V libijski puščavi. PlOBUlBo Aoeleikl spisal A. Conan Doyl«. (Dalje). cNikar preveč ne obupujte, gospodična Adamstc j© je tolažil. Naš položaj je trenutno tak, da si ne moreme pomagati, proti takemu nasilju smo brez ponioči, toda prav nič ne dvomimo, da bodo oblasti storile vse potrebne korake in spravile stvar v red. Prepričan sem, da nas ne čaka druga ko kvečjemu začasne neprilike. Da ni bilo tistega izdajalskega Mansurja, bi vas sploh ne bili našlil« Žalostno je bilo gledati, kako zelo se je izpremenila postarana gospodična iz Bostona. Njena lica so upadla in njene oči so divje-plašno žarele iz svojih globokih zatemnelih jamic. Njeni pogledi so neprestano počivali na nečakinji. Zdelo se je, da je nase popolnoma pozabila in da misli le na ubogo dete svoje sestre. In enaka nesebična poteza se je pojavila tudi pri njenih sopotnikih.Čudno, kako nesreča očisti človešk* duio! Tile posvetnjaki, vase in v uživanje zaljubljeni, občutljivi, sebični, na videz brez plemenitih čuvster — kako so se izpremenili, komaj da je usoda malo položila svojo težko roko nanje! Sadie ni mislila več na sebe — le za svojo ubogo, slabotno, postarno teto se je skrbela, njena teta je pozabila na lastno revščino u mislila le na to ,kaj čaka njeno nečakinjo, Cochrane, Brown, Beimont se niso brigali za svojo usodo, edina skrb so jim bile slabotne ženske, ki so z njimi deliU nesrečo, Belmont posebej je mislii na svojo ženo — in mislil je tudi na nekaj drugega in obdeloval je * petami svojo kamelo, dokler je ni prignal trdo 6b gospodično Adams. <TuIe imam nekaj za vas!« je šepnil. cUtegne s« zgoditi, da nas bodo kmalu ločili, in treba je, da se pripravimo na to!« »Ločili —?« je tarnala gospodična Adams. «Nikar ne govorite preglasno, da nas tale prokleti Mansnr kje zopet ne izdal — Upam, da nas ne bodo ločili, pa utegne se zgoditi. Pripraviti se moram* na najhujše. Lahko bi si na primer tile ljudjc izmislili, da spravijo nas moške s poti, vas pa obdržijo —.c Gospodična Adams je zalrepetala. tKaj naj storim —? Za božjo voljo, kaj naj storim, gospod Belmont? — Stara sem in moji dnevi so šteti. Mirno bi gledala smrta v oči, ko bi šlo samo za mojo osebo. Ampak Sadie —I Zblaznela bi, če mislim nanjo —1 Njena mati čaka nanjo doma in jaz — ohU Pokrila si je obraz z rokami in zajokala v obupn svojib strašnih misli. cVtaknite roko pod svoj površniklc je pravil Belmont in pognal kamelo tesno ob njeno stran. cln trdo primite, da ne zgrešite —! Takole —1 Sedaj pa skrijte pod obleko —I To bo ključ, ki vam bo odprl vsaka vrata —1« Gospodična Adams je potipala stvar, ki jo ji je stisnil Belmont t pest, pogledala ga je in y njenib očeh se je zazrcalilo začudenje. Stisnila je ustnice ter strogo in resno odkimala. Njen zagoreli obraz je kazal globok« nevoljo. Pa vkljub temu je vtaknila samokres v notranji žep. Misli so «• ji aavrtele t glavi, ko je jezdila na- P"j —* . . . ......taŁl (Daljo prihodnjič).