—•    248    »«— IVO   TROŠT:
Bukev in srnreka.
Basen.
p                      J esno druga ob drugi sta rasli v gozdu bukev in smreka,
\     ]   r~~I        obe vitki in mladii Bukev je Ijubko raztezala veje ¦             H       ob smreki in ji šepetala z listjem: »Dobro ti je v mo-
jem objemu, soseda1, ne?«
»Samo   nekoliko   pretesno!«   odvrne   smreka, dviga vršiček skozi bukove veje proti nebu in si rnisli:   Vsaj navzgor me ne dohiti lakomna soseda ^js.         /M,       nikoli.
/jn*     ~jM\          Bukev sili s koreninami globoko v zemljo, se
^^%    f^±      zdebeli in razkošati,   ker pobere sosedi skoro vso
*                        hrano v tleh  kar   izpred  ust.   To  brezozirnost je
smreka čutila predobro in zastajala v rasti. Bukev
ji pa govori: »Dobro se ti godi v mojem objemu!  Brez skrbi si! Noben
vihar te ne podere. Moje veje so tako močne.«
»Hrane mi primanjkuje,« odkrito priznava smreka. »Tvoje požrešne korenine posrčejo v zemlji še meni namenjene sokove. Olej, kvišku ne morem!«
»Pa še koliko je tvoj vrh višji od mojega! Predobro se ti godi! Pre-vzetna bi bila že tudi rada, soseda! Nikar! To je pregrešno.«
Smreka si ne more pomagati izlepa proti lakomni sosedi. Rada bi se veselila življenja, pa ji ne pusti bukev. Začne misliti na lastno obrambo. Ker ne more z vrhom več kvišku, razprostre veje kakor odprt dežnik, da bi bukev ne mogla uspevati v njeni senci in bi od vej padajoče kap-ljice ovirale nasprotnico v razvoju in preširnosti. V varni senci poleti in zavarovana pred težo snega pozimi se je poslej bukev razrasla še lepše. Zato se je začela norčevati s sosedo: »Predobro se ti godi pri menii, ker se tako kosatiš! Qlej, še jaz se dobro počutim pod tvojim solnčnikom!« Nato pa še krepkeje stisne z vejami smreko, ki kar ječi v nje objemu in toži: »Od same dobrote, ki jo uživam pri tebi, me bo kmalu konec«. Nato omahne bukvi v naročje in usahne.
Bukev bi bila sicer pozneje lahko še lepše uspevaia, ko bi se mogla rešiti mrtve sosede. Nje veje so objemale še mrtvo, ker se niso mogle raz-kleniti in oprostiiti neljubega bremena. To jo je težilo in peklo kot grenak spomin.