ima tuji gospod toliko dopadajenja nad njegovim ulnjakom. Vidši kako skrbno in natanko gospod vse opazuje, reče mu naposled: „Ne morem si kaj, da vam ne bi omenil, da le iz zgolj hvaležnosti moram si čebele držati, kajti za vse svoje imetje, in premoženje imam se najpred Bogu, potem pa svojemu dobremu dedu in čebelam zahvaliti." — ""Kako neki to,"" vpraša gospod. — „No poslušajte, povedati vam čem" reče kmet ter pripoveduje : „Bilo je ob tistej nesrečnej dobi, ko so jo Francozi prvič v našo deželo prhnahali. Moj dčd, Bog jim daj večni mir in pokoj, bili so takrat zelo revni in malozmožni. Nekega jutra gredo v gozd. Ta v gozdu pri nekem starem votlem hrastu dobe soseda, ki je nekako začuden gledal na staro votlo drevo. In kaj mislite, kaj neki je bilo na drevesu? Nič drugega kakor en cel r6j čebel, v ktere je sosed tako pazljivo gledal. Ko nekaj časa obedva čude se zre" ta v čebele, reče sosed mojemu dedu: Smencajte, to bi bilo nekaj za vas, ki imate dvor in zadej pod hišo prostora dovolj, pa se tudi, kakor vem, na čebele dobro umete. — Ta svet se mojemu dedu dopade; šli so v vas, posodijo si en panj, položč va-uj čebele in hajdi zopet domu. Na dom prišedši polože panj na neko desko, ki si jo so na dvorišči blizo vrta naravnali. Že precej drugo leto dobili so iz enega parja tri, in prodavši strd in vosek v bližnje merto, dobili so precej lep znesek denarijev. čez dve leti potem imeli so že dvanajst prav lepih panjev, od kterih so deset za sto goldinarjev prodali. Lepe sreberne denarje doma na mizo izloživši občudovali so je s staro materjo, kajti nikoli še nista imelai toliko lepega denarja. — Toda denarjem se moj ded niso dali zapeljati, pa si tudi niso kupili za - nj niti vina, niti pečenke, niti pražnje obleke, ampak ker je ravno takrat bila neka njiva dober kup na prodaj, ku-


