Gerotitoloiko izrazje
razvijalo nolranjo kakovosl človeške osebnosti in medčloveškega sožitja. Čedalje večji delež starih ljudi ter njihova ozaveščenost o potrebah po medgeneracijskem sožitju, po doživljanju smisla starosti in oskrbi v onemoglosti poslavlja vse generacije pred neizbežno nalogo, da ustvarjalne sile usmerijo v razvoj teh področij človeškega bivanja. ZaLo se bodo v naslednjih desetletjih staranja prebivalstva na svetu razvijale nove možnosti za celostno osebnostno rast človeka ter za kakovostno vsakdanje sožitje v medčloveških odnosih in razmerjih s podobno intenzivnostjo, kot se je razvijal materialni standard v letih med 1960 in 2000. Če razvoj ne bi šel v smer človeške in sožilne kakovosti, bi se ob staranju zahtevnih generacij, rojenih po 2. svetovni vojni, in ob nakopičenih možnostih uničevalnega orožja in socialnih manipulacij zlahka sprožila njegova alternativa, ki bi bila neprimerno hujša, kol so bile vse grozote vojn in diktatur v 20. stoletju. Staranje prebivalstva je torej eden od največjih
razvojnih izzivov človeštva za celostni napredek.
). Ramovš
GERONTEHNOLOGIJA
angleško: gerontech nology
špansko: la Geronlolecnoiogta
nemško: die Geronlechnologie
Gerontehnologija je interdisciplinarno akademsko in profesionalno področje, ki združuje geronlologijo in tehnologijo - gre torej za razvoj in uporabo tehnologij, ki pomagajo premagovali starostne ovire ali prispevajo h kakovosti staranja in slarosli.
Ljudje so si v starosti od nekdaj pomagali s pripomočki, najbolj značilna je bila oporna palica. Danes je gerontehnologija novo raziskovalno področje, ki skuša odgovorili na potrebe starajoče se populacije s pomočjo tehnoloških inovacij. Raziskovanje v geron to tehnologiji vključuje: identifikacijo potreb starajoče se populacije, zasnovo inovalivnih proizvodov z
namenom pospeševanja neodvisnosti posameznika pri opravljanju življenjskih aktivnosti in aplikacijo novih tehnologij za preventivo bolezni, vzdrževanje zdravja in aktivno preživljanje prostega časa.
V sodobno gerontehnologijo sodijo vsi tehnični pripomočki, ki starejšemu človeku »podaljšajo«, izboljšajo ali celo nadomestijo njegove organe in čulila. S tem mu bistveno povečajo kakovost življenja, pripomorejo k aktivnemu in zdravemu staranju in večji samostojnosti. To so pripomočki za hojo (npr. bergle, hoduljice, invalidski vozički), medicinsko-tehnični pripomočki (npr. očala, slušni aparati, zobne proteze), najhitreje pa se razvijajo različni elektronski ter informacijsko-kumunikacijski pripomočki in sistemi (npr. rdeči gumb, opozorilni sistemi na prenosnih telefonih, informacijske mreže). Gerontehnologija se v zadnjem času vse bolj usmerja v prilagajanje okolja, kije starostnikom čim bolj po meri (pametni domovi).
Gerontehnologija starostnikom lajša življenje in jim omogoča dlje časa trajajočo samostojnost, v njihovem domačem okolju. Z naraščanjem števila starih ljudi se za gerontehnologijo ustvarja
tržna niša, kar spodbuja njen nagel razvoj.
1'ina l.ipar
ŽIVLJENJSKA OBDOBJA
angleško: stage of Ufé nemško: der Lebensabschnill špansko: la:s etapas de la vida
Življenjska ali starostna obdobja so deli v poteku celovitega človekovega življenja, ki imajo značilne razvojne potrebe in možnosti.
jeziki vseh kultur razločujejo v poteku človeškega življenja od spočetja do smrti tri večja razvojna obdobja: mladost, srednja leta in starost. Sodobna razvojna psihologija, sociologija, biologija, antropologija in druge znanosti so tej življenjski izkušnji dodale številna pomembna spoznanja, ki pomagajo razumeti človekov
35
Gerontološko izrazje
razvoj in ga čim bolj smiselno usmerjali; največ spoznanj je prispevala razvojna psihologija za obdobje mladosli. Zanimanje za raziskovanje starostnega obdobja in razvoja v njem se uveljavlja šele zadnja leta ob demografskem staranju prebivalstva in daljšanju Človeškega življenja.
