166! KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 URBANISTIČNA MISEL V SLOVENIJI OD LETA 1900 EDO RAVNIKAR Skoro stoletje modernega urbanizma v Sloveniji, zveni že spočetka malo neskrom- no, kajti širšega pomembnega dogajanja na tem področju pri nas res ni najti. Gre pa za to, da tako dogajanje vendar vidimo v šir- šem prostoru, v evropskem, ki je tudi naš, ker z vsem kar vemo in delamo vanj spada- mo, tako kot tudi mnogi drugi. Zato ta prispevek krmari med domačim in svetovnim, med domačimi možnostmi in pole- tom, ki je v trenutkih vplival na ves planet, kot na primer urbanistična inicijativa Sov- jetske zveze v začetku tridesetih let ali pojav Le Corbusiera po letu 1925. Ker bi vsega da- našnjega brez nekdanjih naporov ne mogli razumeti, je prav, da govorimo tudi o stva- reh, ki so se zgodile kar daleč od nas. Tako kot s presenečenjem ugotovimo, da so v Fa- bijanijevi regulaciji Ljubljane iz leta 1895 prisotne misli E. Howarda iz leta 1898 ali da je Le Corbusierova ideja »Sijočega mesta« iz leta 1933 našla pri nas pred začetkom vojne že skoro čisto resno upoštevan odmev. Seve- da ne moremo dati tekočega in sklenjenega pregleda, ker za to ni snovi, nekaj radoved- nosti pa morda vendar lahko vzbudimo. Naša dežela se je v teh desetletjih teme- ljito spremenila, tisto najbolj slovensko ni več na deželi, ne na vasi in tudi ne v Kers- nikovem Borju, trgu na Kranjskem, ampak v mestu, demografsko in ideološko. Je v pred- mestjih in soseskah, na avtocestah in v avto- busih, na velikih športnih prireditvah, na morju in na smučiščih itd. Pri vsem prihaja človeku na misel, da je mesto najbrže bolno, iz še oblikovanega sestava ob prelomu stolet- ja je postalo brezimno mnoštvo skupin ne- rodnih hiš, okorno razpostavljenih blokov in ogromnih zgradb v centrih, ki jim je težko določiti namen in smisel. Vendar, kako je pri- šlo do vsega tega? Urbanizem je empirično znanje in vse, kar o njem vemo realnega, vemo o storjenem. Ne samo, da s koristjo proučujemo najsta- rejše urbanistične stvaritve, tudi ob sodob- nem dogajanju se ukvarjamo le z obstoječim, ki se da meriti, primerjati, razporejati in vrednotiti. Toda prav tako že od najstarejših časov si urbanizem prizadeva tudi v obrnjeni smeri, ukvarja se z urbanistično teorijo, ki bi vodila do odkritja boljših zasnov in siste- mov v mestih. Urbanizma tudi ni mogoče KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 167 ločiti od arhitekture, ker bi bil to nesmisel, zato govorimo tudi tukaj tako, kot da gre za en sam kompleks. K modernemu urbanizmu štejemo vse do- gajanje z mesti po industrijski revolu- ciji. To ima svoje začetke, zaplete, vrhove aktivnosti in padce v mirovanje. Dobro pa je za pregled, če se omejimo le na nekatere časovne zareze, kot je ona ob koncu 19. stole- tja, ki nas posebno zanima in ki nas pouči o naporih tistega stoletja za izboljšanje živ- ljenja v mestih, ki jih je začela industrializa- cija ali druga ok. leta 1930, ki je razdobje modelov mest po revolucijskih, socioloških in humanitarnih načelih, tretje pa ok. 1. 1960, ko se urbanizem zelo intenzivno posveča pro- storski sistematiki mestnih členov ter druž- beno dognani in harmonični viziji naselij. Za ves utrip modernega urbanizma od pr- vih začetkov v 19. stoletju pa vse do danes je značilno vedno enako intenzivno iskanje ravnotežja med mehanično racionalnim in umetniško vizionarnim razumevanjem novih nalog. Narava stvari zahteva, da mislimo na oboje, ker nikdar ne vemo, kdaj bo katera od obeh odprla novo pot. Stoletje naravoslov- ja je odprlo pot za nova spoznanja s katerimi je bilo mogoče reševati tehnične probleme, usodno pomembne za rast in razvoj mest ter ob arhitektu izoblikovalo še inženirja kot nosilca mehanično racionalne strani na- porov za olajšanje življenja v aglomeracijah. Zgoraj omenjena dvojnost se razteza čez celo stoletje industrijske revolucije, tako da je njen prvi poudarek na inženirskem delu, dosežen v prvi polovici stoletja, drugi, daleč pomembnejši za razvoj modernega urbaniz- ma pa šele proti njegovemu koncu. To stran, ki jo sicer imenujemo romantično zaradi razmišljanj in argumentacij, ker je svoje dokaze nabirala v delih pred industrijsko revolucijo, pri renesansi in antiki. O tem ima- mo dvoje temeljitih in zapeljivih pričevanj najmanj v pomembnih knjigah. Anglež Sa- muel Smiles (1812—1904) je v svetovnem merilu in trajno vplival s svojo inženirsko ideologijo, zgrajeno v delu Lives of the Engi- neers (1861) in še danes se z njeno miselno- stjo in njeno vitalnostjo srečujemo pri vsa- kem zahtevnejšem posegu v grajeni prostor. Odpor do vsemogočnega inženirstva okrog srede stoletja in pozneje pa je naj glob j e in najbolj vplivno vodil William Morris (1834—» 1896), poet in umetnik, voditelj moderne ro- mantične šole z novodobnimi propagandnimi oblikami, zlasti pa s svojim utopijskim roma- nom »Novice od Nikoder« (1891), ki se naj- prej obrača proti takratnim razmeram v me- stih in proti sočasnemu urbanizmu kot o po- polnoma zaprašenem in absurdnem stanju, v primerjavi z materialnimi in družbenimi možnostmi v romanu zamišljenega novega življenja. Tam da mest ne bo več, Anglija bo postala en sam ogromen vrt, misel, ki je za Slovenca gotovo še posebej privlačna. Po- znejše Vrtno mesto (Howard 1898) je v pri- meri s tem samo skromna in omejena aplika- cija zares velike misli. V Morrisovem vrtu, ki da bo preplavil vso deželo, bo razlika med mestom in deželo manjša in manjša, hiše bodo bolj ali manj približala bivališča in se košatile v svoji lepoti, deželan bo postal raz- mišljujoč in živahen, kot je sedaj meščan, delo v mestu in na deželi bo tesno preple- teno. Lepota s svojo veliko vlogo v življenju bo lepota koristnega predmeta ali posega, vzrok naravnega veselja za ustvarjalca in porabnika. Morris je tudi navdušen zgodnji marksist, od koder je vzeta misel, da bo v komunistični družbi človek premišljeno go- spodaril z naravo. Že 7 let pred izidom nje- gove knjige je bil seznanjen z Marxovim Kapitalom iz francoskega prevoda. Tu bi radi vprašali, kakšne urbanistične možnosti in ideje so bile Ljubljani po potresu sprejemljive in dosegljive. Ker smo pomoč iskali predvsem na Dunaju in nekoliko v Gradcu (za inženirske nasvete), Dunaj je bil takrat v največjem zamahu komunalnih in prometnih del, gradil je mestno železnico, no- vo cestno mrežo, obalo Donavskega kanala in vse mogoče objekte za razne namene. Jasno je, da so bile dunajske skušnje za naše me- sto najbolj otipljive. Takrat je povsod prevladovalo še prepri- čanje, da je najboljši pristop k delom javni natečaj, ki naj »pokaže, kako urediti in raz- širiti mesto s pogledom prebivalstva v teh- ničnem in umetniškem oziru«. To pot je iz- brala tudi Ljubljana, vendar se ni od ponu- jenih načrtov oprijela nobenega popolnoma in je, kot je bilo že takrat v navadi, začela misliti na svoj načrt, ki pa proti vloženim ni bil nikakršna izboljšava. Pokazalo se je celo, da je mestnim očetom najbolj ustrezal elaborat kanalizacijskega inženirja, kjer so bile ceste začrtane predvsem po komunalnih potrebah. Arhitekti, ki so se pojavili, so gle- dali mnogo širše in so bili razen Nemca Camilla Sitteja vsi taki, da so Ljubljano dobro poznali in imeli do nje globlji in topel odnos. Ti so bili Fabiani, Jager in Plečnik. Vsi štirje so takrat živeli na Dunaju. Zakaj je postal Dunaj v zadnjem desetlet- ju 19. stoletja za razvoj srednjeevropskega urbanizma tako zanimiv, je v zvezi z veliko nalogo, ki jo je spremljal ves strokovni svet časa. To so bila stoletja preobrazbe Dunaja 163 j KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 Z mislijo na Dunaj bodočnosti, ko so po ce- sarjevem naročilu začeli podirati obroč sta- rih utrdb okrog mesta (1857) in se je odprla dolga vrsta natečajev za ureditev pridoblje- nih zemljišč, kar je trajalo vse do 90 let. Glavni predmet razprav je bil venec (Ring) okrog mesta, katerega začetni namen je bilo (še pred eksplozijo dunajskega prebivalstva) olajšanje notranjosti z zelenimi površinami in šele poznejši, čez desetletja, povezava me- sta z nastalimi ogromnimi predmestji. Uspešen pristop k urbanističnemu obliko- vanju tega zelo obsežnega področja je bil po- polna uganka, opiral se je lahko samo na znane historične primere. Velik vpliv so ime- le svetovne razstave, kot npr. Worlds Colum- bian Exposition (1893), področja okrog got- skih katedral, slikoviti predeli srednjeveških mest, velike baročne parkovne zasnove, ar- heološka odkritja antičnih forumov, Guardi- jeve beneške vedute itd. V vročih debatah o mestu srečujemo imena Baumeister, Stubben, Classen, Buls, bratje Mayreder, Brinck- mann, Sitte in seveda O. Wagner. Vse to dogajanje je bila tudi prva slovenska urba- nistična šola in iz njega so črpali tudi naši trije arhitekti, ko so se lotevali vprašanj Ljubljane po potresu. Od povsod je začela prihajati upravna, ma- terialna in duhovna pomoč, obenem pa se