Izdanje za soboto 13. junija 1897.
73. številka.	(v Trstu, ▼ soboto zjntraj dne 19 junija 1897.)	Tečaj XXII.
Oglasi >e račune po tarifa t petitu; s& naslove i debelimi ftrkami plačaj« prostor, kolikor obsega navadnih vrstic. Posiana, osmrtnice in javne zahvale, do mafii oglasi itd. se račnntijo po pogodbi
Vsi dopisi naj se po&lljajo utednifrivu ulica CiiBerona, St. 13. Vsako pi»iao aori biti frnnkovano, kor nelraii kovana »e ae ■prejemajo. Rokopini ic ne vr»*a;o.
Naročnino, r^klaiaa'iije in ocfisin spte je«« up7iMvniitvo ulica Molino piv* oolo bfit. 3, II. naiiat. Naročnino in oglane jo plačevati loco Trst. Odprte reklama ci.je so proste poitnino.
Qiflsglo s. I w venskega političnega društva za Primorsko*
'„F edinosti }• moe".
, - m'".4-s j nost" Igraju [»o trikrat aa teden ▼ testih 1«. danjih oh tSiCsr^ll*, 6«tvtklb
.« T.'..M",-jote»JhL. Zjntranje iadanje iz-<>b uri ^aeraj, več«rno pa ob 7.
j;r-> \tv '> . — Obojno i k dan je stan«: Kk V .,r<hr,;. , i, l,—, iS ven Avstrije f. 1.50 j« trt	. . „ 8.— , „ , 4.M)
n« pol leti , . , ft,— , » . y—
- r *-i»«i	. . .. 13,'— ,	« .
Ntrtčiia; Jo piajevat! naprej u »aro6ha ~rr,r prllazarie naročnino a« uprav« ozira.
I'p»»f<5ic; n Htevilko ae dobivajo v pio-■i tj v I"? in ah te' u k a t' Irntu po 8 nvč, is v.m Tr.it a po S nvć.
našim gg.
II. četrtletje bliža se zvrSetku, a večina gg. naročnikov ni §e doposlala naročnine za to četrtletje, akoravno smo vsem. ki so v zastanku, poslali nakaznice z naznačenim zastankom. Obračamo se torej do vseh onih naročnikov, kateri niso še poravnali naročnine za tekoče četrtletje, da to store d o 30. t. m., ker drugače bodemo prisiljeni istim list ustaviti in to brez ozira. — Zajedno prosimo vse one častite gg. naročnike kateri niso še plačali naročnine za III. četrtletje, da to store začetkom meseca julija t. I., ker se ima naročnina plačevati naprej.
Upravništvo „Edinosti".
Črtice iz zbornice poslancev.
V članku „Na višku domišljavosti, nedoslednosti in — strahu I", priobčenem v večernem jz-daDju od minole sobote smo, bili že priobčili nekoliko zoačiluih odstavkov iz .črtice", ki jo je napisal sotrudnik „Nase Sloge- o italijanskem klubu. Dokazali smo namreč tudi s to klaaičuo pričo, kakimi nadaaai 80 gospoda dospeli ua Duuaj, na-dami, o katerih moremo misliti trojno: ali so izišle iz skrajnega uepozoanja razmer, ali iz brezprimerne domišljavosti ali pa — iz obojega ukupe.
Ohljubili smo bili, da tudi mi priobčimo za-nlmiveje stvari iz omenjenih črtic, da se tudi naši čitatelji še bolje seznanijo s posamičnimi skupinami v zbornici poslancev. Najprvo moramo popol-nlti črtico o
^italijanskem klubu*.
Na kaki način so neki ljudje prišli v državni zbor, o tem ne uaoremo govoriti tu. Dosti je, ako povemo, da je došlo v zbornico poslancev 11 živih Italijanov i z Primorja, in da so nekateri« pripomogli k teuiu tudi izvestni naši zaslepljeni iu plačani ljudje. Mimo teh je prišlo v zboruico poslan* cev tudi 8 italijanskih poslancev iz južnega Tirola. Vseh skupaj jih je torej 19. Le ti so si ustvarili letos lastno skupino, kateri so nadeli ime „club italiauo*. V tem, ne istrskem, ne tržaškem, ne gorišktai in u-e južno tirolskem, ampak italijanskem
124
PODLISTEK
Fromont mlajši & Risler starši.
ROMAN.
— Francoski spisal Alphonse Daodet, preložil Al. B. —
V ogledalu, ki je viselo nasproti, je gledala svoje temuo obrobljene oči, smrtnobledi obraz; zbala se je, hitela ven ter se morala sila premagovati, da ni padla.
Imela je le jedno željo: ubežati ulicam in njih hrupu, da bode čisto sama ter da se utopi v zmes srce trgajočih mislij in črnih predstav, ki so jej poluile dušo do dnu. O uesramuež, hudobnež! In ona gaje tolažila še minolo aoč, ga držala v uaročju !
Najedeukrat je bila v tvornici na dvorišču, ne da bi vedela, kako je prišla tja. Katero potj6 šla ? ali je prišla peš, ali se je peljala ? Ni se mogla spomniti tega, našla je pot ne vedć, kakor v sanjah, a ko je prišla do vnaniih stopnic svojega doma, tedaj se je čutstvo istinitosti rezko in ostro zopet vzbudilo v njej. Risler je imel baš o-praviti s tem, da je dal gori spravljati velike Če-bre z cveticami za sijajno veselico, katero je nocoj hotela prirediti njfgova soproga. Miren kakor navadno je ukazoval delavcem ter držal kvišku vejice, da bi se ne polomile. „Ne tako., proč, s poti... pazite na prepiogol"
klubu so istrski poslanci dr. Rizzi, dr. Gambini in dr. Bartoli. Glavna naloga temu italijanske ua n klubu je ta, da zagovarja in brani ne istrskih, goriških ali jnžnotirolskih, ampak i t a 1 i-j a n s k e interese. Tu ni mesta za interese onih, ki niso Italijani ; tu ni govora o Hrvatih, ali S!o« vencih, ali domačih, ali — kakor jih hočemo že imenovati. Ta italijanski klub, v katerem so tudi rečeni poslanci istrski, je samo za to, da zagovarja interese, koristi, dobro, napredek Italijanov. Italijanski poslanci, med istimi tudi rečeni istrski, niti ne taje tega, ampak pripoznavajo javno; in le slepi ali pa zlobni morajo ^biti oni naši, ki ne vidijo tega in ki se dajejo voditi od plaačnih slepilcev.
Italijanski poslanci v Istri in Primorju ne mislijo na drugo, nego na to, kako bi vzdržali pod seboj naš hrvatski in slovenski narod. Oni sami in njih ljudje trde, da je Istia italijanska pokrajina, da v tej pokrajini morajo imeti le Italijani moč in oblast in da v istej mora vladati le italijanski jezik. Hrvatom in Slovencem pa, naj jih imenujejo ali Slovince ali domače, a!i kakor hočejo, po menenju italijanskih ne poslancev ni prostora v Istri in tako tudi hrvatskemu ali slovenskomu, ali „slovinskimi", „domačemu" jeaiku našemu.
Po njihovem menenju smo mi tujci v Istri; gostje, ki se moramo ali izseliti, ali pa pozabiti na svoj sladki jezik materinski in na vso svojo prošlost, ter biti italijanski sužnji ali ščavi, kakor nas imenujejo oni.