_127_
pili so njivo, delali so pridno in tako je prišla čez leto in dan še ena njivica zraven, čez leto spet ena, pozneje tudi travnik in — hišica, v kterej so prebivali, postajala jim je čedalje bolj premajhna in pretesna. Ker so pa imeli vsako leto panjev nekaj več in so ti panji do-našali nektera leta tudi po 400 gld., pustili so moj dčd zidati novo hišo, postavili so si skednje in hleve, ktere so potem moj ranjki oče za njimi podedovali. Moj oče so zopet marsikaj prizidali in dopravili, kar je po nji-hovej smrti, kakor vidite, v moje roke dospelo. In tako hočem tudi jaz z božjo pomočjo ta dobitek mojim potomcem ne le pridno ohraniti, kakor ga sem prejel, marveč ga tudi zvekšati in pomnožiti. Bog je pomnožil najpred majhne čebelice, ž njimi pa tudi majhno premoženje mojega deda in tako je naraslo iz malega veliko in obilno premoženje. Res je, kar mi so naš za vse dobro vneti gospod župnik že večkrat na srce' položili in rekli: Iz malega naraste veliko, ako nam ljubi Bog v nebesih svojega blagoslova ne odtegne. — Mojega deda in očeta posnemali so tedajni sosedje, a zdaj posnemajo tudi mene moji sosedje ; eden druzega podučujemo, beremo dobre in koristne knjige, spoštujemo naše očete, radi hodimo v cerkev in k službi božji, pa se tudi radi in voljno ravnamo po zlatih in lepih naukih našega dobrega duhovnega pastirja. Bogu dajemo, kar je božjega , cesarju pa tudi, kar je njegovega in tako živimo v lepej složnosti in v najlepšem miru eden za druzega in vsi za vse. Bog nas mora imeti gotovo rad, kajti On blagoslavlja nam vsako leto naše polje in pridelke, in tako imamo hvala Bogu, vsega dovolj in obilno". — Tako in še več je govoril pametni kmetic; gospod pa mn je segel v roko rekoč: „Nikdar in nikoli še nisem videl tako srečnih prebivalcev, kakor jih ima vaša vas. Resnica je, da kedar se človek nagne k dobremu in koristnemu, kedar zadobi veselje in dopadajenje nad delom, storil je že dokaj korakov tudi na prid in blagor svojega bližnjega in vesoljnega družinskega življenja".
Kmetic pelje gospoda zopet nazaj v hišo, kjer je bila med tem časom prav dobra in okusna malica pripravljena na mizi, ki je bila pogrnjena z lepim in čednim prtom. Še le po daljnem razgovoru, kterega seje tudi pridna gospodinja vdeleževala, loči se tuji gospod od srečne in poštene kmečke hiše.
Kmetija tam veliko zda,
Kjer delo, pridnost je doma!
Iv. Tomšič.
Smešnice.
Dober učenec. Na koncu nekega šolskega leta pride učenec domu. Oče ga vprašajo: „No, kako si skušnjo obstal?" „„Prav dobro"" zavrne sin, „„tako dobro, da so vsi gospodje enoglasno sklenili, da jo moram drugo leto še enkrat delati"".
Eden druzega. V nekej gostilnici sune iz nespret-nosti natakar gosta. Ta se jezno .zadere: „Pazi vol!" — „Ne bodite hudi", odgovori mu natakar, v naglosti se lehko zgodi, da eden drugega zadene".
Ogled po svetu«
Avstrijsko • ogerska drsava. O deželnih zborih je omeniti, daje dalmatinski s cesarskim pismom preložen na 25. dan t. m. Da se tudi češki in tržaški snideta pozneje, povedali smo že zadnjič. Drugi pa so se redno zbrali v saboto, 20. dne t. m., vendar danes (22.) še o nobenem nič ne vemo povedati, ker v prvi seji so večidel le slovesnosti, navadne v začetku, važne razprave pa se vnemljejo naslednje dni. O prvi seji celovškega zbora naj omenimo, da je deželni prvosednik prebral in zboru izročil cesarsko pismo, v kterem vlada nagovarja poslance, naj spotoma volijo v državni zbor. Enaka pisma so menda poslana vsem zborom. Povedali smo že zadnjič, da je deželnim zborom z d aj odmenjeno le kratko življenje, ker gre le za to, da se urno snide državni zbor in potem delegacije.
Z bojišča. Zmaga je določena, ako so resnične zadnje vesti. Zadnje sporočilo, ki nam je. do danes prišlo v roke, naznanja, da so Prusi popolnoma zmagali Francoze pri mestu Re zon vili e; boj je trajal 9 ur, mrtvih in ranjenih imajo Francozje 28.000, Prusi 15.000 Vjetih. imajo Prusi 12 tisoč, po drugih sporočilih pa še mnogo več, naplenili so pa tudi mnogo orožja razne vrste. Zavoljo tolike nesreče v vojski ni čudo, da na Francoskem silno vre, in da je celo državni zbor v Parizu v principu že izrekel, da se Napoleon odstavi. In res, kakor se kaže, Napoleonova zveda je že v zahribji. V oklicih ia. ukazih, ktere vlada razpošilja iz Pariza, ne nahajamo njegovega imena. Razun tega je hudo zholel, vsaj brzojavlja se tako. Časniki že pisarijo o francoski ljudovladi (republiki), drugi vpeljujejo Orleauiste, družino nekdanjih francoskih kraljev. Videlo se bo kmalo, kaj pride. Za zdaj je toliko gotovo, da se je do zdaj — Francoski še veliko huje izšla letošnja vojska , kot Avstriji pred štirimi leti; česar ni nihče zlepa pričakoval. Prej se je govorilo, da 15. avg. t. j. dan Napoleonovega godu, ima odločiti. In res se je tiste dni sukala vojska krog Meča. Kar se je bilo že enkrat prej zgodilo, razglašalo se je tudi te dni, namreč, da so Francozi svojim naznanjali zmago, Prusi svojim. Zdaj pa ni dvombe več ; vendar je mogoče, da še ne bo miroval francoski, narod. Bila pa je ta vojska jako huda, da je svet malo tacih videl. Zguba je bodi si pri Nemcih, bodisi na francoski strani, silno velika. Posebno pa Francozom prede zdaj, ker so, kakor se piše, zajeti, da jim je zaprta pot v Pariz in salonski tabor. Mogoče tedaj, da bo pruska armada kmalu v Parizu. Nastaja pa razen tega važno pra-šanje, kako bo pruska vlada rabila sijajno zmago. Menda se ume samo po sebi, da vzame Francozom vsaj Alzacijo in Lotaringijo, ker to ste nemški deželi pod fraucosko vlado. Gotovo je tedaj, da bi se to umelo samo ob sebi, če se ne vresniči drug glas, ki se je vzdignil od izhoda ; Rusija neki pravi, da ne dopusti, da bi si ktera država prisvojila kaj zemlje od druge. Ce je to res, in če Rusiji pritegnejo tudi druge velevlasti, kar je pričakovati, potem bo mogoče da v tej zadevi vse ostane, kakor je bilo. Brez hudih nasledkov pa se ve da ne bo, kakor še ni bila nikoli nobena vojska. Ali ni že zdaj to čudna in silno neprijetna prikazen , da Fancozi izganjajo Nemce iz svoje dežele, take, ki so tam naseljeni, kupce itd. ki so vojske toliko krivi kot nič?   To vtegne velike sitnosti nakopati francoski vladi.
Dražba st, lohora. Ravnokar so dovršene in se razpošiljajo knjige družbe sv. Mohora za 1. 1870.   Kakor je že 1  znano, dobe udje letos te-le knjige : a. „življenje svetnikov*
128
\>. „žalost in veselje", c. „ žival i v podobah" III. del, d. svečerniceu s podobo JanežiČevo, e. „poljedelstvo" in f. ^Koledarček". Letos je 16165 družnikov, 323 dosmrtnih, 15842 letnih, torej je število naraslo za 2499 glede lanskega leta.
Dohodkov  je   družba   lani in letos imela 39364 gld. 10 kr., stroškov pa 32753 gld. 59 kr., ostane torej gotovine
6610 gld. 51 kr., in ta se vloži v matico. Veče natančnosti o tem in o drnzih družbinih razmerah najdejo častiti udje v »Koledarčku", kjer je vso obširno zaznamovano Iz vsega je razvidno, da je ta bratovščina, Slovencem <»o* tovo neprecenljive koristi, tudi v tem letu veselo napredovala, Bog daj, da bi šlo tako naprej, in družba bo velikansko narodno   drevo slovenskemu narodu!
			
