V Ljubljani, dne 16. marca 1918.
Leto 1.
Uredništvo in uprav-ništvo: Ljubljana, Miklošičeva cesta štev. 6, II. nadstropje.
Oglasi po dogovoru
RESNCA
Izhaja vsako soboto.
Naročnina: za celo leto 30 K, za pol leta 5 K, za mesec I K. Posamezna štev. 20 h
Slovenci so majhen narod z velikimi strastmi.
Davorin Trstenjak.
Blamirani poiitikastri I
Vsakdo pri nas ve, da se je rovanje zoper vodstvo prave S. L. S začelo baš v onem času, ko so Rusi koncem leta 1914 zavzeli Galicijo in prodirali na Ogrsko. Takrat so kofetarji v „Unionu“ uganili, da je prišel konec Avstrije in da je tedaj treba delati novo politiko ... In začelo se je tisto nečedno rovanje, ki je konečno privedlo do razsula a. L. S.
In danes? Rusija razbita in poražena, prisiljena skleniti mir, ki jo stane obširna in bogata ozemlja! Rumunija jia tem, da se tudi polvrže.. . Srbija in Črnagora popolnoma uničeni . ..
Pri nas doma pa razbita stara in ponosna S- L. S. — zato pa ponosno in zmagovito dviga glavo liberalizem, kot trajna pridobitev mladinskih kozolcev. Pa še ena pridobitev: jugoslovanski poslanci na Dunaju, prepojeni liberalno-narodnih fraz, so zašli z odprtimi očmi v zagato in se trudijo v potu svojega obraza, da bi na kak način vun zlezli iz „šmira“. Junaki od — včeraj 1
Ljudstvo pa naj plača račun za vse te kolobocije. Ljudstvo, ki ni ničesar zakrivilo, ki ne more nič zato, da so se mu čez noč vrinili, vsilili, z lažjo in hinavščino vtl hotapili novi, slabi, nesposobni, nespretni, nepremišljeni, neizkušeni voditelji, ki so vrgli ljudski voz iz zanesljivega, dobro preizkušenega tira, da ga tirajo v galopu črez drn in strn, divje in nepremišljeno, otročje nagajivo, nespametno in brezvestno.
Liberalizem gre pri nas zopet v klasje! Kdor tega ne vidi, je slep ... Ali mora naše ljudstvo znova skozi preskušnjo liberalnega gospodstva? Skoro da ne bo druge poti. Vse dela na to. Marsikdo, ki je v svoii zaslepljenosti pripomogel do razsula S. L. S., utegne še točiti bridke solze nad uspehom svojega dela--------------
Naša jugoslovanska politika pa mora hitro, prav hitro zapustiti polje fraze, fantazije in sanjarije ter se podati na polje prozaične realnosti. Na tem polju se da v današnjih razmerah še mnogo doseči in sicer ravno na polju narodnih idealov. — A časa ni prav nič zamuditi. Deklaracija z dne 30. maja 1917 mora v celoti postati vendar enkrat realen politični program. Treba se lotiti z vso energijo izvršitve tega programa. V ta namen pa je treba pred vsem energično otresti se tistih elementov, ki mečejo deklaracijo kot „obsoletno“ mej staro železo in proglašajo nove narodne programe, ki najresneje kompromitirajo pošteno in patrijotično stremljenje našega naroda po narodnem združenju, po narodni samostojnosti in svobodi pod habsburškim žezlom. Onih, ki kaj drugega hočejo se moramo hitro otresti, sicer bo zamujena konjunktura, ki jo nudi sedanji položaj.
Če bi danes imeli še staro pravo S. L.
S.,	bi bili mirni. Ona nam je bila v vseh časih sigurno jamstvo, da se ne zamudi no bena prilika, da se vsak položaj izrabi modro in do skrajnosti v blagor našega ljudstva.
A nimamo je več------------------Kar	nosi danes
njeno čestitljivo ime, je le videz, le vnanjost
brez notranjosti. — Polaščeno, prisvojeno ime — brez bitja. Zunanja oblika — znotraj prazna votlina —--------
Toda vrnimo se k začetku naših izvajanj. Temeljni račun, ki ga je morala orava Š. L. S. plačati z življenjem, se je izkazal kot popolnoma zgrešen. In tudi drugi računi se bodo zmešali. Bliža se čas, ko bode ljudstvo vse spregledalo in — prišlo do besede — — —
Slovenska kmečka stranka!
Glas iz kmečkih krogov.
Ustanovljena je stranka, katero smo si kranjski kmetje dolgo želeli in jo težko pričakovali. Sedaj jo 'mamo našo »Kmečko stranko*. Saj je že tudi skrajni čas. Nočem trditi, da prejšnje stranke niso gledale tudi na kmečke koristi, saj so morale, vendar njih zastopanje naših interesov ni moglo biti tako kakor bo odslej potrebno. To se je zlasti pokazalo v vojnem času. Poslanec S. L. S. se ni mogel potegovati izključno le za kmečke koristi, ker je moral imeti ozire tudi na druge stanove te stranke. Danes to S. L. S. še manj more. Baš sedaj nam je potrebna stranka, ki odkrito in brezobzirno zastopa naše koristi, kakor zastopajo n. pr. delavske stranke izključno le koristi delavstva. Naj nam poslanci S. L. S. ali V. L. S. obljubujejo še tako trdno, da se zavzemajo za naše korist, naj po „Slovencu“ še toliko pišejo kaj so za nas že zahtevali in kaj hočejo še zahtevati, jim pa le ne moremo verjeti in tudi lahko trdimo, da njihovi uspehi
LISTEK.
Čudne zgodbe in dosodbe.
Piše Janez Obglavljen.
VIII.
Učenjaško mnenje doktorja in profesorja Slavomira Potočnika in ustanovitev deževne centrale.
Mnogo učenih ljudi si je belilo glavo tiste čase s samoodločbo narodov in nešteta peresa so se gibala in praskala po papirju, da bi jo ljudem pojasnila in dopovedala. A nikdar ni tega vprašanja tako globoko razumel, kakor Jožo Hudorovič, ki je spoznal v njem narodno pravo svojega rodu in je sklenil, da pribori temu načelu zmago v javnosti.
Med tem pa, ko premišljuje Jožo Hudorovič samoodločbo narodov, so modri možje poleg samoodločbe imeli še mnogo tehtnih in važnih skrbi, ki so marsikomu pred časom pobelile lase.
Ker so se ljudje pritoževali čez razne naredbe, je zbor modrih mož pozval profesorja in doktorja Slavomira Potočnika, naj odda svoje učeno mnenje.
Gospod profesor jevvstal in govoril: „Slavna gospoda! Častiti borilci za državne koristil Kdor hoče doseči velike reči, ne sme biti malenkosten in se ne sme umak niti pred ugovori neukega občinstva, katero ne pozna discipline in reda. V bodoče bomo morali še marsikatero blago vkleniti v centralistično vojno gospodarstvo. Nastalo bo mnogo novih central. Prost promet z raznimi predmeti se bo nehal in je prav, da vse vklenemo v vojnih centralah, ki tako urejeno, previdno, modro in uspešno delujejo v blagor države in državljanov. Čiin bolj zadušimo direktno preskrbovanje potom producentov in v to poklicane trgovine tem važnejši postanejo vsi ti predmeti za konsu-menta. Uspeh, ki ga moramo z nravnega in narodnogospodarskega stališča odobravati obstoji v težavah izpolnjevanja kompliciranih raznovrstnih predpisov ali v nasprotnem slučaju v težavnem potu tihotapljanja in iz tega izvirajoče državne koristi glede na vplačane kazni in na pridobitku pri konfisciranem blagu, ki se je tihotapilo. Tudi dejstvo, da preskrba porabnikov potom blagodejnih central večkrat popolnoma obtiči ne škodi, ampak koristi, kajti tem potom se na blagu zopet veliko prihrani za pozneje in se s tem poraba kar najuspešneje omejuje kakor tudi
so taki slučaji najboljše vzgojno sredstvo za izumljanje raznih nadomestil in surogatov. Pri ustanavljanju vojnogospodarskih central je tudi velikega pomena dejstvo, da dobijo mnogi ljudje mnogo dobroplačanih služb. Po mojem mnenju pa z vojnogospo-darskimi centralami doslej stvari nismo šli zadosti do dna. Ne samo že gotovi pridelki naj se pritegnejo v vojno gospodarstvo, marveč bo tem več uspehov čimprej naše centrale zagrabijo stvari še med produkcijo in čimpreje tem bolje."
Ker so bile te besede jako modre in učene, jih je vzel zbor modrih mož z odobravanjem na znanje.
Pa kakor je častitim bralcem „Resnice“ v spominu, je Čočev Nacek član opozicije in je pri vsaki priliki nasprotoval. Hudoba mu to pot ni dala miru, tako da se je pre-drznil za gospodom profesorjem vstati in je izpregovoril:
„To bo vse skup za nič, če ne bo dežja. Kaj bo pa zrastlo, če bo zopet taka suša, kot lani? Enkrat suša, enkrat povodenj — to uredite, profesorji, pa bo mir!“
Tudi te besede so bile modre in premišljene in zato je naročil zbor modrih mož profesorju Slavomiru Potočniku, naj poroča in stavi svoje predloge.
nikdar niso popolni, dokler se morajo ozirati tudi na koristi drugih stanov stranke. Kako n. pr. more poslanec S. L. S- zahtevati, naj se dvignejo cene kmetijskim pridelkom, naj se rekvizicije opuste, oziroma omilijo in v isti sapi ter morda pri istih merodajnih mestih zahtevati, da se preskrbe drugi z vsemi živili v čim obilnejši meri in po nizkih cenah! Po listih o tem pišejo in ljudi tolažijo, njih uspeh pa nikoli ni in ne more biti za obe strani ugoden. Ako ugodijo oblasti kmetu, so prikrajšani drugi, ako ugodijo profesorjem pa so udarjeni kmetje. Največkrat pa se zgodi, da zaradi dvoreznih, nasprotujočih si zahtev iste stranke oblasti ničesar ne ukrenejo in tako obema stranema ne ostane drugega kot tolažba v »Slovencu". Ali more biti še kdo tako ilep, da ne bi spoznal kako in kaj? Ali je sploh mogoče, da bi se našel kje slovenski kmet. ki mu ne bi bilavšeč »Kmečka stranka" kot odločna zastopnica kmečkih koristi? Tudi tisti kmetje, ki so se prenagljeno dali pod firmo jugoslovanske svobode ujeti v »Slovenčeve" mreže mi bodo pritrdili, da spadajo le v »Kmečko stranko" in, da se le samo ta more uspešno boriti za njihove koristi. Saj smo pristaši »Kmečke stranke" tudi z vsem srcem, z vsem začetjem in nehanjem za jugoslovansko deklaracijo, a predvsem pa nam je potrebna stano.ska politika in stanovski politični za-stopi, kajti kaj nam koristi naposled tudi jugoslovanska država, ako ostanemo v njej isti trpini, isti zadolženi berači kot smo bili doslej? Naš ideal je »Kmečka stranka11, za kmetove koristi naj se bori, in če dobimo še svobodno državo, potem smo zaenkrat dosegli vse kar smo si mogli želeti. Tudi v novi državi nočemo samo prositi in pobirati drobtinice, ampak hočemo biti močni, hočemo si zasigurati možnost, da si po svojih ljudeh izbojujemo kar nam je potrebno. Naša dežela je poljedelska in že od pamtiveka gre nam večina povsod in vendar doslej nismo bili nikjer v pravi večini, ker smo morali vlačiti s seboj tudi drugi stanove. Rekel sem, da je skrajni čas, da imamo kmetje svoj politični kmečki zastop, kajti oni časi so minuli ko je bilo mogoče, da je prišel poslanec S. L. S. (ki je tudi še danes državni poslanec in pristaš S. L. S ) in je vpil in dopovedoval nam kmetom, da mora država odpreti mejo za uvoz argentinskega mesa, ker kmet ne more mesa drago plače-
Profesor in doktor Slavomir Potočnik je z vso vestnostjo začel študirati to vprašanje. Proučeval je vremenoslovje in dognal na podlagi neoporečnih vremenskih zabeležeb, da je bila lansko leto res suša, kakor je rekel Čočev Nacek, to se pravi, da vremenske postaje niso zaznamovale nobenih padavin skozi več mesecev. Sestavil je temeljito poročilo, ki se glasi sledeče:
„V preteklem letu smo imeli povsod veliko sušo. Torej potreba po dežju je bila velikanska, ponudbe so bile silno neznatne. Tu more pomagati centralistično vojno gospodarstvo z novo centralo za porazdelitev dežja. Ta deževna centrala naj bo enakomerno izvedla in odkazala potrebno množino dežja. Doslej se naša zakonodaja ni dosti vprašala čegavi so oblaki, ali »Deževna centrala" pa bo študij lastninskega prava načela, pisalo se bo mnogo debelih knjig, ki bodo prinesle slavo marsikateremu učenjaku. Podrobna izvršitev pa se naj izroči nadarjenemu in jako vzposobljenemu strokov njaku gospodu Pankraciju Mladinu, ki se naj imeni je za ravnatelja deževne centrale."