Tudi nemški liberalci, med njimi ž i d j e, kakor tudi glasilo poslednjih „Neue Freie Presse", potem nemški nacijonalci so bili vedno najboljši prijatelji in najzresteji zavezniki italijanskih poslancev. Njih spaja ista težnja, namreč volja vladati nad drugimi narodi, osobito nad slovanskimi, in posebno še nad Hrvati in Slovenci.
Oni si niso prijatelji od srca, ali zavezniki po prepričanjn. Znano je, kaka mržnja je vladala in prošinja še danes Italijane zoper Nemce — proti .patatam", kakor jih imenujejo. Znano je tudi,
Ozračje veselic in slavnostij, ki jo je že prej navdajalo z gnusom, jo je zasledovalo celd v njeno hišo. Ta ironija je bila prevelika, temu se je stavila v bran; ko jo je Risler pozdravil prijazno in spoštljivo kakor vedno, jej je obraz izpreletela velika mržoja in moloć je stopala mimo njega, ne da bi opazila osuplost, s katero je široko odprl zveste oči.
Od tega trenotka je bil njen sklep storjen. Jeza, pravična, poštena jeza je določila njeno postopanje.
Ustopivši in poljubivši sveža lica otrokova, je hitela v materino sobo.
»Hitro, mama, obleci se... proč greva... poj-diva proč..."
Stara dama se je počasi dvignila iz naslanjača ; ravno je snažila urino verižico, z neskončno pozornostjo vbadajoča iglo v vsak njen obroček. Klara malo da ni postala nepotrpežljiva.
„Hitro, hitro... zberi svoje stvari..."
Glas se jej je tresel; soba uboge umobolue žene, blesteča se snažnosti, ki je pri stari gospej sčasoma postala manija, se jej je zdela strašna. Bila je v jednem tistih usodepolnih trenotij, ko nam z jedno iluzijo izginejo tudi vse druge in nam vsa beda človeškega življenja jasno stoji pred očmi. Prvikrat je občutila osamelust, v kateri je živela med na pol blazno materjo, nezvestim so-
kako Nemci hrepene po oblasti do Adrije, do morja, ali za sedaj jih veže — ukupno nasprot-stvo do Slovanov. Jedni in drugi mislijo v prvi vrsti, da zavladajo sami nad Primirjem, ko se umaknejo Slovenci in Hrvatje, ako zatr6 te poslednje. Jedni in drugi mislijo, da slovanskim narodom ni dati ni državljanskih, ni človeških pravic.
Tudi „klub italijanski* se je zasnoval po nasvetu mogočnih varuhov Italijanom, v ta namen, da v zvezi s poslanci druzih gospodovalnih narodov store vse mogoče, da tlačeni narodi ne pridejo do svojih pravic.
Italijanski poslanci, in med istimi tudi imenovali štirje istrski, dešli so na Dunaj v trdni veri, da bodo pomočjo državnega zbora — mogli tlačiti Hrvate in Slovence.
„Nemški naprednjaki*.
Novo ime, stari ljudje. „Nemške naprednjake" se imenujejo sedaj tisti ljudje in poslanci, ki so se imenovali popred „ustavoverce", pozneje pa „nem* ške liberalce". Menjali so plašč, menjali so dlako, menjali so ime, ali ostali so to, kar so bili. Ustvarili so ustavo in zagovarjali so isto, dokler je to bilo njim v prilog. Bili so zvesti ustavi — in zato so se imenovali „ustavoverce" —, to pa le tako dolgo, dokler je bilo njim v korist. Ko so pa tudi drugi hoteli in želeli poslužiti se ustave, kar hitro niso več marali za isto. Bili so liberalci ali svobodnjaki ; toda hoteli so svobode samo za-se, drugi pa naj bi bili sužnji Zato so jih mnogi imenovali „krive liberalce* in to po vsej pravici. Tudi krščanski nauk hoče svobode ljudem, ali svobode vsem, a ne svobode samo jednim, drugim pa suženjstvo. Ko niso mogli več slepiti sveta niti z ustavo niti z liberalizmom, tedaj so vzeli v roke zastavo .napredka". A tudi s tem nočejo druzega kakor slepiti. Sami naj bi napredovali, a druge hote porivati nazaj, do — propada.
Nemški napredi^jaki, poprej imenovani „ustavo-veici* in pozneje „liberalci", so naj veča nesreča za monarhijo Habsburgov in za nje narode. Ukupno z Madjari so ustvarili zakone, katerimi se je mo-
progom iu malim otrokom svojim; a to je še bolj okrepilo njen iklep.
Naslednjo minuto je imela že vsa hiša opraviti s pripravami za to naglo, nepričakovano od-potovanje. Klara je preganjala sbegane posle, pomagala materi iu oblačila otroka, ki ae je veselo smejal temu nemim. Proč je hotela, predno bi se vrnil Georges, zibel naj najde prazno, hišo opustošeno. Kam pojde, tega še ni vedela; morda k teti t Orleans, morda v Savigny — bodisi le kamorkoli, le proč, proč iz te izdajske, lažnjive okolice.
V svoji spalni sobi je polnila kovčeg. Britko opravilo! Vsaka reč, katero je vzela v roko, je v v njej vzbudila cel svet mislij in spominov. Naša okolica je pač skoro del našega bitja! Tam pa tam je Klaro do solz ganila vonjava dišeče blazinice ali risarija kakih čipek. Zdajci je začnla v salonu, katerega vrata so bila na polodprta, težak korak, potem se je oglasilo tiho kašljanje, kakor bi se napovedoval nekdo. Mislila je, da je Risler, kajti samo on je smel brez ovinkov u»topiti pri njej. Misel, da bode sopet videla ta hinavski obraz, to lažnjivo smehljanje, jej je bila tako zopema, da je z vzklikom: „Sedaj nikogar ne vsprejnaem!" planila k vratom, da bi jih zaklenila.
(Pride se.)
narhija razdelila na dvoje. Oni so vstvarili ustavo in jo tolmačili po svoje ; oni so zametali krščanska načela, proganjali duhovnike, in se bogatili o tem na škodo druzih. Glavna opora so jim bili Žid je, zbok česar so jih imenovali mnogi židovske liberalce. Njihova glavna zagovornica je ,N. Fr. Prease", izhajajoča na Dunaju.
Proti njim so bili vsikdar pravi zastopniki slovanskih narodov, torej tudi hrvatskega in slovenskega, kakor tudi vsi pravični in krščanski misleCi ljudje. Proti njim so se dvignili slednjič tudi mnogi Nemci in se spustili v boj žnjimi.Vzeli so jim že moč v mestu dunajskem in po vsej pokrajini dolenjeavstrijski. Drugod so jim pa oslabili noč, kjer jo še imajo. Na IViniorskem pa, namreč v Istri, Goriški in Trsta je še vse javno življenje nadahnjeno namišljenim uatavoverstvom, v resnici pa s težnjo, da Hrvatje in Slovenci ne dobe ustavnih pravic in nikake svobode, da le-ti ostanejo brez-pravni in sužnji.
Na Hrvatih in Slovencih je, da pridejo do pravic in prave svobode. Iu pridejo, ako bodo vztrajni v započeti borbi, ako se ne dado prestrašiti od nikogar in ničesar v svoji zakoniti in pravični borbi, in ako se ne bodo dajali varati od kakoršnihsibodi slepilcev, propalic in tepcev, ka-koršnjirn ni prostora med poštenimi ljudmi in ki so plačani od prijateljev in zaveznikov židovskih liberalcev za njihovo — izdajalsko delo!