Mladost je razvojno obdobje človeka od spočetja do samostojnosti. V tem obdobju telesno dozori za razmnoževanje, v osnovi pa se vključijo v polno delovanjevse zmožnosti (telesne, duševne, duhovne, socialne, razvojne in bivanjske). Glavna naloga mladostnega obdobja je zdrava rasi in temeljno učenje za življenje. Oboje se zlije v zmožnost za samostojno življenje v skupnosti, za lastno družino in delo. Danes se mladostno obdobje podaljšuje, njegova povprečna meja je v naših civilizacijskih razmerah med petindvajsetim in tridesetim letom starosti.
Kol vsako življenjsko obdobje se tudi mladost deli na več podobdobij. Zanjo je značilna velika razvojna dinamika. Po zaslugi znanosti v 20. si, je človekov razvoj v mladosti najbolj raziskan in razčlenjen. Med klasičnimi razvojnimi avtorji je znan npr. Krik 11. Krikson (1902-1994); njegovo izhodišče sla povezanost in časovno zaporedje vstopanja in delovanja glavnih psihosocialnih sposobnosti v teku človeškega razvoja. Naslanja se na epigenelski razvoj človeka od spočetja do rojstva, ko mora v določenem času začeli z delovanjem posamezni organ, sicer ostane razvojna motnja; v zasnovi pa so vsi organi že v genetski osnovi prve celice. Razvoj v maternici med nosečnostjo je prvo in temeljno življenjsko podobdobje. Krikson ugotavlja, da podobno kot vstopajo pred rojstvom v delovanje organi, vstopajo skozi vse življenje psihosocialnc sposobnosti; v določenem času se mora vsaka od njih razviti do polnega delovanja, če pa se to ne zgodi, ostane človeku na tem področju bolestna globinska rana. Razvoj v mladosli je razdelil v šest stopenj: 1. v prvem lelu je otrokovo socialno okolje mati, razvije se mu prazaupanje, bolestna alternativa je globinsko nezaupanje vase, v ljudi
in svet; 2. v drugem in Ireljem lelu so njegovo socialno okolje starši, razvije se mu avtonomija (shodi, poslane čisl, se navaja na red), bolestna alternativa je negotovo, dvomeče, sramežljivo in sovražno odbijanje drugih, svela in sebe; 3. v predšolskem obdobju igre v 4. in 5. letu je njegovo socialno okolje razširjena družinska skupina, razvije se pobuda, bolestna alternativna je lemna nesproščenosl, ki se izraža v nerazumnih občutkih krivde brez vzroka; 4. v šolskem obdobju je socialno okolje šola, razvije se delavnost, bolestna alternativa je zlovešči občutek manjvrednosti in nezmožnosti; 5. v puberteti in mladostništvu so socialno okolje vrstniki in svet vzornikov, razvije se identiteta, bolestna alternativa je razpršena identiteta z nepovezanimi delčki samega sebe; 6. v današnjem poznem mladostništvu, ki je bilo pred nekaj desetletji že zgodnja odraslost je socialno okolje osebni, učni in delovni krog prijateljev, spolni partner, sodelavci in tekmeci v družbi, razvijel.a se intimnost in solidarnost; če človeku spodleti razvoj intimnosti in solidarnosti, se bolestno zapre vase in izolira, kar je zelo nevarna usmerjenost za srednja leta in starost.
Srednja leta so obdobje, ko ljudje rodijo in vzgojijo svoje potomstvo naslednje generacije in delajo za preživetje sebe, mlade in stare generacije; to je zrelo obdobje vsestranske življenjske rodovitnosti. Dandanes srednja leta v glavnem sovpadajo s službenimi leti do redne upokojitve. Krikson je v lem obdobju opredelil kol odločilno razvojno izkušnjo rodovitnost in plodnost: v otrocih, delu, poklicu, notranjem bogatenju ...; človekov socialni prostor v lem času so zakon, družina in služba. (le ostane rodovitnost nerazvita, začne človek narcisi ično »použival.i« samega sebe s »prežvekovanjem« dosežene zrelosti brez pravega cilja.
S socialnega vidika delimo srednja leta v tri podobdobja:
l. zgodnja srednja leta od 26. do 35. leta; to je
običajno čas priprave in ustanovitve lastne
Gerotitoloiko izrazje
družine z majhnimi otroki, odhoda iz rodne družine in uvajanja v poklicno delo oziroma službo;
2.	osrednja lela življenja od 36. do 50. lela s .šolajočimi se o I roki (ja do njihovega osamosvajanja ter čas človekovega največjega poki icnega in službenega prispevka skupnosti;
3.	pozna srednja lela od 51. do 65. lela, za kalera je ponavadi značilno, da so olroci že samostojni, Čeprav dokaj pogosto živijo še pri starših, poleg tega je lo čas poslopne priprave na upokojitev, v bližnji preleklosli so bili ljudje pogoslo že upokojeni.
