Vol. VII, No. 10 * ORGAN OF THE SLOVENE COMMUNITY IN AUSTRALIA, "THOUGHTS" * OCTOBER, 1958 SLOVENSKI INFORMATIVNI LIST V AU5TRALIJI. SYDNEY, MELBOURNE, ADELAIDE, PERTH, BRISBANE, HOBART. * R.9lster«ay na desno do parka na levi, od tam na levo ob parku do cerkve. Peshoje 15 minut. Z avtomobili po Western H/tvay do parka, od tam en blok do cerkve. P. BAZI LIJ TIPKA ★Kje naj se najprej pomudimo? Seveda pri porokah! Mirko Ogrizek je popeljal pred oltar Rozo Krnel. On je doma iz Hruščevja pri Postojni, ona iz Radohove vasi, Sv. Peter na Krasu. — V Heidelbergu sta se poročila Gorenjec in Gorenjka: Marjan Potočnik z Jesenic in Francka Nastran iz Selc nad Škofjo Loko. Marjan je delaven v Slov. klubu in med rojaki splošno priljubljen. — Isti dan sta v West Brunswicku izrekla svoj „da” Silvo Bučaj iz Zanigrada v slov. Istri in Ana Mejak, doma blizu Reke. Tri oroke — vseh dobrih reči so tri. estitke! Naj pa vendar vključim v čestitke tudi slovenski par v Bal laratu, ki se je poročil že v aprilu, pa ta tipkač doslej ni vedel: Karel Pavlin in Danila Mihčič. Tako imamo v Ballaratu eno družino več. ★Krstov je bilo dvakrat tri — fantje nosijo fano. Stanka smo krstili v Sunshinu, prvorojenca družine Stanka Domjaniča in žene Antonije. V Clifton Hillu je pri krstu zajokal Frankie, prvi sinko Janeza Janiča in žene Marije. Isti dan je bila v No. Fitzroyu krščena Majda Marija, prvorojenka družine Antona Petka in žene Elizabete. V Pascoe Vale se je naselil Andrej Benjamin v družino Andreja Fistri-ča in žene Zore. V St. Albansu sta Karl Zorjan in žena Marija krstila svojo prvorojenko za Majdo Hedviko. V fari Ascot Vale je bil krščen Vladimir, tudi prvorojenec staršev Štefana Juriča in žene Amalije. Ti trije so srečno prestali tragedijo ladje SAUBRYN, ki se je potopila na poti v Avstralijo. Sinko je zdrav in močan, skrbi staršev so minile. Vladimir bo šele pozneje kdaj zvedel, kako je njegovo življenje viselo na nitki še pred rojstvom. Njegov oče mi je po krstu pripovedoval o strašnih trenutkih reševanja ... ★Moral sem se smejati, ko sem bral v „Mislih”, da ima p. Bernard težave z nepodpisanimi pismi, celo z nepodpisanimi darovalci in pošiljatelji naročnine. Tudi jaz dobivam pisma z raznimi naročili, podpisan je samo Janez ali France, priimka nikjer. Če uganem poštni pečat, uganem tudi Janeza ali Franceta, vsaj v mnogih primerih; kadar a je pečat razmazan, se Bog usmili! e nekaj pisem sem dobil, v katerih me pisec prosi, da bi mu pomagal „najti prijatelja”. Seveda bi mu pomagal, če bi mi povedal prijateljevo ime. Če pa imena ni, kje za bcžjo voljo naj pa potem iščem? ★Presneta reč, pa sem res raztresen in pozabljiv! Spet moram objaviti popravek: Franceta, „ki je sam hodil h krstu” in sem ga omenil v svoji zadnji tipkariji, sem napravil za šest let starejšega. Iz 22 je nastala številka, 28, da sam nisem vedel kdaj. Fant je star torej šele 22 let in sem pomoto zasledil, čim sem jo bral v „Mislih”. Sicer boste rekli, da ne bi bilo treba popravka. Pa se mi zdi, da je popravek na mestu. Fant je še samski in si bo izbral prej ali slej nevesto. Ne bi rad, da bi mu katera očitala: ..Prestar si zame! ... Pater se že ni zlagal, ko je napisal osemindvajset! ...” Zlagal se ni, pomoto pa je napravil. ★Včeraj me je obiskal fant, ki dela nad sto milj daleč iz mesta. Prišel je v Melbourne na enodnevni obisk in je prvič čul o