101 Poročamo — glosiramo SMO PRED OBDOBJEM POŠTENEGA BOJA? Navadili smo se že, da je slovenska kultura dokaj svobodno lovišče. Včasih je v njem več lovcev kot plena, zmerom pa dovolj prostora, da zdaj ta, zdaj oni pokaže, kaj zna in zmore. In prav to je nekako značilno za nas: zdaj ta, zdaj oni, malokdaj ta in oni hkrati, drug ob drugem ali drug proti drugemu, ukrivljene cevi naših težkih besed streljajo v udobno odprtem prostoru, ko se največkrat niti odmev ne vrača. Tako smo šli v teh povojnih letih skozi posamezna obdobja, ko je prevladoval zdaj ta, zdaj oni glas, nekaj časa celo kar hierarhično, od starejših proti mlajšim, največkrat so to bili generacijski spopadi, in zdelo se je, ko da sleherna generacija resnično prinaša s sabo tako podobo sebe in časa, ki je dokončno uokvirjena in neprilagodljivo drugačna od vseh drugih. In vendar to ni bil pravi boj, ko se tepeš za nekaj, kar ti je sicer ljubše od tistega, proti čemer se zaganjaš, hkrati pa vendarle priznavaš, da je, vsaj v določenih trenutkih, lahko zmagovito eno ali drugo. Skoraj smo se že navadili: ko nas je udaril v uho močnejši glas, ali tudi samo agresivnejši, so vsi drugi utihnili, a ne zato, da bi mu prisluhnili in mu potem pritrdili ali se mu uprli, temveč da bi ga pustili v njegovi šolo partiji, v kateri naj se čimprej osmeši. Bile so sicer ves čas izjeme, včasih je bela kri besed tekla v potokih, vendar so se taki spopadi domala praviloma končevali z obojestransko užaljeno ugotovitvijo, da uporabljena orožja niso poštena in da se zato — ena in druga stran — dokončno (in vselej s slovesno poudarjeno užaljeno-stjo) umika iz takega nepoštenega boja. Ob tem je bilo občinstvo, tudi domala praviloma, skoraj vselej razočarano, saj je bilo vsakokratnega hrupa komaj dovolj za radovednost, premalo za pošten užitek. Morda se zdaj obetajo boljši časi. Nekaj obetavnih simptomov je že mogoče opaziti. V dnevnem tisku celo več kot v periodičnem, kar je tudi novost. Skoraj trideset povojnih let je dovolj dolga doba, da se celo človek spremeni: najstarejši so spoznali, da so nekdanji mladi že tudi starejši — in razlike so postale manjše; najmlajši odkrivajo, da včerajšnji mladi niso več mladi — in razlike se večajo; nekateri pa so ostali nespremenljivo mladi po poklicu in s prezirom gledajo na tiste svoje vrstnike, ki ne morejo z njimi v vrste prihajajočih — in tako ni že nekaj časa več tistih meja med generacijami, eni in drugi so tu in tam, generacijska opredelitev je zmerom teže bojno geslo. Mogoče je celo izreči misel, da prav poskus mobilizacije na generacijski osnovi povzroča dandanes največ težav. To velja za sleherno umetniško področje, še bolj pa je izrazito v njihovi medsebojni primerjavi: »najbolj avantgardni« v glasbi — kot ugotavljajo strokovnjaki — so ustvarjavci med štiridesetim in petdesetim letom, pri pesnikih in pisateljih je ta »najbolj« avantgarda (ki pa spet ima drugačne idejne in estetske osnove) kar za dvajset let mlajša, za likovnike velja drugačna razporeditev, za gledališčnike spet drugačna itd. In tako bi se utegnili približati situaciji, ki bi ji mogli reči, da je že skoraj normalna. Hočem reči: približati bi se utegnili situaciji, ko bi se lahko prepirali o gibanjih, delih in idejah, ne pa — kot je bilo doslej v navadi — o tem, kaj ima kdo za bregom, kdo je bolj moralno načet, kdo ima večje oblastniške apetite in podobno, kar se je doslej