DI IVAN PREGELJ: TLflČANI. Roman iz osemnajstega stoletja. I. »TOLMINSKA POTRPEŽLJIVOST.« roč julijski dan je kuhal tolminsko dolino ; omotična soparica je kipela iz polj in travnikov in legala koprenasto ob pobočja gora. Po par tednih južnega vremena je vendar enkrat sinilo lepo jutro. Ali že zgodaj je kazalo, da vreme ne bo zanesljivo, in čim više se je pelo solnce, tem izraziteje so se gostile sopare med Škrbinskim sedlom in Krnskim pogorjem in so proti poldnevu zakrile s temnimi oblaki ves Kot. Čudovito tiho je bilo vsevprek od Kozlovega roba pa do Bučenice in Senice. Komaj za par hipov je zarezalo v tišino vikanje uharice vrhu Mohorjevega laza. Od drobnih ptic preganjana je nočna vlačugarica utonila nekje za goro v goščavi, vikanje je zanemelo. Leno, enoglasno je šumela Soča, ko da šumi »bela voda« nekje pod peskom in je trudna in upehana. Ob vznožju Bučenice, nekako na sredi med Sočo in vasjo Modrejce, je sedel ob uljnjaku star človek, oblečen v oglodane hlače iz bukovega blaga in srajco iz domače preje, gologlav in siv ko ovca. Gladkoobrito lice je bilo bolnorumeno; pod odpeto srajco so se prikazovale široke, toda neizmerno koščene prsi. V zapestju je imel starec srajco skrbno zapeto z domačimi, iz preje sukanimi gumbi. Pegaste in žuljave roke so mu počivale na kolenih, mož je z nagnjeno glavo užival pripekajoče solnce. Če pa je zdajpazdaj dvignil glavo, se je prav gotovo vselej ozrl na panje. Izraz tope žalosti mu je ležal na obrazu, morda zato, ker je vedno nanovo videl komaj eno celo vrsto roječih panjev, dočim je bilo jalovih troje vrst. Tako je bilo videti, kakor da mož z nepopisno ljubeznijo boža z vsakim pogledom roječe panje in se nato mimo jalovih zamisli nekam v žalostno daljo, kdove kam. Zabrenčalo mu je ob ušesu, dvignil je glavo in zamrmral: »Modre janka!« In strmel je za žuželko, ali bo res sedla pred panj, okrašen z nerodno naslikanimi vislicami, o katerih so rekli Modrejani, da so jih napravili samo zase in svoje otroke, ne pa za tujce. Mož je zadovoljen prikimal in se dobrohotno zagledal na panje. Ob modrejanskem je rojil mo-drejčanski, označen z nekakim drevesom, ki naj bi bila lipa pred Kraguljevo hišo na Modrejcih. Z lipe je viselo troje svetopisemsko velikih grozdov cividinca, domače trte, ki je rodila Kragulju letnih dvajset bokalov vina. Tolminski panj je pred-očeval novo cerkev Matere božje na Ilovici. Nesrečni umetnik je bil naslikal vrata previsoko, tako da so morale uboge žuželke lezti pod pragom v svetišče. Mostarski panj je imel za zaščit-nico sv. Lucijo. Dvoje luknjic, kateri so bile žuželke skrbno zadelale s strdjo, je naturalistično označevalo martirij rimljanske device. Tudi Zala-ščani so imeli svoj panj in sliko rdečepikaste postrvi, očividno zato, ker jim je tolminski grof ob vsaki priliki očital, da*mu polove in snedo vse postrvi iz Tolminke. Kamenski panj je karakte-riziral umetnik z rumenim kolesom, ki naj bi predstavljalo oni šestdeset funtov težki sir, ki so ga Kamenci plačevali tolminskemu gospodu kot najemnino za planino Zaslap. Poleg jalovih panjev, ljubinjskega, podmelškega, volčanskega, kozar-škega, loškega in idrijskega, ki so bili vsi več ali manj spretno označeni, je rojil samo še panj, zaznamenovan z imenom Križanega, posvečen šestdesetletni ženi sedemdesetletnega gospodarja Gašparja Kragulja, ki je zdaj bolehen slonel ob uljnjaku in se solnčil in se žalosten zamišljal kdove kam. Tedaj se je nekdo nenadoma dotaknil starčevega ramena in pozdravil: »Lepo rojijo, lepo!« Starec je okrenil počasi glavo in motril moža, ki je stal za njim. Srednje velik človek je bil, pol mestno, pol kmetiško oblečen. Širokokrajen klobuk je držal v roki, dolgi in svetli lasje so mu padali v potnih kosmih na vrat. Podolgasto obličje je bilo čudno nežno in skoro mladeniško, dasi je par gub pričalo, da mož ni tako mlad. Njegova upognjena postava in vzbočeni hrbet, kakor pri težaku, sta kazala, da bo bliže štiridesetemu, nego tridesetemu letu. Mož očividno ni bil kmet, kajti nežne roke so bile v zapestju razmeroma zelo šibke. Živahnost kretenj in ravnost kolen ter glas, ki je bil nekako tuj in mehak v primeri z govorico domačinov, vse to je dajalo osebnosti čuden izraz nečesa zagonetnega. Gašpar Kragulj se je trudil, da bi prišleca prepoznal, in je odzdravil: »Rojijo, kolikor še morejo, čebelice.« i 19 Tujec je sedel na panj ob Kragulju, izvlekel kos tolminskega sira in nož, ostrgal skorjo in začel prirezovati košček za koščkom, dočim je starec še vedno gibal z ustnicami in premišljeval, kdo da je, »Kaj me ne poznate ?« je vzkliknil tujec; ob ustnice mu je leglo dvoje ostrih gub, ko se je nasmehnil. »Peter Duša!« je dejal tedaj starec in se je hitro, nekam skrbno odmaknil. Čudovito je bilo, kako se je starcu hipoma obraz zresnil, kako mu je leglo plaho vprašanje na vse ostro, štiri-voglato lice. »Postarali ste se,« je začel Duša. »Postaral,« je jeknil starec z glasom, ki je zvenelo iz njega nekaj rahle nezaupnosti. Postrani je pogledal Dušo in pristavil: »Noge me ne nesejo več,« »Potrpeti je treba!« je odvrnil Duša tako, kakor da misli vse nekaj drugega. Skoro jezno je dejal starec: »Jaz sem zadosti dolgo potrpel, bom že še tačas.« »O, še preveč ste potrpeli, oče,« je dejal zdaj toplo in rahlo očitajoče Duša; »drugi ne bi toliko.« Starec se je očividno umiril, molčal je in kimal z glavo. Potem pa je dejal, kakor da govori sam s seboj: »0 svetem Mohorju lani sem znesel petnajst bremen sena. Je rekla Krivčevka: Sedeminsedem-deset sem jih učakala, osemdeset jih ne bom. Ti jih pa boš, Gašpar, je rekla; pa sem rekel, če je ravno taka, zakaj da jih ne bi. Pa jih ne bom, ne!« »Žalost in skrbi nesejo človeka,« je dejal Duša. Starec je kimal z glavo in govoril sam zase: »V rokah sem že še, v noge ne morem nič več,« In u ver j eno je pripomnil: »Kako pa bom kaj prida, če nič v meni ne ostane?« »Ali ste se pretegnili?« »Galjoti so hodili po meni,« je odvrnil mirno, brez jeze starec in se zagledal v panje. Za spoznanje pomilovanja je bilo v Dušinem obrazu, ko je dejal: »Sem slišal nekaj, da so Vas ob vso živino pripravili; ali ste se jim kaj hudo upirali?« »Ali sem Golja, da se bom upiral?« je odvrnil živahno Kragulj. »Ali se je treba upirati, kadar se polakomijo, pa vzamejo, kakor morejo? Nič se nisem upiral. Saj Bog ve, kako je.« V žalostno obličje je prišlo starcu nekaj rahle rdečice; z roko je zamahnil in dejal: »Glej, iz hleva naravnost v mesnico so jo gnali, živino!« »Tako delajo vselej, kadar človek roboto zamudi.« 20 »Ali sem jo zamudil ?« je vzkliknil Kragulj. »Kaj je niste ?« »Do dveh robot v Bilje imajo pravico,« je govoril starec, »obe sem opravil. Pa je hotel Grandent, da opravim še eno. Kako naj jo opravim, če me ni doma? Med sem tovoril v Trbiž, še vedel nisem za povelje.« »Pa Vam je zato živino vzel ? Ali se niste pritožili grofu?« »Tako me je vprašal, kaj mislim o roboti v Bilje. Ljudje godrnjajo, mu pravim, kako so na izgubi, pa da to meni nič mar ni, ki sem pošteno opravil svoje poti; za tretjo me Grandent ne sme siliti in mi jemati živine. Prebledel je dedec, se k Lahu obrnil, in da sem opravil. Za petdeset cekinov me je kaznoval in še kamenje sem moral voziti za apnenico.« Tedaj je skočil Duša kvišku in vzkliknil: »Prav se Vam godi, oče! Zakaj ste taki, da vse potrpite ? Naj Vas le grofje in galjoti, še kožo naj Vam potegnejo z glave, trdo, tolminsko. Zdaj veste!« »Kakor sova vekaš,« je dejal mirno Kragulj, »Star sem in vem toliko kakor ti, ki okrog hodiš in ljudi hujskaš,« »Ali hujskam, če dopovedujem ljudem, da so neumni, če se ne zmenijo kakor en mož, da bi šli nad Tolmin ? Saj mož mi ni žal — naj vas pestijo! — le otroci in žene se mi smilijo, da stradajo,« »Bog se jih usmili, ali jim jaz jemljem?« »Zakaj pa ste obljubili, da se ne boste puntali?« je vprašal zbadljivo Duša, Starec je sklonil glavo, par solz mu je zdrknilo po licih in čudovito mehko je govoril: »Bog mi bo dal mirno zadnjo uro, da sem tisto obljubil.« In kakor prej je začel govoriti skoro sam zase: »V Tolminu smo bili. Komisarji so nas klicali. Doma mi je ležala Tončka; Anca je jokala, da me otrok ne pričaka, Galjot, ali me poznaš? Povej, kaj si počel s Tončko! Svinja!« Jezdec se zasmeje: »Naredi mi pot!« Skozi temo sikne ogenj iz pištole fantu med oči in obsvetli ostro in za hip spačeno lice tolminskega oskrbnika Grandenteja. Ljudje viknejo, konj se vzpne preko ljudi. Že je izven gneče, cesto pod seboj. Zmagoslaven vzklik se izvije jezdecu iz grla. Ljudje ne vedo, ali konj tako hrza. Tedaj sune ob konju nova senca, nekaj svetlega šine ob konjevem kolku navzgor, bolesten krik zareže v noč, konj zdirja divji proti Ušniku, Na cesti sinejo luči. Pred kovačnico leži Vidučev Tone s krvavim in osmo-jenim obrazom, roke grebejo v cesto. Koncem hiše se vije nekaj groznega na tleh: človek z gnojnimi vilami v hrbtu. Ob strani stoji mutasti brat Vidučevega. Notri v Kobalovi krčmi je bil prinesel petin-šestdesetletni stari Viduč bokal k ustom in se pošalil: »Oženil se bom. Sine bom imel, da jih bo več za punt!« Tedaj mu povedo, da mu umira Tone, Mož prebledi, omahne na cesto in ječi: »Zdaj bom rodil sine, zdaj!« Kakor pijan gleda okoli, vidi mrtvega na tleh, sliši in razume vse, Prime se za sivo glavo. Težka je, težka. Mož ne joče, samo hrska mu pri srcu, kakor v gori o potresu: »Rodil sem ga, da je umrl, da je pogubljen!« * * Ob treh, ko se je oglasil zvon svetega Mavra, je začela stara Kraguljeva teta v blodnji prepevati in je pela eno celo uro. Ob petih je tako oslabela, da so ji prižgali svečo. Ob osmih je začela umirati težko .smrt. Tedaj je zlezlo bolno okostje iz svoje postelje in se sesedlo z vnetimi očmi v bledem, suhem obrazu, ob postelji umirajoče. Tončkai je prijela teto za roko in govorila: »Teta, ali boste, umrli?« »Vidim, vidim,« je vzrastla bolnica z upadlimi prsi. Vse telo ji je drgetalo čudovite mrzlice, da se je tresla postelja, pod in slika na steni. »Koliko krvi, krvi, krvi, o moj Bog!« Slika na steni drhti manj in manj, tiha in pokojna leži bolnica, Tončka ji gleda v voščeno lice. Umrla je. Svetega Mavra zvon poje venomer. Otroci bijejo plat, možje in fantje so že odšli. Tončka gleda v voščeno lice. Ni umrla. Ustnice drhte, kakor rdečica je zaplulo v voščeni obraz. Teta odpre oči. Teta govori z vsakdanjim, komaj rahlo vznemirjenim glasom; Tlačani. Dr. Ivan Pregelj. (Dalje.) Ob zgodnji jutranji uri je prišel mestni sodnik Brunetti k podglavarju s poročilom, da se je uta-borilo v Solkanu nad štiritisoč kmetov. Podglavar se je najprej ustrašil, nato pa se je začel smejati na ves glas osuplemu sodniku v obraz. »Imenitno, gospod sodnik, imenitno.« Brunetti se je začel, še huje zmeden, tudi sam smejati. Tedaj je pripomnil podglavar: »Odkdaj ste šaljivec, gospod sodnik?« Brunetti se je prestal smejati. Pomislil je, ali ni podglavar znorel, »Ma non capisco, signor luogotenente ,..« »Prosim, prosim,« se je smejal podglavar še vedno, »dovtipa torej ni konec!« »Ampak, gospod podglavar, Tolminci — « Podglavarju je začela šala presedati in je dejal: »Ne, gospod sodnik, Vi pač niste šaljivec. Saj vidite, da se ne dam vleči za nos!« »Dio santo!« je vzkliknil tedaj sodnik, »kdo govori o šali. V Solkanu je štiritisoč Tolmincev. To ni šala!« Podglavar se je nehote prijel sedeža, kajti noge so mu začele klecati v kolenih. V hipu pa se je udaril ob čelo in vzkliknil: »Vi ste vendarle dober šaljivec!« Tisti hip so se vrata odprla in sluga je naznanil Ferdinanda Formentinija. Komaj je bil sluga zunaj, je vstopil Formentini in vzkliknil, zagledavši Brunettija: »Gospod podglavar že ve?« Sedaj je bilo podglavarju jasno, Brunettijeva novica ni šala. Hripavo je vprašal: »Ali je gotovo, da jih je toliko?« Formentini je začel obširno poročati. Podglavar je Brunettija hladno odslovil. Sramoval se ga je, Nato pa je nemiren poslušal Formentinija in vprašal: »Kaj storiti? Kaj svetujete?« »Gospod podglavar,« je odvrnil Formentini, »svetoval bi, da pošljemo še enkrat odposlance,« »Odposlance! Kdo zna govoriti ž njimi, kdo jim dopove, naj se razidejo?« »Gospod podglavar,« je odvrnil samozavestno Formentini, »dajte mi še enega spremljevalca. Rad sprejmem prevažni posel!« »Vi greste?« se je zveselil podglavar in mu stisnil roko. »Toda koga naj pošljem z Vami, koga? « »Morda bi poslali Radetiča!« »Radetiča?« Podglavar je zategnil rahlo za-ničljivo. Toda koj nato je zamahnil z roko: »Dobro, naj gre Radetič.« Dal ga je pozvati, Radetič je prišel in dejal: »Grem, toda s tristo vojaki bi bil bolj gotov uspeha,« Podglavar je odvrnil: »Če bi imel tristo vojakov, bi Vas ne klical.« Radetič se je poklonil, Podglavar je velel Formen-tiniju: »Obljubite vse!« Ko sta odhajala, je rekel Radetič Formentiniju: »Bojim se, da vse obljube ne bod.o nič izdale!« »Vi, maloverni!« je odvrnil užaljeno Formentini. Radetiču so se ustnice rahlo skrivile v nasmeh, rekel ni nič. Deset minut pozneje sta gonila konje proti Solkanu. V cerkvi pri svetem Antonu je bila osma ura, ko sta šla skozi mestna vrata. Jahala sta naravnost v kmečko vojsko, ki se je bila zgrnila od Solkana po cesti proti mestu. Nekaj bežečih černi-dov jima je prišlo naproti. Klicali so jezdecema neumljive besede, Radetič je zaničljivo mrmral: »Glej, kako se jim mudi branit mesto!« Tisti hip so padle prve gruče kmetov jezdecema na pot in jima zadržale konje, Radetiču je švistnilo jeklo iz nožnice: »Odposlancema pot!« Nekdo še vedno ni izpustil konja, Radetič ga je udaril s plosko sablje po hrbtu, da se je od bolečin skrivil in odskiočil. Toda tisti hip se je dvignil cel gozd orožja proti jezdecema, kos, vil, trentarskih palic in gorjač. Nepopisen hrup se je izvil iz množice, »Vergine santa!« je vzkliknil Formentini, bled ko stena, Radetič je stisnil konja, da se je vzpel, Zakričal JL divje: »Prostor odposlancu! Kje so vaši vodje?« Kretal je tako hitro in spretno s konjem, da se je množica ob njem razgnetla in kakor začudena strmela v to igro živali in človeka, kjer se je zdelo, da sta jezdec in konj eno in isto bitje in da je to bitje nekaj čudovitega. »Kaj si pojac, da plešeš?« je vzkliknil Lovrenc Kragulj med množico. »Primite ga, ljudje!« Dvoje orjakov je skočilo naprej, Radetič ju je zopet oplazil s plosko sabljo, da sta pod silo udarca telebnila na tla. 93 »Saj ni človek, hudič je!« so klicali kmetje, Radetič se je ozrl po Formentiniju in se mu nasmejal in prikimal, »Ubijte ga, za norca nas ima!« je kričal zopet Lovrenc in ril naprej, Peklenski šum se je razlegel, Sredi tega šuma je bilo čuti hipoma dvoje glasov hitro zaporedoma, »Mir!« je viknil Radetič, »Mir!« je ponovil Gradnik, Radetič se je ozrl za glasom. Ljudstvo je utihnilo na mah. Gradnik se je preril pred odposlanca in vprašal: »Vi ste odposlanci? Kaj hočete?« Radetič je malomarno zatikal meč v nožnico. Ne ena kretnja ni ušla Gradniku, ki se je čutil užaljenega, in je pripomnil: »Zdaj res ne vem, ali sta izgubila iz strahu glas, ali pa sta pozabila, čemu so jih poslali.« Nekdo se je glasno zasmejal. Ko od gada pičen je zaigral Radetič s konjem v ono smer. »Merite, možje, če ne da miru!« je velel Gradnik. Do petdeset cevi je zazevalo v hipu v Rade-tiča, ki je že stal na tleh ob Gradniku. »Ukazal si, naj merijo na podglavarjevega odposlanca. Smrt si zaslužil za to predrznost, kmet! Na mestu bi te moral kaznovati.« »Poskusi,« je odvrnil mirno Gradnik. »Pod puškami odposlanik ne govori,« je rekel Radetič in segal z nogo v streme. Brez povelja so ljudje povesili puške. Tedaj je Radetič pomignil Formentiniju. Toda ta je bil še vedno toliko presenečen, da je komaj čez nekaj hipov mogel govoriti. »Gospod podglavar goriški, grof Ivan Adam Strassoldo, opominja po meni in tovarišu še enkrat svoje podanike, da odnehajo od svojega upora. V dokaz svoje naklonjenosti jim sporoča, naj izbero izmed sebe trideset mož in jih pošljejo z nama, da z gospodom podglavarjem pregledajo vse Bande-love račune in predložijo svoje pritožbe. Gospod podgalavar hoče vse tožbe mirno zaslišali. Odposlancem se ne bo skrivil ni las!« »Saj že imate petindvajset naših ujetih,« je rekel Gradnik. »Vprašajte jih.« Formentini se je ozrl proseče na Radetiča, ki je odgovoril: »Možje, ne dajte se zapeljati od teh, ki vas šuntajo!« »Ali vas kdo šunta, bratje?« je bilo čuti Grudnikov glas. Prezirljivo je motril Radetiča, ki se ni niti najmanj zbegal, temuč je dejal še glasneje: »Poslušajte glas pameti, ljudje! Kar vam podglavar ponuja, je vse, kar morete doseči. S silo ne opravite nič. Podglavar ima vojake.« Gradnik se je zasmejal: »Če bi jih imel, poslal bi jih bil nad nas.« »Branili bomo mesto do zadnjega!« je klical Radetič, Mož je bil ta hip sam prepričan o tem. »Branite ga, če bo čas!« je odvrnil Gradnik. Radetič je sedal na konja. Formentini je še enkrat vprašal: »Ali torej ne pošljete svojih mož?« »Pošljemo jih,« je odvrnil Gradnik, »pa šele tedaj, ko bomo vsi na Kornu.« Radetič je obrnil konja. Gradnik je poveljeval: »Nad Gorico, možje!« Podglavarjeva odposlanika sta pustila kmečko vojsko za seboj. Pred mestnimi vrati je Radetič obstal in rekel: »To ni druhail, to je vojska,« »Če bi imeli poveljnika,« je odvrnil Fortnen-tini zaničljivo, pozabivši, da se je pravkar pokazal bojazljivca, »Imajo ga. Vitez bi bil, pa bo umrl pod rabljem!« In Radetič je vzpodbodel konja, spomnivši se, da je še tešč, »Tolminci gredo!« Krik strahu in razburjenja je preletel v hipu vse mesto. Trgovci, krčmarji, peki in mesarji, ki so bili pravkar odprli svoje prodajadnice, so še dvomili, ali naj zapro, dočim so hišni gospodarji hiteli zapirat vezna vrata. Z ulic je bilo čuti vznemirjajoče glasove, da bodo kmetje porušili mesto, zažigali in ropali, da so že pred mestnimi vrati. Mirnejši so bili mnenja, da kmetje dobro vedo, s kom imajo opraviti. Med temi zadnjimi je bilo par mesarjev, oni orjak seveda tudi. Gručai mestnih po-hajačev, željnih neredov, in nekaj resnejših meščanov se je zbralo pred njegovo mesnico na Kornu, ko je smeje odgnal žene, češ, da danes ne prodaja, Tisti hip sta gnala mimo na spenjenima konjema Radetič in Formentini, od mestnih vrat nad Kor-noim se je razlegal šum, »So že tu!« je zavpil orjak. Nekaj bežečih stražnikov je privihralo na Koren, Isti čas so se pojavili kmetje od Svetega Antona doli, kjer so bili vdrli v mesto. Klici strahu, hitro zapiranje vrat. Posamezni, na ulicah se mudeči meščanje so bežali. Gruča okrog orjaškega mesarja je izginila, ostal je sam z veselim obličjem, videč divje oboroženo kmečko vojsko. Od nekod je privihrala raz-mršena žena, umazana in v zakrpani obleki, in je presunljivo klicala. 94 V oknih je bilo opaziti nemirne obraze meščanov; V par hipih so napolnili kmetje ves obširni prostor na Kornu in vendar so bili tesno stisnjeni, V svojih domačih rjavih oblekah iz bukovega sukna in s svojimi mogočnimi klobuki so bili podobni divjakom, in dasi so meščan je poznali to nolšo), te klobuke in te ljudi, so osupnili vpričo njihovega števila, raznoličnosti obrazov in orožja. Vendar je bilo opaziti na vseh teh ljudeh, oboroženih z grozovitim orožjem, nekako negotovost in zadrego. Začudeni so se ogledovali, govorili polglasno, kimali drug drugemu z glavo. Ko so se še prerivali, se je postavil mednje orjaški mesar in položil nekomu roko na rame: »Me poznaš?« »Kako te ne bi poznal, Zorut,« je vzkliknil kromberški mesar Pavšič, »Kaj praviš?« »Kaj pravim? Prav imate!« »Ali slišite, kmetje, meščani z nami držijo!« je zaklical Pavšič, »Le dajte Bandelu!« je rekel orjak, ki so mu kmetje stiskali roko. Nekako veselo razpoloženje se je polastilo bližnjih in se prelilo tudi na druge, Cule so se ošabne grožnje pijavkam, drugi so izku-šali z znaki prijaznosti udobrovoljiti plahe obraze v oknih. Ta trenutek je izrabil pek in je zopet odprl prodajalno, Tuintam se je odprlo okno, Tedaj je privihral na Koren sodnik Jakob Brunetti, »Jaz vas peljem pred gospoda podglavarja,« je klical s tujim naglasom, »jaz vas popeljem. Kje so vaši župani?« Nekateri so se mu smejali, prepoznali so od-poslanika od prejšnjega dne. Drugi so klicali, dai naj bo mir. »Župani vkup!« je velel Kobal, »Župani vkup!« so klicali ljudje. Nastalo je prerivanje, Sedemdeset županov se je oglasilo. »Zdaj pojdemo,« je dejal Laharnar Andrej, »ali je prav tako?« »Prav!« je dejal Gradnik. »Župani naj govorijo!« je dejal Laharnar. Odgovorili so, da jim je prav. »Dobro opravite, postavite se!« so klicali ljudje. »Ali naj gremo z orožjem?« je vprašal Pod-gornik, »Ni treba!« je dejal Andrej Laharnar. »Saj nas vojska varuje.« Možje so predali svojim tovarišem orožje in krenili z Brunettijem proti Travniku. »Ali Gradnik ne gre ž njimi?« so kričali iz množice. »Ne,« je vzkliknil Gradnik, »jaiz ostanem z vami, Saj je županov in podžupanov dovolj.« In ozrl se je nad seboj v okno. Mlado dekle je slonelo gori in gledalo naravnost nanj. Pokimal je z glavo in pozdravil laški: »Dobro jutro, gospa!« »Nisem gospa, sem gospodična,« je odvrnila meščanka in se zasmejala. Tudi Gradnik se je nasmejal. Ona je vprašala: »Ali si oženjen?« „ »Nisem.« »Če bi bil, bi te žena ne bila pustila v Gorico.« »O, tu jih je mnogo, ki imajo žene in so prišli.« »Ali se ne bojijo, da jih obsodijo na smrt?« je vprašala. Neprijazno jo je pogledal in odvrnil: »Ali smo roparji, da bi nas sodili?