130
Podučne stvari.
Blaž d i ce (norišnice),
kakoršne morajo biti, in kaj je njih namen.
Spisal dr. Rarol Bleiweis, p rim ar i j  deželne blaznice Kranjske.
(Dalje.)
Misli, kako naj so vredjene blaznice, ali imajo v njih ločeni biti ozdravljivi od neozdravljivih blaznih itd., spremenile so se sčasoma zel6. Norišnice, ki so bile zidane prejšnja leta,  se  zelo razločujejo
131
od današnjih, vendar bile so o svojem času zgledni zavodi in so še zdaj dobre za rabo. Dandanes se blaz-niče tako vredujejo, da so prostori za oskrbništvo in gospodarstvo popolnem ločeni od bolniških oddelkov, a vendar se lahko pride iz teh do unih, — tudi morajo biti m o ž k i oddelki od ženskih kolikor mogoče oddaljeni, — za vsak spol morajo biti posebna sprehajališča, — prostori za raznovrstna dela blaznih se nahajajo na moški in ženski strani. Vsaka dobro vredjena bJaznica ima za vsak spol po več razredov, ki so po bolj ali manj prostornih mostovžih ali pa po nadstropjih ločeni; v nekaterih norišnicah so cel6 posebne hiše za posamezne razrede bolnih.
Na tak način je mogoče, popolnem ločiti mirne od nemirnih, snažne od nesnažnih, prebolele od onih, ki imajo kronične telesne bolezni in pa le nekatera znamenja blaznosti, neprenehoma nemirne in divjajoče od onih, ki postajajo včasi razburjeni; tudi za mirne blazne izobraženih stanov se nahajajo posebni oddelki; ako so pa izobraženi blazni vedno nemirni, divji ali nesnažni, potem se ve da je taka ločitev nepotrebna, ki ne koristi bolnim, pa napravlja deželi nepotrebnih velikih stroškov.
V  bolje vredjenih norišnicah se nahajajo prostori, v katerih prebivajo blazni podnevi; tudi se skrbi za to, da so prostori po številu v njih bivajočih blaznih dostojno veliki, da so zračni, svitii in dovolj gorki. V ta namen so spalni in dnevni prostori v raznih nadstropjih, ali pa eden zraven druzega; tudi se široki mostovži v nekaterih bolnišnicah porabijo za bivališče blaznih podnevi.
Nove blaznice se večidel in najbolje razsvetljujejo s plinom (gazom); kurjava pozimi je v kleti, od kodar se gorki zrak po cevih razširja po vseh nadstropjih. Taka naprava je ze!6 koristna, prvič zarad tega, ker blazni ne pridejo do ognja in se tako odvrača vsaka nesreča, — drugič zato, ker se po taki kurjavi d& razgreti več prostorov. Navadne naše peči se nahajajo v nekaterih blaznicah le v oddelkih, kjer bivajo mirni, a tudi tam morajo mesteje imeti'ključalnico, katero more le strežaj odpreti. Kurjava s tolikimi pečmi veliko stane in je bolj nevarna, kakor kurjava z vročim soparom. — Prostori pa se ogrevajo ali z vročim vodnim soparom ali pa z vročim zrakom; v novejšem času se združujeta oba načina tako, da je v pripravnem kotlu voda, katera se po vročem soparu bolj   ali manj razgreva in po vseh nadstropjih razširja.
V  vsakem oddelku so kopališča, katera so za ozdravljevanje blaznih neobhodno potrebna. Kopališče z dvema ali tremi banjami in slapom (douche) mora biti blizo stanovališČ, da se bolni ne prehladijo in ne vtrudijo po kopelih.
Na vsakem oddelku mora biti po eno ali dvoje sobic, da se morejo osamotiti včasih razburjeni blazni za nekoliko ur; ondi ostanejo tudi ponoči v družbi stre-žaja, dokler se ne pomirijo, kajti dobro ni, če se prestavijo zavoljo začasne razburjenosti takoj na kak drug oddelek.
Oddelek za neprestano besne (divjajoče) mora imeti več sobic za osamotenje, ki imajo posebno napravo. Okna njihova so ali visoka nad tlami ali pa v navadni višini, šipe pa iz tako močnega in debelega stekla, da se lahko po njih skače, pa se ne starejo; tudi morajo trdno omrežena biti in tako narejena, da se po potrebi otemniti dad6. Vrata teh sobic so debela in močna, se odpirajo in zapirajo samo od zunaj, in imajo majhno ljuknico, skoz katero se opazuje blazni tako, da on tega ne čuti. Sobice za osamotenje na tem oddelku se imenujejo celice, ves oddelek pa se zove oddelek besnih.
