Listek. 38i slovnici slovenski, kakeršno je že pred trinajstimi leti zahteval Stritar, postala je občna neizogibna potreba, da storimo konec babilonski zmešnjavi v knjižni naši slovenščini zlasti pri šolskem pouku Nadejali smo se, da nas Janežičeva slovnica v novem Sketovem izdanji T tem oziru vsaj nekoliko zjediui, in zategadelj smo veseli pozdravili novo knjigo. Toda ko smo ji natančneje pretipali jetra in obisti — šel je tudi ta up po vodi! S to knjigo nam ni pomagano, zakaj ne, videli bodo bralci iz spisa g. prof. Lendovška v denašnji in v prihodnjih številkah »Zvonovih*. Da bi se pa vender odpravila kvarna nezložnost v pisavi, treba bode nove šolske slovnice ali vsaj novo predelane Janežičeve slovnice. In da bi se dosegla toliko zaželena zložnost in jedinost v pisavi, posvetoval je g. prof. Lendovšek nedavno »Slovenskemu Narodu«, naj bi se ob Vodnikovi slavnosti dne 29. in 30. junija sešli slovenski slovničarji in učitelji v Ljubljani, ki bi se dogovorili o dvojbenih slovniških stvareli ter določili, katerim možem naj se izroči izdelovanje nove šolske slovnice. S tem, pravi pisatelj, postavili bi Vodniku-slovničarju najlepši spomenik. Ta nasvet ni napčen, toda po naših mislih se vender ne d& izvršiti. Vodnikova slavnost bode prešumotna in odvračala bode našo pozornost na druge strani. Za znanstvene razgovore takrat ne bode ni časa, nI prave volje. Tudi si od takih dogovorov ne obetamo mnogo sadii. Privaten zbor slovenskih slovničarjev nikdar ne bode imel toliko veljave, da bi se njega sklepom pokorili vsi učitelji naši. Tudi nobeno društvo, niti »Matica Slovenska«, ne more jih pripraviti do tega. To nas je izučila žalostna izkušnja ! Kako nam je postopati v tej stvari, zato imamo jasen vzgled na Nemcih. Koliko let so se shajali nemški učenjaki, koliko se je popisalo tinte in popirja, koliko so se trudili posamezniki in učena društva, da bi dosegli jedinost v nemškem pravopisu. Ni se jim posrečilo, dokler pruski naučni minister Puttkammer ni posegel vmes ter ni na podstavi dognanih načel ukazal vsem šolam in uradom, kakd jim je pisati. In kaj je bilo v Avstriji drugače? Kakšna zmešnjava je glede pravopisja vladala po vseh nemških šolskih knjigah, in ves trud dunajskega društva »Mittelschule« in raznih učiteljev in učenjakov, doseči zložnost, bil je brezuspešen, dokler ni visoko c. kr. naučno ministerstvo izdalo knjižice »Regeln und Worterverzeichnis fiir die deutsche Rechtschreibung« ter leta 1879. ukazalo, da je ta pravila rabiti po vseh šolah, pri vseh disciplinah po vseh šolskih knjigah. In kakd hitro se je dosegla jedinost, ko je bila zaprta pot v šole vsaki knjigi, ki ni uravnava po uradnem pravopisu. Tudi pri nas se mora te stvari lotiti šolsko oblastvo, in ker se ni nadejati, da bi se visoko naučno ministerstvo pobrinilo za slovenski pravopis, bilo bi najprimerneje, ko bi visoki c. kr. deželni šolski svet kranjski z ozirom na nedoslednost in zmešnjavo, ki se šopiri glede" pravopisja, slovniških oblik in besednega reda po vseh učnih knjigah za ljudske in za srednje šole in uvažuje' veliko nepriliko, katero mora ta zmešnjava pro-vzročevati pri pouku, sklical na prosvet nekoliko učiteljev slovenskega jezika, dal po njih določiti vse preporne stvari v naši pisavi, potem pa poskrbel za to, da se