To je jako ugajalo zboru modrih mož, ker je bilo sestavljeno na podlagi znanstvenih preiskav in sedaj je poročal Pankracij Mia-din, komisar za prehrano, kako misli orga-
vati, četudi ga v letu samo parkrat je in je argentinsko meso znatno ceneje. To je logika I Kmetje smo prav dobro vedeli, da z uvozom argentinskega mesa ne bo nam pomagano ampak neagrar-nim stanovom, kajti zaradi uvoza cenejšega tujega mesa, mora pasti cena tudi domačemu mesu, torej naši živini. Če bi mogel kmet v letu radi nakupovanja zmrznjenega argentinskega mesa prihraniti morda 1 krono, bi pa zato zgubil pri prodaji svoje živine na stotine kron. Znamo tudi kmetje računati! Gospoda poslanca takrat nismo vrgli z odra, ker smo vedeli, da nam ne bi bilo nič pomagano, a danes (v dobi aeroplanov) bi seveda frčal, ako bi si upal nas tako vleči in farbati. So pač drugi časi! Imamo svojo »Kmečko stranko", ki bo delala le za kmeta in zato se moremo in moramo kmetje družiti le v tej stranki. Že danes nas je veliko, a prišli bodo tudi še oni, ki so jim doslej še oči zastrte s »Slovencem". V agrarni deželi bomo govorili agrarci! »Slovenčevi" mladini strašijo kmete z osebo dr. Šušteršiča in jih plašijo, da nova stranka ni »Kmečka stranka" ampak le pod tern imenom Šusteršičeva stranka, Ta strah je kakor »pisan išterc", ki je v sredi otel, ob kraju ga pa nič ni. Saj je stranka vendar jasno začrtala svoj program in na podlagi tega bo dr. Šušteršič, kakor vsak poslanec ki pri -stoja k tej stranki, moral delati po načelih in zahtevah kmečke stranke.
Kmečka stranka bo delala za kmeta: Slovenski kmetje smo s »Kmečko stranko" dosegli svojo svobodo in sicer brez — krvave revolucije.
Pozno spoznanje.
Avstriji nasprotni ameriški Sakserjev slovenski dnevnik »Glas naroda" priobčuje članek »Majhni narodi in zavezniki" v katerem pravi:
Iz izjave angleškega ministrskega predsednika Georga ter iz zadnje izjave predsednika Wilsona v nagovoru na kongres glede proglasitve vojnega stanja z Avstro-ogrsko, je razvidno, da so se postavile velike zavezniške države, katerim je prištevati le Anglijo, Francijo in Zdr. države, soglasno na stališče, da n. bodo zahtevale pri končnem sklepu miru oprostitve in osvobojenja malih narodov v toliki meri in v takem ob segu, kot smo v pričetku pričakovali in domnevali vsi od prvega do zadnjega.
nizirati gospodarstvo z dežjem. Poročal je in predlagal:
»Gospodarstvo z dežjem bomo uredili tako, da napravimo županstva dolžna sporočati centrali vsak pojav deževnih oblakov v občini. Nastavili bomo tudi »deževne komi sijonarje", »deževne kontrolorje", »deževne nadzornike" in »deževne revizorje" katerih delokrog bomo uredili in popisali v natančnih »službenih navodilih". Ker je in mora biti naš glavni cilj, da spravimo v našo službo kolikor mogoče veliko ljudi, bomo nastavili tudi vremenske preroke. Ozirali se bomo pri tem seveda na znanstveno kvalifikacijo prosilca."
Tedaj se je oglasil čestiti meščan Gašper Hišar z daljšim medklicom:
»Najboljši vremenski prerok je putika. Moj mazinec na desni nogi prerokuje dež bolj kot vsaka pratika."
»Mnogo resnice je v besedah častitega meščana," je izjavil Pankracij Mladin. »Zato bomo med vremenskimi preroki nastavili tudi ljudi, ki jih tare revmatizem, putika in druge podobne bolezni, jim naznanjajo vsako izpremembo vremena. Dali jim bomo tozadevnih tiskovin, na katerih nam bodo javili vsak najmanjši pojav. Tako bomo vedno vedeli kje se pripravljajo deževni oblaki in
Vedeli smo sicer ter pravilno domnevali, da bodo končni mirovni pogoji na obeh straneh drugačni kot si jih je predstavljal navaden človek.
Tek stvari je pač tak, da se vsako stvar vzame drugače kot se sprva domneva.
Vedeli smo, da bodo zahtevali zavezniki oprostitev Srbije, Belgije, Črnegore, Rumun-ske in drugih zavojevanih dežel, da bodo zahtevali ustanovitev neodvisne Poljske pod ruskim protektoratom, seveda ne pod protektoratom Rusije kot je danes.
Vse to smo vedeli vnaprej, a tudi vedeli da pri končnem obračunu ne bodo prišli v polni meri v poštev mali narodi, ki žive sedaj pod nemško in avstrijsko vlado.
To so Čehi, Slovaki, Ukrajinci, Slovenci, Hrvati in Srbi, živeči v ogrski polovici države.
Glede teh narodov je izjavil predsednik Wilson, da si morajo po končani vojni sami izvojevati svojo staro pravdo, in Lloyd George je v polnem obsegu spreiel to izjavo ameriškega predsednika za svojo.
Če je kaka stvar resnična je ta.
Kje so sedaj blesteče obljube Jugoslovanskega odbora v Londonu, ki se je bahal da je vzel celo politično modrost v zakup in da je najožji zaupnik in prijatelj vodilnih angleških politikov, ki baje soglašajo ž njim v vseh vprašanjih, tikajočih se jugoslovan skega položaja.
Kje so sedaj Potočnjaki, Gregorini in drugi matadorji, ki so hcteli ustvariti Jugoslavijo — na papirju in pri banketih.
Kje je Jugoslovanska kancelarija, ki pravi, da je oficielno zastopništvo države, ki bo oživotvorjena takoj, ko bo podpisana mirovna pogodba.
Kje so v.u tisti mazači, ki so nas vedno blatili, da zavajamo naše ljudi na napačna pota in da jim skušamo sejati v srca nezaupanje do uresničitve jugoslovanske ideje.
Vsi so izginili in njih besede so se razblinile v nič.
Kot že rečeno, smo kaj takega vedno s strahom pričakovali ter sedaj tudi dejanski pričakali." Tako ameriški »Glas Naroda".
*
*	*
V	Parizu izdajajo Čehi francoski list. Ta list se silno žalosti radi govora Lloyd Georga, Wilsona in Pichona in njihovega najnovejšega stališča proti Avstriji. Posebno bridko se list pritožuje proti sedanjemu govoru Lloyd Georga in pravi da je Angleška opustila s tem prvotni program o razkosanju
bomo imeli stalno kontrolo nad občinami, da nam niti kapljice dežja ne bodo mogle skriti in utajiti.
Večje težave bodo tehnične izvedbe naše naloge. Sicer pa sem v prijetnem položaju naznaniti vam, da je tudi ta stran že toliko kakor rešena. Natančnejših poročil tu ne morem podati, ker bi prišla v sejno poročilo, katero se bo objavilo tudi v časnikih in bi potom teh izvedeli našo tajnost tudi naši sovražniki, kar se nikakor ne sme zgoditi. Toliko pač smem tu izpovedati, da se bomo posluževali pri prostovoljni^ oddaji oziroma prevzemu deževnih oblako'v in pri rekvizicijah naših vrlih zrakoplovnih oddelkov, katere bomo opremili z gostimi mrežami skozi katere oblaki ne bodo mogli uiti. Oblake bomo potem dodelili v one občine, kjer bodo potrebni.
Glede denarnega gospodarstva »Deževne centrale" tudi ne bo težko, ker je podjetje vendar občekoristno in inu morajo biti na razpolago državna sredstva. Z ustanovitvijo te centrale bomo svetu pokazali zopet ne-pobiten dokaz uspešne in velike naše orga-nizatorične umetnosti."
»Dobro, dobro," so pritrdili modri možje. »Živel naš deževni ravnatelj!"
Avstrije na korist malih narodov. List ironizira Lloyd Georga in pravi, da si bodo Cehi in Jugoslovani sami pomagali do svojih pravic, ako jih antanta pusti na cedilu.
Mi pa pravimo po tej poti, po kateri je taka žurnalistika doslej zavajala Jugoslovane nikdar ne bomo prišli do svojih pravic. Grožnje, da bodo naši vojaki revidirali svoj program proti Avstriji, govori lahko na svojo pest kak imunen človtk, ki je pri tem pozabil na svoj poklic, nam pa se po tej poti škoda zdi za vsako novo slovensko žrtev. Ali ni že dovolj žrtev? Izpričana zvestoba naših slovenskih junakov do habsburškega prestola, odločen nastop proti antanti in vsakemu antantarju, ne pa zmešan nastop jugoslovanskih poslancev za meglenim ciljem, naj pomore našemu narodu do njegovih pravic! Tako bo krepak in pošten naš rod na jugu v krepki in pošteni Avstriji!
Pogorišče!
Z velikanskim ropotom započeta akcija Jugoslovanskega kluba in Češkega svaza zoper začasni proračun se je končala, kakor je bilo pričakovati, s popolnim porazom.