je to zgodilo ob koncu stoletja, ki je bilo tako zelo zaposleno s pojavom mesta v pogojih neugnanega industrijskega razvoja z njego- vimi temnimi in svetlimi stranmi. Prav ob tem času so se ideje, teorije in praktični pre- izkusi začeli umikati čisto novim pogledom, ki jih je začel odpirati arhitekt in je to tudi čas začetka pravega modernega urbanizma prav s Sittejem, ki ga bomo srečali v tem tekstu. Ljubljanska mestna uprava je že prej prešla v slovenske roke (1882). Odprlo se je vprašanje obnove in razširitve Ljubljane, od takrat skoraj mirujočega mesta; mesto je do- bilo ambicije, ki jih prej ni poznalo, začel se je stekati denar, zanimive so postale tehno- logije, ki so pomagale napredku, kar je po- menilo vodovod in kanalizacijo, elektriko s tramvajem in cestno razsvetljavo, nasade, olepšavanja z javnimi zgradbami, parkovni- mi ureditvami itd. pri vsem tem so postale aktualne še stavbe, ki so bile že davno po- trebne, od muzejev do šol in strokovnih uči- lišč, upravnih zgradb in stanovanj. Urbanistična vznemirjenost, ki je zajela Ljubljano po potresu, je med vsemi drugimi spodbudami dala tudi že omenjenim trem pomembnim našim arhitektom tistega časa v monarhiji pa tudi v Srednji Evropi prilož- nost, da preizkusijo svoje sile na konkretni in aktualni nalogi obnove močno porušenega srednje velikega mesta, takrat zelo iskane in obetavne naloge. Vsem trem je bila skupna šola in praksa pri pomembnih nalogah veli- kega mesta Dunaja, s tem pa tudi problema- tika modernega urbanizma tako rekoč iz prve roke. To so bili arhitekti M. Fabiani s pomočnikom J. Jagrom, od Fabianija nekaj mlajši Plečnik in z njimi še nadvse pomemb- ni teoretik in zagovornik umetniškega urba- nizma C. Sitte. Ljubljani so bili torej na vo- ljo najodličnejši strokovnjaki, ki bi si jih lah- ko želela. Možnosti za uspešno obnovitveno in tudi razširitveno politiko niso bile majhne, manj- ša pa je bila sposobnost in pripravljenost mlade slovenske mestne uprave. Tudi župan Hribar ni dojel vse pomembnosti trenutka, dal se je voditi od ne najbolj kompetentnih svetovalcev ter svojih in njihovih interesov. Najbolj srečno roko je imel pri Fabianiju, težko pa je to reči tudi za arhitekte Mestne- ga doma, hotela Tivoli in drugih takih po- segov. M. Fabiani (1865) kot poslovno živahen človek in odličen organizator brez večjega lastnega trdnega arhitekturnega nazora ves čas svojega sodelovanja z občino, tj. okrog 10 let, menja koncepte in poglede tako pod vplivom županovih sugestij kot tudi s spre- jemanjem novosti v stroki. Njegovo omaho- vanje med obema skrajnostma vrednot sta- rega stoletja pušča njegovo obsežno delo manj jasno in težje opisljivo. Najprej rešuje obnovo Ljubljane v starih mejah, išče v njej večja zemljišča tako, da podira velike stare zgradbe in na teh mestih sam projektira mo- derne objekte. Očitno je stal za tem paterna- listično samovoljen župan in njegov poslov- ni interes pa tudi nacionalni, saj so podrte zgradbe bile tako ali drugače povezane z nemštvom. Kot romantični delež čutimo pri Fabianiu, ko bi morali opredeliti njegov za tisti čas obvezni pogled na evropsko urbano dediščino in kot posluh za vsebinsko določe- ne prostorske strukture, npr. obe z Ljublja- nico vzporedni cestni potezi v načrtu za ob- novo Ljubljane, ki se končujeta s trgi ob cerkvah. V primeru s Sittejevo sproščeno za- snovo je taka zamisel dajala malo ali, če mi- slimo na mestno razširitev, toliko kot nič. Mogoče ga je prav ta skromni uspeh usmeril v misel na Ljubljano zunaj starih mej, tj. da se je obrnil v bolj racionalno skrajnost, na koncepte, pri katerih je tehnika že enako- vredno prisotna. In še nekaj. Pri njegovih začetnih konceptih je bila ločitev med me- stom in predmestjem meja med dvema sve- tovoma, šele pozneje pa se je oprijel stališča, KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 169) da sta mesto in okolica bolj in bolj dela skupne organske celote. Fabiani je prehodil pot od romantika do modernega urbanista prav v Ljubljani in pozneje pokazal svojo novo razgledanost tudi z vrsto presaditev iz večjih razmer v naše mesto, svetoval ter pod- piral kot urbanistični praktik ravno racio- nalno in tehnično stran v razvoju mesta. Vendar je bila Ljubljana še vedno trdno po- vezana s starim mestom in vse take misli so le deloma uspele. Prešernova cesta npr., ki je bila spočetka mišljena samo kot vez med že- lezniškim razkladalnim prostorom in mestom, se ni dala razširiti v ring, v venec kot zvezo med mestom in kolodvorom ter med sredi- ščem in periferijo. Podprl pa je Sittejevo mi- sel zveze med magistratom in kolodvorom kot takrat povsod zelo aktualne naloge, npr. v Pragi, z Jagrovim sodelovanjem zastavil cestno mrežo Bežigrada, s čimer ga je napra- vil za urbanista, ki je bil pozneje tako uspe- šen v Minneapolisu kot načrtovalec razvoja ' mesta. Fabianijevo zelo široko znanje nadvse do- miselnega urbanističnega praktika, polno ko- ristnih prijemov, je v marsičem dobro služilo tudi Plečniku vse od preloma stoletja pa še daleč v 30. leta v Pragi in v Ljubljani pri širših zasnovah in pri detajlnih ureditvah. Tako npr. Plečnikova ureditev od Trga Sv. Jakoba do Kongresnega trga v konceptu in v podrobnostih spominja na popotresno Fabia- nijevo idejo lokov od trga do trga, postavitev herm pred Glasbeno matico na njegovo po- dobno zasnovo vrste spomenikov pred dunaj- sko Tehnično visoko šolo in še mnogo takega na Dunaju, v Pragi in v Ljubljani. Knjiga Camilla Sitteja (1844—1903) »Grad- nja mest po njenih umetniških načelih« (1889) je izšla samo nekaj let za zname- nito Morrisovo knjigo. Z nenavadno naglico je zajela vso Srednjo Evropo in globoko po- segla v dogajanje pri obnovi in razširitvah mest. Mnoge občine so pod vplivom njegovih misli popolnoma na novo in drugače zasta- vile svoje urbanistične načrte. Postal je zna- menit nasvetodaj alee po vsem kontinentu, kar so sicer nekateri pripisovali njegovemu navdušenemu pisanju in zapeljivim risbam, vendar so se mnogi priključevali njegovim akcijam ter postali most med njim in na- prednimi arhitekti 20. stoletja (Th. Fischer). Bil je sodobnik O. Wagnerja in je predvsem tako vplival na naše arhitekte. Po zaneseni umetniški viziji je bil bližje romanticizmu in se ni hotel ustaviti pri inženirskem pristopu, ki je bil takrat splošen. Ne samo promet po ravnih cestah, tramvaj, higiena, vodovod in kanalizacija, ampak tudi značaj in doživete prostorske vrednote, ki se jih je treba učiti pri naravi in starih mojstrih predindustrij- ske mestne zidave, lahko dajo mestu in me- ščanu tisto vrednost, ki jima je potrebna. S tem je povezano spoznanje daljnosežnosti mišljenja in dela s prostorom, ki se je tudi v ljubljanskem primeru potrdil. V nasprotju s Fabianijem in mestnim gradbenim uradom, ki sta mestni obseg odpirala s cestami in cest- nimi sistemi, ti pa zaradi koncentričnega zna- čaja ne odpirajo širine, misli Sitte s prosto- rom. Ceste zamišlja kot šope radialnih sme- ri, usmerjenih na vedute starega mesta ali pa ustvarja sklope s cesto med seboj pove- zanih zaprtih prostorov, za kar seveda ni nuj- no, da bi bilo v sporu z novo komunalno teh- niko. Te resnice so še vedno žive, pomembne so za nas še tudi danes prav tako so blizu ali tuje, kot so bile našim prednikom. Ljublja- na je imela njegov načrt ob pravem času in z obžalovanjem lahko ugotovimo, da je mož- nosti, ki jih je imela ob rojstvu modernega urbanizma, izrabila tako malo ali sploh ne. V tej skupini arhitektov ima Plečnik (1872 do 1957) posebno mesto, predvsem je mlajši in odtrgan od javnega življenja. Vrednost stare arhitekture in urbanizma za sodobno skozi vse 19. stoletje je zanj glavna skrb, s staro pa so mišljene samo italijanska, fran- coska in nemška, kar je bila podlaga tudi Wagnerjevega nadzora. Vse prave vrednote so zanj povezane s to arhitekturno geografi- jo. Ideal najboljšega mesta za ta čas pa se je nekolikokrat spremenil, začetek 19. stoletja obvladuje togi klasicem, ki se je umaknil v drugi polovici stoletja romantiki z zgledi iz srednjega veka, da bi se končno obrnil k ba- roku in »razsvetljeni renesansi«, kjer se čuti Plečnik doma. Sledove tega naziranja sicer srečujemo pri vseh treh naših arhitektih, pri Plečniku pa moramo še posebej tak urbani- stični pogled rekonstruirati iz njegove ta- kratne obrobne pozicije Wagnerjevega sode- lavca in iz vsega poznejšega dela. Že njego- va mladost je povezana z barokom rodnega mesta ter vtisi med bivanjem v Gradcu, po- zneje pa se je ob Wagnerju še enkrat srečal z izredno uporabnostjo baročnih vzorcev za reševanje velikomestnih in mestnih proble- mov. Predvsem sta bila to baročni trg in ba- ročna parkovna avenija, oboje preneseno iz velikih zasnov gradov in parkov Italije in Francije, a vse tudi že zelo zgodaj aplicirano v novejših velikih mestih. Kazalo je, da je sklad med spremenjenim gospodarskim življenjem in temu primernim mestnim organizmom mogoče