spiše šolska slovnica slovenska po gotovih dognanih načelih in da se ne uvede niti v ljudske, niti v srednje šole nobena učna knjiga, ki se ne drži te uradne slovnice. O tej priliki bi se tudi lehko kaj pomenili o učnem črteži za slovenski jezik po naših srednjih šolah. Štirideset let se poučuje že slovenščina na srednjih naših šolah, pa se še nismo dokopali niti do učnega črteža, niti do potrebnih knjig, ampak vsak učitelj uči slovenščino, kakor se mu ljubi in kakor ve" in zna. Čas je, da bi se tudi v tem oziru stvar dognala, kako in kaj je učiti v obče, kako in kaj po posameznih razredih. Godec. Poleg narodne pravljice o Vrbskem jereru. Spisal Anton Funtek. Natisnila in založila Ig. pl. Kleinmavr & Fedor Bamberg v Ljubljani. 1889, m. 8, 100 str. Cena nevezani knjižici 1 gld. 20 kr., krasno vezani I gld. 80 kr. 382 Listek. Knjižica, o kateri nam je danes govoriti, leži pred nami že več nego mesec dni j, Brali smo jo, brali potem tudi prvo kritiko, za njo »zagovor in odgovor« in potem zopet drugo oceno in tako smo bili danes, ko nam je bilo izpolniti svoj žurnalistični nalog, v čudnem položaji: povedati kaj novega, pristnega, brez ozira na to ali dno stran, ne pre-mlevati, kar se je bilo že zmlelo, zadostiti žrtvi, ki jo je položil pesnik na oltar domovini, in zajedno varovati si nedotično pravo, soditi odkrito in po svojem prepričanji. Vzeli smo »Godca« znova v roke in brali smo ga zjutraj zarana v gozdu pod košatimi borovci, ki obrobljajo širok ribnjak, nad katerem je plavala še lehka meglica in delala biserne rosne kaplje po visoki trstiki, zibajoči se v gostih šopih ob plitvi brežini. Iz zatišja ob levici je zavpila dva-trikrat samotna čdplja, na veji nad nami pa je pel ščin-kovec, a mi nismo bili več tu, sedeli smo že z »godcem« »na vrhu« nad »prostrano dolino«, katero zdaj polni Vrbsko jezero, in gledali »z gora na polje, s pdlja na nebo«. Ta »Godec« nas je zanimal, in takoj ob prvem srečanji nam je bil nekako simpatičen, kajti pričakovati je kaj posebnega ž njim. Predstavlja se nam takoj kot pravi pravcati demon: »Lep bil bi ta obraz, da niso strasti Zarisale vanj znakov neizbrisnih, Da časih iz očij bi divjezročih Pogled ne šinil svetel kakor blisek, Pogled, ki te zapeče v duše dno. Osupel gledaš vanje in preplašen; Srce* se stiska, kri zastaja ti, A zdajci vroče ti prihaja zopet. Lep6 so, ali v njih se bliska peklo! Gleda bogata, krasna sela v dolini, pa — ». . . . Kaj njemu do bogastva? Dovolj ga videl je v življenji svojem, A njega slasti ni okušal nikdar, Z blaginjo še pojil srca nikoli. Da videl zdaj bi pred seboj gorje", Razpale koče mesto hiš bogatih, Kaj njemu to? V življenji tudi videl Zadosti je trpljenja in gorja, Toda če tožil ni zarad bogastva, Zarad uboštva ni pretakal solz!« Tu smo se malo oddehuili; kajti to vender ni — demon, to je navaden, lehkoživ, lehkomiseln prihajač. A takoj potem mu : »Pogledi zli uprd se na podnebje, In dve pesti se dvigneta uporno. Odmika pogled, kakor da je vero Izgubil v božjo milost in v človeštvo.