33 Brane Lamut1 Nekdanji ormoški samostan manjših bratov observantov v novejši hrvaški literaturi V članku želim ljubiteljem krajevne zgodovine predstaviti nekaj novejše hrvaške literature, ki sporadično omenja delovanje nekdanjih ormoških manjših bratov observantov na področju ranocel- ništva, lekarništva, šolstva, glasbe itd. Ormoški samostan je bil leta 1661 skupaj s samostani iz se- verozahodne Hrvaške vključen v novoustanovljeno provinco sv. Ladislava in tako hrvaški članki ob obravnavi drugih samostanov province omenjajo tudi ormoškega. Uvod Zgodovino nekdanjega ormoškega samostana od njegove ustanovitve dalje je predstavil že p. Mar- jan Vogrin (Vogrin 1993) in pri tem upošteval vire, Slekovčevo rodopisno razpravo o Sekeljih (Sle- kovec 1893), delo p. Hadrijana Kokola o frančiš- kanskih samostanih na južnem Štajerskem (Kokol 1915) ter novejšo, v nemščini napisano Zgodovino frančiškovega reda (Iriarte 1983). Tako vemo, da je prošnjo za postavitev samostana poslal papežu v Rim njegov ustanovitelj Jakob Sze- kely (kasneje Zekel in podobno), gradnjo je z dek- retom, izdanim 16. 04. 1493, odobril papež Alek- sander VI, temeljni kamen je bil položen 1495., gradnja je bila končana leta 1504, samostan pa po- svečen na praznik sv. Frančiška Asiškega, četrtega oktobra. Samostan je bil najprej vključen v avstrij- sko observantsko provinco »Provincia Austriae S. Bernardini Senensis«, kasneje je bil priključen madžarski Provinci sv. Odrešenika »Provincia SS Salvatoris in Hungarija«, še kasneje Provinci sv. 1 Mag. Brane Lamut, kustos arheolog – muzejski sveto- valec, Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, OE Ormož, Ko- lodvorska cesta 9, 2270 Ormož. Marije in končno Provinci sv. Ladislava (Vogrin 1993, str. 10 in opombe). Ustanovni datum pro- vince je 18. oktober 1661, združuje pa samosta- ne v Zagrebu (od 1223), Varaždinu (1239/1270), Remetincu pri Varaždinu (1467–1787), Ivanić Kloštru (1508), Križevcih (1627–1795/96), Krapi- ni (1641) in Ormožu (1495–1786) in ima rezidence v Koprivnici (1292) in v Džakovu (1695). Po miru v Sremskih Karlovcih 1699., ko so bili od Turkov osvobojeni veliki deli ozemlja, pridobi Provinca sv. Ladislava še več samostanov v Slavoniji in na Madžarskem (Blažeković 2013, 249). V glavnem na čas od 1661. dalje se nanašajo članki v hrvaški literaturi. Lekarnarji in ranocelniki Božidar Tomašić, lekarniški tehnik, je napisal seri- jo devetih člankov, ki govorijo o lekarništvu v fran- čiškanski provinci sv. Cirila in Metoda I–IX, 2010 (Tomašić 2010), ki je med drugimi tudi naslednica Province sv. Ladislava. Nekdanja Provinca sv. La- dislava (hrv. Provinca sv. Ladislava Kralja) je bila poimenovana po ogrskem kralju Ladislavu (madž. Laszlo), ki se je rodil okrog leta 1040, bil oklican za kralja 1177. in umrl leta 1095 na Slovaškem. Med drugim je bil tudi utemeljitelj zagrebške nad- škofije (Schauber – Schindler 1995). V Tomašćevi seriji je vsak članek namenjen po enemu samostanu. Med njimi ni nekdanjega ormo- škega samostana, vendar so navedene tudi osebe, ki so nekoč delovale v njem. Za nas je zanimivo tretje nadaljevanje, kjer navaja Tomašić (Toma- 27-789.32(497.4Ormož):821.163.42.09 34 šić 2010, III) podatke iz nekoliko starejšega dela Paškala Cvekana (Cvekan 1979) o samostanu v Kloštar Ivaniću. Gre za dopolnila k podatkom, ki sta jih omenila že p. Janko Barlè (Barlè 1897, str. 14) in p. Hadrijan Kokol (Kokol 1915, str. 88). Na- vajata, da je leta 1695 umrl v ormoškem samostanu br. Maksimilijan (oz. Maximilian) Gorsichky/Kor- ssickhy, ki je potem v hrvaško pisanih člankih tran- skribiran kot Maksimilijan Goršitsky/Koršitsky. K temu za p. Paškalom Cvekanom (Cvekan 1979) Božidar Tomašić doda še br. Janeza Krstnika (hrv. Ivan Krstitelj) Hirschla (Tomašić 2010, III). Doma je bil iz Spodnje Avstrije, z Dunaja, in je kot izučen lekarnar leta 1747 vstopil v ormoški samostan, kjer je deloval do leta 1749, kasneje pa še v samostanih v Peči (madž. Pecs, hrv. Pećuh, 1750–1753) ter v Varaždinu (1754–1762) in Križevcih (1763–1768) na Hrvaškem (Priloga 2). Med kirurgi oz. ranocelniki, ki so umrli v Ormo- žu, omenjata p. Janko Barlè (Barlè 1907, str. 14) in za njim p. Hadrijan