zadovoljivo misliti ob teh vzorih. Promet, komimalna 170 ' KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 tehnika, zelene površine in objekti so se dali z največjo prostostjo vnašati v take zasnove. Povsod, kjer so bili za to pogoji in nove po- trebe, je ta predstava postala edino glavno vodilo, v Italiji, Franciji in v Srednji Evropi pa tudi v Ameriki. Kaj je tisto, kar v Plečnikovem delu lahko zapišemo na ta račun? Plečnik čuti nasprotje med zahtevami, ki jih je prinesla tehnologi- ja in vztrajanjem pri umetniški viziji, ki se pri njem utrdi v nazor. To so prožno uporab- ljene renesančne arhitekturne vrednote, spo- sobne reševanja vseh problemov, kar pa za manjše mesto velja prej kot za veliko. Kaj je vse to kot pot, po kateri naj bi hodil oblikovalec? Zavestno formsko ogrodje s pou- darkom na razmerjih in odnosih kot podla- gi lepote, v zasnovah in pri vrednotenju z zakoni, ki so jih postavili stari (Alberti, Bru- nelleschi, Michelangelo, Palladio idr.) s svo- jimi deli, ki zaradi popolnosti služijo za ne- dosežen vzor. Kaj pomeni to v modernem ur- banizmu, kakšna sredstva se arhitektu ponu- jajo in kaj je za takrat in za danes enako ve- ljavno? Kaj lahko s takim sproščenim klasi- cizmom še vedno dosežemo, se je spraševal Plečnik še 40 let po potresu. Enotna cestna stena z enakim redom za vse njene predele, mir v mestu in v njegovi po- dobi enakomernih višin, s premišljenim iz- borom razdeljenih poudarkov na pomembnih objektih in usmeritev pogleda nanje, pred- vsem pa veselje nad oblikovanjem velikih ploskev kot trgov in avenijsko raztegnjenih glavnih cest z različnimi pasovi in zelenjem, s počivališči in vodo, s kioski itd. najbolj iz- razito po vzorih iz Pariza. Baročne parkovne zasnove so se kot trgi ali kot potegnjene plo- skve z bogatim prerezom v tej analogiji po- kazale nepričakovano dobro uporabne s teh- nične in umetniške strani. Wagner j ev načrt za Carlsplatz na Dunaju je npr. med najbolj popolnimi primeri te prve moderne sinteze. V tem času pa nastaja tudi že konfliktna napetost med arhitektom in inženirjem, ki postane in je še danes spremljajoč pojav v arhitekturni sferi. Klasicizem baroka se pre- oblikuje v klasicizem ob tehniki, kot je Wag- ner imenoval sposobnost in uporabnost »raz- svetljene renesanse« pri nalogah v velikih mestih in kjer moramo iskati izvor Plečni- kovih naziranj v njegovi posebni barvi umet- nostnega značaja, tj. vplivov Italije. Bolj kot pri onih dveh je pri njem pri- sotna Italija in način, kako si je predstav- ljal zvezo med znamenitimi pojavi tam in konkretno sodobno nalogo. Kako obdržati zvezo med starim in novim ter kakšen aktua- len smisel lahko ima študij starin, je vsebina njegovih razmišljanj skozi vso delovno dobo. Pri polemiki ob Prešernovem spomeniku je npr. opisal svoj načrt za preurejeni Mestni trg z mislijo na Piazza Navona, tako kot je svoj Luegerjev vodnjak na Dunaju obdelal z mislijo na ambient ljubljanskega magistrata (trostranost spomeniškega objekta, razne vi- šine okrog njega, obelisk s figurami, možnost posedanja ob vodnjaku itd.). Pozneje še več- krat srečamo miselnost po analogijah na Hradčanih, pri Vinohradih, pri načrtih za Split in ureditvah v Ljubljani. Značilnost njegovega dela je v prenosu znamenite in doživete zasnove drugje, v izvirno oblikova- no moderno rešitev, vse po teoriji eklektici- stične invencije 19. stoletja. 1900—1920 Kar se je godilo na urbanistično arhitek- turnem področju v Ljubljani v razgibanem popotresnem času, je bilo kljub vsemu na upoštevanja vredni mednarodni višini. Saj je v namenih in odločitvah tistih let mnogo Sit- tejevega duha in z njim tudi duha njegovih vplivnih sodobnikov, npr. R. Baumeister j a, ki je mislil, da je urbanizem znanstveno pri- zadevanje, J. Stübbna, ki je zagovarjal na- selja enodružinskih hiš, ki so se po njem v Ameriki tako močno razširila, in odklanjal stanovanja v blokih, Ch. Bulsa kot enega prvih zaščitnikov starih mestnih delov itd. Ni dvoma, da bi z večjim in doslednim upo- števanjem takih pogledov mnogo več vred- nega rešili in odprli novemu življenju tudi v Ljubljani. Začela se je, v primeri s skoraj stoletno stagnacijo ogromna gradbena dejavnost kar v dve smeri, v »nemško« in »slovensko«, kot odsev družbenega stanja v mestu. Prva se je širila med Gradišče in Prešernovo (Blei- weisovo), druga pa med Miklošičevo in Ti- tovo (Dunajsko). Ločita se že po arhitektur- nem izrazu, prva je avstrijsko državno tra- dicionalna v svojem administrativnem klasi- cizmu, druga pa narobe, pomladna in celo narodna; ena od velikih zgradb (nasproti ho- tela Union) ima fasado sestavljeno kar v slo- venskih barvah. Močno se čuti svetovalec praktičnega urbanizma Fabiani in celo župan Hribar, ki je za nova stavbišča po potresu tako vneto podiral večje zgradbe v starem mestu, si je v tem, slovenskem delu, posta- vil veliko hišo. Stritarjeva ulica in Mikloši- čeva cesta sta največji slovenski urbani do- sežek predvojnega časa. V nemški smeri pa je razen nekdanjega de- želnega glavarstva nastala vrsta stanovanj- skih hiš ob Prešernovi in v Gradišču, zgrad- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 171 be ob Knafljevi in vrsta bogatih nemških vil, Opera, muzej in Narodni dom ter mnogo drugega iz rok nekdanje Kranjske stavbne družbe. Način urbanistične zasnove je pri prvem podoben sodobnemu, sočasnemu, v glavnem nemškemu kombiniranemu z zelenjem, dru- gi slovenski pa bolj spominja na južnja- ške spoštovanje ulice, kot ga lahko vidimo v takratni Italiji. Tako so npr. Gorupove hiše iz zapuščinskega fonda za delavska stanova- nja zazidane strogo ulično. Ljubljana je dobila svoj gradbeni urad, številne tehnične in komunalne strokovnjake in prve gradbene in zazidalne predpise, ki so veljali vse do leta 1945. Mesto je postalo v komunalnem in estetskem pogledu moderno z vsemi tehničnimi in arhitekturnimi ele- menti, ki ta naziv pogojujejo. To pomladno razdobje pa se je počasi umirjalo in se z začetkom prve svetovne voj- ne popolnoma končalo ter skoraj mirovalo vse do začetka 20 let. 1920—1930 Konec prve svetovne vojne z nastankom nove države je našel že drugo Ljubljano. Po- stala je glavno mesto sicer okrnjene Slove- nije, pa vendar središče uprave, gospodar- skega in kulturnega življenja, z vedno več- jim številom prebivalcev, z določeno kon- centracijo kapitala, z lastno univerzo itd. Tu- di pri načrtovanju se je mnogo spremenilo, najprej s tem, da smo dobili lastno šolo za arhitekturo in je univerza postala strokovna avtoriteta, ki se je začela počasi uveljavljati poleg občine in župana. Oba profesorja ar- hitekture Vurnik in Plečnik, vzgojena na Dunaju pri prof. Ohmanu oziroma Wagnerju, z učenci posegata vedno bolj v dogajanje s skrbno podzidanimi mnenji. A tudi različ- nost osebnih pogledov se je počasi začela ob- likovati v nasprotje med modernim in kon- servativnim tako, da smo v Ljubljani že zelo zgodaj dobili svojo inačico te napetosti v sve- tu. Prvo je pomenilo širše in bolj tehnično perspektivno gledanje na arhitekturo, oprto na moderno mišljenje in znanost, drugo pa na veliko strokovno znanje in na vztrajno delavnost, povezano s tradicijo in dosega- njem trajnih vrednot. Ob tem se je začela prebujati še zelo ži- vahna in neznatna gradbena dejavnost v me- stu. Najprej je treba reči, da so bile glavne urbanistične podlage za tak razvoj priprav- ljene že pred vojno, cestna mreža in cestni profili so bili zastavljeni, s čimer so se dala uspešno določati stavbna zemljišča, obenem pa se je sprostil denar, posebno zavarovalni- ški, ki je prej odtekal v Gradec in Trst. Za- čeli smo misliti celo na specializirane poseb- ne naloge, kot npr. na Golnik, na reševanje železniškega vozla, ki se je živahno pomikal v neštetih variantah vse do Save, lotili smo se ceste na morje (Sušak), ki jo vidimo za- četo v današnji Groharjevi, organizirali smo prve zadružne zveze za zidanje stanovanj, (Stan in Dom iz leta 1925, podobna maribor- ska namera in mnogi začetki drugih takih organizacij, ki to dejavnost dopolnjujejo), hi- tro se je širilo asfaltiranje cest v mestu, naj- prej Miklošičeve in Cankarjeve ceste itd. Nadvse živahna gradbena dejavnost torej. Ne smemo se čuditi, da je bilo toliko večjih objektov v Ljubljani grajenih prav za za- varovalniško dejavnost, tem lažje, ker je že popolnoma prevladalo stališče, da je treba ven iz ozke stare Ljubljane. V vseh smereh so nastali urbanistični sklopi, ki so že močno presegali obseg, ki ga je župan Hribar pri- čakoval po potresu. Kljub temu pa je mnogo predvojnega še dobro služilo in so glavni no- vi mestni deli npr. Miklošičeva ali Cankar- jeva lahko nadaljevali na že pripravljenih zemljiščih in tako tudi postali težišče vse gradbene dejavnosti. Ob počasi umirajočem starem mestu se je daleč naprej pognala »slo- venska« Miklošičeva in ob njej sedaj že »ju- goslovanska« Cankarjeva. Glavne sile pri razvoju centra so bile še