(Pride še.)
Zaslepljeni so!
Srbska „Šurndilija" je prinesla izborni članek, katerega smo doslovno priobčili v zadnjem izdanju našega lista. Malokdaj se oglašajo srbski listi zanimanjem za naše razmere, a ta članek je postavil v naših srcih trajne simpatije za vrli beligrajski list. —
„Šum&dija" vidi v prizadevanju nam Slovanom v Avstriji sovražnih življev, zlasti pa tudi v postopanju tržaško-italijanskih duhovnikov le odsev, ali bolje rečeno : poosebljenost idej proti-slovanskega načrta Bismarckovega in njegovih apostolov v Avstriji.
Vsi ti Lahoni v avstrijskem Primorju, brez ozira na stan, so slepo ali tudi neslepo orodje Bismarckove politike, s katero naj bi se zatrlo naprej Slovanstvo, potem pa še vse drugo, kar ni nemško iu bi se tako napravil prostor Vsenemštvu ▼ Evropi.
Tako sodijo vsi trezni ljudje, ki so prišli do pravega izpoznanja velegermanskih nakan in tako smo sodili mi že dolgo poprej. Stvar je tako jasna, kakor solnce : propal, katerega smo imeli še pred časom samo za črno piko, je zares propad in zelo nevaren propad in zdaj vemo dobro, da se moramo izogniti temu propadu, dokler nas ne za-16ti sovražnik od vseh strani in nam ne zapre po* slednjega izhoda; sicer bi nam preostajalo le dvoje: ali skočimo sami v brezdno neizogibne pogube, ali pa se damo pahniti vanje od pritiskajo-čega sovražnika.
Pred očmi imamo zdaj nacrtano vso n e v a r-nost, v kateri se nahajamo, a začrtan imamo tudi pot, po katerem nam je hoditi, da se izognemo smrtni nevarnosti v dvojni obliki.
Velegermanski načrt sicer ni samo delo Bis-marckovo, marveč ta načrt se je porodil v glavah Germanov že za Časa Napoleonovih zmag pred sto leti. Prav po načrtu tega velikega Francoza, ki si je hotel podjarmiti ves svet, hoteli so potem Nemci zase izvesti nekaj jednakega. Za izvršitev te valegermanske misli, postavila si je Germanija svojega Otona Bismarcka. Kakor je v rimskih časih nosil liktor sekiro za sodnikom, tako je ta germanski liktor nesel za svojimi .sodniki" v mladi Germa-niji sekiro, katero hoče rabiti zdaj zoper vse, kar ni germansko, ali kar bi se protivilo pogubonos-nerau načrtu njegovemu.
Ti nemški sodniki so obsodili že pred sto leti na smrt vse, kar ni nemško in smrti zaslužilo si je vse negermansko že s tem, da živil!
V	prvo naj bi prišli seveda na vrsto S 1 o-v a n i.
V	tem uničenju Slovanstva naj bi služili nemškim sodnikom drugi rodovi, ki so v bližnji zvezi i Slovani, recimo na Primorskem Italijani, na Hrvatskem Madjari. Potem pridejo na vrsto oni sami.
Z isto sekiro, s katero naj odsečejo le-ti glavo Slovanstvu, odaeče,se glava pozneje njim samim.
Tafco bočejd nemški sodniki, ki so neizprosni kakor A1 b a, proti vsenu, kar ž i v i in ni germanski.
Kako pa mislijo naši talmi - uničevalci v tej zadevi ? Ali se res ne morejo zavesti nevarnosti, ki čaka za nami njih same? Ali primorski Lahoni res ne ved6, da tifti z« nje prava nevarnost v Velenemcih, a ne v Slovanih ? Ali se res ne zavedajo tega, ali se pa morda nočejo zavedati, ker si tega misliti ne morejo ? Kaj bi bilo treba storiti, da jim pade ta megla izpred očij, da pridejo do izpoznanja, da se notri v globočini primorskih razmer pripravljajo mirno stvari, ki pogoltnejo nje same z nami vred, ako prav kmalu ne store konca sedanjim razmeram ? Ako bi imeli količkaj tankega posluha, morali bi slišati notri pod političnim šumom, ki ga provzročajo se svojo gonjo proti nam, tajnostno hrumenje, ki pomenja združevanje in utrjevanje germanskega življa ob Adriji, ki udari ob danem trenotku z vso svojo silo na površje, kakor podzemska moč vulkana, ki je dolgo hrumela poprej, a katere niti slišali niso oni, ki so živeli na povriju, dokler ni bilo — prepozno.
Ali hočejo naši pravi — pravimo: pravi, ne po žid j eni Italijani, da tudi zanje pride nekoč tisti usodni: prepozno ? Ali se hočejo oteti z nami vred, dokler je še čas?
Ali se pa morda zares nočejo ? Morda hočejo dobrovoljno služiti velegermanski ideji, služiti kakor služi hlapec gospodarju ?
Potem jim moramo zaklicati, da je njih početje dvakrat nečastno, ker hodijo delat Germanom — tlako, mesto da pustijo istim, da izvršijo svoje delo sami.
Oj naj bi izpoznsli vsi oni, ki še mislijo na svoj obstanek, naj bi izpoznali, da bi se morali z nami vred združiti v boju za narodni obstanek svoj, mesto da se ločujejo od nas. Ali naši Italijani ne vidijo tega, ker so — zaslepljeni v svojem slavofobstvu.
Poiitiike vesti.
V TRSTU, dae 18. junija 1897.
Avstrija in Rusija. Povodom svojega bivanja v Petrogradu je imel cesar Fran Josip daljši pogovor z generalom Ignatjevom, bivšim poslanikom ruskim v Carigradu. To je vzbudilo senzacijo med diplomati, kajti glede grofa Ignatjeva je postalo nekako pravilo, da si ga svet predstavlja kakor glavnega in vrhnega panslavista in ljutega sovražnika monarhije Avstro-Ogerske. Ignatjev je veljal do danes kakor zli duh, ki vznemirja vso Evropo se svojimi peklenskimi panslavistiškimi naklepi.Stem možem se je pogovarjal torej naš cesar dlje časa.To je napravilo senzacijo. Iu ta dogodek je napotil nekega sotiudnika lista aReichswehr", da si je izprosil avdijencijo pri grofu, a iz poročila o pogovoru med grofom-„panslaviatom* iu časnikarjem vemo sedaj, v svoje veliko začudenje, da imenovani luski državnik misli povsem korektuo toliko o odnosajihmed A v s 11 r i j o in Rusijo, kolikor tudi o načinu, kakor naj bi se uredile notranje avstrijske stvari. Grof meni namreč, da je bilo krivo, da so se od-nošaji med Avstro-Ogersko in Rusijo smatrali t kakor kristalizacijska točka nasprotstev med državami avstrijskimi. Protislovansko smer, ki je zavladala v Avstro-Ogerski po duvalumu, občutiti je bilo tudi v vnanji politiki monarhije, sosebno vsled prevladja ogerskega. To je dovajato do sporov z Rusijo. .Jaz sem — tako je nadaljeval grof —, dasi razupit kakor sovražnik monarhije avstro-ogerske, vedno gojil prijateljske odnošaje do odličnih členov rodbin Schwarzenbergov in Lich-tensteinov. Ti gospodje vedo, kaka čutila sem gojil do Avstro-Ogsrske. Pred par leti sem moral čuti trpka očitanja od strani avstrijskih Slovanov, da nič ne storimo zanje. Ali kaj naj bi storili ? Vsaka agresivna politika je nasprotna interesom in stremljenjem Rusije. Kar pa se specijeluo dostaje Avstro-Ogerske, naj se uveljavi tam tudi za Slovane deviza Habsburgov: ,Justitia erga omnes nationes", s čemer se je menda tudi začelo v Avstriji; videlo se bode, kako bode potem naklonjena habsburški monarhiji ona ruska javnost, ki se hrani iz poročil v časnikih*.