Kokol (Kokol 1915, str 88) tri laične brate (Priloga 1). K temu dodajata Paškal Cvekan (Cvekan 1979) in po njem Božidar Tomaš- ić (Tomašić 2013, III) še brata Servula Kollmanna, po rodu tudi Avstrijca. Rojen je bil 1706 leta in je vstopil v red 1730., ter potem deloval v raznih sa- mostanih na Hrvaškem in v Ormožu (1736–1741). Za nas sta poleg laičnih bratov, ki so delovali v ormoškem samostanu, iz tega članka zanimiva še dva, ki izhajata z ozemlja današnje Slovenije. To je najprej br. Izidor Gering (in ne Gernik), Šta- jerec s Ptuja, rojen leta 1663, ki je v red vstopil v Križevcih na Hrvaškem leta 1699 in potem deloval kot kirurg oz. ranocelnik (?) (termin v hrv.=ranar- nik) v raznih samostanih Province sv. Ladislava (Tomašić 2010, III). Drugi je po rodu Kranjec iz Šentvida, Janez Krstnik Gartner (hrv.= Ivan Krstitelj), rojen leta 1688. Zanj je navedeno, da je vstopil v noviciat že kot izšolan lekarnar ter služboval v samostanih v Varaždinu, Peči (madž. Pecs, hrv. Pečuh) in Mohaču (madž. Mohacs) (Tomašić, ibidem.). Pravilo, da so bili kirurgi (in v glavnem tudi le- karnarji) laični bratje, je sledilo odločitvi pape- ža Honorija III, ki ni želel, da bi bilo nenamerno napačno delovanje posvečenih duhovnikov lahko vzrok smrti. Zato je prepovedal, da bi duhovniki opravljali kirurški poklic (Barlè 1097, str. 5, op. 2). Skrb za bolne sobrate nalagajo že napotki sv. Fran- čiška Asiškega (Hoško 2011, str. 265–266). Za celotno redovno skupnost je bilo potem to nače- lo urejeno s pravilniki z napotki o samostanskih bolniških sobah, lekarnah in provincialnih bolniš- nicah. Tovrstni pravilniki pa so obstajali tudi za posamezne province. Svet novoustanovljene Province sv. Ladislava je imel svoj prvi sestanek šestega januarja leta 1662 prav v ormoškem samostanu. Med drugim so na njem sklenili, da ustanovijo za provinco dve bolni- ci (termin v lat.= infirmariae; v hrv. nemočišće), v Varaždinu in v Zagrebu. Znani sta celo imeni dveh bratov, ki sta bila imenovana za bolničarja: br. Fr. Bassin in br. Adam Dragić. Zagrebška bolnica je delovala le kratek čas, varaždinska pa vse do 1786 leta. Noviciat Pravila reda in province so nalagala, da se novi- ciati osnujejo v manjših, odmaknjenih krajih, kjer je bilo manj možnosti za komunikacijo z zunanjim svetom, in tako je bil eden od noviciatov Province sv. Ladislava tudi v Ormožu. Novinci so bili delež- ni vzgoje in šolskega pouka, kar pa moramo ločiti od občasne šole (hrv.=učilište), ki je vsaj štiri leta delovala tudi v Ormožu in pripravljala slušatelje za teološki in filozofski študij. V letu 2001 je bil na spletu objavljen »Hrvatski franjevački biografski leksikon-u izradi«, ki je po- 35 tem dokončan izšel v knjižni obliki v Zagrebu leta 2011. K publikaciji se bomo še vračali; naj ome- nim, da knjiga navaja več vzgojiteljev iz ormo- škega noviciata. Najprej je tu Anton (hrv. Antun) Blacheus, verjetno Irec po rodu, ki je bil v Ormožu vzgojitelj novincev in samostanski starešina v letih 1661–1663, v letih 1660–61 je predaval moralno bogoslovje ter bil kasneje profesor skotistične fi- lozofije (Janez Dunn Skot, angl. John Dunn Scot) v Zagrebu in Varaždinu. Vzgojitelj novincev je bil tudi dolgoletni gvardijan ormoškega samostana Priloga 5) in provincial (Priloga 6) Josip Bran- denberg, ki ga leksikon omenja kot vzgojitelja v letih 1731–1733. Prav tako je bil vzgojitelj no- vincev v letih 1779–1780 kasnejši dvakratni pro- vincial Inocentius Herzer (Priloga 6), Madžar po rodu. Vzgojitelj novincev v letih 1778–1779 je bil še Apolinarj Horjats, prav tako Madžar, kasneje v dveh mandatih provincial (Priloga 6). V noviciatu v Ormožu so bili po navedbah v lek- sikonu (HFBL, 2001 in 2011) kasnejši vidni člani reda, med njimi: Mavricij Bednjak (p. Jakob), pro- fesor teologije in filozofije, Adalbert Bellay, filo- zofski in teološki pisec, Antun Fabšić in Kerubin Fabšić, oba Hrvata z Gradiščanskega, ki sta postala provinciala, Danijel Ključarić, ki je deloval 1706. v ormoškem samostanu, Aleksander Negovec, kas- nejši provincial, in Benevent Antun Orlić, kasnejši dvakratni provincial v času, ko je bil ormoški sa- mostan že ukinjen (Priloga 6). Glasbeno delovanje, petje, organisti (=órglarji) Na spletu je objavljen članek muzikologa Zdrav- ka Blažekovića (Blažeković 2013) o delovanju or- ganista Konrada Potočnika, v katerem pa se avtor ne omejuje le na njegovo delo, temveč pregledno predstavi glasbo v observantskih samostanih na Hrvaškem, posebno v Provinci sv. Ladislava. Avtor navede, da so že od začetkov bogoslužja prepevali gregorjanski koral. Petje je bilo urejeno s pravili, ki jih je izdal general reda M. A. B. da Sambuca leta 1663; sledeči generali so jih še nekajkrat potrdili (Blažeković, 2013, str. 250). Tudi Provinca sv. La- dislava je leta 1687 v svoja pravila vnesla določbo o dolžnostih, ki jih ima v vsakem samostanu vodja zbora (lat. chori director). Pri tem je izrecno nave- deno, da mora biti zmeraj imenovan v samostanih z noviciati (torej v Križevcih in v Ormožu), kjer morajo poskrbeti za poučevanje novincev v petju in bolj nadarjenih v igranju na orgle (Blažeković, str. 250 in op. 7). Orgle so bile tudi edini dovol- jen instrument za spremljavo. Pravila so bila tako natančna, da so določala, naj pouk glasbe poteka zjutraj med 9. in 10. ter popoldne med 13. in 14. uro (Blažeković 2013 in op. 12). V 2. četrtini 18. stoletja so glasbeni repertoar v obravnavanih samostanih poenotili. Najprej se je to zgodilo v Provinci sv. Ladislava, kjer so za to imenovali v Zagrebu organista Konrada F. Potoč- nika, med leti 1724–1725, za pisca oz. prepisoval- ca glasbenih koralov (lat. constriptor musicalium choralium) (Blažeković 2011, 255–266). Potočnik je sestavil repertoar in prepisane kantuale poime- noval po mestih, v katerih so bili samostani. Mesta z važnejšimi samostani so dobila po dva zvezka, med njimi tudi Ormož (Blažeković 2013, 256– 257). V opombi avtor navede kratek organistov ži- vljenjepis. Konrad (Franz) Potočnik (Pototschnig, Pototchnig) (Leibniz-Lipnica, 4.10.1687–Ormož, 20.08.1737). Stopil je v red v Ormožu leta 1707 in kot organist deloval v več samostanih province, v Ormožu v letih 1716 in 1732, bil pisec koralov (lat. scriptor choralium) v Ormožu (1731,1733 do 1734), pisar (lat. scriptor matriculorum) v Ormo- žu (1735) in vikar v Ormožu (1736 do 1734) (Bla- žeković 2013, op. 34 na str. 256). Omeniti velja, da leksikon navaja za Konrada F. Potočnika drug kraj rojstva, namreč Ljubljano (HFBL2 2011, str. 456). Kaj dejansko piše v rokopisnih virih, ali nem: 2 Hrvatski franjevački biografski leksikon. 36 Leibniz ali Leibach, bi bilo torej še treba preveriti. Glede na to, da je bil v Ormožu poleg Križevcev edini noviciat v provinci, so morali biti organis- ti prisotni v samostanu ves čas. Poleg Potočnika navaja Blažeković vsaj še dva. Prvi je Franz A. (hrv. Franjo Andrija) Vogtperger (Vogtsberger, ?, 01.11.? – Križevci 01.06.1735), ki je bil po pore- klu s Štajerske; glasbeno je deloval v več samosta- nih, med drugim je bil vikar in organist (lat. vicar et organista) v Ormožu (1720) ter učitelj novincev v petju in igranju na orglah (lat. instructor novita- torum in cantu et organo) v Ormožu ( 1711, 1714, 1718–1719) (Blažeković, 2013, op. 28 na str. 253). Drugi je Václav Walenta ( ?, 07.07.1713 – Kloštar Ivanić 13. 07. 1766), po rodu Slovak; glasbeno je deloval v več samostanih in bil v Ormožu učitelj novincev v petju in v igranju na orgle (lat. instru- ctor novitatorum in cantu et organo) v letih:1744, 1750–1751 (Blažeković 2013 op. 58 na str. 261) Priloga 3. Orglárji in orglárska delavnica v Ormožu Blažeković navaja, da je v prvi polovici 18. stol. glasbeno življenje v Provinci sv. Ladislava pre- cej napredovalo, med drugim je več samostanov pridobilo nove orgle. Anton (hrv. Andrija, Antun) Schumann (1705–1752) z Bavarske, Vital (Franz) Zolner (tudi Zelner, 1707–1756) s Tirolske in Ci- rijak (Georg) Jäger (1708–1756) iz južne Nemčije so bili istočasno v ormoškem samostanu. Schu- mann se takrat omenja kot profesionalni orglár (lat. organifex), med tem ko je Zolner naveden kot mizar (lat. arcularius), ki je očitno izdeloval ohišja orgel. Ker so vsi trije do leta 1737 živeli v Ormožu, Blažeković upravičeno meni, da je delo- vala tu orglárska delavnica ( Blažeković, 2013, str. 261–262) (Priloga 4). Šolstvo v ormoškem samostanu, filozofska šola