Starost je obdobje, ko Človek dozori do polne človeške uresničitve, ob leni pa mu pojemajo moči, zlasli lelesne in duševne. Skrb za materialni razvoj prepušča naslednji generaciji, njemu pa se 7. upokojitvijo pojavi nova kakovost svobode in življenjskih možnosti za dejavno življenje, ki samo po sebi ni manj razgibano in polno kakor v srednjih lelih, pač pa bolj sproščeno in izbrano v skladu z osebnimi potrebami, sposobnostmi in okoliščinami. Značilna življenjska naloga Ircljega življenjskega obdobja je (udi, da človek svoja zrela življenjska spoznanja in izkušnje predaja neposredno soljudem ali posredno kulluri. Dejavno kljubuje slaroslnemu usihanju in boleznim; kolikor pa lo ni možno, oboje sprejema v svoj življenjski svel vključno s smrljo, ki je zadnji mejnik življenja. Prikson je opisal za to obdobje življenja specifično razvojno možnosl in nalogo - lo je inlegrilela. Človekovo socialno okolje je zdaj vse človešl vo, vsi ljudje moje vrsle. Z začetkom življenjskega obračuna v krizi srednjih let raste čut za modrost, v ospredje stopajo človekove življenjske izkušnje in zavesi, da ga nekoč več ne bo. Čedalje manjši preostanek življenja ga spodbuja k življenjskemu zorenju in smiselni uporabi svojega časa. Če človek ne naredi uspešno lega zadnjega razvojnega koraka in ne doseže inlegrilele, začne njegovo doživljanje prepredati obup in gnus nad sabo, svetom in življenjem.
Z geronlološkega vidika je primerna delilev starosti v tri podobdobja:
1.	zgodnja starost od 66. do 75. leta, ko se človek privaja na upokojensko svobodno življenje, ponavadi je dokaj zdrav in trden ler živi zelo dejavno;
2.	srednja starost od 76. do 85. leta, ko se v svojih dejavnostih prilagaja ler doživljajsko privaja naslaroslno upadanje svojih moči in zdravja, izgublja vrstnike in večini umre zakonec;
3.	pozna starost po 86. letu starosti, ko postaja kol prejemnik pomoči za mlajši dve generaciji nemi učitelj najglobljih lemeljev človeškega doslojanslva, sam pa opravlja zadnje naloge v življenju.
Anlropološka delilev v I ri živl jenjska obdobja seveda ni edina. Med redkimi klasičnimi psihologi, ki so govorili ludi o razvoju v odraslem obdobju in starosti, sta Carl G. Jung (1875-1961) in Danici Levinson (1920-1994), ki se je pri svojem raziskovanju človekovega razvoja posvelil prehodom med življenjskimi obdobji ler zrelemu obdobju srednjih let; tega deli v zgodnje in srednje obdobje odraslosli z vmesnim prehodom v srednjih lelih. Z veliko prodornosljo je življenjska obdobja opisal mislec in socialni praklik jean Vanier (roj. 1928), ki je posvetil svoje življenje pristnemu človeškemu sožilju z duševno prizadetimi in socialno odrinjenimi ljudmi; pri svojem opisu je enaki) pozoren na človeški razvoj v otroškem in mladostnem obdobju, v delovnem obdobju srednjih lcl in v slarosli
Med ljudmi je uveljavljena delilev življenja v dve polovici, ki jo ponazarja prispodoba dneva: jutro in dopoldansko dviganje do poldneva, nato pa popoldansko upadanje in zaton; la prispodoba življenjskega razvoja je našla slikovilc odzive v ljudski umelnosli (npr. kolo življenja). Nanjo je bil pozoren Carl G. Jung. Doživljajsko je globoko zakoreninjena v ljudeh. Praznovanje srečanja z Abrahamom za peldesellelnico življenja je nekak zapoznel mejnik med dopoldnevom in popoldnevom človekovega življenja; zapoznel,
37
Gerotitoloiko izrazje
ker je pri petdesetem letu človckže v svojem popoldnevu življenja. V gerontologiji je vredno tudi tej delitvi posvečati pozornost Eden od razlogov, da smo mejo med osrednjimi leti življenja in poznimi srednjimi leti postavili v petdesetletnico življenja, je dejstvo, da se mora človek vsaj ob izteku klimakterija zavestno posvetiti pripravi na lastno starost. Praznični mejnik srečanja z Abrahamom je dober andragoški in gcronl agoški nastavek za ozaveščanje potrebe po tej pripravi med širokimi plastmi prebivalstva.
