(VErlTJE. XlJX. Ljubljana 1932-VI. JUNIJ Tretjeredniki, v boj za treznost in zmernost! T T svojo dolžnost si štejem, da opozorim vse tretjeredniške skup-\/ ščine naše slovenske provincije in vse njihove posamezne člane ▼ na nevarnost, ki se v njej nahaja naš ljubljeni narod. Mislimo si sovražnika, ki bi uničil več življenj, kakor jih uniči kuga, lakota in vojska, ki bi napolnil s svojimi žrtvami bolnišnice in Uorišnice, sirotišnice in ječe, ki bi strl obstoj, srečo in mir tisoč in hsoč družin, ki bi zastrupil nedolžne otročiče in mladostni cvet napolnil s kaljo smrti, — mislimo si sovražnika, ki bi neizmerno oškodoval zdravje, blagostanje in' nravnost sto in sto občin, sovražnika, ki iz-Podkopuje temelje vere in življenja po veri, ki slabi nravni čut, kvari zUačaje in meče človeka v blato nedostojnega življenja. Kako odločno ui nastopili zoper takega sovražnika, kako bi ga preganjali z vsemi 111 očmi! In tega sovražnika imamo, — med nami prebiva. Alkohol — to Je sovražnik. Čutna narava hoče uživanja. Stvarnik je to hrepenenje udovoljil s tem, da je obogatil naravo z raznimi sredstvi uživanja, ki s°, potrebna, da si človek ohrani svoje vsakdanje življenje. A le pre-Pohlepno so ljudje ta sredstva rabili, predvsem alkoholne pijače. Kakor .uleč sega zgodovina, nam govori o čaši, v kateri je iskal utrujen zem-,]un okrepčila, katero je ponudil prijatelj prijatelju v pozdrav, katera Je pri pojedinah krožila iz roke v roko in vzbujala v srcih veselje in uvdušenje. Dokler je vera in krepost, dolžnost in čast človeka to čutno pgnenje vladala, dokler je stroga nravnost, trdna ,volja in treznost va-uvala višje koristi ljudi in uživanje zadrževala v pravih mejah, je bilo lr}.° vesel in neškodljiv tovariš, dobrodelen preganjevalec skrbi, dober ^'jatelj pevca, ki ga je nagibal, da je ubiral strune svoje lire in zapel Pesem veselo ali tožno. Žalibog pripada ta nedolžnost alkohola le pravljici. Saj tudi naša Ua narava še vedno sanja o izgubljenem raju in hrepeni po sreči in čut Uživ anju. Alkohol ji slika sanjava nebesa, jo dvigne za par trenutkov v svet sladkih sanj in srečnih občutkov. Toda ko se človek prebudi iz svojega opojnega stanja, čuti v sebi prevaro, — vse hrepeni zopet po čarodejni pijači. Kolikor bolj pogosto steguje roko po kozarcu, toliko bolj se vzbuja v človeku kopmenje po vedno novi pijači. Vino je bilo ustvarjeno za veselje, ljudje so ga pa zlorabili v upijanjenje. To je kratka zgodovina tega daru božjega, ki ga je človek zlorabil-in kateri je prinesel v svoji zlorabi več nesreč na svet, kakor katerikoli drug. Škoda, ki jo nezmernost v pijači povzroča med našim narodom, se more le približno oceniti. A tudi ta ocena nam odkriva vso grozo opustošenja našega narodnega premoženja, da ne govorim o duševni škodi in o duševnem propadanju. Statistika nam dokazuje, da se popije v Sloveniji v enem letu enainšestdeset milijonov petsto tisoč litrov opoj: nih pijač v skupni vrednosti štiristosedeminpetdeset milijonov dvesto-tisoč dinarjev. K tem groznim številkam pa še ni prišteta vsa ona izguba našega narodnega premoženja, ki nastane vsled nedelavnosti pijancev (plavih dni), raznih bolezni, nesreč itd. Groza nas prevzame, če p°' mislimo, da je izmed letnih 360.000 mrličev v Jugoslaviji 180.000 takih, ki jim je alkoholizem veliko prezgodaj strl življenje. Že ta suha dejstva morajo nagniti vsakega člana Tretjega reda, da se pridruži delu za treznost, da spozna, kolikega pomena za krščansko življenje je treznost, kolika nevarnost pa pijanstvo. Zato naj vse skup' ščine temu velevažnemu vprašanju posvečajo vso pozornost in poskrbe, da bodo njihovi člani pristopali k treznostnim organizacijam. Pričaku- ( jem od vseh članov III. reda, da jim bo lastna pamet in lastno srce na* rekovalo potrebo protialkoholnega dela, da bodo z ozirom na nepopisno gorje, ki ga povzroča alkoholizem, radi tudi kaj žrtvovali v dosego pl^ menitega cilja: mladino in naše ljudstvo vzgojiti za trezno življenje. Saj udje III. reda nimajo in ne smejo imeti manj ljubezni, manj srčnosti, manj požrtvovalnosti kot drugi! Saj morajo biti goreči otroci sv. Cerkve, k> je skozi vsa stoletja vršila svoje poslanstvo s tem, da se je zavzela najbolj bedne, da je dvigala padle in jih reševala. Ali ni Cerkev tudi še dandanes poklicana, da celi rane časa? Ne človekoljubje, ampak vera Kristusova, Odrešenika sveta, bo premagala moderni alkoholizem! Ko bi prebival danes med nami sveti oče Frančišek, o kateren* piše njegov životopisec glede pijače: „Kaj naj rečem o pijači (vinap On je pil komaj zadosti vode, ko ga je žgala žeja,“ bi hodil od mesta d° mesta, od kraja do kraja in navduševal ljudi za treznostno življenja Ozrimo se na tega velikega svetnika, na katerega z občudovanjem gle' dajo celo brezverci in ga postavljajo za zgled svojcem v boju zoprr poželjivost. Poživimo v nas duha tega velikana, ki je s svojo besedo ip s svojim zgledom prenovil svet, prizadevajmo si, da se bodo vrste bori' teljev za treznost pomnožile, da bomo mogli ohraniti zdrav in čvrst, žilav in nravno utrjen naš ljubljeni slovenski narod! Na dan, ko bo iz naše srede izginilo pijančevanje, bo izginila p°^°' vica uboštva. Dr. P. Gvido Rant, frančiškanski provincijal in provincijalni komisar III. reda- DR. P. HILARIN FELDER, O. M. CAP. - P. It: Svetega Frančiška — najvišje uboštvo. (Nadaljevanje.) ^Tsak, ki je hotel postati član Frančiškove družine, se je razlastil, \/ ali svetu odpovedal. Svoje imovine pa novinec ni smel zapustiti T sorodnikom, temveč, ako le mogoče, razdeliti jo je moral med siromake. Prav v zmislu evangelija. V ankonski pokrajini je nekdo svetnika ponižno poprosil, naj ga sprejme v red. Frančišek mu je odgovoril: „Ako se želiš pridružiti bdžjim siromakom, razdeli poprej svoje premoženje ubožcem sveta.“ Mož je domače strastno ljubil. Zato je prezrl siromake; pač pa je vse, kar je le imel, prepustil sorodnikom. Nato se je vrnil. Vesel je razkladal Frančišku svojo radodarnost. Le-ta mu je pa smehljaje odgovoril: „Le pojdi, brat muha; nisi še zapustil svoje hiše in domačih. Sicer si dal svojo imovino krvnim sorodnikom, toda ubožce si prevaril. Nisi vreden, da bi živel s svetimi ubožci. V mesu začel. Zato je podlaga tvojega duhovnega življenja kaj šibka." Mož odšel domov. Sorodniki so mu morali imovino, ki je ni prepustil siromakom, vrniti. Lahkomiselno je izgubil redovni poklic. Dogodek je ^pisal Tomaž Čelanski. Pripomnil je pa to-le: „Mnoge danes tako obžalovanja vredno razdeljevanje dobrin slepi. S časnim začenjajo, pa menijo, da prav iščejo blaženost. Ne boš se Bogu daroval, ako domače jmgatiš. Pač pa, ako s ceno milosrčnosti izbrišeš grehe. Dobra dela ti bodo naklonila življenje." Redovni kandidat je smel svoje premoženje razdeliti med sorod-nike ie tedaj, ako so bili ubogi. Kmetiški sin je na domači njivi oral 2 jarmom volov. Frančišek je prišel mimo. Pa je mladenič prosil svetla, naj ga sprejme v red. Frančišek mu je velel, naj uboga evangelij m svoje imetje podar( siromakom. Mladenič je bil preprost. Takoj je bega volov izpregel, ga pripeljal svetniku ter dejal: „Brat, že več let ®mžim svojemu očetu in vsem domačim. Zato si lahko tega-le vola Prilastim kot dediščino. Ako tako razsodiš, ga dam ubožcem." Komaj • ° starši, bratje in sestre to slišali, so začeli močno jokati. Težko jim Ib bilo, da bi mladenič vstopil v red. Hkrati jim je bilo tudi hudo, da Rubili vola; družina je bila siromašna in številna. Frančišek je šel hišo ter se ž njimi vsedel za mizo. Začel jih je poučevati, kako bodo ^(7eš^.eni °blagodarjeni, ako bo sin in brat služil Gospodu. Vsi člani ^e kakor to delajo tudi siromaki; toda samo tedaj, ako bi trpeli po-^.au j kan je. Seveda, le toliko, kolikor jim je res potrebno. Sicer pa mu m Hi ° ^bbo, da bi red celo v taki stiski užival dobrote postulantov. Pri-ernejše se mu je zdelo, ako bratje v sili rajše poprosijo dobrotnike, kakor pa redovne kandidate. Toliko bolj, da nihče ne bi mogel bratov sumničiti, češ, ljudi sprejemajo v red radi grde dobičkaželjnosti. Nikakor ni dovolil, da bi sobratje sprejemali miloščino kandidatov, ki bi jo kdaj pozneje rabili. Brat Peter Catanii (-j- 1221), takrat svetnikov namestnik, je ugotovil, da pri Mariji Porcijunkulski radi siromaštva ni mogoče redovnih gostov dostojno sprejeti. Zato je prosil, da bi smel del imovine redovnih novincev pridržati. Kadar bi bilo treba, bi miloščino porabil za brate. Toda Frančišek mu je odgovorih „Preljubi brat, nikakor ne smemo radi ljudi, pa naj že bo kdorkoli, zanemarjati vodila. Rajši vzemimo v sili nakit z oltarja preblažene Device, kakor pa, da bi le količkaj grešili zoper obljubo uboštva ter postali ohlapni za evangelij! Vse