skotistične smeri Poleg vsakoletnega šolanja in novincev v ormo- škem samostanu je tu nekaj let delovala tudi šola (hrv. učilište) s poukom skotistične (Janez Dunn Skot, angl. John Dunn Scot, škotski ali Irski sred- njeveški filozof) filozofske smeri, ki je pripravljala kandidate za univerzitetni teološki študij. Ta šola je izmenično delovala v različnih samostanih Pro- vince sv. Ladislava. V članku: »Skotistička filozo- fija zagrebačkog kruga 17. i 18. stoljeća« je pater Emanuel Hoško navedel, da je delovala takšna šola v Ormožu že leta 1655, torej že pred ustanovitvijo Province. Prav delovanje te šole po Hošku nakazu- je željo po samostojnosti in po ustanovitvi lastne province (Hoško 1970). Tudi v nekaterih svojih sledečih člankih Hoško govori o vlogi skotistične filozofije v šolstvu province (Hoško 1992, Hoško 2002). Na njegovo delo se je med drugim oprl tudi br. Daniel Patalfa v članku »Franjevci i znanost«, ki ga je objavil na spletu (Patalfa 2013). V poglavju o šolstvu pravi, da je temelje za pouk v teh šolah določil »Ratio studiorum, 1603«, ki ga je odobril papež Klement VIII. Kasneje so sledila dopolnila, nazadnje generalnega ministra Klementa iz Parme leta 1757, ki je vzpostavil tudi šole govorništva. V Provinci sv. Ladislava so se v različnih obdobjih zvrstile tri bogoslovne fakultete, v Zagrebu (1670– 1683), v Varaždinu (1696–1712, 1721–1783) in v Peči (madž. Pecs, hrv. Pećuh: 1727–1783). Poleg tega pa še šole moralnega bogoslovja, ki so po ne- kaj let delovale v posameznih samostanih provin- ce, med temi tudi 4 leta v ormoškem samostanu (Patalfa 2013). Med profesorji, ki so delovali na frančiškanski vi- soki filozofski šoli v Zagrebu, je bil tudi Leonard Potočnjak, rojen v Ormožu. Na podlagi njegovih predavanj v letih 1763–1765 je nastalo rokopis- no delo »Institutiones universae philosophiae«. Njegovi filozofski pogledi so bili blizu pogledom 37 Tycha Brahe-ja (ibidem). Potočnjak je bil pridigar v Ormožu v letih 1765–1766. Več njegovih filo- zofskih in teoloških del je tudi natisnjenih. Njegov življenjepis in literaturo navaja Emanuel Hoško v leksikonu (HFBL 2011, str. 457). Nekoliko podrob- neje pa je predstavil filozofijo Leonarda Potočnja- ka Žarko Dadić v drugem volumnu časopisa »Pri- lozi za istraživanje hrvatske filozofske baštine«, v članku z naslovom »Prirodnofilozofski rukopisi u franjevačkim samostanima u Zadru, Varaždinu, Košljunu i Kamporu« (Dadić 1976). Med predavatelji na ormoški šoli sta v leksikonu omenjena vsaj še dva. Pedagoški delavec Antun Orlovčić (?, 1667–Zagreb, 01. 02. 1703) je preda- val na filozofskih šolah v Varaždinu in v Ormo- žu v letih 1693–1694, kakor piše Emanuel Hoško (HFBL 2011, str. 422). Drugi je bil teološki pisec Venacije Vrtarić (?, 1694–Peč/madž. Pecs/ hrv. Pe- čuh, 14. 02. 1730), ki je predaval v Ormožu mo- ralno bogoslovje v letih 1725–1727 (F. E. Hoško v HFBL 2011, str. 568). Šola v ormoškem samosta- nu je morala delovati tudi kasneje, saj leksikon na primer navaja, da je kasnejši izredni univerzitetni profesor na Zagrebški kraljevski akademiji Figu- rec Benignus (Koprivnica, 01. 05. 1751 – Zagreb, 14. 09. 1791) tam v letih 1772–1773 poslušal pre- davanja iz filozofije (HFBL 2011, str. 167). Gvardijani ormoškega observantskega samosta- na manjših bratov Že pater Ferdinand Kokol je v svojem doktoratu navedel seznam gvardijanov ormoškega samosta- na od leta 1750 pa do ukinitve (Kokol 1915, str. 117), na podlagi podatkov iz omenjenega leksiko- na pa ga lahko dopolnimo z nekaj biografskimi po- datki in še dvema zgodnejšima gvardijanoma, kar predstavljamo tu v seznamu (Priloga 5). Predstojniki (provinciali) Province sv. Ladislava Seznam predstojnikov (provincialov) Province sv. Ladislava od ustanovitve, leta 1661, dalje je prav tako objavil že p. Hadrijan Kokol (Kokol 1915, str. 111–112), tu ga dopolnjujem po HFBL 2001, 2011 z nekaj biografskimi podatki, s hrvaškimi verzijami imen in včasih priimkov ter s stolpcem, ki prikazu- je njihovo delovanje v ormoškem observantskem samostanu manjših bratov. H Kokolovem seznamu je dodano še nekaj kasnejših provincialov iz časa, ko je bil ormoški samostan po letu 1786 že ukin- jen, a dodani so bili s svojim