Slovenskem domu. Našel me je in prinesel svoj dar. „Žal bi mi bilo, da bi pozidali Dom brez mojega daru”, mi je preprosto povedal. Vesel sem ga bil, dobrega fanta, ki ima srce in razum na pravem mestu. Več takih po avstralskem bušu, pa bodo enkrat vedeli kam iti, ko bodo obiskali Melbourne: v SVOJ DOM, četudi v tujem mestu! ★Prav v teh dneh je odprt v Melbournu Royal Show 1958, na katerem ima poseben paviljon Good Neighbour Council. V njem razstavljamo tudi Slovenci. Veliko lec-tovo srce (nad šest stopal višine) ima na mestu, kjer bi moralo biti zrcalo, police z raznimi tipičnimi slovenskimi predmeti. Obiskovalci razstave občudujejo slovenski narodno nošo. Pri otvoritvi so bili tam ga. Mesarjeva, čarov Ivo in mala Zdražilova Lilijana. To je bil spet eden lepih uspehov za naše najmlajše. Slikali in filmali so jih od vseh strani. Več o tej razstavi bo morda kdo drug napisal, ali pa bodo „Misli” prihodnjič dobile v objavo celo kako sliko. ★Kakor berem, se sydneyški Slovenci od časa do časa zberejo na romanje. Pa se dajmo še v Melbournu I Dobil sem povabilo, da bi se slovenska skupina z narodnimi nošami na čelu udeležila procesije v čast Kristusu Kralju, ki jo leto za letom na prvo nedeljo v novembru prirejajo salezijanci v Sunbury. Ker imamo to nedeljo ravno slovensko mašo, bi se lahko kar po maši podali na pot. Preecj jih ima že osebnih avtomobilov, za ostale bi se lahko najel avtobus, če se jih javi zadostno število. Je kar najbolje, da s prijavami na moj naslov (Slovene Chaplaincy, Padua Hall, 19 A’Beckett Street, Kew, WM8118) takoj začnete. Podrobnosti boste vsi, ki bi se procesije radi udeležili, pravočasno dobili. Želel bi, da bi nas bilo čim več, saj smo katoliški Slovenci. Prav je, da tudi na ta način enkrat pokažemo svojo pripadnost. ★Doma smo svoj čas praznovali Materinski dan, Avstralija pa praznuje tudi poseben dan očetov: Father’s Day. Letošnji je že mimo. Eden naših atekov mi je povedal, da so letos tudi njega prvič obdarovali na „Father’s Day”. Ženka mu je kupila novo obleko: od vrha do tal ga je oblekla in obula. Tako je bil vesel, da jo je kar dvignil in zavrtil. Tuhtal je, kako je mogla skrivoma toliko zbrati od svoje plače. Pojasnilo je prišlo takoj na licu mesta: ženka mu je po veselem zavrtenju pomolila pod nos — račune! Pravi naš očka, da še zdaj ni izplačal svojega darila ... Melbourne, 18 Sept. Z VSEH VETROV AVSTRALIJA PRED VOLITVAMI. Dne 22. novembra bodo federalne volitve. Liberalna stranka z Menziesom na čelu je prepričana, da bo obdržala vladne vajeti v svojih rokah. Nekak uvod v volitveno borbo so zanimive Menziesove besede, ki se glase: „če bi bil jaz mlad človek in imel ves svet pred seboj, bi hotel živeti v Avstraliji ob tem času, ki je po mojem mnenju začetek najčudovitejšega razvoja Avstralije. Dejstvo je, da se ves napredek, ki ga Avstralija doživlja zadnjih deset let, da primerjati edino z razvojem Amerike v času njene največje aktivnosti”. — Izid volitev bo pokazal, če se narod strinja s predsednikom, ki očitno pripisuje zasluge za vse to svoji stranki in vladi, pa zato želi, da bi mogel iz Canberre voditi tudi avstralsko „bliščečo bodočnost” kot je vodil bližnjo preteklost. ŽENSKE ČEVLJE, ki prav za prav obstoje zgolj iz podplatov, bodo baje v doglednem času spravili v promet. Bodo iz takega blaga, da se bodo kar sami od sebe prislinili k nogi in ne