928 Poetika Pesmi POMLADNA SLIKA Tih je zeleni brezov gaj, neznanka gre čez mirni kraj med spomeniki. Veter kroži in listje šumi, skoz prostor se ptica daleč zgubi, topoli se zibajo v vrsti tesno, Biti pesnik pomeni spoznati samega sebe kot pesnika. To je biti pesnik po duši. Pisati kot pesnik pa je nekaj več: to pomeni besedo zapeti popolnoma iz sebe, živo besedo, pravo besedo. Treba se je s pisanjem dvigniti do višjega spoznanja, do nevidne izkušnje, ki je zaznavna le občutljivi, odprti duši. Kajti pesem je zmeraj večja globina, kot se zdi. Ker pesem niso črne črke na belem papirju, sestavljene v be- sede in stihe. Beseda hiša je v duši hiša sama, beseda je dvopomenska ali večpomenska, razumske analize se pesmi ne dotikajo. Pesem ne potrebuje analiz in tudi pesnik ne. Pesem potrebuje pravega bralca, da v trenutku branja živi, čeprav je neprestano živa v pesniku samem in stopa tudi v bralca, ki bere črke in je torej v nekem pomenu nepismen. A takšen bralec se tega vstopa ne zaveda. Vendar tudi pesniki po duši ne pišejo zmeraj popolnoma iz sebe, ker je to težko, ker je pesnika strah! Strah ga je, da ne bo pisal iz SEBE, ampak da bo pel MIMO sebe. Zato se lahko precej zmede in postane zgubljen in je daleč od umetnosti. In v takih časih je treba čakati, da se stvari uredijo, da pride potreba po pisanju: takrat je pesnik božanski v nebožanskem svetu. Ko se izgubi, mora molčati, da ne bi oskrunjal z lažjo, praznoto in odvisnostio od zunaniosti. Sašo Tratnik 929 Pesmi tiho je sinje nebo; za čme topole bo sonce zašlo. KRALJ Živim v tišini, samoti. Življenje spreminja se v zlato nianso. Kar je blato trpljenja bilo, ni več trpljenje. Rudo gorečo mi pesem pomeni, v rudogorjlh drzna duša le njo išče in srce posluša le njen glas. O žalost jeseni, ko se ohladi narave posestvo. Zdaj z mislijo sežem do dalj in stopim kot kralj v življenja veliko kraljestvo. Stojim na tvojem robu, bolečina, a slavim te celo, prijateljica sladka moja. Na robu tvojega gorečega kraljestva po tvoji zlati kroni koprnim. Hočem biti kralj pijanega zanosa, kralj rasti in vročega utripanja. Hočem biti sin lepote. Moja duša je pojoča harfa. Srce ptica ljubezni. Zato te hočem vzeti, kraljica, zato me vzemi, kraljica! Stojim na tvojem robu, bolečina, a slavim te celo, prijateljica sladka moja. ŠKRŽATI AVGUSTA V jutranji pozlati samuje nebo. V travi škržati NA TVOJEM ROBU, BOLEČINA avgusta pojo. 930 Sašo Tratnik Voda nečista čez kamne šumi. Rjavkasta lista na dno potopi. V vrbe šumeče se veter zaganja. Rože cvetoče in trave uklanja. Jabolka sladka vabijo usta. Trenutki potujejo h kraju avgusta. V jutranji pozlati samuje nebo. V travi škržati avgusta pojo. URA NA NAVJU Močni veter se zbudi, ptica stopa po zeleni travi, pred grmovjem se ustavi, v senci živo žvrgoli. Krošnja šumi. Ko pesem so golobi, golobice in čista barva seda na stopnice. Visoko sonce je rumeno. Nebo je sinje nad sivim licem smrti. Drevje je zeleno.