Poljaki so, kakor vselej, v zadnjem hipu našli zopet pot k stari poljski politiki — in češko-jugoslovanska skupina je bila na mah osamljena.
Najlepše pa je, da je Jugoslovanski klub po večini zelo zadovoljen, da je bil poražen. Saj je iz previdnosti zopet manjkalo pri tem baje „odloči!nem“ glasovanju — šest klubovih članov. Odklonitev proračuna bi bila imela za neizogibno posledico razpust zbornice, tedaj konec imunitete in dijet. To pa ni bilo vsem članom jugoslovanskega kluba prijetno. — Zato jim je padel kamen od srca, ko so Poljaki izjavili, da se ne udeleže glasovanja-----------
Iz tega se vidi, kako neodkrita in nespretna je parlamentarna taktika Jugoslovanskega kluba. Na eni strani naravnost otročji radikalizem, na drugi strani plašljiva omahljivost. Imponira to ne nikomur in Jugoslovanski klub sme pričakovati, da bo
— če se ne otrese dosedanjih uplivov
— v doglednem času popolnoma — osamljen.
Poslanec dr. Šušteršič se je v takih razmerah tik pred glasovanjem odstranil iz zbornice, ker noče nositi nobene soodgovornosti za zmešano jugoslov. taktiko. — Gospodje, ki so na shodih tako kričavi, naj sami nosijo vso odgovornost. Obračun bo že prišel, ko se bodo ljudstvu, ki je danes zbegano, odprle oči.
Bodoča izprememba ustave in vlada.
Gosposka zbornica je soglasno odbila proračunski provizorij. Pri tej priložnosti je ministerski predsednik Seidler tudi govoril
o	smotrih, ki jih ima vlada pri vprašanju iz-premembe ustave.
Ker je ta izjava programatična, izrečena z vsem povdarkom, jo hočemo dobesedno priobčiti. Seidler pravi, da se vlada drži pri preustroju in pri izgradbi našega bodočega notranjedržavnega življenja načela, da imajo avstrijski narodi v smislu pojma narodne avtonomije v svojem bivališču pravico do samouprave, ki ne sega čez meje kronovin, enako tudi pravo samoodločbe v toliko, v kolikor se da spraviti v sklad s predpogoji za ohranitev in razvoj državne celote.
Pojem samouprave naj pride v tej obliki do veljave, da ni upravičen noben narod drugega zatirati, ampak da se more vsak narod na poljih, ki so mu lastna, izživeti. Načeloma pa i z kiju-
čuje vlada samoodločbo po znanem vzorcu, po katerem naj bo vsakemu narodu na prosto voljo dano, da ostane v državi ali jo zapusti in s tem uniči.
To je okvir, v katerem — pravi vlada je mogoče tudi na Češkem in med Jugoslovani ustvariti mirne razmere.
Tu imamo torej zopet eno deklaracijo, imenujemo jo vladno deklaracijo z dne
30.	marca 1918. V marsičem se razlikuje od Jugoslovanske deklaracije z dne 30. maja
1917.,	še bolj pa od najnovejših deklaracij, ki se sklepajo na jugoslovanski zemlji, zlasti tudi od zadnje zagrebške deklaracije, ki jo je sklenit dr. Korošec s Srbi in nekaterimi Hrvati.
Vlada najprej izključuje tisto samodo-ločbo, ki daje vsakemu narodu prosto voljo, ali ostane v kaki državi ali si izvoli drugo ali nobene. S tem je pa izključena absolutna in brezpogojna samoodločba, ki jo zahtevajo predstavitelji Jugoslovanstva sedanjem stadiju svojih aspiracij. Če je narod že odločen, da mora v kaki državi biti, mu je glavna samoodločba že vzeta.
Ostane torej le še relativna in pogojna samoodločba v okviru gotove države. In tu pravi vlada, da mora biti pred vsem merodajen interes državne celote. Ohranitev in razvoj celotne države se stavi na prvo mesto in posamezni narodi se imajo podrediti s svojimi težnjami celoti. Toliko splošno.
Kar se sedaj tiče našega posebnega vprašanja, se narodna avtonomija zagotavlja, ali stisnjena v deželne meje. Razkosanost slovenskega naroda po kronovinah naj po vladnih nazorih ostane. Najprej govori vlada samo o avstrijskih narodih, torej izključuje Jugoslovane, živeče pod krono sv. Štefana.
V	okviru Avstrije pa hoče ohraniti zgodovinske deželne meje. S tem je izključena ne le Jugoslavija, ampak tudi veliko bolj skromna svojedobna zahteva združene Slovenije.
Kaj še ostane od vladnega programa? Edino le pravica, da ne sme biti noben narod zatiran od drugega in da ne sme vsak narod na sebi lastnih poljih izživeti. Katera pa so ta polja, ni povedano. Če premislimo ves ta vladni program, ne najdemo v njem ničesa drugega, kakor to, kar nam je že itak zajamčeno po § 19. državnih osnovnih zakonov.
Torej ustavna izprememba v okviru kronovin — to je vladni program. A kaka bodi, je še tajno. Sedaj je stopila borba za Jugoslavijo v odločilno borbo. Dosedaj so bile le besede — sedaj je napočila ura, ko nam Jugoslovanski klub v resnici izvojuje — združeno in neodvisno Jugoslavijo.
Zahvalni dar avstrijskih narodov za rešitev cesarja.
Odbor za »Vojne domove" v Ljubljani nam je poslal naslednji oklic, katerega priobčujemo z iskreno željo, da najde ta poziv po celi deželi največji odziv.
V	stalen spomin na svojo rešitev iz smrtne nevarnosti je Njegovo Veličanstvo cesar Karel I. v velikodušni ljubezni do svojih vojakov daroval znesek 100 000 K za ustanovitev stalnih vojaških domov v garnizijskih mestih zaledja. Hkrati je izrazil željo, da bi se mnogoštevilni darovi, ki jih je prebival stvo cesarstva že namenilo za spomenike na to rešitev, posvetilo istemu namenu. Njeno Veličanstvo cesarica je blagovolila hkrati darovati 100 000 kron za vojaške domove.
Tako naj se vstvari ustanova, započeta po milostni skrbi cesarjevi, namenjena vrlim sinovom naše domovine za njih izobrazbo ter duševno in telesno okrepčilo, ustanova, ki naj poznim rodovom priča o dobrotnem vladanju Božje previdnosti za našo cesarsko rodbino in našo državo, in jih vzpodbuja k
ljubezni do svojcev naše armade. Ko je bil pokojni cesar Franc Jožef , rešen morilčeve roke, se je v spomin sezidala votivna cerkev. Mi pa hočemo po cesarjevi želji in sledeči svojim lastnim čutilom za naše vojake in branitelje naše domovine ustanavljati vojaške domove v zaledju, ki naj bodo zahvalni dar avstrijskih narodov v spomin na rešitev cesarja Karla iz soških valov.
Pred enim letom so se začeli ustanavljati vojaški domovi v bojni črti. Od tega časa se je vsled požrtvovalne pomoči cesarske hiše in ljudstva ustanovilo čez 900 takih domov, ki vojnikom v fronti posredujejo stik z ljubljeno domovino in jim nudijo v prijazni družbi odpočitek in duševno razvedrilo. Z veliko hvaležnostjo pozdravljajo čtte v bojni črti te vojaške domove, ki razširjajo neskončen blagoslov. Sedaj se naj pa ta ustanova primerno razširi s tem, da se ustanove vojaški domovi tudi v zaledju. V garnizijskih mestih se naj prirede prostori, v katerih najdejo vojaki dobro upravljene knjižnice, dobivajo časnike, se zabavajo ob glasbi in predstavah, slišijo podučna predavanja in dobe sredstva za napredek v izobrazbi kakor tudi za družabno občevanje. Ker ljudstvo toplo sočustvuje s svojimi sinovi, bo rado darovalo za vojaške domove v garnizijskih I mestih, ki bodo na ta način pričali o ljubezni do domovine in bodo gojili zavest, da sta ljudstvo in armada eno telo. Posebno se bode pazilo na opravo domov, ki se naj ozira na domačo zgodovino in na zgodovino dotičnega polka, ki bodi preskrbljena s primerno literaturo, s slikami in spomeniki na junaštvu naših polkov. Vsaka dežela, vsaka občina bo dobila priložnost, da svojemu domačemu vojaštvu izkaže svojo zvesto skrb. Ponosna zavest in topla hvaležnost, ki so jo naši domovini vzbudila junaška dela naših polkov, bodo kot kulturni spomenik na težke čase svetovne vojne živela še v bodočih časih.
Zahvalni dar avstrijskih narodov za rešitev cesarjevo naj postane darilo ljudstva svojim, domovini služečim sinovom, ki naj hkrati priča o zvestobi do cesarske hiše, o hvaležnosti za junaštvo armade ter za proslavo naših polkov.
Naš cesar, ki je sam vzgled najlepših vojaških kreposti in dobro ve, kaj potrebujejo njegovi vrli vojaki, nam je pokazal pot s svojim darom in s svojo željo. Temu vzgledu hočemo slediti ter vsak po svojih močeh sodelovati, da se vresniči ta velika, v resnici cesarska misel — ustanovitev vojaških domov v zaledju. Naš odbor bo imena vseh onih, ki pri tem delu sodelujejo in pripomorejo k njegovi izvršitvi, spoštljivo predložil v znanje Njegovemu Veličanstvu.
Združimo se torej in ustvarimo v svoji ožji domovini vojaške domove kot dostojen spomenik na rešitev našega ljubljenega vladarja I
Darovi naj se pošiljajo na „K anjsko deželno banko" v Ljubljani z označbo „Za Vojaške domove".
Odbor za Vojaške domove v Ljubljani.
Dr. Anton B. Jeglič, knez in škof; dr. I. Šušteršič, deželni glavar, predsednik; dr. Ivan Tavčar, župan stolnega mesta Ljubljane; podpredsednik; dr. Vladislav Pegan, deželni odbornik, blagajnik.
Odborniki.
J. A. grof Bar bo, c. in kr. komornik, drž. poslanec; A. Belec, posestnik,J. Cegnar, vojni kurat; A. Čadež, mestni katehet; K. Dermastia, vodja slov. trg. šole; G. Eger, tovarnar; R. Jeglič, c. kr. podpolkovnik; A Kalan, prelat in stolni kanonik; I. Knez, predsednik trg. in obrt. zbornice; I. Kregar, predsednik obrtnopospeševalnega zavoda; K. Ko kol j, superior mornarice v p.; dr. E. Lampe, deželni odbornik; A. Luck-
man n, posestnik; G. Pirc, generalni ra v- j natelj c. kr. kmetijske družbe; K. Pollak st., predsednik kranjske deželne banke; I. Samec, predsednik trg. gremija; E. baron Schonberger, c. kr. dež. vlade svetnik; dr. A. vitez Sch o ppl, uradni ravnatelj kranjske hranilnice; J. Šiška, stolni kanonik; 1. Štefe, uiednik; dr. K. Triller, dež. odbornik in podžupan ljubljanski; dr. O- Valentschagg, odvetnik in hišni pos.;
M. Zamida, višji ravnatelj dež. uradov.
*•
*	*
Te dni se je od nas vseh oboževani cesarski rodbini rodil princ. Vsa Avstrija se veseli, mi pa dajmo svojemu veselju vidnega duška. Darovi, ki jih darujemo za »Vojaške domove", za to srčno željo cesarske dvojice, naj bodo vidni znak veselja prebivalstva dežele Kranjske, njenih mest, trgov, vasi in naših iskrenih čestitk ob rojstvu naj-mlajšega Habsburžana. Ta dar dežele Kranjske, strnjen z zahvalnim darom za rešitev cesarja, bodi sijajni dokaz zvestobe naše dežele do Habsburškega prestola, ob enem pa tudi dokaz, da ljubimo sinove domovine, ki so v vojski in da jim hočemo pomagati.