« »Podobni ste jim,« se je smejala, da se je moral nehote tudi on. »Pusti babo,« ga je prijel za rame Matko, »ali ne vidiš, da se norčuje iz nas!« Osuplo je pogledal Gradnik Tininega očeta in ni odgovoril. Na okno pa ni pogledali več. Okno gori se je zaprlo nekam jezno. Tedaj je Gradnik polglasno rekel Matku: »Saj se ni norčevala, ne.« »In če se ni,« je odgovoril Matko, »ne spodobi se zate, Janez, zdaj ne več,« In pomenljivo je kimal z glavo. Fant ni povesil pogleda. Matko se je nagnil k njemu in zašepetal: »Nocoj je bila pri tebi, zdaj veš, zakaj se ne spodobi več.« »Vem, « je odgovoril nevoljno Gradnik in se nemo zagledal v Anžeta Rinka, ki je bil zbral ob sebi gručo mlajših in starejših, pripovedujoč jim o nepopisnih prizorih, ki da jih je doživel, ločivši se doma od svojih otrok, Tako je vzbudil mož v poslušalcih dokaj ginjenja, spomnivši jih na njih lastne domače. Nato je spretno prešel na lastno osebo, izjaivil, da se niti od daleč ne bi bal, če bi šk> vojakov ko listja nadenj, »Kaj pa, če bi me zadeli? Mrtev bi bil, ne lačen, ne žejen, otroci bi se mi tudi ne smilili več in mi ne grenili slednjega grižljaja, ki mislim, da ga sirotam lačnim odjedam!« Anže Rink je imel pri spodbudnem govoru pred očmi jasen smoter v obliki zlatega grozda, kjer je goriški krčmar točil nič manj zlato kapljico vipavca ali vsaj rebule, ne sicer take, kot rifolium, gotovo pa sladkejšo od tolminskega čividinca, In kakor nalašč je bil orjak Zorut velik prijatelj otrok in se je hipoma zaičutil zelo sorodnega droibnemu Anžetu, mu segel pod roko in ga dvignil in peljal v krčmo, kjer je visel Anžetov smoter, In ko sta šla, je vprašal orjak: 95 »Kaj, imaš veliko otrok?« »Osem jih je in deveti je na poti. Pomisli, preden jih nasitim.« »Jaz imam enega, pa skoro nič ne je!« je tožil orjak, »Hm,« je dejal Anže, »tudi to se dogaja. Pa bi ti znal pomagati. Vem za zdravilo,« Orjak ga je potegnil še krepkeje za seboj, Malo vstran so stali Lovrenc Kragulj, Valentin Munih in Gregor Kobal. Valentin je rekel: »Le to bi rad vedel, kako jim je pri srcu, odkar so jih zaprli. Da bi jim vsaj kako mogli pokazati, da smo tu. Pa saj morajo misliti, da pridemo.« »Martin se je držal pošteno, pravijo,« je pripomnil Kobal, »Še hujši je bil Golja,« je dostavil Kragulj, »Za Nadlogo ne bi bil verjel, da ne bo bežal,« je dejal Valentin. »Ali bi bil verjel, da bomo Gorico strahovali, pa jo le,« je odvrnil Kobal. »In Tolmin še bomo,« je pripomnil Kragulj, Tedaj je stegnil Valentin z roko proti sedanji Gosposki ulici, »Ali ni tamle Duša?« »Seveda je.« Bil je Duša, ki je prihajal iz mesta. Ko je ugledal množico, je obstal, kaikor da išče nekoga, Gradnik mu je zamahnil s klobukom. Duša se je preril do njega, »Kod si hodil?« so izpraševali kmetje, »Jetnike sem šel obiskat,« je dejali Duša, »Ali si jih videl?« so izpraševali, »Videl jih nisem, ali iz kleti sem slišal Goljo, pa Martina z zobmi škripaiti, ker so mu v Solkanu pleče zdrobili,« »Martin ima posebno srečo,« se je kruto pošalil Valentin Munih. »In kaj pravi Lapajne?« »Lapajne toži,« je odvrnil Duša, »da jih imajo zaprte, pa jim jesti ne dajo.« Tedaj se je preril do Gradnika in pomežikal. Med ljudmi je završalo. Iz Gosposke ulice so* prihajali Andrej in Štefan Laharnar, Matija Podgor-nik, čepovanski, Matej Jarec, laldrijski župan. Za njimi so šli podmelški Božič, idrijski Zlatoper, vol-čanski Ternovšček, mostarski Matevžič in cela vrsta drugih županov, podžupanov in nekaj vaških biričev, ki imajo pravico čez berlin, »Dihur je ušel!« je rekel Duša Gradniku, »pa ne boj se, smrad gre za njim tudi pod zemljo. Najdeš ga.« 96 Gradnik je prikimal, Andrej Laharnar je poročal o uspehu pogajanj pri podglavarju, V splošnem molku se je zasmejal Gradnik: »Kaj ste na zaprte pozabili?« »Nismo,« je odvrnil Andrej, »zahtevali smo, da jih izpuste, pa je rekel podglavar, da tega pod prisego ne more storiti. Ustavljali so se njemu, ki je na mestu cesarja.« »Ste slišali,« zavpije Gradnik, »tako nas ho^ čejo voditi za nos podglavar in drugi. Možje, jaz pravim, naše nam dajo nazaj^ ali pa jih sami poiščemo.« »Župani nič ne vedo, Gradnik ve bolje,« so se culi posamezni glasovi. Širne Golja, se je preril k Andreju Laharnarju. »Andrej, kaj ste delali, da so vas tako oci-ganili?« Andrej je odgovoril: »Povem ti potem, če ne moreš uganiti,« In pristavil je: »Prav ima Gradnik,« »Naprej!« je klicala množica, »Na Travnik!« Mogočen val se je zazibal in se s šumom ulil v ozko ulico, Laharnar je dejal Golji: »Sedemdeset jih je bilo, pa so se tresli vpričo gospode. Ali naj s takimi delam? Možje, sem rekel, ne gremo, dokler jih ne izpusti, pa so rekli, da gredo. Ali naj se ž njimi prepiram pred gospodo?« »Vajeni niso!« je odvrnil Golja žalostno. »Gradnik bo naredil kaj ž njimi, midva nič,« je dejal Laharnar, »nič, ker misliva na vest.« * S Travnika, gori na Grad je bilo čuti zamolklo šumenje grozeče kmečke vojske, Podglavarju se je zdelo, da se stresa steklo v oknih. Bil je bled in skrajno razburjen. Ob oknu je slonel, in kamor se je ozrl, povsod je mrgolelo' širokih klobukov. Pet minut je že strmel podglavar dol na mesto, dočim je sodnik Brunetti stal ob vratih in čakal. Hipoma so se vrata odprla, Brunetti se je spoštljivo umaknil. V sobo je planilo nekaj plemičev z odbornikoma Orzonom in Delmestrijem na čelu, »Vaša milost, gospod podglavar, ali naj se jetniki izpuste?« je ponovil v četrto Brunetti, »Ne uničite mesta, gospod grof,« je prosil Orzon, »Grozijo, dai zažgejo,« je pripomnil Delmestri Votli udarci so zagrmeli od spodaj, Kakor od kače pičen je planil podglavar, »Kanalje, v deželno hišo hočejo!« »Ni pomoči, izpustite ujete!« je skoraj prosil Delmestri in pomignil deputaciji, naj se umakne, »Gospod podglavar,« je dejal Delmestri, »oni gredo poi jetnike,« Podglavar je omahnil v sedež: »Ali jim morem zabraniti?« Dvignil je oči, katere je bil iz sramu povesil, in je videl, da je ostal sam, * Nepopisni hipi navdušenja in zmage na Travniku, ki so sledili najtemnejši uri v življenju grofa Ivana Adaimai, so ostali vsem tem ljudem v neizbrisnem spominu do smrti in še daleč preko njih, v spominu sinov in vnukov. In oni, ki jim je bilo namenjeno, da sot čez leto in dan na tem istem mestu umirali sramotne smrti, so se v tisti zadnji minuti spomnili ginjeni te svoje prve zmage, V ljudeh je prevladalo čuvstvo, da je zdaj z oprostitvijo^ jetnikov vse izvršeno; ljudje so pozabili, da je ta uspeh čisto postranski. Todai že v naslednjih hipih se je vzbudilo v srcih čuvstvo neprijetnosti, Kaj sedaj? Kam sedaj? Domov, kjer čaka beda nanje? »Ne, še nismo opravili!« »Opravili smo!« je menil Andrej. »Misliš?« se je čudno rezko vzdramil Gradnik. »Davek bo odpravljen, zarubljeno blago dobimo nazaj, nobena kazen nas ne zadene. Ljudje so dolžni, da poslušajo podgjlavarjai.« »Če bodo hoteli,« je dejal resno Gradnik in pokazal na Andreja Goljo in Martina Muniha, ki stal, komaj prosta, zbrala krog sebe kakih petsto ljudi. »Kaj mislijo?« je vprašal Andrej, »Ali so Karnelu prizanesli? je odvrnil Gradnik, »Tega ne smejo!« »Ali jih je kdo gospodar?« »Ti!« Gradnik se je stresel. Val množice ju je potegnil s seboj mimo jezuitskega samostana proti Studencu, »Ti si jih gospodar, pa nočeš,« je menil odločno Andrej, »ker ti imaš tudi svoj obračun z Ban-delom,« »In če ga imam,« je odvrnil Gradnik, »zadnji bom šel ponj,« »Saj že greš.« »Ne grem ponj; Bandel je pobegnil!« Tisti hip ju je ljudstvo razdelilo ., . Uro pozneje je bila Bandelova hiša kup podrtim Njegovega vina pijani so uporniki vriskali proti Brdom obračunat z Zaletelom, Taljanutom in baronom Tacco . , . Mohor Kacafura je štel na poti od Čepovana proti Solkanu na desno roko one kmete, o katerih je mislil, da so mu dobri, in na levo je štel one, katerim se je bil zameril. Naštel je na levo toliko, da je zaključil: »Hudiči, dovolj jih je, da bi me bili iz kože dejali!« Tako si je dokazal, da mu ni ostajalo drugega, nego bežati in se odreči biriški službi, dasi ga je skrbela bodočnost. Pred njim je sinila! v jutranjem solncu cerkev na Sveti gori. Prav goreče je vzdih-nil: »Sveta Mati, ti mi daj pravo pamet in pot, Birič sem, tega mi ne štej v zlo. Po materi sem Tolminec in klel Te tudi nisem nikoli,« Tako je polagal Mohor v levo skodelico svoje birištvo in v desno svoje toilminstvo s skromno opazko, da vsaj Matere božje ni klel. Potem se je domislil Grandentijeve smrti in ga je streslo. Potem si je predočil Locatellijev položaj in modroval: »Da bi živel ni, da bi umrl ni. Toliko je pa že še, da bo trpel, če ga kmetje na raženj zavale, kakor so ajdje svetega Lovrenca,« Še malo privoščil je sodniku, Nad Solkanom je zašel skoraj med upornike. Šele popoldne si je upal v Solkan, Komatj pa je zavil mimo druge hiše, je začutil temen udarec po glavi in skoro izgubil zavest, Nad njim v oknu se je razlegel preplašen klic, Gospod Mohor je začuden odprl oči. Debela ženska je lomila roke nad njim, »Signorai Mariutta!« je vzkliknil Mohor, Par hipov pozneje je sedel z debelo bunko na glavi za obloženo mizo, negovan od gostoliubne Mariutte, vdove po dacarju Bašinu, in se opaijal s čudovi-tostjo slučaja v življenju, ki je napralvil, da sedi on, Mohor Kacafura, ubegli birič brez strehe, za mizo Mariutte, svoje davno pozabljene znanke, in da je ta znanka vdova, in da je ta vdova še prav čedna, in da je on tej čedni vdovi prav tako pri srcu, ko pred dvajsetimi, morda tridesetimi leti, Pil je pridno, saj mu je venomer nalivala. Ko je odšla po novo posodo, je pokimal in si zavihal brke in tlesnil z jezikom: »Zato, ker nisem Matere božje klel, mi je dala to srečo, in to bunko na glavo za birištvo. Ampak, očedil se boš zdaj malo, gospod Mohor. Baba je baba, je rekel moj oče, najboljša je slaba!« Mariutta se je vrnila in poizvedovala, če je Mohor še sata, »Zvest in sam!« Zardela je, morda zato, ker se ko vdova ni mogla ponašati z zvestobo. Začela se je opravičevati, »Nič ne de,« jo je potolažil, »tudi vdova je dobra, in da niste vdova Kacafura, je še boljše,« Ona je rekla, da je gospod Mohor zelo dober, Mohor ji je poljubil roko, O čudovitost slučajev v življenju: ob smrti idila , , . XVIII. Čudna Velika noč. Župnik Murovec je sedel v svoji sobi za) mizo pri svitu motne oljenice, Na desni mu je ležala knjiga, na levi zganjen, do polovice popisan list papirja. V velikem tintniku je tičalo troje gosjih peres. Okno proti cerkvi je bilo odprto. Čudovito tiha in nežna noč Velikega petka je snivala zunaj. Zdajpazdaj je čul župnik glas stopinj, škripanje cerkvenih vrat, zašepetaino besedo, vzdih, In tedaj je čital polglasno: »Bonum est viro, cum portaverit jugum ab adolescentia sua, sedebit solitarius et tacebit, quia levabit super se. Ponet os suum in pulvere, si forte sit spes.« In župnik se je nemirno zganil in ponovil zamišljen: »Si forte sit spes!« Nema žalost mu je ležala na licu. Nekako nestrpno je odmaknil knjigo in segel po list papirja. Tiho je bral pisano, in ko je prebral, je položil list predse, vzel pero in začel pisati, od tam, kjer je bil dopisal. Besedo za besedo je izgovoril, ko je pisal: »Potem pa so se vzdignili, štiristo in več in so šli in so do tal porušili Bandelovo hišo. De-struxerant, sed non occiderunt, Niso pretili krvi, kar jim Bog štej v zalslužeinje.« In za hip je dvignil župnik glavo. Nekaj rahlega veselja je bilo na njegovem starem zdravo-dobrohotnem licu. Očividno je bil zadovoljen ali z vsebino ali obliko zapisanega. »Potem pa so rekli eni,« je pisal dalje, »vsta-nimo in se vzdignimo nad pijavke. In so se vzdignili in so šli iz Gorice in so šli v Števerjan (in vicum St, Floriani) in so razdejali hišo barona Tacco, de-struxerunt, sed non occiderunt!« In kronist je zopet počival, »Je bil in vico dacar,« je pisal dalje, »in mu je bilo ime Peter Taljanut in je bil človek trdega srca in samopašen. In so rekli; Porušimo mu hišo! In je prišel in jih prosil, naj ne porušijo hiše in tudi ključarja sta prosila, naj ne porušijo hiše. In niso porušili hiše, Dacar pai je plačal sto cekinov cerkvi Sti Floriani, In so bili to kmetje iz Kromberga in Grgarja in Lokva, Nec destruxerant, nec occi-derant ,« Tu je župnik odložil pero in se vzravnal in stopil k oknu. In je slišal prihajajoče in odhajajoče in cerkvena vrata so se škripaje odpirala in zapirala, Skozi malo okence jih je videl klečati v svitu oljenic ob ralzpelu. Padali so v prah pred Križanim in so mu poljubljali krvave rane. In je videl, da niso same ženske, Tedaj si je segel Murovec preko oči in vzkliknil; »Ne pozabi jih v usmiljenju!« In zopet je sedel za mizo in potegnil knjigo k sebi in je bral: »Ego quidem plantavi te vineam meam specio-sissimam et tu facta es mihi nitnis amara!« »Nimis amara,« je ponovil, segel po pero in pisal: »In so se dvignili ljudje iz Čepovatna in Grgarja in bližnjih vasi in so prišli na Tiho nedeljo v Solkan, da bi porušili hišo vdove Bašin, Bilo pa jih je štiristo in več. In so jim poslali gospoda in stanovi naproti venerabilem aic doctum ex S, J. dominum Sodar in dvoje očetov iz reda S, Fran-cisci in pet meščanov. In so prišli in so rekli, naj ne porušijo hiše. In niso porušili. Nec destruxe-rant, nec occiderant,« Tu se je župnik Murovec razgrel in je vzkliknil: »Bi jo kmalu bili, če gre Mohor Kacafura s sabljo nanje, potep!« Nato je pisal dalje: »Vstal pa je v mestu in po deželi velik strah, In SO' se zbrali gospoda in stanovi in so se posvetovali, kajko bi kmete ustrahovali in ukrotili- In so sklenili, da pokličejo vojake. In jih je prišlo petintrideset vojakov in stodvainšestdeset černidov iz Gradiške, Ko so pa našli mesto; varno in nobenih kmetov, so se vojaki vrnili. Kajti dvignili so se meščani in so rekli , , ,« »In so rekli,« je pomakal župnik pero v tintnik: »Ali bomo mi reveži tuje vojake redili in prenočevali? In je bilo sklenjeno, da se vojaki vrnejo iz Gorice v Gradiško, Gospoda in stanovi pa so se sešli in so rekli: Velika je predrznost kmetov. Vohune pošiljajo v mesto in nam branijo odnesti podrtije Batndelove hiše. In drugi so> rekli: Porušili so mitnico v Kanalu, In vstal je davkar Roglovič in je rekel: Branijo se plačevati vsakteri davek, Stanovi pa so poslali Kormincem, naj branijo hišo Taccovo' in Thurnovo, In so odgovorili Korminci: Ne bomo branili ne hiše Taccove, ne hiše Thur-nove. Gospoda in stanovi pa so* sklenili in so rekli: Kaj naj storimo, če pridejo kmetje in bodo hoteli vdreti v mesto? Oborožili bomo plemiče in njih hlapce in meščane in dijalke. In na dano znamenje z dvojnim strelom iz mortalet bomo branili mesto, Tako so sklenili. Visoki gospod podglavar pa je poslal vsem županom po vsej deželi opomin, naj gredo k ljudstvu in ga posvare. Skrivaj pa je poslal in velel poizvedovati, kdo da so, ki ljudstvo šun-tajo in k uporu pripravljajo,« In župnik se je moral hudo razburiti, zakaj brezmiselno* je pisal iz knjige pred seboj: »Parvuli petierunt palnem et non erat, qui fran-geret eis,« In razgrel se je in udaril z roko ob mizo in vzkliknil: »Kruha bi jim poslali, kruha, da bodo mirni!« In še ljuteje je vzkliknil čez hip: »Pa bodo vojake nanje poslali!« * Sedemnajstega aprila na velikonočni ponedeljek zvečer je sedelo pri Matku v Volčah polna soba pivcev, kmetov. Pili so na upanje, kajti beda je bila velika. Klavrna! Velika noč! Otroci so doma povpraševali po piruhih in gubanici in so s solzami obirali ovsen kruh. Marsikatera mati se je razjezila, da še ovsenega kruha ne bo. Očetov, mož in odraščenih sinov pa sploh ni bilo veis dan domov. Čudovita praznota je bila v moških srcih, nekak strah, neka nestrpnost- Šele v družbi, v gostilnah so se oddahnili, pozabili na| bedo! doma, pozabili na lastno lakoto in pili, nekateri celo iz zavesti, da so prešli prazniki in da niso opravili izpovedi, V temi razpoloženju so postajali celo mirni možje v družbi nestrpni, zbadljivi, nezaupni. Drug drugemu SO' hvalisali svoja junaštva, lagali in pretiravali, dočim so zopet drugi s preračunjeno hudobno naimeroi sikali, da so izdajalci med njimi. Kdo da je, naj ga povedo, so vzklikali tedaj poslušalci, bili ob mizo, da je treba, izdajalcem hiše požgati, nje same pa obesiti, da je tako zapisal Širno Golja in da je prav zapisal, Tako je sedel ta1 večer pri Matku tudi Gašpar Bizalj. Bil je edini, ki je še sproti plačeval. In ker je plačal nekaj za druge, je imel glavno besedo in je že v peto godel od tistih prekelj, ki da jih ni in ni bil nasekal na Kolovraitu. »Kolikrat boš še povedal o prekljah?« je dejal Matko. »Kolikorkralt hočem. Ti imaš nositi na mizo in molčati!« je odvrnil vinjeni Gašpar, »V svoji hiši že katero lahko rečem,« je menil Matko, Toda kmetje so držali z Gašparjem, Tedaj se je Matko razgrel: »Pijani ste. Delat bi šli, da vas ne bo lakota končala in da boiste imeli s čim plačati, kar zapi-jete! Tudi kaplje ne dam več,« »Dal jo boš!« je vzkliknil Bizalj, Matko se je obrnil proti vratoim, »Judež si, saj vem!« je rekel Gašpar. Tedaj se je Matko hipoma obrnil in skočil h Gašparju: »Kdo je Judež?« »Čemu si pa zacvilil!« Matku je lice zagorelo, Z levico je stisnil Gaš-pa-rja za vrat, z desnico pa, stegnil po vrč, Kmetje so planili kvišku, »Nazaj besedo!« je klical Matko, Bil ie ko vsi drugi, Kakor je sovražil izdajalce in jih sumničil, tako je sovražil očitek, da bi bil on sam izdajalec, »Pa reci, da si plačal groš!« je siknil Bizalj. Par kmetov je zgrabilo Matka, preden je zamahnil. Divje pehanje se je začelo. Hipoma je viknil nekdo v šum. Možje so se razgnetli in ozrli na vrata, kjer je stal Gradnik. Pomiril jih je resno in odšel v kuhinjo k Tini in mrmral: »Dobro mu pa ne bo, kdor bo res izdajal.« Pa je bil v Modreju Miha' Gregor. Tak revež je bil, da je pač včasih kaj slišal o cekinih in goldinarjih, imel pa svoj živ dan ni nobenega. Pa to ni bilo narobe. Narobe je bilo, dal je mož venomer govoril o cekinih in goldinarjih, kakor bi jih res kaj imel doma. V resnici je mel, sirota, sedem gro-šev in je vil in vil, da bo že dal tisti kvatrni groš in ni nič dal. Pri Defacisu v Tolminu so ga prijeli mesalr Melinc in drugi. Nekaj je pil, nekaj se pa vdati ni hotel ie je mlel: »Kaj pa je to troje grošev ali deset?« In kaj zaničljivo si je pihnil čez odprto dlan, »Ne rečem, pest cekinov že človek pogreši, pest cekinov,« »Zato boš dal groš!« je odvrnil Melinc, ki je z Modrejani še trše govoril, nego je že bila njegova navada. »Dal, dal,« je modroval tjavendan Gregor, »že da človek, če ve zakaj. To je vprašanje, če se že vprašat, naj se vpraša, zakaj.« »Kaj ne boš dal?« je menda prav doumel Melinc, »Cesarju, kar je cesarjevega,« se je lahkomiselno iz vil iz zadrege Gregor, »In uhajaču, kar mu gre!« je odvrnil temno Melinc in kmalu odšel. Gregor pa je še posedel, meneč, da je zdaj odrešen sitneža. In prav goro-stasno je zopet razsipal v besedah s cekini, dokler ga ni domačin sosed Kafol pokaral: »Uboga cerkvena miš ti!« Vtemni noči sta nekaj hipov pozneje koračila moža domov. Sredi Dobrav sta bila in Gregor je kljub temi in eventualnim roparjem ob cesti cing-ljail v besednih podobah s cekini in goldinarji. Tedaj se je posvetilo pred njima, 99 »Ogenj,« je vzkliknil Kafol. »Jezus, Marija, radi groša!« je zastokal Gregor in zajokal. Pred njima, samai zase izven vasi sredi sadnega drevja ob Soči je gorela Gregorjeva bajta in razsvetljevala! velik del Bučenice in Se-nice . . , * Andrej Golja je bil prišel na velikonočni pon-deljek zgodaj zjutraj k Antonu Božiču v Podmelec ali Melca in se hudo razjezil: »Ti,« je rekel Božiču, »ti mi hčer skrivaš, potep. Denar si vzel, dekleta pa ne misliš dati.« »Ali bi se bil v postu oženil?« je miril Božič. »Da mi jo skrivaš,« je vzkliknil Golja, »sem rekel. Da mi nevesto skrivaš, če nisi gluh,« »Nisem gluh,« je odvrnil Božič. »V cerkev pojdi, pa jo boš videl.« »Vedno je v cerkvi,« je rohnel divjak. Vendar se je vsaj toliko utolažil, da je sedel in si dal prinesti pijače. In tudi jesti je hotel, meso jesti. Božič mu je ponudil kos ržene pogače. Je surovina božji kruh po tleh treščil, da je neko vaško otroče od strahu zajokalo in hitelo domov pravit, da je »mož« pri Božiču Sv. Duha po tleh vrgel. Andrej Golja je pil, in čim bolj 'je pil, tem huje se je pridu šal, da se je naveličal čakati. In se vendar ni naveličal, dokler ni dočakal Cilke. Vstopila je in prebledela in najrajša bi bila zbežala; pa ji je oče pomignil, naj bo dobra ž njim. In s silo se je krotila in hlinila veliko ali veselo zadrego, čeprav ji je bilo hudo, Pijani Golja je rahlo udaril otb mizo in dejal: »Cilka, moj dom bova šla pogledat,« Prikimala je, »Kar zdaj pojdeva na Grahovo, Mesa boš jedla in pila boš, boš vsaj vedela, kaj je Velika noč,« Branila se je. »Pa pojdi,« je drhtel Božiču glas, »Cilka,, pa da boš do večera nazaj!« »Ne grem!« je jeknila, »Kaj?« Žile na čelu so Golji nabrekle. »Kaj?« je zategnil, »Tako hčer imaš, Tome, Očeta ne sluša, Bomo videli, ali bo moža!« »Saj pojde,« je dejal Božič, »pametna je dovolj. Bo že vedela, kaj narediti, če ti ne boš!« Golja je kimal z glavo in se pomirjen smejal, Ob dveh sta šla, ob treh sta bila na Grahovem, Hiše Goljeve ni marala videti, da jo pa pelje h »Gradniku« v gostilno, je privolila. Celo nekaj vina je okusila. Krčma je bila polna kmetov, Smeh in šala in opojni smradljivi vzduh sta jo prevzemala. V strastni neslišni molitvi so ji drh- 100 tele ustnice. Golja je hotel biti nesramen. Udarila ga je v obraz. Zelo začudeno jo je pogledal, toda kmetje so ji dali prav, »Saj še ni tvoja žena, Andrej!