po treba nič vezalk. To ne bo več „obuvalo”, obuvati in sezuvati jih ne bo treba. Tudi ne bodo vzdržali imena „čevlji”, čižmi ali kaj podobnega. Tudi čevljarji menda ne bodo več čevljarji, bodo morali najti za svojo stroko drugo ime. Očividno je, da bo pač z „obuvalom” manj skrbi kot dandanes, ali kaj bo z našim jezikom ob teh neprestanih novotarijah? Vsako staro ime za novo iznajdbo je večja ali manjša laž. Samo po- mislite, kako dandanes »potujemo” po zraku ... ZA NOVO USTAVO V FRANCIJI se bo vršilo splošno glasovanje v nedeljo 22. septembra. De Gaulle je uverjen, da bo zmaga na njegovi strani. Upa, da bo dobil 65% glasov. Zadovoljen bi bil tudi s 60%. če bi se pa zgodilo, da jih bo 70%, bo vzel tak izid za veliko zmagoslovje. Tudi drugi mislijo, da bo de Gaulle dobil odločno večino. Saj si je težko predstavljati, kaj bo s Francijo, če bi ob tem zgodovinskem glasovanju večina odklonila konstitucijo in z njo de Gaulla. ŽELEZNO ZAVESO napram Avstriji so Madžari zadnje čase še vse bolj poželezili. Na suhem so mejo podminirali s kakim milijonom min, postavili betonske opzo-valne stolpe, ki naj nadomeste prejšnje lesene, in napeljali povsod skrite telefonske žice, ki ob najmanjšem dotiku javljajo alarm. Preko rek in jezer ob meji so potegnili močne nove žične ograje. IZ TOKIJA V WASHINGTON je frčalo letalo brez pristanka med potjo. Daljava je 7.100 milj, letalo je potrebovalo 12 ur in 28 minut. Iz Tokija je odletelo v petek ob 7.55 zjutraj, v Washington je dospelo v petek istega tedna ob 7.23 zjutraj. Torej dobre pol ure prej kot je odletelo iz Tokija! So pač precejšnje časovne razlike med oddaljenimi kraji in ure različno kažejo. Od tod take „nemogoče” možnosti. VPRAŠANJE FORMOZE rešujejo trije pari velikih in močnih, vsaj za take se imajo. „Na licu mesta” odločata Kitajca Mao in Chiang Kaishek — z vojnimi operacijami. V Varšavi se dogovarjata pooblaščenca Wang Ping-nan za Kitajsko, Jakob Beam za Ameriko. Nič kaj preveč se jima ne mudi, vsaj Kitajcu ne. Tretji par sta Kruščev in Eisenhower, ki se obmetavata od daleč s težkimi papirnatimi bombami. Kateri teh parov bo rešil zamotano vprašanje Formoze? PESEM STAREGA KRANJCA (Nadaljevanje.) Barke nam blago nesejo, vino, žganje ljubi vsak, že kofe berači p’jejo, kmal bi vrglo to me vznak. Vsak čez hude čase toži, da nikjer ni d’narja vzet, ta si slep sam težo množi, potlej zlahka če živet. Kar srce je zlezlo v hlače, u opasico pa vrat, glava biti če drugače, jela torej se mešat. Mladi star’ga več ne sluša, stari mlad’ga še spuštuj! Moj Bog, kaj še človek skuša, svet je pa čedalje huj! „Stara šema, tiho bodi, drži jezik za zobmi, al’ pa te jemal bo zlodi” — tak mladina govori (Dalje prih.) Pismo NARTE VELIKONJA Urban ni dolgo čakal na kolodvoru. Kmalu je prišel vlak, napeto in nestrpno je pričakoval, kje se prikaže gospod. „In z gospodom bo Janez! si je dejal. Slednjič je zagledal častnika, ki se je opiral na slugo in palico. „Te je on, a Janeza ni zraven”, mu je šinilo na misel. Hitel je naproti. Gospodu se je obraz zjasnil; prijazno, v nekakšni zadregi je ponudil Urbanu roko. Tuj, neznan sluga je šel ob njem. Lipniku je brzelo oko od potnika do potnika, od okna do okna, Janeza nikjer, Janeza nikjer. Raztreseno je odgovarjal na različna gospodova vprašanja in se trudil, da bi vse razumel, da bi potlačil čudni, nejasni strah, ki de ga je