Ovadušfvo in podobne reči.
VII.
Po smrti cesarja Fran Josipa se je organiziral nov juriš na kranjsko deželno avtonomijo. V ospredje so stopili kranjski Nemci, ki so bili nad vse razjarjeni, ker je naš deželni glavar bil preprečil njihove nakane zoper kranjske deželne barve (poleti 1916). — Pozimi 1. 1916/7 je grof Barbo naznanil kranjskim liberalcem, da se mu je posrečilo, pridobiti merodajno osebo za razpust deželnega odbora in upostavitev vladnega komisarja »upravne komisije" v kranjskem deželnem dvorcu. Isto je napravil tudi mladinom S. L. S Njegov načrt je bil: Liberalni in nemški deželni odbornik in njiju namestnika se odpovesta svojemu mestu, ravno tako dr. Gregorčič kot namestnik deželnega odbornika dr. Zajca. Ker je bil takrat posledni v vojni službi, bi po teh odstopih deželni odbor ne bil več sklepčen, na kar bi se — tako je argumentiral grof Barbo —moral razpustiti! Pri mla-dinih S. L. S. je našel grof Barbo razumevanje in dejansko se je podala deputacija tega kroga k grofu Attemsu in je zahtevala razpust deželnega odbora in uvedbo vladnega komisarjata. V tej deputaciji so bili dr. Gregorčič en državni poslanec S.L. S. in en mladinski profesor.
Grofu Attemsu, kakor se da sklepati iz indicij, nakana ni bila nesimpatična. Kaj je v zadevi poročal na Dunaj, pa ni znano. —
Morebiti je čakal, kako se zvrši načrt grofa Barbota. O tem prihodnič.
Ljudska prehrana.
Dunaj, 12. marca.
Ker je minister za prehrano, po mnogoštevilnih naredbah znani general Hofer, odstopil,, se je predstavil novi predsednik c. kr. urada za prehrano Ludvik Paul, ki je podal svetu za prehrano poročilo in svoj neveseli program. Pravi, da se za nič ne veže, ampak bo od slučaja do slučaja ukrenil, kar bo potrebno, ker mi živimo sedaj le iz roke v usta. Položaj se ne bo izboljšal. Edino, kar nam preostane, je, da zdržimo, kar pride. Naredeb, pravi, bo izdal kar mogoče malo, a te, ki so, se morajo izpolno-vati. Posebno hoče zatirati skrivno in tihotapsko kupčevanje z živili.
Glede gospodarstva z bodočo letino bo ostalo pri starem, le nekatere ostrine hoče omiliti. Gledai bo, da dobi, kar bi med lačne razdelil. Zvišanja cen neče pripustiti, pa tudi zahteve po velikem znižanju se mu zde nemogoče, zato hoče hoditi srednjo pot.
Vojnožitni prometni zavod je dosegel zadnje leto pšenice 21 miljonov stotov, rži 2'5 miljonov, ječmena 1‘7 miljonov stotov. To je proti nredlanskemu letu precej manj; ječmena je bilo manj celo za 1'5 miljonov stotov. Ker uvoz iz inozemstva ne zadošča, da bi pokril primanjkljaj, se je znižala kvota samoporabnikom. Te rekvizicije so pa dale le 117 vagonov na dan, rabi se iv dan 360 do 400 vagonov. Torej treba gledati, da se z vsemi sredstvi dobi kaj od zunaj, da se prepreči lakota- Ogrska preskrbuje armado, za nas se sedaj rekvirira žito na Ogrskem. Iz Rumuniie prihaja do 200 vagonov na dan, a skoro sama koruza. Zato se koruza zamenjava za žitno moko z Nemčijo in z armado, a Nemci dajo le v zamenjavo vagon za vagon; če se dovoz iz Rumunije ustavi, se tudi zamenjava ustavi. Doslej se dobi na ta način do 100 vagonov dnevno iz Nemčije.
Ukrajina ne opravičuje velikih nad, ki so se vanjo stavile. Ukrajinska vlada hoče vse centralistično organizirati, kar je silno težavno. Dobava živil iz Ukrajine bo prišla le počasi v tek
Žalostna je s krompirjem. Zahtevalo se je od kmetov 20 miljonov stotov krompirja, a do konca decembra ga je prišlo samo 10 miljonov stotov. Dne 10. marca letos so bile zaloge na Dunaju prazne, dasi se je računalo, da bodo zadostovale do srede aprila. Pri krompirju so varali vsi računi. Sedaj manjka krompirja za 12.000 vagonov. Vsled tega hoče Paul znižati kmetom kvoto od 150 kg za najmanj 10%!
Z mesom je vedno hujše. V mestih se računa samo z 1'5 kg na glavo in mesec. Odkar se je naredila prevzemna centrala za živino in meso	na	Dunaju, pa	je	izostal
ogrski dovoz, tako da le malo prebivalstva sploh pride do mesa.
Masti manjka. Rabilo bi se maščobe 775 vagonov na teden, pa z največjo silo se je spravilo skupaj 32 vagonov. Dobivalo se je doslej še iz skandinavskih dežel, a z
31.	marcem poteče pogodba.
Sladkor se	ne	bo znižal,	pravi Paul
tistim, ki ga že doslej niso dobili. Potreba surovega sladkorja je 6’5 milijonov stotov, letos se je pridelalo 5 miljonov, to je 45°/o od normalne produkcije. Izvaža se razmeroma malo. Izvozilo se je v inozemstvo le 900 vagonov, doma porabilo pa 20.000 vagonov.
Kot generalni govornik o izjavah pred sednika Paula je bil od strani poljedelskih članov izvoljen	dr.	Lampe, ki	je	izrekel
zadovoljstvo nad tem, da je predsednik c. kr. urada za prehrano priznai, da je glavno sredstvo za olajšavo ljudske prehrane po-vzdiga pridelovanja. V tem se je pa največ grešilo, ker doslej je urad za pre hrano skrbel le za to, da so se kmetom živila odjemala,	ni	se pa prav	nič	storilo,
da bi se kmečko delo podpiralo in olajšalo. Urad za prehrano naj vpliva na to, da se vojaške službe oproste za obdelavo zemljišč neobhodno potrebni moški. Glede cen zahtevamo popolno enakost z Ogrsko. Avstrijski kmetovalci se ne trgajo za gotove višje cene, ampak tega ne preneso, da se kmetijski pridelki pri nas rekvirirajo za veliko nižje cene, nego moramo mi plačevati na Ogrskem. Vslecf. tega beži naše narodno bogastvo na Ogrsko in mi moramo še pri vojnih stroških zato plačevati višjo kvoto. Krivica vse korupcije jevdualizmu. Iz političnega dualizma je nastal gospodarski dualizem, in sedaj imamo dualizem prehrane. Zato ugovarjamo proti nameri novega predsednika, da bi znižal cene našim pridelkom,
dokler nima moči, da bi to izpeljal na Ogrskem.
Posebno se pritožujemo zoper brezobzirne rekvizicije ,na kmetih. Sedaj se naj še zniža kmetom že itak nizki delež na krompirju. Ta rekvizicija ne bo imela veliko uspeha, ker se je že toliko pobralo, da že manjka semenskega blaga. Tolažba z Gališkim semenskim krompirjem je bila prazna, ker Galicija ga sama nima. Kmečkemu delavcu se mora dati zadostna hrana, sicer polja ne bodo obdelana in potem pride veliki polom. Kmetovalci protestirajo tudi proti nameri, da bi se ustvaril monopol na gnojila. Vladni načrt ne pomeni podpore kmetijstvu, ampak podporo industriji umetnih gnojil, ki se naj brani proti nemški konkurenci. Kmetovalci že sami poznajo vrednost umetnih gnojil in ni treba dajati milijonov industriji za reklamne namene. Kmetijske korporacije so v najtežavnejšem položaju, ker ne morejo kmetovalcem dati nobenih gnojil in semen. Tu se morajo opustiti vsi pomisleki volutaričnega značaja. Pustiti se mora kmetijskim organizacijam svobodna roka, da če v domači državi ne dobe potrebnih semen in gnojil, ista uva-žujejo iz inozemstva.
Živinoreja je prišla v nevaren položaj. Zadnja reserva je meso, a če se vzamejo kmetu delavni voli in pobijejo krave, ne more več gospodariti. Velike zahteve po klavni živini se morajo zato prilagoditi razmeram težko prizadetih živinorejcev. P r« -šičjereja se je skoro onemogočila po vladnih naredbah. Prejšnji minister Hofer je dejal, da je v prehrani živina sovražnik človeka. Posledica te politike o prehrani je, da nimamo masti in bomo tudi kmalu brez mesa.
V gospodarskem letu 1916/17 se je pridelalo za okroglo 20 milijonov stotov žita manj kakor v povprečno v prejšnji dobi. To
j ni krivda poljedelcev, ki so svoje moči na-! peli do zadnje sile, ampak kaže, da so vojne razmere pridelovalno moč kmetijstva tako : oslabile, da more država odiočno kreniti na j drugo pot v svoji gospodarski politiki in ] odslej kmetijsko delo z vsemi silami pod-j pirati. To se pa ne zgodi, ako bo poslušala vlada nasvete ljudi, ki jim je kmetijsko delo tuje. Socialni demokratje zahtevajo, da se mora kmetom pobrati ves živež in spraviti v občinska skladišča, da bi tudi kmetje dobivali hrano le na izkaznice v uradnih raz-deljevalnicah. To je naravnost nemogoče, in kdor bi to poskusil, bi ubil kmetijsko delo in povzročil popoln polom. Zopet se i zahteva, da se naj zapro vsi.kmečki mlini. Tudi proti temu najodločneje ugovarjamo, ker bi se s tem prehrana v mnogih krajih na deželi popolnoma onemogočila. Pri kmečkem delu se s silo nič ne opravi, to delo se ne da podržaviti, ampak mora imeti svojo ■ naravno svobodo. Država naj da le potrebne pripomočke, pa bodo kmetovalci opravili svoje delo.
V tem smislu naj postopa urad za prehrano. Vse mnogoštevilne naredbe, ki jih noben jurist ne more obvladati, nai se od-
| pravijo in izda v poljudni obliki ena I naredba, v kateri naj bo obseženo vse, i kar se je kot pametno in koristno izkazalo, a opusti vse, kar mora le oteževati kmetijsko delo in poljedelcem vzeti veselje do dela. V tem smislu naj izda nov predsednik c. kr. urada za prehrano tudi navodila
I	nižjim političnim uradom.
Jugoslovansko vprašanje.
Izdana deklaracija z dne 30. maja 1917.
