Vzgojiteljice odhajajo
V Ljubljani primanjkuje najmanj 25 vzgojiteljic. V nekaj letih je pomanjkanje strokovnih delavk spremenflo zasedbeno strukturo v WZ tako, da ima vsaka skupina ob dopoldnevih vzgojiteljico, sicer pa delajo z otroki laične tovarišice. Še v lanskem šolskem letu je bilo nekaj skupin, ki so delale s popolno strokovno usposobljenimi vzgojiteljicami.
Znašli smo se pred resničnostjo, da bodo letos v Ljubljani že sku-pine, v katerih bodo delale laične tovarišice v dopoldanskem in popol-danskem času. Otroci bodo prikraj-šani za strokovno vzgojo v tako po-membnem delu življenja, kot je predšolsko obdobje. Zakaj smo se znašli prcd takšnim problemom prav sedaj, ko ustava govoii o predšolski vzgoji kot delu vzgojnoizobraževal-nega sistema?
Vzrokov za to je več, najpo-membnejša pa sta nedvomno hitro širjenje nueže vzgojnovarstvenih za-vodov in potreba po kvalitetnejšem, strokovnejšem delu s predšolskim otrokom. Podatek, da odhajajo vzgojiteljice v druge poklice, nas lah-ko resnično skrbi, kajti tiste, ki odidejo iz poklica, se nevrnejoveč. In zakaj so odšle?
Višje šole za vzgojiteljice ni. O taki šoli, ki naj bi bila oddelek PA, se pogovarjamo fe sedem let. Čaka-mo nanjo. Morda jo bomo dočakali dmgo leto, morda tudi ne. Med vzgojiteljicami so tovarišice, ki si že-lijo višjo izobrazbo; običajno so to dobre vzgojiteljice. Ker ni možnosti pridobivanja take izobrazbe v ,,svoji" stroki, se odločajo za študij diuge stroke. Za pod^očje vzgojc predšolskih otrok pa so izgubljcne. Redki so poklici, ki se nasilno za-ključijo s končano strokovno šolo in ne nudijo možnosti nadaljevanja študija na višji stopnji. Višjo šolo za vzgojiteljice imajo že vse našc repub-tike. razen Makedoniie in Sloveniie.
Naši strokovnjaki, ki pomenijo za otroke prvo stopničko vzgoje in iz-obraževanja, so zvezani v okviie pet-letne srednje šole. Vemo pa, da v drugih državah sploh ne obstaja po-klic vzgojiteljice s srednjo strokovno izobrazbo, temveč imajo vse vzgoji-teljice višjo izobrazbo. Zahteva po poglobljenem znanju vzgojiteljic in boljši kvaliteti dela je vsak dan bolj prisotna in tudi želena.
Kljub modernim vrtcem in širje-nju mreže vzgojnovarstvenih zavo-dov tudi ne moremo govoriti o ideainih delovnih možnostih vzgoji-teljic. Ena pomembnih delovnih možnosti vzgojiteljic je število otrok v skupini. Pedagoske in zdravstvene nonnative glede na starost in pred-vsem na število otrok, ki s^ lahko vključijo v istt ali kombinirani odde-lek lahko glede na družbene potrebe in prostorske možnosti svet VVZ v soglasju s pristojno samoupravno interesno skupnostjo poveča v posa-meznem oddelku za največ 30 % (do sedaj 20%). Kei so potiebe družbe po vključcvanju otrok v VVZ že tako pereče, to ponieni, da bodo oddelki, ki so bili že do sedaj polni in prenatrpani. obremenjeni s še večjim številom otrok. Vsi pa vemo, da so danes otroci vsak dan zahtevnejši, da od vzgojiteljice za-htevamo vsak dan več. Ob tem pa moramo pomisliti predvsem na otroke. Kako vpliva množica otrok na posameznika. kako obremenju-jemo otrokov živčni sistem, če ga prisilimo, da živi v tako številni sku-oini. oomisliti moramo, da pome-
nijo stalen hrup, preraikanje in ne-mir nasilja nad otrokovo osebnostjo. Kdaj se bo vzgojiteljica v taki sku-pini lahko ukvarjala s posamezni-kom? Koliko otrok bo lahko delcž-no vsak dan tistih njenih vzgojnih prijemov, ki so izvedljivi le v nepo-srednem odnosu otrok - vzgoji-teljica? Na ta vprašanja bi laliko od-govorili pedagogi in psihologi. Kako smo koristili otrokora s pravilni-kom, ki govori o teh razburljivih 30 %? Nekaj otrok več bo vsak za-vod lahko sprejcl. Pritisk na pove-čani sprejem bo stalno prisoten, kljub temu, da večina vrtcev takih prostorskih zmogljivosti sploh nima. Kako pa smo zaščitili pred množič-nostjo tiste otroke, ki so že v vrtcu? Negativni vplivi na otrokovo dušev-nost se pokažejo večinoma šele v kasnejšem življcnju. Kdo lahko pre-tehta, kaj je bolj prav: ,,Pospraviti" še nekaj otrok v vrtec in te otroke in Ijudi, ki delajo z njimi, ncprimerno obremenjevati, pa rnižati prcd posle-dicami, ki bodo (sicei manj vidne) nedokazljive? ! Mar ne bi bilo bolje iskati možnosti za rešcvanjc otroK, ki čakajo na sprejem v vrtec, dru-gače, na druge načine!
(Eden od njli je že nakazan v družbeno nadzorovanem varstvu otrok v drugih družinah.) Vzgoji-teljicam pomeni prenalrpana sku-pina izredno težak dclovni pogoj in to je tudi cden od vzrokov, zakaj odhajajo vzgojiteljice v druge po-klice.
In kako je ovrednoteno delo vzKoiiteliic?   Domata vse vzgoiiteliH
ce, ki so zapustile svoj pokJic, so na vprašanje zakaj so odšle drugam, od-govaijale enako: Pretežki dclovni pogoji, prenizki osebni dohodki. želja po nadaljnjem študiju, stano-vanjski problemi. Nckatere vzgoji-teljice, ki so same mateie, so to sto-rile tudi zavoljo svojih otrok, da bi imele še nekaj potrpljenja in želje v popoldanskem času ukvarjati se tudi s svojimi otroki. Osebni dohodek za tiste, ki vzgajajo otroke v predšol-skem obdobju, ko polagajo temelje osebnostim, na katete boilo kasnejc gradili in nadgrajcvaii drugi pcda-gogi, so odmerjeni tako skromno, da o vrednotenju tega ne moremo več govoriti. Posegi družbe v gjbanje osebnih dohodkov so tudi v družbe-niti dejavnostih močno naklonjeni uravnilovki, ki pa prizadene pred-vsem strokovnc delavce. Vzgoji-teljice, ki imajo žc srednjo izobraz-bo, se hitro dodatno izobrazijo v okviru drugih poklicev, kuverta, ki jo odnesejo domov pa je nepri-merljiva s prejšnjo v njiliovem lepem poklicu.
S tem, da jo poklic vzgojiteljic od-govoren, težak. lep in plemenit, pa se strinjajo vsi.
ZMAGA  GLOGOVAC