Knjižna recenzija
Prejeto 9. avgusta 2022, sprejeto 10. avgusta 2022
doi: 10.51741/sd.2022.61.4.343-345
Andreja Rafaelič in Vito Flaker (2021)
Dezinstitucionalizacija I: neskončna
Ljubljana: Založba Univerze v Ljubljani 317 strani. ISBN 978-961-7128-19-2
O dezinstitucionalizaciji je bilo v slovenskem prostoru napisanega že marsikaj, monografijo Dezinstitucionalizacija I: neskončna pa sta avtorica in avtor - ki sta dolgoletna akterja na tem področju - napisala z namenom zbrati čim več znanja in izkušenj na enem mestu. Po eni strani s tem dokazujeta, da je o dezinstitucionalizaciji dobro pisati - s to knjigo smo namreč dobili celovito konceptualno mrežo, ki dopolnjuje pred kratkim v slovenščino prevedene Skupne evropske smernice za prehod iz institucionalne v skupnostno oskrbo - po drugi strani pa s to knjigo dokazujeta, da je dezinstitucionalizacijo še bolje izvajati, zato sta jo tu in tam namenoma pisala kot niz »kuharskih receptov«, kot pravita sama.
Namen monografije avtorja jasno predstavita že v predgovoru in napovesta tudi njeno vsebino, slog pisanja pa tudi uporabljeno besedišče. Ta precej dolg predgovor upravičuje predvsem besedišče, saj avtorja predstavita argumente za uporabo treh ključnih besed: ustanova, dezinstitucionalizacija in onemogočanje. Predvsem z uporabo te zadnje je knjiga pojmovno inovativna - pravzaprav je celotno besedilo poskus uveljavitve tega novega izraza, ki nadomešča »invalidnost«, hen-
lo
dikep in sintagmo ljudje s takšno ali drugačno ovir(anostj)o, ki polnijo vsakdanji 3 strokovnjaški besednjak socialnega dela. S tem želita pokazati, da onemogočanje 3 ni nekaj, kar človek ima ali je, temveč kar se človeku dogaja (str. 19).	*
Sledi poglavje o totalnih ustanovah. To je pričakovano in zelo dobrodošlo, ^ saj deluje kot opomnik, od česa moramo v procesu dezinstitucionalizacije S bežati, česa ne smemo ponavljati, oz. rečeno z Basaglio, na katerega se več- g krat sklicujeta tudi avtorja, kaj moramo negirati. Avtorja logično nadaljujeta s poglavjem o dezinstitucionalizaciji, kjer z definicijo konceptualno razgrneta -iS to težko besedo, se ozreta po njej sorodnih pojmih (dolgotrajna oskrba, sa- 8 mostojno/neodvisno življenje) in ponudita zgodovinski vpogled v te procese. | Sledi opis dezinstitucionalizacije iz tujine (pri delu katerih sta sodelovala
tudi avtorja), ki peljejo v del z naslovom Eksperimenti, nevihte in modeli. Del o = zgodbah iz tujine je bolj deskriptivne narave in s tem bralstvu olajša predstavo £ o procesih dezinstitucionalizacije v praksi, drugi del pa je nekakšna sintezo ;n ugotovitev. To je dobro po vsebinski strani, knjigi pa doda didaktičnost. *	Naslednje dva dela, Dezinstitucionalizacija v Sloveniji in Koronavirus v
¡š institucijah, približata obravnavano tematiko na tukaj in zdaj. O dezinstituci-onalizaciji v Sloveniji smo lahko brali že na več drugih mestih, a sta to avtorja ^ upravičila že v uvodu, ko sta nakazala njun namen zbrati gradivo na enem mestu. Seveda tu pogrešamo podrobnejši zgodovinski pregled največjega vala dezinstitucionalizacije v Sloveniji - tistega v Hrastovcu - vendar avtorja to pustita za prihajajoči drugi del te knjige. Z delom o koronavirusu v ustanovah bo morda marsikateremu bralcu ali bralki lažje razumeti vse prejšnje in poznejše dele knjige, saj se poudarki knjige tu zgostijo ob pisanju o obdobju, ki ga imamo še vsi zelo sveže v spominu. S tem nazorno pokažeta, da so bile institucije žarišča okužb in smrti. O tem se je sicer v javnosti govorilo, a pogosto brez spraševanja o smiselnosti institucionalne oskrbe. Avtorja ta del skleneta z jasnim sporočilom, da smo v pandemiji zamudili priložnost za urgentno dezinstitucionalizacijo. Ta bi zagotovila ne le boljšo oskrbo, temveč najverjetneje tudi drastično zmanjšanje števila smrti.
