257
deklico. Umrlo je najlepše, najslajše. Vse življenje bo le večno hrepenenje po čarobnem majniku. Še pojo zunaj ptice, še se odeva narava v cvetno krilo, a na njegovo oko je padla črna mrena . . .
Tako se mori Angelik, ko se mu približa z lisičjim obrazom Nino. Izroči gospodarju pisemce. Od Martine. Kakor da ga je dvignil električni tok, vstane Angelik — s tresočo roko odpre. Z žejno dušo bere zagotovilo, da je bila Martina prisiljena govoriti, kakor je govorila, da ga ljubi, da se ji toži po njem, da naj pride ljubljeni h koncertu, ona pride s hišno, mati ne izve . . . Ljubi ga . . .
Prijelo ga je, da bi letel k dragi. Pa pikro čuvstvo se   je  oglasilo in  mu  dejalo:  Kako   se  je
smejala takrat . . . Bodi mož! Ne bodi! Ni vere v njej! Preboli, ogibaj se kače! Loti se gospodarstva, razveseli mater! . . . Ves teden si je zatrjeval, da ne pojde. R ko je prišla nedelja, je pelo srce le o Martini in noga je hitela sama . . . Zdaj, v njeni sladki bližini pa je pozabljeno vse. Prelivajo se zvoki godbe, mehki otrovni zvoki za hrepeneča srca. Zahoče se mu, da izlije svoja čuvstva, da sliši prisege ljubezni. K mizici za oleandri pelje Martino. Sladko mu govori prelestna in ga omamlja. Preliva se godba, promenira mladina, Martina govori po materinem naročilu in vnema Angelika na pot, s katere se še ni vrnil nobeden Kamenskih. (Dalje.)
§5»
Računimo, ugibljemo ...
Zložil Ant. Medved.
Računimo, ugibljemo, da znižali bi sreče kup. Zdaj v nadejah se zibljemo, zdaj se pogrezamo v obup.
Cel grad sezida priden sen iz nameravanih dejanj. Podrobno je račun zložen, razum pritisne pečat nanj.
R ko posije dneva žar in k delu sili nas razum, spomin stoterih zlih prevar zatare volji ves pogum.
Za nami svet hudoželeč, pred nami trnjev plot ovir, nad nami Damoklejev meč, v nas samih bojazljiv nemir.
Ugibati pričnemo spet, da bi razdrli trnjev plot . . . Ha, ko bi ga — to trnje svet koj bi nastlal nazaj na pot
in zraven nas oštel celo, da smo predrzni, brez vesti, in zadnje hujše bi bilo od prvega . . . Razum molči.
f   ocxxxxj]oooooooooaxcx>  J
V vedrem jutru.
Zložil Vek. Remec. .
Vitki bori, temni bori se priklanjajo v vedrem jutru zlati zori, ki po gozdu gre.
Jaz se pa mladosti klanjam, vriskam ji v pozdrav, jaz se klanjam njenim sanjam in skoz jutro grem.
Kaj mi more žalost grenka, črnih misli roj, dokler v jutru se mladenka mi smehlja — mladost . . .