366
Janko  Kersnik; Jara gospoda.
»Imenuj   oni   ponos,   kakor  ga   hočeš,  samosvest, vzgojo, nrav-
nost
v
»Čakaj, pomagam ti!« deje Pavel smehoma; »imenujem ga kal tistega pravega ženstva, katerega iščemo tako zaman!«
»Prav praviš!« pritegne Valentin resno. Našel ni izraza pojmu, kateri je pa vender še obema, dasi sta ga imenovala, plaval nekamo temno pred očmi.
Bila sta že pred notarjevim stanovanjem.
»Ne jezi se! — Videl bodeš, kako imenitna gospa bode še ta Ančika! Skoda — sedaj je ne smemo več objemati!« deje adjunkt kinično.
»Ti bi jo sedaj morda še rajši nego prej!« pravi Valentin nekoliko nezadovoljno, »in to menda navzlic svoji izborni teoriji o vzgoji žena po njih soprogih!«
»Spat pojdi spat, Tinče, in tiho hodi po stopnicah — petelin bode skoro pel!« pravi adjunkt smehoma in krene proti svojemu stanovanju.
(Dalje prihodnjič.)
Pridi zopet, čas pomladi!
l.l.C-OJega sred gredica,
Mnog si že pognala cvet; Do  cvetice zdaj  cvetica, Kdaj  priklija bujno spet ?
Zima je zamela tudi Srčni moj odeveli vrt;
Morda, seme drobno,  v grudi Mrzli zaduši te smrt?
Zunaj  divno mladoletje Severov odgnal je piš,
Le po steklih rase cvetje V oknih zametžnih hiš.
Pridi zopet,  čas pomlddi, In ovenčaj  hrib in dol,
Pesmij  v srci mi nasddi, Raja mu prinesi pol!