delovanjem povezani z njim v zgodnejšem obdobju (Priloga 6). Med večkratnimi gvardijani ormoškega samostana je naveden tudi kasnejši provincial Josephus Bran- denberg, za katerega je (v HFBL 2011, str. 82) na- vedeno, da je bil rojen v Ljutomeru, 15.01.1704, in da je umrl v Ormožu, 20.09.1767. Po vsej verjet- nosti gre za isto osebo, ki jo Matej Slekovec zapiše kot (Slekovec 1902, str. 81–82) Mihael pl. Pran- tenberg, p. Jožef, Središče ob Dravi, 24.08.1729, Ormož, 20.09.1767. Kraj in datum rojstva se sicer ne ujemata, pač pa funkcija provinciala v istem ob- dobju ter kraj in datum smrti. Enake podatke za to osebo navaja kasneje v monografiji o Središču tudi Fran Kovačič (Kovačič 1910, str. 239). Med provinciali, ki so bili rojeni na Štajerskem, je znamenit še Anton Simunarič, rojen v Zgornji Polskavi pri Sl. Bistrici, 08.03.1721, umrl pa je v Zagrebu, 28.08.1773. Hrvaška verzija njegovega imena je Antun Šimunarić (HFBL 2011, str. 519). Diplomiral je iz filozofije in teologije in bil kasneje profesor. V rokopisu je zapustil latinsko pisana pri- ročnika filozofije »Logica« in »Metaphysica«, ki sta najstarejša ohranjena učbenika s filozofske šole v Zagrebu, hranijo pa ju v knjižnici frančiškan- skega samostana v Varaždinu (ibidem). Te osebe pa ne smemo zamenjevati z nekaj let prej rojenim Štefanom Simunaričem, p. Antonom, ki je bil rojen 16. februarja 1714 v Grabah pri Središču; vstopil 38 je v frančiškanski red in leta 1740 je postal duhovnik ter bil v letu 1766 kustod Province sv. Ladislava (Slekovec 1902, str. 81). Enaki podatki o njem so tudi pri Kovačiču (Kovačič 1910, str. 239), vendar ga HFBL 2011 ne omenja ne pod Simunarič ne pod Šimunarić. Da je bil priimek Simunarič v 18. stoletju na Štajerskem običajen, kažejo še omembe različnih oseb, na primer pri Kovačiču (Kovačič, 1910, str.: 424, 425, 546). Izsek iz bakroreza: Georg Matthäus Vischer: Statt und Schloss Friedav (Mesto in grad Ormož), iz: Topographia Ducatus Stiriae, Graz 1681. Svetleje je prikazan zahodni trakt nekdanjega observantskega samostana manjših bratov, ki je danes še edini ohranjen. 39 Zahodni trakt nekdanjega observantskega samostana manjših bratov služi danes kot stanovanjski objekt, posnetek s severovzhoda. Foto: Brane Lamut, december 2013. Zahodni trakt nekdanjega observantskega samostana manjših bratov v Ormožu, posnetek od jugozahoda. Nekdanje mestno obzidje tik pred samostanom so porušili v času reform cesarja Jožefa II. ob koncu 18. stoletja, strmina, na kateri stoji samostan, pa je nekdanji prazgodovinski obrambni nasip. Foto: Brane Lamut, december 2013. 40 Priloga 1: Seznam ranocelnikov, ki so delovali ali umrli v Ormožu. (Po: Barle 1907, Kokol 1915, Cvekan 1979, Tomašić 2010, III) Brat, ime, priimek Leta delovanja ali smrti br. Egidij Ritter 1701 br. Servul Kollmann 1736–1741 br. Rafael Kirschner 1760 br. Pantaleon Reysner 1760 br. Krispin Oswald 1769 Priloga 2: Seznam lekarnarjev, ki so delovali ali umrli v Ormožu. Brat, ime, priimek Leta delovanja, leto smrti br. Maksimilijan Goršitsky (Koršitsky) 1695 br. Janez Krstnik Hirschl 1747–1749 Priloga 3: Seznam órglarjev oz. organistov v Ormožu (Po Blažeković 2013 in HFBL 2011) Ime, priimek Kraj in leto rojstva, kraj in leto smrti Deloval v Ormožu kot: Konrad (Franz) Potočnik, tudi Pototschnik, Pototch- nik Leibniz - Lipnica 4.10.1687 Ormož 20. 08. 1737 (po HFBL 2011, str. 456, je kraj rojstva Ljubljana) organist v letih 1716 in 1732, pisec koralov (lat.scriptor choralium) v letih 1731, 1733–1734 (lat. scriptor matri- culorum) 1735 Franz A. Vogtperger (Vogtsberger) (hrv. Franjo Andrija) ?, 01.11.? Križevci 01.06.1735 vikar in organist (lat. vicar et organis- ta) 1720. ter učitelj novincev v petju in igranju na orgle (lat. instructor novita- torum in cantu et organo) v letih 1711, 1714,1718–1719 Václav Walenta Slovaška, 07.07.1713 Kloštar Ivanić 13.07.1766 učitelj novincev v petju in igranju na orgle (lat. instructor novitatorum in cantu et organo, v letih 1744, 1750–1751 41 Priloga 4: Seznam orglárjev v Ormožu (Po Blažeković 2013) Ime, priimek Kraj in leto rojstva, kraj in leto smrti Deloval v Ormožu kot: Anton (hrv. Andrija, Antun) Schumann Bavarska 1705–1752 