palaščal, da bi zatrl v srcu bolečino, ki je hotela na dan. Janeza nikjer. „Kako se plašim, kakor kakšna ženska. In si delam nepotrebne skrbi”, si je govoril. Za hip mu je odleglo, ko si je dejal: „Moj Bog, konja pelje, gotovo ga pelje on, ker ga je Rjavček vajen, pa sem ves tako trepetlikasto preplašen in voham nesrečo, kjer je ni. To je od trudnosti in revmatizma!” I i^j ti Ml! Lipnik je pognal, domislil: Ko so peljali že med njivami, se je gospod „Pa kar sami ste prišli. To je res lepo od vas, res zelo lepo!” je menil. „Da, sam sem prišel!” je odvrnil starec in zamahnil z bičem po konju. »Kdo bi si bil misil”, je povzel gospod, „da se bom kdaj ranjen vozil tod. In ali veste, to se ne peljem kar tako. Ali vam je že znano, da bom odlikovan?” je vprašal v čudni zadregi, kakor bi lovil besede in iskal izraza. „In še nekaj: za Janeza bodo dali zaslužni križec!” Tistikrat je novi kočijaž skoraj omahnil s kozla. „Kako, gospod grof? — Ali — ali je res?” Stari vojak se je ves tresel razburjenja in neizrečene sreče. Solze so mu stopile v oči. „Ali je res, gospod? In zakaj, gospod, zakaj?” je naglo hitel. „In križec?” Obraz mu je žarel veselja. „Mene je rešil, sovražnikovo baterijo sva pa midva uničila. Ali vam ni nič znano, še nič znano o Janezu?” „Ne, že dobra dva meseca ni nič pisal”. „Tako?” je povlekel grof. „Tako? Seveda, pošta gre počasi, počasi, gospod oskrbnik, da, pošta gre počasi ...” Tega mož niti slišal ni. Po ušesih mu je brnelo: „Zaslužni križec, zaslužni križec! — Saj sem slutil, o ti moj Bog, ali nisem dejal? In ne medalje — križec, križec, ti sveti Bog, Janez, Janez!” si je dejal. „In zakaj ga še ni z gospodom?” Potem sta molčala. Urban se ni upal sam vprašati. „Možje si povemo sami, kar treba!” si je dejal. Gospod je bil Čudno zamišljen, kakor bi zbiral misli in iskal pravih besed. Bil je čudno molčeč in si prekladal nogo, ki ga je bolela. Na dvorišču ju je sprejela gospa. Vsa solzna in ginjena, Urbanu niti odzdravila ni. S soprogom sta se objela, poljubila, nato so mu pomagali po stopnicah. Starec je ostal sam na dvorišču; zapeljal je voz pod lopo in izročil Tomažu konja. In potem je hitel, kar so ga nesle njegove stare noge — v levi je čutil veliko utrujenost — hitel je čez dvorišče k ženi. Ni še dobro odprl vrat, ko je že vpil: „Ali nisem dejal, mati? Ali nisem dejal? In to je tvoj in moj sin!" Žena se je skoraj prestrašila hrupnega prihoda. „Kaj praviš? Ali je Janez prišel?" „To sem ravno hotel povedati!” „Kje pa je?” je nestrpno vpraševala. „No, potrpi. Ali ne veš, kaj je z njim? Nič ne veš? Janez je odlikovan!” ji je zavpil na uho. „Vidiš ga, razsajaš, kakor bi bil mlad fant!” „0, saj sem! Kar poglej!—Eden — dva, eden — dva!” Korakal je po kuhinji, dasi mu je leva noga povzročala bolečine. „Jaz sem star vojak, žena! Eden — dva! — In kaj misliš, kaj je prejel? Kdaj ste pa ženske kaj vedele? Pohvalo? — Ne! — Medaljo? — Tudi ne! — In kaj ostane? — Zaslužni križec, mati!” Ženica je z začudenjem gledala vanj. Pozabila je vprašati, pozabila je vse. „Pa ti povem: to je izjema! Navadni vojaki ne dobe kar tako. To je izjema in to ravno je tista pika. .Zaslužni križec'. In še nekaj: gospoda je rešil, kanone rešil; ali si kdaj kaj takega mislila? To je najin dečko. Skoda, škoda, da ga še ni!” Zdaj je šele prišla mati k besedi. „Zakaj ga pa še ni? Večerja bo mrzla in potem bo vse zanič! je