Tako sodijo razupiti „panslavisti* o razmerah med Avstro-Ogersko in Rusijo in o potrebah naše monarhije. In ako cel6 najradikalniji življi tako sodijo, potem se pa naši državi res ni bati nikake nevarnosti od ruske strani.
Grška in Tarč\ja. Kakor poroča „Temps", bila bi mirovna pogajanja blizo zvršetku. Ruski in nemški cesar da sta Bvetovala sultanu, ki se je bil obrnil do njiju za sovet, naj se vede mirno in medro. Sedaj d?» so se stvari obrnile izdatno na bolje. Tako se govori v carigrajskih diplomatskih krogih, da Turčija privoli v priklopljenje Krete k Grški, ako dobi ona za to — Tesalijo. Nekateri politiki smatrajo to rešitev vprašanja za najugodnejšo, kajti Kreta da je tako ali tako že izgubljena za Turčijo istotako kakor Bosna in Ciper.
Kaj pa poreko k temu druge vlasti — to bi se še le pokazalo! In kaj poreče k temu tudi prebivalstvo v Tesaliji ? Ne verujemo, da bi si želelo pod turško gospodstvo.
Različne ve«ti>
ODBOR POL. DRUŠTVA „EDINOST- bode imel svojo sejo nocoj ob uri, v prostorih „Deh podp. društva". Gg. odbornike in njih namestnik« opozarjamo, da so važne stvari na dnevnem redu.
V dobri družbi smo bilil Te dni smo povedali odkrito svoje menenje o preziranju slovanskega novinstva od strani pređsedništva Lloydove družbe povodom slavnosti spuščanji v morje novega par-nika „Trieste". Nismo storili tega radi sebe, ali radi oseb, narobe: zatrditi moremo, da nam je z osebnega stališča, se stališča osebne komoditete celo ljubo, ako se nas ne vabil Ali za nas izginja osebno stališče, ko moramo imeti stvar pred očmi. Se stvarnega stališča, ne le narodnega, ampak tudi državnega — pa nas je do dna duše ogorčilo postopanje pređsedništva Lloydovega.
Užalilo nas je v našem narodnem ponosu, ko smo videli tudi tu odsev zistema, toli neprijaznega slovanstvu; in ta zistem je obsojati tem huje, ker je obrnjen zoper večino — in kako lojalno večino prebivalstva; užalilo nas je v državljanskem dostojanstvu našem, ko smo videli tako preziranje slovanskega novinstva vzlic okolnosti, da morajo tudi Slovani > ošteno prispevati za — vsakoletne subvencije Lloydovi družbi; a užalilo nas je to postopanje tudi v našem pa tri joti z mu in našem dinastiškem čut-s t v o v a n j u. V nas in povsod po vseh monarhiških državah je menda postala tradicija, | da take slanosti imajo poseben patrijotiški in in — ko se spuščajo v morje vojne la<Jije — tudi dinastiški enačaj. Od todi tudi navada, da prihajajo na take slavnosti (sosebno ob poslednjih navedenih slučajih) členi cesarske hiše, ministri, členi državnega zbora in razni odličnjaki iz vse države. Kako hudo mora deti torej onemu delu prebivalstva, ki se vidi izključenega od take slavnosti in pogreniti mora dušo tega prebivalstva kakor pelin, ako nosi v sebi zavest, da po svoji zvestobi bi zaslužil kaj druzega nego izključevanje.
Izključeno je bilo torej hrvatsko in slovensko novinstvo od zadnjih slavnosti v Trstu. Mi nismo namerovali dalje govoriti o tem, sosebno ne o vzrokih Takemu postopanja. Saj je vse jasno, vse na dlaui. Da pa vendar govorimo daues zopet o ' tem, je vzrok ta, ker smo izvedeli, da nismo bili ] izključeni samo mi, ampak tudi drugi, ki že po j B»oietn stann v prvi vrsti sodijo na patrijotiške in j dmast.bkfci aicoiiuati. I ,Reichs\vehr* smo izvedeli namreč, da tudi c. i n k. častniki niso j bili povabljeni ua omenjeno slavnost. [ Listu „Reichswehr* pišejo namreč :
»Minolega ponedeljka so v Trstu spustili v I morje največo Lloydovo ladijo — ladijo za pre-S važanje blaga ,Triesteu. Slavnopti, ki so se pri-) redile tem povodom, ki so zadobile posebno slavnost j po navzočnosti miuistra za trgovino in namestnika, . namenjene so bile po velikem delu avstrijskemu | mer-tu, na katerega poitalijančeno ime se je krstila ; ladija. Da pa so ugodili zastopnikom j tega mesta, odstraniti so morali od te slav-j nosti kolikor možno vse, kar bi moglo kaliti j slavnostno veselje, kar bi moglo vzbuditi v njih I nevoljo ali jih razburiti. Nočemo preiskovati, da-li spada med take stvari tudi c. in k. častniška uniforma, ampak povdariti hočemo le, da je pred-! sednik Lloyda, baron Kalchberg, o razpošiljanju
▼abil na slavnost spuščanja v morje, jednostavno pozabil na častnike g a r n i z i j e. Povabljena sta b la le poveljnik stacije in poveljnik pomorskega okiaja, najbrže zato, da so bila polnoštevilno zbrana vsa načelstva uradov, in — ker že ni šlo drugače — izposodil si je tudi jedno vojaško godbo. Toda kaj pomenjajo to malo avstro-ogerskih vojaških, uniform poleg množine frakov in neštevilnih damskih toalet, o d i č e n i h z margaritami! Strmeti moramo torej kakor na kakem čudežu, da je ladija na tej prvi svoji vožnji res nosila avstro-ogersko trgovinsko zastavo ; kajti skoro skoro bi bili lahko pričakovali kaj druzega".
Tako dopisnik lista „ReichswehrM ; veseli nas pa, da uredništva tega lista izvaja iz tega postopanja Lloydovega predsedništva prav tiste zaključke kakor m:. Opaža namreč: .Tako naš dopisnik, čegar opazke so nadaljnji dokaz o vedenju različnih čibiteljev v glavnem pristanišču avstrijskem, katero vedenje smo mi označili že večkrat. Nadejati se je, da pridejo te stvari v spomin, ko pride zopet do tega, da bode „pozabljivi* družbi Lloydovi dovoliti stotisočev kakor državno subvencijo !•
To vemo torej sedaj in to nas tudi tolaži, da smo bili v jako dobri družbi, ko nismo bili po* vabljeni na Lloijdovo slovesnost.