V  nekaterih še novejših blaznicah se pa nahajajo v tem oddelku vsakovrstne čudne naprave, ki so le ostanki onih starejih časov, ko so blazne le kakor hu-dodelnike zatvorili in se ni poskušalo, jih ozdraviti* Dandanes so te celice enake navadnim sobicam, le okna so trdno izdelana, steklo je močno, zatvornice pri oknih so iz trdega in močnega lesa, se trdno zapr6 j vrata so močna, se morajo posebno dobro zaklepati, zid in tla so z oljnato barvo prevlečena, da se dobro in lahko snažiti dad6 ; vsi vogli v sobici so oglajeni, da se besnik nikjer poškodovati ne more; tudi za kurjavo in zračenje je dobro skrbljeno. S tako napravo je celica podobna navadni sobi, kamor se postavlja vsakovrstno hišno orodje. Take celice vtisek na bolnika ni neprijeten; ves ta oddelek blaznice je potem zel6 podoben dobro vredjeni bolnišnici, in zgublja nekdanjo strahovitost pri občinstvu.
Vrti morajo biti v bližini oddelkov. Senčnata drevesa, cvetlice, prijetne vrtne naprave, klopi in vrtne hišice so potrebščine, ki se dandanes nahajajo na vrtih vsake dobre norišnice. Tudi na vrtu morajo biti ločeni spoli in blazni po različnosti bolezni; mirni morajo biti oddaljeni od nemirnih , da se brez motenja sprehajajo in okrevajo v dobrem zraku. Taka razdelitev tudi strežajem olajša nadzorstvo. Pomanjkanje takih pregrajenih vrtov bil bi velik pogrešek, katerega odpraviti mora biti skrb vsacemu dobremu vodstvu.
V  vsaki dobro vredjeni blaznici so d e 1 a 1 n i c e za bolnike: mizarnice, šivarnice, čevljarnice, pa tudi prostori za pletenje slamnic, za pripravljanje sočivja, kuhinja, perilnica, sušilnica. Povsod tu vspešno pomagajo blazne ženske.
Prav koristno je, če ima blaznica kaj polja in živine. Tam najdejo blazni kmetje sebi primerno delo, pa se tudi gnoj in marsikaj druzega dobro porabi na korist zavoda.
Poskusilo se je v novejšem času, in to z dobrim vspehom, nastanovati mirne blazne v navadnih hišah, se ve, da pod dobrim varstvom in v bližini blaznice. Take naselbe blaznih imenujejo se „kolonije", ki so pod nadzorstvom vodje norišničnega; blazni se tu pečajo s poljedelstvom in živinorejo, zato morajo imeti take kolonije dovolj sveta. Skušnje so učile, da precej veliko število blaznih ne potrebuje drazega bivanja v norišnici, in da se brez nevarnosti morejo nastaniti v navadnih hišah, le skrbeti je treba, da se pazljivo čuje nad njimi in da se brž prestavijo v blaznico, ako postanejo bolj nemirni. Ker so norišnice sedanji čas povsod prenapolnene, dobile bodo kolonije še vedno večo veljavo zato, ker se dad6 z manjšimi stroški vrediti in se tako prihrani stroškov deželi in davke plačeva-jočim deželanom. — Največa taka kolonija (naselbina) je Belgijska vas Geel, v kateri že čez sto let vaščani oskrbljujejo blazne različnega stanu. Blizo tisoč blaznih biva v tej vasi, katera šteje 9000 prebivalcev. Blazni seljaki vživajo tu precej prostosti; oni opravljajo vsa dela v družbi zdravih, a tudi vživajo ž njimi primernih veselic in zabav. Ravna se tam lepo z blaznimi; brez dovoljenja zdravnikov nikakoršna sila ni dopuščena* Samoumori so redki in telesno zdravje je sploh tam tak6 dobro, da so se našli leta 1838. čez sto let stari blazni. Pobegnilo jih do zdaj ni mnogo, ker je vas Geel s tako goščavo obdana, da nihče ne more lahko pobegniti. Vendar ima tudi ta kolonija mnogo napak, kar se pa zboljšati trudijo ondotni zdravniki. Kolonije so živ dokaz, da morejo mnogi blazni bivati v veliki prostosti in brez posebnega nadzorstva, kar zavodu vsakako manj stroškov prizadene. Tudi sedanjo našo blaznico na Studencu smemo vvrstiti kolonijam, kajti tudi tu stanujejo   blazni   v raznovrstnih  poslopjih brez
132
omreženih oken in posebnih priprav; delajo na vrtu in polju tudi zunaj ozidja; hodijo v bližnjo cerkev, na-pravljajo izlete v Ljubljano in okolico, vživajo tedaj tudi tu obilne prostosti.