Danes nekateri govorijo o četrtem obdobju življenja in pri tem mislijo nazadnje, to je pozno starostno obdobje, oziroma na življenje po 80. ali 85. letu. Ta delitev je strokovno neutemeljena, saj zadnje starostno obdobje odtrga od starosti zaradi onemoglosti in funkcionalne nesamosloj-nosti. To pa sta lahko značilnosti kateregakoli obdobja. V zgodnjem otroštvu je človek povsem zanesljivo nesamostojen in potreben nege, pa nikomur ne pride na misel, da bi zaradi tega prva leta odtrgal od otroštva kot samostojno obdobje. Če bi človeško življenje cepili v obdobja po kriterijih, s katerimi govorijo o četrtem obdobju življenja, bi morali govoriti o deset ali več obdobjih življenja, saj ima vsako podobdobje svoje drugotne značilnosti v okviru skupnih, ki so značilne za glavna obdobja. Trganje pozne starosti od celote starosti kot posebno - četrto obdobje življenja, ker je tedaj človek pogosto onemogel in potreben nege, je socialno in antropološko škodljivo: je nezavedni izraz družbene tabuizacije starosti v današnji zahodni kulturi; torej sodoben stereotip, ki je enako škodljiv, kakor so sfereotipi, da so stari ljudje bolni, sil ni, skopi in podobno. Današnji tabu starosti in človeške nemoči ne dopušča, da bi videli in sprejeli celoto starosti z vsemi njenimi možnostmi, ki so v resnici velike, pa tudi omejitvami, ki so stvarne. Starostne omejitve so človeško obvladljive, če jih sprejmemo, če pa pred njimi zatiskamo oči in zaradi njih marginaliziramo prebivalstvo v posebne kategorije, kakršna je tudi govorjenje
o čelrlem obdobju življenja, niso nili osebno niti družbeno obvladljive.
O štirih letnih časih življenja - in s tem o četrtem obdobju - je govoril Anton Trslenjak(1906-1996) kol o prispodobi za življenje po smrti. Kakršnokoli podobo že ima pri različnih ljudeh človeška potreba po nesmrtnosti - npr. da živi v spominu živih, v svojih delih ali kot duhovna oseba - čas po človekovi smrti je res radikalno nova kakovost v primerjavi z mladostjo, srednjimi leli in starostjo. To »obdobje«je nedostopno za znanstveno analizo. Trslenjakovo govorjenje o četrtem letnem času življenja ni strokovno ime za življenjsko obdobje, ampak poglobljena človeška pripoved o enem od bistvenih človeških vprašanj v jeziku prispodobe.
Delilev v življenjska obdobja je potrebna za orientacijo pri znanstvenem raziskovanju in pri praktičnem delu v skupnosti. Poznavanje in upoštevanje vseh obdobij življenja v človekovem vzdolžnem razvoju od spočetja do smrti daje socialni gerontologiji teoretično osnovo za razumevanje starega človeka iz njegove osebne življenjske zgodovine, prav tako pa za razumevanje posebnosti in medsebojne komplementarnosti vseh treh generacij. Vsebuje pa tudi nevarnosti, npr. da živo celoto življenja razkosamo in s tem izgubimo njegovo vitalnost, da se pret irano osredotočimo na specifične potrebe posameznega obdobja na škodo celote - glavnina temeljnih potreb in zmožnosti je skupnih skozi vse življenje. Pri delit vi na življenjska obdobja se je torej nujne > pol rebrn > zavedal i, da je človekt >vi > življenje ena sama celota, neprekinjen življenjski ciklus -življenjski potek; koncept življenjskega poteka je v sodobni gerontologiji zelo v ospredju.
Po življenjskih obdobjih navadno opredeljujemo tudi generacije, npr. mlada, srednja in stara, prva, druga in tretja. Sociologiji pa ugotavljajo, kako se enako stari ljudje, ki so odraščali v različnih družbenih razmerah, med seboj lahko zelo razlikujejo; v tem smislu govorijo o tih i (predvojni) generaciji, baby boom generaciji (rojeni med
38
Gerotitoloiko izrazje
leti 1946 in 1963), generaciji X (rojemu med leti 1964 in 1978) in generaciji Y (rojeni med leti 1979 in 1997).