bolj bo preblažena Devica vesela, ako natančno izpolnjujemo evangeljski svet, če tudi sameva njen oltar, kakor pa, da bi oltar okrasili, izneverili bi se pa svetu Njenega Sina." Vse te nazore je vnesel serafinski oče v drugo poglavje končno-veljavnega redovnega vodila. Tako-le čitamo: „Tiste, ki bi hoteli tako živeti in bi prišli k našim bratom, naj le-ti pošljejo *k svojim provinci-jalnim ministrom, kateri sami in ne drugi naj imajo pravico, brate sprejemati. Ministri pa naj jim reko besedo svetega evangelija, naj gredo, prodajo svoje imetje ter naj poskrbe, da bodo vse razdelili uboginj-Ako bi tega ne mogli storiti, zadostuje dobra volja. Bratje pa in nji' hovi ministri se nikakor ne smejo ukvarjati s časnimi dobrinami kandidatov, da bodo mogli le-ti svojo imovino tako neovirano urediti, kakor jih bo vodil Gospod. Ako bi pa želeli, da jim svetujemo, jih smejo ministri poslati k bogaboječim ljudem, ki jim bodo svetovali, kako naj svoje preptoženje podarijo siromakom. Nato naj jim dovolij0 obleko preizkušnje, dve tuniki brez oglavnice, ali kapuce, vozlico, hlače ter kaparon,1) ki naj sega do pasa, ako ne bodo ministri kdaj drugače v Bogu ukrenili." Razlastitev posameznega in celega reda je bila kolikor mogoče p°' polna in evangeljska. Pred vstopom je moral vsak postulant svoje premoženje če le mogoče izročiti ubožcem. Po vstopu niso imeli novinci in tisti, ki so se bili že zaobljubili, drugega svojega, kakor toliko obleke, kolikor jo je dovolil evangelij razposlanim učencem. Sicer so zunanje razmere — kakor bomo videli — kmalu prisilile brate, da so začeli ra-biti različne stvari. Tako posamezni, kakor skupnost. Toda, nikdar nis° smele postati lastnina ne enega, ne vseh. To je zahteval Frančišek take odločno, da ga ni mogla omajati nobena prošnja. Prav do njegove smrti. Do leta 1223. se je odlomek sedmega poglavja prvega vodila tako-**; glasil: „Kjerkoli so že bratje, ali v samotnih krajjji, ali kje drugod, n*je pretopo, sicer bi bil bolj natanko in lepše naredil svojo podobo. j1 °jster Evtrop je opazoval dečka in njegovo začudenje je rastlo bolj J1,b°lj, ko je videl, kako riše na kamen pastirja, sedečega pod oljko, czečega v enj roki siringo*) ali pastirsko piščalko, v drugi pa pastirsko telico. Svojevrstna zasnova in pojmovanje predmeta je iznenadilo ki-g^prav tako, kakor je moral strmeti nad spretnostjo mladega za- (j . »Pri katerem mojstru si se učil?" je začuden zaklical; »takšno poke* naredi vajenec pri meni šele v drugem letu!" *) Cat. syrinks,iz grščine = pastirska piščalka. Oko dečkovo je zablestelo od veselja, in ne da bi odgovoril na prejeto pohvalo, je dodal k pastirjevim nogam še ovčico, ki počiva ob njem. — Zdaj prime mojster sam ogljeni šilek, s krepkejšimi potezami dopolni in popravi risbo, ogladi vse robatosti in s kako malo spremembo izravna, kar je pomanjkljivega. Od navdušenja tleskne dečko z rokami, ko vidi, da ima njegova podoba šele zdaj obliko in življenje. Med tem je bil njegov vzgojitelj — paedagogus — odšel naprej ter dospel do retorjevega stanovanja, ne da bi ga bil deček dohitel. Čakal je četrt ure: Dionizij ni prišel, in tako je krenil suženj po isti poti spet nazaj k Evtropovi delavnici. Slučajno ga sreča neki mladostni prijatelj, čigar hči se je bila včeraj zaročila, in ker je vzgojitelj poznal tudi bodočega zeta, se zgo- vorni starček nikakor ni mogel izogniti razgovoru o mladi dvojk1. Končno se vendar odtrga in pospeši svoje korake proti delavnici. Bilo je kakor neka slutnja, da nekaj grozi njegovim načrtom, kflI je Furija gnalo, da se je preje, kakor si je bil določil včeraj, napotil > učitelju govorništva, da mu osebno predstavi in priporoči svojega sin?: Tako tedaj je prišel, ko je po njegovem preračunu moral biti Dioniz'] dobro četrt ure v šoli. „Ne dvojimo, plemeniti Viktoriji", je pričel z opravičenim očeto'" skim ponosom, „da si že iz nekoliko vprašanj, ki si jih zastavil našem11 sinu, in pa iz odgovorov, ki ti jih je dal, utegnil spoznati: dečko je 11 e' navadno nadarjen za govorništvo! — In ako si mu morebiti rekel, >l8J deklamira kakšen Ciceronov govor, upamo brez niiemurnosti in ban8' A°sti, da smo si lehko svesti že v naprej, da si se gotovo tudi ti sam Začudil nad razumevanjem velikega mojstra v tako mladostni dobi." „Zares“, je odvrnil Viktorin, „že iz tega, kar si mi včeraj povedal o svojem sinu, pleminiti Furij, in kar mi danes znova zatrjuješ, ni-^am nobene dvojbe, da so ga nesmrtni bogovi obdarovali z izrednimi darovi v slavo mesta Rima in tvojega prejasnega rodu. In ti se smeš ,ega tem bolj veseliti, čim redkeje se zdaj med množico srednje nadarjenih glav nahaja resnično velenadarjen mož. Toda ...“ „M i pa smo tudi od svoje strani“, mu seže Furij v besedo, „vse gorili, kar smo mogli, da smo izobrazili to nadarjenost. V tvoji šoli pa Jn pod tvojim preizkušenim navodilom bo deček, ki je vprav v letih splošnega duševnega razvoja, v kratkem času kar najlepše napredoval." »Gotovo si bom na vso moč prizadeval, plemeniti Furij, da vstrežem *v°jemu pričakovanju. Ali...“ »Vemo, vemo to!“ je vzkliknil ognjevito vitez, „in zato smo kljub Vsem ugovorom prav tebi poverili dečka, ki na njem sloni vse naše upanje.“ »Toda ali mi nisi včeraj izjavil, da boš danes zjutraj poslal svo-Jega sina?! Šola se je že pred pol ure pričela; jaz pa dozdaj zaman dakam nanj.“ „Kako?!“ vzklikne vitez, dočim nehote odstopi nekoliko korakov nazaj, »kako?! naš sin ni prišel? — In vendar smo ga videli iz našega °kna, ko je odhajal s pedagogom!" »Kaj pa, če bi bil suženj utegnil zgrešiti ulico in mojo hišo?!" — »Ti-le vzgojitelji pa res niso za nobeno važno opravilo," je vzklikat nejevoljno vitez; „takoj pohitimo domov, da si bomo v tej reči na Jasnem'" — (Dalje prih.) p v': Ne posnemajte! j^jas potovanj se je zopet približal. Po mestih in vaseh naše lepe 1 domovine se bodo za nekaj časa naselili tujci, ki so v nekaterih °zirih nevarni našim katoliškim hišam in našemu katoliškemu j .Pričanju. Tirolski župnik Krapf upravičeno povdarja, „da nam da-jNo nekateri tujci zelo lep zgled, n. pr. oni, ki se v cerkvi lepo in do oh/11- ve(tejo, radi hodijo k sv. maši, vsak dan pristopajo k svetemu )aaj'lu, zbrano molijo ...“ s Je pa m n o g o stvari, ki jih od tujcev ne smemo P,r e j e t i. Pomisliti moramo, da je med njimi mnogo drugovercev, v kateri so pa celo brez vere. Med temi so taki, ki o veri sploh ne go-0 e se zato za njo ne zmenijo, drugi poizvedujejo in povprašujejo ^-nih verskih navadah in naukih bodisi iz radovednosti ali pa iz re volje, so pa tudi ljudje, ki se iz vere naravnost norčujejo in našo r° napadajo. skij Hudem ne smemo zameriti njihove strahovite nevednosti v ver-1 rečeh. Saj je mnogo takih, ki poznajo katoliško vero samo po Ta]-1,UJ'- ki niso o njej prav nič poučeni in mogoče niso niti krščeni, v ’ /Judje so lahko v svoji službi, v svoji stroki, v svojem poklicu zelo ali' ni> zmožni in učeni, toda o veri, zlasti katoliški veri, ne vedo ničesar Vsaj dosti ne. Sahi‘ ]<>1)e se 'judje, ki naše versko prepričanje spoštujejo, četudi so 1 drugoverci ali pa sploh nimajo vere. To so v resnici izobraženi ljudje. Če kdo sramoti prepričanje drugega ali ga celo izziva, dokaže s tem, da je neolikan in neizobražen, torej surov. Kako bi sicer v popolnoma tujem kraju zaničeval in poniževal ljudi zaradi njihove vere! Osvojiti si ne smemo napačnih načel, ki jih nekateri širijo namenoma ali pa iz navade. Svobodomisleci so vprav v zadnjih letih poizkušali, da hi potom tujcev zasejali svoje nauke tud' po deželi. Taki napačni nauki so, n. pr.: Popolnoma vseeno je; kakšno vero ima kdo. — Med katoličanstvom in drugimi verstvi **’ razlike. — Za življenje ni merodajna vera, ampak to, kako živimo. Nikomur storiti kaj žalega, to je najboljša vera. — Tenkosrčni ne smeli*0 biti, ampak širokogrudni. Katoličan se ne sme ravnati po letovičarjih z ozirom na t a k o' zvano goloto: kopanje v rekah in na drugih lahko pristopni*1 krajih, solnčenje brez zadostne obleke, sprehodi v kopalnih oblekah skupno kopanje itd. Katoličan ne sme uravnavati svojega zakonskega življenja po *jei nravnih naukih glede omejitve števila otrok. Večkrat svetujejo tujcl mladim zakoncem, naj ne imajo otrok, zasmehujejo jih ali pa pomil*1' jejo, če so tako „neumni“, da imajo več otrok, češ, v mestu ljudje nis° več tako nespametni, ampak si poiščejo pota in sredstev, da to p*'e' prečijo. Tujcev ne smemo posnemati v nedostojni noši. Ne mislite, da je obleka že lepa zato, ker jo nosijo letovičarji. Posnemanje slabega nt’ more biti nikdar dobro. Bolje je, da smo do ljudi, ki jih ne poznamo, nezaupni, kakor P' da bi bili preveč zaupljivi. Tu in tam se zgodi, da tujci nameno***3 razširjajo med mladino kriva nravstvena načel3 ter zavajajo mladeniče, zlasti pa mlada dekleta v nedostojne grehe, ” treba tudi z denarjem. Zato morajo biti starši, otroci, delodajalci in slu' žabniki previdni. Ni dobro in pametno razpravljati s tujci o verskih vprašanjih. Svf tujte jim, naj se obrnejo na duhovnika in prekinite pogovor z nji'111.1 Če se boste ravnali po teh načelih, bo tujski promet naši doino'*11 ne le v gmotno korist, marveč bo domačinom in tujcem tudi v veI> skem in nravnem oziru mnogo koristil. P. C.: Vseučiliški profesor — tretjerednik. (Nadaljevanje.) „Modri preiskuje modrost starih ... hrani jenje slovečih mož in pomen njihovih pregovorov P 1. 