« Sedaj pa res ne vemo, kam bi tega Čudaka dejali ? Ne znamo, odkod prihaja, kaj se mu je groznega zgodilo, da je »vso vero izgubil«, na drugi strani pa mu je vse jedno, je li bogat ali reven — povsod le »pušča za saboj spomine«, kar je sicer tudi nekako temno povedano. Pojavlja se mož časih kakor Wolflbv »RattenfSnger von Hameln«, a zdajci je zopet tako vsakdanj kakor vsak potujoči goslar. Zatorej resnično ne vemo, s Listek, 383 kom imamo opraviti. A ker je njegov »me"tier« vender kosmopolitičen, in ker se nadejamo, da se nam razjasni pozneje malo bolj njegov značaj, spremljamo ga doli v vas. Tam — v krasnem, od Boga" izredno oblagodarjenem selu živi v blagostanji—-prav razdivjano ljudstvo. Noč in dan pijo in plešejo. Kdo zanje obdeluje polje, kjer »......ziblje se v lehkotnem vetru Rodilne zemlje težki zlati sad,« — to nam pesnik tudi povd ter pravi: ». . . da bivajo tam kmetje, Vsakdanji kruh služeči s čelom znojnim?«, kar se nam zopet prav čudno vidi: »znojno čelo«, in »noč in dan pitje in ples«. Danes tudi plešejo in godec jim prihaja kakor navlašč. Demonski sili njegovih goslij (tu je zopet demon) se vse upogiba, to se pravi: vse mora plesati in se sukati, dokler on gode. Tu se zaljubi godec hitro, bliskoma v pohotno Zalo, »dekleta najkrasnejšega«, in ona je takoj njegova, toda z grožnjo: »A vedi: če z duhovi vinskimi Moštvo izgine brezozirno tvoje, Potem od sebe pahnem te z grohotom — Haha, dečak mehkužen ni zame; To vedi, ljubeč, predno se zavežeš!« Tu imamo zopet demona, a sedaj pravega: demona pohotne ljubezni. Druzega dne' pa se godec zaljubi že v nedolžno Anko, ki jo slučajno ugleda v gozdu, ko venca križ ob poti. Sedaj se vname razpdr v njegovi duši: »Pekla ognjene strasti Vid mi jemljo in sluh; K ne"ba prečisti slasti Sili zaman moj duh.« Anka tudi ljubi godca. On ji obeta, da hoče »Streti v prah življenje dušno, Od prahu zlatd ločiti In potem iz tega zldta Vstvariti življenje novo!« Toda zapade zopet slabemu demonu, bujni Zali. Pekoč kes ga podi iz doline, Anka mrje, in prav ko umira, vrne se zopet godec. Ona mu odpusti, in on hiti v krčmo — Velika noč je tu — in tam jame gdsti in gosti, ljudje plešejo in pijo, a tu pride božja kazen, silna povodenj preplavi dolino, godca ubije strela, Zala utone in ž njo vred vsi drugi —- vse, kar je živega v dolu, in na mesto tega krasnega kraja stopi Vrbsko jezero. »Dobrotno Bog naj zmote sodi, Le zmote so rodile greh! Izbrisana krivica bodi, Očiščen greh v valovih teh!« — Nekako duševno utrujeni smo položili knjigo iz rok; lahen vdtrec je gubal rib-njdkovo površje v drobne valčke in ščinkovec je zopet pel nad nami. »Čermi ta kazen?« ta misel nas je naudajala, in odgovoriti smo morali: »Tri tem igrokazu so zgorele kulise z igralcem vred!«. In ta požar v kulisah nas je toli prevzel -— akoprem smo bili v varnem zavetji — da končno nismo vedeli, zakaj vsi skupaj gore" — igralci in kulise! 3^4 Listek. Vprašamo: Kje je zveza med tragično krivdo godčevo in groznim kaznovanjem, katero zadene ves dol? Ti dolinci so že od nekdaj »razdivjani«, že prej, predno pride godec mednje, ti zaslužijo samostalno kazen; in pesniku se skoro godi takd, da kaznuje te kmete samostalno; a kaj potem z godcem? Ta se izpreminja v statista. Ce se pa otre-semo tega vtiska, potem statisti-kmetje stopajo prenaprej, in mi zopet ne najdemo zveze v krivdah. Nedostatek v tehniki, to je glavna hiba te epične pesmi ' •L& Da je pa prišlo takd, to je tudi popolnoma umevno. Gospod Funtek je še mlad pesnik, nadarjen in v jezikovni obliki izurjen, toda — mlad, kakor smo dejali. Pod vtiskom zadnjega svojega dela, prelaganja Baumbachovega »Zlatoroga« in morda tudi pod vplivom drugih Schefflovih epigonov si je iskal primernega predmeta za izvirno pesem. Da ni našel boljšega, nego je nemškondrodna, pod vplivom krščanske legende prikrojena pripovedka o Vrbskem jezeru — vidi se nam čudno na prvi pogled; če pa pomislimo, da treba prav pri izbiranji tacih predmetov korenite literarne izobrazbe in tankega, po dolgem, recimo trudapolnem delu in po natančni kritiki očiščenega ukusa, potem se ob mladosti tega pesnika ne smemo več čuditi, da je za epično pesem segel po ti tuji pripovedki (katero pesnik zmotno imenuje pravljico). In zatd je v tehniki tudi še okoren. Jasno, da se da kar potipati, nasldnjanje na Baumbachovega »Zlatoroga« tu ničesa ne koristi, a po našem mnenji tudi ničesa ne škodi, da bi bila le notranja vez prava. Da nam godcev značaj ni jasen, rekli smo že zgoraj; povedati pa moramo, da je tem bolje risana Zala — najbolje izmed vseh delujočih oseb, kajti Anka nam je preveč mučenica — za nič, in spet za nič; in zato nimamo končno ž njo pravih simpatij. Toliko v večjih potezah o celotnem vrisku ! Ali da je g. Funtek pravo pogodil v posamičnih podrobnostih, to pa treba posebej poudarjati, ker to, in le to nam je porok, da nam poda lehko še kaj izbornega, ako nastopi pot, katero smo, kolikor toli rahlo, zgoraj označili. Ta pot je težavna in časih trnjeva, toda človek zmaga nje težave, ako ni pre-o b čuten. Krasen je prizor med godcem in Anko, ko pride po slovo in si ga ona znova prisvoji; ravno takd lep dni med Zalo iu Anko v gozdu. Lepa je tudi molitev Anke pred podobo sv. Device, le škoda, da ni popolnoma izvirna In takd je še mnogo dobrega v tej knjižici, in — dasi smo bili utrujeni, ko smo jo deli iz rok, prijal nam je spomin na posamične lepote, kakor žgolenje drobnega ptička nad nami, kakor svetel žarek, ki je skozi sivozeleno borovje pal na drobne valčke ob našem podnožji. Da nam ves celoten prizor ob ribnjdku ni ugajal — kaj moremo za to ? Dalla vita. Novella Slovena. V drugi številki letošnjega »Ljubljanskega Zvona« smo priobčili Kodrovo povest »Iz življenja«. Te dni nam je iz Italije došel tednik »II Falconiere«, ki izhaja v Cevi na Piemonteškem. V njega listku beremo Kodrovo povest, preloženo pod zgoraj navedenim naslovom na italijanski jezik. Prelagatelj se je podpisal z imenom »Slovenski« in kakor čujemo, skriva se pod tem imenom beneški Slovenec, doktor filozofije in profesor na liceji v Cevi. Popravek. V »Ukrajinski baladi« v zadnjem listu so resice večkrat krivo postavljene Najhuje je pri 5. kitici. Naiven čitatelj bi lahko mislil, da tO (5.) kitico govori on, vsled česar bi bilo bistvo balade same že a priori uničeno. 4. in 5. kitico govori jedna in ista oseba, namreč -»ona* (Kazačka-plemkinja). „Ljubljanski Zvon" izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta I gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele Posamezni zvezki se po 5 gld. 60 kr. na dobivajo po 40 kr. leto. Lastniki : in založniki: Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj in odgovorni urednik: Fr. Leveč. Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, v Medijatovi hiši na Dunajski cesti, 15. Tiska »Narodna Tiskarna« v Ljubljani.