« Zasmejal se je in vzkliknil: »Vrnem ji, kadar bo,« Nema groza jo je spreletela, Vedela je, kako je počel s svojo prvo ženo, »Zadušil me bo, kakor je Terezo,« ie mislila in ni .je bilo stvari na svetu, ki bi joi bolj sovražila in se je obenem tako> bala, ko tega divjega, brezvestnega nasilneža. Sedel je med kmeti neki tujec. Radoveden je bil. Pa le o puntarjih ga je gnala radovednost. »Hentaj, si ti radoveden,« se je ujezil končno mlad mož in pogledal nekam po strani tujca, Da, ne misli nič vedeti in da že ve, je menil tujec, »Odkod pa si?« Od Železnikov da je, žebljar da je, je odvrnil. Nekaj časa je bil mir, pa je postal zopet radoveden, češ, da bo Golja gotovo eden glavnih, »Seveda je,« je odvrnil star zaupljiv možic in začel dokaj vljudneje pripovedovati o groših in leskovih križih, pa da se bodo presneto urezali, če mislijo gospoda, da bo že mir. In tedaj se je zgodilo, da je slučajno postalo hipoma vse tiho med pivci in so se cule samo starčeve besede. Golja je vprašal: »Kdo je tisti tam?« »Žebljar iz Železnikov je,« je dejal prvi kmet. »Žebljar si?« je vprašal Golja. Da je, je menil tujec, pa da, gre na Goriško po tropine. Golja se je čudno mirno dvignil izza mize in stopil k tujcu, »Prijatelj, le meni veruj, ti nisi Železnikar.« Tujec je izkušal zakleti nekam po kranjsko, pa je vendarle prebledel, »Ti bom jaz povedal, odkod si. Od Mirna si, ali pa iz Sovodenj; ali zdaj veš?« Tujec se je izkušal smejati in ugovarjati in je res izdal svojo vaško govorico. Golja se je ozrl po ljudeh in dejal: »Potep sem od nog do glave, tak tepec pa ne kot vi! Ali ga ne vohate, da je ovaduh!« »Ovaduh?!« Dobrodušni, od vina razvneti obrazi so v hipu potemneli. V široka lica je legla neskončna trdost in krutost. Ropotaje so se dvignili. »Ovaduh?!« Golja, je položil tujcu roko' na rame. »Reci, če moreš, da nisi!« Da ima šest otrok doma in bolno ženo, je je-cal mož in trepetal ves bled, »Ali zdaj veste?« se je obrnil Golja k ljudem, Že so prvi zamahnili s pestmi, drugi so prijemali za vrče, vlekli krivače izza, pasov, »Na drevo ž njim!« je vzkliknil nekdo, »Skozi palice naj gre!« je klical drugi, »Čemu?« je dejal kruto in mirno Golja, »Saj je Bača blizu,« »V Bačo z ovaduhom!« so klicali, »Ne morite,« je hotela zaklicati Cilka, ali neslišno so ji drhtele besede na ustnicah. Tujec je šinil kvišku, zasikal z nožem in planil iz sobe, V hipu so bili vsi za njim, preklinjajoč in kričeč, Cilka je skočila k oknu in je še videla, kako je Golja dotekel beguna in ga z močnim sunkom v hrbet vrgel po tleh. In potem je videla, kako je do trideset in več rok seglo po nesrečni žrtvi in jo pehalo proti strmemu bregu nad Bačo, In potem je zatisnila oči in si z rokama zamašila ušesa, da ne bi videla in slišala njegove smrti, Potem je skočila na cesto in začela bežati proti domu. In čim bolj je bežala, tem jasneje je videla tujca. In gledala ga je zvečer in vso noč na baškem produ. Ležal je vznak in iz ust in iz rane nad temenom mu je curljal droben studenček krvi, In krilil je z rokama in se dvigal in se ni mogel dvigniti in venomer je stokal: »Pet otrok, šest otrok in bolno ženo!« Proti jutru je Cilki odleglo. Vstala je in šla v kuhinjo in vzela skrivaj kuhinjski nož in je čakala, Andreja Golje ni bilo, * »Tončka pojdi!« je dejal brat Lovrenc trdo svoji sestri. In Tončka, se je mukoma dvignila s peči in se opotekla proti vratom, Ni pogledala Gradnika, Martin Munih je dejal rezko, polglasno: »Z eno nogo je že v grobu,« To je bilo zvečer na velikonočni torek, ko je semanji dan pri sv, Luciji na Mostu, Resnih obrazov so sedeli možje za orehovo mizo. Molčali so še nekaj hipov potem, ko> je bila Tončka odšla. Tedaj je potisnil Lovrenc Kragulj velik poln vrč pred može na mizo, »Ali je zlodjeva?« je vprašal Andrej Laharnar. »Je!« je odvrnil Lovrenc, »Vipavci ga pijo, zakaj ga ne bi Tolminci?« Andrej je zmajal z glavo, Martin Munih pa je dvignil vrč žganja in pil. In ko je odložil je dejal: »Hudičeva voda je, pa greje in je za rane.« Andrej je nestrpno pogledal na Gradnika, ki je ves zamišljen strmel na vrata za Tončko. »Janez!« »Duša naj pove, kar ve,« je rekel Gradnik, ko se je vzdramil, Peter Duša je sedel ob peči, »Povem, kar vem,« je dejal in vstal, »Tako je, da je vsa dežela pokoncu, Rihemberžani in Kra-ševci. Huda sila bo kmetov. Samo vkup ne držijo vsi, Brici zase, Rihemberžani zase, Kraševci zase,« »Kako to, zase?« je vprašal Andrej Lahalmar. »Tako,« je odvrnil Duša, »Vipavci pravijo, da pojdejo na svoje grofe, na Lanthierija in Dornberga, Kraševci na Thurna in Petača, Mnogo je omahljiv-cev med njimi, pa kakor pravdalrji so, vsak hodi svojo pot.« »Kakor pri nas,« je pripomnil polglasno Kobal. »Ne,« je odvrnil Duša, »Zakaj pa se boje v Gorici najbolj nas in Bricev?« »Salj smo jim pest pokazali, naj jo še Vipavci in Kraševci tako,« je dejal Munih. »Nočejo!« je dejal Širne Golja, »Kaj torej hočejo?« je vprašal Štefan Laharnar. »Pravijo, da, pošljejo v Goricoi nekaj mož,« je odvrnil zopet Duša, »da naj jim dajo ven stara pisma.« »Če jih dajo!« je pripomnil Martin Munih. »Kaj to govorimo,« je dejal zdaj Kobal, »naj dajo ali ne, kaj nas briga? Za svoja pisma naj sami gledaijo! Jaz vprašam, kdaj pojdemo vsi skupaj?« Lovrenc Kragulj je prikimal z glavo: »Z jezika si mi vzel besedo.« Andrej Laharnar je srepo strmel predse in mrmral: »Vse se punta, pa vsak za svoje!« »Mi smo za svoje že opravili,« je pripomnil Širne Golja. »Zakaj potem še vlečemo z Vipavci?« je odvrnil Andrej Laharnar, »Prav res!« je pritrdil Štefan, »Zakaj?« se je tedaj nekako zlobno začudil Gradnik, »Da tega ne veš, Andrej!« Andrej se je ozrl na Gradnika. Tal je nadaljeval. »In tudi to se mi čudno zdi, da Simon Golja tega ne ve ali morda, vedeti noče.« »Bog ve, da ne vem!« je dejal Golja. Lahairnar je uprl svoj pogled v vrč žganja na mizi. »Možje,« se je razgrel Gradnik, »v naših pred-pravicah stoji tudi to, da se imajo pustiti Tolmin-cem stare navade in šege. Po stari navadi in pravdi pa nam gre oblast, soditi po lastni pameti in vesti. Kdo pa nam sodi zdaj? Gospoda! In kako sodi? Da se puntamo. Zato pravim: Davek smo odpravili, za desetinsko četrt smo zmagali, za sodno oblast pa še nismo. Naj nas ukrote. Sodili nam - 101 bodo, kakor se bo njim zdelo. In tega ne smemo pustiti. In v tem smo vsi edini Kraševci, Vipavci in Tolminci.« »Mlad je, pa ve vse,« je mrmral Golja. Andrej Lahairnar pa je dejal: »Če bi zmagali!« »Ali že nismo?« je odvrnil Gradnik. »Taka zmaga! Bomo videli, kaj bo, če pride vojaštvo!« »Vojaštva ne bo,« je odvrnil Gradnik. Lahar-nar se je začudil. »Duša, povej!« je pokimal Gradnik, Duša je z rahlim nasmehom stopil k mizi in dejal: »Tako je ta reč, V Gorici so sklenili, da naj vojaštvo ne hodi.« »To so sklenili?« se je začudil Kobal. »Kako SO' mogli to skleniti, če niso znoreli?« je dejal Martin Munih. »Zato,« je triumfiral Duša, »ker mislijo, da nobenega upora ni več in da se vi med seboj prepirate. Pa tudi se boje stroškov, če bi poklicali vojake«. »To ni mogoče,« se je tedaj razgrel Andrej Laharnar, »kako morejo to misliti, da smo sprti?« »To nič ni,« je odvrnil Gradnik, Možje so radovedno strmeli, Tedaj je rekel Duša: »Jakob Defacis se dela, da je ovaduh, pa jim je to natvezel,« »Kdor je to zmislil, je zlata vreden,« je vstal Andrej, Duša je pokazal na Gradnika, Mirni Andrej Laharnar je udaril ob mizo in vzkliknil: »Bukve berem, puntati se pa še ne znam, Seme ste, če boste še kdaj kaj dali name,« »Le sam sebe v nič ne devaj, Andrej,« je dejal Golja, Kobal pa je sunil Martina Muniha pod pazduho in pripomnil; »Zdaj vidiš! Ali ga je kdo gospodar?« »Bom videl!« je odvrnil Munih, ki ga je žganje omotilo, in je povesil glavo, Neka čudna ginjenost se je tedaj polastila Štefana Laharnarja in nevede, zakaj mora povedati, je rekel: »Možje, vesel sem in skrbi me. Pa le-to. naredimo, prijatelji si ostanemo, in če bi šlo še slabše, prijatelji do smrti in zvesti.« »Zvesti!« so jeknili možje in si segli v desnice. Mnogi so imeli solzne oči in so dolgo molčali, preden so nadaljevali posvetovanje, To vse pa se je zgodilo na velikonočni torek, en dan po sklepu stanovske seje, da ni treba vojaštva . . . In pravi upor je komaj zorel! , , , Si forte sit spes! (Dalje.) Goriški psalm. Ob Savi, Dravi in Muri, ob Donavi, Litvi in Labi, ob Padu in Tiberi in po vulkanskih tleh hodimo, vzdihamo, jočemo in mislimo na dom. In zvenela je pesem lopat in motik in naloženih voz in srpov blestečih in sklepanih kos in naša roka, žuljev polna, ožgana, navajena dela, je obledela, je oslabela — smrt gleda skozi njo. O zemlja, rodna zemlja, da bi zabili te — roka naj vsahne, da se v besedi ne spomni te jezik — na nebo naj dokler da v zadnji uri duša izdahne! [prirase, Ti si prava in zadnja naša misel sedaj in na vse čase! Bog, ki je dobrota in gorje plačilo Tvojih rok, iztegni na naše sovražnike levico, nam posuši solze z desnico in vtolaži jok naših otrok! Bodi nam močen stolp in dom nam reši in nas pokliči iz vseh vetrov in ljubezen v naši zemlji bo močnejša ko sovraštvo in iz težkih kletev vzraste blagoslov. Joža Lovrencič. 102 rajo, kako iščejo zaveznikov moji protivniki! A da bi me umeli, no to pa ne, to pa ne! Jaz sem dozdaj svet še previsoko taksiral, menil sem, da ima več možgan! Najnedolžnejše pesmi obsojajo, n. pr. »V pepelničnej noči«, »na sveti večer«, »moj črni plašč«. Ta črni plašč nek prav visoko učen duhovnik tolmači ravno dijametralno nasprotno, nego se mora tolmačiti! — V goriškem semenišči me zagovarja edini Gabrijelčič. Vidiš, da se v tem človeku nisem motil! Jeran je pisal v goriško semenišče, kaj naj počne z mano. Poslal je ostro kritiko v pregled, katero je mislil vzeti v »Danico«; a Goričani so mu vendar odsvetovali! Očital jim je menda v dopisu, kake duhovnike (n. pr, mene!) da zrejajo! Rifbški župnik (poetična duša) je izrekel o »poezijah« to nezmotno sodbo: »besede, to so besede«! — No pustimo jih! Kedo Ti izročil oni nemški podlistek? Za 15. avgusta me St. Vidski (kjer bo slavnost Jurčičeva) župnik naprosil naj prevzamem cerkveni govor, a odrekel sem mu. Ne maram se staviti na ogled. »Obrambo« sem sinoči dobil. Škoda, da je oblika prevelika. Jaz sem želel format mojih »poezij«, da bi kupovalec lahko oboje skupaj zvezal. Brošure »Gr. kritikom« še zdaj nisem prejel! Še zdaj ne vem, ali pojdem k svečanosti. Bog Te živi! Tvoj S. Gr, Poročna. Roka v roki. Ko da oživelo in se vzelo v en trenutek strahoma je vse življenje, je vzdrhtelo od srca do srca. Da!------- Solza, lepša od kaplje, ki solnčne žarke vlovi, je orosila tvoje oči: sedem skrivnosti se v njih je lomilo — meni se je življenje odkrilo. Joža Lovrenčič. Tlačani. Dr. Ivan Pregelj. XIX. Mesec maj. Vsa dežela je bila v cvetju, vsaka dolina je dehtela. Vipava je bila kakor raj in Brda kakor obljubljena dežela. Zemlja je rodila kot vsako leto, gnala travo in cvetje. Ljudje pa so jo čudovito zanemarjali, kakor da je ne poznajo več, črne, rdeče in ilaste žemljice matere. Ne vsi. Z vnemo in upom v boljšo jesen od preteklih, so drugi orali in kopali, obrezovali trto in cepili, In njihov znoj je rodil blagoslov. Bogato se je košatil črniš ob dišečki, galovina in grganja sta bili razsipni. Najlepše je obetal zelen, O trta, koliko lepih imen poznaš! Fig belic je bilo toliko, da se bo figovje upogibalo, in breskve so bile kot rože v svojem cvetu: koščenice, kosmačke in urhovke; češnje ranice so dozorevale, oblaki čebel so šumeli ob jabla- nah, po rdečecvetnih dunajkah in pestrobelih mo-horovkah in drobnem cvetju samosevke. Belo-zelenkasto so se obetale hruške krivorepke, meh-nice, rusice; vahtnice so pravkar pop je odpirale. Orehi so se kadili, Droban je, droban, pa je bogat in sladek kot med — oreh-kostenec. Koncem vinogradov so poganjali bujni grmi pelina. Oh, pelin! Od pelina ni bilo treba dajati desetine, ne daca. Zato je rastel tako košato. Naj raste, so rekli vinogradniki, bo letos več vina, kot pelina. Pa so se zmotili. Jeseni ni bilo vina; in pelina, o Bog, vsa dežela je tonila v njem . . . Zadnje dni v aprilu je začelo in prvi teden v maju je bilo kakor v vojski. Pohod Tolmincev v Gorico je bil pobunil deželo, vzdignili so se Vipavci in Kraševci in Brici, vzdignili so se ob Primorju podgrajski in devinski podložniki in daleč čez mejo 150 na Pivko je šel upor in onstran od Tolmina se je raznetil čez Nemško Idrijo do Žirov. Vstali so Rihemberžani, podložniki grofov Lanthierijev, in so poslali odposlance v Gorico do podglavarja. Pridružili so se jim Kobencljevi podložniki od Štanjela s svojimi tožbami. Prišlo je šestdeset Podgrajčanov in so govorili »škandalozno« pred podglavarjem, Rabattini Kanalci so prešli v upor in grozili in naskočili cesarsko mitnico, Čepovanci so se uprli in puntali proti gozdnemu uradu. Po Brdih so vrele vasi: Kožbana, Krasno, Gradina, Šmartno in Bi-ljana. In vsi ti ljudje niso več tožili samo davkar-jev, tožili so svoje gospode, zahtevali urbarije, grozili z naskoki na gradove; Rihemberžani so rekli, da se nočejo več prerekati, ampak vojskovati. Tudi da ne pripoznavajo več goriškega sodnika, oni si hočejo sami soditi po stari navadi in pravici. Sedemstopetdeset županij s svojimi župani se je zvezalo v punt, ki je visel kot ogromen oblak nad središčem dežele, nad Gorico, in ki je jezno grozil plemičem in njihovemu gospodarstvu. Ne tožijo zaman stanovi, da je plemstvo brez sredstev, da mitnice počivajo. Ljudje nočejo več robotati, nočejo desetine, nočejo davkov, skratka, »ubogi in revni ljudje« hočejo biti prosti in v vse čase ne več podaniki.. . • V sredo tretjega maja sta šla dva moška od Solkana proti Plavem. Eden je bil star, drugi mlad; stari je bil po obleki tolminski kmet, mlajši je bil oblečen po okusu meščanskih fantov. Kljub modni obleki pa je izdajalo njegovo okorno kretanje sina kmetskih staršev. In to je bil. Po poklicu pa je bil dijak jezuitskega gimnazija v Gorici. Molče sta korakala skozi Solkan. Ko jima je izginila vas za ovinkom, sta počela korakati počasneje in starejši je dejal: »Zdrav si?« Iz teh besed je zvenela vsa žar-kost očetovske ljubezni, kmečkega človeka, ki spoštuje v sinu znanje in se pred sinom nehote sramuje svoje robate neukosti. »Sem,« je odvrnil mlajši rezervirano. In moža sta zopet šla molče. Potem je začel sin kakor raz-mišljen: »V Biljani so predvčerajšnjim naskočili Zale-telovo hišo. Trije so ustreljeni, dvajset jih je ranjenih.« In nekam nevoljno je pristavil: »Kaj pa hočejo? Otroke so hoteli metati skozi okno, kakor bi bili otroci kaj krivi.« »Na Tolminskem jih ne bomo,« je odvrnil stari. »Kdove,« je jeknil mlajši, »vojska ne pozna usmiljenja.« Zopet sta potnika utihnila. Samotna je ležala pred njima in za njima cesta. In tedaj se je mladi zopet razvnel in dejal rahlo očitajoče: »Kaj hočejo še, da ne mirujejo! Ali je vse to komu podobno? Ali je sodni dan?« »Pravico hočemo,« je odvrnil stari, »in če je sodni dan, naj bo, sojeni bodo tisti, ki so krivi,« »Ali gospoda?« »Ali niso krivi?« »Vi jih ne morete soditi. Tisti, ki se pravda, ni obenem sodnik, lepa pravda bi bila to.« Starejši je nekaj časa korakal nem in zamišljen, Nato je obstal: »Tako govoriš, kakor te učijo.« »Ni res,« je dejal mladi, »govorim, kakor je res. Kmetje ste cesarjevi podaniki in gospodje so cesarjevi podaniki. Pravdo vam bo sodil cesar. Če pa jo boste sami, vam bo cesar zameril in bo branil gospodo,« »Saj se ne puntamo prvič, ali nam je sodil kdaj?« »Sodili so njegovi komisarji,« »Komisarji?« je vzkliknil starejši, »Komisarji so sodili vselej tako, da smo mi kmetje hudobni in uporni in da delamo gospodi krivico.« »Saj jo tudi delate, oče,« je rekel mladi; »davka ne plačujete in davek je cesarjev.« »To ni res!« je vzkliknil stari. »Študiran si, pa ne veš toliko, da nam je zapisal cesar vse davke, davka na vino in na meso in na sol pa ni zapisal, Zmislili so si ga gospodje. Ali pa ga je njim naredil, pa hočejo, da bi ga jim kmetje plačevali.« Mlajši ni odgovoril, stari se je zagledal v cesto pred seboj. »Ali veste, da poizvedujejo za glavnimi?« je vprašal tedaj nenadoma mlajši. »Naj,« je odvrnil stari, »zato se pa ne vdamo, da bi nas potem polovili.« Kakor da ni slišal zadnjih besed, je dejal mladi: »Včeraj me je vprašal grof, če sem kaj v žlahti nekemu Šimnu Golji; sem rekel, da ga ne poznam, Pa je rekel: Zahvalite, da ni Vaš oče, kajti ne dam groša za njegovo glavo. Zdaj veste oče, kaj Vas čaka,« Simon Golja je vzkliknil neskončno žalostno: »Štefan, zdaj vem, da nimaš več srca za svoje ljudi. Celo očeta si zatajil. Pa te vprašam, Štefan, če mi ne boš zameril. Ti si učen, jaz neumen kmet, Te vprašam, kaj če bi tisti tvoj grof, ki te oblači, vprašal svojčas, kdo da je tisti, ki stoji pred rabljem, in bi bil jaz tisti, te vprašam, ali bi mogel reči, da ga ne poznaš?« »Ne!« 151 »Toda, da sem tvoj oče, tudi ne bi rekel?« »Rekel bi,« je odvrnil mirno fant. Za hip sta se spogledala oče in sin. In stari je videl, da ima mladi vse oči solzne in da je bled in slab in stari-kav, kakor človek, ki mu grize bol na srcu in ne najde miru ponoči v spanju. In tedaj se je očetu srce odprlo in stena med sinom in očetom je padla. Simon Golja je prijel sina za roko in vzkliknil: »Saj vem, Štefan, kako je, pa ne bodi hud. Vem, da si moja kri, vem, da se boš tudi ti puntal, pa ne kakor oče. Puntal se boš za pravico, pa ti ne boš umiral pod rabljem —« »Oče, kaj govorite!« ga je prekinil sin. Starcu so se tresle ustnice. »Puntal se boš, ker križev ne bo konec. Za nas ne! Čakaj,« je rekel nato, »naprej ne moreš z menoj, če hočeš do mraku nazaj. Zato me poslušaj, kai ti zdaj povem.« lil,*: Mož je za hip umolknil, kakor da išče pripravne besede. Nato je prijel z obema rokama sinovo desnico in dejal: »Nič se ne bojim smrti. Bojim se Boga, Če bodo nedolžno kri prelivali in bo padla na mojo vest.« »Saj je ne boste prelivali Vi/« je skušal sin utolažiti očeta. Ta pa je kimal z glavo in govoril: »Zaradi tujih grehov bom težko umiral.« Sin ni odvrnil nič. Tedaj je oče prosil z ihte-čim glasom: »Štefan, ali boš mašnik?« »Bom!« je dejal sin. In tako sta se razšla , . , * Ko je stopil tretjo povelikonočno nedeljo tolminski kaplan in poznejši naddijakon Andrej Fo-ramiti v cerkev na Ilovici, je mimogrede opazil, da je v cerkvi nenavadno mnogo ljudi iz okolice. Dasi je mladi kaplan poznal Surija in Kornelija a La-pide ter pridno prebiral Bellovacenzijeve »Spe-cula« in se tako v dobrem tolminskem zraku pripravljal na častni in strogi doktorski izpit, je vendar zdaj prišel v zadrego, čemu neki bi bila baš tretja povelikonočna nedelja za kmete tako važna, da bi prišli v Tolmin k maši, kakor o priliki cerkvenega godu. Še vedno v tej negotovosti je stopil na prižnico in prečital evangelij. Tuj je bil kaplanov glas, enoličen: »Videl pa je Jezus, da ga hočejo vprašati, in jim je rekel: Izprašujete se med seboj, čemu da sem rekel, čez malo časa in me ne boste videli in zopet čez malo časa in me boste videli. Resnično, resnično vam povem, jokali boste in tarnali, svet pa se bo veselil, vi pa boste žalostni, toda vaša žalost se bo obrnila v veselje . . .« Pridigar je odložil knjigo in začel svoj govor: »Žalostni ste in tarnate. Zakaj ste žalostni? Ali vam je kdo umrl? Nihče vam ni umrl. Ali vas je nesreča zadela na polju, pri živini, v trgovini? Ni vas zadela. Ali vas pa še ne zadene lahko? Ali vas ne zadene lahko šiba potresa, kuge, lakote in vojske? Kaj pravim, vojske! Saj že imate vojsko.« Južna kri in govorniška spretnost je razgrela duhovnika. Kakor kladivo so padale njegove besede med poslušalce, teple so, bile so naiavnost v vest in dušo, »Kristus vas je zapustil. Zapustil? Izgnali ste ga sami. Kaj počenjate? Facti fuerunt rebelles! Uporniki ste postali. Božje služabnike, duhovnike preganjate. Ne preganjate? Lažeš, Idrijčan, lažeš Nemškorutar, lažeš Cerkljan, lažeš Šentviškogor-čan! In tudi proti meni že govorite in šuntate tr-žane. Tu sem! Kaj sem vam storil? Ali sem učil krivo, če sem učil, da odrajtujte Bogu, kar je božjega, in cesarju, kar je cesarjevega? Res je. Zapreti sem ukazal na Idriji cerkev na velikonočni ponedeljek. Clausa erit rebellibus. Zaprta bo upornikom, Kristus vas je zapustil,« Tu je zaključil, odmolil in šel. In ko je vzel nase plašč in se ozrl na razpelo, je zamrmral: »Nimis dixi!« In res je rekel preveč in žal mu je bilo pozneje in še na smrtni postelji mu je bilo žal in je molil, naj mu Bog odpusti tedanjo ničemurnost, da je hotel pokazati ljudem, da se jih ne boji, Ni minila ura po maši, ko se je dvignil v spodnjem delu trga šum in vik. Bled je prihitel cerkovnik h kaplanu in ga začel na kolenih prositi, naj se skrije ali pa naj beži, da je do tristo kmetov zbranih pred gosposko hišo in da zahtevajo urbarije od grofovega kanclerja in da grozijo trgu, da ga požgo, če se jih le eden dotakne, in da so med njimi, ki šuntajo proti kaplanu. »Zakaj, zakaj?« je vprašal razburjeni Foramiti. »Zato, pravijo, ker z grofom držite, in zato, pravijo, ker niste pravi duhovnik.« »Moja vest je čista!« je dejal duhovnik in sedel navidez miren. Toda še huje ga je začel rotiti cerkovnik. Šum ljudstva je naraščal. »Ne bojim se,« je vzkliknil duhovnik. Obličje mu je zagorelo ogorčenja. Hipoma je planil kvišku in dejal: »Pripravi konja!