pokazala na mizo. „Morava počakati! Mogoče ga še nocoj ne bo; jaz pravim, da pelje gospodovega konja, da pelje Rjavčka! — Glej jo mater, kar v paradi si, kar v paradi! In novo krilo? — Pravim, da moramo počakati; s konji je križ. V osebnih vlakih se ne vozijo. Kdaj so se vozili v osebnih vlakih? — Kako si danes opravljena! Na, da ne boš rekla, da te nimam več rad!" — In stari Urban je v fantovskem veselju poljubil, ves v zadregi in neroden, svojo staro ženo, (Dalje) Page Eight MISLI October, 1958 UGANKE REŠENE 1. Pesem knajpovca: PAVLA MILADINOVIČ. 2. Dva znanca: SREČKO KOŠIR in KAREL DOLENC. 3. Drzna trditev: Jurij je mislil na slovenske novorojenčke v Av-traliji, ki jih ..Avstralija sprejema" že sedem let in del j. 4. Dva pastirja: Tonček je pasel 50 ovac, Jurček 70. To pot so se reševalci slabo obnesli. Prišlo je malo odgovorov. EN SAM je pravilno rešil vse štiri, torej tudi „drzno trditev”: Jože Vah iz St. Albansa. Nekaj drugih odgovorov na „drzno trditev” je bilo zelo — drznih ... Nagrado dobi to pot samo Jože Vah. Drugim: Več sreče prihodnjič! Rešitve so poslali, delno, še naslednji: Mirko Rakušček, Marcela Bole, Zoran Pirjevec, Jože Grilj, Iva gtemberger, Milka Stanič, Marija Horvat. NOVE UGANKE 2. Posetnica LUDVIK A. MARIN (Sydney) Kadar ta mož piše članke za MISLI, se drugače podpisuje. Kako? Sem Kranjčičev Jurij.. . NOVE UGANKE 1. Šilingi in svetniki (Jože Grilj poslal) Jurček je 'prišel iz busha v Syd-ney. Rad bi si kaj kupil, pa je imel le nekaj drobiža v žepu. Stopil je v cerkev in se ustavil pred podobo sv. Petra: „Ljubi sv. Peter, podvoji moj drobiž v žepu in dobiš 10 šilingov”, je odštel 10 šilingov in odšel. Med je odštel 10 šilingov in došel. Med potjo se mu je zazdelo, da bi morda tudi sv. Pavel pomagal. Stopil je v drugo cerkev in obstal pred podobo sv. Pavla. „Ljubi sv. Pavel, gotovo ne boš slabši kot Peter, podvoji mi denar, ki ga nosim v žepu. Dobiš 10 šilingov”. Sv. Pavel je pokimal, Jurček mu je odštel 10 šilingov in odšel. Jurček se je spomnil na svojega patrona in šel v tretjo cerkev in se ustavil pred podobo sv. Jurija. „Ljubi sv. Jurij, ti si moj pa-tron, ne boš slabši kot ona dva, ki mi nista nič v žlahti. Podvoji mi denar, ki ga nosim v žepu. Tudi ti dobiš 10 šilingov”. Sveti Jurij je pokimal in še prijazno se je nasmejal. Takoj mu je Jurček odštel 10 šilingov in se odpravil nakupovat. Zdelo se mu je, da ima dovolj denarja tudi za tramvaj. Vstopil je in hotel plačati. Na svoje začudenje je opazil, da je žep — prazen. Dobri računarji, povejte, koliko je imel Jurček drobiža, preden ga je dal prvemu svetniku podvojitil Razdrto Na Razdrtem Čevljar Trobec je prišel v toliko bedo, da bi bil rad svojo dušo zastavil. Hudiman je to videl in porabil priliko. Naredila sta pismeno pogodbo: Natan Gobec, pe-sestnik v Globelem št. 13, se obveže, da bo skozi leto in dan dobavljal usnje Janezu Trobcu, čevljarju iz Nemške vasi št. 1, sedaj na Razdrtem, zato bo po preteku navedenega roka prišel po Trobca. Razdrto, na dan sv. Matije 1799. Natan Gobec, Janez Trobec. Čevljarju se je začelo dobro goditi. Obul je znance in rojake po nizki ceni, nabral si dobrih del in imetja. Ko mine leto se pripravi Trobec na Hudimana. Na čevljarskem stolu čaka enajste ure, v roki drži star štebal, na mizi je blagoslovljena voda. Ura udari — in groza, na oknu se prikaže kakor velika telečja