Meje med posameznimi obdobji življenja so bile v zgodovini odvisne tudi od socialnega razreda in položaja ljudi. Čim nižji socialni položaj je nekdo imel, tem prej in bolj trdo je moral začeti delati za svoje preživljanje in tem dlje v stara leta s tem nadaljevati, ob tem pa je imel tem manj lastne samostojnosti - pomislimo na prvo slovensko socialno pesem Ubogi otrok v fdberkah (Anton M. Slomšek, 1846). To seveda velja tudi danes - pomislimo slabe možnosti za šolanje današnjih otrok nižjega sloja in njihovo izkoriščanje v nekaterih deželah. Višji sloji so svojo starost od nekdaj skušali odlagati na poznejša leta, v današnjem razvitem svetu pa se je pri vseh ljudeh »odlaganje starosti« stopnjevalo do njenega zanikanja v obliki tabuja.
Za gerontagogiko je važno spoznanje, da je človek z doživljajskega vidika lahko enako mladostno svež v vseh starostnih obdobjih vse do trenutka smrti, če je seveda pri polni zavesti, dovolj osebnostno zrel in v zadovoljivih življenjskih razmerah. Prav tako je lahko v vsakem življenjskem obdobju ostarel in izčrpan. Vsak pozna stare ljudi, ki v poznih letih življenja niso manj mladostni, kakor so bili v mladosti in v srednjih letih, prav tako pa tudi mlade ljudi, ki so podobni ostarelim starcem. Pri starem človeku je doživl jajska starost ogledalo njegovega doživljanja sebe, drugih in sveta v preteklih obdobjih življenja in s tega vidika povsem drži prirejen slovenski pregovor: Kakršno življenje, takšna starost.
Zelo pomembno je dejstvo, da so današnje generacije zaradi podaljšanja življenja pridobile med srednjimi leti in visoko starostjo ter z njo povezano onemoglostjo dve desetletji zdravega življenja. To obdobje nam prinaša nepredstavljive možnosti za osebnostno zorenje in s tem za nagel dvig kakovosti medčloveškega sožitja.
Tina najbolj svojskih lastnosti človeka je delo, ki je tudi pogoj za pošteno preživljanje. Skozi vso
zgodovino je bilo delo vseživljenjska zadeva, seveda v skladu z zmožnostmi konkretnega človeka v danem trenutku. Polpretekli industrijski način proizvodnje in Še vedno nerešeno razmerje med lastnino (kapitalom) in delom (zaposlenimi) je vrednoto dela oslabilo, zavest o potrebnosti dela pa skrčilo na službena leta zaposlenosti. Z informacijskim načinom življenja se vrača zavest o vseživljenjskem delu, podobno kot se je nedavno uveljavila zavest o vseživljenjskem učenju. Le-to je postalo življenjska nuja, saj informacije in znanje za obvladovanje vsakdanjih življenjskih nalog zastarevajo takorekoč sproti, vsekakor pa v nekaj letih. Postopoma prihaja do zavesti, da je nujno tudi vscživljcnjsko socialno učenje za sožitje, sodelovanje in komuniciranje med ljudmi, posebej tudi med generacijami.
Na koncu še jezikovna opomba o nepravilni rabi na področju življenjskih obdobij. Slovenščina ne dopušča kopičiti pridevnike brez samostalnikov. Zalo so jezikovno zelo neprimerni dobesedni prevodi angleških poimenovanj za življenjska podobdobja kot npr. mlajši starejši, starejši starejši ipd.
Jože Ramovš
SOCIALNA MREŽA
angleško: social network
nemško: das Sozialnetz, das soziale Netzwerk
špansko: la red social
Kakovost, človekovega življenja je v vseh življenjskih obdobjih odvisna od dobrega razmerja med njegovo osebno samostojnostjo in ustrezno vpetostjo v medčloveške povezave; uspelo človekovanje je ravnotežje med zrelo osebno samostojnostjo in dobrim občestvovanjem z ljudmi. Človek potrebuje za svoj razvoj družbo drugih ljudi in samoto; kdor ni samostojen in ni sposoben samote, tudi v družbi ni ustvarjalen in tvoren. Seveda velja tudi obratno: ljudje, ki so v skupnosti pomenili največ, so odhajali sami zase na samoten kraj, da so se tam odpočili in v samem
39