« Kot na vojaški ukaz je cerkovnik izginil. Četrt ure pozneje je jahal kaplan proti Kobaridu. Cerkovniku, ki ga je spremljal, je dejal: 152 »Zdaj se vrni in jim povej, da ne bežim, nego da grem v Čedad do naddijakona, Mene ne poslušajo, bodo njega, kadar jim vse cerkve zapre.« In kmalu potem je vzkliknil sam zase: »Nimis dixi!« Vzpodbodel je konja, cerkovnik pa se je vrnil in bil priča, ko so kmetje prisilili grofovega biriča, da je moral takoj na konja in v Gorico po stara pisma. Med kmeti sta delala red Kragulj in Kobal, Martin Munih pa je stal na drugi strani in ščuval ljudi: »Dokazano je, grofovski so pobirali več denarja od nas, kakor pa je bilo pisano. Možje, tak revež je grof, da mu še njegov davek morate vi plačevati.« »Ali je to res?« so vpili ljudje. »Defacis naj pove, ali je res ali ni. Saj ga zato plačujemo, da nam pove.« »Martin, molči!« je klical Kragulj. »Pisma počakamo, potem bomo govorili.« »Ti in Kobal počakajta, mi ne bomo. Možje, jaz pravim, naš denar nazaj!« »Martin ima pravzaprav tudi prav,« je posredoval Kobal. »Slišite, možje, Gregor je tudi tega mnenja, Glejte, možje, sina so mu grofovski skončali, pa ko je prišel tožit, so lagali, da nobeden nič ne ve. Tako tudi zdaj lažejo, da ni pisem v Tolminu, Odprli bodo, mi hočemo vedeti, ali so tu ali niso.« »Martin, ali te je zlodej obsedel?« je kriknil Kragulj. »Mene ni,« je odvrnil Martin, »ti pa si tak, kakor tvoj oče. Možje, gotovo je napravil, kakor oče, obljubo, da se ne bo puntal.« Kragulj se je obrnil in krenil drugam. Trez-nejši so se obrnili za njim, dočim je večina ostala ob Martinu. Tedaj mu je nekdo položil roko na rame in dejal: »Martin, zapri, zapri oči!« In Martin je res zaprl oči. In hipoma se mu je lice spremenilo. Izraz milobe in bolesti in strahu se mu je zrcalil iz brazgotin. »Je ne vidiš, kaj?« »Ne vidim je!« je jeknil čudno žalostno' in boječe Martin. »Vidiš, zato nimaš prav,« je dejal Gradnik in se je obrnil k ljudem, naj se razidejo. Pol ure pozneje je bilo v Tolminu mirno. Edino pri Antonu Defacisu je bilo natlačeno polno kmetov, ki so čakali pisem iz Gorice. Tisti čas je priletel Locatellijev strežnik v kaplanijo, češ, da se mudi s previdenjem, Locatel-lija je bil zadel v drugo mrtvoud. Umrl je brez duhovnika. Tudi to je Foramiti še na smrtni postelji ob- jokaval, * Osmega maja v ponedeljek ob sedmih sta se imela poročiti Janov Luka in Melinčeva Katrica. Ko so prišli svatje v Tolmin, niso našli kaplana. Nevesta je prebledela, Luka je stisnil pest. »To je nalašč napravil.« Ogorčenje in bolest se je polastilo gostov. Nevesta je potegnila ženina za cerkev in zastokala: »Luka, Bog me je zapustil. Moja smrt bo pod škrbino.« »Tiho bodi, Katrica! Počakajmo!« Tako je rekel, v srcu pa je mislil, da tu ni čakati. Če je kaplan šel, je šel zato, da ne poroči njega in Katrice, Kdo naj ju zdaj poroči? Osramočeni, jezni in nemi so krenili svati po Tolminu, Ko so bili pred Defacisovo gostilno, je Katrica kriknila in stegnila roko predse in šepetala: »Gospod gredo,« Nepopisna radost je zvenela iž njenih besed. Po cesti gori od mosta so na palico se opiraje počasi stopali gospod Murovec, in kaj čudno pogledali, ko so jih svatje ustavili, rekoč: »Gospod, zdaj pa kar z nami v cerkev. Tolminskega ni,« »Seveda,« se je ujezil Murovec, »sem mari ciganski fajmošter? Jaz poročam svoje, Tolminec naj pa svoje,« »Gospod, nam se mudi,« je rekla Katrica in povesila oči. Bila je že rahlo pegava. »Tako?« je povlekel Murovec, »Čigava pa si ti, čigava?« »Melinčeva!« »In kdo je tvoj ženin?« »Jaz,« je dejal Luka, »Potep!« je zavpil Murovec in še vedno nevo-ljen je velel: »Pojdite! Ali naj na cesti poročam?« In ju je poročil, Dva dni zatem v Podmelcu, Župnik Murovec je hotel baš oditi spat, ko je nekdo plaho potrkal, Župnik je šel odpirat, »Kaj pa ti, Božičeva? Ali je očetu slabo?« »Ne,« je zadrhtela deklica, »prosila bi Vas nekaj,« »Kar prosi!« Dekle so polile solze in pretrgano in sramežljivo je povedala, da Andrej Golja zdaj po vsej sili zahteva, da naj jo oče da oklicati ž njim, in da je oče obljubil in da zdaj ona tega ne prenese, da rajši Andreja ubije ali pa sama v Bačo skoči, če ji župnik ne pomore, 153 »Tako, tako?« je vzkliknil gospod in začel hoditi po sobi gorindoli ter potem obstal pred dekletom: »V Bačo bi skakala? Ali si žaba? In z dušo v pekel?« »Gospod!« Zasmilila se mu je in ni je več ošteval. Prijazno je rekel: »Prosila si, zato ti bom pomagal.« Sedel je in napisal droben list in ga zvil in ga dal dekletu. »Zdaj pojdi domov in jutri ob treh vstani in pojdi v Gorico. Tam povprašaj po nunah. Ti bodo že pokazali ljudje, kam. Pozvoni pa po sestri Klementini vprašaj in ji daj list. Ali veš zdaj?« »Vem.« »Pa niti očetu ne povej, kam greš, Mu bom jaz povedal.« Rahlo je potisnil dekle skozi vrata in zaprl z zapahom. Potem je vzel svečo in šel spat. In ko je legel, se je zasmejal: »Zdaj naj se ženi, potep, če se more!« Zopet se je župnik zasmejal in vzkliknil: »Na stara leta še lepe doživim. Eno poročim, da ne bi skakala pod škrbino, pride druga, naj je ne poročim, da ne skoči v Bačo.« »Deo gratias!« je zaključil župnik svojo večerno molitev in mrmral že napol dremajoč: »Kakor telički ali pa otroci!« ... Tisto soboto za tem je župnik Murovec zvečer zopet segel po svoji kroniki, razgrnil list in pisal: »V tem mesecu maju, Gospodovega leta sedem-najststotrinajstega so se vzdignili podložniki cele dežele proti svojim gospodom in spravili v nevarnost vso deželo tam in genere quam in particulari-bus. Prvi so se vzdignili podložniki barona Karla Lanthierija in so hoteli imeti urbarije in so grozili, da razdenejo grad. Item so se vzdignili homines de Carso, šesttisoč po številu. Ti so napadli devinski grad. Gospod della Torre pa je dal nanje streljati. Eni so padli, drugi so pobegnili, videči, da ne zmorejo gradu. To je tisti grad, arx famosa ad mare, kjer gori ob viharju in nevihti palica vrh slemena, in sem jaz sam videl ta čudni ogenj, ki gori in ne vžge. Item so napadli podložniki grofa Petazzija grad Schwarzenegg ali Podgrad. Grofa in sina so hoteli umoriti, pa ju je Bog čudovito rešil ex manu rebellantium in sta bežala v Trst, kjer živita v revščini in bedi. Kmetje pa so opustošili grad, izpili vino in počenjali nerodnosti in se vedli ošabno in sirovo. Item so v Dornbergu pregnali gospodo in gospa grofica je morala bežati v Gradiško. Fuit gravata, per mille angustias fugam cepit ad Gra-discam. Rebelles autem deflorabant ancillam illae, nomine Theresia, quod videlicet haud verum sit. Uporniki so nasade napadli in trto rezali. Item so v Biljani rebelles rezali trto . ..« Tisti hip je od zunaj zadonel na župnikovo uho zamolkel prepir, in na vrata so padli težki udarci. Župnik je skočil k oknu in viknil: »Kdo ne da miru?« »Boš kmalu videl, hudič,« je zaklelo zunaj. »Kdo je?« je vprašal župnik še osorneje. Tedaj mu je letel mimo ušesa kamen in padel na mizo v tintnik, da je tinta oškropila mizo in papir. »Andrej Golja, potep, ti si vrgel kamen. Saj vem, čemu si ga. Pa si zapomni: Prej bo črna zemlja pokrivala Murovca, nego bo tebe oklical.« »Hudič, odpri, da te zakoljem!« je rohnel Golja, ves divji od pijače. »Andrej, v imenu Jezusa Kristusa, pojdi domov in se naspi!« je dejal Murovec. Še ni dogovoril, ko je priletel nov kamen v okno in zadel duhovnika v čelo, »Jezus!« je zastokal starec in se opotekel od okna. Par vaščanov se je tedaj osmelilo in popadlo pijanca. Nastal je divji boj in pretep. Deset jih je divjaka komaj krotilo. Vrgli so ga na tla in z lastnim pasom so ga povezali. Ko so ga videli povezanega in penečega se od jeze, jih je obšlo vse ono sovraštvo, ki so ga iz strahu skrivali pred njim. »Obesiti!« je vpil eden. In že so se stegnile roke po njem. Tedaj se je pokazal Murovec na oknu in vzkliknil: »Ne obešajte ga. Zaprite ga v berlin. Sojen naj bo.« »Sojen naj bo!« so rekli in so odšli s povezanim, in po poti so se dogovarjali, da ga bodo sodili sami po stari navadi in pravici, kakor so rekli. Zaprli so Goljo v berlin ali vaško ječo in odšli domov, potem ko so postavili fanta za stražo. Zjutraj so našli istega fanta polmrtvega v mla-kuži krvi. Golje ni bilo nikjer. »Tomaž, njegov hlapec, ga je rešil,« so rekli ljudje in groza jih je stresla. Vsako noč je stražilo deset mož vas, da ne pride in ne zažge. Pa Golje ni bilo. Dan pozneje so stanovi postavili Gorico pod varstvo gradiščanskega vojaštva in osmero kano-nov, kajti zelo vznemirljive vesti so prihajale od 154 vseh strani in se je bilo bati dan za dnem, da pri-dero združeni Vipavci, Kraševci in Tolminci nad Gorico, Zato je dal podglavar povelje, da odrine vse plemstvo oboroženo v Gorico, Oborožili so celo dijake in meščane. Toda ti zadnji so bili dokaj nezanesljivi, zlasti zato, ker ni bila nobena skrivnost več, da so stanovi naprosili vlado za vojaško pomoč in vposlali tozadevno dvoje deželnih map kot prilogi. Mapi je izdelal Jožef Božič in prejel za svoje delo 60 gld, avstr, vred, Pod varstvom gradiščanskega vojaštva je prišla tudi grofica Dornberg, Rabattova soproga, v Gorico, Čudovito ginljivo je bilo za vse plemstvo, ko so videli, kako je visoka dama stopila iz nosil-nice in padla z veselim krikom možu v roke. Kljub slabosti in visoki nosečnosti je dama še isti večer zbrala pri sebi v salonu sijajno družbo plemstva, V deseto je že povedala vse svoje težave in govorila sploh tako, kakor da je le čudežno ušla, O kmetih je govorila kakor o zvereh in se čudila, kje so slavni vitezi, ki bi »kanaljo« z bičem razgnali, Vpričo kraljice večera so žene jokale in možje prijemali za ročaje mečev. Bili so večinoma taki, ki bi par dni prej za ves svet ne bili zapustili Gorice, Edini med njimi, ki je to storil, je bil Jožef della Torre, devinski gospod, česar mu pa niso šteli v junaštvo, kajti vedeli so, da je devinski grad trdnejši od Gorice, Kljub gradiščanskemu vojaštvu in številnemu oboroženemu plemstvu, ki je odkritosrčno pozabilo vse medsebojne prepire in se bratilo med seboj, je ležala še cele tedne nad mestom preteča nevihta, Bili so to dnevi, ko so vsi ti ljudje, nevajeni pokorščine in discipline, iščoči vsak svojo lastno korist, hiteči od pustolovstva do zabave, čutili prvikrat morda, kaj je življenje; da je življenje boj in ne samo oholo preziranje vsega, kar ne nudi veselja, časti, poklonov in bogastva. Vsi ti ljudje, stisnjeni tesno drug ob drugega, so prvikrat čutili -> zdaj nekaj več, kakor samo stanovsko vez, so si medseboj odpuščali, so bili res prijatelji drug dru~ gemu brez razlike stopnje v plemstvu. Celo beseda »ubogi revni ljudje«, ki je tolikrat šla mimo ust v sejah, je dobila sedaj nekam pravi pomen, Bili so, ki so skušali kljub stanovskim predsodkom mirno motriti položaj podložnikov. In so v resnici dognali, da je ljudstvo preobloženo in da je v skrajnosti seglo po samoobrambi. In vendar so obenem isti, ki so to mislili, pričakovali rešitve zgolj od vojaške intervencije in so nestrpno čakali tozadevnih dekretov. Deloma se je to zgodilo dvajsetega maja, ko je izšel v Laksenburgu dekret dvornega vojnega sveta, s katerim se je ukazalo vojski osemsto mož iz saladske županije na Ogrskem pod poveljstvom podpolkovnika pl, Panowitza, naj odkoraka takoj na mesto upora, Isti dan naznanja deželni vojni komisar kranjski, Juri Bogomir Liechtenberg, grofu Strassoldu, da zapusti prihodnji dan Senj in Karlovec šeststo graničarjev Hrvatov in da pridejo v Ajdovščino prve dni junija. Za komisarja pri spremstvu graničarjev sta izvoljena grof Jožef Attems in baron Karol Jožef pl, Neuhaus, Dolžnosti njiju so: zadovoljiti častnike, odkazati živila, skrbeti za stanovanja vojaštvu, poročati o vojaškem gibanju in gledati na čast dežele, dočim imajo podložniki dajati vojakom »Dach und Fach«, vozove za proviant in prtljago, Kakor hitro se je zvedelo, da pride poleg Hrvatov še osemsto nemških vojakov, je plemstvo začelo obenem z meščani zahtevati, da naj Hrvatje ne hodijo. Ta želja, gotovo zelo upravičena, dokazuje prvotno zmedenost stanov, ki bi se bili v sili zadovoljili celo s Hrvati, Spričo proslulega prostaštva graničarjev na Štajerskem leta 1635, in drugod, je umevno, da so sedaj stanovi smatrali Hrvate za nepotrebne, (Dalje.) 155 Kako naj Te prosim, rotim, pozdravljam, ko ne boš bral tega pisma? . , . Ne , . .« P. S, »Ali sem pozabila, ali hotela zamolčati? Misel me je izbičala, zaprla sem okna, naložila žerjavice ... Še ena misel nate . . . Ne, ne! Planila sem k oknu, ga odprla. ,Ne, ne! Kako strašno se bojim naslednjega trenutka, a živeti ga hočem za vsako ceno, živeti! Izživeti praznoto, izčrpati morje! . . .' —« Pero je padlo na mizo, obraz v dlani, Že je ležalo pismo pretrgano pred njo. Ali naj piše novo, piše vso to večnost trenutkov . . .? Nagnila se je in telo se je potresalo brez vzdiha, brez solz v bolesti praznote . . . Jutri bo napisala novo pismo. Tlačani. Dr. Ivan Pregelj. XX. Predzadnje poglavje. Čudovito se je bil postaral Andrej Laharnar, Njegovo obličje, ki je sicer odsevalo zdrave dobrodušnosti, je bilo postalo rumenkasto in mirne oči so bile kakor izgubljene in plahe. Ponoči se je zbujal od čudnih slik in strašečih ga misli in potem se je zastonj mučil, da bi zopet zaspal. In tako je vstajal neredkokrat o polnoči, ob eni, ob dveh, se oblekel in šel v polje ali gozd. Za hip se mu je duša tedaj upokojila. Nove, neznane mu svetove, glasove, barve mu je nudila tista tajna nočna doba od polnoči do treh, ko je že zapel prvi kos in je utihnil slavec in je prvi solnčni pramen šel daleč nad obzorjem v vsemir mimo sence, dočim je ozračje na vzhodu rahlo bledelo, ko da bledi sunkoma, vse jače, kakor bolečina, ki prihaja počasi in vedno jasneje. Ena misel je v teh urah, ko je snival dnevu naproti, večkrat zablodila skozi njegovo glavo. Kadar ga je lepota noči in prve zarje za hip raznežila, ga je obšlo čuvstvo praznote. »To vse nič ni. Zemlja gre svojo pot, samo meni, ki zdaj bolj rano vstajam, je vse to novo, nova rosa, novo cvetje, nov svit jutranjice, prvi klic kosa in petelina iz senčne globeli.« In s trpkostjo je mislil: »Kako je to čudno, čudno na svetu. Pride zima, pride pomlad, poletje in zima, dan na noč in noč na dan, Gibanje, in je vendar vse mrtvo, ne misli, ne čuti, ne dvomi, ne spi in ne čuje, ne trpi.« To vsakdanjost v naravi je zaslutil Andrej in s trpkostjo je moral primerjati svoje življenje z življenjem zemlje. In je čutil, da to solnce in to jutro ne moreta iz te vsakdanjosti ven, in je čutil, da ne more ni človek iz vsakdanjosti. In kaj je ta vsakdanjost? Življenje! »Ali je to življenje? Petdeset let živiš, delaš, trpiš, sovražiš, upaš, in vse, čemu? Ali moreš iz vsakdanjosti ven? Ali more solnce in zarja in noč?« In je videl: »Ni vredno živeti!« Nevoljen se je dvignil. Bilo je nekaj v njem, kar mu ni dalo obstati. Od vasi se je čul glas joka-jočega dojenčka. »Kako da ga ne sliši, Mica,« je mrmral ne-voljno, »a trdo spi, žena!« In tisti hip je vstala v njem misel: »Živeti je vredno.« Prikimal je z glavo: »Kaj vem jaz, kaj se pravi živeti, ker nimam otrok.« Nekega dne zjutraj je odprl Andrej bukve in je bral: »Preklet bodi, kir fturi, de en Slejpiz sahaja na poti. Inu vus folk ima rezhi: Amen!« Tedaj mu je zarezal po ušesih dojenčev jok. In naraščal je v neizmernost, kakor jok tisočev. In možu se je zdelo, da vidi njih tisoče jokajočih pred seboj. Lačni so in nagi, drobna telesca, bleda, neokretna. Toda obličja so jim kakor starcem. To je vedno tako, kadar dojenček joče. »Kje so matere?« je ležal možu očitek na ustnicah, in ga ni izrekel. Zganil se je notranjega nemira: »Hudič mi vsaja te misli,« je mrmral in listal po bukvah; in je bral: »Gospod bo tebe pred tvojmi Sovrashniki pobil. Po enim poti bofh vunkaj fhal, k' nym, inu po [edem potih bolh pred nymi beshal.« Pokril si je za hip oči z roko. Ko je roko odmaknil, je čital: »Tvoj Voli bo pred tvojma ozhima saklan, ali ti ne bofh od njega jedil — Ta fad tvoje Deshele, inu vfe tvoje perdelanje bo en folk fnejdil, kateriga ti nesnafh!« »Hrvatje!« je jeknil mož, in misel, da li ni morda blazen, mu je zarezala v možgane. Obupno je položil roko na bukve: »Prej si drugače povedala, zakaj govoriš zdaj tako? Ali si prej lagala, ali se lažeš zdaj!« Mož je planil kvišku: 207 »Lagati ne more! Jaz ji verujem!« In umiril se je in bral tiho, sam v sebi. In zopet je videl dojenčkov tisoč: drobna telesca, bleda, lačna, upadlih postav. Roke niso zalite v zapestju. In je videl matere. Izsušene prsi so zgrinjale nad do-jence, uboge matere, lačne mož, lačne kruha, lačne miru, lačne smrti, trudne ljubezni in usmiljenja do dojencev. »Ali jih ne bodo dušile v zmedi?« je mrmral in kakor upor je kriknilo v njem: »Če jim to narediš, glej, potem vem, kaj si, Galjot si, kakor so Tolminski in Bandeli!« Nenadoma je tedaj vprašal nekdo: »Kdo je galjot, Andrej?« Andrej je pogledal kvišku in videl svojega brata Štefana ob vratih. Čudno resen je bil, »Hrvatje so na Vipavskem,« je dejal Štefan, ne dočakavši odgovora, Andrej je segel v mizo in mu stisnil v roko usnjat mehur, »Na, beži z otroki čez mejo!« »Kaj?« se je začudil Štefan, »Ali sem prisegel ali nisem?« »Zaradi otrok, Štefan!« »Niti zaradi otrok,« »Štefan,« je še vedno prosil brat, »ubogaj me! Lovili nas bodo in prijeli bodo glave. Če so po Hrvate poslali, ali misliš, da ne vedo, da je treba glave poloviti, in ti in jaz se bova skrila,« »Skrivali se ne bomo,« je odvrnil brat, »se bomo branili,« »Do zadnjega torej?« »Do zadnjega, Andrej.« Tisti hip so se odprla vrata. Vstopil je Martin Munih in je vzkliknil: »Glej, zdaj vaju pa vkup najdem!« »Kaj je?« je vprašal Štefan, Martin ni rekel nič. Počasi in neokretno je potegnil križ čez čelo, usta in prsi, In ko sta Laharnarja to videla, sta enako potegnila z roko križ čez čelo, usta in prsi, »Zadnje znamenje!« je vzdihnil Munih in prikimal z glavo; potem je še pristavil grozeče: »Če pa srečata Andreja Goljo, ne dajta, da gre mimo. Udarita ga za smrt!« »Zakaj?« je vprašal Štefan. »Izdal nas je,« je odgovoril Munih in prijemaje za kljuko pri vratih, je dejal: »Jutri ob enajstih zvečer v cerkvi sv, Mavra,« Brata sta še dolgo strmela v vrata, kjer je izginil Martin; in Andrej je mrmral med zobmi: »Križ je naredil, zdaj vem, da bodo sirote,« In jezno je zavpil nad bratom: »Ali ti nisem pravil, 208 ne sili med prve, pa ti delaš vse po svoji glavi, Zdaj veš, kaj te čaka. Ali rabelj, ali hrvaška sablja,« »Ali pa zmaga,« je odvrnil mirno Štefan, »Zmaga,« se je hripavo zasmejal Andrej, »Petsto jih ne bo naredilo križa,« »Tritisoč!« je odvrnil Štefan, »Če jih bo petsto, jih bo mnogo,« je odvrnil Andrej, »in če bi bili vsi samci, kakor jaz, ali trmasti ko ti, zmagali bi. Pa niso!« »Kakor je sojeno,« je skomizgnil z ramami Štefan, Valentin Lapajne je sedel v somraku za gorko pečjo, Moža je neskončno zeblo zadnje čase, zato si je kuril, V temo strmeč predse je zdel na peči, Iz rumenega obraza s koničastim nosom je gledalo dvoje stisnjenih, nemirnoplahih in bodečih oči, Zunaj je vel najprijetnejši poznopomladni večer, topil na nebu v daljni zarji prve zvezde, pel svojo tisočero večerno molitev vse prek holmov in planote, Planota s Pečinami, Ponikvami in Šentviško goro je še rahlo sevala v zadnjem dnevu; idrijsko, baško in soško dolino je že ovijal modrikasti mrak, Neskončno visoko nad nočjo, senco, somrakom in zadnjo zarjo so goreli v ozadju vrhovi planin Krn, Škrbina, Kuk, Kdovekje je lezlo solnce v morje, veliko ko bojno polje in rdeče ko topljeno železo, ki se že ohlaja, Večerni zvon je brnel od cerkve, Valentin si je potegnil z roko čez čelo križ. Molil pa ni. Ko je zvon utihnil, je potegnil še enkrat križ in mrmral: »Da bodo mir imele vse verne duše, en oče-naš . . .« »In Tonin, da bo mir imel! Očenaš , , .« Tedaj je rahlo zapelo na okno, in pritajen glas je rekel: »Valentin, odpri!« Valentin se je potulil za peč. Oni zunaj je potrkal krepkeje: »Valentin, če že ležiš, vstani, jaz sem, Golja,« Valentin je zdel negiben za pečjo, »Doma si,« je govoril oni zunaj polglasno, »izpod slemena se kadi, ne boš me ukanil, Valentin, Odpri!« Nobenega odgovora, »Pri moji veri, na ves glas začnem vpiti, kdo da je zadušil Tonina!« Tedaj je Valentin zlezel izza peči in šel odpirat, In ko je odprl, je zaslonil vrata s svojo po- stavo. Toda Andrej Golja ga je potisnil na stran in stopil molče v izbo in sedel za mizo, Tih in nezaupljiv je prišel za njim Valentin, Golja je gledal nemo predse na mizo, Valentin je zlezel za peč, »Te zebe, šema?« se je nasmejal Golja, toda dokaj manj hrupno, kakor je bila sicer njegova navada, »Starost,« se je opravičeval Valentin, »Žganje pij, saj imaš za kaj!« je dejal čudno rezko Golja, Valentin ni rekel nič, »So že v deželi Hrvatje,« je dejal Golja, »Vem,« je rekel Valentin, »Ali te nič ne skrbe?« »Naj skrbe tiste, ki se puntajo, jaz se ne,« je odvrnil odločno Valentin, Golja se je zasmejal, »Kdo se bo zdaj še puntal, moj ljubi! Ampak puntal si se,« »Toliko sem kriv, ko drugi. Naj gledajo tisti, ki so bili prvi in so šuntali,« »Ali misliš, da bodo sodili samo puntarje?« je dejal Golja in pogledal po strani Valentina. Dasi je bil že skoraj trd mrak v sobi, je vendar videl Valentin vso zlobnost Goljevo in zavpil: »Naj sodijo, kogar hočejo! Ali mene kaj briga?