2J teh tuje." (Jez. Sir. 39. ‘■"'profesor Kontardo Ferrini se je med italijanskimi učenjaki poVžP, na zelo odlično mesto. Slovel je tudi med juristi drugih narod0 JL Zlasti so Ferrinija čislali romanisti. .^j Vemo, da si je Ferrini akademsko mladino osvojil s temelji*"^ predavanji, ljubeznijo in pravičnostjo. Znanstvena strokovna dela pa njegovo ime ponesla v učeni svet. Profesor Bonfante je nekoč poudaril, da bo zgodovinar, ki bo pisal razvoj rimskega prava in njegov silen razmah po celem svetu, moral v vsako poglavje s častjo vplesti Ferrinija. Ferrini je že kot štiriindvajsetletni profesor rimsko pravo temeljito poznal. Hkrati tudi državoznanstvo in socialno politiko. Zato je bilo mogoče, da je mož toliko znanstvenega napisal. Približno 214 večjih, ali manjših del. In vse to komaj v teku dvajsetih let! V vseli svojih znanstvenih spisih obravnava Ferrini le pravo-slovje. Ne posega samo v preteklost. Rešuje tudi novodobna juridična vprašanja. Umljivo, da se kot romanist najrajše pomudi pri rimskem Pravu. Tu odkriva neznano in z lahkoto razlaga težko umljivo. Vse je Preiskal. Protislovja raznih pravniških besedil. Delovanje posameznih pravoznancev. Zagrebil se je v egiptovske papirne zvitke ter pergamentne rokopise skoraj da vseh svetovnih knjižnic. Priredil je izdaje 'u ocene grških in sirskih zakonikov. Pisal je o javnem pravu, zasebnem in kazenskem. Posegel je v davnino ter pokazal na prve sledove Pravniških zamislekov. Vpeljal je bravca v klasično dobo rimskega Prava. Razlagal je veliki zakonik cesarja Justinijana ter poznejše bizan-hnske naredbe. Lahko trdimo, da tudi o Ferriniju veljajo svetopisem-ske besede: „Modri preiskuje modrost starih... hrani govorjenje slogih mož in pomen njihovih pregovorov pretehtuje" (Jez. Sir. 39, 1. 2.). Prvo znanstveno delo „Pogrebno pravo pri Rimljanih" je dovršil na univerzi v Berlinu. Približno 23 let star. Spis je po sodbi veščakov tako odličen, da bi bil kaj lahko zadnje delo srednje nadarjenega in marljivega duha. Sledila je dolga razprava „Splošna temeljna načela v°hl in neprodajnih dednih posestev (fidejkomisov) v zmislu rim-T^ga prava". Sam zatrjuje, da je več let zbiral in študiral. Tako je šlo jUtje leto za letom. Ferrini je živel v večnem delu. Pokoja ni poznal, .m delo je zamenjal. Tudi najmanjše odmore je kar le mogoče vestno Zrabil. Tovariši so ga' občudovali. Niso vedeli, kje mož toliko moči Rujema. Bali so se tudi za njegovo zdravje. Toliko bolj, ker so videli, ako mu ogromno delo povživa telesne moči. . Ferrinijevega znanstvenega dela niso cenili le katoličani, ampak Jtm protestantje. Posebno je bil mlademu profesorju naklonjen še iz erbna znani učenjak, profesor bizantinskega prava Edvard Zachariae j.?u Lingenthal. Svoje rokopise in zapiske je zapustil Ferriniju. Kato-s.kj učenjaki 'so se veselili, da je drugoverec in odličen znanstvenik trnovega somišljenika tako počastil. Ferrini se je svojemu staremu Pr'jatelju izkazal hvaležnega. Priobčil je njegovo znanstveno zapuščino v Rokovnih obzornikih. V posmrtnici je pa podčrtal Lingenthalovo ers>ko prepričanje. B Se celo učenjak Teodor Mommsen (1817—1903) se je Ferriniju Dnoouil Mommsen je leta 1899. objavil delo „Rimsko kazensko pra-2 ; Ferrini je v kritiki knjigo laskavo ocenil. Vendar pa je tudi opo-lj> na pomanjkljivosti. Mommsen, priznan učenjak, se ni čutil uža-SJ nega. Nasprotno. Možato je priznal Ferrinijevo znanstveno delovanje ^Pmnenljivo besedo: „Romanisti bodo 20. stoletje imenovali „Ferri- v v . Se besedo o načelih, ki so vodila Ferrinija v znanstvenem delaje Fi. Kjer le mogoče je hodil izhojena pota, ako so do zaželjenega °*ra vodila. Vendar je zmiraj nasiopal z možato lastno sodbo. Vse je presojal mirno in z veliko ljubeznijo do resnice. Je bil pač silno nadarjen in izredno plemenit. Nekoč je Ferrini razmišljal, kako znanstveno dela njegov bivši profesor Pernice in kako študira sam. Pa je tole ugotovil: „Pernice je vesel, ako podira. Ruševine so mu všeč. Meni pa vse bolj ugaja, ako le morem stare drobce zbrati in znova postaviti staro zgradbo. Kjer Pernice sodi, da je to in ono slučajno skupaj nametano, tam slutim jaz le pogosto hoteno delovanje pravoznanca.“ Ferrini je premalo časa živel. Sicer bi bil ustanovil šolo, ki bi hodila njegova pota. Vendar je njegov pouk mnogim mladim slušateljem začrtal smeri. Enako tudi tistim, ki so študirali njegova dela. Toliko bolj, ker je besedo izvabila in pero vodila samo ljubezen do Resnice in Dobrote. Taka ljubezen je v srcih morala odjekniti. Navdušila je za predmet. Pripeljala v stanove in službe, ki v njih Ferri-niievi slušatelji in častivci še danes delujejo. « (Dalje prih.) P. ROMAN: Božje njive zore. Četrti dan. II. smrti. To name ni napravilo posebnega vtisa. Že zato ne, ker se ■ B smrti ne bojim. Jaz se bojim le nepripravljena umreti. Toda p° tem, kar sem slišala, sploh še nisem smrtno grešila v svojem življenju. Tako sodim. Sicer pa ne vem. To ve le Bog. Ganilo me je pa pismo, ki ga je danes prebrala prednica pri oddihu. Pismo je dospelo iz Indije (torej blizu moje bodoče domovine, kakor mislim. Ali vsaj približno!) in v njem je bilo sporočilo, kako je umrla komaj dvaindvajsetletna sestra Berchmana. Dolgo časa je trpela ubožica pa si ni „upala“ umreti, ker je sestra prednica dejala: To pa res ni prav, da nam umirajo naše najmlajše sestrice. Sestra Berchmana je to vzela čisto resno in neštetokrat vprašala če se je že oglasila kaka nova kandidatka. Nato je proti večeru zaspala in prav ko se je oglasil večerni zvonček samostanske kapele je dejala: „Tako čudno mi je ... Mogoče pa res umiram ko pa vendar še ni nobene nove kandidatinje.** Tisti Kip, k° so šli iskat prednico, da gre k bolni sestri, je pozvonila na porti ena najodličnejših domačink, bivša učenka samostanske šole in prosila za sprejem. Prednica je ihte povedala to umirajoči, le-ta pa se je nasmehnila in rekla: „Saj sem vedela, da mora priti...“ Tako bi tudi jaz rada umrla. Peti dan. ^ i Zelo sem trudna. Le s težavo sledim govorom. Težki so. In navajene nismo tako vzdržema misliti. Naš pater je tudi poreden. Danes so dve ali tri najmlajše nekoliko zadremale. Pa je tako nedolžno vprašal če ga res hočejo napraviti za uspavalno sredstvo. V hipu smo bile vse sveže in se tiho smejale. Namen je bil dosežen. Šesti dan. V duši je jasno. Pravkar sem opravila življenjsko spoved. Blag' pater me je tako dobro razumel in jaz njega. Bala sem se, kaj bo reke' glede našega B. V. Pa je samo mirno stavil par vprašanj in naposled rekel: dobra šola za vaše srce ... Dobra šola za moje srce. O, in tako trda, težka. Rada bi se izjokala. Toda Grete ni tu, da bi na njeno ramo naslonila svojo glavo. Pri Greti sem tako lahko jokala. Marija je bila zmeraj tako stroga. Sedmi dan. Ob šesti uri zjutraj je bil sklepni govor. Kaj takega še nisem svoj živ dan slišala. Naš dragi pater je govoril s tolikim zanosom, s tako to- Frančiškov duhovni pogovor z bratom Leonom, Str. 182. Ploto in s tako živim prepričanjem, da tega ne bom nikoli pozabila. Začel Je z rpislijo, da se vse k Bogu steka. Tam je začetek in konec, On, samo On Skrivnostni, Zagonetni je Alfa in Omega našega življenja. Potem pa je Prešel na nagibe našega dela in naše skrbi za božje kraljestvo na zemlji ln naše lastno posvečenje. Prvi nagib je nekak strah očitka, ki je zadel lenega hlapca v evange-nju. Svoj zaklad je ves zanikern zakopal, češ da bo Gospodu vrnil samo prejeto in nič več. Bes je, da je strah božji — začetek modrosti, a je prav tako gotovo, da ni krona modrosti. Sveti strah naj spremlja samo prve korake naše duše, da jo pripelje varno na pravo pot. Toda ko je enkrat ta gotovost dosežena — naj se umakne, da, se mora umakniti, in na njegovo mesto stopi ljubezen. Ljubezen, ta kraljevska čednost, to čudovito čustvo, ta cvet iz nebeških vrtov, prepodi strah, srce odpre nastežaj, sprosti sile duha in potegne voljo za seboj. Kogar preveva ljubezen, ta ne čuti več gorja, ne ječi več pod težkim bremenom vsakdanjih