Sakupljeni nakon razprave o opčem političkom i narodnom položaju složni so u tom, da je nuždna koncentracija svih stranaka i grupa, koje, stoječi na stano-
vištu narodnega jedinstva te oslanjajučl 1 se o načelo narodnega samoodredjenja, traže svoju narodnu, nezavlsnu. na demokratskim temeljima uredjenu državu SHS (Slovenaca, Hrvata 1 Srba.)
N	*
* *
Ta izjava je bila sklenjena na zagrebških posvetovanjih dne 2. in 3 marca 1918. Podpisali so jo:
Iz Hrvatske in Slavonije: dr Ante Pavelič, Cezar Akačič, dr. Fran Barac, dr. Srdjan Budisavljevič, dr. Bogdan Bradaška, dr. Lazar Car, Dragutin pl. Hrvoj, Ivica Kovačevič, Vojislav Kampf, dr. Peter Majer, Ivan Peršič, dr. Živko Petričič, Valerijan Pribičevič, Jovo Miodragovič. dr. Svetozar Ritig, Ferdo Rožič, Luka Starčevič, Stjepan Stepinac, dr. Janko Šimrak, dr. Nikola Winter-halter ter zastopniki socialno - demokratske stranke Vitomir Korač, Rudolf Centolič, Stjepan Batt.
Iz Slovenije dr. Anton Korošec, dr. Izidor Cankar, dr. Albert Kramer.
Iz Bosne In Hercegovine: Danilo Di-movič, Gjuro Džamonja, dr. Kosta Majkič, dr. Jožo Sunarič, Vojislav Sola.
Iz Dalmacije: dr. Melko Čingrija, dr. Mate Drinkovič, Ivo de Grisogono, dr. Ivo Krstelj, dr. Jožo Smodlaka, Kerubin Segvič, dr. Angjelinovič.
Iz Istre: dr. Mate Laginja, Vjekoslav Spinčič, Ivan Mandič, dr. Gj. Červar.
Iz Medjimurja dr. Ivan A. Novak.
*	V
* *
Dunajska »Reichspost" poroča: „V razglasu se pogreša povdarek, da se zahteva tu jednotno jugoslovansko državo v okviru monarhije, kar je pa knezoškof dr. Jeglič v svojih izjavah izrecno naglašal. Ta povdarek je tem potrebnejši, ker se iz udeležbe nek-terih zelo kompromitiranih srbskih poslancev to ne da lojalno v tem smislu razlagati. Opustitev povdarka določenih meja slovanskih državnopravnih stremljenj, ktere so pri zadnjih : udijencah tudi vodje opozicije začrtali, opustitev najvažnejše ugotovitve kaže močno nasprotje med dr. Korošcem in izja vami knezoškofa dr. Jegliča. Ne da se več obiti pojasnilo, ktero od obeh jugoslovanskih deklaracij je smatrati za pravo: ali lojalna ljubljanskega knezoškofa dr. Jegliča ali pa ona dvoumna dr- Koroščevega posvetovanja v Zagrebu. Jasno, nedvoumno pojasnilo le-tega je važno: kajti nemogoče je, da more katoliški cerkveni knez imeti še nadalje kako politično skupnost s strujo, o kteri se vidi, da hoče zanesti v življenje našega katoliškega slovenskega in hrvaškega naroda bel-grajsko politiko.
*
*	*
„Slovenec“ je „Reichspošti“ kratko odgovoril, da se Nemci nimajo v naše razmere nič utikati. Tudi mi smo na tem stališču. Vendar bi tu gotovo ravno vodilni list pre-latove stranke moral biti nekoliko jasnejši. Vsak mora priznati, da je deklaracija z dne 30. maja manifestacija, ki stoji na avstrijskem stališču. Zato jo je deželni glavar dr Šušteršič tudi podpisal, zato smo do zadnjega Časa stali še vsi Slovenci na tem stališču.
V	Zagrebu pa so se od te deklaracije oddaljili. Mi vemo, kako so nekateri vodilni radikalni elementi že takrat, ko se je deklaracija z dne 30. t. m. sklepala, vihali nosove radi avstrijskega stališča in so izražali željo, naj bi se to opustilo.
Vemo, da so nekateri izjavljali da je to le navidez, radi lepšega, kako so Srbi Pritiskali, naj se to naglašanje opusti in res so potem prišli s tem, da deklaracija z dne 30. maja ne predstavlja naš niaksimajen Program Ali ga predstavlja nova zagrebška deklaracija? Kdo je tedaj izdal deklaracijo z dne 30. maja? Zakaj dve deklaraciji, ako
vsi stojimo na deklaraciji z dne 30. maja in če stojimo, zakaj iz zagrebške deklaracije pod katero sta se poleg dr. Korošca podpisala glavni urednik dnevnika ljubljanskega župana dr. Tavčarja dr. A. Kramer in glavni urednik dnevnika K. T. D. Izidor Cankar, črtati avstrijsko stališče? Ali se tako po dr. Koroščevo »revidira naše razmerje do Avstrije", ali se tako stopa, kakor je dr. Korošec nekoč grozil »pod forum Evrope". Naše ljudstvo in naše občine so se odločno podpisovale za bodočnost Slovencev v okvirju monarhije in vsako drugo izjavo bi odklonili. Zagrebško deklaracijo moramo s slovenskega stališča, ki hoče vedno ostati avstrijsko, obžalovati in proti njej protestirati. Našemu ljudstvu ne pustimo metati peska v oči.
Tudi ta slučaj kaže — zakaj je nastal spor v S- L. S- in kako je bil naročen!
Žalostna smrt dveh agitatorjev za Veliko Srbijo.
Znani agitator za Veliko Srbijo dr. Fr. Potočnjak je bil pri zadnjih pocestnih bojih v Petrogradu umorjen. Padel je pod bajoneti rdeče garde. Po umoru v Sarajevu je Potočnjak iz Hrvatske bežal v Belgrad. Po naročilu Pašičevem je šel nato v Ameriko, kjer je vodil jugoslovansko gibanje. Iz Amerike je šel v London, iz Londona v Petrograd kot zastopnik Jugoslovanskega odbora. Zaboden je bil slučajno, ko je mirno šel po cesti. Sedaj se šele izve, da je njegov tovariš Supilo umrl v blaznici. Uvidel je, da antanta ne izvrši svojih obljub in to mu je vzelo pamet.
»Glas Slovenaca Hrvata i Srba" je hrvatska vlada ustavila.
Hrvatska vlada proti jugoslovanski deklaraciji.
Kakor javlja »Hrvatska država" je hrvatska dež. vlada prepovedala izjave občin za jugoslovansko deklaracijo. Na Reki so postavili osebe, ki so podpisale deklaracijo celo pod obtožbo in jim groze, da jih obsodijo radi prestopka proti obstoječemu drž. redu z ječo do pet let. Mažarov za jugoslovansko deklaracijo ne bo pridobiti.
Politični pregled.
Resnica o svetovni vojni.
„Arbeiterzeitung“ z dne 3. marca je pisala : Resnica o zmagi v svetovni vojski je ta: Če bi bili mi sovražni sili podlegli in bi bila ententa dosegla take uspehe v vojni kakor osrednje države, bi ne bila poznala sovražna volja vničiti vse gotovo nobenih meja. Enienta bi bila mogla narekovati mir ali v Berolinu ali na Dunaju. Nobena sila sveta jih ne bi zadrževala v njih zmagoslavju. In ker je pri nas vsak razumel, kaj bi pomenilo, ako bi podlegli, tudi ni bilo tako težko, vzbuditi pri narodih zavest, da se gre, vkljub temu, da osrednje sile nastopajo napadalno, le samo za samoobrambo.
Nemški načrti.
Iz Kol na poročajo: Voditelj nacionalne liberalne stranke, dr. Stresemann, je izjavil v nekem razgovoru: Kuronija, Riga in Dvinsk niso več pod rusko vrhovno oblastjo, medtem ko spadata Estonija in Livonija še pod Rusijo. Zmotna je pa domneva, da ostaneta Estonija in Livonija v ruskih rokah. Baltikum smatramo za enoto. Na podlagi vojaške konvencije, železniške skupnosti, poštne in brzojavne pogodbe ter carinske unije bomo ustvarili z Baltikom razmerje, kakršno nameravamo napraviti med Nemčijo in Livo-nijo, Rigo in Reval bo treba proglasiti za svobodna pristanišča.
Boji s češkimi dezerterji.
V	Ukrajini se je vršil boj nemških čet proti boljševikom. V vrstah boljševikov so se borili češki dezerterji, ki so Razpolagali s težkim topništvom. Ko so bili Čehi obkoljeni, so prosili, naj se jim dovoli prost odhod, kar pa je bilo odklonjeno.
Radko Dimitrijev.
bivši bolgarski general, ki je izdal Bolgarijo in prestopil v rusko službo, se poda v Am; riko, kjer dobi visoko službo v ameriški armadi
Za mir.
Vesti o srbskem miru.
Neki v Curihu živeči baikanski državnik se je izjavil napram dopisniku berolinske »Tageszeitung", da bomo kljub zadnjemu srbskemu dementiju, dobili v kratkem času splošni mir na Balkanu.
Iz Haaga poročajo: Nekateri holandski listi se vprašujejo, ako demisija srbskega kabineta morda vendarle ni v zvezi z vestmi o možnosti posebnega miru Srbije s centralnimi državami.
Vsekakor je gotovo, da so oni srbski državniki na delu, ki nikdar niso bili odkrito s Karadjorgjeviči in ki se spominjajo na srečne čase za Srbijo, ko je živela v dobrih gospodarskih odnošajih z Avstrijo. Srbi so prelili dovolj krvi, da bi še dalje zapravljali svojo samostojno državo.
Italija za mir.
Neki iz Italije izgnani dopisnik »Luzerner Tagblatta" piše: Vsled življenskih razmer v Italiji je izključeno, da bi Italija mogla vojsko nadaljevati več kot šest mesecev. Vlada bo morala, dasi ne bo dosegla svojih vojnih ciljev, upoštevati splošno željo po mitu.
Iz posebnega vira je poizvedela curiška »Morgenzeitug". da se Italija že pripravlja za delo po vojski. Da pridrži kolikor mogoče svojega delavstva doma namerava izvršiti velike ceste zgraditi, za kar bo izdala 30 milijonov lir. Za italijanska mesta in otoke je ustanovljen že tehniški osrednji urad. Posebno pozornost bo Italija po vojski obračala na zgradbo luk. Benetke dobe veliko trgovsko luko, ravno tako Neapelj, ki dobi tudi ladjedelnico. Tudj starorimski načrti za zgradbo luk se z.,pet oživljajo.
Od švicarske meje se poroča, da prihajajo iz Italije vesti, da je italijanska vlada poskusila zvedeti, kakšno stališče bi zavzele osrednje velesile v zadevi posebnega miru z Italijo. To poročilo spravljajo v sklad z vestmi, vsled kterih se polaščajo Italije velike skrbi zaradi nove avstrijsko-nemške ofenzive.
Mirovno gibanje v Ameriki.