vedno zavarovalni- ške in bančne zidave, ki so se jim šele po- zneje pridružili večji stanovanjski objekti, medtem ko so področja enodružinskih hiš v Rožni dolini, za Bežigradom, v Zeleni jami in na Mir ju prav tako sledila že pred vojio zastavljenim smernicam in ureditvam zem- ljišč. Ljubljana je že vsa 20 leta živela samo od razgibane urbanistične podjetnosti pred-^ vojnih let. Posebnih urbanističnih posegov zato ni bi- lo treba, prejšnje razširitve so še popolnoma zadoščale za nove potrebe. Arhitekta, zdaj že domača strokovnjaka Vurnik in Plečnik, sta ob še vedno mnogih arhitektih tujcih že pro- jektanta vseh večjih objektov v Ljubljani, prvi z oblikovanimi idejami arhitekture, nav- dahnjene od nacionalnega slovenskega orna- menta, drugi pa dosledno zvest svojim kulti- viranim tradicionalnim nazorom. V svetu je v tem času R. Un win skušal dati konkretnejše oblike Howardovim predstavam o skupinah mest, R. Whitten pokaže sistem satelitskih mest, P. Wolf predlaga skupine treh ali več satelitskih mest ob Howardovem modelu, E. Gloeden, ki sestavlja velika me- sta iz neštetih jagod s po 100.000 prebivalci, na Češkem se pojavi misel »paralelne« Prage 1721 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 itd. Dogajanje v naših mestih je po tem, kar se je dogajalo v svetu takrat res še zelo skromno in še 20 let je bilo treba čakati, da so mesta z rastjo zašla v bolj zapleteno mo- derno urbanistično problematiko. 1930—1940 Začetek 30 let pomeni v evropskem urba- nističnem razvoju vrhunec povojnih tendenc in revolucionarnih poizkusov. Urbaniste čez vse zaposluje ustanavljanje novih stano- vanjskih kolonij na racionalni podlagi, ki se oslanja na ideologijo Bauhausa in tipiza- cije, standardizacije in ekonomike ter seveda nove, temu primerne oblike. Na področju zlasti stanovanjskega urbanizma se je po- javilo še ogromno potreb, ki bi jih radi zadovoljili v novih predelih in ki so mnogo- krat presegali vse obstoječe. Vse bi moralo biti na novo na podlagi ra- zuma in stroge moralnosti, odgovornosti in merjenja resničnih človekovih potreb. V sta- novanju smo iskali največjo smotrnost in udobje z najmanjšo uporabo materiala in časa, v urbanizmu smo si prizadevali za ambientno enakovrednost stanovanj, za po- trebno enako osončenje dn svetlobo, za stik z 1. Mesto Ljubljana se je v 80 letih povečalo od 40.000 prebivalcev leta 1900 in obsega 2',5 km' na 55.000 pre- bivalcev (obseg 5 lim') leta 1938, ter končno na 260.000 prebivalcev in obseg 10,5 km' danes, z rastjo — se- demkratnim povečanjem števila prebivalstva in. štiri- kratnim povečanjem površine — so nastali številni novi problemi. Zgrajenih je bilo tisoče stanovanj, osebni promet je postal zahteven, gradimo nove ceste in komunallje, mrežo preskrbe, šolstva in zdravstva itd. Vse to pa seveda tudi težje finančno in tehnično obvladamo. (Slika iz: GUP, Osnutek za javno razpravo, 1965) 2. E Howard (1898): mesto za 60.000 z manjčimi po 30.000 prebivalcev. Model mesta, ki ga v bistvu spre- jema Fabiani za razvoj Ljubljane, čeprav se to takrat lahko pokaže le v polovičnem fragmentu. Z elementi, ki so zajeti v koncentričnem diagramu, ta- kratni urbanist gradi razvoj mesta: 1 — Jedro, ob- enem staro mesto je znotraj ringa z obstoječimi in novimi zelenimi pasovi v njem; ring loči to mesto od novih površin in jih obenem z njimi povezuje. 2 — Satelitska mesta so v razdalji 20 minut z vlakom (npr. Kamnik, Medvode itd.). 3 — Zunanja zvezna cesta je na starih trasah okoliških vasi. 4 — Radialna cesta, ki vodi do satelitov se počasi obzidava. 5 — Zunanja zvezna cesta med sateUti (npr. Kamnik— Kranj—Skofja Loka itd.). 2 a. R. Unwin (1909). Dalje razvita Howardova ide- ja. Razločimo dele od tém 1 — in 2 —, pravilno raz- deljene površine v centru, ki jih uoKVirja ring, skozi predmestja vodi zunanji obroč, radialne ceste vodijo k satelitom, 3 — industrija je navezana na že- leznico, kolodvor je ob ringu 2 b. P. Wolf (1919). Ideja širjenja mest s prenosom večjega dela stanovanjske zidave ven — v razne smeri. Odmev pri nas je širitev v Zeleno jamo, za Beži- grad in v Rožno dolina. Center ostane le malo spremenjen, v nJem je kolodvor, glavna uprava, kul- tura in univerza. Sateliti so s centrom povezani v višjo enoto in tako odpirajo pot poznejšim urbanim sistemom. 3. Po E. Howardu navdahnjen Fabijanijev krožni pri- stop. Središče je v ljubljanskem gradu (d). Ljubljanica (e) in cesti v loku (a, b) ter ring (c) so približno polo- vica krožne struKture vzora z ringom na robu mesta. Za njim je prostor za širjenje: Zelena jama, Beži- grad, Kožna aoiina. Po iabijaniju Ljubljana aolgo ni več zasledovala kake značilne organizacijske ali obli- kovne misli, ampak se je prepustila tKanju cestne mreže po kosih, ki skupaj sicer sestavljajo slikovito raznoüKost, toda ob zaostajanju funkcionalnosti (gl. sllKi 6 in 7). (Slika iz: Fotodokumentacija S AZU) 4. C. Sitte (1895) usmerja razvoj umetnosti gradnje mest v njen arhitekturni aspekt, ne da bi se preveč oziral na moderni razvoj novih naselij v Zahodni Evropi in na isKanjih poznega 19. st., ki zajemajo tehmKO, sociologijo in higieno, promet ter Industrijo v en sam sistem. Opozarja na pomen prostorskega doživljanja kraja v katerem živimo s sugestijami. Ki jih najde v kvalitetah starih mest. Trase cest so po- vezane v snope, ki stremijo k prisotnim arhitekturnim dominantam, glej oznake snopov 2—3 in zvezdico, ki je dominanta (Ljubljanski grad. Stolnica, cerkveni stolpi itd.). (Slika iz: Institut für Städtebau, Raumplanung und Raumordnung, Wien, Archiv Camillo Sitte) 5. P. Wagner: regulacija dunajskega okraja (1901). Tloris kot šahovnica z velikimi baročnimi potezi v sredi in ob robu z malimi trgi. Spomin na ameriško mesto Savannah iz 18. stoletja. Plečnik je bil med tem delom še v njegovem ateljeju. (Slika iz: Načrt XX. dunajskega okraja, 1901) 6. Plečnik. V njegovih ljubljanskih posegih srečamo spet iste črte kot v Länyh in na Hradčanih. Konzer- vativni llrizem, ki sega bolj v Sittejev svet, je kot doživetje prostorsko-plastičnih kvalitet popolno na- sprotje Fabijanijevi tehnični racionalni usmerjenosti, ki mu je sicer tako dobro služila pri odločitvah. Ur- banistično misli vedno tako, da obstoječe dvigne v višjo kvaliteto, da vrednote združuje in jih stop- njuje. Cestni sistem tako prehitro postane dekorativ- na mreža, značilna zlasti za prvi čas po letu 1900. v oblikovanju vidi kot prisotnost moči, ki so v naravi. (Slika iz: Dom in svet, o. 1936) 7 a. Grafična sinteza Plečnikovih delnih regulacij iz 1. 1936. b. W. B. Griffin (1912): zasnova novega avstralske- ga mesta iz 1. 1912 z dekorativnim razporedom cest, kjer je očitna tako odsotnost raščene cestne mreže, kot tudi sledov teorij o strukturi modernega mesta Iz konca 19. stol. Tradicionalna kompozicija na baroč- nih osnovah, z velikimi osmi in določenim policen- trizmom, ki lahko dobro služi za funkcionalno raz- likovanje. Podoben pristop pri Ljubljani (1936) je mo- ral ostati samo pri obliki, za funkcionalne potrebe še ni bilo pogojev. Urbanistični zalet naših mest se je po prvi vojni ustavil, razvoju so zadoščale že prej zastavljene raz- širitve. Drugače pa je bilo v svetu, kjer so socialne in gospodarske razmere sUile v intenzivna razmišlja- nja. Kopice novih misli so ga obšle, skoro vse pa v glavnem mimo nas. Ne moremo pa jih preskočiti, če hočemo razumeti poznejše domače napore. (Slika iz: b-W. B. Griffin: Novo mesto Canberra, 1912) 8. N. A. MUjutin: Magnitogorsk (1929). Mesta naj bi delovalo kot urejen in nadvse čist industrijski kom- pleks v smislu »strojnega urbanizma«. Naselje je razdeljeno v pasove: pas železnic, pas industrije, pas trgovin in komunalnih dejavnosti, kolodvor in teh- nične šole, pas zelenja z avtomobilskim prometom, pas uprave in stanovanj s podaljški, pas preskrbe s svežo hrano itd. 1 — Železnica. 3 — Industrija. 4 — Avtocesta v zelenju. 5 — Stanovanja. 6 — Narava. 7 — Komunalni center. 8 — Uprava. 9 — Kolodvor, vse mestne funkcije se odvijajo v enotnih pasovih. Edini smoter mesta je produkcija. 8 a. A. In L. Vesnin, Stalingrad (1930). Primer avant- gardnega hotenja v urbanizmu, ki se oblikuje para- lelno z abstraktno likovno umetnostjo konstruktiviz- ma (Barchin, Malevič, Lisički), Itar pomeni, da je zasnova mestnega tlorisa, objektov in prostorov ne- vezana s katerim koli izročilom. 1 — Stanovanjsld kombinat s šolo — črtkana je mestna železnica s po- stajami. 3 — Industrija. — 4 Park kulture. 5 — Kanal Volga—Don. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 175 J naravo ob hiši in v naselju. V ta čas spada- jo tudi začetna sociološka opazovanja sožitja novih stanovalcev, ki pa so ostala skoraj brez vpliva na nadaljnji potek urbanističnega dogajanja. V ogromnem obsegu se je ponovila kon- frontacija racionalno-mehaničnega načela in prostorsko vizionarnega, ki je zaposlovalo 19. stoletje. Mnogo bolj in več je bilo ognjevi- tega razpravljanja na domačih in na med- narodnih ravneh. Razvili so se kongresi in simpoziji, arhitekt je postal potujoči strokov- ni agent, nastale so mednarodne in svetovne organizacije, manifesti in charte, navadno imenovane po znamenitih sredozemskih kra- jih, po Atenah, Delosu, ki so v svojih spo- ročilih objavljale dokončne sklepe za reševa- nje urbanističnih spoznanj. Prvi nosilec teh pobud je bila v začetku 30 let Sovjetska zveza ter arhitekti N. A. Miljutin, M. J. Ginsburg s predlogi trakastih mest po zgledu tovarne, A. I. Kuznjecov in mnogi drugi, pa vrsta gostov urbanistov iz Nemčije kot E. May, iz Holandske M. Stam> gosti so bili tudi še Gropius, Le Corbusier in Wright, ki so videli v Sovjetski zvezi možnost za poln razvoj svojih idej o moderni arhitekturi. Pri nas je ta čas že tudi kar močno odmeval med arhitekti, eden od njih, arhitekt D. Fatur, je s svojo razstavo lastne konstruktivistične arhitekture napolnil ves nekdanji Jakopičev paviljon. Obravnavane so bile vedno iste teme, kako spraviti določen sloj, določeno narodnost ali ves svet pod streho, kako bi s pomočjo in- dustrije gradili hitro in mnogo ceneje, kako bi uzakonili higienske in tehnične standarde. Apelirali so na državo in družbo, naj že ven- dar namesto za oboroževanje daje denar za stanovanja, to pa je bilo edino, kar so mogli, razen nekaterih poizkusov. Na slikah s teh simpozijev vidimo zname- nite arhitekte, zagorele in v kratkih hlačah, kako z barvami rišejo po ogromnih polah papirja, ne preveč številni poslušalci pa sproščeno, a resno poslušajo. Čutili so se po- 9. Po najvišjem sklepu povabi Moskva domafe in Ino- zemske arhitekte, da bi pokazali možnosti razvoja »glavnega mesta proletarske države«. Rezultati so pregled takratnih načel za ureditev modernega vele- mesta. Kot je prelom stoletja prvo veliko razdobje razprave o mesüh, je začetek tridesetih let drugo tako veliko razdobje. Pri prvem je šlo predvsem za splošno predstavo, pri drugem pa vidimo že možne podrobnosti, na katere naj se oslanja nadaljnje pri- bliževanje modernim potrebam vsebine In organiza- cije. Tretji tak prelom bomo srečali še enkrat v začetku šestdesetih let. Vsi tukaj omenjeni načru so nasfali okrog leta 1930. To je čas mestnih zasnov po vodilnih geslih, ki so obenem celovite rešilne misli: »Sijoče mesto« Le Corbusiera, »Vertikalno me- sto« A. Lurcata, »Satelitsko mesto« L. Hilberseimerja, »Radialno mesto« R. Neutre, »Socgorod« N. A. Mi- Ijutina, »Nizko mesto« F. L. Wrighta itd. Njihov slučajni izbor vidimo v 6 skicah. A. Le Corbusier; prvi njegov preizkus prenesti idejo »Sijočega mesta« v tujino (nagrajen načrt). 1 — In- dustrija. 2 — Stanovanja. 3 — Administracija. 4 — Sport — Kolodvor. 6 — Unverza. B. Ernst May, skupinsko mesto, kjer stanovanjska enota (s črno piko) in industrijski predel (prazen) tvorita bivalno-produktivni sklop. C. G. B. Krasin. Mesto s kolonijami, ki se razvijajo ob radialnih cestah (gl. razvoj Ljubljane v sedemde- setih letih). D. Hannes Meyer. Mesto s sateliti, ki so razporejeni ob glavnih prometnih smereh, njihova jedra pa so po- vezana z največjimi industrijskimi kompleksi. E. Kurt Meyer. Mesto s predmestji, ki se širijo vzdolž glavnih cest, a imajo svoja središča usmerjena k glavnemu središču. F. KoleklSv VOPRA. Moskva kot nepretrgan kom- pleks pasov, ki žive zase, a so obenem tesno povezana s centrom. Po 30 letih srečamo nov val zasnov, ki pa že vplivajo tudi na naše odločitve. (Slika iz: Sovjetska arhitektura 1. 1933) 10. V. A. Škvarlkov: Cellnograd (1962). Odsev Milju- tinovega pasovnega mesta, prilagojen poznejšim re- alnim pogojem. Za nas zanimivo delo, ki je postalo miselna osnova za obnovo Skopja po potresu, urejena z lokalnimi centri in podcentri, ter že takrat spoznana kot konzervativna kompaktna rešitev. (Slika iz: Arhitektura SSSR L 1963) 10 a. Praga 1962. Mesto se členi na centralni del, ki ima tako pomen vsemestnega središča, in na pet zu- : nanjlh delov, od katerih ima vsak svoje lastno, lokalno '' jedro. Tanjše črte so trase bodoče podzemne železnice, . ki bo vezala dele z glavnim centrom in med seboj. : Podobno vprašanje čaka tudi Ljubljana. (Slika iz: Praga, Urb. načrt 1963) 10 b. R. Hillebrecht (1961). Zasnova, ki se oslanja na izdaten, natančen in gladek promet, urbanistična ure- ; ditev je določena v glavnem z njim, tj. s kombinacijo : električne železnice in ceste. Naselja so tako nani- zana v glavnem na železnico, oskrbljena pa so tudi s cesto. 1 — Centralna cona. 2 — Stanovanjske enote v trasah hitre cestne železnice. 3 — Druga mesta v raz- ! dalji 30 do 40 km. 4 — Zeleni klini, ki gredo v središče. : 5 — Avtocesta. Naselja ležijo toliko kot v prosti na- j ravi, a jim je vse mestno najlažje dosegljivo. i (Slika iz: Arhiv za komun, znanosti 1. 1962) 11. Zasnova Ljubljane po jugoslovanskem natečaju iz j leta 1939, ki je naša prva aplikacija principov Le Gor- i busierovega »Sijočega mesta«. Mesto je organizem, i podobno živim tvorbam z njihovimi organi: z glavo i (s srcem), s trupom in udi, z ožiljem, pljuči, preba- i vili itd., tako, da tem udom odgovarjajo mestni deli: ! glava = center, pljuča = zelenje, trup = stanovanjski del itd. Kot v organskem vlada tudi tu najstrožja ra- i zumnost, komunikacije so jasne in pregledne, ravne in ' svobodne, orientacija mesta je v pravilni smeri sever i —jug, obsežen upravni center vsebuje tudi univerzo, : vključeno je obnovljeno staro mesto itd. Zelenje v ' vseh smereh prodira proti središču in je bogato op- remljeno z igrišči. Poseben veliki športni center je določen ob Savi. Ljubljana je s sistemom dobro po- vezana z okolico v vseh izpadnlh smereh in v Barje, ceste potekajo že izven takratnega mestnega območja kot tangente T in V ter S itd. Kolodvor ostane v centru. (Slika iz privatnega arhiva) 12., 13. Alternativni primerjalni projekt: paralelna i Ljubljana na Savi (Kardeljeva sugestija) (12) in Ljub- ljana ob starem mestu (13) iz leta 1947. 1 — Železnica. 2 — Center s kolodvorom. 3 — Industrija. 4 — Staro I mesto. 5 — Zelenje. 6 — Avtocesta. 7 — Športni center, i 8 — Stanovanja. 10 — Sveža hrana. 11 — Rekreacija. Se danes ne vemo ali smo zamudili veliko priložnost ali smo pametno ostali na obstoječi raščeni mestni površini. (Slika Iz: Novi svet, 1947) 176] KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 klicane, da s silo prepričevanja dajo odloču- joče nasvete, čeprav je bila vojna že pred vrati. Proti koncu 30 let je tako pod vplivom splošnega razvoja prodrlo spoznanje, da je treba mesto razumeti mnogo širše, kot me- todično zajetje širšega prostorskega feno- mena, kjer so bili po raznih analogijah iz živega sveta, ožilje promet, glava center, pljuča stanovanjski predel, prebava industrija itd., sestavni deli celote, ko ni mogoče nobe- nemu delu dajati prednosti. Drugi so spet videli v mestu najprej njegove glavne po- sebnosti, npr. promet, drugi spet zelenje v povezavi z naravo itd. Značilnost, ki opredeljuje arhitekturo in urbanizem tega desetletja je enostranost, fi- lozofski in biološki pogled, na katerem so zgrajeni posamezni koncepti, zelo pogosto do velike dognanosti in popolnosti, pa navad- no kratkega življenja, zaradi prehitevajočih se vedno novih spoznanj. Veliki združevalec vseh teh misli v eno teorijo je v teku tega razdobja postal švicar- ski Francoz Le Corbusier, ki je — kot bomo videli — postal tudi pri nas splošno sprejet ideolog vseodrešujočega urbanizma poveza- nega z arhitekturo. Dogajanje v Sloveniji je ostalo precej skromno, nikakršna problematika še ni sili- la v razmišljanje. Pritiskov velikega me- sta nismo poznali in gradbena aktivnost se ni bistveno razvila. Revolucionarnost v druž- bi in stroki kakršni sta bili značilni npr. za Nemčijo, je ostala daleč. Mnogo pa je bilo razprav, naporov za bolj ali manj abstraktno novo, začela se je prva publicistika z lastno revijo. Arhitektura in urbanizem sta hotela čistih oblik, prva z bo- jem proti ornamentu, druga z ravnimi in gladkimi cestami. V vsem se je čutila hlad- nost risarskega orodja, ravnila in šestila, po- javil se je pojem življenjskega in stanovanj- skega minimuma. Dobili smo celo svojo knji- go o moderni arhitekturi. Proti koncu 30 let pa so se vendar nako- pičili problemi tudi pri nas in je Le Corbusie- rova miselnost zajela precejšnje število za- 14. Skioa »regionalnega« razvoja mesta iz leta 1953, ki je mestni prostor razširil v vabljivo sproščen obseg, stanovanj in delovnih mest, ki jih zahteva razvoj ob (seveda dvofimi) železnici v obstoječih smereh. Velika Ljubljana, ki se razrašča v krogu s premerom 30 km, lahko ima dovolj razsežnosti za stanovanjsko življe- nje v naravi in za namestitev zahtevnejše Industrije ter ustanov. V prometni tehnologiji leži možen začetek ljubljanske mestne regije, ki ji bo sledila naša urbani- zirana pokrajina. (Slika iz privatnega arhiva) 15. Zvezdasta organizacija Ljubljane, ki je pojem re- gulacije