bridkosti. In če mora trpeti, o, kako mu je ljubo to trpljenje! Kakor ogenj potrebuje neprestano goriva in vse použije, kar je gorljivega, tako se neprestano brani ljubezen z žrtvami, omaguje zopet in se močnejša dviga, okrepčana po mukah, odpovedi in trpljenju. Ljubezen ne pozna nobenih resnih ovir, nobena stvar ji ni prete-žavna, vse se ji zdi kakor igrača, ki nič ne pomeni odraslemu. Ljubezen ne vidi drugega kakor le to: kako bi ljubljenemu pomagala, ugajala, napravila veselje. Neprestano se smehljaje žrtvuje in brezpogojno je vdana... (Tukaj so me polile solze. Moj Bog, kako je človek ves sebičen. Kako sem bila hladna do Boga in sem zaeno mislila, kako zelo sem mn bila vdana. Mislila sem na lastno bolečino, za tujo se nisem nikoli dosti menila. Tedaj ko sem opazila, da Greta trpi. sem se sama sebi zdela kot da sem junakinja... Kako je človek majhen in omejen kadar gre za žrtve.) Kdor resnično ljubi, tega \sega prevzema neka brezmejna sladkost, silna in močna, kakor veletok, ki.se navidez samo v lahnih valovih ziblje, v resnici pa je grozen v svoji sili. Ni dvoma, da je najdragocenejši dar, ki ga je Bog dal človeku na zemlji, dar ljubezni. Žal, da je ta dar tudi najstrašnejše in najbolj skrivnostno darilo. Izmed sil, ki vodijo človeško srce, ni nobena bolj vzvišena, pa tudi nobena bolj trinoška kakor ravno ljubezen. Skrivnost ljubezni nas neusmiljeno vklepa v svoje spone in neprestan strah, bojazen, da utegnemo izgubiti ljubljeno bitje, je veden spremljevavec tega nepremagljivega nagnjenja srca. Ni ljubezni brez trpljenja. Na tej zemlji, kjer je vse le slaboten odsev popolne onstranosti, je tudi ljubezen združena z bolečino. Neki pisatelj, zelo svet mož, pravi, da zastira koprena neke neutešljive žalosti vsako zemeljsko ljubezen. A vendar, če je kljub neizogibnim solzam, kljub ležkim slutnjam in bolestim, še kako pravo veselje na tem svetu, je gotovo to veselje sreča ljubezni, prave in resnične, velike in žrtvujoče, ki ji ne očita vest in ji ne sledi kesanje, ljubezni, ki jo gojimo z mirno vestjo v božjih očeh. Ne smem pa zamolčati, da se nobena duševna sila ne da tako labko zapeljati v zmoto in tako hitro potegniti v prepad, kakor ravno ljubezen. Zakaj naša narava je taka, da nas lepota očara, navduši in prevzame in pri tem pozabimo, da je le prečesto samo varljiv blesk, hipna omama. Žanet piše o sebi: „Kako dobro pozna duhovnik človeško srce. Tako se mi zdi, kakor da bere \ moji notranjosti. Sicer ne vem, če tudi druge moje sosestre tako občutijo, meni se vsekakor odpira nov svet. Čudežen in lep. Naj napišem še nadaljne misli in sklep tega zadnjega govora. Uživimo se v to dvojno skrivnost: naše srce potrebuje ljubezni, ustvarjeno je za ljubezen, dobro ve in čuti, da je edino v ljubezni zanj uteha in vsaj delno umirjenje. To je popolnoma očito dejstvo, ki je zanj potrebno proučiti samo preprosto srce delavca, delavke. Četudi se običajno ne pečajo z drugimi problemi, razen z strokovnimi, tukaj vsak pozna svojo zgodbo, svojega srca spev. Z druge strani pa je gotovo, da uaše ubogo srce v svetni ljubezni ne najde trajnega zadoščenja in trajnega miru, zakaj solze, premnoga razočaranja in še gotovost izgube spremljajo tako človeško ljubezen. Kje je torej rešitev uganke? Odkod naj srce povzame moder odgo-v°r, ki bi ga res zadovoljil? Odgovor je kratek in preprost. Že sv. Avguštini je modro zapisal svojega velikega srca izpoved: Zase si nas ustvaril, Gospod, in nemirno je naše srce, dokler ne bo našlo počitka v Tebi. In redovna sestra, ki se oklene Boga z vso svojo dušo, ki išče na tem svetu v vsaki lepoti le droben odsev one zadnje lepote, ki se v večnosti razkrije, ki gradi v neutrudni ljubezni božje kraljestvo na zemlji ~~ se z vedno večjo lahkoto trga od zemeljskih stvari. In najsi je to člo-vek, najsi so vsakdanje potrebe in zahteve udobnega življenja. Za sklep samo to povem, da še nihče, ki je res Bogu zvesto služil, ni mogel reči, da se Gospod pusti od človeka v ljubezni prekositi. On ljubi, da, gospod Jezus ljubi z vsem žarom, ki tudi hladno srce razpali do plamenov, ki se ne boji nobenih žrtev več. Zato, drage in častite sestre, pogumno na pot, ki se odpira pred vami... (Tako sem srečna sedaj. Vsa malodušnost in skrb, češ, da ne bom ftjogla vztrajati, me je zapustila. Pred seboj vidim jasno pot. Njega ljubim le na veke... Za njim. „Ako me kdo ljubi, ga bo moj Oče ljubil" (Jun. n, 23).) # * # Isti čas je naš brat Marijan pridno pripravljal samega sebe in svojo notranjost na veliki korak svojega življenja — redovne obljube. Pri bra-l'n sicer te obljube še niso večne, vsekakor pa so podlaga za poznejše redovno življenje. Z vso resnobo se je učil vodila in pazno poslušal razlaganje do-nrega patra magistra, ki ga je redovno življenje napravilo tako zrelega in širjenega. Skoro da še več življenske modrosti dobrega redovnika pa je za-lernal iz vsakdanjih pogovorov z bratom Bafaelom. To vam je bil izku-sen mož, ki ni rad veliko govoril. Toda če je izrekel besedo, je nekaj Jemala. Tako je naučil našega Marijana, da se v samostanu najlepše iz-nnja, če se ne meni za zadeve svojih sobratov. Zakaj, zato je treba a" izredne modrosti ali pa naravnost angelske potrpežljivosti. Ker pa običajno človek nima tako dragocenih darov na razpolago, je boljše mol-Cati in šele na vprašanje odgovoriti. Ne boš dajal za druge odgovora, iz-'zemvši, da si predstojnik, pač pa bo zate samega odgovor dovolj dolg Pri zadnjem izpitu za večnost. Modro mu je tudi razodel, da v samostanu nikoli ne sme iskati ali Pa pričakovati kakega priznanja za svoje delo, pa najsi je še tako na-P°yn;0- Že od nekdaj je menda tako bilo v samostanih. Kakor hitro člo-išče priznanje, je njegov dušni mir zapravljen. Vedno bo videl same , riMce in bridkost ga bo razjedala. Tedaj ko ti bo popolnoma vseeno, 3ko drugi sodijo — tedaj boš našel mir srca. Molitve nikoli ne odlašaj in ne zanemarjaj, pa četudi si še tako utrujen. Za majhno zvestobo, Bog veliko da. Brat Marijan si je vse to globoko zapisal v srce in sklenil, da bo modrosti mojstra Rafaela vedno nosil s seboj in se po njih ravnal. Sam je kmalu uvidel, da se svetost ne kaže v mnogih besedah in neštetih sodbah o svojih sobratih, temveč v velikodušnem izpolnjevanju svojih dolžnosti in v tihem, prečesto neopaženem in nepriznanem delu. In nehote je vzljubil prav tiste svoje sobrate, ki so bili prvi pri delu in zadnji v besedi. Prvi v dejanski ljubezni in tihi o slabostih svojega bližnjega. Polagoma je dobil pravi pogled za resnično in skrito veličino teh mož dela, pa najsi so bili to preprosti bratje, najsi so bili najbolj učeni patri. (Dalje prihodnjič.) ------------------... FRANČIŠKANSKI MISIJONI P. - O.. P. Baptist Turk, apostolski misijonar na Kitajskem. Kaj piše P. Baptist Turk V (Nadaljevanje.) Dne 5. oktobra sem se mislil vrniti za kak teden nazaj v Han-koW> kjer me je čakalo v mojem misijonskem kraju obilo dela. Sicer bi b* rad še več dni ostal na postaji Šin-kow, ker so v tem mestu ob večernih urah radi prihajali razni pogani poslušat moje misijonske pogovore-Nekateri izmed njih so mi zatrjevali, da imajo že več let željo, da b} postali katoličani. V takih slučajih je misijonarjeva dolžnost, da goj1 v njih delujočo milost božjo, jih podpira z nauki in molitvijo, da bi ta milost božja zorela in obrodila zaželjeni sad. Vprav ta dan je pa dokazal, da mi je Previdnost božja odločila za primeren sklep moje miši' jonske tridesetletnice posebno apostolsko preizkušnjo, važno apostolsko nalogo in apostolsko odlikovanje. Pred odhodom iz mesta Han-kow so me opozorili, da je mesto Šin-ko\v v nevarnosti in da ga ogrožajo komunisti s svojo strahovlado- Prigovarjali so mi, naj v teh razmerah ne hodim v Šin-kow, ker lahko prišel v roke brezobzirnih roparjev, kakor se je to že zgodilo raznim katoliškim misijonarjem, misijonskim sestram, misijonskim P°' močnikom in katoliškim vernikom. O vsem tem so že poročali razni misijonski listi. Izmed ujetih so krvoločni roparji nekatere pomorili, druge pa so za večjo ali manjšo odkupnino zopet izpustili. Vzrok temu njihovemu ravnanju ni samo poželjenje po denarni odkupnini, ampak tudi, in to v prvi vrsti, njihovo sovraštvo do naših misijonov in do Našega misijonskega delovanja. Katoliškim misijonarjem bi radi zagrenili in preprečili vse njihovo misijonsko delo ter jih prisilili, da bi zapustili svoje misijonske postojanke in se vrnili vsak v svojo domovino. Komunistični voditelji naravnost zatrjujejo, da delajo po zgledu ruskih sovjetov, ki so zasedli vse cerkve, zasegli cerkveno premoženje ter izgnali, pomorili, ali pa zaprli vse misijonarje in svečenike. V teh okoliščinah je naša misijonarska dolžnost, da