« »Ne rečem, ne rečem,« se je potuhnil Golja, »sem ti hotel le povedati, da sem slišal, kako povprašujejo po onem, ki je Tonina zadušil —« Valentin je planil s peči in je zagrebel svoje koščene prste Golji v rame: »In ti si me izdal, galjot?« »Jaz,« je silil smeh Golja, »jaz pa tebe? Saj si moj prijatelj. Kaj ti v glavo ne pade,« . »In kdo me je?« »Pomisli, kdo je tvoj sovražnik!« je odvrnil Golja in presunljivo in pazno motril Valentinovo obličje. »Martin Munih je eden,« je mrmral Valentin, »Glej no, morda je pa tisti,« je dejal Golja, »Je,« je vzkliknil Valentin, »tu je bil m prekrižal se je, pa sem proč pogledal in je zaklel in šel,« % »In te pojde naznanit,« Valentin se je začel tresti od groze, od gneva, »Saj ne bi rekel, če bi človeka samo obesili ali ustrelili, pa ga ščipljejo z ognjenimi kleščami ¦—« »Molči!« je kriknil Valentin, Golja ga je slišal šklepetati z zobmi in je dejal hitro in malomarno: »Veš kaj, za sto goldinarjev vzamem jaz nase,« »Ti?« »Bog pomagaj!« »Ali prisežeš?« — Valentin je iskal s tresočimi rokami razpela in sveče, dočim je motril Golja njegove kretnje s pogledom, ki je prežal, ko zver, Valentin je bil dotipal križ in voščenko in je oddrsal iz sobe in se vrnil s prižgano. In tedaj je postavil razpelo na mizo pred Goljo in ob razpelo je stopil sam z voščenko. Glas mu je drhtel: »Prisezi, Andrej!« »Dvesto daj!« se je obotavljal Golja, Valentinu je zatrepetala voščenka v roki, krog ust se mu je zarezala nova črta, »Ne morem,« je jeknil obupno, »Koliko moreš?« »Stotrideset,« »Prisežem, Daj, naj bo!« Andrej Golja je dvignil roko in prisegel, da bo pričal pred sodnikom in ljudmi, pred Bogom in gospodo, da je sam zadušil Tonina, Valentin je upihnil voščenko in segel v raz-poklino nad pečjo in izvlekel iz nje težko mošnjo in jo vrgel na mizo. Ne da bi jo odprl, jo je vtaknil Golja pod pas in se dvignil, »Dobro kupčijo si naredil,« je dejal, »pa tebi jo privoščim, Valentin, ki si moj prijatelj. Zato pa ti še eno povem, da boš vedel, kaj je Golja, Moj stric, Martin Munih, Božič, Laharnarja in Kobal in še mnogi drugi bodo ob letu v zemlji gnili, pa tako, da bo glava drugod ležala, ko truplo,« Mož ni videl porogljivega Valentinovega lica, Odprl je vrata in šel brez pozdrava. In tako tudi ni slišal porogljivih Valentinovih besedi: »Tudi tvoja glava bo drugod ležala,« Valentin je zapahnil vrata in zlezel za peč, in segel še enkrat v razpoklino in izvlekel drugo mošnjo, Polagaje jo iz roke v roko jo je težkal in je našel, da je težka. Bile so obresti od puntar-jem posojanega denarja in plačane do vinarja s puntarskimi groši. Sam s svojo usodo zadovoljen, je mrmral: »Tonin me je stal stoosemdeset goldinarjev, Zaslužim jih, kadar pridejo Hrvatje, Bodo prišli od Bače in Tolmina, naj jim posodim, da plačajo kazen, Bom posodil, pa ne vsem, da bodo vedeli, kdo je Lapajne,« Martin Munih je vstopil pri Matiju Podgor-niku v Čepovanu. Podgornik je sedel za mizo in večerjal, Z veliko leseno žlico je zajemal iz sklede, Ob njem sta sedela žena in sin. Velik maček jim je predel ob strani, »Vrzi mačko z mize! Dlak bo natresla v jed, da človek še v bolezen pride!« 209 »Pojdi,« je potisnil Podgornik mačko pod mizo, »saj vidiš, da te mati ne marajo,« Odjedli so. Lesene žlice so po vrsti zletele v prazno leseno skledo, žena in sin sta vstala in šla, Podgornik je naslonil glavo med roke. Ko je glavo dvignil, je rekel: »Bogu in Svetemu Duhu čast in hvala, sit sem!« Tedaj pa je videl, da stoji na vratih Martin Munih. Martin Munih je potegnil križ čez čelo in usta in prsi. Podgornik mu je prikimal, Martin Munih se je prekrižal v drugič — Podgornik je začuden odprl usta in zastrmel v Martina, ki se je križal v tretje, »Močnik je bil. Enkrat sem se prekrižal zanj, menda bo dovolj,« je vzkliknil Podgornik, »Za punt!« je zarenčal jezno Martin. »Kaj?« je zategnil Podgornik, Iz kuhinje je stopila Podgornica in jei videla Martina, Nevolja ji je bila na licu, ostro je rekla: »Če si lačen, dam ti jesti, puntamo se pa v Čepovanu ne več.« »Odkdaj pa?« »Odkar ste se Tolminci skujali,« je odvrnil Podgornik. Podgornica je prikimala in šla, ne da bi se ozrla na osuplega Martina, Podgornik se je dvignil izza mize, »Kdo je to rekel?« je skoro trgal iz grla besede Martin, »Saj ste poslali Goljo —« »Andreja?« »Bog pomagaj, koga pa!« »Zakaj mu nisi porinil vil v trebuh,« je stokal Martin. Podgornik se je ozrl proti kuhinji in dejal tiho: »Tiho bodi, da ne bo slišala. Če je taka, te razumem, Martin!« Podgornik si je potegnil križ čez čelo, usta in prsi. »Na smrt in življenje, Matija,« je šepetal Martin. Podgornik je prikimal. Martin se je kmalu poslovil. Podgornica je oprezovala moža in se usadila predenj: »Tudi če se puntajo, ti se ne boš več!« »V božjih rokah smo!« je dejal zelo hinavsko Matija, »ali pa veš, kaj se še vse lahko zgodi?« »Prav nič se ne bo zgodilo,« je odvrnila. »Pa se bo,« je mrmral mož, ko je šla, »se bo, če se tudi na glavo postaviš.« Neke prihodnjih noči se je razšlo pred goro kakih trideset ljudi iz cerkve sv. Mavra pri Sveti Luciji. Šli so na vse strani Tolminskega. Niso govorili, niti ko so šli skozi vasi. Pač pa je slednji od njih stopil v kako hišo, poklical gospodarja v stran in se prekrižal. In če je gospodar ponovil znamenje, je dejal: »V nedeljo po maši!« Andrej Laharnar pa se je vrnil domov in odprl na tisti strani, kjer bi bral v nedeljo, in je bral: »le bil en Zhlovik, ta je bil naredil eno veliko Vezherjo, inu je nyh Veliku k' njej povabil. Inu ob tej uri te vezherje, je on fvojga Hlapza vun pollal, povedati tem povablenim: Pridite, fakaj vfe je perpraulenu. Inu oni fo fe sazheli, eden po drugim, isgovarjati. Ta pervi je djal k' njemu: Jeft fim eno Nyvo kupil, inu moram vunkaj pojti, inu jo ogledati. Jeft profsim tebe, isgovori mene. Inu ta drugi je djal: Jeft sim pet parou Vollou kupil, inu jeft grem sdaj tjakaj, nje ogledati. Jeft prof.im tebe, isgovori mene. Inu ta tretji je djal: Jeft fim eno Sheno vsel, satu ne morem priti.« Ko je Andrej vse to dočital, se je zasmejal in zaprl knjigo, Martin Munih se je v Kobalovi krčmi Podseli ob desetih zvečer vzdramil iz tope pijanosti in je vzkliknil: »To nam je hudič naredil!« t Andrej Laharnar se je nasmehnil in se ozrl po družbi, Z Anžetom Rinkom jih je bilo dvanajst in trinajsti je bil Širne Golja, ki se je mrzličen tresel za pečjo- Anže Rink ga ni vštel, ko je rekel: »Saj je bilo apostolov tudi le dvanajst, pa so ves svet izpreobrnili.« In trpkošaljivo je pripomnil: »Sem mislil, da je en sam Fortunat Heler na Tolminskem, pa jih je ko tolminskih nadlog,« Andrej Laharnar je štel: »Eden je njivo kupil, drugi je vole kupil, tretji je ženo vzel,« Janez Gradnik je vstal izza mize, pograbil vrč in ga izpraznil do dna. Obraz mu je bil čudno iz-premenjen. Defacis, advokat in padar, je gledal topo nanj, kakor da ga vidi prvikrat. Janez je pogledal začuden okoli sebe in se sesedel. Zameglilo se mu je od pijače pred očmi in na mestu vrča se mu je zdelo, da vidi bled, od srčnega srda razvnet obraz; blede ustnice drhtijo, oči sijejo, jezno, ne-spravljivo. To so tiste ustnice, ki so nekdaj govorile: »Ne izdam te, ne izdam te!« Zdaj kričijo v topi boli: »Ne poznam te! Ti si hodil drugod, drugod si dobil leskov križec, drugod si ljubil, Z menoj si se igral, mene si zavrgel, Tepena sem bila zate, pa si šel k drugi, verjela sem vate, pa si me prevari!, zaupala sem samo tebi, pa si me izdal.« 210 Gradnik je zaječal: »Tončka, ti si me prva izdala!« »Pijan je,« je dejal osorno Lovrenc Kragulj in krčmar Matko je prikimal, Na okno zunaj je udarila pest in nekdo je klical: »Možje, pojdite spat, Tolmincev ne bo, se bojijo Nemcev, ki gredo čez Cerkno,« Ni bil še utihnil zunaj krohot, ko je stal Janez Gradnik v vratih. Izza mize, katero je bil v skoku prevrgel, so se pobirali Defacis, Martin Munih in Anže Rink, Oni zunaj je zavpil z nadčloveškim glasom in utihnil, V vratih je stal Gradnik, držeč okrvavljeno kljuko od vrat v roki, in rekel mirno: »Ubil sem ga!« Širne Golja je zastokal za pečjo, Andrej Lahar-nar se je prekrižal, Anže Rink je prebledel in Martin Munih se je zasmejal, Kobal je vstopil s polnim vrčem, Janez mu ga je vzel in nagnil in potem je sedel ob peč k Defacisu, ki se je bil pobral s tal in je zdaj, nagnivši se Gradniku na rame, zaspal, Možje so se razgnetli iz sobe. Rahlo je prasketala treska in ugašala , , . Janez je odprl oči*in se zagledal v senco, ki je bila vstopila in se sesedla na pragu, »Janez!« »Peter Duša!« je jecljal Gradnik, »He,« se je prebudil Jakob Defacis, »Svinec imam v pljučih,« je rekel Duša, Poskusil je vstati, pa je padel čez mizo, »Globoko?« se je vzdramil Defacis, otrnil tresko in se zibal ob Duši, »Palec pod rebrom,« je menil Peter, »ni nič, Samo boli,« In se je nasmehnil: »Če bi ti, Jakob, ne bil pijan!« »Pa trpi!« Duša je vprašal: »Kaj pa punt?« »Saj ga ni več!« »Kakor na Vipavskem,« je skoraj zajokal Duša in prebledel, Defacis ga je položil na klop, »Odkod nosiš svinec?« »Iz Solkana, Hrvatje so me obstrelili. So me ustavili, pa sem bežal,« Gradnik se je zavedel: »Obstreljen si?« Defacis je mrmal: »Svinec mora ven,« Stegnil je roko predse in vprašal: »Ali se trese?« »Trese!« je odvrnil Duša, »Kakor hočeš,« je viknil Defacis, »v dveh urah se ti prisadi!« »Reži!« je stisnil Duša zobe, Kobal je legal spat. Tedaj se je dotaknil njegovega lica sin Vrbanček in je zašepetal: »Kaj ne, tisti je bil, ki Vas je izdal!« »Kdo?« »Prav ste imeli, da ste ga vrgli v vodo!« »Kdo?« je zopet vprašal Kobal hripavo, »Saj sem vse videl,« je odgovoril deček, »eden ga je udaril po glavi, potem ste prišli in ga vrgli v Sočo!« Glas je drhtel otroku od radostnega razburjenja, Oče je sunil otroka od sebe in viknil: »Fant nesrečni, zakaj ne spiš!« Deček je vzdrgetal in utihnil. In jet videl s polzaprtimi očmi, da je oče vstal in stopil v kot, kjer je spala mala Mičca, In deček je videl, da se je nagnil oče nadnjo, in ga je slišal, kako je šepetal: »Spi, nedolžna stvar, in sanja, Mičca, moja punčka,« Deček si je zagrizel zobe v ustnice, da ne bi zajokal. In do jutra ni spal in se vpraševal: »Nima me več rad! Zakaj, zakaj, zakaj?« * Simon Golja je ležal za pečjo in je bil uverjen, da se mu blede in da sliši, česar nihče ne govori, Vendar pa je nekdo govoril, toda govoril je tako čudno zamolklo, kakor da govori spomin iz groba, in vmes se je včasih tako pošastno zasmejal, da sta se onadva, ki sta ga poslušala, stresla, kakor mrzlična, Simon Golja je mislil: »Zdaj sem bledel o Petru Duši, Pa tega nisem prej vedel, da je bila njegova mati rojena Čuk in da je Peter po materi plemič,« Oni z zamolklim glasom je pripovedoval: »Sodnik je rekel: ,Plemkinja gori, plemkinja doli, na sramotni križ jo bom privezal,' Gospod je prikimal, Sodnik pa je šel k tisti plemkinji in je rekel, tako in tako, če ji je prav. Ona ga je poslušala, pa sama ni vedela, kaj hoče od nje. Ko pa je razumela, mu je pljunila v obraz,« »Hudič,« se je zganil Peter Duša na klopi, »prej si vedno pravil, da je bil moj oče,« »Pater incertus!« je odvrnil Defacis, »Sem slišal, da je pozneje prišla sama k njemu, da je ne bi postavil pod križ in da ji je možitev obljubil. Zato je položila pozneje otroka na sodnikov prag. On pa jo je dal obesiti na križ.« Duša je škrtal z zobmi. »Ne škripaj,« je menil Defacis, »saj je v peklu, Sam sem ga videl, ko si je zadrgnil zanko,« Pošastno se je zasmejal. 211 Golja na peči je mrmral: »Zdaj pa celo o prejšnjem tolminskem sodniku bledem!« »Kaj je bilo z njenim otrokom, veš,« je govoril Defacis. »Njen otrok je potepuh m capin Peter Duša.« Iznova se je smejal Defacis. Duša je odvrnil strupeno: »In tovariš mu je strgani pijanec, jurist in padar in študiran človek,« »Tega ima na vesti tisti gospod, ki si mu ti nesel modrasa v čutari. Hihihi!« Golja je bil prepričan, da mrzlica ne ponehuje in da se mu vse huje blede. »Da,« je govoril Defacis, »prav tisti, Vkup sva študirala, še prijatelja sva bila. Potem sem bil jaz sodnik, ko je on še vedno zapravljal očetov denar, Potem se je stari obesil, tisti, ki je tebe v klet zapiral, in mladi se je vrnil. Je mislil, da je oče zapustil denar, pa ni bilo pet grošev po njem, še za pogreb ni bilo. Jaz sem plačal zanj, ko sem prišel za tolminskega sodnika,« Defacis je za hip umolknil. Nato je zaklel: »Hudiču sem se zapisal, pogubljen bom, Diabolo me tradidi. Pa je on kriv, da sem pijanec, Opil me je, v igro me je zapeljal, da sem grofovski denar zaigral. Potem je šel in me ovadil, da me je grof odstavil in mi dal njega samega za sodnika,« »Ali je sodil?« je vprašal Duša, »Sodil,« je govoril zopet hladno in malomarno Defacis- »Šest mesecev sem sedel, potem je brat plačal grofa in sem ušel. Potem sem hodil iz mesta v mesto. Bil sem pisar, padar in vojak. Potem sem se vsega nasitil in prišel k bratu v Tolmin, kjer me brat redi in napajate kmetje.« Zasmejal se je. Duša je pripomnil: »Toliko dobrega ti je storil tisti tvoj prijatelj, pa niti z mezincem nisi ganil. Saj sem se še jaz postavil drugače, ki mi je samo za strah nasul slepičev v klet in eno žabo za šalo,« »Z mezincem nisem ganil, ampak maščeval sem se vendar!« je odvrnil Defacis, Začel se je tiho smejati in je rekel: »Bom povedal, kako sem delal, da se me je bal in sem bil varen pred njim, dasi je bil sodnik in oblastnik. Ali že veš morda o ženi v pikastem plašču?« Golja je mislil na glas: »Zmešan sem, da mi sam Bog pomagaj, Še stara tolminska coprnica in skopulja se mi spovrača, ki je nisem nikoli videl in le enkrat slišal od nje, da je zgorela,« Janez Gradnik, ki je ves čas slonel z glavo oprto med dlani, je pogledal kvišku. Duša je za-ječal, ker ga je v prsih bodlo, in je vprašal: »Katera, v pikastem plašču?« 212 »K meni je prišla,« je pravil Defacis, »pest papirja je prinesla, pa naj računim, koliko da je vsega, Šesttavžent tristo goldinarjev, sem ji povedal. Pa je rekla, da nič ne de. Grof lahko plača. Kateri grof, sem rekel. Tolminski, je povedala, ki je podpisan,« »Ali je bil res podpisan?« »Podpisan je bil, podpisal se pa ni,« Defacis se je zopet smejal in pristavil: »Zdaj pa uganita vidva, kaj da sem naredil,« »Povej!« je dejal nestrpno Gradnik, »Pisal sem mu!« je odvrnil Defacis. Duša se je posili nasmejal: »In kaj je naredil?« Defacis se je razvnel, udaril z roko ob mizo in zavpil: »Šel je, zaprl babo v njeni bajti in bajto zažgal z ženo in papirji. Pa naj ti tisti fant tam pove, če ni res. Saj je videl in bil zato tepen,« Gradnik se je dvignil: »Defacis, molči o tistem!« Defacis je govoril, kakor bi ga ne bil slišal: »Matkova Tina mi je dala nož, naj ti ga vržem v berlin, kjer si ječal z razbitim hrbtom. Kako si ušel, ne vem. Videl sem, da si bežal proti Volčam in skočil z mostu v Sočo in da so te biriči sledili ob bregu,« »Da,« je ušlo Gradniku, »eden me je pahnil nazaj v vodo, ko sem lezel na breg.« »Glej, glej! Kdo je bil?« je vprašal Defacis, »Zdaj je davkar v Gorici,« je menil Duša, Gradnik je rekel temno: »Saj poznaš Ban-dela!« »Hej!« se je začudil Defacis, »nisem vedel,« Gradnik je pristavil: »Bandel me je pahnil v vodo, potem pa je prišel eden, ki me je iz vode potegnil,« »Ne poznam!« je mrmral Defacis, »Peter Duša!« je dejal mehko Gradnik, In kakor na znamenje so se vsi trije zasmejali, kakor otroci. In so tisti hip pozabili, prvi, da je pijanec, drugi, da ima rano v razboljenih pljučih, in tretji, da je prejšnji dan ubijal, Širne Golja se je dvignil in rekel: »Zdi se mi, da vendarle ne bledem!« In je videl v prvi zarji troje mož doli v sobi, bledih, zaspanih, komaj podobnih samim sebi, »Ali ste vsi pijani, da govorite kakor otroci?« je vprašal. Duša se je zganil na klopi in odvrnil: »Kaj ti v glavo ne pade, Andrej; mi pa otroci! Mi smo trije puntarji in ti si četrti. Pa skoro nismo vedeli, zakaj se puntamo. Zdaj vsaj vemo. Ti si se za star papir, Defacis za pijačo, jaz za mater in Janez za tisto dekle, ki mu je nož poslala v berlin, Povem ti še naprej, Andrej s Šentviške gore se je puntal, ker so mu bukve rekle, naj se, Matija v Čepovanu zato, ker mu je žena rekla, naj se, Valentin na Stopcu, ker mu je žena rekla, naj se ne, in Anže Rink na Mostu se je puntal, ker je dobil šest goldinarjev grošev od puntarskega denarja,« Janez Gradnik je planil ko preživljen kvišku. Duša je zaključil: . »Vidiš, zdaj vemo, zakaj se puntamo, pa zdaj punta ni več!« »Še bo!« je vzkliknil Gradnik, »Če se je Anže za denar, se bodo tudi drugi. Ali nimamo puntarskega zaklada?« Defacis se je zasmejal na ves glas: »Imamo ga. Šestnajst grošev hrani Valentin Munih,« »In ostalo?« je vprašal hripavo Gradnik, »Drugo?« se je smejal Defacis, »Saj smo zapili pol prvi dan v Solkanu, Kar pa nismo, je pobral Pečinski Lapajne,« Gradnik se je sesedel na klop. Duša je rekel: »Golja, zažgi svoje papirje. Naša pravda je končana,« Golja se je zleknil na peč. Bil je truden do smrti. Legel bi in ne bi vstal več , , , Tedaj je sinil beli dan skozi okno in Duša je videl, da je Defacis nagnil glavo, da bi dremal, ter rekel: »Poglej Jakoba, o svojem maščevanju nam je hotel povedati, pa je nit izgubil in zdaj vleče dreto!« Defacis je zazdehal in odvrnil: »Šest mesecev sem ogrinjal pikast plašč in hodil na Locatellijev vrt o polnoči. Zato sem se odnavadil spati ponoči pa dremljem, ko se zdani,« In zleknil se je na klop in zaspal, V sobi je bilo mirno, ko v grobu, (Dalje.) H. Smrekar: Zaklad. 213 Tlačani. Dr, Ivan Pregelj. XX. Vojaki. Ura je udarila polnoči, ko so se na cesti sredi Kanala razlegli zamolkli koraki. Pri zadnji hiši se je odprlo okno in nekdo je pogledal v noč in je videl do dvesto senc, stisnjenih v temno gručo, »Kdo pa ste?« je vprašal Kanalec. Nihče mu ni odgovoril, Šli so nemi svojo pot. Deset korakov za gručo je šel en sam človek, »Kdo ste?« je vprašal znova Kanalec, »Vojska tolminskih vdovcev!« je odgovoril zakasneli, »Kam greste?« »Nad Hrvate!« Kanalec se je prekrižal in vzkliknil: »Nad Hrvate!« Koraki tolminskih vdovcev so utonili v dalji, Kanalec je zaprl okno, legel in začel moliti: »Šibe potresa, lakote in vojske nas reši, o Gospod! — In Hrvatov!« je pristavil, Mož je še dolgo zdihoval in govoril: »Tolminci so znoreli!« Vojska tolminskih vdovcev je prišla ob štirih v Solkan, prav tisto minuto, ko so zavili hrvatski graničarji onstran iz Gorice v vas, Tostran in onstran vasi so tolkli težki koraki cesto, da je Mohor Kacafura, ki se je zbujal zelo zgodaj, osupel obtičal sredi jutranje molitve, ki se je glasila: »Gospod Bog, zahvalim Te. Mirno noč si mi dal, Tudi golazen mi ni nagajala in psi niso zavijali. Prav pokrepčan sem in dobre volje. Oče naš ...« Odmolil je in dejal: »Še en očenaš za rajnega Tonina, za tistega, ki mi je groše zapil in ga je potem hudič zadušil, če ga je, očenaš ., ,« Zunaj se je razleglo vpitje in divji šum. Nenadoma so si stali kmetje in graničarji oči v oči in treščili drug ob drugega, Mohor Kacafura se še ni bil zavedel od prvega strahu in še ni bil odgovoril na vprašanje svoje žene Marjute, ki jo je bil prebudil šum, ko je oni isti šum utihnil in je bilo slišati samo še trde korake in zamolklo zvenčanje orožja. Tedaj je skočil Mohor k oknu iz postelje in dejal: »Hrvatje vežejo kmete!« »Vežejo,« je drhtela Marjuta. »Tolminske upornike,« je velel Mohor, »U—pomike!« je jeknila. »Toliko sem jim pravil svojčas, naj ne norijo, pa me niso hoteli poslušati!« »Te niso hoteli,« je gostolela, občudujoč bistroumnost svojega moža, katerega Tolminci niso hoteli ceniti, Bežeči kmetje so se ustavili šele v Kanalu. Bili so blatni in mnogi med njimi ranjeni; drugi so bili podobni bolnim starcem, sencam ljudi. — Na cerkveni prag v Kanalu so posedli in rekli, da jim je vseeno, če jih Hrvatje zajamejo. Širne Golja je rekel: »Možje, domov pojdite, punta ni več!« »In kam pojdeš ti?« je vprašal bridko nekdo, »Kaj vprašaš, čez mejo bo bežal. Nam pa bodo Hrvatje kožo drli s telesa!« je pristavil drugi trpko in rezko, Šime Golja je zmajal z glavo. Ni bil niti užaljen več, »V Gorico pojdem, prosit odpuščanja,« je rekel, »če zvedo, da se ne puntamo več, nam morda ne pošljejo Hrvatov?« »Širne,« je vzkliknil Andrej Laharnar. »Ne vem, če prideš sam do Gorice,« »Pridem!« je odvrnil Golja. »S teboj pojdem!« je dejal Laharnar. »Ti?« Andrej je prikimal. Dvoje desnic je ležalo druga v drugi, dvoje duš je govorilo: »Žrtvujva se za druge, da jim bo prizaneseno; toliko sva prestala, morda sva duši izgubila in nebesa, Morda greva v smrt. Naj bo, za druge!« Pristopil je tudi Podgornik in je rekel: »Vzemita še mene!« »Do Solkana,« je pripomnil rahlo Andrej Laharnar. »Do Gorice!« je dejal Podgornik. V Solkanu je rekel Laharnar: »Matija, domov se vrni!« Podgornik je zmajal z glavo. Ko pa je zagledal v večernem mraku temno zidovje mesta, so se mu oči zasolzile in je vzkliknil: »V smrt gremo!« »Vrni se, še je čas!« In glej, Podgornik je segel Laharnarju v roko in se vrnil, Šime Golja in Laharnar sta prišla v mesto, kjer ju je prijela straža in odvedla k poglavarju, kakor sta zahtevala. 266 Sprejel ju je s pomilovalnim nasmehom in ju konfrontiral z Andrejem Goljo, ki je bil izdal upor in glave upora. Istega večera je rekel grof Rabatta svojemu prelektorju: »Tolminci so prišli odpuščanja prosit. Eden odposlancev je Širne Golja, Ali Vam je v sorodu?« Prelektor je prebledel kot stena in rekel: »Širne Golja je moj oče!