Procesija sv. ReSnjega Telesa se je vršila v Četrtek običajnim sijajem in ob krasnem vremenu. Pred baldahinom je stopal župan dr. D o ta p i e r i, s nekolikimi magistratnimi uradniki in slov. svetovalcem D o 11 e u z e m. Za baldahinom pa je stopal namestuik K i n a 1 d i n i z namestniškimi svetovalci. V procesiji sti svirali vojaška in veteranska godba. Procesija je trajala 4 ure; kajti točno ob 7. uri je sprevod ostavil katedralko, a povrnil se je tjakaj ob 11. uri 15 mio. V obče se je opažalo, da ietos je bilo na procesiji veliko manje okoličanov nego navadno. I to je znamenje časa 1 —
„L'Alabarda" bilo je ime nekdanjemu ultra-italijanskemu glasilu, ki je preminulo pred več leti. Zadnje čase svojega umazanega življenja posluževal se je omenjeni list najnesramnej.h psovk proti nam, proti Slovanom v obče in proti naši državi posebe. Pred 16 in več leti smo čitali člankov, ki so nas napolnjevali z gnjevom in strahom. Mislili smo, da nas gotovo pokončajo, ako pojde stvar tako dalje — da nas prodajo Italiji 1 Kakor je tedaj pisala „L'Alabarda", ravno tako, ako ne še gnusu, jo, piM« dandanes „LTndipendoiitc*, glasilo avstrijskih iredentarjev-framasonov. Osobito v poslednjem času ue izide Številka brez deuuucijacij zoper našo zatirano slovansko meščanstvo.
Zadnjič sem bil omenil napada na tramvajske služabnike, na delavce tlaka itd.; danes moram zopet omeniti, da se je „Indipendente* spravil na uboge prodajalke cvetlic. On zahteva, da se jih odstrani od raznih starih prodajališč, ker — govore slovensko! 1 Zadel pa je tudi ob revne Dalmatince ozir. Bošnjake, ki prodajajo ustuike in druge malenkosti! Tudi proti tem kliče na pomoč župana ter zahteva od istega, naj jih odstrau i jednostavno. Sicer da imajo krasne noše, da pa ne znajo ali nočejo znati laško.
Gosp. uredniki Jaz mislim, da, ko se je ta nekdaj, resen list ponižal na take ueumnosti, mu je voda prišla že do grla in da reva zaspi v svoji norosti, ako mu ne pomore Canestriui.
Mi pa se ne smemo preveč ustrašiti takih norih izbruhov, pa tudi preveč hladnokrvni ne smemo ostati, ker liberalni framasoni ko izjavili, da oni ne bodejo nikdar paktirali z nami, kakor jim je svetoval „Mattino", nego da oni nas hočejo materijalno uničiti(!!), ker da potem ne bode treba paktiranja z mrtvimi 1! (Bodemo videli, kdo prej pogine: ali Slovenci, ali .Indipendente" ? 1 Op. stavca.) Sedaj vemo njih nakano, a na nas vseh je, da-li hočemo postati njih mrtvi sužnji, ali se hočemo boriti in zmagati zmaja ?? Jaz rečem samo, da, ako nas niso zatrli spečih, nas ue zatr6 in nas ne smejo zatreti niti bdečih 1
Sedaj pa Slovenci-Slovani, na resni odpor in na zmago, ker Bog — je z nami I Nebodigatreba.
Radi dogodkov pod Škednjem je zaprtih vsega akup 23 oseb. Zaprte tri romagnole so spustili na svobodo. Ti trije „dragi14 gostje so odpotovali mi-nole srede v blaženo Italijo. Bog jim daj toliko
sreče in toliko polente tam doli, da se ne povrnejo — nikdar več v naše kraje!
Razprava proti Barkovljanom, obtoženim radi dogodkov po volitvah, se prične dne 21. tega m. Otoženih je 21 oseb; prič je pozvanih 30.
Nova narodna »Čitalnica v Skednju* se je
ustanovila minoli četrtek. Začasni predsednik, g. Dragotin Godina-Skuta, je predstavil vladnega komisarja Biasotto. Omenil je tudi prerano umrlega rodoljuba Ant. Pižona in povabil navzoče, naj vskliknejo trikratni „slava!", kar se je jednoglasno zgodilo. Za tem je razvil namen Čitalnice in pov-darjal, kolike važnosti ima ista posebno v izobraževalnem, a tudi v gospodarskem oziru za sedanje razmere na Primorskem. Drugi slovanski narodi v Avstriji, v prvi vrsti bratje Čehi, so se povzdignili na višino sedanje omike le z ustanovljenjem koristnih društev. Ako bi mi Slovenci v Primorski ne imeli svojih društev, propadli bi gotovo v kratkem času. A delovanje naših sedanjih narodnih društev bode uplivalo še na politično življenje naših potomcev. — Za tem je govoril o pomenu Čitalnice veleč. g. Andrej Zink tako divno in jedrnato, da so vsem navzočim segale njegove besede globoko v srce. Njegov govor je bil vsprejet z živahnimi živio-klici. — Prečitala so se tudi pravila novoustanovljene Čitalnice, proti katerim ni bilo nikakega prigovora. Členov se je upisalo takoj 45, a brez dvoma jih pristopi še obilo, ko se pokaže, kako potrebno je že bilo to društvo za Skedenj.
V	odbor so bili izvoljeni nastopni: g. Dragotin Godina-Skuta predsednikom, ter gg.: veleč. Andrej Zink, Tomaž Sancin Mam, Ivan Godina-Fuli, Franjo Sancin-Kotalj, Ivan Flego Lazar in Lovro Flego-Lazar odborniki; Peter Sancin-Bjeka in Anton Sancin-Pil la, namestnika; Ivan Godina-Kudrič in Luka Dražan pregl. računov. — Čitalnica prične svoje delovanje baje prve dni prihodnjega meseca.
Po dovršenem zborovanju se je pričela prav izvrstna svobodna zabava, na kateri so tekmovali izborno pevsko društvo „Velesila* in vrli domači tamburaši.
Novi Čitalnici voščimo mnogo vspeha in pravega narodnega napredka v onem Škednju, ki se je še vsikdar pokazal, da je — naš!
Slavje v Belemgradu. Kakor poročajo hrvatski listi, njim na čelu „Obzor", bila je slavnost blagoslovljena zastave belegrajskega telovadnega društva .Dušan silni" izredna in je markantno značila bratenje med Srbi in Hrvati, odnosno Slovani sploh. Slavje je dobilo zlasti svoj sijajni pečat ob udeležbi kralja Aleksandra in kraljice- matere Natalije in je bilo ravno vsled tega veličastna manifestac ja slovanske misli. „Hrvatski Sokol" in gostje hrvatski so se čutili kakor doma, kajti sprejeti ao bili od bratov Srbov, kakor bratje na svojem domu in predsednik .Hrvatskega Sokola" je v svojem govoru povdarjal še posebe, da se čuti olajšanega, da sme govoriti „svobodno na svobodni zemlji".
V	zborničui cerkvi je bi! slavnostni obred, katerega je vodil mitropolit Mihajlov; Hrvatje so imeli ondi svoj prostor nasproti kraljevemu stolu in radostno je motril kralj navzoče goste. Po službi božji bilo je blagoslovljenje zastave, ki je stala 2000 dinarov in katero je kralj poklonil društvu. Kralj je posebej še poklonil za to svečanost 8000 dinarov.
Popoludne je bila javna telovadba, katere so se udeležili izključno Hrvatje in Srbi. Prisostvoval je istej kralj in višji častniki srbske vojske.