ne gledamo, mirno, kako se komunistični potret vedno bolj širi in grozi, da bi se ukoreninil tudi v obširni kitajski republiki. V tem komunističnem viharju se trudimo, da v zaupanju na božjo pomoč in previdnost vztrajamo na svojih misijonskih postajah. V sedanjih težkih urah moramo vernike v sv. veri utrjevati, da bodo pripravljeni za Boga in za rešitev neumrjočih duš vse raje pretrpeti, kakor pa da bi odpadli od sv. vere. Ljudstvo svarimo, naj se nikdar ne da zapeljati od komunističnih agitatorjev. Vendar pa podpira splošna beda komunistično agitacijo in gladujoče ljudstvo nekako sili, da se pridružuje komunistični stranki, četudi mnogi ne odobravajo njenih načrto\ in ciljev, ki jih hoče doseči. V sosednem okraju Mien-jan je bilo ljudstvo vsled povodnji še posebno hudo prizadeto. Zato je tretja rdeča armada, ki si je osvojila že mnoge zahodne okraje, brez posebnih težav zasedla pokrajine v okraju Mien-jan. Sicer so se vršili v teh krajih nekateri boji z vladnimi četami, v katerih so pa bile slednje poražene, ker je izstradano ljud- -sivo večinoma stalo na strani komunistov in jim pomagalo do zmage. Komunistom so se pridružili tudi nekateri oddelki vladnih vojakov in tako pomnožili in okrepili njihovo udarno moč. Iz splošnih poročil, ki smo jih prejeli meseca septembra, bi se dalo sklepati, da so vladne čete v premoči in da nadkriljujejo komunistično armado. Na višje povelje so začeli vladni vojaki strogo postopati zoper vse one trge in vasi, ki so komunistom pomagale. Požgali so več vasi ter mnogo ljudi postrelili. V času, ko sem bival v mestu Šin-kow, se je splošno govorilo, da je vladna vojska na več krajih premagala in razpršila komunistično vojno silo. Ko sem se 5. oktobra okrog tretje ure zjutraj zbudil, se mi je zdelo, da se čujejo iz daljave streli. Vendar je pa v mestu ostalo vse mirno. Ob sedmih sem začel sv. mašo, med katero so verniki po končani jutranji molitvi molili sv. rožni venec. Ko opravim sv. mašo do sv. obhajila, prenehajo vsi z glasno molitvijo, otroci zbeže in se poskrijejo za svoje mize. Vsa vrata misijonske postaje hitro zapro. Kmalu se začujejo pogosti streli. Ko sem končal najsvetejšo daritev, sem vprašal, kaj se je zgodilo. V strahu mi pripovedujejo, da so vojaki rdeče armade napadli mesto in da hite mimo naše misijonske hiše naprej v boj zoper vladno posadko. Iz oltarja hitro pospravim vso mašno opravo ter se umaknem v svojo sobo, kjer sem opravil svoje molitve in se priporočil v varstvo božje previdnosti. Ko je v bližini ponehalo streljanje, so otroci hitro zbežali domov. Meni so verniki prigovarjali, naj se kam skrijem, a tega nisem storil, ker ni bilo varno hišo zapustiti zaradi komunistov, ki so name prežali. Po mestu so oplenili prodajalne ter odnašali naropano blago na svoje čolne. Že smo mislili, da so odšli, kar se na vratih naše misijonske postaje nepričakovano pojavi načelnik in vodja komunistov z revolverjem v roki, spremljan od dveh oboroženih vojakov. Preiščejo vso misijonsko postajo. Ko je bila preiskava končana, mi ukaže poveljnik rdeče armade, naj mu sledim. Hitro vzamem svojo popotno torbico, denem vanjo brevir in grem z njim kot ujetnik v varstvu oborožene sile. Z menoj so vzeli tudi našega misijonskega učitelja Pavla Jang. S tem dnem se je pričelo moje ujetništvo. (Dalje prih.) P- ANGELIK: Beseda božja in življenje. „Ne bojte se!“ (Lk. 12, k). e malo je ljudi, katerih življenje bi ne bilo trajno pod vplivom kake bojazni ali strahu. Deček in deklica se bojita, kakšen uspeh -■—J oziroma neuspeh bosta doživela v šoli. Mladenič in mladenka se bojita, kakšno bo njiju bodoče življenje. Dozorel mož se boji težav, ki ga obkrožajo pri delu, pri gospodarstvu. Žena - mati se boji za svoje otroke, starček se boji pojemanja svojih sil, in vsi vkup se boje smrti, katere roka odpre vrata v drugi še neznani svet. Le prva otroška leta So prosta vsakega strahu in povsem brez skrbi, zato jih vsi slave kot °h'oška nebesa. Temu strahu, ki povsod vidi temo in oblake, se more ustavljati Uspešno le živa misel božje bližine in božjega varstva: „Ne boj se! Jaz sem pri tebi!“ Ali si moreš misliti trdnejše varstvo? Ali se moreš na kaj drugega z večjo varnostjo zanesti? Morda na svoj mladostni pogum, srčnost in silo? To kmalu izgine. Na svojo življenjsko silo? Ona je zdrobiva in se postara in naše majhno srce je tako hitro malosrčno, posebno kpr je že toliko bridkega doživelo. Ali se moreš zanesti na ljudi? Tisti, k' so res dobri, navadno ne morejo pomagati, in drugi nočejo Poniagati. Zavedaj se, da je Bog s teboj in pri tebi tudi pri malih dogodkih vsakdanjega življenja, zavedaj se, da brez božje volje ne pade udi las s tvoje glave: zato: Ne boj se nikogar in ničesar na svetu, kakor le Boga! „Če kdo ne greši z hesedo, ta je popoln mož, zmožen brzdati tudi vse telo." (Jk. 3, 2). Najboljša šola značaja je molčanje in zmaga nad jezikom je tudi 2niaga nad življenjem. Kdor zna molčati, zna tudi živeti. Zvedel si o kom kako poniževalno novico. Morda si v družbi in ,ahko bi se s tem napravil zanimivega in zabavnega in pomembnega *n veš, da te bodo drugi občudovali. Premagaj se in molči! Kar ti želiš, da drugi tebi ne store, tega tudi ti drugim ne stori! Nekdo te je neprijazno nahrulil. Na jeziku te srbi odgovor enako 11 še bolj neprijazen. Toda premagaj se in molči. Nikar si ne priza-®vaj biti enako surov, kakor tvoj bližnji. Če surovost ni lepa in je ne I č*iduješ, ko jo vidiš na svojem bližnjem, tudi na tebi ne bo postala epša in bolj občudovanja vredna. , Zvedel si, da je nekdo o tebi slabo govoril. Hudo te to zaboli in cel KuP imaš pripravljen, da bi se osvetil. Toda premagaj se in molči. Če S1"6 za tvoje dobro ime in za poklic, ki ga izvršuješ, se mirno brani. Ako pa je morda tvoj nasprotnik govoril resnico, in te uprav resnica tedaj molči in raje glej, da te napake nihče več na tebi videl ne bo. Huda in trda šola je to, toda če hočeš imeti lep in plemenit značaj, to tvoj prvi in zadnji izpit. P. ROMAN: Našo ljubezen Tebi Gospa. Mati otroka. red menoj leže dve sliki — dveh obednic. Pri obeh mizah sedi \J Jezus in Njegova mati. Pri prvi otrok, dete v naročju, pri drugi A mlad mož, ki ve za svojo pot. Prva slika, delo Jana Mostaerta, nam živo predstavlja domačnost svete družine. Sicer je nizozemski umetnik povzel te notranjosti izbe iz svoje lastne domovine, vendar pa nas to preprosto tiho življenje, docela odmaknjeno vsakim radovednim očem nehote neizmerno gane. To dete prosi kruha. Oči matere počivajo na njem vprašujoče, če li res hoče, da mu krušni oče odreže košček od hleba. Ali vama ni tako čudno pri srcu? Tebi, milostna Mati, in Tebi pozni potomec obubožane kraljevske rodbine? Navadila sta se, da vaju uboga, toda ali vama ni tako, da bi rekla: „Ampak ti otrok božji, saj je vendar vse tvoje, zakaj bi prosil in še trdega kruha? In zatem bo dobilo to dete iz tvojih rok nekaj sladkega, mlečnega soka, ki ga tvoja roka, ljuba Mati, že zajema iz tako preproste, ubožne skodelice. To bo njegov obed in tvoj Mati božja. Tako je vse skromno pri vaju dveh in vendar še iz te neme slike davnega mojstra, ki je iz vere svoje mladosti slikal te obraze, diha tiha sreča. Ali nam to skromno, skrito življenje prav nič več nima povedati? Nam, ki smo tako samozavestni, tako ponosni na svojo modrost in izkušenost. Ali ni odtod tista sreča, ki mi po njej tolikokrat zaman ihtimo, po njej hrepenimo in o njej sanjamo, ker je Jezus med vama. Mali drobni gost skromne mize in vendar je prav v tem, da je On med Vama, vsa vajina sreča. Mi se Ga pa branimo, da bi bil gost med nami. Večkrat še skromna molitev noče poklicati Tvojega sina sladko ime, večkrat pa mora že sama misel nanj zatemniti ob naši govorici in našem vsakdanjem življenju. Ti dobra, milostna, vse umevajoča Mati, daj, reci malemu Jezuščku naj se nikar ne boji, naj ostane vedno pri nas, naj potrpi z nami, da ne bomo brez njega. Veš, Tebe posluša, Tebe bo čisto gotovo ubogal, zat° ker Te ljubi. In še nečesa nas nauči: da bomo znali biti skromni. Tako srno včasih nezadovoljni, zahtevni, polni vseh mogočih želja in če vsega tega ni, potem brž mislimo, da nam je gorje in se nam godi krivica. Černj1 vsemu se je moral zavoljo vajinega uboštva tudi mali Jezus odpovedati-In vendar to uboštvo ni bilo grenko, ni poznalo trpkosti, temveč je bil° vse tako čisto, smehljajoče in polno vedrosti. Premnogo teh stvari sm° mi pozabili. Odtod naša malodušnost, odtod naša nestrpnost, našega življenja grenkoba. Mati moža. Matere se kar ne morejo ločiti od svojih otrok, tudi če so že davna odrasli in so šli vsaksebi svoja pota. Kakor nehote jim morajo bit' blizu in če tudi še tako jasno vidijo, da je svet