« * Od Gorice na Tolminsko je prodiralo štiristo Hrvatov, dočim je korakalo od Ljubljane čez Loko na Cerkno osemsto Nemcev, petsto mušketirjev in tristo grenadirjev, Podglavar in stanovi in vojaški komisarji so bili v tisoč stiskah, Hrvatje so zahtevali že s Kranjskega vrhu druge preskrbe še funt mesa in vrč vina na dan; iz Ajdovščine pa so že poročali njihovi častniki, da ne morejo krotiti moštva, ako se stanovi ne vdajo. Stanovi tožijo cesarju, da je bila letina slaba, da vina nedostaje in da tudi v bodoče slabo kaže, ker je pobila toča, Mnenja so, naj se hrvaško vojaštvo vrne takoj ob prihodu Nemcev čez Pazin po najbližji poti. Dežela, ki je dolžna dajati vojaštvu le streho, posteljo, sol, razsvetljavo in kurjavo, mora dajati še po grošu za porcijo, tako da je treba Hrvatom 1025 porcij na dan, kar znaša na mesec 1537 gld. 30 kr., vsota, ki je deželne finance ne zmorejo in ni niti Trst za časa obstreljevanja toliko plačeval. Hrvatom se ni resno nihče ustavljal. V Rihen-bergu so razkropili množico, polovili štirinajst upornikov in nato plenili po vasi. Celo zlati kelih iz cerkve je bil ukraden, V ponedeljek šestindvajsetega so dospeli Nemci v Gorico, dočim so se Hrvatje vračali čez Kranjsko. Štiristo karlovških vojakov je šlo čez Cerkno, samo dvesto senjskih je ostalo na Tolminskem, do tedaj, da zasedejo Tolminsko Nemci. Že naslednji dan je odrinilo nemško vojaštvo s cesarsko komisijo, knezom Porzio, grofom Wilden-steinom, svetnikom Lindlom in tajnikom pl. Ehr-bergom proti Tolminu. Pridružil se jim je tolminski gospod grof Coronini, Tristo vojakov je odšlo v Kobarid, kjer so pazili na begune. Komisija pa je šla z vojaškim spremstvom od vasi do vasi, zasliševala preplašene ljudi, lovila in iskala glavne vodje upora. * Eno najžalostnejših poglavij v celem puntu se je odigravalo te čase. Ves čut ljubezni med so- sedi, vsi oziri so izginili. Da reši sebe, je zatajil brata brat, nečak strica, sin očeta. Žene so branile svoje može. »Vaš je prišel k našemu, naj gre.« »Ni res, vaš je šuntal.« »Bog ve, da laže.« »Kaj bom lagala, če je pa res.« Komisija je skrbno zasliševala, kdo da je hodil okoli ljudi, grozil s požigi, navduševal ljudi k uporu in sploh na ta ali oni način podpihoval ljudi. »Munih je hodil.« '¦¦ »K ob al tudi,« »Kragulj z Modrejc« »Klemen Melinc je začel biti plat zvona.« »In tudi zažgal je Gregorju v Modreju.« »Valentin Munih na Stopcu je spravljal pun-tarski groš.« »Matej Jarc, ladrijski župan, je šuntal.« Vas je šla čez vas. »Idrijčani in Bačarji so začeli.« »Kobaridci so bili, ki so Karnelu hišo podrli.« »Čepovanci so nagajali v Solkanu.« * Valentin Lapajne je sedel v sobi za pečjo, ko je nekdo sunil v vrata. Osupnil je, zunaj je stalo deset vojakov. »Ali si ti Valentin Lapajne?« je vprašal Coro-ninijev hlapec. »Sem,« je odvrnil Valentin. »Kaj hočete, saj se nisem puntal.« »Ali*se je puntal?« je vprašal hlapec Valentinovega soseda iz vasi. »Seveda se je.« »Laže,« je kriknil Valentin in se začel tresti. »Gospod,« je dejal oni, »naj mu ne verujejo, vsi vedo, da se je,« »Vemo!« je vzkliknil hlapec, »vemo tudi, da je umoril Tonina.« »Andrej Golja ga je,« je zavpil Valentin, Vojaki so mu zvezali roke. In pred komisijo je še trdil, da je Andrej Golja priča, da ni on ubil Tonina, Ehrberg je pogledal v papir pred seboj in dejal: »Andrej Golja je izpovedal, da ste Vi umorili Tonina, zato ker Vas je okradel.« »Preklet naj bo!« je mrmral Valentin skozi zobe. Ne ene kaplje krvi ni bilo v njegovem licu, * Lovrenca Kragulja so prijeli na polju. Nič ni tajil, ni se branil, samo toliko je prosil, naj ga puste domov, da vzame jopič. Toda vojaki ga očividno niso umeli in tako so ga odvedli brez jopiča. 267 Valentin Munih bi se bil kmalu izrezal, češ, da on ni Petač, ime, ki se ga je držalo med ljudmi, — Vojaki so že odhajali, ko je kriknil Valentin La-pajne: »Ali mu verujete, da ni Petač? Poglejte ga, saj je kakor oni tržaški,« Tedaj so vojaki znova obstopili Muniha in Coroninijev hlapec je vprašal, kako da mu je ime, Da je Valentin Munih, je rekel, »Je že pravi,« je dejal hlapec, Anže Rink se je namenil baš k Fortunatu He-lerju pogledat, če ni teta že dopletla štiritisoč nogavic, ko so ga ustavili. Mož je skočil v hišo nazaj med številno družino in se napravil gluhega in nemega. Ko so ga zvezali, je vzkliknila žena: »Ježeš, Anže, ali si res ob glas prišel, še zbogom ne rečeš,« »Zbogom,« je zatulil Anže, »zbogom ljuba žena, zbogom ljubi otroci, zbogom vi vsi!« In vpričo jokajoče družine je udaril v jok in zavpil: »Ali sem se mari skrival, da ste prišli name z orožjem in vrvmi? O, le peljite me, le! Moje solze in solze teh malih črvičkov naj pridejo nad vas in vašo glavo,« Matej Jarc, ladrijski župan, je bil sedel z družino h kosilu, ko so vstopili vojaki. Zajel je hitro parkrat in jim stopil naproti in vprašal, kaj da hočejo, Ko so povedali, je rekel, naj le gredo v Tolmin, da pride za njimi; da je župan in da se ne pusti gnati. Vojaki so zmajali z glavo, On pa je segel v žep in izvlekel par goldinarjev in jim dal, da naj gredo pred vas in ga počakajo, Če ga v pol ure ne bo, naj se vrnejo. Govoril je nemški in so ga umeli. In spogledali so se in so šli. Koncem vasi so čakali. Točno pol ure potem je prišel in vso pot do Tolmina se je pogovarjal ž njimi kakor z dobrimi znanci, Antona Božiča iz Podmelca so prijeli, ko je zazvonil večerni ave, Hentaj, je rekel, ali niso mogli priti drugo jutro. In potem je hotel vedeti, koliko da so dali Andreju Golji, ki jim je vse izdal. Potem pa je povabil vojake v hišo in ukazal ženi, naj jim da piti. In ko so pili, je on sam hitel k župniku in se izpovedal in vzel slovo. V soboto prvega junija okoli poldne je Ko-balov Vrbanček izdrl sestri Mičci zadnji otroški zob, ga dal dekletu in rekel: »Saj ni bolelo!« »O, je, je,« je odvrnila sestrica in šlo ji je na jok, ko je videla, da je pljunila kri. »Čez rame ga vrzi!« je vzkliknil dečko. In deklica je vrgla zob čez rame in vzkliknila: »Miš, miš, vzemi lesenega, prinesi koščenega!« In otroka sta se zagledala v travo, kamor je padel zob, ali ne pride odkod bela miška z rdečimi očmi in dolgim repom , , , Tisti hip je zavilo petdeset vojakov okoli vogla Kobalove hiše, S širokimi klobuki in mušketami čez rame so šli v dveh vrstah, spredaj in zadaj, V sredi med njimi so bili povezani uporniki Božič, Jarc, Rink, Valentin Munih, Lapajne, Živec in Kobal. Srce je zastalo Kobalu, kot prikovan je obstal, »Naprej!« je vzkliknil vojak za njim in ga sunil s puško v hrbet. »Kaj sem ti naredil, hudič?« se je izvilo Kobalu iz grla. Ni čutil bolečine, čutil je sramoto udarca vpričo otrok. Tedaj pa se je zgodilo nekaj nečuvenega. Kot da ni nikoli šepal, se je Vrbanček v čudnih skokih pognal v vojaka, planil mu na prsi, da je mož omahnil na tla, se mu zagrizel v rame s strastjo divje mačke. Vojak je zatulil od bolečine, Par hipov sta se premetavala vojak in otrok na cesti, Hipoma je deček izpustil vojaka in obležal kot stena bled s stegnjenimi rokami. Iz ust mu je tekel droben curek krvi, Kobal se je vrgel v vojake. Tulil je, S kopiti mušket so padli vojaki čezenj in pol omotenega so ga potisnili naprej, Vrbanček je ostal sredi ceste. Zavedel se je, odprl oči in se zagledal v nebo. Tako modro in lepo je ležalo nad gorami. Bele, rahle meglice je gnal podsolnčnik. On pa je ležal brez misli, brez bolečine, Tam ob hiši v travi je še vedno stala Mičca s plaho razširjenimi očmi in drgetala. Šele, ko je prihitela teta iz hiše in skočila k Vrbančku, je kriknila in zajokala tako čudno, tako grozno, da so jo cule žanjice na Selih in se prekrižale: »Otrok je padel v vodo!« XXI. Božični večer leta 1713. Na Ljubinju pri Kavčiču se pet otrok tišči peči, v njih sredi sedi stara Kavčičeva mati. Sama je ostala z vnuki. Zato je tolikanj gub v njenem licu, zato je njena beseda trda, kakor bi govorila mačeha, Dva rožna venca so že odmolili in zdaj hočejo otroci, da naj jim mati pove o Materi božji, ki jo je udaril galjot in je zajokala. 268 »Molimo!« pravi žena. In molijo tretji del rožnega venca. Že vtretje molijo žalostni del. Kako bi starka molila: Ki si ga Devica rodila? Ne more ji čez ustnice prošnja, da ne bi mislila nanj, ki ga je rodila in je umrl v ječi v Tolminu, In odmolijo in otroci so sitni, slišali bi radi o Mariji udarjeni, »Želi so pri Matevžiču na Kozarščah, Rajni Arnac je potem narisal, kako da je bilo. Po desetino so prišli biriči, pa je rekel Matevžič: ,Ježeš, dekleta, premajhne snope ste naredile, kont Menin bo hud'. Pa so začeli odbirati biriči snop za snopom, Pa jim je bil vsak premajhen. Le reče Matevžič, da dekleta ne vedo, kaj je snop, Biriči pa nalagajo mesto enega po tri. Nalagajo, nalagajo, pa le ni konca, Le reče Matevžič: ,Hentaj, Mati božja, ali še ne bo dosti?' Udaril ga je birič. Je rekel Matevžič: ,Mati božja je videla, kako si me po krivici,' Potem je birič še konjem osmukal ovsa, pa je rekel, naj še enkrat reče Matevžič, da po krivici, Pa je Matevžič pokazal na Mater božjo v znamenju, pa je rekel: ,Saj je videla,' Je skočil birič in udaril Mater božjo čez obraz, da je zajokala in so ji prave solze pritekle. Je rekel Matevžič: ,Zdaj vidiš, Marija, taki so galjoti!' Pri tisti priči je postal birič črn ko oglje, pa kakor pes je začel lajati, Arnac je vse narisal, snope, Matevžiča, biriča in Mater božjo, kako se joče. Kadar pojdemo na Menjgore, boste videli.« * Pri Kragulju na Modrejcih sedi Tončka z materjo za pečjo. Tončka zadnje čase nič več ne kašlja, tudi boli je nič več. Ne more jesti, ne more govoriti, ne more ležati. Za pečjo sloni cel dan, da jo greje. Tako misli, misli naprej, nazaj. »Kar zaspala bom, kakor je Urhova!« In Tončka moli, da bi učakala polnoč. Žejna je, žejna. Kraljeva, tista grenka ko pelin, je šla k pol-nočnici, ji bo prinesla vode, ki si v njej duhovnik prste umije. Tista voda ji de dobro. In potem govori Tončka v mislih z očetom in bratom, ki je zaprt v Gorici, in z Vidučevim, ki je umrl. In z nezvestim fantom, ki jo je nesel čez Sočo. Njo je nesel čez Sočo, potem pa je šel drugam, v Volče, k tisti nemarni Tini, ki že vsi vedo, da bo visela na sramotnem križu. Tončko duši v prsih. Brezmejne žalosti, jeze in bridkosti je polno srce. Čela se ji dotika nekaj mrzlega. Tončka krikne: »Teta, ljuba teta, jaz nisem mogla, On je izbral drugo.« Dekle ihti, obupuje. In potem je tiho v sobi, tiho ko v grobu, dokler ne vstopi stara Kraguljka: »Tončka, Kraljeva je prinesla vode.« Tončka se ne gane. Tope oči so ji vprte pod strop, blede ležijo sušičaste roke na postelji. »Umrla je,« vzdihne mati. »Kakor oče!« Ženica se prekriža, ne zajoče. Čemu bi jokala? * Županja Jarčeva v Ladrih je podojila otroka in ga položila v zibel. Starejša dva ne spita še, Matejček in Tinica, Županja požene zibel, ker se mali predramlja, Matejček in Tinica jo gledata in ne smeta govoriti. Malo prej je rekla Tinica materi: »Mama, jaz vem, zakaj so očeta zaprli! Lump je. Gospode je hotel ubiti.« »Ni lump, ni lump!« se je razhudila mati. Zdaj premišlja svojo bridkost. In se zgane in posluhne, V steni škrta, škrta. Otroka spita- Ona posluša in se križa. Noge se ji tresejo, okrog srca ji je ledeno, Zunaj, daleč v gori tulijo volkovi, »Jezus, Marija,« vije županja z rokami, »rešita ga, naj ga ne obsodijo na smrt,« Večna ura v steni škrta venomer. Nekdo udari ob okno. Županja plane kvišku. Zunaj stoji sosed in pravi: »Tina, ne ustraši se!« »Za božjo voljo —« »Gašperja so ogrizli volkovi, težko bo prenesel.« »Hvala Bogu,« vzklikne županja in strah ji beži iz duše. Veljalo je njenemu bratu in ne očetu njenih otrok .. . Pri Kobalu stojita v svitu dremotne treske dve posteljici. Na eni spi sladko Mičca, na drugi trpi Vrbanček. Vse potno mu je čelo in potne roke. In trese se in venomer hoče vedeti, ali ga teta še drži za roko. »Držim, seveda držim.« In potem je dečko žejen in pije in mu je bolje. In tudi govori: »Teta, ali moramo odpustiti?« »Bog je odpustil še njim, ki so ga križali.« »Jaz ne morem, teta.« »Moraš!« »Jaz bi vojake ubil, vse bi ubil!« »Kaj boš, vojaki so reveži. Ukažejo jim, pa morajo tepsti, suvati, zapirati.« 269 Vrbanček težko sope in roka se mu trese, »Teta, jaz mu odpustim, tistemu, ki je očeta,« »Zdaj te je Bog vesel, Vrbanček,« In res je Bog otroka vesel, v rahlem smehu se mu je pokazal na licu. In potem je bolnik zopet nemiren, »Kaj, če oče vendarle ne pride!« »Jutri pride,« »Ob devetih?« »Ali pa ob desetih,« »Morda šele zvečer, ker je dolga pot,« »Morda,« Molk, Enakomerno in sladko diha Mičca, sanja o beli miški z rdečimi očmi in repom, dolgim, strašno dolgim, Deček se vznemiri: »Teta, ali treska ne gori?« »Gori,« »Pa je vse temno.« Hipoma se otrok dvigne in prisluškuje. »Teta, oče trka.« »Trka, seveda, vidiš, prišel je —« »Oh, oče!« In otrok omahne na vzglavje in se ne gane več. Deklica vzklikne v sanjah: »Vrbanček, glej jo, prišla je miška z rdečimi očmi.« Zvonek smeh zaraja v sobi, teta se dvigne, da utrne tresko. Tako je trudna, da bi se zgrudila. Utrnila je tresko in se sesedla na tla in je zaspala čepe. Idrijski gospod se je bil zadnje čase hudo izpremenil. Bil je upadel in obledel; oči so mu bile kakor vnete, in to je bilo tem čudnejše videti v upadlem obrazu. Idrijskemu gospodu ni dalo ponoči spati. Sredi spanja ga je vrglo kvišku in čutil je, da se ves trese in da mu srce sunkoma utriplje. Že cele tedne se je ponavljalo to in vedno huje. V nekako nemoč se je čutil potisnjenega, cele ure je strmel predse. Strah pred onim nepoznanim, ki je prihajalo v sanjah, je bil tolik, da župnik niti spat ni legal. Tako je sedel topo brezčuten pri svitu pojemajoče oljenice v spalni sobi na mehkem stolu. Roke je bil prekrižal pred seboj pod prsmi, brezizrazno je počival njegov pogled na stenskem raz- pelu. Slonokoščeno telo na črnem križu. Rdeče srage krvilijo iz ran na glavi, na prsih, na kolenih, nogah in rokah. »Kriste!« šepeta duhovnik. Iz čudovite zapu-ščenosti mu vstaja gorka želja po Njem, ki visi z razprtimi rokami, kakor k prijatelju in dobremu znancu. Pogovoril bi se rad ž Njim, izjokal se iz svoje čudovite zapuščenosti. In duhovnik objemlje v duhu križano telo, poljublja stegnjene prste. »Koliko si trpel, koliko!« Ni mogel obrniti očesa od Križanega in vendar mu je bilo, ko da kliče nekaj v njem: »Ozri se na vrata!« Čudovito zoprn mu je bil ta klic. Bilo mu je, da se mu razblini to dobrodejno čuvstvo žarkosti, tolažbe, pokoja, kakor hitro obrne oko od razpela, In vendar je trdovratno klicalo v njem: »Ozri se! Ozri se!« Nemir, da je nekdo v sobi. Sunkoma je okrenil glavo proti vratom. In glej, na vratih, še vedno levico na kljuki, je stal v dolgo rjavkasto obleko oblečen tujec. Desna mu je počivala počez na prsih. Videti ni bilo, ali je pravkar prišel ali če odhaja. V obrazu, ožarjenem z brado, upadlih lic in mehkih oči pod visokim ravnim čelom, je ležala čudovita žalost, izraz bolesti, morda očitka. In vendar — župnik je videl takoj, da ni bolest in da ni očitanje. Močno usmiljenje je zavelo od tujca duhovniku v dušo, čuden nemir ga je prevzel. Iskal je znamenj, krvavih sledov, in glej, videl je skozi raševino modrordečo liso, za palec dolgo, ustnicam podobno; in je videl, kako so te ustnice iztisnile rdečo kapljo. Tedaj je padel župnik na tla. Razširil je roke in jecljal: »Ali si ti, Gospod?« »Sem,« je govoril gost tiho, žalostno, mehko. In zdelo se je, da hoče pritisniti za kljuko in iti. »Ali ne ostaneš pri meni?« je zastokal župnik. In nepopisen strah ga je obšel, da gost že pojde. »Ostani, ostani!« »Ali morem?« In župnik je videl: Iz rane pod raševino je zakrvela druga kaplja. Župnik je po kolenih drsal naprej z obličjem dvignjenim, z očmi uprtimi v tujčev obraz. In je videl, kako tujec pritiska za kljuko, čim bliže mu je. (Konec) 270 Tlačani. Dr, Ivan Pregelj, »Ostani!« je prosil iznova župnik in razširil roke po tujcu. Tedaj pa se je zgodilo nekaj groznega. Tujcu je obraz zagorel v čudovitem ognju srda, bolesti in ljubezni. Župnik je kriknil, ni mu mogel več gledati v obraz, v oči. Na tla je udaril z glavo in je ječal: »Kaj hočeš, da storim! Kaj hočeš?« »Hočem, da ljubiš!« je slišal, »Ali ne ljubim?« »Ne ljubiš!« »Koga naj ljubim?« »Pastir ljubi svojo čredo in da življenje zanjo, Ali si ti dal življenje zanjo?« »Uporniki so bili!« »Mari ni izgubljena ovca tvoja, mari ni vredna in potrebna tvoje ljubezni? Mari boš pustil ovco izgubljeno, da jo volkovi požro?« »Gospod!« »Nevredni pastir moje črede. Jaz tirjam svojo čredo od tebe, Daj mi jo; kaj si napravil ž njo?« V brezkončni grozi je videl župnik, da je tujec odprl vrata in se premaknil. Vrgel je glavo kvišku: »Gospod, usmiljenje!« Župnikove oči so strmele v praznoto- Temno mu je donelo od nekod v ušesih: »Ljubi!« Tedaj je župnik presunljivo kriknil: »Gospod me je zapustil,« In udaril je s čelom ob zid, raztegnil roke in obležal kakor mrtev. Tako so ga našli ležečega pred razpelom drugo jutro in ga prenesli težko bolnega v posteljo , , , * V tisti uri je stal izpostavljen mrzli burji pod obzidjem na goriškem gradu vojak na straži. Stal je tik pod zamreženim oknom in lahko bi bil poslušal pogovor jetnikov. In poslušal bi bil morda, da je umel njih jezik; toda ni ga umel. Daleč na severu je bil doma, nemške matere sin, Jernej Mittelbeck. Stisnil se je k zidu, da bi se ubranil mrzli burji, ki je vlekla krog ozidja. Iz mesta gori je bilo čuti šum stopinj. Bili so meščani in plemiči, vračajoči se od polnočnice v stolnici; rdeči svit bakelj je razsvetljeval gruče ljudi, zavitih v tople kožuhe, Za hip se je vojak zagledal podse, zatem je začel iznova iskati ozvezdij, ki so ležala proti severu, Daleč, daleč v smeri ozvezdja mu živi mati in oče in Gertrud, Gosposki valpet jo je bil poljubil, kri je zavrela ženinu, udaril je po njem. In zdaj — že tretje leto trpi kazen, služi ko grenadir. Vse njegove molitve so, da bi se vrnil. Prosil je predstojnika, naj ga pošljejo ali peljejo nad Turke, Z junaštvom bi si prislužil pomiloščenje pri cesarju. Vrnil bi se materi, očetu, Gertrudi.. . Nočejo . , . oficirji nočejo . . . Tu stoji sedaj na straži in čuva kmetske ljudi, ljudi, ki so isto zakrivili, ko on. In čudno usmiljenje ga napolnjuje, In prvikrat se mu zazdi, da to nebo ni tako tuje, in to mesto, da ni tako tuje, in ta dežela, v temo pokopana, da mu ni tako tuja, Od stolnice zabučijo zvonovi, Čudovito mehko postane vojaku pri srcu. Od tajne ganljivosti prevzet zdrkne ob zidu na tla in se prekriža. In zamrle prste stiskajoč, misli daleč domov k očetu in materi in nevesti in moli, moli zadnjikrat. . . * V ječi za omreženim oknom nad stražo je dvoje mož. Eden je Širne Golja, drugi je Martin Munih. Ledenomrzlo je v ječi, v svitu luči bi videl led na steni, kjer kdove odkod puhti mokrota. Tema je in tihota. Širne leži na slami, sope čudovito naglo. Martin se je skoraj ves slekel in zmetal na mrzličnega obleko. On sam drhti ob bolniku. Čudovita je njegova bolečina. Grize mu v roke, grize po glavi. Čuti, da ga zebe, toda glava mu je razbeljena. In vendar ni bolan. To je od teme in od tega, da gleda že ves dan izsušeno telo Šimnovo in posluša njegovo vihrajočo sapo, blaznenje njegovih sanj; posluša in blazni že sam. Ko črv mu grize misel po možganih. Nekaj mora storiti, da bo odleglo, V nekaki nezavesti se vzpne na okno in seže skozi križevje in otipa razpoklino v zidu, otipa kamen, ki se maje, Kdove, kdo ga je omajal, Morda jetnik, ki je dan za dnevom, noč za nočjo majal na njem, si okrvavljal prste, meneč, da se izkoplje skozi meter debel zid. Mesece in mesece je delal, noč za nočjo, in ko je prvi kamen omajal, so prišli rabljevi hlapci in so ga potegnili iz ječe na morišče. Z vztrajnostjo tope živali je grebel Martin, Dvoje misli mu je ležalo v glavi, Z očetom je bil prišel v Gorico, Prvikrat je bilo, jeseni, zjutraj ob osmih. Čudovito mnogo je bilo ljudi na ulicah. V dolgih vrstah so šli proti Travniku in so potegnili njega in očeta s seboj. Oče je hotel v 317 jezuitsko cerkev, pa ni mogel, toliko se je gnetlo ljudi. Ves trg je bil preplavljen od množice, iz oken okrog in okrog so gledali moški in žene. Množica se je zganila in se začela prerivati, »Kaj imajo?« je vprašal oče soseda, »Ali ne vidiš?« je odgovoril sosed in pokazal pod steber sv, Ignacija. »Vidim! Kdo je oni v rdečem plašču?« »Kmet neumni! Čakaj, boš kmalu videl, kdo je,« Martin je bil majhen in ni videl iz gneče nego kos sinjega neba in pred seboj vrsto svetlih gumbov na suknji rejenega človeka. In videl je, da ti gumbi drhtijo, da se debeli človek trese, Čut groze je obšel otroka in vlekel je očeta za roko in klical, naj ga dvigne, da bo videl, kaj da je. Toda oče ga * ni slišal, potegnil je bil klobuk z glave, se prekrižal in začel moliti na glas. »Kmet neumni,« je zopet dejal oni sosed in se jezno zasmejal, »kaj boš zanj molil. Prav mu je, mater je ubil,« »Kako je bled!