Zvečer je bila sijajna baklada, na kateri je predsednik „Dušana« pozdravil kralja. Le-ta je v daljšem govotu odzdravil gostom. Da, to je bil slavnostni komers, na katerem je Čeh dr. Pipich izrekel, dajenajvečji dogodek slavja zbližanje Hrvatov s Srbi.
Drugi dan, v ponedeljek, dne 14. t. m. postali so Hrvatje v Belemgradu vsled svojih govorov tako popularni, da jih je ljudstvo pozdravljalo povsod, kamor so prišli, z »Živili naši bratje !H Staro in mlado, gospoda in prostaki, vse je bilo ginjeno do solz, zahvaljevaje se na slogi sosednih bratov ž njimi. Častniki so povsodi salutirali Hrvatom.
Kar pa je bilo kakor izredni znak bratske ljubezni mej narodoma, osobito ljubezni Srbov do svojih gostov, bilo je dejstvo, da Srbi niso hoteli niti novčiča od svojih gostov, vse je bilo brezplačno. Kar v domove so jib vlačili in gostili; in jeden srb-
ski častnik bil je tako navdušen za govornika Fleišerja, da je po sili hotel, da se fotografuje v pet tisoč iztisihinse njegova slika razdeli med narod.
Ob 9. uri dop. v ponedeljek je bil sestanek Sokolov, na katerem sestanku se je sklenila resolucija, da se poslej vsi slovanski „Sokoli" podpirajo mej seboj. O poludne je bil v Topčideru blizu Be-legagrada velik banket, katerega se je udeležilo 600 oseb. Narodno navdušenje na tem banketu, mej žarečimi nazdravijcami na vseslovansko slogo, je prikipelo do takega viška, da je kaj tacega možno samo mej Slovani. Srbi so si ovijali okrog glav hrvatske zastave. Hrvatje so jemali Srbom z čepic narodne znake ter iste pripenjali sebi. Pevska društva vseh navzočih Slovanov so pela krasne pemi. Govor M i k a č i 6 a iz Spljeta je vzbudil toliko oduševljenja, da so ga nosili na ramah, pevaje pesem .Bože blagoslovi slogu bratsku".
Potem so se peljali na parobrodu okoli Be-legagrada. Na zemunski obali čakalo je na tisoče občinstva in kakor spomenik Slovanstva objeli so se na obali Save vsi navzoči.
To slavje je bilo pač znak, kako vlada mej vsemi Slovani prava naravna vez sloge in bratoljubja, ter da je treba najmanjega povoda, da se ta vez še ojači, da ljubezen vzplamti še više. O tem slavju f»mo se prepričali, da, ako mati Slava samo dvigne svojo mogočno roko, pa zagrmi po Slovanstvu mogočen odmev velike neugasue ljubezni vseh Slovanov mej seboj. In to je isti grom, ki toli neznosno buči na ušesa nasprotniku, da si kar tišči ušesa, u ver jen, da vse to niso — šale, to slovansko gromenje.
Strašna nesreča se je dogodila minole srede blizu sv. Sobote (v solinah). Tam so kopali zemljo, last Vincnnca Sanoina. Delo je vodil arhitekt Delbasso. Hkratu se je utrgala zemlja iu je zasula dva delavca. Neopisna groza se je črtala na obrazih okolu stoječih, ko so delavci nervozno naglico jeli razkopavati nakopičeno zemljo. Po polurnem naporu so rešili glavo jednega zasutih delavcev. Še je dihal, bil je živ. In ko so ga osvobodili popolnoma, bil je bled kakor smrt in je obračal oči kakoi v nezavesti. Hujše razmrcvarjeu je bil drugi zasuti delavec. Oba nesrečneža je tolažil na lice mesta prihitevši kapelan iz Skednja, veleč. g. Zink. Za duhovnikom jima je preskrbel prvo zdravniško pomoč na lice mesta došli zdravnik. Potem so ju prepeljali v bolnišnico. Splošuo menenje je, da je pravi čudež, kako da sta siromaka Ostala še živa.
Dokaj čudno ! Na dan sv. Rešnjega Telesa dopoludne pohajal je nek blazni človek v polu-raztrgani 9pravi in golorok po glavnem trgu ob Času, ko je šla ondi procesija. Blaznenec, seveda Italijan, krohotal se je in rogal obredu in ljudstvo se je smejalo norcu. Čudno je to, da je smel kar tako svobodno uganjati svoje burke in ni našel takoj zavetja kakoršno bi mu sodilo. Radi bi znali, kaj bi se bilo zgodilo, ako bi bil blazn«uec slučajno, recimo — Slovenec....
»Bele noči'. V teku jednega tedna smo imeli v Trstu tri noči z — belo zastavo, to je: tri take noči, ki so minole, ue da bi bil kdo aretovan. „Mattino" trdi, da se kaj tacega ni zgodilo že 25 let, odkar imamo v Trstu državno redarstvo. Ali se je svet res jel boljšati ?
Zveza slovenskih kolesarjev imela bo dne 29. t. m., v praznik sv. Petra in Pavla, svoj občni zbor v Ljubljani. Vspored : Ob 11. uri dopoludne pozdrav vnanjih društev v „Narodnem domn"; ob 1. uri skupni obed, ob 3. pop. občni zbor istotam. Naročila za skupni obed po 1 gl. sprejema zvnzui tajnik g. F. Bari«.
Dolgost vseh brzojavnih črt na zemlji znaša, izvzemš) 292.600 kilometrov podvodne žice — 7,900.000 kilometrov. Od tega števila kilometrov spada na Evropo 2,840.000 kilometrov, na Azijo 500.000 kilom., na Afriko 160.000 kiloin,, na Avstralijo 350.000 kilom, in na Ameriko 4,050.000 kilometrov. Prvi prostor v brzojavu zavzema torej venderle Amerika, mej tem ko Evropa vkljub svoji starosti, razsežnosti in še nadaljnem napredku stoji le na drugem mestu.
Zopet velik požar v Parizu. V mednarodnem gledališču v Parizu bo dne 13. t. m. igrali veliko senzačno igro: „Požar bazarja Rue Jean Goujon", Gledišče je bilo polno, nakrat je nastal vsled eks-
ploaije plina požar, ki je povsem vpepelil gledišče. 18 oseb se je hudo ranilo, IS pa se jih je zelo opeklo
Grike ženski. Lepa Grška baj* ne pozna
starih dewc. Stariši zaročajo svoje hčerke v naj-zornejt mladosti, ker smatrajo samski stan za sramoto. Zeti morajo biti bogati. (So-li vsi Grki bogati ? op. st.) Grški ženini ne zahtevajo dote. Izobrazba Grkinj pa je jako nedostatna. Vsa vzgoja in odgoja se ozira le na zunanjost. Da je ženska le lepa, gracijozna, pa elegantna, da se zna ukusno oblačiti in lepotičiti, potem je večini moških — uzor, dasi je sicer povsem nevedna in duaevno silno omejena. (Tudi drugod na svetu je blizo tako. Stavec.) Ker se pa bogate Grkioje že zgodaj ličijo z raznimi sredstvi, ki škodujejo koži, postajajo kmalo grde. NajgrŠe žene so baje na Grškem. Zares — .klasična* Grška!