mesta prenesla daleč iz obsega nekdanjega »predmeta urbanističnega študija«, tj. območja današ- njega centra. Ljubljano smo začeli videti do Šentvida, Jezice, Polja in Brezovice. S tem je bil napravljen korak do poznejše naloge GUP, že v novem merilu. Urbanist je odkril nov, širši prostor in novo, mnogo težjo nalogo: dobro oblikovanje stanovanjskih površin, prometa vseh stopenj, namestitve produktivnih usta- nov ter vzgojnih, kulturnih in rekreacijskih možnosti. Ureditev se pokaže kot prirodni petokraki sistem, ki lahko za določen čas oskrbi potreben in zadosten pro- storski red. Vsak od krakov, obenem občin zlast- nim ter skupnim centrom v glavnem mestu, je urejen ob svoji hrbtenici, ki je vedno ena glavnih izpadnih cest z močnim vzdolžnim razvojnim potencialom. Kraki so ločeni z zelenimi klini, ki jih koncept vidi kot izredno dragocene in potrebne zavarovane zelenice razmejene z vzporedno robno cesto. V krakih so re- zervati za industrijo, ki spada v mesto in so kraki sploh dragoceno izhodišče pri členjenju prostora v soseske in posebna težišča. Ta koncepcija odpira na- daljevanja, ki bodo pozneje postala aktualna kot edina razvojna možnost. (Slika iz: LUZ, ob 15. obletnici obstoja) 16. Ljubljana ob petih krakih, z globokimi zelenimi klini med njimi, se v začetku šestdesetih let srečuje že s končno napolnjenostjo svojega prostora, ki pa že zahteva poseg v regionalni prostor. Ta diagram kaže zazidanost do zadnjih meja, ki so sprejemljive. Na- daljevanje rasti bi moralo iti v smereh »e«, ostati pa bi morale površine »d«, ki bi vzdržale ravnotežje med zazidanim in naravo. Pri bežigrajskem kraku je bilo leta 1960 še mogoče ustvariti na vzhodni strani Titove ceste bogat rezervat za večje naloge, ki pa smo ga po- zneje popolnoma zdrobili, z nepovezanimi iniciativami. GUP (generalni urbanistični projekt), ki se zrcali v tem konceptu, je za svoj čas uspešno skušal zbrati vprašanja v enotno zasnovo, kar je njegova nesporna , zasluga. Ni pa mogel naprej, Itar je naloga, ki se šele sedaj odkriva z vso nujnostjo. Ljubljana se tako žal širi predvsem kot stanovanjsko področje, mnoga druga pa ostajajo okrnjena in obrobna ter jih 15 let pozneje rešujemo s prevelikimi žrtvami (promet, šol- stvo, centri, zelenje, univerza z domovi, staro mesto itd.). (Slika iz: LUZ, ob 15. obletnici obstoja) 17. O prometu. Smisel prometa v našem ožjem pro- storu je še vedno v glavnem v čim boljši zvezi med delovnimi mesti in stanovanjem. Toda v kakšno zaple- tenost smo zašli! Sanjamo o poenostavitvi tega od- nosa in ostajamo pri večni dUemi: decentralizirana poseljenost z močnim nihajočim prometom v škodo ekonomske naselitvene koncentracije. Železnica, avto- cesta in izboljšane glavne ceste ostajajo iz leta v leto Iste — tri zapuščene postavke naših prostorskih za- dolžitev! Ni dvoma, da je v ozkem prostoru težko razvijati v bodočnost segajoč dober promet, res pa je, da bi ga morali začeti graditi prej, ko je prostor še prazen, ne pa potem. Kar bi dobUi lahko in poceni pred desetletjem, je zdaj zamudno in predrago. Kar bi morali, ko se je dalo, kaže diagram 10 b. Imeli smo elemente, ki bi jih lahko postopoma razvijali, pa se obnašamo kot smo se z železnico med 1920 in 1930. (Slika iz: LUZ, ob 15. obletnici obstoja) 18 a. Zamisel »hribov«: preskromno merilo, .vsiljiva sosednost, za razliko npr. od 16, visoko zelenje bi seveda še bolj stisnilo namišljeno širok prostor, b) Monumentalnost, ki brez prometa in valujoče mno- žice velikega mesta daje vtis popolne zapuščenosti in odsotnosti življenja. V resnici je odrešujoče dopol- nilo te mestne »praznote« weekend in svoboda, ki jo daje avto, vedute v daljno naravo človeka ne zadrže v naselju, c) Zaprtost, tesnoba nevabljivega prostora nasprotuje pričakovanemu vtisu naselja v zelenem, d) Dolg po značaju in z merili in opremo zanimiv »dvo- riščni« prostor je odprt na obeh straneh, e) Vstop v prostor, ki se zdi kot da pričakuje pešca, f) Skoro razpoloženjski prostor med hišami daje naselju ne- pričakovano, rekel bi poetično vrednost. (Slika iz: AB, 39/1978) 19. Bloki redke zazldave, sproščene hiše ne zapirajo prostora v dvorišča, površine med bloki so bolj »pred- prostori« ali »predvrtovi« ob hišah, s čimer so opušče- ne tudi zanemarjene in mrtve površine okrog naših navadnih blokov, ki so med najbolj splošnimi karak- teristikami sedanje stanovanjske gradnje. (Slika iz: AB, 39/1978) KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 179 1 vzetih mlajših arhitektov, ne brez prizade- vanj D. Grabijana in J. Neidhardta iz Zagre- ba, vidnega Le Corbusierovega sodelavca. Skupno število mlajših slovenskih arhitektov, ki so odšli v njegov atelje ni bilo majhno, za- nimivo pa je, da je bila večina iz Plečnikove šole. Velika zasluga obeh je bila v celovitem pogledu na arhitekturo. Ona dva pa sta znala Le Corbusierov globalni pogled prepričljivo prenašati v naše skromnejše razmere. Nasto- pala sta z velikim zaletom in prenesla k nam tudi Le Corbusierovo publicistično in pole- mično tehniko, s katero sta hotela dognati vsak aktualen problem do dna in do konca. S tem je naš arhitekt stopil od izolirane ri- salne mize v areno javne razprave. 1940—1950 Začetek tega razdobja, ki naj bi od prejš- njega prevzelo toliko nakazanega in začetega, je zastal v vojnih letih. Po osvoboditvi pa je bila stvar pričakovano drugačna, obrnjena. Za arhitekturo je prišel čas izredne konjuk- ture, količinska storitev je bila naenkrat to- likšna v mestu in na periferiji, kakršne no- beno razdobje do takrat ni poznalo. Napravili smo na tone urbanističnih načrtov za vsak predel države in tudi za Slovenijo, orienta- cija na težko in ekstraktivno industrijo pa je zanesla potrebe po urbanističnih ureditvah v zadnji, prej najbolj pozabljeni kot. Idejno je čisto prevladala Le Corbusierova urbani- stična doktrina, vse druge, srednjeevropske, ki bi se še kje držale, so se ji umikale, kar je nedvomno v zvezi z že omenjenim dejst- vom, da je v Le Corbusierovem ateljeju še pred vojno delovalo v celoti kar 20 jugoslo- vanskih arhitektov. Glavno nalogo smo videli v obvladanju rasti na vseh ključnih straneh mesta s tehničnimi rešitvami in splošno pri- znana naloga je bila študij »pljuč«, »srca in ožilja« povečane urbane tvorbe, ki pa jih srečamo že v bolj dognanih rešitvah prejš- njega razdobja in njegovih prerokov. Urba- nizem kot da se je omejil samo na obvladanje prometa v centrih in v stanovanjskih prede- lih. Celovita Le Corbusierova vizija se je sprevrgla v nekakšen prometni urbanizem in borbeni glasni Dobrovič pravi o sebi: »Sem tehnični urbanist!« V bistvu je bil to razpad enotne urbanistične misli in mestni stroj je razpadel v svoje ločene dele, v promet, v cone stanovanja, oddiha, v center in stanovanjske predele. Od prej pa smo podedovali še nekaj. Proti koncu 30 let je tudi že pri nas začelo zmago- SM. v zadnjih dvajsetih letih se je urbanistični razvoj skoraj popolnoma prenesel na študij in izgradnjo so- seske, stanovanjske enote za nekaj tisoč prebivalcev v taki mestni bližini, da so produktivne in vlšjevzgojne usfanove prometno še dosegljive. Znotraj samih sosesk, razdeljenih po mestni površini po določenih splošnih pokazateljih, pa Je organizacijska in oblikovalna svo- boda omejena s tehničnimi in finančnimi možnostmi. Sosesko zato vidimo kot Instrument za ustvarjanje op- timalnega življenjskega okolja v socialistični družbi z razpoložljivimi, z danimi sredstvi, s standardom ure- ditev fer s pravimi merami notranjega in zunanjega prostora. K temu moramo dodati še arhitektovo am- bicijo in zahtevno sposobnost, da bi z oblikovanjem dosegel namenu pripadajoč izraz. s pomočjo osmih načrtov sosesk, zamišljenih in zgra- jenih v teh dvajsetih letih, lahko sledimo evoluciji, predstave omenjenega optimalnega življenjskega oko- lja. 1 — Zgradbe in njihova razmestitev sta predvsem samo funkcionalna, tj. višine in odmiki so tako uskla- jeni, da dobijo vse stanovanjske zgradbe enako sončno osvetlitev in enaka razmerja do zunanjega prostora. Stanovanjski fond je skromno dopolnjen z igrišči in vzgojnimi ustanovami, parking je še zelo tesen. 2! — Soseska z močnejšo oblikovalsko voljo. Vodilna pred- stava je vzeta iz velikomestne centralne sfere, pri če- mer se oglaša skrb, ali je prisotna tudi življenjska sub- stanca, ki nas v večjih mestih tako privlači. Zamah je obsežen, kot bi gradili celo mesto. Moč zasnove in nje- na sredstva zajemajo tudi vse ostalo, šole in vrtce, podzemne parkirne prostore, pripadajočo tehniko, am- biciozno oblikovanje in tudi razkošje Izbranih vi- zualnih vrednot. Orientacija stanovanj in stik z zu- nanjim prostorom nista več dejavnik pri kompoziciji, kot nas uče Gropiusove »Racionalne zazldave«. 3 — Mestni utrip skuša ta enota doseči z dinamiko močno poudarjene centralnosti ob važni mestni cesti. Zna- čilna je največja zgoščenost v tem predelu in popolna opremljenost s preskrbnimi in varstvenimi podaljški stanovanj. Zelene površine so obsežne in povezane, parkingi obilni, a verjetno preblizu stanovanj. V ozad- ju prehaja naselje v nižjo, intimnejšo zazidavo. 