Dalje naj še omenim to, da se v vseh blaznicah skrbi za to, da imajo blazni primerno zabavo, kegljišča itd., za bolj premožne bolnike tudi biljard in dvorano, kjer pojo, igrajo in plešejo.
V  norišnici mora pa tudi biti kapelica za službo Božjo, potem majhna lekarnica in knjižnica.
Skusil sem v tem popisu razložiti na kratko vse, kar se vidi in najde, ko se pride v dobro vre d j eno blaznico. Prepričal se je lahko vsak, da se le cel6 malo razloči od dobro vredjene bolnišnice, da se pa tudi v njej ne najde posebnih in skrivnostnih naprav, ki jih opisujejo včasih pisatelji v svojih povestih zato, da je pripovedka čitateljem bolj mikavna.
S tem sem dovršil prvi del svoje naloge.
V   drugem delu govorim o tem, kaj ima doseči dobra norišnica.
Ozdravljivi bolniki morajo se v norišnici ozdrav-Ijati, neozdravljivi pa naj najdejo svoji bolni osebnosti primerno domačijo, — to je, na kratko rečeno, cilj in konec dobre norišnice.
Nekatere telesne bolezni se lahko v prvem hipu spoznajo za neozdravljive, tako bolni hirajo in kanalu umr6. Ravno tako je tudi pri nekaterih boleznih uma. Mnogo blaznih se takoj more razglasiti za neozdravljive; drugi se izprva boljšajo, a kmalu tudi pri naj-veči skrbljivosti začn6 hirati, kakor je to včasi pri pljučnici, pri vnetji prsnih mren, pri revmatični hro moti itd., — v preteku teh bolezen nastane neozdravljiva jetika ali mrtudnost.
Prva in najbolj imenitna naloga zdravnikova je odločiti, v katero vrsto spada novo sprejeti bolnik. Važno je to za ozdravljenje bolnika, še bolj pa za njegovo rodovino ali žlahto. Za ozdravljivega bolnika rodovina gotovo raji in več žrtvuje, kakor za neozdravljivega; ona bo doma vse tako vredila, da bo za-nj prav, ako ima priti zopet domii. Nikar naj se tedaj rodovini ne vcepi neizpolnlj i vo upanje; tem hujše je za-nj o, ako pozneje up splava po vodi! Ni ne človeško, ne priljudno, obljubiti žlahti ozdravljenje bolnikovo, pozneje pa preklicati besedo. Tudi le koristi zavodu to, da se izprva podučuje žlahta o stanu bolnikovem; tako se prestrižejo neopravičene zahteve in nade. Res je, da se v prvem hipu ne dd, konečno določiti, ali je blazni ozdravljiv ali ne; zato treba zdravniku daljšega odloga, v katerem opazuje bolnika, in iz tega opazovanja potem dobi podlago za svojo prognozo.
Tudi pri bolnikih, ki se ne morejo popolnem ozdraviti, se posreči večkrat odstraniti sčasoma nekatere za bolnika in žlahto posebno nestrpljive prikazni, da je potem bolniku mogoče bivati zunaj blaznice.