Pa še jedenkrat general Ricciotti. K&ko izborno ulogo je pač morala igrati ,osvobojevalna vojska" vojnega glumača Ricciotti Garibaldija na Grškem, se pač danes še povsem ne ve. A polagoma prihajajo vesti v svet, ki so možne vse drugo, nego vzbujati spoštovanje in respekt pred to pustolovsko četo.
Tako pišejo sami rimski listi, med njimi „Opinione", kako se je zabaval slavni Ricciotti s podeljenjem povikšanj svojim vojakom. Danes je p^vikSa! v stotnika tega capina, V\ je poprej v v^Čntrm mestu Rimu poklanjal za kakim vogalom, in prežal na kak gri/.ljej kruha, jutri onega v polkovnika. Poleg tega se je vt-d^l, kakor sam grški kralj in predpisaval povelja kar meni nič tebi nič. Ako bi bilo šl»» po Ricciotti-jevem kopitu postala bi bila vsa njegova vojska capinov, ro-kovnjačev, tatov in druge razne sodrge, kar čez noč grški .generalštab", ki bi bil komandiral vso vojno. To bi bila slava! To bi bili pisali italijanaški lističi tržaški o nedosežnosti italijanske hrabrosti in blamaža abesinska bila bi kar čez noč izprana. — Italija rehabilitirana! Toda — Ricciotti obrača — bog vojske pa obrne. Hkrati je prišlo do Garibaldijeve čete povelje: .domovi" in vse svitle sanje so Se razpršile v nič in Garibaldi in njegov „štab" so morali radi neradi, zopet iti podpirati — rimske vogale, kakor prej. Toda popold osa se Ricciotti vendar ni hotel blamirati in dne 2. rožnika t. j. v dan smrti prebavnega Jožefa Garibaldija, bilo je čifchti po rimskih vogalih ta-ie lepak:
.Meščani! Mi (garibaldinci) bili smo se kakor pravi junaki in p o v s o d i zmagujoči sovražnik kazal je le nam svoj hrbet".
To pač verujemo, da ga je ka&al, a ne v begu, marveč v — zaničevanju. Kajti naizadnji turški cigan je v vojski hrabreji, kakor tak-le ga-ribaldinski postopač.
Železniiki vozovi za otroke. Kdor »e veliko vozi, ta ve, kako mučno je za popotnike sopoto-vanje z otroci. Vsak hip se pripeti kaj naravnega (To pa je res! Op. stavčeva.) iu pa še vedno tisto upitje iu vekanje ! Da se temu odpomore na kak način, začel je pateiitai birO I. Fischer na Dunaju graditi vagone za otroke, ki so se v Ameriki že uveli deloma. Ti vozovi, zvaui „Miserywaggon", so jako dolgi ter obsezajo jedilnico, oblačiloico, kopalnico in spalnico, v kateri je zibelj poleg zibeli.i V vsakem vozu je nastavljena posebna čuvajka, ki mora paziti na otroke. Tia so pogrnjena z debelim pregrinjalom in vse stene so obite blaziujaki, tako, da si morejo otroci brez skrbi, da se otol-čejo, skakati in igrati. — Da bi se vsaj Se v Evropi uveli kaj kmalu taki vo2ovi! (Dolgo čakajmo, bode kmalu ! Stavec.)
Zgodovina slovenskega slovstva m. zv.in pragmatična
(Dr. K. Gluser.)
(Dalje)
Ker Slovevci radi malega števila ne zmoremo književnih zgodovin iz raznih stališč, si moramo v naših malih razmerah napraviti nekak kompromis s tem, da si napravimo najpoprej temelj in hkratu tudi ozir jemljemo na pragmatično pre-delavanje tvarine. Gospod Vidic si želi »nekak psihološki roman \i narodnega življenja". Meni se dozdeva, da je zdaj mladina preveč pod uplivom jepodonečega besedičja; to ni znanstvena stran,
to je fraza. Kaj je rekel Stritar v „Ljublj. Zv." 1896. str. 281. ? .Z nekimi pobranimi frazami slepć in begajo nerazsodno občinstvo".
S& stavkom „Absolutna mera itd." nisem hotel reči: BZa nas Slovence je vse dobro", in tudi nikdar nisem postopal tako, niti z besedo niti z dejanjem. Vsak, kdor nastopi kot pisatelj, mora biti pripravljen na kritiko. Ko je izšel prvi zvezek, sem sam uredništvo „Ljublj. Zv." prosil ocene, da se morem ravnati po tem, predno se odpošlje drngi zvezek. Vender je v naših malostnih razmerah, kjer tudi dijaki višjih razredov Čitajo ocene del svojih profesorjev, velika razlika med profe-sorji-pisat.elji v domovini in tujini. Da sem kakor Stritar, Pajk na nemški zemlji, kjer učenci ne znajo teh ocen, bi nikdar ne bil odgovoril nič, mirno pričakuje tistih časov, bo se bo sodilo bolj nepristranski. Zdaj pa sem tega mnenja, da se morajo na kakov način zahteve, ki jih stavijo o takih knjigah gg. ocenjevalci „Ljublj. Zv." in zahteve gospodov ocenjevalcev v odboru .Slov. Matice14 morda po prijateljskem razgovoru, nekoliko bolj približati, ker inače profesor, poučajć v najvišjih razredih srednjih šol na Slovenskem, ne more več nastopiti za pisatelja v knjigah „Slov. Matice".
Slovenski pniesor-pisatelj ne more iu ne sme biti izvzet iz kritike, pa toliko sporazumljenja je v literarnih krogih v Ljubljani gotovo možno; d* knjige teh pisateljev vsaj zadoščajo ali da so dobre.
Čudno se mi pa vendar zdi in poniževalno, da knjige f-lovenskih profesorjev ocenjujejo — vseučiliščni dijaki; to se more povedati odkrito. Mladina bi naj določevala, ali je kdo zmožen spisati knjigo I Jaz sem pred 40 leti iz slovenske prostonarodne šole vstopil uaravuoat v I. razred mariborske gimnazije in sem postal v I. A. prvak med 42 dijaki, sem bil odiičejak skozi vse razrede. Ko sem pred 17 leti iz Šlezkega prišel v Trat, je nemški list pisal, da je moj odhod v Trst velika zguba za zavod, katero priznanje gotovo ni veljalo samo moji učiteljski spretnosti, in zdaj bi proti koncu svojega službovanja ne zmogel spisati dobre knjige!
Sili mi sicer v spomin znana Vodnikova pesem : .Sraka iu mlada", vender pa rajši navedem besede, ki jih je G. P. Gervinus izrekel v predgovoru IV. izd. svoje nemške kujiževne zgodovine.*) Leipzig 1853. VII.:
,Ist ja doch selbst flir den guten Humor soviel Stoff in diesen Din gen, das ich manchmal nach meinem Kopte faa?e, unsicher ob ich, oder die Welt verschoben worden sei 1"
Ker sem se prepričal do dobra, da je gosp. Vidic vede in nevedd pesnik in ker Gervinus piše, da je kolobocija v njegovih časih sama skrbela za humor, sem tudi jaz zašel med pesnike in po znani narodui pesemci: .Mi smo štirje, vsi pastirji" posvečujem Vidcu par kitic: Učenjaki, Prevzetnjaki, Čudne nosite glave! Rumoristi, Spiritisti,
Mislite, da veste vse ?
(Še pride še.)