« se je opravičeval oče, Martin pa je ril, da bi se preril vrhu stopnic in bi videl, In tisti hip je nastala smrtna tišina vseokrog. Fant se je pognal kvišku in za hip je videl rdeče pre-grnjen oder in na odru nekoga, ki je klečal z nagnjeno glavo. In je videl, kako je tisti hip sloki človek dvignil roki in ju bliskovito spustil navzdol. V solnčnem svitu je zableščalo jeklo. Ta edini hip je tedaj videl Martin, v prihodnjem že je gledal spet v vrsto svetlih gumbov in je slišal komaj razločen, zamolkel udarec. In nato tišina, podobna smrti, in nato iz tisoč grl prečuden glas, ki ni bil ne vzklik, ne vzdih, nekaj nepojmljivega. In Mu-niha je obšel ta hip, ko je stopila daljna slika pre-denj, prav enak strah, ko tedaj, in se je začel tresti, Toda ni za hip ni prenehal, nego majal je kamen in obenem grizel v železo, h kateremu se je bil toliko pritisnil, da je mogel doseči kamen od zunaj, Med te slike, ki jih je gledal bolestno razburjeni jetnik, mu je sevala misel v obliki vprašanja: Kako je bilo takrat pri srcu tistemu človeku? In Martin Munih je čutil, da je nekaj skupnega med njima, Martin Munih se je domislil ta hip, da je pozneje tolikokrat sanjal 6 tistem človeku. Nemirne so bile zanj take sanje, prebujal se je od bolesti, ker ni nikoli videl onemu obraza. Čut, da se mora pognati kvišku, da ga bo videl, ga je toliko utrujal, da se je budil iz sanj. Ta hip je buden čutil takole: Vso noč je visel na tem oknu, z zobmi se je držal omrežja in ril s prsti pod kamen, Omajal ga je zjutraj ob prvi zori in je omahnil izmučen z okna, Prav takega so ga potegnili par ur pozneje iz ječe in vlekli doli na rdeči oder, Nepopisen srd, enak bolesti razdražene zveri, je napolnil Munihu srce. Podoben razkačeni mački je visel v omrežju, njegove oči so blaznostrastno sevale v noč, V prsih je pridrževal sapo. Izpod okna gori je slišal viharno dihanje straže in vnete tuje glasove, Grenadir Jernej Mittelbeck pod oknom je molil. Toda kaj je vedel za to Munih! On je vedel, da je iz te ječe ena pot: naravnost na Travnik pod kip sv, Ignacija, On je videl slokega človeka nad seboj in samega sebe s sklonjeno glavo- In v sebi je domislil, da je to krivica, vnebo-vpijoča krivica, ki mu je ne smejo napraviti, in da je vendar vsak dan bližji tej krivici, Martin Munih je slutil tisti hip v grenadirju pod oknom sovražnika med sovražniki, rablja med rablji, Slika svetlih gumbov mu je šla mimo oči. Uprl se je z vso silo, globoko v tilnik se mu je stisnilo omrežje, zunaj iz line je odletel kamen v gluho noč, Munih je posluhnil. Ne en glas ni jeknil sem gori. Tedaj je Munih izpustil omrežje in padel pol-mrtev nazaj v ječo. In je legel vznak in bulil v temo, šepetajoč skozi stisnjene zobe: »Vsaj enega sem, da me ne bodo zastonj!« * Ob prvem svitu se je Andrej Golja vzdramil, in ko se je zagledal v obraz svojega sojetnika Valentina, se je zasmejal. »Lapajne, obril bi se bil na sveti dan. Saj si ves nemaren.« Lapajne je sedel na slami, noge je bil potegnil k sebi, objel kolena z rokami in na kolena položil glavo. Golja je rekel: »Kako si pohleven, Lapajne, da bi ti človek res ne prisodil, da si šel davit Tonina.« Lapajne je stresel z glavo. Toda Golja je bil zelo dobre volje: »Prav nisi naredil, da si ga v spanju. Ali je pogledal Tonin, ko se je zbudil in je videl da je mrtev.« »Molči!« je zavpil Lapajne, »Saj ti dovolj molčiš,« je odvrnil Golja, Valentin je pogledal preko Golje, Videl je, da je pijan, Golja je bil še slednji dan pijan. Imel je denar in si je dal še slednji dan nositi v ječo žganja, Valentin pa je vedel, da je prejšnjega dne dal zadnje groše, in zato je bilo v njegovem pogledu mnogo škodoželjnosti, Andrej je to čutil in stopil pred Valentina in dejal: »Posodil mi boš, saj vem, da imaš pri sebi,« »Ne vinarja!« je jeknil Lapajne, »Glej no,« je dejal Golja, »ne boš? I no, bom pa sam vzel, saj vem, kje imaš, Nadloga!« 318 Valentin je prezirljivo molčal, »Ali misliš, da ne morem?« je kriknil Golja, »Ti pa vrat zavijem, kakor si ga ti Toninu,« »Poskusi!« »Kaj res ne boš posodil, Nadloga?« Valentin je resno zmajal z glavo, »Čakaj,« je dejal Golja in stopil k njemu, »Nič se ne boj, davil te ne bom. Ampak povem ti, da boš vedel, ker mi še malo žganja ne privoščiš, Po nedolžnem si Tonina, Spal je mrcina, denar pa sem ti jaz vzel,« Nečloveški krik se je izvil Valentinu iz grla, Skočil je kvišku in se vrgel na Goljo, da je mož odskočil. Že v naslednjem hipu je čutil, da ni kos koščenim prstom razjarjenega in blaznega skopuha, Jekleni so mu legli prsti okrog vratu, Spačen in satansko grd je sikal vanj Valentin, Pena mu je ležala ob drobnih ustnicah, Golja je zbral vso moč in za hip se ga je res otresel, V naslednjem trenutku pa je zopet čutil, da podleže, Temna bolečina mu je zarezala pod grlom, s spodnjim telesom se je vrgel kvišku in na stran, ujel za hip nekaj sape; nato so mu roke kakor otrpnile, čudovito jasen hip nepopisne groze, dolg ko večnost- In kakor da se večnost dolgo odpirajo vrata v ječo, je videl, in nato dvoje nog v škornjih. In potem je izginilo vse in Golja je odprl oči in je videl ječarja, ki je bil potegnil Valentina vstran, Valentin sam je ležal ko mrtev na tleh in samo oči so mu žarele in prsti so se nemirno gibali, ko da davijo še vedno, * Gregor Kobal se je prebudil zelo žalosten; segel z roko na levo, in ker je zamahnil v praznino, je dejal: »Sem mislil, da je res prišla. Pa sem le sanjal,« Onstran ob steni se je dvignil Lovrenc Kragulj; Andrej Laharnar je sedel na slami in je s sklenjenimi rokami šepetal nerazumljive besede predse. Celica, v kateri so bili zaprti, je bila za spoznanje večja in celo nekam svetlejša, zlasti zjutraj, ko je sinil za nekaj hipov solnčni žarek v temo skozi omrežje, V tisti kos zidu, ki ga je solnce nekaj juter sem za hip razsvetlilo, se je bil zagledal Laharnar in zdelo se mu je, da vidi na mokri steni temen madež. Odkod madež, je mislil. Počasi, z zavedno rezkostjo si je odgovoril: »Čemu? Saj je nad zemljo za višino odraslega človeka. Kaj naj drugega pomeni! Dolgo, strašno dolgo je moral biti zaprt. Ženo je imel in otroke in je obupal in treščil z glavo v zid,« Laharnar je obrnil glavo proti Ko-balu in se zagledal v sanjavo žalost na njegovem obrazu. In je pomislil Andrej Laharnar: »Zdaj je srečen v misli na otroka, toda jutri, kdove, ali ne bo ginil že žeje po pogledu nanj, in ga ne bo, ki bi mu ga pokazal. In bo vstal in se pognal v steno,« In Andrej je vzkliknil skoro nevede: »Nikari, Gregor!« Kakor da ga razume, je odvrnil Kobal: »V sanjah so se mi odprle oči. Ko sem jo imel, je nisem videl, Mičce, in zdaj mi je dal Bog, da bi jo rad videl, pa je ne bom več,« Sklonil je glavo in se bridko smehljal predse: »Enkrat se je oblila s kropom. Jokala ni, le stokala je tako čudno, da je rajnka skoro z uma prišla, In potem se ji je ognojilo in nič ni jokala, samo stokala je. Od takrat je nisem več mogel,« »Bal si se zanjo. Bal si se njene bolečine. Rad si jo imel pa vendarle,« je dejal Andrej, «Vem,« je odvrnil Kobal, »Pa srce boli človeka, Kolikokrat sem pokazal, da mi je Vrbanček blizu. Ona je vse to vedela, bolelo jo je, pa jokala ni. Taka je bila, kakor rajna,« In tedaj se je zganil Lovrenc in skoro sovražno je rekel: »Svojčas nisi poznal srca, ga boš zdaj,« S skoro jokajočim glasom je dejal Kobal: »Andrej, reci ti, tebi verujem, ali sem imel srce?« »Preveč,« je odvrnil Andrej, »če bi srca ne bili imeli, ne bi zdaj sedeli tu,« »Slišiš,« je dejal čudno lahko Kobal Kragulju, »Zdaj veš,« In stopil je k Lovrencu in mu položil roko na rame in dejal: »Saj ti vidim v srce. Sam si ostal, pa samo radi moje rajne. In to je — ona je vedela to in otrok mi je omrzil, ker je bil — cela mati, Lovrenc, ali zdaj veš, kako mislim, če ti to pravim?« Lovrenc mu je stisnil roko, Kobal je rekel: »Ne vem, če bo kateri od nas še videl Tolminsko, Toda, če ga boš ti, Lovrenc« — glas mu je zastajal, jok je ležal trdemu človeku na srcu — »če ga boš, Lovrenc, Podseli se ustavi in to ji reci, moji Mičci, da mi je bilo hudo,« »In tudi ti, Andrej, ali boš storil to?« Andrej je zmajal z glavo in dejal: »Tisto vem, da Tolminskega ne bom več videl,« Brezupno sta se ozrla moža nanj. On pa je pokazal na steno, kjer je bila temna lisa na mokri skali, in je rekel; »Tvoje življenje bo, kakor bi viselo pred teboj; zjutraj porečeš: Kdo mi bo dal večer, in zvečer: Kdo mi bo dal jutro?« In ko sta onadva še vedno nemo strmela vanj in ga nista umela, se je nasmehnil in dejal: 319 »Ob mlaju ne bo, tisto vem. Tudi v nedeljo ne bo. Blizu nedelje bo, ob polni luni. Štirje bomo umrli. Vidva pa ne bosta z menoj. In zdaj vesta, kdo bo videl Tolminsko,« »Verne duše so mu povedale,« je vzkliknil Lovrenc, »In oni trije, ali jih poznaš?« je vprašal Kobal, Andrej je čudno nevoljen stresel z glavo. Tisti hip je sinil solnčni žarek skozi omrežje in zarisal na steni svetlo jaso. In jasno je bilo videti temno liso, kamor je bil kdovekdaj sunil jetnik z glavo in končal v obupu, Andrej Laharnar je polagoma vstal, stopil tja in se vrgel pred ono liso na kolena, poljubil mo-krotna ilovnata tla, se prekrižal in začel moliti: »Da bi ji Bog mir dal in nebesa, duši vicani!« Tedaj je Kobala in Kragulja groza stresla in sta vedela, da se je Andreju prikazala duša iz vic , ,, Ivan Gradnik je bil za hip proti jutru zaspal. Ko se je prebudil, je segel podse in otipal trdo orodje. In nato je bilo Gradniku takoj jasno, da ni sanjal, nego da je v resnici ponoči nekaj doživel, Ječa, ki je bil vanjo zaprt, je bil podzemski rov, ozek in tesen, visoko gori je bilo malo okence, Ponoči je nenadoma padel skozi okno v ječo kamen in še eden in še eden. In nato je slišal Gradnik: »Kdo je notri?« »Jaz,« »Gradnik?« »Da!« In nato je padla v ječo pila, zavita v vrv, »Kdo?« je vprašal Gradnik, »Peter!« je dejal Duša, In čez hip je slišal Gradnik: »Reši se, da ti ne privežejo dekleta na križ« »Brat!« je kliknil Gradnik, toda nihče mu ni odgovoril, » XXIII. C. C. C. Upor je bil .zlomljen, plemstvo se je oddahnilo; v deželo je šla beda, v Gorici niso imeli ne lesa ne mesa, vojaštva pa preveč. Deželne finance so slabe, po uporu povzročena škoda ni majhna, davki niso pobrani, zaostanki še neizterjani. Bančna deputačija je sitna, hoče plačila, Bandelov rok poteče, zbornica zahteva, naj se preda zakup na davek stanovom. Banka zahteva enajst tisoč goldinarjev in glede pokritja zaostankov garancijo tolminskega gospoda Coroninija in barona Codellija, V ponedeljek osmega prosinca se snidejo stanovi k seji, štirideset članov z novimi odborniki Cristo-foruttijem, Attemsom, Ludvikom Formentinijem in Antonom Grabcem, Odpošljejo dvoje memorialov na cesarja in komisijo in ponudijo banki 9000 gld, Štiritisoč plačajo Tolminci sami, »če bodo mogli«, kakor meni zbornica, ki noče nič slišati o kakšni garanciji, Bandel prosi, naj izterjajo stanovi zanj zaostali davek. Zbornica je ob tej točki enodušno vedra in vesela in ta smeh preide v rahlo ironijo, ko opozori Radetič še enkrat stanove na svoj stari predloženi načrt o splošni kontribuciji. Nekateri ljudje so pač trmasti, menijo stanovi, in ne vidijo bruna v svojih očeh. So bogatejši za bridko izkušnjo, pa niso izkušenejši, , , V deželi je mir, strašen mir, navzočnost vojaštva ga vzdržuje cesarski komisiji, da more delati mirno, preudarjeno, pravično in času primerno, Komisija ima dela čez glavo, ima soditi v pravdi podložnikov proti gospodi in Bandelu, ima soditi upor, zločine javnega nemira, požiga, poboja. Komisijo tvori četvero mož. Predseduje ji Hanibal knez Porzia, prideljeni so mu grof Wildenstein, svetnik Lindl in tolmač pl, Ehrberg, Knez Porzia je član uglednega že umirajočega deželskega plemstva, naobražen človek, aristokrat v najboljšem pomenu; prevaja Dantejevo »Comedijo« v latinske heksametre in zna Corneillevega »Cida« na pamet ter slovi med duhovniki kot izreden poznavalec Vulgate. Predsednik komisije ne sluti, da sedi med uporniki mož, ki tudi pozna biblijo, toda ne Vulgate, Knez Porzia je več človek nego uradnik. Preiskava mu tolmači psiho kmetov, knez sočuv-stvuje ž njimi; odbija ga pa njihova grda plašnost. Greni mu preiskavo nedostajanje vsake geste; sluti v kmetih žrtve, a bi si jih želel v svojem okusu: odločne, nespravljive. Pa vidi bojazljivce, hinavsko odkritosrčne, jokaje obžalujoče; niti zanikajo ne krivde. Zato je knez v komisiji nekam pasiven nadziratelj Wildensteinu in Lindlu, Wildenstein je močna osebnost, mož sinteze; motri sodni slučaj s stališča splošnosti, dežele in človeštva. Vidi problem pred seboj, ne more se pa doboriti zlu do dna, V upornikih, v posamezniku in množici, vidi izraženo idejo, ki ji ne ve imena; sluti silo, ki bi mogla vstati in bi preobrnila ves dosedanji red, družabni in gospodarski, vidi voljo, ki jo je treba ubiti, preden ubije ona voljo stoletij in tisočletij, Wildenstein ima čudno lastnost spomina: imen ne pozabi, toda obrazov ne obdrži. Zato dela pod vtisom, da so vsi ti ljudje, katere zaslišuje, zgolj točke, drobci, mrtva imena. Svetnik Lindl ga bolj razburja nego podpira s svojo uradniško formal- 320 nostjo in pedantnostjo. Wildenstein se mora posluževati knezovega vpliva, da odoli pretirani, skoro osebno strastni strogosti Lindlovi, Če že plemiča ne moreta prodreti v bistvo kmečke duše, tedaj jo Lindl enostransko sodi; je priden jurist in slab psiholog in meščansko uradniško dete. Četrti komisar pl. Ehrberg je komisiji slab tolmač in dober zagovornik domačemu plemstvu, zapletenemu v kmetsko pravdo . . . Tako so bili izbrani sodniki, ki so imeli soditi kmetom in tlačanom, ki so se bili obsodili v strašne kazni sami, ki pa so še upali v moč sodnikov in niso slutili, kaj jih čaka. Eden na Tolminskem je vedel in pri oljenici bral grozepolne odstavke iz Caroline v nemo grozo svoje tihe sobe in si ruval še zadnje sive lase, ubogi stari podmelški župnik ,., * * * Tedaj pa se je zgodilo, da sta si pogledala predsednik komisije knez Porzia in kmet Andrej Laharnar iz duše v dušo, človek človeku: Knez je vprašal: »Ali ne veš nič povedati, kar bi ti utegnilo v mojih in očeh gospodov komisarjev koristiti?« Ehrberg je prevedel, Andrej je zmajal z glavo. Ko je pa pogledal knezu v oči, ga je obšla želja govoriti temu možu v obraz o sebi, brez krinke, brez bojazni, brezobzirno: »Ti in jaz sva pred Bogom enaka. Po bukvah si moj sodnik, bukve me bodo sodile, ti me ne boš, kakor ne morem jaz tebe. Ti me ne boš sodil, ker ti je vseeno, kaj sem storil. Kaj je tebi mar, da berem bukve in da mislim, kakor mislim. Tudi ti misliš, kakor misliš. Zato se te ne bojim, zato tudi ne prosim,« Porzia se je zamislil. Potem je vprašal: »O katerih bukvah govoriš, da te bodo sodile?« »Bukve!« je vzkliknil skoro nevoljno Andrej. »Samo ene poznam! Verjel sem vanje, da je Bog v njih. Zdaj pa vem, da v njih ni Boga ne hudiča, Ali jih ne poznaš? Saj leže pred teboj!« In Andrej je pokazal z roko na Dalmatina pred knezom. Ko pa se mu je knez ozrl v obraz, je videl dvoje solz v njih. In je vprašal: »A rad bi jih še bral?« Andreju je izpreletela obraz blazna radost, toda le za hip, Skoro hripavo je vzkliknil: »Imej jih, dam ti jih. Nočem jih več!« Knez Porzia se je nasmehnil, Andrej pa se je topo zagledal v steno za knezovim sedežem in je stegnil roko kakor zamaknjen: »Poglejte, živ človek ni, kar stoji za njim!« Knez je vprašal po Ehrbergu: »Kaj si videl?« »Poznani je ne,« je govoril Andrej, »ali je tvoja žena ali mati. Ampak govorila bi rada s teboj!« »Blazni,« je rahlo streslo kneza. Andreja so odvedli. Komisija je vstala. Bila je šesta ura zvečer. Pred vrati je čakal na kneza brzi sel. Pred kratko minuto je bil dojahal z vestjo, da je umrla knezu žena. * * * V noči od šestnajstega na sedemnajstega svečana se je dogodilo, da je ulomil Janez Gradnik iz ječe, se spoprijel s stražo na grajskem ozidju in strmoglavil v prepad. Stražnik Strasser se je pobil do smrti in umrl za poškodbami ter bil pokopan v šestintridesetem letu svoje starosti pri svetem Ivanu, Gradnika so zajeli nezavestnega, ga zaprli znova in mu pridelili za strežnika v bolezni Andreja Laharnarja. Tisti dan pred praznikom svetega Jožefa je dala poklicati komisija enajstero upornikov, katere je bila spoznala za vodje upora in največje krivce. Tu so stali Širne Golja, Martin Munih, Andrej in Štefan Laharnar, Andrej Golja, Lapajne, Podgornik, Gradnik, Maraž, Kobal in Kragulj. Tedaj je zganil pl, Ehrberg list in počel citati: »Ayff klag, antwurt, vnd alles gerichtlich fiir-bringen, auch notturfftige warhafftige erfarung, vund erfindung, so deBhalb alles nach laut Kevser Karls des fiinfften vnd des hevligen Reichs ordnung geschehen, ist durch die vrthevler vnd scheffen diB gerichts endlich zu recht erkant, daB —« Tu je segel Ehrberg po drugi poli in počel citati: »— daB laut Extrakt der underthanen namen, welche sich in der rebelev bev der herschaft Tolmevn befunden haben —« Enajst glasov je jeknilo nenadno: »Preklicujemo!« Komisarji so dvignili glave, »Preklicujemo!« so ponovili kmetje, Ehrberg je vrgel polo iz rok in zardel v obraz, Lindl se je nagnil k Porziji, Wildenstein je zmajal z ramama, »Kaj hočete?« je vprašal knez, »Preklicujemo!« so ponovili kmetje, Tedaj je tudi knez zmajal z ramama in po-mignil vojakom, naj odvedejo kmete, Tako so zavlekli obsojenci obsodbo. To zadnjo dobroto jim je bil napravil Murovec, * * * Naivno in nejuridično po Murovcu iz Caroline zajeti motiv bi bil obsodbo nad uporniki zavlekel 321 komaj za par ur, da ni bil knezu dobrodošel. Po smrti žene še pasivnejši, se je knez zdaj čudno trmasto oprijel mnenja, da je treba pravni obliki zadostiti, bodisi tudi, da je stvar jasna in preiskava zrela. Wildenstein je bil preostroviden, da ne bi bil opazil, kako hoče knez zavleči izrek obsodbe čez velikonočne praznike in se ni prehudo protivil, dočim je bil Lindl skrajno razburjen. Knez ga je mirno ignoriral, v očeh mu je sinilo prezirljivega srda in pomilovalnega zaničevanja. Za dobo velikega tedna se je zaprl knez k očetom jezuitom in se pripravljal za velikonočno spoved, Očividno pod vplivom pasijonskega branja se mu je spovračalo v sanjah, da je Pilat in sodi Nedolžnega. Nedolžni pa je govoril z glasom Andreja Laharnarja. * * * Gradnikove poškodbe so bile hujše, nego je kazalo. Koj potem, ko je bil dal Porzia odvesti pre-klicujoče v ječo, se je fant zgrudil, bledel cel teden in umiral. Andrej Laharnar ga' je pazil. Ko je videl, da slabi in umira in bruha kri in blazni, je čutil stari mož, da je začelo rasti v njem novo čuv-stvo do tega mladega človeka: usmiljenje, podobno onemu, ki mu je razvnelo svoj čas dušo, ko je v rosnem predjutru slišal glas jokajočega dojenca. Andrej je čuvstvoval: »Širne, jaz in Kobal naj umrjemo! Doživeli smo, hvala Bogu, svojih let, petdeset, šestdeset. Pa ta, ki je petindvajsetleten. Kaj bi še doživel, da se ni puntal!« In še živeje je mislil: »Zdi se mu, da se je prebudil kakor včeraj v človeka, ni enkrat še ni pomislil na smrt. Jokal bo pred rabljem kakor otrok.« Andrej je želel, da bi Gradnik ne doživel obsodbe. Od dne do dne je rastlo v njem strašno, bridko: »Umre naj, naj umre!« Nehote je začel moliti, naj umre. Sredi molitve pa se je dvignilo v njem: »Čemu molim? Saj ne bom uslišan.« In huje kot kdaj prej se je dvigal v njem odpor in je mrmral: »Galjot si, ne uslišiš! . . .« Tedaj je Gradnik okolu treh ponoči zaječal in se dvignil s slame, »Leži!« je dejal Andrej. Fant je omahnil nazaj in je vprašal: »Kako je to, ali sem bolan?« »Sem mislil, da izdahneš, pa nisi mogel!« Gradnik se je nasmehnil, Andrej je šel otrinjat zubelj na smrdečem olju. Gradnik je rekel: 322 »Stari ste! Spali bi! Naj mi dajo biriča, da me varuje, če se mi blede.« »Kakor otroci govoriš!« je jeknil nevoljno Andrej. »Birič je birič! Boš še čutil, kako trdo prijemlje.« Nevoljna je bila beseda, Andrej se je vprašal: »Odkar se je zavedel in govori, se mi ne smili več!« In je dejal: »Rekli so, naj te pazim, pa sem te.« Molčala sta dolgo. Potem je vprašal Janez po Golji, Kragulju in drugih in Andrej je odgovarjal nevoljno in trudno. »Rad bi vedel, kdaj bomo umirali!« Andrej se je zganil, usmiljenje in odpor sta se oglasila v njem. Vprašal je oprezujoče: »Si upal, da ubežiš, pa si se zmotil.« Gradnik se je zganil nemirno: »Ali mislite, da se bojim?« »Ne vem, ali se, ali se ne. Pobegnil si bil! Da nas zdaj skrbneje stražijo!« »Če bi se bil rešil, bi bil prišel pomagat vam vsem.« »Ti? Sam!?« »Tudi sam.« Andrej se je začel smejati. Gradnik se je zganil v tretje in zastokal: »Jezus, boli!« In zopet je prevladalo v Andreju čuvstvo usmiljenja nad odporom: »Govoriš, ne de ti dobro!« »Krč,« je stokal Gradnik, »prime kot klešče!« In je umolknil. Po dolgem je rekel, kakor da govori omoten od pijače: »Enega sem ubil, ker je zaslužil, in drugega, ker sem se branil. Bil bi jih še več, če bi se mi bilo posrečilo. A vi bi bili živeli.« »In ti ne?« »Težko!« »Kako to?« Skoro glorioli podobno je leglo Gradniku ob bledi, starikavi obraz in tiho je šepetnil: »Z Dušo sva tudi na to mislila, da še lehko doživiva ječo na Goriškem gradu in sva poskrbela. Na solnčni strani v zidu imava sod smodnika. En kamen je treba odvaliti in ustreliti in gre pol gradu v zrak.« Andrej je planil kvišku: »In zato, zato si bežal —?« »Da! Ker Duša noče, prekleti, , , zaradi otrok in žen v mestu , , .« Tedaj je vzkliknil Andrej: »Blagoslovljen naj bo! Amen!« * * * Ko je stopil župnik Murovec drugo poveliko-nočno nedeljo na prižnico in prebral evangelij, so ga polile solze in je vzkliknil: »Otroci, danes ne bom pridigal, danes bomo molili za sirote v Gorici. Otročiči, krvava rihta je v Gorici, vaše brate in očete bo sodila, in po rablja so poslali v Videm in jutri bo potoval nalašč čez Tolmin, da ga boste lahko gledat šli. . , Otroci, zdaj veste, kaj je punt! Oče naš . . .