orglár (lat. organifex), 1737. Vital (Franz) Zolner Tirolska 1707–1756 mizar, izdelovalec ohišij orgel (lat. arcularius), 1737 Cirijak (Georg) Jäger Južna Nemčija 1708–1756 1737 Priloga 5: Seznam gvardijanov ormoškega samostana (Po: Kokol 1915, HFBL 2001, 2011 in delno po: Blažeković 2013, Slekovec 1902) Ime, priimek kraj in leto rojstva, kraj in leto smrti gvardijan v letih Rafael Cziboczy (Ciboci) Vinica,? Varaždin, 10.12.1676 1668–1671 Ivan Kapistran Styber, prvič Varaždin, 14.01.1684 Ormož, 27.05.1749 1733–1736 Ivan Kapistran Styber, drugič Varaždin, 14.01.1684 Ormož, 27.05.1749 1740–1743 Laurentius Klaudi (tudi Claudi) 02.12.1702 06.02.1761 1750 42 Josephus Brandenberg, prvič Ljutomer, 15.01.1704 Ormož, 20.09.1767 (po Slekovec 1902. Mihael pl. Prantenberg, p. Jožef, Središče ob Dravi, 24.08.1729, Ormož, 20.09.1767) 1751–1753 Bonaventura Jenewein, prvič ?,1720–?,1790 1754 Josephus Brandenberg, drugič Ljutomer, 15.01.1704, Ormož, 20.09.1767 (po Slekovec 1902. Mihael pl. Prantenberg p. Jožef, Središče ob Dravi, 24.08.1729, Ormož, 20.09.1767) 1755–1757 Pius Schmidt 1758 Bonaventura Jenewein, drugič ?,1720-?,1790 1759–1761 Casimirus Franzl, prvič 1762 Bartholomeus Strauss 1763–1764 Josephus Brandenberg, tretjič Ljutomer, 15.01.1704, Ormož, 20.09.1767 (po Slekovec 1902. Mihael pl. Prantenberg p. Jožef, Središče ob Dravi, 24.08.1729, Ormož, 20.09.1767) 1765 Maximus Geller 1766 Casimirus Franzl, drugič 1767 Bonaventura Jenewein, tretjič ?,1720-?,1790 1768–1770 Alexander Reiner 1771–1772 Placidus Gogg 1773–1775 43 Franciscus Kristl (Christl), Linz, 24.04.1738, Peč (madž. Pecs), 15.08.1810 1776 Sigismundus Schwab 1777–1778 Polikarpus Löffler 1779–1781 Chrysogonus Croiss (Csoiss) 1782 Priloga 6: Seznam provincialov Province sv. Ladislava (Po Kokol 2015, HFBL 2001, 2011, Slekovec 1902) Ime, priimek (po Kokol, 1915, str. 111–112), kraj in datum rojstva, kraj in datum smrti (po HFBL 2011) hrvaška oblika imena, priimka (po HFBL 2011 leto nasto- pa v Ormožu (po HFBL 2011) Timotheus Medjurečky, prvič Varaždin, 1610 Varaždin, 06.03.1678 Timotej Među- rečki 1661 na 1. sestanku sveta province v Ormožu leta 1662 Elias Jambrušić, prvić Varaždin, 1629 Krapina, 10.07.1698 Ilija 1664 sam. st. v Ormožu 1661–1663, 1668– 1671, 1676–1677 Maximillianus Tkalčević ?, 1.pol.17.st. Čakovec, 25.12.1685 Maksimilijan 1668 Raphael Ciboci Vinica,? – Varaždin, 10.12.1676 Rafael 1671 gvard. v Ormožu 1668–1671 44 Fridericus Stolničić ? Zagreb, 26.01.1684 Fridrik 1674 gvard. v Ormožu 1659–1660 Timotheus Medjurečky, drugič Varaždin, 1610 Varaždin, 06.03.1678 Timotej 1677 Elias Jambrušić, drugič Varaždin, 1629 Krapina, 10.07.1698 Ilija 1680 sam. st. v Ormožu 1661–1663, 1668–1671, 1676–1677 Alexius Buzjaković Krapina, 1642 Zagreb, 13.11.1706 Aleksa 1684 Elias Jambrušić, tretjič Varaždin, 1629 Krapina, 10.07.1698 Ilija 1687 sam. st. v Ormožu 1661–1663, 1668–1671, 1676–1677 Aegidus Vučić 1690 Alexius Buzjaković, drugič Krapina, 1642 Zagreb, 13.11.1706 Aleksa 1693 Maximillianus Klarić ?, 1647 Varaždin, 01.01.1715 Maksimilijan 1696 Antonius Partlec Koprivnica, 1661 Varaždin, 28.10.1701 Antun Stjepan 1699 Alexius Buzjaković, tretjič Krapina, 1642 Zagreb, 13.11.1706 Aleksa 1702 45 Hilarion Sviličić Šćitarjevo pri Zagrebu, 1648 Remetinec, 27.10.1712 1705 Elzearius Lučić Kastav ,1667 Zagreb, 14.03.1709 Elzear 1708 predaval v sam. šoli v Ormožu v letih: 1698–1699 vicarius provinciae: Maximillianus Klarić ?, 1647 Varaždin, 01.01.1715 Maksimilijan 1709 Ladislaus Szente 1712 Chrysostomus Kovacsics Szombathely/Saba- ria,1672 Zagreb, 14.02.1722 Ivan Krizostom 1715 Alexius Puc Zagreb, 1670 Varaždin, 10.04.1731 Aleksa 1718 Ladislaus Szente, drugič 1721 Elezarius Besediček (Beszedichek), prvič Zagreb, 30.11.1680 Zagreb, 27.03.1746 Elzear 1724 Ambrosius Sakacsics Donja ili Gornja Pulja u Gradišću, 08.03.1684 Varaždin, 28.02.1730 Ambroz 1727 Capistranus Styber Varaždin, 14.01.1684 Ormož, 27.05.1749 Ivan Kapistran 1730 gvard. v Ormožu 1733–1736, 1740–1743 Antonius Fabsics (Fabšić) hrv. Vincjet (Gradiščansko)/nem. Dürnbach, 09.11.1682 madž. Máriagyűd, 12.02.1751 Antun 1733 Pristopi v red v Ormo- žu leta 1706 . 