V nadaljevanju se avtorja počasi približujeta sklepom s poglavjem Zgodbe prehoda. V tem delu je treba opozoriti na vsaj eno mesto. Pri »vrednotenju« učinkov dezinstitucionalizacije avtorja pišeta o vlogi gibanj, metod, novih oblik pomoči in reform. S tem pojasnita pomen vseh štirih komponent dezinstitucionalizacije, hkrati pa nakažeta tudi meje posameznih delov te »mašine« (npr.: ni dovolj, da z osebnim načrtovanjem zagotovimo oskrbo po meri človeka, če je ta še vedno zaprt v ustanovi) in opozorita na nujo, da naj akcija prežema vse štiri. Ta del lahko, kot še nekatere v knjigi, beremo kot učbenik socialnega dela. V knjigi avtorja namreč ponudita širok nabor prečnih tem za socialno delo ne glede na specifično področje. Tako lahko, na primer, tu in tam beremo o timskem delu, oskrbi po osebni meri, ravnanju s tveganji, demokratičnem vodenju, terenskemu delu, ki so vse teme, ki so za socialno delo poglavitne ne glede na področje dela. V tej obširni knjigi se nam zelo lahko zgodi, da spregledamo kakšen nauk, splošno veljaven za socialno delo ali celo širše, za vsak poklic pomoči ljudem, na primer tale: »Metodični sistemi, ki zares odgovarjajo na stiske in želje ljudi, so bolj usmerjevalni, orientacijski pripomočki kakor predpisani pristopi.« (str. 233) V tem pogledu knjiga zahteva pozorno in večkratno branje.
Dodatna odlika monografije je, da izžareva prav tisto, kar obravnava. Ob branju nas spremlja akcijski karakter besedila. Akcijski zato, ker se monografija na več mestih - še posebej pa v sklepnem poglavju - bere kot priročnik za načrtovanje in izvajanje akcij dezinstitucionalizacije. Formulacije tipa »treba je« ali »moramo«, ki jih v knjigi kar mrgoli, kažejo, da sta avtorica in avtor besedila že med pisanjem z eno nogo v procesih preseljevanja v skupnost (navsezadnje iz teh izkušenj iz prakse tudi izhajata), hkrati pa številne preglednice snov besedila sintetizirajo tako, da monografijo naredijo pripravno za vsak manjši nahrbtnik akterjev na terenu.
Zaradi večdimenzionalnosti njene vsebine avtorja s knjigo nagovarjata več š publik. Kot sem že pokazal, v knjigi najdemo veliko mest, ki bodo poučna za r študentsko bralstvo ali pa bralstvo iz prakse socialnega dela in varstva - za a prve kot napotki za delo v prihodnje, za druge pa kot pomoč pri procesih dezinstitucionalizacije ali pa kot opomnik, ki - upam - dovolj jasno opozarja ž na možne zdrse v institucionalno kulturo. Besedilo pa ima še več elementov, ki bodo zanimivi na eni strani tistim, ki upravljajo ustanove, na drugi strani n pa tistim, ki načrtujejo politike na tem področju. V vsebini knjige je namreč a: najti več delov, kjer avtorja opozarjata na pasti in spodletele poskuse, kot tudi navajata podatke o tem, kaj je kje že delovalo in pri čem je torej treba vztrajati. Morda knjiga še najmanj neposredno nagovarja stanovalce takih ustanov, njihove svojce in morda njihove bodoče sosede (po preselitvi stanovalcev iz ustanov). Avtorja se sicer trudita izogniti strokovnjaškemu žargonu in trdita, da bi bilo dobro narediti verzijo knjige v dostopnejši obliki - v lahkem branju, vendar po tem ne posežeta in tako knjiga kljub temu ostaja namenjena predvsem bralstvu, ki mu ni tuj strokovni in znanstveni način pisanja.
Če ostanem pri načinu pisanja - ta bo, upam, marsikoga navdihnil s številnimi meandri, ki jih je najti delno v glavnem besedilu, predvsem pa v opombah pod črto (naštel sem jih kar 227!). Ti ekskurzi so včasih humorni, nekateri nadaljujejo misel v dodatne razlage ali obrobne, a povedne zgodbe, tretji se ukvarjajo z lingvističnimi niansami izrazov ... Skratka, knjiga je tudi bralsko doživetje.
Ta knjiga ne bi bila skladna z načeli, ki jih nakazuje že v naslovu, če ne bi imela nadaljevanja. Pričakujemo torej še njen drugi del, v katerem bomo lahko brali predvsem o hrastovških epizodah dezinstitucionalizacije. O njih je do zdaj napisanega razmeroma malo. Poleg tega pa pričakujemo tudi naslednje, neskončne valove dezinstitucionalizacije. To knjigo moramo razumeti predvsem kot poziv k akciji. V nasprotnem primeru bodo prevladali aksiomi in inertnost - tako nas uči knjiga - na katerih temeljijo totalne ustanove.
Juš Škraban