zmerom izteklo v obojestransko užaljenost, kadar je pač prišlo do tega, da so se zapletla orožja ali tudi samo prsti pri stisku roke. Ko prebiram Jolko Milic v Delu — če začnem s tem ekstremnim primerom — bi se najraje razjezil nanjo, saj opleta levo in desno brez izjeme in brez mehkejših udarcev, kot s cepcem po snopju, s pravcato hudobijo, ki pa vendar ostaja znotraj stvari same in ne zadeva človeka na nekih drugih, neumetniških ravneh, politični ali moralni na primer. Danilo Švara piše o sodobni jugoslovanski glasbi in je prav hudo nenaklonjen avantgardnim gibanjem, pa vendar lista, ko išče še tako surove besede, le po glasbenem slovarju. Literarna zgodovina (ali kritika?) je sicer potegnila sklenjeno črto v razvoju slovenske avantgarde od Zajca in Strniše do Šalamuna in še mlajših, in vendar lahko še tako površen bravec opazi, kako neskončno daleč sta si oba kraka tega loka, ki je samo formalno sklenjen, v posameznostih celo antagoni-stično zlepljen v celoto. Razlika med Menartom in Strnišo, vsaj po fakturi jezika in verza, je prav gotovo manjša kot na primer med Strnišo in Zago-ričnikom ali kom drugim. Preprosteje povedano: povojno obdobje je bilo dovolj dolgo in v njem vsaj zadnjih petnajst let dovolj svo- C. Zlobec bode, da so se vsa gibanja neovirano razmahnila, preizkusila sama v sebi, tudi posamezne osebe in osebnosti so v tem času utegnile poiskati najboljše v sebi, da je danes — laže kot prejšnja leta — mogoče razmišljati in govoriti o literaturi (in umetnosti sploh), pa tudi o posameznih delih in umetniški moči posameznikov, ne da bi si bilo treba pri tem pomagati s čim drugim, z apo-logetično obrambo ali z zaslepljeno negacijo, v ozračju, ko sta ustvarjavec in njegovo delo samo priložnost za generacijske, politične, materialno prestižne, oblastniške ali kakršne že koli boje. Bila je neka apatija v zadnjih letih, iz leta v leto se je slabšalo razmerje med ustvarjalnostjo in kritiko, cele »generacije« pišočih so ostale brez spremljajoče kritike, medtem ko se je kritika, ki je spremljala nova gibanja in iskanja, začudo razmahnila. Nastal je vtis, da že kar preveč, razmahnila da se je celo prek razumnih meja sicer razumljive podpore mladim. Tako se zdi, da se je sprevrgla v svoje nasprotje. Z benevo-letnostjo do vseh in vsega, če je bilo predmet njenega interesa, je s svojo zgovornostjo zabrisala prave vrednosti tudi pri najmlajših generacijah, povzdigujoč tudi enodnevniške pojave na najvišjo raven, je pri nezaupljivih hočeš-nočeš tudi resnične ustvarjavce degradirala na raven enodnevne modnosti. Zato je najbrž reakcija, ki je danes v povečanem obsegu uperjena proti avantgardi, predvsem upor proti kritiki, ki je to avantgardo nosila na ščitu tudi pri odkrivanju drugih svetov in utrjevanju drugačnih interesov. Ne vem, morda se motim in berem, kar bi želel brati, toda zdi se mi, da tudi ta »protinapad« prihaja obogaten z določenimi izkušnjami, z določeno zmernostjo, celo s humorjem, in ostaja znotraj umetnosti same, ne z ambicijo, da nekoga utiša, temveč da se nasproti nečemu, kar že je, postavi tudi tisto, kar bi moralo že ves čas obstajati: naravno nasprotje, ki je hkrati tudi neza- 102 103 Smo pred obdobjem poštenega boja? menljiva sestavina ustvarjalnega ravnotežja. Ko torej skušam razumeti sedanji trenutek v slovenski kulturi, si z optimizmom zastavljam vprašanje: Smo pred obdobjem poštenega boja? C. Zlobec