glava, ki votlo spregovori: „Trobec, poznaš ta gobec?” Čevljar pa ni izgubil poguma. Z vso močjo je pognal štebal v Hudimana. „Gobec, paznaš ta trobec?” In poškropil ga je z blagoslovljeno vodo. Grozno je zatulila pošast na štebal, da se je razletel na tisoč koscev, in pobegnila. To je bil strah! Ampak, kdor se peča s Hudima-nom, se ga ne reši kar tako. Ko se je Trobec po dolgem življenju napotil v nebesa, je našel pred vrati Gobca, ki je s pismom v roki dokazoval sv. Petru, da je Trobčeva duša njegova. Prvič zato, ker sva se tako pogodila, drugič pa zato, ker je mene goljufal. Sveti Peter je poslušal, Trobec je pa oporekal. Pokazal je na papir in trdil, da sta Trobec in Gobec pogodbo s podpisi razdrla. Res je Peter bral: Razdrto tega in tega. Peter je pokimal, Trobec je pa še dalje dokazoval: „Pogodbo sem vseeno držal, če- prav je bila razdrta, ker mu nisem ukratil trobca, ki ga je hotel imeti. Sem ga mu pošteno vrgel v gobec. Tretjič je pa Hudiman prišel prezgodaj, ker je bil 1. 1799 sv. Matija na dan 25. februarja, leta 1800 pa 24”. Sv. Peter je bil zadovoljen in je posadil Trobca v prvo klop v nebesih. JOŽE MAČEK — NI MAČEK, KALI? Koroški rojak, ki naj ostane neimenovan, ker nismo vprašali za dovoljenje, je poslal znanemu gospodu v Dookie naslednje vrstice: „Glede Vašega imena: mislim, da je pravilna sklanjatev: Maček, Ma-čeka. Vaše ime nima namreč nič opraviti s pesmijo: Naš maček je ljubco imev ... Nimate nič skupnega s to domačo živalco. Na Koroškem imamo krajevna imena kot „Mače” in „Na Mačah”. To je vas v Rožu. Imamo družinsko ime „Mačnik”. Da je manj po mačje, pišejo Nemci: Matschnigg! Poznamo tudi ime „Mačic” in jaz mislim, da je bilo tudi Vašim prednikom ime Mačic* saj Gorenjska ni daleč od Koroške. Kak moder pravopisec, verjetno matičar, je nekoč spremenil ime v Mačka! Ko sem bil otrok, smo imeli na naši šoli za učitelja Jozija Mačiča (padel je v zadnji vojni) in smo mu iz nagajivosti rekli — maček! Čehi imajo besedo „macati” za naš „tipati”, enako Poljaki in Malorusi. Namesto „tlačiti” pravijo „mačkati”, Bolgari pa imajo isto besedo za „mesiti”. Tudi na Koroškem rabimo besedo „mačka-ti” za tlačiti. (Pač isto kot književno slovensko: mečkati — ur.) V pomenu „mesiti” se je pa staroslovenska beseda ohranila v imenu lesene posode, v kateri se mesi kruh: mašče (poudarek na zadnjem zlogu — ur.) V teh navedenih korenih je torej iskati izvor Vašega imena. Na mačka mišjelovca pa kar pozabite!” KOTIČEK NAŠIH MALIH ISKREN POZDRAV, DRAGI OTROCI. Nisem se mogla odločiti, če naj vam to pot povem pravljico ali naj skupaj zapojemo veselo popevko, se naigramo in nasmejemo. Včeraj je pa bilo hladno in sem se nenadoma domislila naše domače slovenske zime. Otroci moji, ali ste že kdaj videli sneg? Ali veste, kako ledeno mrzle so snežinke? Ko sem se spomnila vsega tega, mi je prišla na um Pravljica o sneženi preprogi V velikem mestu sta živela prijateljčka Tonček in Jakec. Skupaj sta obiskovala šolo, skupaj jrisala domače naloge, skupaj se igrala in marsikdaj tudi skupaj ugnala kakšno prav poredno. Blizu mesta je bilo letališče in v tistih dneh so tudi mali fantki lahko imeli svoja majhna letala, ki so se na njih dvigali pod nebo. Jakec se ni nikoli drznil dvigniti se previsoko. Vedno je pristal točno ob času, ko je bilo treba iti domov, kjer ga je čakala mamica z večerjo. Tonček pa je bil