Povsodi v vladnih amerikanskih krogih se opaža, kakor da bi Amerika vedno bolj stremela proti miru kakor proti vojni, tako da ti krogi na dolgo trajanje vojne ne verjamejo. Vsa poslopja in priprave, ki so se izvršile v vojne namene, se sedaj tako urejajo, da se morejo vsak čas rorabiti v mirne namene; mnogo teh podjetij je že prodanih. Tudi v ameriški industriji se opaža stremljenje po miru, zaradi česar se številne tovarne branijo, svoj obrat prikrojiti v vojne namene. V Ameriki dobro vedo, da Anglija in druge aliirane vlade ne bodo mogle tako hitro po vojni začeti z mednarodnim trgovskim prometom. Ameriški tovarnarji že računajo z zelo živahno trgovino ameriške industrije in se zaradi tega branijo omejiti se, kakor zahteva antanta.
Angleška propaganda za gospodarsko vojno po tej vojni je v Ameriki popolnoma
odpovedala na željo ameriške industrije je morala Anglija s to svojo propagando za gospodarsko vojno prenehati.
Wilson za zbližanje z Avstrijo?
Iz poročil listov iz Washingtona sledi, da ima Wilson le malo upanja, složiti se z Nemčijo. Nasprotno pa se prezident bavi z mislijo, kako bi se omogočilo zbližanje z Avstrijo.
Angleži in bojišče v orientu.
Bonar Law je v angleški spodnji zbornici priznal, da Angleška takrat, ko je imela dovolj ladij, ni imela dovolj izvežbanih čet, sedaj ji pa manjka prometnih sredstev, da bi p? potrebi razdeljevaja čete po vseh bojiščih. To se pravi: vsied podmorskih čolnov Angleška svojega prvotnega načrta ne more izvršiti in ne more bojev v orientu vspešno nadaljevati. Zato je tudi podjetje antante v Solunu njena pasivna in ne aktivna točka. Takega konca vojske na vzhodu Angleška pač ni pričakovala. Sedaj pride zahod.
Dnevne vesti.
Ne prezrite! Vse, ki prejemajo »Resnico" prosimo, da naročnino na zadnjič priložene položnice takoj odpošljejo. Poštna hranilnica rabi ;-koro 10 dni da nas o pošiljatvah obvesti. Kdor bi torej naročnine takoj ne odposlal, ne bo več dobil lista. Somišljenike prosimo, naj nam v vsakem večjem kraju preskrbe prodajalno za „Resnico".
Od resnega do smešnega je samo majhen korak: V Krškem so imeli velik Ljudski tabor. Govoril je dr. Korošec, za veliko jugoslovansko idejo. Za njim so govorili v istem smislu: poslanec Hladnik, domači odvetnik dr. Dimnik in brežki odvetnik dr. Stiker. Ob koncu zborovanja so pa bile sprejete najprej resolucije, k: obdelujejo jugoslovansko stvar, precej za tem pa pride resolucija, ki izreka najstrožjo grajo dež. odboru kranjskemu, ker zadržuje učiteljstvu nabavni prispevek v znesku 1,017.000 K. — Tedaj najprej slovanska ideja, potem pa denar! Tako se jugoslovanska stvar smeši pred vso javnostjo. Čudno je, da se najdejo ljudje, ki morejo pri še tako resni in sveti stvari iskati denar in denarnih koristi. Ali ne bi bilo mogoče o tej stvari čisto posebej na kakem drugem sestanku ali shodu razpravljati?
Nabavni prispevek za učiteljstvo in deželni odbor kranjski. V Krškem so v navzočnosti kranjskega deželnega in državnega poslanca Hladnika sprejeli v resolucijo, ki zahteva a) da deželni odbor ne zadržuje več neupravičeno nabavnega prispevka, ki ga je stradajočemu učiteljstvu dovolil državni zbor v znesku 1,017 000 K, b) da se naprej izplačujejo draginjske doklade, kakor jih je lansko leto 1917 izplačeval deželni odbor, c) da se naj te doklade od l./l. 1818 naprej povišajo za najmanj 100 %. Najprej: Kako je z nabavnim prispevkom: Trdi se, da ga deželni odbor neupravičeno zadržuje. Če bi se bil poslanec Hladnik, ki je vendar katoliški duhoven, potrudil poizvedeti, kje tiči vzrok, da učiteljstvo še danes nima nabavnega prispevka, tako kakor se je potrudil liberalni odvetnik dr. Ravnihar, bi zvedel to-le: 1.) Predno je deželni odbor debil od države izplačan le vinar, je iz svojega nakazal učiteljstvu na račun nabavnega prispevka okroglo pol miljona kron. 2.) Osrednja vlada je zahtevala od deželnega odbora kranjskega, da napravi o načinu porazdelitve nabavnega prispevka sklep po natančno sestavljenem formularju. Deželni odbor je takoj sprevidel, da se bo razdelitev na podlagi takega sklepa zavlekla za pol leta ali še za več in se je uprl. Nato pa je izjavila vlada,
da, če se takega sklepa ne stori, se kranjskemu učiteljstvu zneska po 1,017.000 K ne nakaže. Šele potem je deželni odbor storil formulirani sklep. V resnici so nastale zaradi sklepa neizmerne težave, ker je treba obsežnih poizvedb, malodane po vsem svetu o aktivnih in upokojenih učiteljih ter njihovih rodbinskih članov- 3.) Te poizvedbe opravlja c. kr. deželni šolski svet, višino prispevka pa ima izračuniti računski oddelek c. kr. deželne vlade, vsled česar 4.) deželni odbor nima z nabavnim prispevkom prav ničesar druzega opraviti, kakor da ga izplačuje po nakazilih c. kr. deželnega šolskega sveta. On torej ničesar ne zadržuje, nego bi bil deželni odbor zlasti pa njegovo knjigovodstvo vesel, če bi se tega denarja že enkrat iznebil, ker ima ž njim toliko dela in sitnosti. Vemo, da ve naš kmet ceniti delo učitelstva, in da je pripravljen primerno plačati. Učiteljstvo zahteva draginske doklade zaradi neznosne draginje, ki jo je povzročila vojska, vojske pa ne vodi dežela, nego država; zato je dolžna skrbeti za učiteljske draginjske doklade država in ne dežela. Ue bi država plačevala učiteljstvu draginjske doklade, pride na kranjskega kmeta veliko manjše breme, kakor če bi jih morala plačati dežela, kajti na Kranjskem ni od daleč toliko vojnih dobičkarjev, premožnih kapitalistov, vojnih industrij, velikih posestev itd., kakor po drugih kronovinah. Če se breme učiteljskih draginj-skih doklad prenese na državo, pomeni to velikansko razbremenitev za našega kmeta. Če je tedaj deželnemu poslancu Hladniku na tem, da bo koristil na eni strani učiteljstvu. na drugi strani pa kranjskemu kmetu, ki ga je volil v deželni in državni zbor, naj v državnem zboru povzdigne svoj glas za to, da bo država plačala učiteljstvu to, kar mu vsled vojske gre. Enako naj tudi poslanec Hladnik skrbi, da se bodo po shodih sprejemale pravilne resolucije na naslov države in ne na naslov kranjskega kmet-*. Zanimalo bo naše kmečke bralce zvedeti, kakšen bi bil za deželno blagajno finančni vspeh, če bi se vstreglo resoluciji sklenjeni na ljudskem (?) taboru v Krškem. V drugi polovici leta 1917 je začel deželni odbor izplačevati učiteljstvu redne mesečne draginjske doklade. Te so znašale za pol leta okroglo 470 000 K. Če bi se v letu 1918 plačevale skozi cejo leto, bi to znašalo okroglo 940.000 K. Če pa bi se naj zvišale za najmanj 100%, bi to pomenilo okroglo 2 miljona kron in to vse poleg rednih učiteljskih plač. Če naj bi dobilo učiteljstvo takšne dokhde, kakor-šne je Jjudski tabor" v Krškem zahteval, bi se morale deželne doklade zvišati za najmanj 50°/o, in radovedni smo, koliko je bilo na ljudskem taboru v Krškem navzočih kranjskih kmetovalcev, še bolj pa smo radovedni, kako bi glasovali ti kmetovalci, če bi vedeli za te številke.
Kako se rešuje Jugoslavija? Na Dvoru pri Žužemberku so se tudi izrekli za majniško deklaracijo. To je lepo in v redu, manj v redu pa je to, kar so razni časniki poročali, da je namreč občinski odbor izrekel deželnemu glavarju nezaupuico. Zupan dvorski g. Josip Primc je že v »Dolenjskih Novicah" povedal, da on sejinega zapisnika ni podpisal, ker se je protipostavno postopalo pri seji. Zvedeli smo iz zanesljivega vira, da se je seja vršila takole: Zupan Primc je imenoval za zapisnikarja trgovca M, na kar je predlagal kratko izjavo, v kateri naj bi se občina izrazila za jugoslovansko deklaracijo obenem pa srčno zahvalo deželnemu odb ru zlasti dr. Šušteršiču in dr. Lampitu za skrb v korist kmetijstvu. Možje so temu predlogu pritrjevali. Nato pa je potegnil zapisnikar M. iz žepa že prej sestavljeno resolucijo z nezaupnico deželnemu glavarju, ki jo je prebral in odbornikom vsiljeval. Zapisnikar je tudi brez postavnega
glasovanja konštatiral, da je njegova resolucija sprejeta ter to zapisal v sejni zapisnik. Ker ima v sejah voditi glasovanje župan in ne zapisnikar in ker župan zapisnikarjeve resolucije sploh ni dal na glasovanje, je seveda vse skupaj nepostavno in nično. Razume se, da župan zapisnika ni podpisal. Na take resolucije so mladini pač lahko ponosni! Zanimivo bi bilo spoznati zgodovino tudi ostalih resolucij po Kranjskem, — dvorska gotovo ni edina taka.
Poštni uradi in „Resnica“. Uslužbenci raznih poštnih uradov mislijo, da spada med njihove službene dolžnosti tudi preganjanje »Resnice". Prav neprijetne skušnje smo imeli že pri poštnih uradih v Ljubljani in na deželi, a smo doslej potrpeli, odslej pa bomo vsak slučaj naznanili naravnost trgovinskemu ministerstvu. Kaj si vse dovolijo nekatere poštarice, kaže tale slučaj: Na pošto v K. pride duhovnik in vpraša po „Slovencu“; Dobi ga gladko. Vpraša dalje: „Kje je pa Resnica ?" Poštarica jo začne z nevoljo »iskati", jo najde, odtrga ovoj ter izroči list g. župniku rekoč: »Tu imate ta grdi list!" Dokaze imamo, da je ta poštarica že večkrat naš list namenjen duhovnom — naročnikom zadrževala; radovedni smo, kako ga dobivajo v roke naročniki — neduhovni.