njihovih otrok drug kakor njihov — njih ljubezen ne neha biti vsa potrpežljiva, vsa polna umevanja, vsa polna volje do konca služiti. Tretji dan po Jezusovem krstu se je vršila v Kani Galilejski že-uitnina in mati Jezusova je bila tam. Tako nam kratko poroča Janez v 2 poglavju. Tudi tvoj Jezus je bil tja povabljen. Ko si videla, da vina zmanjkuje in si opazila bridko zadrego na mladih obličjih novoporočencev, si se takoj obrnila k Njemu, ki je Tvoj sin in mu rekla vsa skrbna, vsa ljubeča: „Vina nimajo." Njegov odgovor je trd, hladen, celo odbijajoč: „Kaj je to meni in tebi, žena? Moja ura še ni prišla." Judovska ženitnina, veselo živahno vrvenje. Benvenuto Tizi da Garofalo, sloveči mojster ferrarski, je naslikal nekaj nad 30 gostov in vmes na koncu mize Ti in On. To, da si opazila zadrego ni nič posebnega samo na sebi, vendar pa nam je tako ljubo, da moremo za hip gledati v Tvoje srce. Sedaj je Tvoj Jezus v javnem življenju, imela si ga 30 let le zase. Danes ni več sam s Teboj, že segajo tuje roke po Njem, že se Ga oklepajo, že jim je vodnik. In Ti, ki si spoznala Njega, sladkost vseh sladkosti, ki si uživala skozi dolga leta vso opojnost Njegove neposredne bližine in vso veličino Njegove duše, ne zametaš veselja in smeha in radosti med veselimi mladimi ljudmi. Z njim se veseliš, zanje imaš skrben in ljubeč pogled. V kako veliko tolažbo nam je ta Tvoja pobožnost, ki nikakor ni vsa zaprta pred tem svetom, ni prav nič temna, prav nič ljubosumna. Pri Vsem tem, da si Mati Najsvetejšega, si ostala tako človeška in tako preprosta, da se Ti sme vsakdo bližati. Že od nekdaj me je ta odgovor Jezusov, ki je v njem navidezna trdota in odbijajoča hladnost, bolel. Saj nisi nič prosila, nič posebnega zahtevala, le opozorila si Ga na to, kar si s svojimi dobrimi očmi opazila. In vendar se čuti iz Tvojih besed, da si Ti pričakovala čudež. Tako zelo si prepričana v dobroto in božji moči Svojega sina, da se ti, ta nenadna prošnja ne zdi prav nič prevelika. Prepričana si, da se tvoj edini sin briga tudi za vsakdanje, drobne malenkosti. Da bi nam ta tvoja vera bila lastna! Da bi ne videli tvojega sina vedno v neizrekljivi dalji. Da bi ne poznali več tistega tako vsakdanjega ugovora: češ, kdor je bil tolikokrat razočaran, ne more imeti več otroške vere ... Ti, o milostna Mati, nam daješ odgovor na ta naš ugovor. Po ^0 letih najnežnejše skupnosti dobiš na svoje opozorilo nazaj samo trde besede: Žena, kaj tebi in meni mar. Že tedaj v templju, ko si Ga s solznimi očmi našla tretji dan, že tedaj je tako kakor raz oblakov odgo-v°hl: „Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega očeta? Tukaj je Jezusov odgovor še bolj nedvoumen, je povdarek njegove popolne samostojnosti, njegove ločenosti od tebe, Ivi si mu mati. In ti predobra? Nisi nič užaljena? Ne, na tvojem obrazu vidim, da nisi prav nič vzela za zlo teh njegovih besed. Mirno si velela stre-žajem, naj store vse, kar bo On rekel. Njegova volja ti je sveta, ne da bi opustila upanje, hočeš samo ubogati. Njegova ura že še pride, h to veš. Četudi je kri od tvoje krvi, in telo iz tvojega telesa, vendar h veš, da si pred Njim kakor nič, tako majhna in neznatna, tako dobro razumeš, da si mati Gospodova in dekla Gospodova. Mati in dekla sta se našli. Pot do tega pa je pot žrtve, odpovedi in čakanja. Mati in dekla, kolikokrat boš morala čakati! Sedaj Te razumem, sedaj vem za skrivnost tvoje besede „kar Vam bo rekel, storite!" ’ tem je tudi vsa modrost življenja, tudi moja in kogarkoli, ki to bere. Brat Leon. (Po knjižici „Fioretti“). početku reda se je sv. Frančišek nahajal nekoč z bratom Leo- ■ 1 noin v nekem samostanu, kjer niso imeli knjig, da bi iz njih Vy brevir molili. Frančišek pravi Leonu: „Predragi, brevirja nimava, da bi zornice odmolila; da pa čas Bogu obrneva, ti bom nekaj narekoval, kar ti za menoj ponavljaj. Pazi, da besed, ki ti jih bom na- ■ rekoval, ne spremeniš! Tako-le bom rekel: „0 brat Frančišek, toliko slabega in toliko grehov si storil, da si pekla vreden — ti pa odgovori: Prav res je, da zaslužiš najgloblji pekel.“ Brat Leon odgovori: »Rad, oče; začni v imenu božjem!" Sv. Frančišek začne: „0 brat Frančišek, tolikanj slabega in tolikanj grehov si storil na svetu, da si pekel zaslužil." Bral Leon pa odgovori: »Bog bo pa tebi tolikanj dobrega storil, da pojdeš zato v nebesa-." Pa pravi sv. Frančišek: »Ne govori tako, brat Leon! Reči moraš: »Resnično zaslužiš, da si pahnjen med pogubljence." Brat Leon odgovori: „Rad, oče." Tedaj si Frančišek jokaje trka na prsi in zakliče: »Gospod, toliko grehov sem storil zoper tebe, da sem zaslužil pekel." Brat Leon odgovori: »Bog bo storil, da boš med blagoslovljenimi posebno blagoslovljen!" Sv. Frančišek se začudi, da mu brat Leon odgovarja prav nasprotno temu, kar mu zapoveduje. Zato ga posvari: »Zakaj ne odgovarjaš, kakor te učim? Pod sveto pokorščino ti ukazujem, da mi rečeš na moje besede, ki jih bom zdaj izpregovoril, tako-le: »Na noben način nisi vreden usmiljenja." Brat Leon pa pravi: »Bog Oče, čigar usmiljenje je neskončno večje od tvojega greha, se te bo velikodušno usmilil in ti vrh tega dodal še veliko milosti." Ob tem odgovoru se sv. Frančišek nekoliko razjezi in pravi: »Kako se drzneš ravnati proti pokorščini in še tolikokrat odgovarjaš nasprotno temu, kar ti ukazujem?" Brat Leon pa z vso ponižnostjo odgovori: »Bog mi je priča, da sem vsakokrat sklenil v svojem srcu odgovorili, kakor si mi ukazal, toda Bog mi zapoveduje odgovoriti, kakor je njemu všeč in ne, kakor meni- Nad tem se sv. Frančišek začudi in pravi bratu Leonu: »Prav lep® te prosim, odgovori mi zdaj, kakor sem rekel." Brat Leon odvrne: „ReC' v imenu božjem, odgovorim ti, kakor želiš." Sv. Frančišek tedaj zajoka: »O brat Frančišek, siromaček, meniš, da se te bo Bog usmilil!" Brat Leon pa pravi: »Gotovo. In veliko milost boš prejel od Boga in povišal te bo in poveličal na veke; zakaj kdor se ponižuje, bo povišan. Ne morem govoriti drugače, ker Bog govori iz mojih ust." P. K. Brat Masej. Tekoč je popotoval sv. Frančišek z bratom Masejem. Prišla sta d° križpotja, odkoder se je moglo iti v Florenco, Sijeno in Areco-JL Masej pravi: »Oče, katero pot bova ubrala?" Frančišek odgovori; »Tisto, ki jo bo Bog hotel." Masej: »Kako moreva spoznati voljo božjo? Frančšiek: »Po znamenju, ki ti'ga bom dal. Zapovem ti pod sveto p°* korščino, da se na tem križpotju vrtiš okrog sebe, kakor delajo otroci, in ne nehaj se prej vrteti, dokler ti ne porečem.“ Brat Masej se je pričel vrteti in sukal se je tako dolgo, da se mu je v glavi zavrtelo in padel je večkrat na tla. Ko se je prav hitro vrtel, niu reče sv. Frančišek: „Stoj in ne gani se!“ Masej je obstal. Sv. Frančišek ga vpraša: „V katero smer imaš obrnjen obraz?“ Brat Masej odgovori: „Proti Sijeni.“ Frančišek: „To je pot, po kateri hoče Bog, da greva.“ Ko sta šla po tej poti dalje, se je brat Masej močno čudil, da mu je sv. Frančišek ukazal storiti pred svetnimi ljudmi, ki so šli mimo, to, kar delajo otroci; vendar si iz spoštovanji ni drznil ničesar reči. Ko sta se približala Sijeni, so jima prišli meščani naproti in iz vdanosti nesli njega in tovariša do škofije, da se z nogami nista zemlje doteknila. Tisto uro so se nekateri sijenski možje krvavo spoprijeli in dva izmed njih sta bila že mrtva. Ko je dospel tja sv. Frančišek, jim je tako pobožno in sveto govoril, da so se vsi pomirili, zedinili in sprijaznili. Zato je sijenski škof povabil sv. Frančiška z bratom Masejem k sebi in ga sprejel z velikimi častmi. Drugo jutro sta oba brata vstala na vse zgodaj in odšla brez škofove vednosti. Nad tem je brat Masej mrmral: „Kaj je ta božji človek storil? Ukazal mi je, naj se vrtim — in za škofa, ki ga je tako počastil ni imel nobene besede hvaležnosti." Toda kmalu si je pričel to misel očitati: ,.Brat Masej, preveč si ošaben: o božjih delih sodiš in si radi svoje nepremišljene prevzetnosti vreden pekla. Zakaj, sv. Frančišek je včerajšnji dan izvršil tako sveta dela; ako bi ti bil ukazal skale valiti, bi bil moral takoj ubogati. Zakaj, kar je storil na tej poti, je božje delo. Ako bi ne bil pomiril onih, ki so se borili, bi ne bilo le mnogo leres z nožem umorjenih, marveč bi bil satan potegnil mnogo duš v pekel." Vse te Masejeve misli je Bog razodel sv. Frančišku, zato se mu le-ta približa in pravi: „Tega kar zdajle misliš, se drži, ker ti je od Boga navdihnjeno. Prejšnje mrmranje pa je bilo prazno in prevzetno, ker ti ga je satan položil v dušo." Tedaj je brat Masej jasno uvidel, da je sv. Frančišek poznal skrivnosti njegovega srca in se je do dobra prepričal, kako je Duh modrosti božje vodil svetega očeta v vseh njegovih dejanjih. P. K. % Zavarovanje za starost in onemoglost je znak duševne zrelosti posameznika in celega naroda. Kako blagodejne posledice bi imelo, če bi bili zavarovani za starost naši posli in uslužbenci, služkinje in delavci, bajtarji in tudi gruntarji, ko bodo za delo in službo onemogli ali bodo dali gospodarstvo iz rok. Pretiran beg iz dežele v mesta bi se izdatno °mejil, ko bi ljudje imeli prijetno zavest, da bodo na stara leta imeli brezskrbno, mirno življenje. Tudi nesrečno izseljevanje bi v veliki meri lahko prenehalo; misel, saj imam doma preskrbo za starost in onemoglost zagotovljeno, bi ljudi držala in vezala na domačo zemljo. In koliko bi bilo starim ljudem prihranjene bridkosti, koliko preprečenega Prepira no družinah, kjer se pogostokrat bije grda vojska med starimi in mladimi za izgovorjeni kos kruha! ... (Vsa pojasnila daje brezplačno: Zavarovalni odsek III. reda v Ljubljani.) RAZGLED I ««* II PO SVETU Papežev govor na gramofonski plošči. Prvi papežev govor na radio je bil sprejet tudi na gramofonsko ploščo. V angleško govorečih državah ploščo zelo zahtevajo. Plošča je izdelana v papeževih barvah (belo-rumena). Na eni strani je papeževa slika in latinsko besedilo, na drugi strani pa angleški prevod. Mali kamen. Neki večer koncem meseca oktobra 1. 