*) Zaradi splošno zanimljivosti bodi tu navedena knjiga: „G e s c h i c h t e d e r W e 111 i t e r a t u r", Frei-burg in Breisgau 1897., ki jo izdaje na verski podlagi jezuit Alcks. Beomgartner. Imela bo C zvezkov; I. zvezek obsega slovstvo narodov v zahodnji Aziji in v Nilovili deželah, II. zr. bo obsegal slovstvo indsko in vzhodnje-azijsko, IH. zr. grško, latinsko, IV. zv. romansko, V. zv. severno-geruiansko in slovansko, VI. zv. nemško. Vsak znesok je preračunjen na blizu 85 pol. — Sv. piBrao je postavljeno v sredotočje vsoga svetovnega slovstva.
SV Za slabotne "&Z5
bolehave vsled pomanjkanja krvi na živcih, blede in alft-■labotno otroke; icTrstnega okusa in preiskušeaaga učinka je
železnato vino lekarja Piccolija v Ljubljani.
{Dunajska cesta) priporočeno od mnogih zdravnikov. — Polliternka steklenica valja 1 gtd., pet polliterakih steklenic 4 gld. 50 kr.
Tvgovtuake brzojavke in v tnftl.
Bun'.mcvita. Fieiie-. ™je»en 7.rt5 7.t58 Pšenica za juni 1897 8 40 do 8.50 Ovea za jesen 5.25—5.27. — l ..a jesen 5.92 5.94	./ juni 1SH7. 3.90- 3.93
a nova od 78 kil. f. 8 65—8.70 cd 73 rlo. 8 70 880 80 kil f. 8.80—8-85., od 8(. J:, f. 8 86
8 90 , od kit. —.---.	. 5' .....B-—
prorio 5-76- fi'20
Pšenica: Bredne ponudbe, omejeno povpraševanje, — Prodaja 12000 mt. stot. stalne cene. Vreme : lepo.
T?*''. ..-.ioni nI dker for. 11.52 do —••—. Not po f. 11.67.	n
Havre. Kava 3antoa goo<l »»aru;-;** m juni 46.60 cu oktober 46.50 mirno.
Hamburg, ilimto* >»v -il	au juli—■—. aa septem-
ber 37.75, za december 38 76 za marc 39.25. mirno.
Najnovejše vesti«
Dunaj 18. .Domobranski list" priobčuje lastnoročno pismo cesarjevo nadvojvodu Rainerju, v katerem spominja na velike zasluge nadvojvoda za izvežbanje domobranbene vojske. Ob enem izreka Njeg. Vel. veliko zahvalo nadvojvodu naizbornem vodstvu domobrambe povodom njega 251etnice.
Pariz 18. „Solftil" poroča, da je bila nocoj na vogalu Baulevarda Sfc. Denis uajdena nova bomba. Bomba ni bila nič drugega nego cev iz kavčuka, v kateri je tičala tleča vrvica. Vse je le delo kakega hudonjušuega pobalina.
a^jakA	19.
Državni dolg v papirju ,, „v srebru Avstrijska root* v slft-n
„ „ V krOUnb
&rcditut> akoijt . . . London lOLsf. . . Napoleoni ..... ?0 nt ar k
lMi tuli. f■
junija
dan ds
. 10215 . J 02 25 . 123.25 . 100.90 . 070.26 . 119.60 . 9.62 . 11.73 . -16.55
včeraj 102.20 102.20 123.38 100.90 370.60 119 60 9.51'/, 11.73 46.46
Rojančani pozor!
Te d'ii je prevzel naš rojak Ivan
pekarno in prodajalnico jestvin
Arcon, nahajajočo se v Rojanu št. I
(pri cerkvi).
On je uredil pekarno popolnoma, da odgo-varia na v^e strani. Priporoča se, da se ga pogonoma podpira po geslu „Svoji k svojim Ima na prodaj vsakovrstna moka ia shdščic po primernih cenah iu sprejema doamči kruh v peko Postrežba jo točna in poštena.
Nadejajo se obilnega obiska se v naprej prav toplo zahvaljuje
Ivan Bufon.
NAZNANILO.
Spodaj podpisani raznašalec lista „Edinost* ki ie zajeduo URAR priporoča se toplo p. n. občinstvu za poplavljanje vsakovrstnih ur. Ddani Friderik C o 1 j a, vratar hi5e št. 8 via Solitario
ZELEZNIŠKI VOZNI RED.
Driavna ieAeuiioa. (Postaja, pri sv. Andrejo.) Od dni 1. maja 1897. ODHOD;
6.30 predp. t Herpelje, Ljubljano, na Dunaj, v Boljalt. 8.30 „ v Hoipelje, Rovinj, Pulj. 4 40 pepol. v Herpelje, Divačo, Dunaj Pulj in Rovinj. 7.30 „ v brzovlak r Pulj, Divačo, Buljuk na Dunaj,
Lokalni vlak ob praznikih 2.16 popol. ▼ DivaSo.
DOHOD:
8.06 predp. iz Ljubljane, Divače. 9.45 „ iz Pulj a, Rovinja. 11.15 „ iz H^rnelj, Ljubljane, Dunaja.
7.05	popol. iz Pulja, Rovinju, Ljubljane, Dunaja. 9.45 „ brzovlak ii Pulja, Rovinja,
Lokalni vlak ob praznikih: 8.36 popol iz. Divače.
(Juina ielezitioa (Postaja južuo želesnice.) Od dni 1. maja 1897.
ODHOD:
7.45 predp. brzovlak na Dunaj, zveza z Reko. 8.26 „ brzovlak v Nabrežino, Benetke, Rim. 9.— „ omnibus v Nabrežino, Videm, Benetke in Verono. 9.55 „ poštni vlak na Dunaj, zveza s Hešto in Zagrebom, 12.50 popol. omnibUB v Kormin. 4.40 „ oninibus v Niibrežino, Videm, Rim. 6.25 „ postni vlak na Dunaj, zveza z Reko.
8.06	„ brzovlak na Dunaj, zveza s Pešto, Reko 8-05 „ brzovlak v Kormin.
8.45	„ mešani vlak v Nabrežino, Videm, Rim. 10.— „ mešani vlak do Miirzzuschlaga.
Lokalna vlaka ob praznikih. 2.— „ v Gorico, Kormin, ČJervinjan. 4.25 „ v Nabrežino.
Tedenski vlak: 7.50 popol. (sroda) ekBpres v Ostende.
DOHOD:
6.55 predp. mešani vlak iz Miirzzusclilaga, Beljaka, Itd. 7.30 „ mešani vlak iz Milana, Vidma, NabrpUne. 8.36 „ brzovlak iz Kormina, 9.25 „ brzovlak z Dunaja.
10.25	„ poštni vlak z Dunaja, zveza z Reko. 10.37 „ brzovlak iz Rima, Benetk.
11.20 „ omnibuB iz Rima, Benetk, Nabrežine. 6.40 popol. poštni vlak z Dunaja.
7.46	„ oninibus iz Verone, Kormina, Nabrežine.
8.30 „ brzovlak iz Milana, Benetk, Vidma, Nabrežine; — B.Sti „ brzovlak z Danaja zvoza z R»;ko.
Lokalna vlaka ob praznikih. 10.50 popol. z Nabrežino.
11.26	„ iz Kormina,Gorice, Cervinjan.
Todenski vlak. 9.— predp. (sreda) ekupros iz Ostendo.
Lastnik kensorcij lista ,Edinostr. Izdavatelj in odgovorni urednik: Fran Godnik. — Tiskarna Dolenc v Trstu.