vse preveč predrzen in skoro divjaški. Jakec ga je vedno opominjal, pa ni nič zaleglo. Tisto popoldne sta se spet odpravila na letališče. Tončkovo letalo je bilo živordeče in krila so komaj čakala, da polete v sončne višave. Tonček se je vsedel za krmilo in brž pritisnil na gumb na levici, zavrtel ročaj na desnici, premaknil vzvod in — brrr! — odletel pod oblake. Takoj za rdečim se je dvignilo modro letalo — v njem je previdno krmaril Jakec. Obe letali sta plavali vzporedno in dečka sta se veselo smejala. Nenadoma je Tonček pognal motor še hitreje, da se je rdeči aeroplanček drzno zasvetil. Više in više se je dvigal, naravnost navpično pod nebo. Jakec se je v svojem modrem letalu prestrašil: „Kaj če Tonček pozabi, da previsoko leta?” ' Bilo je namreč tako, da se je vsak deček, ki se je previsoko dvignil, spremenil za kazen v temen oblak in nihče ga ni mogel rešiti ... Jakec je klical in klical za Tončkom, le-ta pa ni slišal in je očividno pozabil na svarilo. Še dolgo je Jakec ves razburjen krožil semintja in čakal, da se rdeči aeroplanček vrne. Potem pa se je že zmračilo in Jakec je moral domov. Lahko si predstavljate Tončkovo mamico, ko ji je Jakec v joku povedal, da je Tonček izginil v oblakih. Mamica je bila sprva vsa trda, pa se je v trenutku odločila. Tekla je na letališče in sedla, v modro Jakčevo letalo. Aeroplanček se je dvignil, više in više ga je poganjala mamica. Pred njo so bili nakopičeni oblaki. Pristala je na enem in se začudila. Pred njo je bil velik grad in visoke stopnice so vodile do vrat. Tam je zagledala drobnega angelčka, ki je vprašal: „Kaj iščeš, mamica? „Angelček, ali si videl našega Tončka?” „Tistega, ki se je predrzno dvignil do naših dvorov?” „Torej si ga videl? Pokaži mi, kje je, da ga vzamem s seboj!” „Vzameš s seboj?” se je začudil angelček. „To bi bilo proti nebeški postavi! Ne moreš!” Potem je malo pomislil in nadaljeval: „Ali si pripravljena veliko trpeti, da rešiš Tončka?” Mamica je med hlipanjem prikimala. „Dobro, dal ti bom kanglico ledenih snežink. Iz njih moraš stkati preprogo, ki bo tako velika, da boš z njo pregrnila tisti rožnati oblak, ki ga vidiš pred seboj. Samo tako moreš rešiti Tončka”. Bilo je mrzlo, oster veter se je podil preko neba, mamica pa je s Publisher: Slovenc Chaplaincy, 66 Gor-don Sl., Paddington, N\S.W. premrlimi prsti tkala preprogo iz snežink. Sestavljala, je rože, vezla venčke in hitela, hitela. Prsti so ji od mraza pomodreli in komaj jih je še čutila. Preproga je postajala večja in lepša. Samo še zadnji venček bo stkala in delo bo opravljeno. Mamica je segla v kanglico in glej: posoda je bila prazna! Mamica-ubožica, kje boš našla snežinke? V obupu so ji pritekle solze po licih. Ostri veter jih je prestregel in v mrazu so poledenele. Tako je mamica dobila še eno prgišče snežink. Bilo je dovolj, da je dotkala preprogo. V mrzli mesečini je odsevala kakor biserni pajčolan. Mamica jo je z zadnjimi močmi zvila v naročje in stopila z njo do oblaka in — pred njo je stal Tonček! Kajne, dragi otroci, zdaj si lahko sami predstavljate, kaj je bilo potem. Mamica je odvedla Tončka in bila sta spet srečna. Mislite si, kako je ob njima poskakoval Jakec. Če boste nekoč sami imeli tak majhen aeroplanček, pazite, da ne boste predrzni! Vesel pozdrav vsem in pridni bodite! — Neva. Printed by Publicity Press Pty. Ltd., 71-75 Regent St., Sydney,