4 — Sistematična zgoščenost brez poudarjenh oblikoval- skih ambicij, toda z enakimi bivalnimi kvalitetami, z odmaknjenimi parkingi a z dodano zelo visoko, ne- dvomno prav problematično zazidavo. Osončenje samo z vzhoda in zahoda se neprijetno veže z nastalimi vetrnimi kanali v smeri sever—Jug. Pričakovanja živ- ska kvaliteta realnega prostora je uspešno pričarana z zanimivo opremo v prostorih med bloki. Naselje sto- ji in pade z disciplino stanovalcev. 5 — Zazidane gmote stanovanjskih blokov delijo prostor v zaprte predele, ki bivalno vrednost vežejo na skrbnost In kulturo po- rabnikov. Z revno arhitekturo vred ta kočljiva stran odloča o uspehu zasnove in realizacije. Parkingi na robu niso preveč moteči vsaj za večji del stanovalcev. Kaj lahko nastane Iz divjih notranjih zelenih površin vidimo na mnogih drugih primerih. 6 — Enolične tes- ne doline zgoščenega naselja, kjer Je obsončenje sicer še sprejemljivo, nikakor pa ne odprtost »iz kuhinje v kuhinjo«. Napaka je očitno v merilu, v dvojni veli- kosti bi npr. bilo nedvomno lažje uveljavljati tisto kar zasnova obljublja. Glede parkiranja, zelenja in oprem- ljenosti Je zazidava prav tako siromašna kot v svojih drugih splošnih urbanističnih in bivalnih značilnostih. 7 — Očitno Je prizadevanje, da bi soseska odgovorila na raznolikost možnosti m izbire na sproščenem robu mesta. Od individualne hiše, do vrstne in atrijske za- zldave pa do pet etažnih blokov je prisotno vse, kar je prešlo v zavest Interesentov in kar naša ekonomi- ka in tehnologija povprečno zmoreta. Tudi tu je pre- več občutna slromašnost pri zelenju, parkirnih pro- storih in podaljških stanovanj. 8 — Soseska »Murgle« na Jugu Ljubljane pomeni tudi priliko za primerjavo z ostalimi soseskami na severu Ljubljane. Nizka In gosta, vedno bolj obetavna zazidava enodružinskih hiš z vrtom izziva razlikovanje od navadnega v tehle bistvenih stvareh; a) izloča konflikte s sosedstvom, ker ni motečih in bolečih stičnih točk; b) je v skladu z našim značilnim občutjem za blvalnost; c) v hiši, brez stopnic so tudi garaža, shrambe in delavnica; d) zazidava ne bi smela zahtevati prevelikih tehnič- nih naporov; e) stanovanje je popolnoma vključena v ožje In širše naravno okolje. Večje skrbi pa po- vzročajo inštalacije, ogrevanje in preskrba. Za tako širjenje mesta so pa potrebne večje nove površine, ki jih lahko vidimo v Barju, regionalni pomen take zazldave, tj. v večjih oddaljenostih, pa moramo za- četi graditi s hitro električno železnico, tem glav- nim prometnim sredstvom bodočnosti. (Slika iz: AB, 39/1978) i 21. Mesto hočemo tudi videti, dojeti ga kot celoto, tj. od zunaj. Pogled s severa na najbližjo je kot sanjska vizija gradu carja Saltana, ki pa potem ne da kar obljublja. Potovanje skozi mesto nam žal kaže tudi od zunaj nevidno drugo stran velikih bivališč nepriza- detih množic stanovalcev, predmestij, ki so v vsem tako daleč od kvalitetnega urbanega utripa. (Slika: Damjan Gale) 22. Protislovje, ki se odkriva med že nujnim kopiče- njem velikih stavbnih gmot na robu mesta v propa- dajoči agrarni sferi z urbanim siromaštvom v zu- nanjih mestnih delih ter scenografskim razkošjem centralnih mestnih predelov, ki so brez funkcional- , nih urbanih kvalitet. Vse to opozarja na kronično premajhno splošno notranjo mobilnost Ljubljane, kar je eden glavnih problemov našega glavnega mesta. (Slika: Damjan Gale) 23. Negativne izkušnje s stanjem v obstoječih sose- skah silijo v redkejšo m bolj odprto zazidavo v območ- nih že pokrajinskih področjih, ki jih s tem korakom popolnoma degradiramo, saj pomenijo tudi ločitev od dobrega javnega prometa, ki bi v tej oddaljenosti moral biti že električen, ali priznati potrebo po dru- žinskem avtomobilu ali celo dveh ter kljub temu os- tati še vedno v docela nemestni izolaciji. (Slika iz: LUZ, ob 15. obletnici obstoja) vati spoznanje, da je mesto treba smatrati kot celovito načrtovanje na podlagi analiz vseh vrst in dati osnutek kot organsko za- okrožen koncept, ko je prešel fazo analitske ostrine. Tudi analiza se je začela osamosva- jati in začela postajati s časom sama sebi namen, glavni del elaboratov so bile vedno bolj le analize brez zaključkov in sintetičnih sklepov. V prvih povojnih letih pa še ni bilo čisto \ tako. Prevladovala je še živa misel, zavzeta predstava tega, kar bi se dalo doseči in mo- ralo dati predvsem v Sloveniji spričo nalog, ki so bile v primeri z nekdanjimi ogromne in silno raznolike. Dobili smo priliko graditi nova mesta, Velenje in Novo Gorico, na kar pa po gornjem žal nismo bili pripravljeni ter je tako energija hotenja postopoma prešla KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 1811 V administrativne roke (kot že enkrat 1. 1900) in s tem v drobljenje, v samohotnost investi- torjev, raznoterost oblik in v naše značilno drobnjakarstvo. Prva bitka za novi urbani- zem ni bila dobljena. Lahko jo razložimo s pomanjkanjem enotne volje, z nepovezanost- jo in z neznanjem. Borbeno, da ne rečem misijonsko razdobje, z agresivnimi objavami novih misli, v pole- miki z akademizmom, z napakami oblasti pri odločitvah in predvsem s poudarjanjem arhitektovega poslanstva je minilo in velik odmev med slovenskimi mlajšimi arhitekti, ki je mnogim pomagal pri oblikovanju zna- čaja in ravnanja je utihnil. Razen Le Corbusierove doktrine so tudi pri nas še živeli posebni pogledi na urbani- zem, tako kot so bile tudi v svetu znane enostranske in krčevite ideje, ki se niso obdr- žale. Mesto kot tovarna, mesto kot promet- ni trak, mesto brez dima, mesto za avto so bila ključna gesla, ki mu lahko pri nas do-> damo Tomažičevo »Ljubljano v okovih« ali »Mesto v zračni vojni«. Vsak kraj naj bi imel svoj urbanistični načrt za kar so skrbele centralizirane projek- tantske ustanove, ki so se pozneje razdelile v mnoge lokalne, ne glede na njihovo do- raslost takim nalogam. Tudi to je vzrok več, za vedno manjšo vnemo za živi urbanizem. Šola za arhitekturo, na kateri sta tudi še delala Vurnik in Plečnik, je poskrbela za zelo številen naraščaj in še ga je bilo premalo. In mimogrede, slovenska arhitektura je bila tu- di prvič od nastanka Jugoslavije opažena in priznana v državi. V resnici je začela dobi- vati določene samosvoje črte, ki so se začele ločevati od splošnega jugoslovanskega mo- dernizma razvodenele lecorbusianske tradi- cije. 1950—1960 Centralizirano in subvencionirano urbani- stično projektiranje je začelo prehajati na okraje in pozneje na občine, kjer je- soglas- nost in enotnost lahko do določene mere ohranila samo še skupnost šole. Isti ali vsaj podoben jezik je bil sposoben, da so se po- trebe z enako učinkovitostjo zadovoljevale v vseh predelih slovenske republike. Dosegli smo tehnološki, operativni in kva- litetni standard, zapostavili pa smo vsebinsko stran in prilagojenost značilnemu življenj- skemu utripu predela ali kraja pri njegovih urbanističnih korakih. Prejšnja od Le Corbu- siera vplivana bolj ali manj enotna disci- plina se začenja, spričo značajnih potreb, tehničnih in materialnih omejitev, napredu- joče birokratizacije in odsotnosti nekdanjega poleta, razkrajati v stereo tipu urbanistične kombinacije stolpnic, ki smo si jo pridobili z največjimi napori, vsemogočnega večetaž- nega bloka in dvojčka z dodatnimi podaljški stanovanja. O koncepciji mesta skoro ni več govora. Mesto ima samo vedno več problemov, od katerih največji je nedvomno vedno hitrejše širjenje stanovanjskih predelov. Ustanov, ki se bavijo z uravnavanjem razvoja je tud3 vedno več, vse od sekretariatov, institutov, centrov in zavodov, ki vsi rešujejo isto na- logo. Konec desetletja dozoreva tudi glavni urbanistični plan, poizkus da bi vse skrbi in probleme pregledali, dokler je še čas, z enot- nega vidika in šli bolj urejeno kot vse doslej naprej v razvoju mesta. Podobno se je zgo- dilo v drugih naših mestih Mariboru, Kopru, Kranju, Velenju itd. Pritiski na mesta so bili preveliki, da bi jim bili dorasli s svojimi sposobnostmi in učinkovito ter kvalitetno re- alizacijo. S tem razdobjem je povezano zlo, ki nas spremlja še danes, prenizke razvojne cenitve bistvenih stvari. 2e takrat smo se začeli mo- titi o potrebah cestnih mrež, mestnih površin, o ekonomiki naselij itd. Model jagode naselja za 1000 ljudi v grozdu celega mesta, kot sta- novanjske enote (Stanbena zajednica) na raz- stavi v Zagrebu in razstava »Stanovanje za naše razmere« v Ljubljani sta bili nad vse koristni kažipot akciji, ki pa jih je življe- nje izrabilo le deloma. S prvim se je od- prla pot razmišljanju za vsestransko zado- voljitev ugotovljivih potreb v naselitveni enoti z drugimi pa smo dobili standardne tipe stanovanj s katerimi so se ta naselja dala že bistveno boljše graditi. Obseg urbanističnega dela je postajal večji in večji česar prej nismo poznali in kar je vodilo v dva pojava, v nastajanje vedno več- jih projektantskih organizacij po drugi strani pa intenzivnejše projektantsko delo. Prvo se je odražalo v velikih koncentracijah arhitek- tov in urbanistov, drugo pa v prvenstvu pri natečajih, ki so močno razvili projektantsko okretnost in dali našemu urbanizmu popol- noma nezamenljivo identiteto. 