« XXIV. Smrt. Vreme je bilo soparno; tiščalo je na možgane, srbežilo kožo in žejalo do bolečine. V neskončno dolgih presledkih so tolkli udarci cerkvene ure raz desni stolp jezuitske cerkve v množico na Travniku kroginkrog stebra sv. Ignacija in morilnega odra pred njim. Tam okrog odra, prevlečenega z rdečim suknom, se je gibalo morje širokokrajnih klobukov. Bili so župani in ključarji iz vse dežele, ki so morali priti gledat smrt obsojenih. Izza odra se je zdaj-pazdaj prikazal človek v tesni obleki, rejen in mi-šičast, grd, gladko obrit, toda z bujno rastjo brade, da je bil ob čeljustih in pod nosom kakor namazan s sajami. Smolnato temni lasje so bili kratki in hudo kodravi; noge so mu bile v kolenih stisnjene. Zdajpazdaj se mu je izvila polglasno zapeta beseda, ki jej je sledil vedno isti motiv žvižgane, strahotno izvirne kadence. Ura je udarila devet in v ljudeh, onstran ob rašteljskih vratih, se je zganilo, se pre-lilo vse okoli po trgu, mimo oken, streh, podstrešij od glave do glave. Tedaj se je vzvihtel rabelj na oder. Najbližji med kmeti so se pokrižali. Med župane in ključarje se je vrinila in prerila kdovekod iz ozadja čudna ženica in se postavila tik pred oder. Nekdo se je vznevoljil, kam da rije baba .. . Tisti hip so privedli vojaki na Travnik Gradnika, Kobala, Muniha in Kragulja. In za njimi so šli rabljevi hlapci z vozom, podobnim velikemu zaboju, Duhovnik kapucinec stopa z velikimi koraki ob upornikih, s čudnoresnim skrbipolnim obrazom, mlad človek z redko rjavo brado in prečutimi očmi in sonornim basom: »Otroci, Boga imejte v mislih!« * * # Janez Gradnik je stopil na oder. Z nekako dvorljivostjo mu je stopil rabelj naproti, kakor da mu hoče pomagati po stopnicah. Fant je stopil dvoje, troje korakov proti robu. Kmetje okoli odra so se nemirni zganili. Komaj so ga prepoznali, strašno shujšanega, zeleno bledega. Ko se je na- smehnil, mu je bilo lice kakor starcu in jetičnemu. In tedaj je rekla sitna ženica pred odrom: »Janez, Tina te pozdravlja.« Gradnik se vznemiri, strese in išče z očmi. Ženica veli: »Sina imaš, s kočnikom je prišel na svet,« Gradnik pokima in se obrne in vidi kakor za skok pripravljene rabljeve hlapce in vidi onstran za veliko, na vzvišeno podnožje postavljeno mizo svoje sodnike v svetlih oblekah, resne, kakor ulite, Za hip vstane nespravljiva misel v njem, a takoj ugasne. »Poklekni, čas je!« govori kapucinec. Dvoje rabljev zgrabi Gradnika in tretji mu veže oči. On strese z glavo, da noče. Rablji se ozro po sodnikih, duhovnik posreduje, »Impavidum ferient ruinae .,.« citira v sebi knez Porzia in čuti, da mu stopa pot na čelo, Gradnik kleči z upognjeno glavo in čuti, da je nekdo stopil na desko ob njem. Vidi to desko pod seboj, vidi špranjo in žaganje, ki se sipa skozi. Potem vidi čudno svetlo mušico, ki je sedla ne daleč vstran, vidi koščeno telo Križanega na križu in čuje za spoznanje nemirni duhovnikov bariton. Ni mu ne žal, ne težko. »Zdaj bo!« Vidi, kako globoko se je upognila deska pod njim: rabelj je dvignil meč. »S kočnikom! Čudno, kakor jaz!« Nekaj strašnega sledi: brezkončna tišina, večna, kakor masivna. In to masivno pade in se ublaži hipno v zoprnosladek dražljaj na tilniku za ušesi.. . Rablji priskočijo in odtegnejo truplo. Votlo, temno, jekne zvon, močen človek med gledalci krikne in se onesvesti. Sto in sto kmetov zdrkne na kolena in začne odgovarjati na molitev solkanskega mežnarja, ki je začel moliti sam od sebe rožni venec. Na odru stoji Martin Munih s strašnimi brazgotinami v licu in z zaprtimi očmi. Hipoma se strese, izpregleda in vikne: »Ljudje božji, nedolžnega človeka sem ubil!« »Zaupaj v Boga!« govori kapucinec. »In oči zapri!« kliče žena pred odrom. In Martin zapre oči, poklekne in giblje z ustnicama. Tedaj zamahne rabelj. Lovrenc Kragulj je stopil kakor v zadregi na oder in šel vse naprej, da ga je popadel rabelj za srajco v tilniku in ga potegnil nazaj. Tedaj je od-letel srajčni gumb, doma pleten, okroglemu vozlu podoben in je padel čez oder. Ženica se je sklonila ponj: »Za spomin, Lovrenc!« 323 Lovrenc se zave in strese. Vidi kri in ga premaga gnus, da komaj kroti želodec in misli: »To je kri, človeška kri!« »Zavežite mi vsaj oči, potepi!« Vsakdanje nevoljen, nekam trmast je zvok njegovih besed: »Kmet, odpusti, kakor je Bog tebi,« govori ka-pucinec, Vsem županom postane lahko. Ne vedo sami, čemu čutijo veselje nad kapucinom. Svetlo blisne meč , ,. »Bog ti daj nebesa in milost svojo ti skazi!« moli duhovnik. Kobal kleči, čaka in misli: »Dokler moli, ne udarijo.« In vendar bi že rad, da bi udarili. In tedaj sliši: »Gregor, Mičca te pozdravlja!« Videti je solze, ki zakipe Gregorju izpod oveze. Grozno, presunljivo se mu izvije iz prsi nadčloveška bol: ljubezen, kes, hrepenenje .. . Tedaj pade meč, Grozna rana zazija v ljudi. Obveza raz oči odleti, glava se pokotali na rob odra; na vlažnih široko odprtih očeh ležijo drobci žaganja, Rabelj zaseče truplu v roko, znamenje, da Kobal ne bo razsekan, Ves trg, poln groze in gnusa, hladno preleti težka senca kakor pošastno bitje. Prvi poletni oblak teman, težak gre pod solncem. Iz tisočev vzdihne. Čudna ženica ob odru se neskrbno okrene, »Peter Duša,« se začudi nekdo , ,, * * * V noči od dvajsetega na enaindvajsetega je šel prvi poletni vihar čez Gorico s točo in bliskom. Jutro pa je sinilo sveže, vonjivo po vlagi in mokrem prahu. Tedaj je stopil Andrej Laharnar na morilni oder, pokojen, kakor sanjajoč. In v resnici sanja Andrej. Sanja bede zmeden sen iz pretekle noči, da stoji z Anžetom Rinkom pod soho sv, Ignacija na Travniku in meni Anže, kako da je to čudno, ker ima svetnik na kamenu levo oko večje od desnega, In Andrej pogleda nehote kvišku in vidi, da je le sanjal, da levo oko ni večje. Zave se, Z mrzlimi škarjami mu gre rabelj nad vratom, prirezuje mu dolge lase. Tedaj Andrej znova utone v viziji, vidi do pičice grozovit, daven sen z živostjo nepojmljive ostrosti: Sredi Babilona stojita on in kralj Savel in Savel je mnenja, da je levo oko Belialovo večje od desnega. In Savel meni dalje. In Savel govori z glasom kneza Porzie: »Postavi se na desno in se ga ne boš bal,« Andrej pa meni; 324 »Saj si pameten, pa govoriš bedasto. Kaj pa more oni nama dvema?« »Darovati mu naju hočejo!« Groza strese Andreja in govori glasno, da ga čujejo daleč: »Kis je bil Savlov oče!« Sredi besed sikne meč . . , Simon Golja je umrl pokojen. Na poti do mo-rišča mu je zaklical sin izmed množice slovo: »Oče, umrl bom ali pa bom mašnik!« — Ko je stopil Štefan Maraž na oder, je zaklical kodrast deček z nekega balkona: »Glejte moža brez nosu!« Tisti otrok je bil Luzio della Torre in je umrl 1. 1727. enako sramotne smrti na istem mestu kot Maraž, Andreja Goljo so privlekli rablji pijanega na morišče. Na odru je otresel vezi in se vrgel na rablja, Rabelj je odskočil in zamahnil z nekakim sekalom trikrat polblaznemu v obraz. Kakor mački so se vrgli rabljevi hlapci po besnem in krvavečem. Kapucinec je bil plašno odskočil in je vzkliknil: »Misericordia!« Rabelj je zaklel, beli zobje so mu sinili pod sajastimi ustnicami. Hlapci so pritisnili Goljo k tlom. Ko je zamahnil rabelj, jim je brizgnila kri v obraze, potne, strašne. Ni senca sence ni padla čez trg ,, . Ivan Pavel Racetič je jahal zvečer proti Solkanu. Na Kornju je okrenil sredi jahanja konja in zavil proti Pevmi. Ko je dojahal do mostu čez Sočo in se vzdramil iz zamišljenosti, je zaklel, Izognil se je bil razsekanim in v javno svarilo na kole nataknjenim udom upornikov na Solkanski cesti in zadel na one v svarilo Bricem. »Porcheria!« je rekel. Okrenil je konja v mesto, ne da bi še dvignil oči raz konjski vrat,.. * * * Na zapadu je tonila luna: krvav požar. Temno je jeknilo iz stolpa stolne cerkve v gluho ulico pod Rabattino palačo, V palači na verandi se je zganil mlad človek in zastokal in se z< levico krčevito prijel za ograjo. Iz desnice mu je zdrknilo dvoje, troje orumenelih listov z motnimi temnimi pegami, Mladi človek je kakor pokleknil nad liste in klonil z glavo, kakor da moli Najsvetejše. In tedaj mu je bilo, da vidi: Vidi, da so se temne pege razvnele \ plamen in da lijo čez vse liste in čez verando in v ognjenih curkih doli v tiho ulico in vse naprej. Po ijejo: čudovit sok, gorijo: misteriozno olje, valujejo: pregrozna povodenj, zalivajo vse in rastejo v neskončnost grozen, ognjen cvet sredi noči, , , Štefan Golja je dvignil potno čelo in je videl, da gori daleč in ogromen zahajajoči mesec . . . Štefan Golja je zastokal in udaril kakor mrtev s čelom na verando. Zjutraj so ga našli s »pravicami« Tolmincev nezavednega. * * * Čez nedeljo je vstala v meščanih in plemičih nekaka slutnja, da se bo zgodilo pri usmrtitvi zadnjih treh upornikov v ponedeljek nekaj prav posebnega. Ob določeni uri pa je bilo razpoloženje občinstva dokaj ravnodušno. Slišale so se celo šale, da bi moral plačati rabelj mesni davek. In nekdo je dodal: »Bandelu,« »Bandelu?« se je tedaj vznevoljil robat orjak sredi gneče. »Ta bi sodil prvi pod meč.« »Bi sodil,« je prikimal tam blizu mesarja Zo-ruta dobrovoljen človek. Toda mesarju očividno mož ni ugajal, kajti vzkliknil je razburjeno: »Nekdo se je oglasil, ki ni naš. Ali je birič, ali pa je dacar!« Orjak mesar se je preril do osuplega dobro-voljca in ga prijel za rame, »Ti si Taljanut!« Dobrovoljec se je rahlo zmedel, toda odgovoril je dokaj krepko: »Po Adamu sva si brata. Da bi pa ne mogel njegove matere vzeti za ženo, ne rečem nič, če jo še ima in če ni baba pregrda že in prestara,« »Potem si Res!« je viknil mesar. »Mari imam Resov nos?« je vprašal dobro-voljni človek že nemirnejši in ne da bi vedel kakšen nos ima Res, »Pa vsaj birič si, ker te poznam!« je viknil jezno mesar. »Tudi birič nisem,« je menil napadeni. »Ti mi pa pusti ramo, saj nisva pri birmi,« Tedaj so se ljudje okoli zasmejali in mesar je izpustil moža in se tudi sam zasmejal. Dobrovoljni človek se je ojunačil in je rekel: »Zdaj, ko si me izpustil, botrček, ti bom povedal, kdo sem, da me boš poznal in povedal otrokom, s kom si govoril, če jih imaš —« »Enega imam, pa malo je,« je menil mesar. »Pa enemu povej, da si govoril z Mohorjem Kacafuro, ki je bil tolminski birič, pa ni več. Pa mu povej tudi, da sem bil dober birič, da še dandanes molijo kmetje zame in me ne morejo pozabiti —« Postavna in krepka žena se je pririla pred Mohorja in ljudi- Takrat je stopil na oder Valentin Lapajne. »Stoj,« je vzkliknil Mohor, »Poznam ga. Rajnega Tonina je zadušil, pa smo rekli, da ga je hudič. Glejte, zdaj bo njega samega hudič —« Par hipov pozneje pa je vzkliknil. »Ta je župan, pa bo umrl kot tolovaj. Pa tega ni kriv sam, ki je kakor jagnje, kriva mu je baba, zlodjeva.« Tedaj je umrl Podgornik. Žena pred Kacafuro se je okrenila in udarila z dlanjo Kacafuri v obraz: »Da jo boš poznal, babo zlodjevo.« »O jej,« se je zasmejal orjaški mesar, »zdaj si pa vendarle birman.« Sredi med smehom je umrl zadnji na smrt obsojeni puntar — Štefan Lahar-nar ... Njih šestdeset in več pa je čakalo še leto in dan obsodbe. Čakali so kazni, toda vedeli so, da bodo živeli, robotali nadalje, desetinili, stradali in kleli in se upirali, toda živeli, živeli vendarle, vendarle ... XXV. Konec. Tri tedne po smrti Štefana Laharnarja je zapustilo vojaštvo Gorico in odkorakalo proti Kranjski. Do meje ga je sprejel stanovski delegat Peter Suardi in se tako ovekovečil v tolminskem uporu na tisti čudoviti poti vojaštva skozi cvetočo pomlad vipavskih goric. Bogato se je košatil črniš ob dišečki, galovina in garganja sta bili razsipni, najlepše je obetal zelen. O trta, koliko lepih imen poznaš! Fig belic je obetalo, da se bo figovje upo-gibalo in breskve so bile kot rože v svojem cvetu: koščenice, kosmačke in urhovke; češnje ranice so dozorevale, oblaki čebel so šumeli ob jablanah, po rdečecvetnih dunajkah in pestrobelih mohorovkah in drobnem cvetju samosevke. Belozelenkasto so se obetale hruške krivorepke, mehnice, rusice; vahtnice so pravkar popje odpirale. Orehi so s?e kadili. Droban je, droban, pa je bogat in sladek kot med oreh-kostenec. Koncem vinogradov so poganjali bujni grmi pelina. Oh, pelin! Od pelina ni bilo treba dajati ne desetine, ne daca. Zato je rastel tako košato; vsa dežela je tonila v njem ., . « * * Stanovi so prevzeli zakup na vinski in mesni davek za 12.000 gld. in našli v mesarju Bersi moža, ki je bil pripravljen klati živino po starih cenah. Bandel pa je začel izvažati živino na Gradiščansko in delal lepe dobičke na račun dežele in stanov. V juliju naslednjega leta 1715, je bil imenovan komisar Jožef grof Wildenstein za goriškega glavarja, novo izvoljenega podglavarja Strassoldija dvorna pisarna ni potrdila, nego se odločila za An- 325 tona grofa Attemsa, Po dveh letih sporoča novi glavar grofu Jakobu Antonu Coroniniju in njegovemu sodniku Jožefu Beltramu, da pride 11, novembra dopoldne v Tolmin razglasit cesarsko sodbo o goriškem uporu, To je bilo tretjo nedeljo v mesecu listognoju, in je bral tolminski kaplan evangelij s prižnice: »Drugo priliko jim je povedal, rekoč: Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, katero je človek vzel in na. svojo njivo vsejal. To je sicer najmanjše izmed vseh semen; kadar pa zraste, je večje kakor vsa zelišča in je drevo, tako da ptice izpod neba pridejo in prebivajo na njegovih vejah. Drugo priliko jim je govoril: Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, katerega je vzela žena in vme-sila med tri polovnjake moke, da se je vse skva-silo. Vse to je Jezus množicam govoril v prilikah in brez prilik jim ni govoril, da se je dopolnilo, kar je govorjeno po preroku, ki pravi: Odprl bom v prilikah svoja usta in bom izrekel skrito od začetka sveta.« Eno uro pozneje je razglasil glavar obsodbe: Podložniki v Rihenbergu in Podgradu morajo prositi svojo gosposko odpuščanja in se jim za enkrat prizanese, V slučaju novega upora bi bili kaznovani še za stari. Prepovedano je biti plat zvona, izvzemši ob požaru in sovražnem napadu. Odstavljena sta rihenberški in podgrajski župan. Denarno kazen plačajo občine Tolmin, Kanal, Grgar, Št, Lovrenc, Brda, Rihenberg, Podgrad, Poravnati morajo tudi pravdne stroške. Deželni fiskal razdeli naklado tako, da ne bodo preobremenjeni revni in že kaznovani. Občine predlagajo sodnikom v bodoče troje mož, najsposobnejšega izbere in imenuje sodnik za župana. Ker so se upirali, je kaznovanih dvainsedem-deset upornikov, enajstero njih ad mortem cum confiscatione bonorum. Ostali so spoznani conside-ratis cireumstantiis za krive in bodo kaznovani z izgubo celega imetja, dveh tretjin, treh delov, polovice in ene tretjine. Anže Rink plača enajst goldinarjev, Mrak iz Bače stroške za preskrbo v ječi. Glavar je motril ljudi, neme, drgetajoče v mrzlem jutru, upognjene, sive in plešaste, rumene v obraz kakor ilovica. In je čutil, da so mnogi teše. In je vedel, kaj je njihova krivda: »Lačni so. Kadar je človek lačen, je živina. Kdo kroti strast od lakote bičanih poželjenj?« Grof Wildenstein se je dvignil in šel in je rekel: »Če ne bi imeli prilik! —« 326 Pol ure pozneje že se je poslovil od tolminskega gospoda. Slovo ni bilo prisrčno, * * * Na božični večer pred mrakom je zazvonilo, Tedaj je rekel Anže Rink, sedeč pri Helerju za pečjo ob pletoči Helerjevi teti: »Teta, za priliko vas bomo prebrali v nedeljo, da je bila žena, ki je napletla za devet shramb nogavic, pa ni imela para, da ga obuje. In da je Tolminska dežela ta predica, bomo rekli.« Teta je zamrdala s suho brado, Heler se je nasmehnil nad šestič toplanim škornjem, Anže je vprašal: »To bi rad vedel, od česa vidva živita- Od nogavic?« Heler je sklonil glavo niže, teta je potegnila godrnjavo mače ob sebi bliže. Tedaj je Anže vstal: »Pojdem,« je rekel, »sem zajcu nastavil, se morda ujame uhač, za božji praznik.« In je šel. In otroci so rekli: »vlutri bomo jedli meso?« »Meso!« »Meso!« je rajal najmlajši. Anže se je ozrl po ženi in je šel. Ob desetih se je vrnil z mesom, »Zajček, uhač!« In v praznik božji so sedeli za obedom Anže z ženo in devet otrok. In mali so si prste lizali, Anže pa je zamiževal, ko je požiral, , , S Helerjem pa sta si postala nekam tuja in nezaupna in sta se zbadala: »Od nogavic živita s teto?« »In ti od zajcev?« »Zaradi tete, ki je stara,« se je opravičil Heler. »In jaz zaradi otrok, ki so mladi,« je odvrnil Anže. In sta dočakala oba nekaj boljših časov in se skrivnostno spominjala zime, ko sta nastavljala vaškim mačkam. * * * Nad Ljubinjem je stal človek, oblečen v dolgo črno suknjo, obut v kmečke škornje, slok, trd v obraz in bled. Zarja mu je ležala v očeh, krvava nad Kolovratom, in ga slepila. Pod njim je ležala modrina globeli kakor tiho turobno jezero, začarano. Tedaj se je vzbudilo v globeli, zazvonilo delopust: zaklical je sveti Urh, Devica na Ilovici, sveti Maver in sveti Miklavž Sloki mož je zdrknil na kolena in molil, obraz v zarji. In ko je molil, je videl, da je rastlo iz zarje, On je molil: »Duši očetovi in dušam njih, ki so umrli za pravico, daj mir, daj nebesa!« In je videl skozi solze, da je vzrastla s trnjem zasenčena glava iz zarje, kakor goreča, z valujočimi na rame lasmi, in navzdol strmeča z očmi: neskončna prikazen od neba, toneča in gubeča se v modrino globeli. Štefan Golja, podmelški župnik, je udaril z glavo ob tla in vzkliknil: »Kristus, sin človekov!« Ko pa je dvignil glavo, je bila zarja ugasnila in ni videl nič več . . , * * * Skoro devetdesetleten je umrl razvpit ogljar v tolminskih hribih, o katerem so govorili, da je »Pod smrtnim grehom ti je pa sploh prepovedano citati nenravne knjige. Tudi nekaj nenravnih ti moram zaupati: . . . Tolstoj: Ana Karenina . . .« Tako je pisala »Mladost« v 7/8, letošnji številki, »Ano Karenino« sem vedno smatral za odličen umotvor; ne samo za enega izmed najlepših romanov, kar jih ima zakladnica svetovnega slovstva, marveč tudi za izraz plemenitega nravnega mišljenja, In sedaj pravi »Mladost«, da težko grešim, če berem to knjigo. Kako da smo tako različnega mnenja? »Dom in Svet« obhaja drugo leto tridesetletnico svojega obstoja; minila je doba enega rodu, kar se trudimo s slovstvom, kar pretresamo umetnostna vprašanja. In na čem smo sedaj? Mahnič je pred več ko tridesetimi leti hotel očistiti slovensko slovstveno ozračje, ker se mu je zdelo, da prihajajo vanj kužni miazmi; kakšen zrak je danes v naši lastni hiši? Če je omenjeni roman nravno dober, tedaj ga pač ni mogoče prištevati med tiste knjige, ki jih indeks prepoveduje, in pisatelj »Mladosti« je morda mislil samo na svoje mlade in najmlajše bralce. Kako da je potem zapisal tako splošno trditev? Še enkrat bomo morali premotriti razmerje slovstva in slovstvenika do mladine, To vprašanje se je slučajno sprožilo, ko sem objavljal letos v »Dom in Svetu« Gregorčičeva pisma Gruntarju, Omenil sem tam, da je 1, 1882, v »Slovencu« nekdo obsodil prvi zvezek Gregorčičevih pesmi tudi zaradi tega, ker je menil, da so »nežni mladini nevarne«. Poezijam je ta ocenjevalec očital tudi nenravnost, pa ne po pravici; pozneje se je pokazalo, da je ta očitek krivičen. Pomniti je torej, da je kritik obsodil nravno dobro ali vsaj zapisan hudiču in da je živel dolgo let v divjem zakonu z nekako Matkovo iz Volč, Mlad dijak, poznejši zdravnik Muznik, je bil zašel enkrat v ogljarjevo bajto in odnesel seboj skrivnostne spise, Spise je bil zapustil davno pozabljeni Defacis, Muznik jih je porabil za svojo slovensko pisano homeopatijo. Ime Muznikovo ni pozabljeno, toda njegova knjiga se je izgubila, V letu 1762, pa, ko je umiral v ogljarju nekdanji puntar Peter Duša, je izšla knjiga evropejskim narodom in preobličila lice stare dobe: prvi blisk bližajočega se viharja, ljudskega vstajenja, Rousseaujeva knjiga »Du con-trat social« ni pozabljena, i indiferentno knjigo, ker bi utegnila mladini škoditi, Ob tem dogodku, ki je tako dobro znan in ki je svoj čas zelo razburjal slovensko javnost, se mi je zdelo prav zapisati nekaj načelnih besed o razmerju slovstvenega kritika do mladine. Pred očmi sem imel naslednja dejstva: 1, Umetnostna in pedagoška kritika se mnogokrat zamenjujeta, ne morda toliko od kritikov, kolikor od občinstva, ki večkrat meni, da je s pedagogovo obsodbo kakega umetnostnega dela izrečena tudi umetnostna sodba, 2, Ob nekaterih velikih pojavih v zgodovini slovenske književnosti je bila naša pedagoška kritika tako glasna, da umetnostna ni prišla do besede, kar je kulturna škoda; kasnejši umetnostni kritiki so morali marsikaj dostavljati in popravljati. Razen tega je bila včasi napačna, in ker je našemu občinstvu že ta sodba zadostovala, smo upravičeno vzbujali videz, da nam ni za lepo književnost, 3, Skusil sem, kako je sedanjemu slovstvenemu kritiku mnogokrat težko pisati pravično oceno, in sicer ne samo o nravno slabem, pa umetnostno dobrem delu (ker se bralcem zdi, da kritik odobruje tudi nenravna umetnikova načela, če hvali njegovo umetnost), ampak tudi o delu, ki je nravno dobro ali indiferentno, pa mladini neprimerno, ker mnogi smatrajo pohvalno oceno kot brezpogojno priporočilo, Isto težavo je čutil kritik, če mu je bilo pravično poročati o (tudi nravno) dobri knjigi pisatelja, o katerem je bilo sicer znano, da ni krščanskega svetovnega nazora; očitalo se mu je, da s hvalo te ene dobre knjige zavaja mladino k veri v pisateljev življenjski nazor, ki se je v drugih delih pokazal kot zmoten, — Ni vse, kar trdim zgoraj, bilo vedno for- 327 Trideset let Izidor Cankar.