46 Elezarius Besediček (Beszedichek), drugič Zagreb, 30.11.1680 Zagreb, 27.03.1746 Elzear 1736 Aleksander Negovec Bela pri Radovanu, 02.07.1692 Varaždin, 28.08.1749 Aleksander 1740 V Ormožu začne noviciat leta 1711. Cherubinus Fabsics, prvič hrv. Vincjet(Gradiščansko), 12.02.1696 Čakovec, 01.04.1776 Kerubin Fabšić 1743 Pristopi v red v Ormožu 1717. Aloysius Babics Némethujvár, 08.10.1692 Peč (madž. Pecs/ hrv. Pećuh), 25.03.1751 Alojzije Babić 1746 Joannes Baptista Bellanović Ivanec, 30.11.1705 Zagreb, 26.02.1751 Ivan Krstitelj 1749– 26. feb. 1751 vicarius provinciae: Cherubinus Fabić Kerubin Fabšić 1751 Pristopi v red v Ormožu 1717. Cherubinus Fabsics (Fabšić), drugić, hrv. Vincjet (Gradiščansko), 12.02.1696, Čakovec, 01.04.1776 Kerubin Fabšić 1752 Pristopi v red v Ormožu 1717. Franciscus Rogec Varaždin, 16.01.1705 Varaždin, 06.06.1763 Franjo 1755 namestnik sam. st. v Ormožu 1744–46 Bernardinus Mayor, prvič Peč (madž. Pecs, hrv. Pećuh), 19.01.1706 Peč (madž. Pecs, hrv. Pećuh), 22.12.1774 Bernardin Major 1758 47 Josephus (Jožef) Brandenberg Ljutomer, 15.01.1704 Ormož, 20.09.1767 (po Slekovec 1902. Mihael pl. Prantenberg, p. Jožef, Središče ob Dravi, 24.08.1729, Ormož, 20.09.1767) Josip 1762 gvard. v Ormožu: 1751–1757, 1765, vzgojitelj nov. Or- možu 1731–33, kostod v Ormožu 1759–1762 Cherubinus Fabsics (Fabšić), tretjič Vincjet (Gradiščansko), 12.02.1696 Čakovec, 01.04.1776 Kerubin Fabšić 1765 Pristopi v red v Ormožu 1717. Bernardinus Mayor, drugič 1768 Antonius (slo. Anton) Simunarič Zgornja Polskava pri Sl. Bistrici, 08.03.1721 Zagreb, 28.08.1773 Antun Šimunarić 1771 V rokopisu je zapustil priročnika filozofije »Logica« in »Metaphysica.“ Bonaventura Jenewein ?,1720 ?,1790 1774 gvard. v Ormožu: 1754, 1759–1761, 1768–1770 Cherubinus Dellamartina, prvič Čakovec, 28.09.1734 Čakovec, 22.09.1800 Kerubin 1777 pridigar v Ormožu: 1741–1745 Leonardus Potochnyak (slo.Leonard Potočnjak) Ormož, 06.02.1734 Koprivnica, 19.03.1804 Leonard 1780 pridigar v Ormožu v letih: 1765–1766, letopisec, filoz. in teol. Pisec Apollinaris Horjats, prvič ? (Madžarska), 26.10.1732 Szeget (Madžarska), 07.04.1792 Apolinar 1783 vzgojitelj nov. v Ormožu v letih 1778–1779 48 Apollinaris Horjats, drugič ? (Madžarska), 26.10.1732 Szeget (Madžarska), 07.04.1792 Apolinar 1785– 1791 Cherubinus Dellamartina, drugič Čakovec, 28.09.1734 Čakovec 22.09.1800 Kerubin 1791– 1794 pridigar v Ormožu: 1741–1745 Sabin Sekovanić Varaždin, 26.09.1748 Čakovec, 26.01.1815 1797– 1800 v Ormožu 1773–76 Evgenius Klimpacher Varaždin 26.07. 1738 Varaždin, 25.01.1817 Eugen Ignacije (Eugenij) 1803– 1806 Vstopil v red v Ormožu leta 1756. Benevent Antonius Orlić, prvič Hrvatska Kostajnica, 07.01.1758 Varaždin, 28.05.1829 Benevent Antun 1809– 1812 Začel leta 1774 v Ormožu noviciat, profesor filozofije v ormoški sam. šoli. Benevent Antonius Orlić, drugič Hrvatska Kostajnica, 07.01.1758 Varaždin, 28.05.1829 Benevent Antun 1827– 1829 Začel leta 1774 v Ormožu noviciat, profesor filozofije, predavatelj v ormoški sam. šoli. Iz zgoraj navedenih letnic lahko vidimo, da sta organista z znanimi letnicami rojstva in smrti dočakala 50 in 53 let, povprečna življenjska doba treh orglárjev je bila le 48 let. Povprečna življenjska doba 27 provincialov med leti 1661 in 1829 (seznam ni popoln), pri katerih imamo zanesljive letnice rojstva in smrti, pa je bila 62 let. Omenjeni članki so pisani na podlagi literature in predvsem originalnih latinsko pisanih virov, ki jih hrani v glavnem »Knjižnica franjevačkog samostana u Varaždinu«. Med njimi bi bilo za lokalno zgodovino zanimivo pregledati vsaj samostansko kroniko v Varaždinu, z naslovom: »Liber Notitiarum« p. Leonardi Potochnyack, Franciscani Prov. S. Ladislai in Slavonia, kjer so po Kokolu le skromni zapisi o samostanu (Kokol 1915, str. XVI). 49 Okrajšave slov.= slovensko, hrv.= hrvaško, lat.= latinsko, madž.= madžarsko, nem= nemško, angl.= angleš- ko, pl.=plemeniti, br.=brat, p.=pater, filoz.=filozo- fija, teol.=teologija, sam. st.= samostanski stareši- na, gvard.= gvardijan, nov.