1896. je šel nek duhovnik po umazanih ulicah pariškega zločinskega predmestja Saint-Quen. Zbujal je velikansko pozornost. Odkar #so ljudje pomnili, tam ni bilo videti duhovnika. Ne da bi se brigal za posmehovanja in praznoverska rotenja nekaterih, ki so jih pri pogledu na duhovnika vršili, je šel duhovnik mirno naprej ter si ogledoval borne kočice. „To je torej moja bodoča župnija," tako je dejal sam pri sebi. Ni sicer taka kot župnija sv. Avguština, odkoder prihajam, toda Avguštinov iz mladosti, ko je bil še grešnik, mi ne bo manjkalo. Tu je morda kj^ tudi kakšna Monika, ki bo izprosila izpreobrnenje svojemu sinu. Nenadoma se ob križišču neke idice pojavi gruča mladih cestnih postopačev. Nekateri zbeže, ko ga zagledajo in kriče: „Krokar,“ eden bolj predrzen pa po nekaj korakih obstane ter izzivajoče pogleda duhovnika. Nato se pripogne, pobere ■kamen in ga z vso silo vrže proti vsiljivcu. Zadel je svoj cilj. Naravnost v obraz ga je zadel. „Krokar“ se bo nedvomno maščeval, kajti tudi on se pripogne. Napadalec zbeži. Toda med tem ko teče, zasliši glas, ki ga kliče nazaj. Obrne se. Duhovnik še vedno stoji na istem mestu. Toda ne da bi ga hotel napasti mu samo pokaže na mali kamen, ki je okrvavljen z njegovo lastno krvjo. „Pr*‘ jatelj," mu reče, „hvala lepa. Zapomni si, ta kamen, s katerim si me zadel, bo prvi kamen cerkve, ki j° bom na tem kraju zidal." Ta duhovnik je bil Macchiaveui. ustanovitelj dveh novih župnij v okrožju Saint-Quen. Držal je besedo in mali kamen je bil položen v temelj nove lepe cerkve sv. Rožnega venca v tem okrožju. Zgled dobrega katoličana. Udeleženci verskih slovesnost' na misijonski postaji Arua-Uganda dožive vsakokrat ganljiv prizor. Na obeh nogah hromi zamorec iz rod" Ivogwara, po imenu Rafael Adilyj° leze po vseh štirih iz svoje vas' Okollo 49 kilometrov daleč do m's*' jonske postaje po silno slabih potih’ da je ob velikih praznikih pri s'; maši. Pri nas pa mnogi katoličan'; čeprav so zdravi in imajo komaj pet minut do cerkve, mašo zamujaj0 ali celo opuščajo. Deset otrok Bogu posvečenih. V samostanu benediktink v Clyde (Ohio, Sev. Amerika) je imel 1®’ maja preteklega leta novo sv. maš° benediktinec P. Tomaž EichavhoP1 iz Uruaua. Zanimivo je to, da j° maši prisostvovalo sedem njegov'0 sester benediktink istega samostan0 in pa njegov brat Hugo, ki je bil n0" koliko pozneje tudi posvečen v d"' hovnika. FRANČIŠKOVA A LADI NA P. KRI Z O STOM: Križarji pri sv. Krištofu v Ljubljani. Tudi pri sv. Krištofu smo ustanovili zvezo Frančiškovih križarjev. . rvi sprejem smo imeli v nedeljo 8. maja zvečer ob pol sedmih. Spregal je p. Krizostom, ki je imel po slovesnem vhodu v cerkev novo-^piejemancem kratek nagovor. Sprejetih je bilo 28 hrabrih fantičev.' '°di jih ondotni gospod p. Kazimir Zakrajšek z veliko ljubeznijo. Kri-2arji se vestno udeležujejo tedenskih sestankov in so zelo goreči v izpolnjevanju križarskih dolžnosti. Ljubljanski križarji. Na binkoštni ponedeljek nas je prišel obiskat naš ljubljeni nad-Pastir dr. Gregorij Rožman. Ne moremo vam popisati, kako smo ga bili \eseli! Prišel je sprejemat nove člane v našo zvezo. Sprejeli smo ga na stopnjicah, ki vodijo v cerkev v vsej paradi in z 22 zastavami. Po celi cerkvi smo mu napravili špalir; novosprejemanci so držali v rokah go-re~e sveče. Prevzvišeni je po krasnem nagovoru, ki ga je vsa navzoča nadina napeto poslušala, začel z obredom sprejema. Sprejetih je bilo 7 dečkov, med njimi 22 srednješolcev. Po sprejemu so peli korni dečki, ! jih je bilo 20, litanije Matere božje. — Prevzvišenemu kličemo za ‘liegovo veliko požrtvovalnost prav iskren: Bog plačaj! V zahvalo smo "denili pri zadnji seji darovati 13. junija t. 1. na praznik sv. Antona skupno sv. obhajilo v njegove namene. Traun, tajnik. Procesija z lilijami. . . Vse križarje in Klariče opozarjamo, da bo na praznik sv. Antona, j' J' 13. junija v ljubljanski frančiškanski cerkvi slovesnost v čast. sv. An-°nu. Ob pol sedmih bo skupno sv. obhajilo, nato blagoslov lilij in pro-esija. Ob četrt na 8. bo slovesnost končana, da boste lahko šli še v pra-etl1 času v šolo. K slovesnosti prinesite lilije! P. ROMAN: O sestricah iz Kočevja. Nepozaben dan za kočevske »Sestrice sv. Klare" bo brez dvoma letošnji prvi maj. Že priprava je bila nadvse skrbna in polna ljubezni-Gospod mestni kaplan D. Matkovič (sicer mi je strogo naročil, da ne smem njegovega imena imenovati, zato sem ga samo zapisal in to go* tovo ni greh) je nekajkrati prišel nalašč zato v Ljubljano, da vse uredi-Sprejemnice in paske in svetinjice in pajčolane in vezene trakove in še zastopstvo ljubljanskih sestric s praporom in poleg vsega še mene- Prav lepo sem prosil že 14 dni preje sv. Klaro, ki pomeni »jasno in čisto", naj preskrbi za ta slovesni dan jasno včeme in veliko solnca-Seveda nisem sam prosil, so kočevske Klariče močno pomagale, sicer ne vem, če bi šlo tako gladko. Saj veste, kako znajo punčke prositi! Pot do Kočevja je med petjem in pogovarjanjem naenkrat minila Prva skupina sprejetih sestric. in na kolodvoru so nas čakale sestrice, ter gospod kaplan Matkovič-Brž so se sestrice seznanile med seboj, jih peljale v mesto, da so ta® odložile svoje stvari in nato so »svojim gostom" lepo razkazale mesto-Čisto kakor se spodobi! Ena kočevskih sestric je povabila vseh šestero ljubljanskih zastopnic;;,na obed, druga pa popoldne na malico. Baje je bilo toliko žuborenja in cvrčanja, da se še danes ne ve, katere sestr®e so bolj zgovorne: kočevske ali ljubljanske. Na vsak način pa so si imele med seboj veliko povedati... Mimogrede smo slišali, da so se sestrice močno pohvalile, le izbirčna Pucica je potožila, da nesrečna špinača L®1 v Kočevju raste... Popoldne ob 2. je bil napovedan slovesen sprejem. 70 kandidatinj je čakalo na to slovesnost. Že sprevod okoli cerkve, ki so ga otvor® križarji v krasnih uniformah in za temi so prišle ljubljanske sestrice s svojim mičnim praporjem, za njimi pa novosprejemanke, je bil nad vse lep. V cerkvi, kjer so se v izredno obilnem številu zbrali odrasli, ^ prisostvujejo lepi slovesnosti, je imela vsaka sestrica že vnaprej določeno ttesto. Nato je bil nagovor na sestrice in njihove starše s posebnim po-vdarkom, kako mladina danes bolj ko kedaj prej, hoče biti čisto Jezusova in hoče tudi natančno spolnjevati njegov evangelij. In prav to je Pred 700 leti sv. Frančišek oznanjal bolnemu svetu in ga tudi ozdravil glavnih napak. Govor je bil v slovenskem in nemškem jeziku. Nato se je začel sprejem. Po štiri in štiri so stopale pred oltar, da prejmejo blagoslovljeni pas in svetinjo. Z vso ljubeznjivo pozoimostjo je poleg drugih duhovnikov asistiral sam gospod kanonik Erker. Po sprejemu se je vršil blagoslov ljubkega praporčka kočevskih sestric in nato pete litanije Matere božje. Po dovršeni cerkveni slovesnosti smo se ne vem kolikokrat fotografirali. Tri glavne slike prinašamo. Žal nam je čas tako hitro minil, da je bilo treba misliti že na odhod ln slovo. Že dopoldne smo obiskali tudi zavod za slepo deco', kjer so nam mali in veliki pokazali, kaj vse že znajo, četudi jim „solnček“ samo °d znotraj sveti. Popoldne smo šli še po slovo. Na kolodvoru se je zbralo epo število novo sprejetih sestric s svojimi mamicami. Gospod uradnik, u ni mogel biti tako neusmiljen, je pustil vse otroke prav k vlaku, da 1° se lahko do zadnjega hipa razgovarjale. Mimica, Bariča, Mančika, rončka in Franica in Sonja in Pucica in sam ne vem