Včasih je spoznanje bolnega uma pri nekaterih blaznih j ako težko zato, ker skoraj vsa opravila možganov vršijo se popolnoma redno in se blaznost vrti le v zel6 ozki meji tako, da občinstvo dostikrat trdi, da je človek zdrav, zdravnik ga pa vendar pripoznava za zel6 nevarnega bolnika. Tak interesanten slučaj bil je nek posestnik v okolici Ljubljanski, katerega nepremična ideja se je koncentrirala na dve osobi, in je blaznost v tistem trenutku, ko glavne osobe ni več vmes bilo, skoro popolnem prešla. Bil je ta mož oženjen več kot 16 let s prav pridno in pametno gospodinjo; na majhni svoji kmetiji živela sta dobro in zadovoljno, imela sta 12 otrok, a samo 5 ostalo je živih. On je bil zmirom varčen, trezen gospodar in zdravega uma. Nekega večera bil je v bližnji vasi v veseli družbi, ondi se je vpijanil,   in domu grede obleži v snegu.    Zjutraj
ga najdejo vsega trdega, vendar oživil se je še, a prsti nog so mu pozebli. Ležati je moral doma več tednov, in začel takrat pijančevati. Dalje časa trajajoči navali krvi v možgane rodili so pri njem blaznost. Imel je strašne halucinacije in vizije; slišal je glasove in videl podobe, ki so ga vedno vznemirjale in razburjale zato, ker so izbudile misel o nezvestobi svoje že precej stare sopruge. Za njenega ljubčeka si je domišljeval soseda, že čez 60 let starega in pobožnega moža, ki se za take mladostne stvari še zmenil ni. OcUlej začelo se je pravo peklo v hiši; trdil je, da je le prvi otrok njegov, vsi drugi pa sosedovi; preganjal, žugal in tepel je ženo, otroke in soseda ljubimca, vsi so morali večkrat bežati iz hiše. Postal je tako nevaren svoji rodovini, katera se je konečno vendar smilila vaščanom, da so ga pripeljali v blaznico, čeravno je marsikateri bil popolnem prepričan, da mož ni blazen. In res moram konstatirati, da dolgo nisem ne najmanjšega znamenja blaznosti na njem našel: govoril je v vseh stvareh tako pametno, vedel se tako dobro, da sem se še le po njegovi konfrontaciji s ženo mogel prepričati, da mu fiksna ideja po glavi roji in da more ta domišljija po bolnem njegovem umu ognjeno izslikana postati za rodovino zelo nevarna, — a da jo on zatajiti skuša. Ker se je v blaznici mirno in pametno vedel, vžival je v njej precej prostosti; delal je kcnečke mošnjice za denar in večkrat je šel s strežajem v mesto kupovat usnja in druge za tak fabrikat potrebne tvarine. Eno nedeljo napravlja strežaja, da gresta v bližnjo krčmo; tu strežaja prav po zvijaško napoji, in ko iz krčme proti blaznici kora-čita, mu uide. Naravnost beži domii. Bil je par tednov manj siten in razburjen, gotovo je storil to strah pred blaznico. Neko jutro pa je povabil soprugo, da naj gre z njim v mesto. Ko pa sta zunaj vasi na polji, jo zgrabi, vrže na tla in ji s pipčkom prereže žile na nogah in rokah. Ko so na krik hiteli vaščani ženi na pomoč, beži. Poskrival se je tri dni na močvirji, potem se pa sam oglasil pri sodniji, da bi ga zarad tega dejanja zaprla, Sodnija ga izroči blaznici, v kateri je kakor poprej bil eden najbolj mirnih in delavnih bolnikov. Žena vsled hude krvavitve in velicega straha začne hirati in umrje za j etiko. Jaz mu to povem z namenom in v trdni nadi, da bo smrt večletne njegove tovaršice napravila močan vtis na njegov bolni um in se bodo morebiti spremenila njegova bolna čutila. Utegnil bi potem živeti v prostosti, posebno, ker je bila glavna osoba njegove domišljije se preselila v boljšo deželo. In res! nisem se motil; bil je nekaj dni osoren in zamišljen, postal je bolj mehkega srca in videl sem ga večkrat jokati. Pozval sem otroke njegove v blaznico; on jih sprejme dobro in se lepo z njimi pogovarja. Kmalu potem prosi žlahta in vaščani, naj ga izpustim domu, ker so otroci sirote in kmetija brez gospodarja. Udal sem se prošnjam, ker sem bil prepričan, da bode živel brez nevarnosti pri svojih. In zopet nisem se motil. Postal je zopet dober gospodar in dober oče vsem peterim otrokom, ne vpi-jani se več, le od onega soseda noče nič vedeti. Ne najmanjše znamenje blaznosti se ne vidi na njem, vendar ni zdravega uma, a blaznost njegova je postala tako slabotna, skrita, da jo more zaslediti le izveden opazovalec.