Duhovnik z dežele nam piše: Pri či-tanju „izjav" in poročil o shodih Kalanovcev, na kterih briljira kot paradni govornik naš dični dr. Lovro Pogačnik, bodoči voditelj združene liberalno-mladinske stranke, sem prišel do nekterih zaključkov: Največ shodov in izjav je iz kamniškega volilnega okraja, kjer eni in isti mladini kakor gamzi skačejo iz shoda na shod, kjer vsako društvece, v kterem delujejo razni Štercini in Borci, v posebni „izjavi“ proklinja dr. Šušteršiča. Vse to se godi pod pokroviteljstvom moža, ki sicer v »Vzajemnosti" goni veliki šenklavški zvon na shodih pa prav pridno govori o spravi med liberalci in S. L. S. Nadalje opazim, da mladini najrajše prirejajo shode v krajih, kjer je tudi precej čestitih liberalcev, kajti ti znajo s svojim drznim nastopom shodu dati pravi sijaj, ti so mojstri v ubijanju dr. Šušteršiča Na pričo so imena: Kranj, Domžale, Metlika, Krško ... Ali starejši in modrejši mladini, ki imajo moč marsikaj panati, res ne uvidijo, da se bodo „dobri" mladini v liberalni družbi popolnoma pokvarili? Ali jih ni škoda? Potem bo pa morala duhovščina z nova začeti pobijati liberalizem med Slovenci, seveda je veliko vprašanje, bo 'i hotela zopet poprijeti za tako nehvaležno delo. Na to naj bi se nekoliko ozirali visoki gospodje, ki se jeze nad »zlobno" pisavo »Resnice", ki želi, da slovenski narod tudi katoliški ostane. Ali smo se nad trideset let zastonj borili zoper liberalce in liberalno časopisje. Le poglejte, kako »Slovenec" in »Slov. Narod" vzajemno delujeta. »Narod" naznani, kdo bo bodoči »Slovenčev" urednik; »Slovenec" ga z rokavicami posvari, ako se „Narod" nekoliko zaleti, nakar ta »lojalno beleži", da ga je »jako zanesljiva stran" napačno informirala. Kajne, kako lepo medsebojno ljubezen goji par nobile fratrum .Slovenec' in ,S1. Narod.1 Se enkrat: Videant consules!
Iz Sodražice nam pišejo: Smrt ravnatelja Travna je tudi pri nas izzvala mnogo odkritega žalovanja. Saj je bil pokojnik pred šestnajstjmi leti sodraški kaplan in nekaj časa tudi župni upravitelj. Bil je vzoren duhovnik, pa tudi vrl delavec na organizato-ričnem polju. Zelo se je zanimal že tedaj še mlado kmetijsko društvo, enako je glede posojilnice gojil željo, da ista postane skupna last vseh Sodražanov. Slednje se mu sicer za časa njegovega bivanja med nami še ni posrečilo, pač pa se je kot centralni ravnatelj radoval, ker je tudi na tem polju naše ljudstvo prišlo do svojih pravic. Kedar ga
je pozneje pripeljala pot v ribniško dolino je vselej, če mu je le bilo mogoče poletel tudi v Sodražico, kjer je v pičlo mu odmerjenemu času obiskal svoje nekdanje prijatelje. Kakor čujemo, so ti naprosili tukajšni župni urad, da se dne 14. marca, t. j. tri deseti dan po njegovi smrti, opravil v župni cerkvi zanj slovesni „Requiem“. Slava njegovemu spominu!
Državni poslanec In javni uradnik. Štajerski poslanec Verstovšek je stavil v proračunskem odseku resolucijo, da naj se sklene, da ni s poslanskim mandatom združljivo, ako je kdo upravni svetnik družbe, ki stoji v trgovski zvezi z vlado. Ta predlog je sila umesten, vendar je pa še nepopolen. G' poslanec naj ga izpopolni v tem smislu, da državni, deželhi, občinski in drugi javni uradniki za čas, ko so poslanci, ne dobe Plače, in ne morejo napredovati v višji plačilni razred, ker svoje službe ne zvršujejo. Štern bi se marsikatera rana na našem parlamentarizmu zacelila.
Kaj je res? Graški listi pravijo, da cesar ni odklonil sprejema Ornigovih spodnještajerskih županov in da je sprejem milostno dovolil. Čas sprejema da se bo pravočasno izvedel.
„Za socialistično državo". V socialno-demokratičnem »Napreju" čitamc: „K dopisu v „Slov. Narodu" iz Zagorja ob Savi, ki ga je priobčil v soboto in smo mi odgovarjali včeraj nanj, imamo še dostaviti po informacijah to-le: Na shodu v Zagorju je rekel sodr. Čobal glede na podpisovanje deklaracije, da lahko vsak podpiše deklaracijo, če Podpisi ne bi morda veliko koristili, škodovali gotovo ne bodo. Svaril je pa agitatorje za podpise, ker. niso po pravici povedal1 ljudem, zakaj nabirajo podpise, marveč se je celo trdilo, da gre za socialistično držalo. To je grajal Čobal. In prav je imel; če gre za tako važno stvar, potem jo je že treba tudi vsakomur pojasniti, če mu še ni dovolj znana. V boju za svobodo je potrebna odkritosrčnost."
Slovenska socialna; Matica v Ljubljani Gradni list objavlja, da se je izvršil vpis S. S. M. v zadružni register. Tačasni udje načelstva so: Načelnica Alojzija Stebi, namestnik načelnika Golouh France, blagajničarka Pleško Cirila, odbornik Hreščar Alojzij; Juvan Rudolf, uradnik mestne zastavljalnice je pa tajnik. Objave S. S. M. bodo v „Na-Preju", »Slovencu" in »Slov. Narodu".
Kmet in vojska. Minister za deželno brambo je zastopnikom kmetijstva dal prošli teden sledeča zagotovila: 50 in 51 letni vpoklicanci kmetskega stanu se čimprej °dpuste domov. Ker so došle številne pritožbe, da okrajna glavarstva odreko oprostitev vPoklicancev najmiajših letnikov, ki so ne-obhodno potrebni za vzdržanje gospodarstva, bo dal minister v tem oziru okrajnim glavarstvom točna navodila. Ruski jetniki se ne vzemo še kmetom, ker se ne more Rusom dovoliti vrnitev, dokler se ne vrnejo tudi naši iz Rusije. Ker so zastopniki kmetov zahtevali, naj se oddaja vojaških konj kmetom ne vrši potom licitacije, pri kateri se cone večinoma tirajo kvišku, ampak po 2mernih cenah, je minister obljubil tozadevno °dredbo.
Mesto venca na krsto pokojnega Ravnatelja Ivana Traven je daroval Franc Traven, župnik v Sodražici za pogorelce na °'okah 30 kron, »Hranilnica in posojilnica" v Sodražici v isti namen 50 kron.
Cerkveni oklici se bodo po navedbi svete stolice od binkoštne nedelje dalje v pvstriji opravljali tako, da se imena ženina 'n neveste ne bodo naznanjala raz prižnico, ampak priglaševala pismeno z lepaki na Cerkvenih vratih.
Legitimacije za potovanje po železnicah se ne bodo vpeljale. Sicer so se že
vib^? oriprave za splošno vpeljavo legitimacij za vse železniške vožnje, vendar je železniška uprava uvidela, da je stvar združena s preveč velikimi upravnimi težkočami. Odsek železniškega sveta, ki se je bavil dne 9. marca s tem predlogom, ga je soglasno odklonil.
Umrl je litijski župan g. Oroslav Bric. Blag mu spomin.
Utonil je v potoku Mlinščica v Domžalah privatni uradnik Alojzij Januš.
Demonstracije v Gradcu radi slabega kruha, katerih se je udeležilo več tisoč oseb, so naredile veliko škodo, ker so demonstrante začeli pobijati okna, so vlomili v trgovine in začeli ropati. Bili so večinoma nedorasli ljudje. Urednika „Arbeiterwille“, ki je brat nekega trgovca, pri katerem so začeli pobijati, in ki je hotel miriti, so pretepli. Za demonstracije se je zlorabila tudi šolska mladina.
Pri nemirih v Gradcu, ki so bili 6. marca, je bilo doslej aretiranih 40 oseb zaradi izgredov in plenitve. Izročili so skoraj vse deželnemu sodišču. Mestni tajni agentje so dobili doslej precej takrat vplenjenih stvari.
Moderno tihotapstvo. Neki letalec je te dni hotel s svojim letalom po zraku vtihotapiti iz Ogrske v Avstrijo Žakelj moke. Ko je letel preko meje, se mu je Žakelj odvezal in Žakelj z moko je priletel pred neko gručo ljudi, ki so začudeno gledali ta dar iz oblakov. — Pri Augsburgu so ustavili avtomobil v katerem sta sedela dva častnika, sredi med njima pa s črnimi, gostimi pajčolani in širokim klobijkom zastrta dama. Ko so »dami" sneli pajčolane in klobuk, so imeli stražniki pred seboj — mastnega pre-šiča.
Predrzne tatvine. V nedeljo zvečer so iskali otroci po travnikih v Šiški matovilec. Pr: tem opazijo kup, iz katerega so gledali neki ovoji. Ko pridejo bližje in začno malo odkopavati, spoznajo, da je to usnje. Kopali so še dalje ter privlekli na dan velike kose usnja. Vse skupaj je vredno več tisoč kron. Otroci so usnje vlekli na policijo. Usnje je najbrž kdo ukradel in ga tam skril. Poizvedbe se vrše. — Soprogi notarja dr. Kotnika je bilo pred kolodvorom v Ljubljani ukradenega perila za 3000 K. Gospa se je le za hip obrnila od voza, da plača postreščka, med tem je pa zaboj že izginil. — France Klun iz Nove vasi pri Ribnici je te dni stal v Ljubljani pred neko izložbo. Suknjo ie imel ogrnjeno preko ramen. Prav nič ni opazil, da se mu je nekdo približal in mu suknjo pri belem dnevu snel ter ž njo odšel. — V Ljubljani je mnogo tujih elementov, ki kradejo kot srake.
Rešeno življenje. V sredo zvečer je na glavnem kolodvoru v Ljubljani neka ženska padla skoro tik pred dohajajoči vlak. Navzoči načelnik tukajšnje postaje g. nadzornik Ludvig je skočil k ženski in jo v zadnjem hipu iztrgal izpod mrzlega objema železniškega stroja. G. načelnik se je pri tem udaril ob stroju. To dejanje je treba hvaležno beležiti.
Zaradi poizkušene goljufije z moko
so bili aretirani in izročeni deželnemu sodišču na Dunaju dr. Brezigar in jurista Ciril Mrak in Franc Majcen. Vsi trije so bili nastavljeni pri vojnem žitnem zavodu na Dunaju. Ponudili so baje pisarniškemu vodji konsurn-nega društva za bančne nastavljence moko, kilogram po sedem kron. Dognalo se je, da so hoteli preskrbeti moko na stare, neveljavne izkaznice.
Gospodarske vesti.
Semenj v Črnomlju bo kakor navadno v torek pred Veliko nočjo, to je: 26. marca 1.1.
Rekvlzlclja masti v Kočevskem okraju se vrši zelo strogo. A namesto da bi plače-
vali izkuhano mast po 12 K kg, jo plačujejo po 7 K 50 v in si odračunajo za stroške pri vsakem kg 2 K, tako da dobi kmet samo 5 K 50 v za mast. Pobira se brezobzirno, ne glede ali bo imela družina dovolj masti ali ne. Tudi se po nekaterih občinah pobira strožje kakor v nekaterih, a dobijo se tudi osebe, ki ovajajo. — Ali ne bo še konec rekvizicij?!