kakšna imena so Vršela sem in tja, dokler nas ni vlak odpeljal. In še so nekaj časa tekle nami in naročale, da moram ja vse popisati natančno v „Cvetju“ in »Lučki" mislim, da sem to tudi storil. V „Lučki smo se preselili na Marijin trg št. 4. Častitim sestram se za njih go-°*jubnost na tem mestu nrav prisi mestu prav prisrčno zahvalimo. Pri velikonočni procesiji smo se prvikrat postavili s krasnim praporom. Izdelan je po načrtu arhitekta Ivana Pengova in predstavlja belo hostijo iz svilnatega brokata, obdano z zlatimi žarki, kjer so vdelani beli kameni. Pod hostijo je tuljava z napisom „Sestrice sv. Klare", in sicer modre črke na zlatem polju. Izpod tuljave je pritrjenih osmero zlatih stremen, odkoder pada šestnajst svilenih belih trakov do srede drogo, ki je napravljen iz belega jesena. V dvorani na poiti smo si omislili tudi majhen oderček za zavesami v zlato-rumeni barvi. Dijakinje Klariče so se naučile igrico: Čašico kave. Tudi nekaj deklamacij in pevskih točk so proizvajale pred hvaležnim občinstvom samih otrok. Med tem smo se tudi pripravljali na sprejem novih sestric. Sprejem se je vršil dne 8. maja ob pol štirih popoldne. Nagovor in obrede je izvršil gospod p. provincijal dr. Gvido Rant. Sprejetih je bilo v ta „vr' belih lilij", kakor je provincijal tako lepo povdaril 34 kandidatinj. Lepe slovesnosti se je udeležilo veliko število starišev in prijateljev serafinske mladine. Da bi le prvotni ogenj ne ugasnil in gorečnost ne opešala. Split. Tudi v Splitu v Dalmaciji nameravajo uvesti serafinsk« mladino. V Ljubljano je prišel p. Definitor dr. Ante Črnica in se močno zanimal za naše Klariče in križarje. Naročil je tudi slovesno opremo, da jo pokaže ondotnim deklicam. Upamo, da bodo tudi tam kmalu zrasle nove lilije na frančiškanskem vrtu. PAX ET BONUM! P. ANGELIK: MIR IN VSE DOBRO! Kdor noče na stara leta biti sam sebi in drugim v nadlego, kdor h°cji tudi na stara leta, ko ne bo mogel več vršiti svojega poklica, živeti o« svojega dela, naj se zavaruje za starost in onemoglost pri zavarovaln601 odseku III. reda. Glavni pogoji za zavarovanje za starost in onemoglost s sledeči: Kdor se hoče zavarovati let; 1. mora biti ud III. reda ali se zavezati, da vanj stopi tekom p etik 2. mora biti naročen na „Cvetje“ ali se nanj naročiti; 3. ne sme biti star nad šestdeset let. Kdor potrebuje tiskovine za vpis ali želi kakega nadaljnega Pij jasnila, se lahko pismeno ali osebno obrne na »Zavarovalni odsek reda v Ljubljani, Marijin trg 4“ ali pa na »Župni urad Marijinega Ozna' njenja v Ljubljani." Zakaj pa je treba čakati pet let, da se dobi pravica do pokojnine, drugod niso tako trdi? Vzroki tega čakanja so povsem gospodarskega značaja. V glavnem So ti-le: Naš odsek nima za seboj nobene močne banke ali denarnega zavoda ali zavarovalnice, ampak je navezan popolnoma sam nase. Vsakemu pa je jasno, da bo tedaj, ko se bodo začele izplačevati prve pokojnine, to je po treh in pol letih, treba imeti dovolj denarja na razpolago, drugače bi že prvo leto lahko prišli v plačilne težkoče ali pa bi svojih obljub ne mogli držati. Bolje pa je manj obljubiti, — četudi potem kdo očita, da smo trdi — pa to držati, kakor pa veliko obljubiti, pa ne držati. Nehote bo komu sililo na jezik vprašanje: Zakaj se pač še vi niste naslonili na kak močan denarni zavod in bil lahko začeli že po treh letih izplačevati pokojnine, ali še prej? Morda bi to šlo. Toda če bi se naslonili na tak zavod, bi le-ta tega ne mogel storiti zastonj. Treba bi bilo potem plačevati uradništvo, ki §a sedaj ni treba, treba bi bilo plačevati lokale, ki jih ne potrebujemo, leeba bi bilo plačevati potnike in revizorje, kakor jih zahteva zakon o zavarovalnicah. Vsi ti stroški bi padli na tiste, ki bi se hoteli zavarovati. Pokojnina bi ostala ista, toda namesto 20, 30 ali 40 Din itd. mesečno, ni bilo treba plačevati 60, 90 ali 120 Din itd. mesečno, in tedaj bi se uprav najbednejši vsled visokih premij ne mogli zavarovati. Zato smo J'aje ustanovili pokojninski odsek III. reda, ki vprav zato, ker vse to delo upravlja zastonj, more zahtevati od članov majhne prispevke, čeprav daje zato veliko. Naš zavarovalni odsek ne išče dobička, ampak z8°lj delo ljubezni do tistih, ki so najbednejši. Najbednejši niso zdravi, ndadi ljudje, četudi ubogi, ker ti si lahko zaslužijo, kar potrebujejo, uuipak tisti, ki vsled bolezni ah starosti ne morejo delati, čeprav bi hoteli Ul so prepuščeni usmiljenju ah tudi neusmiljenosti drugih. Tudi dobiček, ki bo nedvomno sčasoma nastal, bo prišel v prvi vrsti v prid zavarovancev samih, ker se bodo iz tega dobička zidali zanje sta-n°vanjski domovi. Tudi to bi ne bilo mogoče, ako bi se naslonih na kako zavarovalnico ah kak močan denarni zavod, ki bi po pravici tudi del dobička lahko zahteval zase. Na vse zadnje pa lahko mirno rečemo: Kar smo obljubili, bomo držali. četudi se morda komu doba petih let zdi dolga, vendar v pripri z državno pokojnino ni dolga. Tudi državni uslužbenci morajo Prispevati za svojo pokojnino in jim to vsak mesec enostavno pri plači odtrgajo. Vendar pa imajo do pokojnine pravico šele po desetih letih s*užbovanja, torej morajo čakati še enkrat tako dolgo in vendar vsak rad čaka.' Nove knjige. Lagerlof Sel m a — Tominec Franjo, Zgodba o blaz-ern Gumarjn. Ljubljana 1932. Založila Delavska založba. Cena To zgodbo znamenite švedske pisateljice prištevajo med najdrago-enejše umetnine svetovne književnosti. Vse delo, odeto v pravljični čar azodeva bogato in pestro duševnost pisateljice, ki z nenavadno spret-v0sjj° posega v področje zamotanega duševnega življenja. Je zgodba o Udentu, ki je zblaznel, pa ga mlado dekle s svojo ljubeznijo priklene ase in polagoma njegovo dušo prikliče zopet v življenje. Zgodba je v resnici dobro prevedena. Človek nima vtisa, da bi čital prevod, marveč je videti, kakor da je povest slovenski orignal, da je j3-zikovno zrasla na slovenski zemlji. Takšnih prevodov si moramo Slovenci le želeti. Miško Kranjec, Življenje. Povest. Ljubljana 1932. Založila Delavska založba. Cena vez. Din 40, broš. Din 26. Povest opisuje življenje krajinskih (prekmurskih) težakov, ki jih je razdelitev zemlje po agrarni reformi vrgla naenkrat v položaj kmetov-posestnikov. Še vedno hodijo na tuje za delom kot poljski delavci in se vračajo na svoj dom. Nekaj nestalnega je v teh ljudeh, ki se morajo v novo življenje, ko so postali lastniki zemlje, šele vživeti. Knjigo prebereš z zanimanjem, prebral jo boš rad še v drugo. Saj je tako domača in blizu. Oprema knjige je zelo lepa. Zdrava Marija, 13 Marijinih pesmi za mešan zbor, deloma z orglami zložil Dr. Fr. Kimovec, založila Jugoslovanska knjigarna. Cena v partituri 30 Din. Vsak glas 4 Din. Težko je dandanes najti založnika, še težje spečati skladbe, kljub temu je produktivna sila skladateljev še neizčrpana; dokaz temu dr. Kimovčeve pesmi, ki nam nudijo lepe misli ia so zlasti v tem pogledu zanimive, ker prinašajo vglasbeno „Angelovo peščen j e“ in rožni venec, oboje v deklamatoričnem smislu. Jednostavno besedilo — globok vtis, kdor bo zadel pravi ritem. Izložena je tudi znan3 molitev „0 Gospa moja“ in „Pod tvoje varstvo". Zbirka nam toraj nu® mnogo novega, praktičnega, zlasti za shode Marijine družbe, katerih glaS' bena literatura je še jako borna. Pesmi se priporočajo. P. ti. Slovenska maša za mešan zbor, deloma z orglami, zložil Martin Tomc, besedilo J. Pucelj, Jugosl. knjigarna. Cena: partitura 20 Dim vsak glas 4 Din. Nov mož, nove ideje. Sicer je dovoljeno pri tihi sv. maši peti razne nabožne pesmi, vendar bolj prikladna je cela slovenska maša, ki se ozir3 na glavne dele daritve; tega se je držal skladatelj. Zelo zanimivo je ,Aa' rovanje“ — resnoben in pretresljiv recitativ, ki ga spremljajo pomenlj1'1 akordi. Blagoslov je zanimiva kontrapunktična študija na motiv slovesnega „Ite, missa est“, instrumentalno mišljena, bolj prikladna za orgh nego pevski zbor. Tematika diči tudi druge dele skladbe. Skladba zahteva visoke soprane. P. ti- Vinko Vodopivec, Marijine pesmi za moški zbor, bodo pra' prišle vsem cerkvam, kjer pojo moški zbori. Dostojne pesmi, zastopaIlf po skladateljih: Vodopivec, Laharnar, Komel. P. ti- Razno. Sporočilo in poziv! Frančiškanska tiskarna „Kačič“ v Šibeniku bi bila voljna sprejetl dva fanta v tiskarno pod pogojem, da postaneta naša redovna sobrat3' Kdor čuti veselje do tiskarskega in redovnega poklica, naj piše na' Tiskarno Kačič, Šibenik. Zahvala za molitev: Šešek 'Slavko se zahvaljuje za pomoč v stiski na priprošnjo Škot Slomšeka. — V. M. iz Dobrepolja se zahvaljuje sv. Mali Tereziji, Marl! Pomočnici in A. M. Slomšku za uslišano prošnjo v težki zadevi svojeoa brata po opravljeni devetdnevnici.