= novincev. Ključne besede Lekarnar, ranocelnik, skotistična filozofija, bl. Ja- nez Dunn Skot (angl. John Dunn Scot), samostan manjših bratov observantov, frančiškani, Ormož, organist, órglar, orglár, noviciat, gvardijan, provin- cijal, provinca sv. Ladislava. Viri, literatura - Janko Barle: Ranarnici i ljekarnici iz fran- jevačkog reda (Zagreb 1907). - Zdravko Blažeković: Glazbeni repertoar u kantualima Konrada Potočnika sastavlje- nima za sjevernohrvatsku franjevačku Pro- vinciju Svetog Ladislava Kralja, 2013 (na spletu: http://www.academia.edu/2941430/ Glazbeni_repertoar_u_kantualima_Konra- da_Potocnika_sastavljenima ). - Paškal Cvekan: Franjevci u Ivaniću (Klo- štar Ivanić 1979). - Žarko Dadić: Prirodnofilozofski rukopisi u franjevačkim samostanima u Zadru, Varaž- dinu, Košljunu i Kamporu, v: Prilozi za is- traživanje hrvatske filozofske baštine, Vol. 2, No. 3–4, Zagreb 1976, str.: 177–188. O Ormožanu Potočnjaku posebej na straneh 183–186. - Hrvatski franjevački biografski leksikon, u izradi, 2001, dva dela: 1.=A–K in 2.= L-Ž (na spletu v pdf). - Hrvatski franjevački biografski leksikon (Zagreb 2011). - Franjo Emanuel Hoško, Skotistička filozo- fija zagrebačkog kruga 17. i 18. stoljeća, v: Bogoslovska smotra, 40 2/3, 1970, 210– 218 (tudi na spletu). - Franjo Emanuel Hoško: Doprinos franje- vačkih visokih škola skotističkoj filozofiji i teologiji, u: Franjevci Hrvatske provincije sv. Ćirila i Metoda, Zagreb, 1992. 57–61. - Franjo Emanuel Hoško: Franjevačke viso- ke škole u kontinentalnoj Hrvatskoj, Zag- reb, 2002., 31–39. - Emanuel Hoško: Briga hrvatskih franjeva- ca za bolestne članove od. 17.–19. stoljeća, v: Acta medico-historica Adriatica Vol. 9/ No. 2, Rijeka 2011, str.: 265–278. - Iriarte Lazaro: Die Geschichte der Franzis- kusorden (Altötting 1983). - p. Hadrijan Kokol: Die Geschichte der Franziskanerklöster in Untersteiermark in der Aufsklangperiode und in der Zeit des Absolutismus (ca. 1751–1850) (Görz 1915). - Fran Kovačič: Trg Središče. Krajepis in zgodovina Maribor 1910, ponatis 1986.. Poglavje VI. Odlični rojaki Središke žup- nije. Podpoglavje: A. Odlični rojaki duhov- skega stanu, na str. 239 pod zap. št. 11: Si- munarič, Štefan , p. Anton in pod zap. št. 15: pl. Prantenberg, Mihael, p. Jožef. - br. Daniel Patafta: Franjevci i znanost, On-line časopis juniora hrvatske franjevač- ke provincije sv. Ćirila i Metoda, 14. 10. 2013. - Vera Schauber-Michael Schindler: Svetniki in godovni zavetniki za vsak dan (Ljubl- 50 Povzetek Leta 1661 je bil ormoški samostan manjših bratov observantov vključen v Provinco sv. Ladislava sku- paj z drugimi samostani istega reda v Hrvaškem Zagorju. V članku predstavljam nekaj novejših hrvaških člankov o nekdanji dejavnosti tamkajšn- jih samostanov, samostanskih bratov na področju lekarništva, ranocelništva in patrov na področju vzgoje in šolstva, ki ob obravnavi hrvaških sa- mostanov omenjajo tudi ormoškega (glej seznam literature). Ormoški samostan se navaja pogosto že zaradi tega, ker je bil le še tu (poleg Križevcev na Hrvaškem) noviciat za provinco. V noviciatu so se učili med drugim tudi petja, bolj nadarjeni pa igranja na orgle, kar predstavi v članku Zdravko Blažeković (Blažeković, 2013 –na spletu), ki meni, da je bila določen čas v ormoškem samostanu tudi orglárska delavnica (ibidem). Poleg tega pa je or- moški samostan zanimiv še zaradi delovanja šole s predavanji iz moralnega bogoslovja in filozofije skotistične smeri (po škotskem ali irskem srednje- veškem filozofu Johnu Dunn Scotu, +1308). Nadal- je sta tu seznama ormoških gvardijanov (Priloga 5) in predstojnikov Province sv. Ladislava (Priloga 6), ki ju je sestavil že pater Hadrijan Kokol, nekoli- ko dopolnjena in opremljena z biografskimi podat- ki iz dela: Hrvatski franjevački biografski leksikon (Zagreb 2011). jana 1995), str. 387 s, geslo: Ladislav Ogr- ski (Laszlo). - Matej Slekovec: Sekelji. Rodopisna in ži- votopisna rasprava. Ljubljana 1893 (pona- tis iz časnika „Slovenec“). - Matej Slekovec: Kapela žalostne matere božje v Središču in njen častni venec, Ma- ribor 1902. - Božidar Tomašić: Ljekarništvo u franje- vačkim samostanima provincije sv. Ćirila i Metoda, I–IX, posebno št. III, Franjevci i Kloštar Ivanić, (Kloštar Ivanić 2010), na spletu. - p. Marjan Vogrin: Samostan manjših bra- tov observantov v Ormožu, v: Ormož skozi stoletja IV, Ormož 1993, str.: 9–14.