To je pravično! Piše se nam: Na podlagi dopisa »Kranjskega deželnega mesta za vnovčevanje živine v Ljubljani" in pa na podlagi sejnega skleba »Deželne komisije za ureditev prometa z živino na Kranjskem", so določili gospodje pri c. kr. okrajnem glavarstvu v Litiji, da dobi 17 občin lit. sod. okraja 7050 kg mesa na mesec, 24 občin sodnega okraja Višnja gora pa 450 kg. Pa se najdejo ljudje, ki pravijo, da to ni pravično razdeljeno! Morda pa se bodo gospodje pri c. kr. okrajnem glavarstvu v Litiji izgovarjali z delavci, uradniki itd. Ne drži! Le preglejte občine v litijskem sodnem okraju in prišli bodete do izpoznanja, da so tudi te po veliki večini docela kmetiške. Časi so tako čudni, da jih pameten človek ne umi več 1 Pač pa ni treba posebne prebrisanosti za to, da je 24 več nego 17, in da je 450 veliko manj nego 7050. Ali ne? — Morda pa se bo pri c. kr. okr. glav. v Litiji našel gospod, ki nam bo dokazal, da je nasprotno resnično? Počakajmo! —
Oddaja sena In slame. Stranke, ki so naročile pri Deželnem mestu za krmila seno, naj čimpreje sporoče, če so zadovoljne, da se jim pošlje slamo namesto sena; to zaradi tega, ker dobiva imenovani urad v zadnjem času skoraj samo slamo namesto sena in ne more vsled tega izvrševati naročil na seno. Ob enem je vzeti na znanje, da imenovani urad ne more sprejemati nobenih novih naročil več, ne na seno ne na slamo, ker ne dobi več blaga in je za dobavo določena množina že s prvimi naročili prekoračena.
Naročila na otrobi in močna krmila. Pri otrobih je nastopilo tako pomanjkanje, da ni mogoče zadostiti vsestranskim in obilnim naročilom. Županstva hočejo po več tisoč kilogramov za posamezne občine, deželno mesto ima pa za celo deželo komaj par tisoč kilogramov na razpolago, tako da v zadnjem času sploh ne more županstvom več dobavljati kakor po 300 kg. Če ni b'aga, ga ni mogoče deliti. Drugih močnih krmil je pa sploh zmanjkalo. Vsled tega ni dobiti nobenih oljnih tropin, ne lanenih ne makovih ali rapsovih. Županstva naj nastali položaj in to stisko upoštevajo in naj ne zahtevajo takih množin otrobov, ki jih ni mogoče dati.
Strah pred mirom. Čim bližje prihajamo miru, tem bolj se čuti neki odpor proti miru. Nekaterim ljudem je vojska tako dobro storila, da se ne marajo ločiti od nje. To so na eni strani oni, ki vlečejo iz vojnih razmer politične dobičke, namreč hujskajoči politiki, ki žive le od narodne hujskarije in . so nesposobni za trezno delo, na drugi strani pa eni, ki si iz vojnega oderuštva delajo velika bogastva. Ko se je izvedelo, da bo mir z Ukrajino, so se kar prestrašili tisti, ki imajo skrite zaloge živil. Ako se odpre uvoz iz Ukrajine, potem oderuške cene ne bodo več rasle, ampak se bodo pokazale skrite zaloge. Tedaj bodo cene padle in se začne zopet bolj poštena kupčija, ki je dandanes popolnoma izginila. Prej smo mislili, da bo sklep miru velik praznik za vse narode. Zdaj se pa srečuje toliko kislih obrazov, ki najdejo na tem miru vse polno napak, tako da se vidi, kako jim je zoprn.
Vojnokreditnl zavod za južno vojno ozemlje se je konstituiral in v prvi seji ukrenil potrebno radi prostorov in izvolil odbor cenzorjev, ki bodo neposredno občevali s prosilci za kredite.
Veliki mlini zahtevajo zvišanje mlevnine, češ da ne morejo izhajati.
Kmečko zadružništvo in vojna posojila. Na vseh sedmih vojnih posojilih je avstr. kmet. zadružništvo udeleženo z okroglo eno miljardo kron, ali še nekaj več. To je več, kakor so znašale vse hranilne vloge rajfajznovk pred vojsko.
Zadružništvo in vojnogospodarske naprave. Doslej se je vlada pri vojnogo-spodarskih odredbah in napravah jako malo ozirala na zadružništvo. Dolžnost organiziranega zadružništva je, da zahteva priznanje svoje veljave pri prehodu iz vojnega v mirovno gospodarstvo. Zlasti, ko se bo vršila demobilizacija raznega orodja, vozil in drugega materijala, se mora kmetijsko zadružništvo zato potegniti, da pride ono pred vsem do besede.
Ogrska mast za Avstrijo. Ogrski minister za prehrano je odredil rekvizicijo pre-šičev v celi Ogrski, da se zagotovi potrebščina Ogrske in da zamore Ogrska izpolniti obveznosti napram Avstriji glede primerne preskrbe masti.
Za varstvo naše živinoreje. Ker ni drugih živil, se zahtevajo velikanske množine govejega mesa za vojaštvo. S temi razmerami se je bavil svet za prehrano in je sklenil pozvati vlado, naj sedaj kar moči dobi živine iz drugih držav. Seveda bo draga, a ozir na denar naj v tem slučaju ne velja, ker pred vsem moramo ohraniti svoje kmečko gospodarstvo popolnega propada, ki bi bii neizogiben, ako bi se vzele kmečkim gospodarjem tako velike množine krav in volov, kakor so predpisane.
Umetna gnojila hočejo monopolizirati. Proti tej nameri se je izreklo Središče za varstvo kmetijskih interesov iz tehtnih razlogov. Zdi se, da hoče vlada v prvi vrsti varovati industrijo, ki izdeluje umetna gnojila, proti nemški konkurenci. To ni v interesu poljedelcev, ki imajo vsled konkurence nemških tovarn z našimi le ugodnosti. Vladni zastopnik je pri tej seji trdil, da če ne podpremo naše domače industrije, ne bomo dobili sploh nobenih umetnih gnojil, ker bo Nemčija svoje lastne izdelke porabljala samo zase. To baje velja v prvi vrsti za dušik. Nam se pa zdi, da hoče dobiti industrija vlado in poljedelce s tem pod svojo oblast. Zlasti sumljivo je to, da hoče vlada dati nekaj miljonov na razpolago industriji za reklamo za umetna gnojila. To je čisto nepotrebno, ker kmetje zahtevajo umetnih gnojil toliko, da jih sploh ni mogoče dobaviti. Reklamo dela nujna potreba sama že dovolj veliko.
Naznanitev kleja. Kdor ima čez 500 kg kleja, ga mora naznaniti oblasti.
Cene za železne Izdelke. Centralno mesto za presojo cen na Dunaju izkuša določiti primerne cene za železne izdelke. Stvar
je silno težavna, ker vse račune morajo izdelati samo železni industrialci sami, ki jih drugi ne morejo kontrolirati. Skrajni čas je, da se znižajo cene neobhodno potrebnim železnim izdelkom, ki jih mora kmetovalec kupovati.
C. kr. urad za prehrano, ta vojna rastlina, ki daje tako malo sadov, je dobil novega načelnika- Prej mu je načeloval minister general Hofer. Hofer je bil jako dober človek in sila priden. Vsem bi bil rad dal hrane na račun kmetov. Zato je z veliko vnemo izdajal mnogoštevilne naredbe in ustanavljal najrazličnejše centrale. To delo ga je tako izmučilo, da je vidno pešal in ga je slednjič bila res samo še kost in koža. Zdaj, ko je izdal toliko naredeb, da jih sam več ne pozna in se jih tudi noben jurist ne more vseh naučiti, je pa popolnoma opešal in prosil za zasluženi pokoj, ki mu ga je cesar tudi milostno dovolil. Njegov naslednik je Ludovik Paul, doslej podravnatelj c. kr. državnih železnic. Ta je svojo sposobnost za voditelja prehrane dokazal baje s tem, da je dobro vodil železničarsko apro-vizacijo. To je že lepo, a aprovizscijo je lahko voditi, ako vse oblasti zanjo rekviri-rajo. Naloga voditelja splošnega urada za prehrano pa bo, da dvigne pridelovanje živil. Tu je jedro vsega vprašanja. Socialni demokratje in meščanski zastopniki so zahtevali, da se mora c. kr. urad za prehrano dvigniti v samostojno ministrstvo. To bi bilo dobro za uradnike, ker bi dobili imenitne službe in visoke naslove. Ali bi bilo tudi ljudski prehrani kaj koristno, je drugo vprašanje. Te napake pa vlada vendar ni naredila, ampak ni več imenovala nobenega ministra. Paul je samo voditelj c. kr.
urada za pre! rano in podrejen ministrskemu predsedniku. Če bi nam Paul mogel hitro dati dovolj gnojil in semen, bi več koristil, kakor če nam pride z novimi naredbami.
Rekviziclje belega perila uvedejo na Ogrskem, da zadoste potrebam armade.
Tri najstarejše letnike pri armadi odpuste vsled nove cesarjeve odredbe in sicer letnik 1867 z dnem 15. marca ozir. do konca maja, letnik 1868 s l. junijem oz. do konca septembra, letnik 1869 s 16. sept oz. do konca decembra.
Po skiepu lista.
Mir z Rusijo in Ukrajino.
Kongres vseh ruskih sovjetov je odobril mirovne sklepe. Mirovno stališče je odločno zastopal Lenin, dočim je Trockij zavzemal precej nasprotno stališče in je radi tega odstopil. Večina na kongresu je s 780 proti 125 glasovi izjavila zaupnico Leninu. Trockij je imenovan za guvernerja v Petrogradu. Pravijo, da bo sedaj sedež vojne stranke v Petrogradu in mirovne pa v Moskvi.
»Nova Reforma" poroča da spremene mirovno pogodbo z Ukrajino v korist Poljakov.
Angleška se je obrnila na Ameriko radi miru ?
Ameriški senat je vprašal predsednika Wilsona, naj še enkrat preišče, ako se je možnost za mir v Evropi zboljšala. Wilson je odgovoril, da mu je isto prošnjo poslala Angleška. Zato je poslal v Evropo polkovnika Housa, da se informira o položaju v Evropi.
Kranjska deželna banka
■'	1 v Ljubljani. —
Najvarnejše in najugodnejše se naloži denar v pupilarno-varnih 47»0/o zastavnih listih in 4V»% komunalnih zadolžnicah Kranjske deželne banke. Letne obresti čistih 4%% brez odbitka kakršnegakoli davka.
Daje hipotekama in komunalna posojila.::Sprejema vlo-
• •	IB
ge na hranilne knjižice in tekoči račun pod najugodnejšimi pogoji.
8
ILIRSKA BANKA V LJUBLJANI
Šelenburgova ulica št. 1.
izvršuje vse bančne transakcije najkulantneje
financira vojaške dobave in aprovizacijske kupčije. — Daje predujme na blago. — Eskomp-tira menice, fakture in terjatve. — Pospešuje trgovino, industrijo ter uvoz in izvoz. — Vloge na knjižice obrestuje po 4%. — Vloge na tekoči račun po dogovoru.
m
Odgovorni urednik: Vojteh jeločnik. -- Tisk »Zadružne tiskarne" v Liubliani. —- Zalnžji