			
			
			
t

Dr. Lovro Toman.

Velika, presilna izguba je spet zadela Das Slovence: 15. dan t. m., zjutraj o pol dveb je po hudi bolezni umrl dr. Lovro Toman. Da-si ima Toman tudi na slovstvenem polji kot pesnik in pisatelj slavno ime, vendar še bolj slovi kot preiskreni branitelj in boritelj narodnih pravic. V deželnem zboru, v državnem zboru in še drugod so krepko doneli njegovi glasovi za narod. Zato pa je vsemu narodu tako znano in v časti njegovo ime, kakor očetovo družini. „In še na smrtni postelji — pišejo „Novice" — v tuji deželi ni ne za trenotek iz spomina pustil domovine svoje. Pred nami leži pismo, lastnoročno od njega 9. dne t. m. podpisano, tedaj 6 dni pred smrtjo, s kterim „Matici slovenski" ploše, ki jih je za krasne diplome . Matične" pri umetniku Koku na svoje stroške narediti dal, izročuje v dar s sledečimi — zadnjimi svojimi besedami, Matici naši: „Živela Matica Slovenska!" »Živela Slovenija!" — „Živela Slovenija!" — je bila tedaj njegova zadnja beseda".
Truplo Tomanovo, ki je umrl v Eodaunu poleg Dunaja, pripeljali so v njegov rojstni kraj, v Kamno gorico na Gorenskem. V petek je bil slovesen sprevod v Ljubljani. Eesnica je : Po Tomanu žaluje ves slovenski narod, saj mu ga je pa tudi veliko prezgodaj vzela nemila smrt, bil je še-le 42 let star.    Večna mu slava!

Razne novice.
It Ljubljane- Njihovo c. in k.Veličanstvo presvitli cesar so z naj vikšim sklepom 26. julija t. 1. imenovali ude deželnega šolskega svetov al stva na Kranjskem za postavni opravilni čas: stolnega dekana dr. Janeza Pogač arja, korarja Jurja Zavašnika, profesorja višje realke Mihaela Peternela in ljudskega učitelja Andreja Praprotnika. Deželno šolsko svetovalstvo je tedaj »a Kranjskem tako le sestavljeno: 1) bar. Konrad Ey-besfeld, c. k. deželni poglavar, pervomestnik; 2) dr. Janez B1 e i w e i s, poslanec deželnega odbora: 3) dr. Etb. Costa, poslanec deželnega odbora; 4) Janez Hočevar, svetovalec c. k. deželne vlade in poročevalec aflniin. in ekon. šolskih zadev; 5) Kari Holzinger, deželni šolski nadzornik za humanist, nauke v srednjih šolah: 6) dr. Matb. Wretschko, deželni šolski nadzornik za realist, nauke v srednjih šolah; 7) dr. Anton J are; deželni šolski nadzornik za ljudske šole; Mihael Peternel, profesor ca visi realki in 9) Andrej Praprotnik, ljudski učitelj, kot zastopovalca učiteljstva.
Njihovo c. in k. Veličastvo presvitli cesar so z naj vikšim t-klepom 8. jul. 1.1. vodja učiteljske izobraževalnice v Ljubljani preč. g. Karola Logata imenovali korarja novomeškega kapiteljua.                                               TJ. T.
Žilna cena.
¦
	Povsod po v a		g.inu prerajtana.			
Ime žita		V Celovcu	! V Ljubljani	V Mariboru	V Varaždinu	Kranju
		gld. Ikr.lgld. |kr.		ghl. ! kr.	gld. |kr.|gld. kr.	
Pšenica     .    .
Kež      .    .    .
Ječmen     .    .
Ajda     .    .    .
Turšica     .    . Proso (Pšeno)
Oves     .    .    .
Krompir   .    .
Fižol    .    .    .
5 4 3 2 4 5 2
95
2G
•J
70
70
as
50 50
50 80 60
5i,
5
:s
3
a
3
2 2 1
i   5	4   60
155	3    10
20	2   90
10	2   85
95	3    75
40	3    -
50	2   50
20	1   30
	1
6    20
4   45
3    60
3   35
3   40
2   80
2    30
3    84
Rurzi na Dooaji 22. avgosla 1870.
5°/,, metalike   .   — gld. — kr. Narodno posojilo 56   „    25   „
Nadavek na srebro 122 gld. — kr. Cekini      ....    5  „  89
lzdajateljica: K. Janežič. — Odgovorni vrednik: A. Umek. — Tiskar : J. in Fr. Leon.