Janko Leban: Ob  slovesi.
583
priljubljen družiti, mora poznati in v poštev jemati dotično čustvo, mišljenje in delovanje ter se z razumom in taktom ravnati po formah in navadah, katere so na mestu, ako so tudi sicer smešne in neumne. Opetujem ti: pridobivaj si zajedno k notranji veljavi prikupno zunanjost, t. j. olikano vedenje, ki vsakomu ugaja, pa nikogar ne žali; ki ljudem, v tem ko jim ugaja, tudi imponuje. Nikakor ne misli, da resnemu in veljavnemu človeku ni kar dostojno uvaževati, kako naj bi se nosil v tej ali oni družbi; kak6 naj bi tu govoril in tam molčal, tu stal in tam sedel, kako jel in pil, kako naj bi se strigel in za to ali ono priliko oblačil; — vse to so res malenkosti, pa od malenkostij je sestavljen, in malenkosten je svet, in zato jih neizmerno uvažuje. Kdorkoli si je že pokusil kaj sveta, pričal bode, da mu je taktno in olikano vedenje pogostoma več koristilo nego vsa njegova učenost. Samoposebi pa se razumlje, da zunanja olika mora biti vselej združena s pravo duševno omiko; brez te je ta zunanji kov ponarejen zlatnik od kupra ali medi, katerega ničevost tudi površen, malozveden svet spozna in z zaničevanjem zavrže. Brez dušne plemenitosti in kreposti ni zunanje čednosti in ljubkosti.                          (Dalje prihodnjič.)
01) slovesi.
0
j, ččmu ti oko rosi,
Čeprav je prišel čas slovdsa?
Obriši solzo iz očesa, In duša naj se ti zvedri!
Oh, jaz v nesrečo sem zaklet, Sedanjost meni je nemila, In da cvetlic ne bo rodila
Prihodnost mi, to sam vem spet.
Poljubec jedeu, dva, še to Privošči meni,  deva zala, Karkoli sva do zdaj sanjala,
Pozabljeno odslej naj bo!
A preveč ljubim te, dekle, V  nesrečo nečem te zvoditi; Če meni srečnemu ni biti,
Vsaj tebi sreča naj cvete!
Čemu bi upala,  čemu,
Da srečno bova kdaj živela?
Povej:  pri meni li imela Presrečnih dnij bi in miru ?
Zatorej ne žaluj nikar, Ti dekle moje črnooko, V slovo podaj mi nežno roko
In srečna bodi vsikedar! —
Janko Leban.