1960—1970 Ena od značilnosti desetletja je še inter- disciplinarni zanos, od katerega smo toliko pričakovali in zanj ustvarili toliko možnosti. Urbanizem naj bi postal znanost v nasprotju z mnenjem, da je morda bližnji filozofiji. Misel na razliko med mehanično racionalnim in vizionarnim iz 19. stoletja je spet zaživelo kot že prej enkrat z Bauhausom. Ce naj bo prvo, je to seveda lahko samo taka znanost, 182 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 kjer obstaja določena količina organiziranega znanja o podobnih stvareh, na podlagi česar lahko govorimo o vrednostih. Ce pa je to znanost filozofskega tipa je to le zbir infor- macij o naravi socialnega življenja v prosto- ru, o udobju in doživljanju brez eksaktnih spoznanj. Za desetletje je značilna prednost stano- vanjske gradnje z vsemi možnimi razpolož- ljivimi silami, ko bi pri tem radi čim več zgradili v družbenem sektorju in se krčevito borimo z zasebno iniciativo, pa ji vendar ved- no bolj popuščamo in ji prepuščamo za bo- dočnost pomembna zemljišča. Rezervatov na- vezanih na celovito mestno podobo se skoro nikjer ni posrečilo obvarovati. Nihče pa še ne misli na novo sintezo saj smo že v tem desetletju zavrgli vse prej določene večje in bistvene sestavine bodoče celote. Kar je bilo nekoč določeno za večje mestno udobje, za zelenice, športna igrišča, območje Save kot rekreacijska sfera počasi izgineva pod valjarjem stanovanjskih sosesk in ne- ukročene črne gradnje, skladišč, prometnih vozlov, divjih naselij in zanemarjene narave. Okoli Ljubljane nastaja venec ogromnih, visokih naseljih, ki je v naslednjem deset- letju že popolnoma zaseden, že od prej zna- no prometno težavo, ki jo je najprej poka- zalo Savsko naselje; koncentrično širjenje mesta je skoro nemogoče prometno urediti z javnimi prometnimi sredstvi, posledica je neizogibno komuniciranje z osebnimi avto- mobili, ki ga ne obvladamo ne v soseskah, ne na cestah in sploh ne v mestu. Napravili pa smo pomembno skušnjo z zazidavo Titove ceste. Ob njej je začela na- stajati vrsta dosledno in najboljše obdelanih sosesk, od Ruskega carja do Murgelj, kar vse lahko služi tudi kot ogromen eksperiment. Stanovalci in opazovalci ocenjujejo visoki, srednji in nizki zazidalni način z vsemi spremnimi pojavi. Vrednotenje pa se pomika očitno v korist Murgelj, kar spet povzroča poželenje po novih velikih površinah in pri- pravljajoči se vdor na še proste površine npr. na Barje tudi z glavne smeri, medtem ko so črne gradnje to opravile na svoj način od strani. Obenem pada vrednost visokih so- sesk v očeh stanovalcev saj so v tolikih ozirih odvisne od objektivnih in subjektivnih naših pogojev. GUP (glavni urbanistični plan), ki se ga nismo v ničemer držali postaja predmet za- jedljive kritike, tembolj ker nismo bili spo- sobni, da bi spoštovali koristne omejitve, ki jih je nalagal. Začenja se maščevati zane- marjanje železnice, ki bi jo v teh 30 letih gotovo lahko postopoma preoblikovali v elek- trično. Z njo bi odprli stanovanjska področja, ki ne bi zahtevala take urbane discipline, kot visoka naselja. Mnogo lažje bi ustrezali tipičnim zahtevam našega posebnega vrašča- nja v zahtevno mestno življenje. Ena težjih posledic nerazvitega javnega prometa je nujnost, da gradimo samo sta- novanja v stanovanjskih hišah, ki zahtevajo velike tehnične in finančne napore, stanoval- cem pa moramo še dodajati možnost preskr- be, podaljškov stanovanja itd. Možnosti za tak način zidave stanovanja pa so vedno manjše in vedno bolj je očitno kaj vse smo pozabili, narobe zastavili ali se predajali udobni kratkovidnosti. Eno pa se pri vsem tem žal ni čisto nič posrečilo, da bi namreč stanovalca, ki smo mu naklonili s stanovanjem zelo veliko ma- terialno vrednost pripravili, da bi to gojil, vzdrževal in lepšal. Nasprotno, stanovanjski fond se hitro, mnogo prehitro obrablja, na- selja pa bi se kaj lahko začela spreminjati v nepregledne slume z vsemi znanimi posle- dicami. Soseske pa po drugi strani postajajo ogrom- ni pejsažni monumenti, ki z daljave nudijo bistveno več kot od blizu, impozantno sliko velemesta, ki ga morda sploh ni. 1970—1980 Zadnje desetletje našega urbanizma, ki ga spet lahko najboljše opišemo z ljubljanskim primerom kaže nekatere posebnosti, ki bi o njih morali začeti razmišljati, saj pomenijo konec določene razvojne faze in odpirajo vprašanja jutrišnjega dne. Predvsem Ljubljana številčno ne raste tako hitro, kot smo mislili pred 25 leti, da bo namreč proti koncu stoletja dosegla polmi- li jonsko aglomeracij sko vrednost. To se na naš dosedanji način razvijanja mesta ne more in se najbrž tudi ne bo zgodilo. Prometa že za sedanje mesto nismo rešili in ga tudi resno ne rešujemo, zavrgli smo tramvaj, za njim trolejbus, obenem pa že vemo, da je avtobus lahko samo dodatno javno prometno sredstvo ne pa glavno, o električni primestni železnici na ojačenih se- danjih tirih, ki je edino primerna mestu našega tipa, še nismo začeli razpravljati niti teoretično. Mesto te velikosti pa je lahko pravo mesto le z električno železnico. Začenjajo se čutiti nelagodnosti vseh vrst v življenju velikih sosesk. To so zgoščene gmote zgradb z najmanjšimi stanovanji, ki so urezana na statistično povprečje 3,6 os. na enoto, na enake potrebe vsake družine, z enotnim tlorisom, enotno opremo in enotnim KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 183 okusom. Moderna arhitektura je prve modele oblikovala (Frankfurt 1928) kot bele, čiste gradove discipliniranih stanovalcev, kot ble- steč kontrast k prejšnjim naseljem v hišah ob predmestnih mračnih cestah. Podobno velja tudi za Le Corbusierove predloge reše- vanja nezdravih otokov (1930) v Parizu, iz katerih so nastali poznejši Veliki ansambli, ki jih je morala oblast celo prepovedati za- radi razmer, ki so se v njih razvile. Res pa je tudi, da je Le Corbusierov marsejski blok iz nasprotnih vzrokov postal elitno bivališče in delovišče. Moderna arhitektura, ki jo začenjamo gra- jati torej ni isto v njenih svežih, vzpodbudnih začetkih, tako kot sta mislila Gropius in Le Corbusier in v njeni sedanji degeneraciji na določenih mestih. Beton, ki ga tako grajamo je prav tako lahko vzrok civilizacije kot tudi gnezdo družbenega zla. V tej situaciji, ko v naših mestih tj. v obsegu do 10 km ni več zemljišč, je čas da začnemo prav tako intenzivno, kot smo to delali v 50 letih za sedanje po malem že ob- rabljene zazidalne načine, začeti razmišljati o novih možnostih. Za to pa bo potrebna te- meljita sprememba pogledov na oblike sta- novanjskih sklopov, kot tudi na njihovo oskrbo. Na prvo bo treba odgovoriti z nače- lom »nizko-gosto« in v večji oddaljenosti, na drugo pa z radikalno spremenjenim pogle- dom na javni promet. Zelo dvomimo, da bo še dolgo mogoče dobro prebivati v obrobni soseski z avtom na parkirišču pod stolpnico. Tudi sami stanovalci občutijo in se temu primerno obnašajo, jemljejo ta stanovanja za prehodna in začasna, medtem ko nasprot- no stanovanje z najmanjšim vrtom človeka veže na bivalno mesto in v okolico se vrašča mnogo bolj živo. Javnega prometa pa seveda ne bomo rešili toliko časa, dokler ne bomo začeli misliti in delati za učinkovito promet- no kombinacijo ceste, električne železnice, kolesarskih cest in varnih pešpoti. Razvoj našega urejenega prostora je ne- dvomno zašel v krizo in sicer v krizo prehitre enostranske (samo stanovanjske) rasti in spo- znavati začenjamo, da sama stanovanja še niso mesto. Vse naše razvojne institucije od načela stanovanja za trg, do miselnosti ob- činskih forumov, monopola urbanistične in lokacijske dokumentacije, sedanje tehnike stanovanjskih podaljškov in končno estetskih ambicij, ki postajajo včasih kar groteskne postaja vse zastarelo in okorno ter mnogo- krat brezizgledno. In kako bujno ob tem us- peva črna gradnja, kjer nikdar ni premalo denarja, kjer je vse končano ob terminu, kjer nikdar ne zmanjka materiala in opreme. Za reformo našega urbanizma govorijo ne samo novejše skušnje po svetu ampak tudi domače. Kdor more si v Ljubljani želi v Mur- glje, širši sloji pa v črne gradnje, pred kate- rimi smo kapitulirali in zelo mnogi si v bli- žini mesta že postavljajo weekende, kot re- šilno dopolnilo stanovanja v visokem nad- stropju. Nimamo nikakršnega širšega koncepta, morda pa bi lahko imeli tistega, ki ga je pred skoro 100 leti opisal W. Morris, kot mesto razsuto v vrtu, saj je materialna baza za kaj takega že skoro zagotovljena. V resnici je že zelo veliko napravljenega pa žal tako sla- bo uporabljenega.